244
Lažnjivcem na sramoto, — nalaganim v razjasnilo.
„Kaj neki dela dr. BI., da zagovarja to, da se vsak berač ženiti sme?" — S temi besedami so sprejeli te dni v Horjulu nekteri možje mojega prijatla gosp. P.
Vajen sem že mnogo let, da vragi, ki bi mene in moje enako misleče prijatle, ki se borimo za narodove pravice, radi v žlici vode potopili, kujejo laži na cente in čem grja je laž, tem raje jo puščajo iz sebe. En tak poseben vrag je menda na Vrhniki. Brž ko ne tudi od njega izvira ta laž, ki mi jo je g. P. naznanil iz Horjula.
Da stavim lažnjivca na sramoto in podučim nala-gane, ni mi treba druzega nič, kot svetu le ponoviti, kako sem se zoperstavljal takim ženitvam, ki so gotovo nadloga soseskam. V 17. seji 9. aprila 1864 (glej stenografično sporočilo stran 8 itd.) sem v slovenskem jeziku od besede do besede govoril tako-le:
„Ker sem čast imel v tistem odboru sedeti, ki je pretresaval to zadevo in sem glasoval z večino, mislim, da je moja dolžnost, da odkrijem tiste vzroke, ki so večino do tega pripeljali, da je nasvetovala predlog tako, kakor ga je slavni zbor danes zaslišal.
Večina je  za  dolžnost  spoznala,   da   odbor
slavnej vladi izreče, kaj dežela želi in kaj dežela potrebuje, po besedah, ki jih je častiti moj predgo-vornik nekoliko razložil.
Kako potrebno je, da se posamnim deželam varuje avtonomija, kaže zopet nam ta zadeva o zakonskih konsenzih.
Ce bi bil državni zbor sklenil, da po vsem cesarstvu je odpravljen zakonski konsenz in bi bil ta sklep potrjen po Njih Veličanstvu, izbudila bi bila ta postava po vsej deželi zato prav veliko ne-voljo. (Dobro!) Zato ministerstvo tudi ni prave poti hodilo, da je državnemu zboru v sklep predložilo postavo o porodnišnicah, pa je ni, kakor seje častiti poslanec pl. Wurzbach krepko branil, popred predložilo deželnim zborom. Ce bode postava o porodnišnicah imela nasledke za hiše najdencev, v silne stroške pride naša dežela že samo v Trstu, morebiti 20.000 do 30.000 gold., v stroške in nadloge, ktere bodo naš deželni zaklad na kant djale.
Kadar ministerstvo predlaga postave, po kterih se imajo stroški iz državne kaše plačevati, prav je, da jih predlaga državnemu zboru, — al kadar predlaga postave, po kterih imajo posamne dežele se svojim denarjem plačevati, takrat naj se vprašajo dežele, to je namestniki njih, deželni zbori!
Zato je ministerstvo prav storilo, da o zakonskih konsenzih povprašuje dežele, da one povedo , k a k o in kaj?
Ce hočemo zvesti namestniki biti našej deželi, moramo na glas reči, da naša dežela neče te postave, po kterej bi bilo dovoljeno, da bi se vse v prek ženilo in možilo, kakor koli kdor hoče. — To je dosti očitno pokazala že s tem, da vkljub temu, da zakonskih konsenzov ni po postavi bilo, pa jih je zoper postavo vendar imela. To, gospoda, je menda vendar dosti očiten glas!
In če je dosihmal tako bilo, kako naj bode vpri-hodnje?
Ce vprašamo vso deželo, — vse občine bodo enoglasno odgovorile, da nečejo, da bi se brez njih dovoljenja vse povprek ženilo, ampak, da one dovolijo, — in njim in samim njim gre beseda prva in sama, ker one imajo po občinskem zakonu dolžnost, ubogim svojim živež dajati; — kdor pa ima dolžnosti, mora tudi pravice imeti!
Ugovarja se: 1. da ženiti se, je človeku pravica. To ni skozi in skozi gotovo; — po plemenu iti, to je res prirojen nagib; ali v zakon stopiti, to je drugo, to je privilegij, ki ima velike nasledke za občine. — Prirojena pravica je človeku prva, da se pri življenju ohrani; po takem ima vsak človek pravico zahtevati, da mu jesti damo, kolikor potrebuje — ali kdo naj mu da, to je važno vprašanje. Na svetu ne more vladati absolutna svoboda — to bi bila razuzdanost; človek človeka omejuje, da ne^sega nobeden predeleč, da ne stopi v pravico druzih. Ce bi absolutna svoboda tako daleč segala, kam pridemo? — v komunizem. Ugovarja se 2.: da bodo občine samovoljno ravnale in da ne bodo nalašč včasih dale dovoljenja. To ni bilo in ne bo! Pa saj so še rekurzi zoper tako svo-jovoljnost. Meni je dobro znano, da po kmetih se tudi zdaj ni ovirala ženitev, če kdo le kajžico im%, če ima le kako rokodelstvo, dd se mu dovoljenje. Ce se pa hoče ženiti le hlapec ali kak drug vlačug, kakor pravijo po kmetih le „na roke" ali celo le „na hlače" (smeh), tacim ne dado dovoljenja, ker se boje beračev s celo kopo otrok.
Pogledimo doli na Poljane naše, na Sentpetersko predmestje in videli bodemo žalostne nasledke, kteri so prišli od tod, da se je prelahko mogel vsak delavec
245
v sladkornici, v predilnici in pri železnici ženiti, ki je tam svoj zaslužek imel. V sladkornici bilo je kakih 150 delavcev, pri železnici od 200 do 300. Večidel so se poženili s 30, 40 kr. zaslužka na dan. Klaverni so živeli, dokler so fabrike bile in je pri železnici bilo zaslužka — al ko je to nehalo: ostali so siromaki s celo hišo otrok, ker ni bilo zaslužka, ni bilo več kruha; otroci stradajo, da-si smo lani in predlanskem dobro letino imeli, pa bodo še bolj stradali, ako pride letina slabav
Če so se občine že pred bale beraštva po tacih ljudeh, kteri nimajo zaslužka, je zdaj še bolj treba, da se ga boj6 — zakaj? Tista, sama po sebi pravična, postava, ki nam je odprla svobodo obrtnijstva in rokodelstva, ta postava, po kterej vsak rokodelski pomočnik za-se lahko začne rokodelstvo, ta postava je — kakor skušnje kažejo — odprla nova vrata beraštvu. Ce občine ne pritisnejo en malo vrat s tem, da ne dovolijo vsacemu se ženiti, kam pridemo ?!
Le eno pomoč jaz vidim za to, ako se občine branijo (in po pravici), vsakemu dovoliti ženitev, pa bi vendar se odpravil zakonski konsenz — in ta pomoč je, da tisti, kteri branijo prirojene pravice plemena, po subskripcii napravijo podporne denarnice za ženine in neveste „Aushilfs - Kassa - Verein fur Ehekandidaten." (Smeh.) Tako pridejo občine iz zadrege, tisti pa, ktere zakon tešči, stopijo s pomočjo take družbe v zakon. Ker tako imenovana ,,Gemuthlichkeit" večidel takrat rada konec jemlje, kadar je treba plačati, smo pač radovedni videti, koliko tistih mož, kteri liberalstvo po zakonih na svojo zastavo pišejo, bode pripomoglo k osnovi tacega društva. Dokler pa tacih družeb ne bode, morajo občine pravico imeti, da po zakonih svojih ljudi odločno besedo vmes govorijo, ker imajo po občinskej postavi dolžnost, za siromake svoje občine skrbeti.
Na to pravico in na to živo željo dežele naše se je ozirala večina odbora, ki je prevdarjai ministersko vprašanje; zdelo se jej je potrebno, da prav zdaj, ko nas ministerstvo povprašuje, kako je se zakonskimi privolitvami pri nas, da mu očitno rečemo, da dežela naša terja, da se ljudje ne ženijo brez konsenza zakonskega.
Zato, slavni zbor, priporočam in na srce pokladam, da se sprejme predlog odborov."   (Dobro!)
Teh misli sem še dan danes in bom do smrti, da je velika nesreča za rodovine in deželo, ako se sme ženiti, kdor koli hoče. To isto sem zagovarjal v seji deželnega odbora pretekli mesec (glej „Novice" list 27), ko je po pritožbi župana Grosupeljskega bila razprava o ženitevskih oglasnicah. Po občinski postavi od 17. svečana 1. 1. §. 28. daje župan ženi-tevske oglasnice (Ehemeldzettel) po ukazu deželnega poglavarstva od 1. sušca 1832. leta. Ta ukaz pravi, da „v teh oglasnicah nima celo nič stati o politični ženitevski dovolitvi, ampak one imajo samo ta namen, da kažejo, da je ta ali uni naznanil županu, da se hoče ženiti." Te oglasnice, ktere po sedaj obstoječi občinski postavi morajo dajati župani, pri kterih se ženin oglasi, po takem pa niso ženi-tevske dovolitnice (konsenzi) in bile bi celo nedolžna naznanila, ako bi k ženitvi po postavi treba bilo dovoljenja. Ker pa tega dovoljenja po sedanji postavi treba ni, in ker je to gotovo velika nesreča za deželo, da se sme vsakdo ženiti, tedaj je treba, da prihodnji deželni zbor to stvar zopet v svojo obravnavo vzame, da bi se doseglo to, da se ženiti sme le tak, kteremu občina (soseska) dovoljenje da. Zato je deželni odbor v gori imenovani seji rešil vlogo župana Grosupeljskega   (glej   27. list „Novic" stran
224) tako, ,,da za zdaj, dokler občinska postava obstoji, deželni odbor ne more in ne sme drugače, kakor zahtevati to, da se vsak župan po postavi ravna. Al da se sedanja postava prenaredi, naj Grosupeljska občina in ž njo vred še druge, ktere vidijo, da so že-nitve brez dovoljenja občinskega škodljive občinam in deželi, prihodnj emu deželnemu zboru prošnjo predložijo za preklic zadevne postave. Kar se deželnega odbora tiče, se tudi on po svojem lastnem prepričanji nikakor ne bode zoperstavijal takemu preklicu."
Ker tudi jaz sedim v deželnem odboru, kjer se je to sklenilo, tedaj vprašam: kje je omenjeni vrag pobral laž, da sem jaz za neomejene ženitve?!
To se mi je pa potrebno zdelo svetu razglasiti, da krinko potegnem z obraza vragovega, in da taki, ki ne poznajo mojega stališča o tej zadevi, zvejo, kaj je pravo. Kar sem bil leta 1864., to sem še danes, ker doslednost in stanovitnost je en kos moje na-ture, ki nikdar po vetru plajšča ne obrača. To lahko o sebi rečem: da ne manjše stvarce nimam preklicati, kar sem govoril in delal 25 let!
Dr. Jan. Bleiweis.