94
Dopis iz Mirne.
Žalosten, prav žalosten sim bil, ko sim zvedil, de ima v Novim mestu drugi mesec na svitlo priti nemški časopis Slovenija (Sloveniens Blatf); nisim sicer žalosten zato, ker bo Novomestnjanam nova zarja zasijala, in rodila novo dete Slovenija, zakaj po dobro vred-vanih časopisih se ljudstva izobražvajo (likajo) in ravno to svojim rojakam vsak rodoljub serčno privošiti mora; čudim se le zato, ker bo dete ^Slovenija" imenovano, pa ne bo po slovensko govorilo. Kje je vaša vnema za domorodnost, ljubi moji sosedje? #)
V  nekim tergu na Štajarskim, je kupec belo in rudečo pisane trakove in kokarde kmetam prodajal. Nek bistroumen kmetovavec pride v štacuno, in po blagu po-praša, kteriga kupiti misli. Štacunar misleč, de je kmet zabit, mu ponudi tudi trakov in kokard, rekoč: kdor take kokarde ali trakove nosi, sme kar koli le hoče brez vsiga zaderžka dopernesti. Vkmetiški suknji se najdejo včasih umniši glavice, kakor v gosposkih, zato si kupi kmet trak in kokardo, si ju na pruštof in klobuk pripne, ter zgrabi nekaj platna rekoč: hvala Bogii! zdej se bo lahko na svetu živelo — in pri durih vun šine. Štacunar za njim skoči, ga zgrabi, in mu hoče vkradeno platno vzeti vpijoč: tat me hoče okrasti. Kmet — pošten človek— mu platno poda, ter mu resnobno odgovori: „Bog me vari tatvine; nisim in ne bodem nikdar kradel; jez sim le storil po vašim svetu — vam pa nej bodi to v poduk, ne slepariti kmetiških ljudi." Potem ga zaničljivo pogleda, in gre v drugo štacuno.
V Sentrupertu na Dolenskim se je nekaj malopridnih kmetov, ki so pijani iz kerčme prišli od več reči, posebno pa od tlake in drugih gosposkinih davkov, pogovarjalo. Eden izmed njih farovž zagledaje reče: ;,kaj pa bi bilo, če bi mi tale kurnjek zažgali?" Na to nek pameten hlapec iz Bistrice naleti, in malopridnežu odgovori rekoč: „druziga boste zidali." — Ko je te besede izgovoril, so pijanci osramoteni molče in mirni svojo pot naprej šli. Slava tacimu človeku! nej si je hlapec ali gospodar. —                 Kersnik, komisar.
*) Nam se pa clo potrebno zdi, de imamo tudi nekaj nemških časopisov, ki se potegujeje za domorodne reci zoper toliko trumo sovražnikov, ki nam Slovencam ne privošijo od mi-lostljiviga Cesarja po ustavi dovoljenih pravic,—in če v prid ljudskima omikanja in blagostanja le to za-dobiti želimo, kar smo zgubili in kar so nam milostljivi Cesar nazaj dati dovolili, pa že vpijejo in razsajajo naši sovražniki, de se hočemo od Nemcov ločiti, de jih hočemo zatirati, de jih sovražimo in več tacih nesramnih laži, ktere jim le satan prepira vdihniti zamore. Mi nočemo nemšine zatirati, ktera nam je potrebna, tudi laški-ga, francozkiga, angležkiga in nobeniga druziga jezika ne — nasproti pa imamo Slovenci v slovenski hiši tudi pravico terjati, de se nam materni jezik ne zatiruje, kakor se je — Bogii naj bode potoženo! dozdej zatiral. Vsaki mu svoje! to so naše besede pred Bogam in pred Cesarjem; tega naj se derži tudi vsak časopis na Slovenskim, naj bode v nemškim ali slovenskim jeziku pisan.            Vredništvo.