URN_NBN_SI_DOC-SIXOXN8G

Bibliotekarz. Czasopismo pošwi^- cone sprawom bibliotek i czytei- nictwa. Warszawa, 45(1978). Ze drugo leto izhaja glasilo polj­ skih knjižničarjev le v šestih šte­ vilkah letno namesto prejšnjih dvanajstih in tudi po obsegu se je skrčilo skoraj za polovico, zato pa — kot zatrjuje uredništvo in kot lahko tudi sami ugotovimo — iz­ haja bolj redno in imamo pred se­ boj že celoten letnik 1978. Kaj je vzrok skrčenja, uredništvo ne po­ ve, vsekakor pa zmanjšanje obsega ne pomeni tudi padca kakovosti; vsebina je aktualna in pestra kot vedno doslej. Osrednje mesto v letniku 1978 zavzemajo vprašanja poljskega knjižničarstva, njegove preteklosti, trenutnega položaja in perspektiv za prihodnost. V tretji številki so objavljeni prispevki z diskusije »Deset let zakona o knjižnicah«, ki jo je organizirala redakcija Bi- bliotekarza 21. marca 1978, deset let po izidu zakona o knjižnicah in devet let po prvi diskusiji v redak­ ciji o tem zakonu. Sodelovalo je 12 knjižničnih delavcev, zastopnikov raznih knjižnic in ustanov; večina se jih je udeležila že tudi diskusije pred devetimi leti. Razpravljalci so ugotavljali, da je zakon nastal kot nujnost na določeni stopnji razvoja poljskega knjižničarstva; prinesel je mnogo pozitivnega, po njem se je povečalo zanimanje jav­ nosti za vprašanja knjižnic, zvišal se je ugled knjižničarskega poklica, povečalo se je tudi družbeno vla­ ganje v knjižnice. Zakon je obenem prepodroben in presplošen: predpi­ suje preveč zadev, ne določa pa jasno organa, ki bi bil odgovoren za njihovo izvrševanje. Oddelek za knjižnice, domove kulture in druž­ beno-kulturno dejavnost v ministr­ stvu za kulturo in umetnost je pre­ šibak organ in vpliva le na javne knjižnice; državni knjižnični svet je le posvetovalno telo. Tako ni vsedržavne knjižnične politike, ki bi omogočila, da bi bila sredstva, vložena v knjižničarstvo — po mnenju nekaterih jih je bilo še premalo — kar najboljše izkori­ ščena. Koordinacija znanstvenih, uni- verznih in akademijskih knjižnic je bila zaupana centru INTE (znanstveno-tehnične informacije), ki sedaj mimo knjižničarjev, in ne meneč se za njihove ugovore, odloča tudi o čisto knjižničnih, neinforma- cijskih vprašanjih. Tako je npr. ta center izdelal plan za specializacijo fondov, ki zbuja pri knjižničarjih resne pomisleke, ki jih pa nihče ne upošteva. Tako stanje vzbuja pri knjižničarjih precej nevolje; deloma so, po mnenju nekaterih, krivi tudi sami, ker si v 60-tih letih, boječ se za samostojnost vsake po­ samezne knjižnice, niso dovolj pri­ zadevali za uveljavljanje in krepi­ tev osrednjega knjižničnega orga­ na. Narodna knjižnica zaradi fi­ nančnih in personalnih težav ne more dovolj razviti raziskoval­ nega dela, ki bi omogočilo smotrno reševanje vprašanj poljskega knjiž­ ničarstva. Deloma si je, prav za­ radi tega, Narodna knjižnica v svo­ jem statutu celo sama zmanjšala pristojnosti, ki ji jih daje zakon. Nasprotno pa ima center INTE dovolj sredstev in ljudi. Zastavlja se še vprašanje, ali je zakon po­ spešil razvoj branja in ali v deset­ letju po njegovem sprejetju izredni študent laže dobi knjigo v roke. Na oboje je odgovor negativen. Števi­ lo bralcev in izposojenih knjig upada, to pa zato, ker so knjižnice dosegle določeno raven zmogljivo­ sti in bi nove možnosti odprla samo temeljita reorganizacija. Zaključna misel diskusije je bila, da je zakon dober, obstaja pa cela vrsta dejav­ nikov, ki so onemogočili, da bi v 170 Knjižnica 23(1979)1-4

RkJQdWJsaXNoZXIy