RECENZIJA KNJIGE
AndrejDetela: Sintropija v polifaznih zibelkah, Elaphe, Ljubljana, 2014
Dimentropni efekt Andreja Detele nam je mladim fizikom dal misliti.1 Ročno vezano knjižico formata A4, ki nam jo je blagohotno podaril starejši kolega, smo si zvedavo podajali iz rok v roke. Oznanjala je tisto, kar smo vsi slutili: resnic je več, le poguma je treba, da jih odkrijemo. Še danes imam to knjigo, vezano v rumen karton, na vidnem mestu v svoji knjižnici. Rad pokukam vanjo.
Dimentropni efekt je medtem dozorel in postal sintropija! Andrej Detela je svojo novo knjigo zgradil na temeljih dolgoletnega sodelovanja z vodilnimi sodelavci revije Vakuumist. Prof. dr. Maja Remškar mu je na zaslonu elektronskega mikroskopa kazala slike atomov in ga uvedla v skrivnosti nanocevk. Prof. dr. Slavko Amon si je mnogokrat vzel čas in Detelo seznanil s polprevodniškimi strukturami, tako da je Detela lahko izračunal potrebne parametre eksperimentalne nanostrukture in drugih delov svojih predlogov eksperimentalnih potrditev,2 za zdaj še domnevnih proizvajalcev sintropije.
Na temeljih Amonovih nasvetov je zrasel model za sintropni vir energije z osrčjem iz tanke polprevod-niške ploščice z nanoelektrodami, vezanimi v trifazni resonator; preko usmerniške elektronke je nanj priključena zunanja obremenitev. S prihodnjim razvojem nanotehnologije bi po teoretičnih izračunih kompaktna naprava prostornine dobrega litra in kilogramske mase morda lahko dovajala kar 1 kW električne moči.3 Na današnji stopnji razvoja je dosegljiva moč sicer veliko manjša, pa vendarle merljiva - vsekakor izziv za pogumnega vakuumista, ki bi se osredinil na eksperimentalno preverjanje Detelovih načrtov. Njegovi modeli nove generacije električnih vozil so poželi obilo priznanja med Japonci, čeprav jih na trgu še nimamo. Japonska izkušnja bi lahko bila jeziček na tehtnici, ki bi prepričal slovenske vakuumiste, da udejanjijo Detelovo teorijo. Gotovo ne brez haska.
Med najbolj domiselnimi Detelovimi predlogi za eksperimentalni dokaz kršenja drugega zakona termodinamike temelji na izdelavi tanke plasti InSb z debelino, ki se ne sme odmikati od želene za več kot pol mrežnega parametra.4 Nedvomno huda tehnološka omejitev, ki pa sodobnim vakuumistom ni nedosegljiva na Institutu »Jožef Stefan« in v drugih laboratorijih, če se jim bo preverjanje Detelovih teorij zdelo
obetavno in obresti prinašajoče. Še zlasti zato, ker je nazadnje Detela ta problem omilil v inačici, pri kateri zunanje magnetno polje odpravi zahtevo po skrajni natančnosti omenjene debeline.
Seveda gre za velik izziv tudi za sodobne hitro napredujoče tehnike tankih plasti. Za samo preverjanje teorije ne bi bila nujno potrebna tehnika AFM (mikroskopija na atomsko silo), ki bi edina zmogla izdelati posamezne elektrode v načrtovanih futurističnih napravah velike moči. To je skrajni primer: širina elektrod manj kot 5 nm v trifazni inačici in še pol-drugikrat tanjše v dvofazni varianti. Prevodna plast ne bi smela biti globlja od 1 nm, kar bi se morda dalo udejaniti z grafenom. Takšno nekajatomsko plast bi kazalo prekriti (napariti) še s tanko plastjo dielektrika in za nameček še z nanocevkami.5 A za začetno preverjanje teorije je v knjigi prikazan tudi model z elektrodami, ki so široke »samo« kakih 100 nm. Izdelati tak sistem je dandanes povsem mogoče, seveda pa je tudi to še vedno krepak zalogaj za sodobnega va-kuumista!
Detela se je v svojih raziskovanjih lotil tudi zgodovine rasti nikoli povsem prepričljivo dokazanega
1	Detela, Andrej. 1981. Dimentropni efekt v homogenem magnetnem polju. Ljubljana: Podiplomski seminar FNT
2	Detela, 2014, 22
3	Detela, 2014, 22
4	Detela, 2014, 246
5	Detela, 2014, 265-266
entropijskega zakona. Pri tem se je obregnil predvsem ob zabavno Maxwellovo domislico demona kot inteligentne nanostrukture, ki preusmerja posamezne molekule.6 Seveda se je sodobnikom ideja domiselnega [kota Maxwella zdela bolj posre~ena {ala kot resen fizikalni poskus, ob sodobnih nanotehnolo{kih operacijah s posameznimi molekulami pa to bojda niti ni ve~ tako.
Raziskovanje sintopije Andreja Detele kot naravne sposobnosti {tevilnih kompleksnih sistemov, da se spontano samoorganizirajo k vse vi{ji stopnji notranje urejenosti v nasprotju z entropijskim zakonom, je gotovo svojevrstna herezija za ljudi, ki smo izobraženi v duhu drugega zakona termodinamike. Termi~ne fluktuacije sicer niso isto kot kvantna nedolo~enost, pa vendar se nam nakazujejo dolo~ene vzporednice: V Einsteinovem smislu Bog ne kocka in je statisti~no-kvantna mehanika predvsem posledica neznanja (pomanjkanja dovolj natan~nih vakuumskih merilnikov)
in ne zgolj objektivnosti Heisenbergovega na~ela nedolo~enosti. Statisti~na mehanika je morda zmagala zgolj za~asno zaradi pretvorbe samega ~loveka v predmet statistike in bo padla, ko bo ~lovek znova iz objekta postal subjekt; temu pa smo že pri~a. S sodobno nanotehnologijo posamezni atomi/molekule po~asi postajajo razlo~ljivi iz množice sebi enakih, tako kot k podobnemu stremi sodobni ~lovek, ki no~e ve~ biti zgolj {tevilka.
Teoreti~no ozadje Detelovih novosti je lahko predmet debate, a zadeva pa~ stoji in pade s poskusom. Kateri od slovenskih vakuumistov se ga bo upal izpeljati? Seveda gre za dolo~en riziko in odmike od finan~no podprtih teko~ih programov ARRS z majhno verjetnostjo, da bi sintropijo neposredno uvrstili mednje. Vendar pa je pogum tako v življenju kot v vakuumski tehniki vselej prina{al obresti. Treba se je zgolj ojuna~iti.
Dr. Stanislav Južni~
6 Detela, 2014, 386 VAKUUMIST 34 (2014) 2