Leto IV. J* A pUNAJI 15. januafuja 1878. List 2. Mir? ovolj, dovolj kervi je že prelite, Popiti je ne more zemlja več; Poljane z mertvimi so trupli krite, Strašno razsajal je kervavi meč. Gorje, morje široko in globoko Razlilo se je čez dežžl meje; Kedo poda nesrečnim rešnjo roko, Prej ko jih vse ugonobi gorje! Pepel vasi, razrušena so mesta, S plamenom meč sovražnikov divja; Begunov mergoli stezži in cesta, Da jim pred smertjo gozd zavetja da. Potikajo se kakor zver po hosti, A kaj, da je sovražnik daleč zad? Oj blagor mertvim, vseli težav so prosti! Kar jih ostalo, tare mraz in glad. Na pomoč klicali so dalnje brate; Prišli so bratje — žalostna pomoč! Prinesli niso jim svobode zlate, Dasi jih že je palo sto tisoč! V terpljenji so pomagat jim hiteli, Terpeti jim pomagajo zvesto; Stermi Evropa, kaj so preterpeli, Kar drugim nemogoče — njim lahko! In hrabra stanovitnost je zmagala, Čast, slava ti, slovanski ti junak, Sovražnika se moč ti je udala, Na tleh leži, kervav, pobit divjak. Na tleh leži in, glej! roko podaje Zmagalcu: Mir med nama, silni car! Teptal ne bodem več in davil »raje«, Odslej ji bodem dober gospodar. O car visokodušni, zmagoviti! Ti ne poslušaj ga, poslušaj nas; Ne daj, ne daj se mu pregovoriti, Ne vtakni meča, zdaj je pravi čas. Zastonj prelita draga kri ne bodi, Ne vstavi se, še eden, zadnji vdar Pravico in krivico zdaj razsodi, Razsodi staro pravdo, silni car! Divjaštvu ni prostora tu v Evropi! Tako je! kaj besede in prepir? Pogazi ga, na glavo gadu stopi! Potem si zmagal res, potem bo mir! B. M. ©jfe 18 £9 Sodnikovi. ii. ^ervarji niso nikodar na glasu, da hi "* bili posebno olikani in priljudni možje, ne pri nas, ne pri drugih narodih. Vsako opravilo daje človeku, kateri se z njim navadno peča, nek poseben značaj, njegovemu mišljenju in vedenju, da celo njegovemu obličju. Po svojem opravilu je dervar nekako podoben mesarju, ki tudi ne sluje posebno zaradi svoje rahločutnosti ; surovost je naravno zvezana z njegovim stanom. Nekaj surovega, brezčutnega je tudi v dervarjevem stanu, tudi on nekako življenje mori. Ali nima morebiti drevo zares življenja? Poglej lepo visoko, košato bukev; kako krepko se spenja kvišku, kako oblastno razprostira svoje veje in mladike, svojega življenja vesela! In mladi zarod poganja in zeleni veselo pod njo; pod krilom njenim stoje mlade bukvice, ter rasto in se razvijajo in kvišku spenjajo po svoje matere izgledu. Tiči se izpreletavajo po njenem vejevji, v njenem zavetji si stavijo svoja gnezda. List šepeta z listom, ko diha po njej večerni hlad, in ona prijazno pri-pogiblje svoj veršiček. Ali ko pribučl vihar, kako se zvijajo, stokajo in pokajo njene veje! Ali ni to življenje? Ali glej, ko je še tako krepka, da bi morda lahko živela še sto let, in vsako leto nov zarod rodevala iz svojega semena, približa se ji logar, vdari ji smertni pečat v mehko kožo in zaznamovana je za smert,. Ne dolgo, in pride mož, gerčav kakor ona, se sekiro na rami, ogleduje lepo drevo, ali ne, ker se mu morebiti smili, dervar je terdega serca, prevdarja samo, koliko derv bode dala in njemu koliko truda; nato dene sekiro z rame, pljune si v roke in sekira zapoje — njej mertvaško pesem. Dervar je bil Seljan, s katerim nam je zdaj seznaniti prijaznega bralca; dervar. nič druzega. Imel je sicer malo hišico, kake pol ure od terga, in košček njivice za zelenjavo; ali to ga ni moglo rediti. Sekira mu je kruha služila ; v gozdu je prebil največji del svojega življenja, po zimi in poleti. Gozd mu je bil pravi dom, hišico je imel samo za prenočišče. V gozdu nam ga je iskati, če ga hočemo videti. Od daleč že čujemo krepke vdarce njegovega orodja; prijetno se razlega in odmeva glas po gozdu od drevesa do drevesa. Glejte ga tam! Stara bukev leži na tleh, kakor je dolga in široka. Spodnje veje so se ji polomile, ko je padala; toliko manj bo truda. Se svojim pomagačem jo je bil dopoludne poderl Seljan; zdaj se sam trudi z njo. Pridno vihti svoje orodje; seka in klesti ji neusmiljeno veje. Dan je gorak, pot mu kaplje s čela; ali to ga malo moti; zdaj pa zdaj si ga obriše z rokavom svoje hodnikove srajce — golorok mora biti človek pri takem delu ! Lep mož ni naš Seljan; nekoliko prekratek je; njegova rast je šla premalo kvišku, zato je videti nekako potlačen: vse je pri njem bolj na široko, tudi obraz: čela se mu malo vidi; krijejo mu ga lasje, ki so kakor dež v »pratiki«. Drobne, sive oči mu žare pod nenavadno košatimi gostimi obervmi. Obraz njegov je suh, koščen, lice upalo, a zdrave rujave barve, kolikor ga ne krije ščetinasta brada. Ali poglejte persi njegove, kako so široke, krepke, kolo bi smelo iti čez nje. S to QJk 19 pestjo bi medvedu čepinjo razdrobil, in to obilno stopalo bi lahko namesto kamena kolesu podložil v klancu. Odurno bi bilo to obličje, ko bi po teh širokih ustih ne šinil zdaj pa zdaj nek dobrohoten nasmeh ; tedaj pa se človeku vidi, kakor da bi solnčni žar obsijal star parobek. Spodnji konec drevesa je okleščen; prišel mu je že skoraj do srede. Zdaj si sme vendar privoščiti nekoliko počitka. Se enkrat krepko mahne, da veja daleč odleti; potem se nasloni na sekiro, krepko se oddahne ter pogleda na nebo, kako visoko je še solnce. Po njegovi sodbi bi utegnila biti ura pet; morebiti tudi že nekoliko čez. To meroma je tisti čas, ko se sme, po božjih in človeških postavah, nekoliko odpočiti vsak pošten delavec. 0 tem času je pač že tudi počival naš oče Adam, ko je zemljo kopal v potu svojega obraza. A ne samo odpočiti se je zdaj čas, tudi založit i je treba kaj in splakniti si suho gerlo. Kmet na njivi izpreže svoje voli; plug na njivi pus-tivši, gre se svojo živaljo na kraj njive v travo; vola se paseta vklenena; on pa leže, ako mogoče, v senco pod drevo, vzame iz perta kos černega kruha za »malo južino", potem pogleda v verč, ki sloni ob drevesu; dobro, ako je malo mlačnega vina v njem, če pa tudi ne, gre sam ali pa deklica z verčem po vode k bližnjemu studencu. Take misli so hodile tudi poštenemu Seljanu po glavi. Zagozdo černega kruha je imel, verč tudi, samo da ni dišal po vinu. Južinal bi bil zdaj tudi on, ko bi se mu ne bilo nekaj posebnega pripetilo. Oziraje se kvišku je bil zagledal dva tiča, ki sta mu nemirno letala nad glavo, zdaj pa zdaj celo zaganjala se vanj. Mož, ki je bil v gozdu doma, takoj ugane kaj pomeni to letanje. Tiča sta ga morebiti že prej obletavala, ali on je bil preveč zamišljen v delo. »To pa ni samo ob sebi", govori se seboj, »pogledati je treba". In mož gre ter ogleduje posekano drevo. Dolgo mu ni bilo treba iskati. Skoraj sredi debla zagleda čisto pravilno okroglo votlino, da bi otročja roka ravno lahko vanjo segla. Mož se veselo zareži rekoč: »Saj sem vedel, kaj bode; mlade imata tu notri, mlade. Ali kako bi in kaj bi ? To je žaltova stvar! Rad bi vama pomagal, ali se svojo lopato ne morem poseči notri, da bi vama izvlekel ta drobiž, ki tako žalostno čivka. Tu je treba pameti, to ni da bi se kar tako"! Mož se ne pomišlja dolgo. Sekiro vzame v obe roki, a ne za toporišče, za železo jo prime ter začne previdno vertati in dolbsti z njo, da bi ne poškodoval kakega mladiča. Ko je bila luknja dovolj prostorna, seže vanjo z roko ter izvleče zaporedoma petero mladih žoln. Skoraj godne so bile že in strašansko so kričale in branile se s kljuni in perotmi. On in ona pa sta še bolj kričala in zaganjala se mu v glavo. Ko jih je imel v roki, začne zopet premišljati: »To bi bilo; ali kaj pa zdaj? Tako ni da bi jih pustil; prehladno bi jim bilo ponoči. Treba bo poiskati kje kake druge luknje. Ali kje"? Luknja se je kmalo našla v stari bukvi, dasi ni bila tako lepo okrogla. »Za silo bo že; zdaj pa mir tu notri in tam gori!" In Seljan spravi mladiče zaporedoma v luknjo. Nato gre k drugemu drevesu, kjer je imel spravljeno svojo obleko, pol hleba prosenega kruha, verč in svoje kadilo. ®Jh 20 Iz lega, upamo, je razvide! prijazni bralec, da Seljan če tudi dervar, ni bil hudoben človek. Želimo mu torej,, da naj mu dobro tekne kralki počitek in mala južina; pošteno si je zaslužil oboje! Ali star gerški pregovor že modro pravi: Mnogo med ustnicami je vmes in med čašo v desnici. To je izkusil tudi naš Seljan. Že je bil sedel v mah pod drevesom, že je razgrinjal pert, v katerem je imel kruh zavit, da bi se z njim okoristil, ko začuti nekoga za herbtom. Oberne se nazaj, da bi videl, kedo ga moti v samotnem gozdu. Nadejal se je kakega lovca, ali pa kake stare ženske, ki bere gobe po gozdu. Motil se je. Ženska je bila res, ali stara ni bila, tudi gob ni brala, dasi je imela košarico v roki. Mlada je bila in, bog-me! lepa tudi. Ko bi jo bil srečal kak pesnik v gozdu, ne rečemo ravno, da bi se mu bila zdela kaka gorska vila. Lahno je res stopala se svojimi drobnimi noži-cami, tako da se je komaj mah udiral pod njimi. Ali vilo si moremo misliti samo belo — belo obličje, bela obleka! Deklica pa, ki se je bližala Seljanu, ni bila bela ne po lici ne po obleki. Lice ji je bilo nekoliko orujavelo, kar mu pa ni nikakor kazilo lepote; in oblečena je bila, kakor se sploh deklice nosijo v tistem kraji. Da ji je obleka nekako posebno lepo pristala, tega ni bila obleka sama kriva; njena zasluga je bilo samo to, da se je lepo prijemala lepega životka, kar ni bilo težavno. Deklica je bila tenka čez pas, da bi jo bil Seljan lahko obsegel s pedanjem ene roke; ali zategadelj ni bila slabotnega života kakor kaka bledo-lica mestna gospodična; krepka in čila je bila in vesela tudi. Radost ji je sijala iz černih oči. Tako gleda mlada serna iz gošče' I Ali si je kaj enakega mislil Seljan, ko je nekoliko časa molče gledal deklico, ne vemo, to pa je gotovo, da ni bil ne-vesel njenega prihoda. Še bolj na široko so se mu raztezala usta, nego po navadi; znamenje, da je mož vesel. Tudi deklica je bila vidno vesela starega, golorokega dervarja. Pervi izpre-govori Seljan: »Jerica, kaj pa ti tod"? Jerica odgovori: »Oče, kaj ne veste, da je danes vaš god" ? »»Moj god? Glejte, glejte, moj god! Bo pa že, če ti praviš, da je. To je pa vendar lepo, Jerica, da se spominjaš svojega očeta godu. Jaz nimam časa, kaj takega misliti"". Rada bi bila že zjutraj prišla, ali bilo je toliko opravka pri hiši, da se nisem upala prositi, naj me izpuste malo k vam. Popoludne pa si nisem mogla kaj, prosila sem mater Korenovo in radi so me pustili". »»Kako si me pa našla""? »Sosedova Katra mi je povedala, da delate tu nekje v gozdu. Slišala sem vas že od daleč, za glasom sem šla in zdaj sem tukaj". »»Sedi, sedi malo simkaj, Jerica, trudna boš; gorko je, in lahko tudi malo prigrizneš z menoj. Vi imate sicer boljšega pri Korenu, ali človek se ne sme preveč razvaditi, Bog ve, ali bo vedno tako"". Predno sede, začne deklica odkrivati košarico, ki jo je bila na tla postavila. »Kaj pa imaš tu notri"? vpraša oče; »jagode so že precej minile, tudi časa nimaš, da bi jih brala". Jagod res ni bilo v košarici; bilo je nekaj druzega, kar je stari Seljan gotovo OJk 21 *e) čislal nad vse jagode, tudi ko bi mu jih bil kedo prinesel o božiči. Jerica mu poda iz košarice kos prijetno dišeče, merzle teletine, pol hlebčeka lepega belega kruha in slednjič, kar je bilo Seljanu pač najljubše, še polič rumenega vina, ki se je tako zapeljivo lesketalo v solnci! Seljan ni vedel, kam bi se dejal, ne kaj bi rekel od samega veselja; kar samo se mu je smijalo. Slednjič, da bi vendar kaj rekel, |>ravi, kar morda ni bilo najprimernejše: »To bo pa vendar malo preveč, Jerica, kaj"? »»Nič ne bo preveč ne, oče; le poskusite"", odgovori mu hčerka. In Seljan poskusi. Ako bi bil sam, začel bi bil berž ko ne svojo južino z vinom. Zdaj pa, ko je bila hčerka pri njem, bil bi morebiti prej vse pojedel, potem še le pil, ko bi ne bila prišla Jerici o pravem času dobra misel. Na-toči mu vina v kozarec, ki ga tudi ni bila pozabila, ter mu ga ponudi: »Pijte, oče"! »»Na tvoje zdravje, Jerica""! Ker je pil mož svoji hčeri na zdravje, menda ni nespodobno, da je izpraznil posodo na en dušek. »To se je prileglo; dobro vino, raca na vodi"! In mož dleskne krepko z ustnicami. »»Mati Korenova so dejali, da je najboljše, kar ga imajo"". Dobro vino je Seljanu še le prav jezik razvezalo. »Zdaj mi pa prav po pravici povej, Jerčka, kako se ti godi" ? »»Kako se mi godi? Dobro, prav dobro, zakaj bi se mi pa ne, jaz si ne želim nikedar nič boljšega, oče""! »Ali veš, dete, služba je vendar le služba; kaj bi tisto? saj sem jo jaz tudi že poskusil; in ženski je še teže". »»Jaz prav rada služim, kaj mi pa je""? »Da ne stradaš ravno, to že vem; Korenova ni skoporoka, in on tudi ne, dobri ljudje so Korenovi, ni da bi jim kaj rekel. Ali pa —- ni morebiti žena malo preostra" ? »»Na tanko so Korenova mati res, ali to je tudi prav. Vse mora biti storjeno kakor se spodobi; nerednosti in nesnaž-nosti ne terpe, in tako je prav. Če pa človek stori svojo dolžnost, potem ni boljše žene. Do zdaj mi niso še rekli hude besedi, in upam, da mi je tudi ne bodo. In celo oče Koren, vi ne veste, kako so dobri! Skoraj za hčer me imajo pri hiši, prav razvajajo me"". »Kedo bi pa tebe rad ne imel? To je že prav, da lepo ravnajo s teboj. Ali nekaj druzega me skerbi, Jerica". »»Kaj, oče""? »Prešibka si, preslaba za težka dela. Ko bi šlo po moji želji in volji, ti bi nikedar in nikjer ne služila". »»Jaz prešibka, oče? Vsako delo mi je igrača. In kaj pa delam tako težkega £ Pospravljati po hiši, krave mlezti, ob košnji seno grabiti, kader je kaj več ljudi, polič vina na mizo prinesti in denar pobirati; kaj bi se to ne zmoglo? In prijetno je tudi. Za druga, težja dela imamo hlapca. Jaz sem prav vesela in zadovoljna; kaj pa vi, oče ? Kako se morate vi ves božji dan truditi. Ali le molčite, Oče. Počakite, da bom nekaj CRS9, v službi, zdaj sem še le komaj leto dni; kar bom prislužila, vse bo vaše, oče, da se vam ne bo treba tako ubijati" »Kaj govoriš, Jerica! Zame ne skerbi; od mladih nog sem vajen dela, in krepak sem tudi. Sekira mi je kakor pisarju ©j, 22 pero. Kaj bi začel brez dela? Dolgočasil bi se. Saj mi že nedelje noče biti konec. Da ne morem zate več storiti, to me peče". »Ljubi oče, kaj pa hočete še storiti? Kaj me niste dali v mesto, da sem se izučila, kakor malo katera hči premožnega kmeta? Kaj nisem za vsako delo"? »sO dokler je še ranjka živela, Bog ji daj dobro! to smo se še gibali. Ona je toliko z delom prislužila, da smo te mogli v mesto dati. Res, lepo si se izučila, vse znaš; zato pa menim, da bi bilo dobro, Jerica, ko bi se s časom po-prijela kakega druzega, lažjega dela. Veš, Jerica, ker že tako govoriva, prav rad bi te nekaj vprašal, kar me že dolgo teži. Samo ne vem kako bi — nočem te žaliti —" »»Govorite, oče, nič se ne bojte"". »Jerica, jaz sem priprostčlovek, dervar; moj stan ni, da bi se ponašal z njim; najmanjši kmet je proti meni gospod. Vendar, dasi siromak, ne terpim, da bi mi kedo kaj oponašal in očital, ne meni, ne mojemu otroku". »»Kaj menite, oče""? »Nič hudega; poslušaj me, Jerica, da ti povem, kaj mislim. Ko sem tako le sam pri delu, ali pa ko ležim v postelji, pa ne morem zaspati, prihajajo mi časi čudne misli. Hudo mi je, da sem te moral od hiše dati. Jaz ne vem, kaj bi dejala ranjka? V vašo hišo zahajajo ljudje taki in taki; Koren ne more nikomur hiše zapreti". »»Oče, vi se bojite zame; bodite brez skerbi, druzega vam ne morem reči"". »Ne, Jerica, zate se ne bojim; saj vem, da se nate lahko zanašam; ali ljudje so časi nadležni, sitni; prijazna moraš biti z vsakim". (Dalje »»Kar je prav, oče, več ne. Naj se pa kedo npa, kedor si bodi — oče, vi me ne poznate; zavernila bi ga, da bi se mu v drugo več ne ljubilo; če ne drugače, tudi tako! Žerjavice se ne dotikaj"! »Ali tudi gospoda zahaja v Korenovo hišo; gospoda pa zopet drugače". »»Pa Jerica tudi drugače, vsakemu po svoje. Ondan sem bila enega izplačala; škoda da vas ni bilo zraven; zadovoljni bi bili se svojo Jerico. Vse se je smijalo on pa rudeč kakor kuhan rak! Potem sem imela mir in ga bom, le brez skerbi bodite, oče"". »Veš, Jerica, ko bi jaz zvedel, da se je kedo proti tebi izpozabil, kakor da bi se s takim dekletom smelo kar tako — jaz sem miren človek, Jerica, živali bi ne vdaril po nepotrebnem — ali ko bi kaj takega slišal: pri Bogu je milost, z uma bi bil, s to le sekiro bi ga — Bog mi grehe odpusti""! Mož je bil pri tej priči tako razjarjen, da je bilo dekleta skoraj strah; toda jeza ga hitro mine, ko je videl, da je hčer tako prestrašil. Široko se zareži in pomežika sam sebe vesel. Solnce je bilo še za moža visoko; polič prazen, kruha malo, teletine nič. Deklica vstane rekoč: »Jaz moram domov, zdravi ostanite, oče" ! »»In jaz na delo, do mraka mora biti to deblo gladko kakor sveča. Z Bogom, Jerica""! Deklica otide. Seljan pa zavihti sekiro, ter začne obdelavati ubogo bukev, da so iveri in veje kar tako v stran letele. b. M. prih.) OJb 23 «tS) Niccolo Macchiavelli in knjiga „11 principe". (Dalje.) 5 MLo je že dokaz velike izobraženosti nje-® gove, ker se je tajništvo navadno le iz-ročevalo odličnim pisateljem, kakor so bili Aretino, Poggio inScala. Gosposka je znala ceniti nadarjenega mladega uradnika, kajti ne le da je svojo službo opravljal, skoro vse domače in unanje dopisovanje imel itd., temveč zaupali so mu tudi najsitnejša in najteža poslanstva. To pa je bilo kaj posebnega, kajti v tej dobi, ko so odi. 1494. vse evropske velevlasti silile v Italijo, morale so italijanske deržavice upo-trebljevati svoje najrazumnejše in naj-gibčnejše deržavnike, da po raznih dvorih kot »govorniki* (oratores) vse natančno opazujejo in pozvedavajo, vestno domov poročajo ter vsako malost v prid domovini porabijo. Dasiravno Macchiavelli ni bil pravi »ambasciatore*, ker ni bil iz dovolj imenitne in premožne rodovine, vendar ga je florentinska signoria trikrat odposlala na francoski dvor, dvakrat do cesarja Maksa I. in do papeža Aleksandra VI., in ravno tolikrat je imel opraviti z glasovitim Cezarjem Borgio. Beržavne koristi je zastopal Macchiavelli tudi po sosednih mestih, v Pizi, Sieni, Forli in drugod; vendar ni imel materialnega dobička od tolikih častnih opravil, kajti plača je bila skopa, troški veliki in tako je moral nazadnje še od svojega neznatnega premoženja dostavljati, da bi vredno zagovarjal florentinsko der-žavo. Ali Macchiavelli je bil izversten poslanec! Če so za novejšo zgodovino poročila italijanskih zastopnikov na tujih dvorih brez dvombe najzanesljivejši viri, vendar jih skoro ni boljših, jasnejših, natančnejših nego so njegova. On se ne ozira izključno na dvor in dvorne malosti, njemu je predmet: globokega premišljevanja narod in deržava, katero vsestransko opazuje. Vsake 2—3 mesece poroča svoji vladi ter pridruži včasih poročilu kak skriti nasvet, kako bi trebalo ravnati. Posebno zanimive so vesti o njegovem pervem poslanstvu do Cezarja Bor gij a 1. 1502. ravno takrat, ko je ta strašni genijalni deržavnik se pripravljal, z enim mahljajem uničiti lahkoverne svoje sovražnike. Sploh se moramo čuditi Mac-chiavelliju, kateri hipoma spoznava zamotane deržavne razmere ter na pervi ogled umeje znamenljive lastnosti posameznih vladarjev in drugih veljakov. Kako dobro presoja prekanjenega Ljvide vita XII., kako krepko opisuje naglega in strastnega Julija II., kako izverstno zaznamlja cesarja Maksa, kljubu vsemu ropotanju in vsej nemirnosti vendar za prav malostnega in neznatega vladarja ! Toda Macchiavelli se spravi tudi na drugo, od diplomatnih nakan celo oddaljeno polje. Z domoljubno bolestjo je moral gledati, kako si severni »barbari* delijo nesrečno Italijo, kako neusmiljeno jo plenijo in pustošijo, kako prevzetno gospodujejo domačim prebivalcem. Le ti pa, oslabeli sinovi starih Bimljanov, še ne mislijo na to, da bi orožje zgrabili ter z lastno silo se ubranili surovih tlači- » teljev. Izobraženi in bogati, podjetni v tergovini in obertniji, italijanski meščani za bojevanje niso imeli ne časa ne volje. Izročevali so tedaj svoje boje z drugimi mesti in vladarji najetim četam, ki so &Jk 24 pa mnogo več škodovale domačinom nego nasprotnikom. Le doma so se šopirili in širokoustili — sovražniku nasproti niso bili za rabo. Dokler so tedaj Italijani XV. stoletja le med seboj se bojevali, bile so vsled vojniških razmer bitke tako »nedolžne", kakor si jih more le želeti kak prenapeti »ljudoljub", ki s težkim sercem pričakuje, da se odpravijo vse vojske. Najeti vojaki, le za nekoliko časa navezani na deržavo, katera jih je ravno plačevala, niso vedeli zakaj bi čertili in zatirali sovražnika, kateri bi morda že jutri večo plačo ponuditi utegnil. Tako se čuje iz teh časov o važnih vojskah, ker vojaki prav izgledno manevrirajo in križem marširajo, ne da bi enkrat, resno se sprijeli, v odločilnih bitkah ker se brojijo vjeti na tisoče, ne da bi kakih deset mož palo na bojišči. Vojak je takrat lahko prov lepo starost dosegel, mnogo bojev prebil, pridobil si slavno ime — in morda samo enkrat ni bil v smertni nevarnosti. Ali kaj je bilo Italijanom početi, ko mesto podkupljivih najetih čet od vseh strani prihrujejo inostranci, ognjeviti fran-cozki plemenitniki, bojeviti in plenoželjni Španci, požrešni nemški »landsknechti", ter krepki in surovi sinovi švicarskih gora? Takoj bitka pri Fornuovo (1. 1494.) je jasno dokazala, da se z najetimi vojaki ni moči ustavljati tujemu navalu. Nesreča, ki je odsehmal v eno mer zadevala italijansko zemljo, zbudi tedaj v Macchiavelliju misel tem bolj čudovito, ker izvirajoča v začetku XVI. stoletja še dandanes ni popolnem uresničena, dasi-ravno je razvoj današnjih deržav od nje prav odvisen. On spozna pervi v novejši zgodovini, da je vsakemu dolžnost, tudi z orožjem služiti domovini, da mora tedaj vojska biti narodna, le iz deržavljanov, kateri se po končanem boji mirno vračajo na svoja navadna opravila. Tako narodno vojsko namerava ustanoviti v Florenciji; dasiravno brez vsake vojaške izvedenosti, zakoplje se v vojniške vede, napenja vse sile, hiti od mesta do mesta, ter konečno, z vladino podporo, v istini ustvari florentinsko »milico". Začetek je bil dokaj ugoden; zlasti pri Fizi se je videlo, da je nova domača vojska mnogo več vredna nego plačana kerdela najetih vojakov. Ali žalibog! predno seje udomačila ta koristna uprava, pritisnili so tujci, zaterli florentinsko svobodo, ter zopet upeljali 1. 1494. pregnane Medicejce. In kakor so novi gospodarji vse republikanske uradnike odpravili, tako so tudi Macchiavelliju odvzeli čestno mesto, katero je zasedal celih 14 let, ter so zaslužnega deržavnika na eno leto iz Florencije prognali. Ranke (1. c. 161.) navaja dotični dekret, datiran od 8. nov. 1512., kateri se glasi: »Magnifici et Ex-celsi Domini cassaverunt, privaverunt et totaliter amoverunt Nicolaum domini Bernardi de Macchiavellis ab et de officio cancellariae secundae praefatorum Mag-nificorum et Excelsorum Dominorum Flo-rentiae". Pa ne dovolj! Takoj potem ga dol-žijo, da se je udeležil zarote svojih prijateljev Capponi in Boscoli, namerava-jočih usmertiti nove medicejske vladarje. Dasiravno nedolžen — kajti znal je natančno, da zarote ne koristijo, temveč le škodujejo deržavi — bil je prijet in v ječo utaknen. Pravijo, da so ga celo na te-zalnico dejali in mučili — in skoro bi to verjeli kljubu razpravi Gervina, upi-raje se na pismo od 26. junija 1513., v katerem Macchiavelli sam pripoveduje prijatelju Giovannu Veruaccia svojo nesrečo. »Pravi čudež" — piše QJk ■ 25 *g> mu — »da še živim, ker bil sem na tem, da izgubim življenje, katero sta mi le Bog in nedolžnost moja ohranila; vse drugo goije, ječo in kar je drugega, moral sem prestati". Izpustili so ga še (Dalje le, ko je bil medicejski kardinal za papeža izvoljen; vlada tega papeža, Leona X., pripada najvažnejšim dobam cerkvene zgodovine sploh. Fr. Sukije. prih.) Milada. Zložil Franjo Končan. 1. /patih lic, mertvaško bleda ? Sedi na vertu mlada deva, Enaka roži, ki jo zjeda Na tihem červ, tako medleva, Vesela ni pomladi jasne. Življenje le počasi gasne, Ko bridka žalost ga stemni, Enako kakor dan bledi, Kedar za gore solnce pada. Kaj pač stemnilo je, Milada, Življenja tvojega pomlad, Mladosti čas, čas sladkih nad? Kaj se veselju ti zapira Serce? — Oko zakaj umira? Glej, kakor deva sramežljiva, Ki jej ljubezni zor zaliva Obraz, cvet roža svoj razpenja; Vesele mladega življenja Šume bučele po drevesi, Ki polno cvetnega je snega; Sladko žgoljenje se razlega Krilatih pevcev med peresi. Cvelš. ti komaj dvajsetkrat Vesela, zorna je pomlad; Ko pride spet pomlajat svet, Na grob morda ti vsiplje cvet! — Poslovil se je beli dan. Že dole, gore mrak teman Zagrinja; zvezde gledajo, Kako rosice sedajo, Rosice, svetlih s_plz sestrice, Na listje, travo in cvetice! Ob reke obalih Val šumi, V glasovih žalih: »Več ga ni*. Na vertu roži — Dan bledi — Pa slavec toži: »Več ga ni*, V temni dobravi Dih šumi, Drevesom pravi: »Več ga m". Ko zora poči, Noč beži, Solzice toči: »Več ga ni!* In serce vedno Govori: -Le tožbo jedno: »Več ga ni"! Tako otožno šepeta Kakor mej drevjem sapica, Kedar nastane sivi mrak In dahne zadnji dih mehak Umirajoči bledi dan Čez goro, polje in ravan. — Kedo je on, ki več ga ni, Po kterem serce kervavi, Po kterem roži slavec plaka, Po kterem toži sapa vsaka? — Ko vprašam, iz serca ušlo Ime je devi: »Milorad* V večerni tihi, mehki hlad. Ime nji presladko, bridko; Ime, ki hrani ji zaklad Sedanjih bridkih bolečin In prešlih lepih dni spomin. (Dalje prih.) ©J, 26 Zimske 2. V "J|ajec. Take zime ne pomnim, kar * sem živ; drevje poka od mraza, tako da je človek vedno v strahu in trepetu. Vem sicer, od kod to pokanje, ali to nesrečno zajčje serce je že tako! Da bi tako ne bilo! Ni se mi moči premagati, naj si še tako prizadevam. In vendar, kaj se bojim tiste merzle svinčene gra-šice? Pok! malo zaskeli, pa je vsega konec, mraza, stradanja in večnega tre-petanja. »Addio mondo*! Oj ti zajčje življenje, kako si ti žalostno ! Tako nesrečne živali ni pod solncem; vse nas zalazuje »kar leze ino grede*, kakor da bi ne bilo druge živali na svetu: človek, volk, pes, maček, lisica, medved, jazbec, kuna, dihur, podlasica; orel, kragnlj, sova — cele lita-nije! Človek nima mirne ure ne podnevi, ne ponoči. Nas se vsaka živalca upa, bodi si še tako drobna. In vendar nismo tako majheni; ali orožja ni pravega, orožja! Ta dolga ušesa, za kaj jih imamo? da se nam smejejo, pa da nas človek prijemlje zanje; otroče se ne boji zajca, ko ga enkrat derži za ušesa! Slišimo res dobro, ali to je še le naša prava nesreča! Da le kaj zašumi v germu, že imamo drisko. Iz samega straha se ne upamo oči zatisniti v spanji; z odpertimi očmi spimo, kakor nobena žival; ali tudi to nam nič ne pomaga; gledamo a vidimo ne; spanje je vendar le spanje. Lepa, modra naredba, rekel bi: prava ironija, ko bi bil učen mož. A kaj pravim: orožja ni? Ostre zobe imamo, kakor šivanke; ali kaj pomaga? Serca ni, serca, poguma ni; in ko bi podobe, gozdu. zajec puško imel, streljati bi se ne upal! Kolikokrat sem že dejal sam pri sebi: To je sramota! Mož s puško v roci, pes, volk, lisica in kar je druge take debele živali, da se njih bojimo, to ni sramotno, kaj bi se s takimi? Ali tisti podlasici, ki je kakor palček, tisti bi se pa vendar kedaj v bran postavil, nji bi pokazal! Pokazal sem ji res — pete. Natura, natura! »Naturam expellas turca* — kakor sem slišal gospoda župnika, ki hodijo sim brevir molit. Tudi bi se nam reklo lahko kakor oslu: »Pošlji zajca križem svet, verne se uhat ko pred*! Zajec ti svoje žive dni ne bo junak. Nam junaštvo, pa — »zajcu boben*. C.udno se mi zdi, da se nam niso še čisto zbru-sile zadnje pete od samega letanja. Ko zaslišimo tisto sitno pasje lajanje, pa smo vsi z uma. Kolikokrat sem že rekel: Ne tja gori, tam lovec čaka; ali vse zastonj — kakor bi moralo biti, pa zopet vkreber: kakor je bilo ondan v jeseni, ko je bil zopet tisti veliki lov, mislil sem, da bo naš sodnji dan; samo to je bilo dobro, da so bili ravno tja postavili nekega mladega človeka, ki je imel menda pervič puško v roci. Srečno se je bilo izšlo, samo za dober ščipec dlake sem bil pustil, tako da me še zdaj zebe, kjer je ni. Ali kaj pomaga? Slednjič pride vendar moje herbtišče na mizo in koža moja na prodaj. Zajčja osoda! Da bi ga zgaga, kedor bo jedel moje meso in nosil mojo kožo! Dolgo uho, kratek rep, urne pete, vse nič ne pomaga zajcu, tudi ne tista zvijača, da zdaj sim, zdaj tja skače, kader ga pes goni, kakor bi ma-zurko plesal; slednjič ga vendar usapi. <2jfc 27 «fc®> O zajec, zajec, zakaj imaš tako dobro meso in tako mehko dlako! Prav za prav bi bil zajec lahko ponosen, da ga ima svet tako v čislih, kmet in gospoda, ali to samo po smerti, kaj meni čast in slava po smerti! Da bi bilo samo življenje malo prijetnejše ! Kaj bi dal, da bi našel zdaj kak korenček, kako zeljno peresce; kaj pravim? da bi imel kako bilko! Vse pospravljeno, po-zeblo in kar je še kje, to je pod debelim snegom. Pa kaj bo? Kmet je danda-našji strašno priden, vse skerbno pobere in potem pridejo še otroci, ter rijejo in berskajo po njivi. Prej so ostajali vendar še storži od zelja, zdaj se še ti izrujajo. Ubogi zajec pa gledi, kako boš, ter sline požiraj. Za silo je bilo nekedaj še mlado drevjiče po vertih, da gaje človek malo oglodal, da je bilo kaj za zob; zdaj je skoraj že vsako debelce namazano z neko smerdljivo stvarjo ali pa obvezano, kakor perst, ki se je človek vanj vrezal. Težavno je zajčje življenje! Zakaj je zajec na svetu? Prej smo še lahko rekli, kakor sem slišal nekega gospodiča: »Nos nu-merus sumus... * »Mi smo, da nas je več, da pozobljemo, kar se pridela". Pa zdaj zoblji, če imaš kaj! Moj želodec je kakor kmetova mošnja, ko gre domov iz davkarije. Černo se mi dela pred očmi od samega stradanja. Nič upanja, kamor pogledam! Solnce zahaja, leči bo treba nocoj s praznim trebuhom. In to se imenuje življenje! Človeku je vendar še bolje, neka lahkomiselnost mu pomaga v najhujši stiski. Tako sem videl danes otroke, ki so šli iz šole. To ti je bilo vse zaripljeno od mraza, v trebuških menim da tudi ni bilo kedo ve kaj; vendar je bilo vse veselo; skakalo je in vriskalo, kepalo se in v sneg metalo, da je bilo kaj; in kjer je bila kaka za- merznena lužica — hej, to ti je bilo dersanje! Zajci smo premodri, zlasti kader se nam slabo godi. Poleti je res malo bolje. Živeža povsod dovolj, tako da se časi celo strah pozabi. Zakaj ne nabiramo tudi mi za zimo kakor miš, skriček in menda tudi veverica. Kako lepo bi bilo sedaj, ko bi si bil kopico sena nanesel, zaril bi se vanjo, ter lepo na gorkem hrustal bilko za bilko. Tolikokrat sem dejal, da bom, a ko pride čas, pa človek pozabi vse svoje dobre sklepe. Smertne težave me obhajajo, težko da bi dočakal jutranjega dneva. Od glada in mraza poginiti, neprijetna, neslavna smert,! Pri moji zajčji veri! Ko bi prišel sedaj le lovec, ne ganem se z mesta. Hudirja! kaj pa tam za mano? Lisjak! Zdaj pa skok! kar najviše in naj dalje mogoče! Lisjak. Že sem menil, da ga imam, tu pa kakor bi odrezal, ni več sledil. Zastonj so se mi sline cedile, zdaj naj jih požiram, druzega tako nimam. Truden sem in izpehan, da ne morem dalje; za zdaj mi je pete unesel; Bog ve, kedaj pridem zopet kateremu na sled. Zajec je sedaj silno redka divjačina. Gospod ga strelja in kmet mu stavi pasti, tako da pride nam komaj o velikih praznikih med zobe. Kaj pravim? Saj že skoraj več ne pomnim, kako slast ima zajčje meso! In kuretina? Kmet ima tod okolo tako ubogo malo kokoši, in še tiste, kar jih ima, tako skerbno pazi in straži, da je vsa prekanjenost, vse zalazovanje zastonj. Tič je tudi že bela vrana. Paglavci jih love, jajca in mladiče jim pobirajo, gnezda razdirajo tako da je slabo paberkovanje za njimi. Miši, kebri, gliste in tak drobiž, to je zdaj naša hrana. Po zimi še tega ©jfe 28 ni. Kako dobra bi bila zdaj kaka miška, dasi nima posebno prijetnega duha; prav posladkal bi se z njo; ali zdaj je ni dobiti. Kaj pa to, vraga? Kaj tako čudno herka in gergra in bobni? Pojmo pogledat, zdaj se ničesa ne bojim. — Saj se mi je zdelo, kaj bo. Medved v ber-logu leži kakor klada, pa smerči, da se zemlja trese. Oj ti presneti kožuhar, tebi se pač dobro godi. V jeseni si se napasel in nabral si tolšče, da te zdaj greje in redi po zimi. Mi pa zmerzujemo in stradamo, da nas Bog vidi. Tako je na svetu: velikašem, debeljakom se povsod dobro godi, ali gorje nam malim! Kje je tu pravica? Kaka je ta naredba? Medved zimo lepo na gorkem prespava, zakaj ne me, lisice? 0 narava, narava, ti si čudna mati! Zakaj ne skerbiš enako za svoje otroke? Ta krivica me boli, jeza me grabi; kar šel bi pa bi kos tolstega mesa odgriznil tistemu debelemu lenuhu, celo stegno bi mu izpulil! Kaj nam pomaga vsa tista naša gla-sovita zvitost in prekanjenost! Zdaj je že vsaka žival tako od sile prepametna in prebrisana, da se lisica težko pošteno preživlja. Najbolje bi bilo, da bi skoraj konec bilo vsega lisičjega rodu. Saj mnogo nas tako že ni. Vrag vedi, zakaj nas tako preganjajo! Naše meso, kolikor mi je znano, vendar ni kaj posebnega; in naša koža tudi ni ne vem kako imenitna. Vsi lisjaki naj store kakor jaz, pa bo konec našega siromaštva. Prihodnjo pomlad, ako jo doživim, ne bodem se ženil. To je, kakor bi odrezal. Ali vse to modrovanje mi ne utolaži lakote, ki mi razsaja po oserčji. Glej, glej, kaj je pa tu gori nad mano, na tej smereki? Nekaj živega. Senica češarke ruži, pa dobre volje je. Oj ti ljubeznjiva tičica seničica, ko bi bila ti moja! Pridi, pridi, prijazna živalca, daj se mi objeti, potolaži mi silno hrepenenje, ki mi razgraja po — serci. Zdaj le bi bilo dobro, kako lepo pesmico zapeti: pod oknom; poskusimo: Oj tičica seničica. Daj, daj, da te objamem, Jaz samec, ti samička, Za ženo rad te vzamem! Na, tu imaš zlodeja! Snega mi je vergla doli, pa ravno v oči, tako da še gledati ne morem za njo. Da bi te griža, vražjica! Kaj začeti? Lačen sem, kali, ali pa morda žejen, sam prav ne vem. Storimo, kakor pravi tista neumna pesem, ki me je vedno tako jezila: Lisica, lisjak, Sta pila tobak; Tobaka ni b'lo, Sta pila vodo! Tam le doli v loki je studenec, tako lepo kopno je ob njegovih straneh. Pojmo pit, morda nam vendar nekoliko odleže. Kaj je pa to? Človeška nastava, past slabo skrita! Oj ti človek, da imaš lisjaka za tako neumnega! Ali ta le košček zmerzlega mesa bi pa vendar ne bil napačen. Huda izkušnjava! Bodi pameten, lisjak! Če te prime za nogo ali celo za vrat! Ej, kaj pa more hujšega priti? Od glada in mraza poginiti tudi ni prijetna smert. Saj sem tako že v svojem obupanji hotel iti h kakemu kmetu naravnost na dvorišče, naj me pobijejo z osečki. Morebiti bi se pa vendar dalo kako. Poskusimo! Kakor naglo mogoče, zaskočim, zgrabim meso, ter ga odnesem, morebiti tudi cele pete. — Tako! — Šklemp! — Zvita buča lisjak. Zdaj se pa gostimo ! B. M. Zemeljska čuda. '^Jpjubeznjiva gospica! Ustreči hočem ^"Vaši želji in razlagati Vam sv. pismo, če tudi nisem izvedenec v tej stroki, a še enkrat si dovoljujem pohlevno vprašanje, niste li se motili, ni li bil list, ki je prišel meni v roke, namenjen možu, izvedenemu v skrivnostih sv. pisma? Ukazali ste mi, naj Vam pišem, kaj vem o porodu naše zemlje. Stvarniku bi radi gledali v roke, ko je stvaril zemljo? Vso zgodovino ste proučili, pravile, Babilonce in Asirce, Inde in Egipčane, vse najstareje narode poznate, vse veste! A ko ste knjigo zaperli, prišlo Vam je na misel vprašanje: »In kaj poprej"? — Sami ste si odgovorili, ter se spomnili Adama in Eve v raji, a Vaša radovednost celo tu ni bila zadovoljena, in v drugo ste se vprašali: »In kako je bilo življenje, predno je zadihal pervi človek na zemlji" ? Tu si niste vedeli več odgovora in pisali ste meni. Ne smem Vam očitati Vaše radovednosti, če tudi je tolika, da bi si mej svojim spolom krono zaslužili. Ne, hvalim jo in zato Vam podajem roko, ter Vas vabim na izprehod v one davno minole čase, ko se na vsej širni zemlji ni gibal najmanjši červiček in ni bola najdrobneja travica iz tal. In Bog je rekel: »Bodi zemlja"! — In bila je! Tu naj bode najin mejnik, tako daleč smeva, dalj ne! O porodu naše zemlje Vam nočem ziniti ne besedice, in ne samo zato, da zberete svoje čarobne ustnice v jezno kopico, ki Vam tako lepo pristoji, ampak ker je pisana beseda preslaba za pripoved tega veličastva. »Zemlja pa je bila pusta, tema in vode so jo pokrivale"! »Ali mi hočete verjeti, ljubeznjiva gospica, daje mej pervim in tem ravnokar navedenim stavkom presledek za tisoč in tisoč stoletij, ker takrat, ko je del stvarnik zemljo iz rok, bila je razbeljena kroglja, lepa žareča kapljica, ki se je svetila po temnem nebesnem prostoru, kakor svitel červiček v rosni travi, kader gre ura na polunoči, okrog nje pa so plavali debeli oblaki in goste megle in dopadljivo so kazali angelci s perstom za svitlo lučico, ki si jo je njihov mogočni vladar prižgal v svojo slavo na temnem nebu. Mladi zemlji pa je dejal stvarnik: »Svoje roke ne odtegnem od tebe in za varuha in angela ti dam svetlo solnce, ki te bode vodilo, da se ne izpotakneš kje na svojem potu ali izgrešiš pravega sledu"! In tisoč in tisoč let je svetila se svojo žarečo lučjo v stvarnikovo slavo. Lepi so bili njeni mladi dnevi; mogočna kraljica se je vozila po temnih nebesnih prostorih, ter se dopadala v svoji lepoti. Toda vsemu, tudi največi lepoti, so dnevi šteti. Od vseh strani so jeli na mlado zemljo pritiskati sovražniki, in med njimi najsilneji je bil mraz, ki jo je od vseh strani objemal se svojim ledenim dihom. Doli iz oblakov pa so silile z vso silo neštevilne vodene kapljice, druga za drugo so želele opočiti in ogreti se na mladi zemlji; toda njena prevelika vročina jih je silila nazaj v oblake, izpuhtele so kvišku, kakor da so kanile na razbeljeno železo. Na zemlji njim še ni bilo prostora. A njihov največi zaveznik, mraz, ponudil jim je svojo pomoč. Od dne