Iz zgodovine papeških volitev.
Zgodovina papeštva je zgodovina strankarskih političnih bojev. To se najjasneje vidi tudi pri izvolitvi vsakokratnega novega papeža. V prvih treh stoletjij po Kristusu so si verniki svoje škofe volili, kakor povsod drugod, tako tudi v Rimu. Že koncem tretjega in še bolj tekom četrtega stoletja pa so si rimski cesarji znali pridobiti velik in končno odločilen vpliv na papeško volitev. Ta političen vpliv, ki je služil izvestnim političnim ciljem rimskih cesarjev, je prešel na naslednike rimskih cesarjev. Ko je prepadlo cesarstvo iztočnih Gotov v Italiji, že ni ljudstvo vernikov imelo nobene besede več pri volitvah papeža. Papeža so skupno izbirali rimska duhovščina in rimski velikaši ter plemenitaši, eksarh iz Ravene pa je vsakokratno izvolitev predložil cesarju v Carigradu v potrditev.
Tekom devetega in desetega stoletja se je vršila volitev docela pod vplivom rimskih plemiških strank, dokler si ni končno nemški cesar Oton prilastil odločujočo pravico pri papeški volitvi. Sledile so razne borbe, dokler ni papež Aleksander III. v XII. stoletju na tretjem lateranskem koncilu dosegel, da je prešla volitev papeža v oblast zbora kardinalov. Na lvonskem koncilu leta 1274. pa je papež Gregor X. še dodal določbo, da se vrši volitev v konklavu. Tudi je določil število kardinalov na največ 70. (Danes je med kardinali 32 Italijanov in 31 drugih.) Konklave
---'------------------------'—'---------
—    2    ~
se   vrši   po   sedaj   veljavnih   moderniziranih določbah tako-le :
Po papeški smrti se poda kardinal-camer-lengo (to je star naslov iz bivše papeške države in pomeni kardinala, ki je nekoč vodil posle finančnega ministra in najvišjega državnega sodnika) v ^Vatikan, da napiše listino, v kateri se konštatira papeževa smrt. Tudi prevzame camerlengo vse papeže insignije, kakor prstan itd. Kardinalski kolegij izvoli nato tri kardinale raznih činov, ki pomagajo camerlengu v izvrševanju najvišje oblasti do izvolitve novega papeža. Tretji dan po papeževi smrti, ko so papaža položili na svečan oder, se zberejo kardinali v svojih desetih kongregacijah in prično pripravljati konklave. Deseti, najkasneje dvanajsti dan po papeževi smrti se kardinalski zbor poda v konklave, ki ga navadno prirede v Vatikanu. Dokler konklave traja, se ne smejo nahajati v njem druge osebe razen kardinalov. Pri okencu v dohodnih vratih pa daje od kardinalov izvoljeni odbor avdijenco tujim poslancem in delegatom mesta Rima. (Poslednjih pa od 1. 1870. dalje ni več. Izvolitev sama se izvrši sporazumno z vzklikom, toda ta slučaj je v zadnjem času redek, ker se še vedno vrše politični boji za papeštvo. Ali pa se izvolitev izvrši s kompromisom, ki ga izdela komisija treh do sedmih kardinalov po že določenem poslovniku. Ako tudi to ne uspe, se vrši volitev v tajnem glasovanju z zaprtimi listki. V tem slučaju mora izvoljenec dobiti dvotretjinsko večino. Oe se je volitev izvršila, ne da bi kateri kandidat dobil dvotretjinsko večino, se glasovnice na določeno uro sežgo in dim, ki prihaja iz dimnika, naznanja čakojočemu prebivalstvu, da volitev še ni končana. Avstrija, Španija in Francija so imele že od srednjeveških časov pa do najnovejše dobe pravico takozvane ekskluzive, to je vsaka teh držav je smela izključiti od izvolitve za papeža enega ali druzega kardinala. Papež Benedikt pa je takoj po svoji izvolitvi to pravico odpravil. Tudi poprej je ta pravica že bila sporna, toda pri zadnji volit-vi se je Avstrija poslužila in onemogočila izvolitev najresnejšemu kandidatu, kardinalu Rampolli. Tudi Francija se je pri zadnji vo-litvi poslužila svoje „ekskluzive". Posledica je bila končno izvolitev Benedikta. Ta izvolitev je prišla dokaj nepričakovano in je izrazito kompromisna.
Od leta 1522. naprej so bili papeži samo Italijani. Tudi Benedikt je bil prepričan Italijan, ki je ob londonskem paktu z veseljem sprejel na znanje veliki uspeh Italije na jugoslovanski račun.
Po volitvi se izvrše razni stari obredi, na primer prisega pokornosti kardinalov novemu papežu izročitev „ribiškega prstana" itd. Nato sporoči kardinal-diakon s Petrove cerkve prebivalstvu, da je novi papež izvoljen, z besedami „Habemus papam".