BODI BLAGOSLOVLJENA ! INDIJSKA LEGENDA. PO SIENK.1EWICZU POSLOVENIL MARJAN. Nekoč se je ob svetlej mesečini glo- boko zamislil modri in veliki Krišna ter rekel : >Mislil sem, da je človek najlepša stvar na zemlji — toda prevaril sem se. Glej, opazoval sem cvet lotosov, s katerim se je poigraval nočni vetrec. Koliko je ta lepši od vseh živih bitij ; njegovi lističi so se v tem času ravno razprostrli v srebrni mesečini, — in jaz nisem mog^el od njega obrniti oči . . .« »Nikdo med ljudmi mu ni enak«, po- navljal je vzdihajoč. Kmalu na to pa je rekel : > Zakaj neki bi jaz, hog, ne mogel ustvariti v svoji moči bitja, koje bi bilo med ljudmi to, kar je lotos med cveti ? Tako, ki bode v veselje ljudem in zemlji. Lotos, preobrazi se v živo devojko in stopi pred me ! « Na mestu je lahno zašumljal val, kakor da bi se ga dotaknila z svojimi krili brzo- krila lastavica, noč je postala jasneja, mesec čarobneji, slavci so v tem hipu glasneje zapeli, a hitro zopet utihnili. Čudo se je izvršilo, in pred Krišno je stopil Lotos v človeški podobi. Sam bog se je začudil. »Bila si dozdaj cvet jezerskih, je rekel, »a od sedaj naprej bodi cvet mojih misli, -- govori !«¦ In devojka je pričela tiho šepetati, kakor šepečejo beli lističi lotosa, kadar jih poljublja poletni vetrec. »(jospod ! spremenil si me v živo bitje ; kje mi zapoveš. da odslej prebivam ? Spomni se, gospod, da .sem drhtela in povešala lističe pri vsakem dihu vetra, dokler sem bila cvetka. Bala sem se, gospod, burnih nalivov in neviht, bala gromov in bliska, bala se tudi vročih solnčnih žarkov. Ti si mi dejal, naj postanem veličasten Lotos — 4 a ohranila sem svojo prejšnjo naravo ter se tudi sedaj bojim, gospod, zemlje in vsega, kar je na nji ... . Kje hočeS, da prebivam ?< Krišna povzdigne modre oči proti nebu, nekaj časa pomišljuje, potem jo pa vpraša : »Hočeš živeti na vrhovih gora?« «Tam je sneg in mraz ; bojim se, gospod ! « »Pa kaj . . . segraditi ti hočem kri- stalno palačo na dnu jezera«. »V globinah jezera stanuje zmaj in druge pošasti; bojim se, gospod!« »Hočeš 11 prebivati na brezkončnih stepah ?« »Gospod, vetri in burje razsajajo po stepah nalik divjim čredam«. »Kaj hočem storiti s teboj, veličastni cvet!« Ha! V Elorskih pečinah, v sveti pušči prebivaj. , . . Hočeš li oddaljena od sveta prebivati v pečinah?« »Tamkaj je temno, gospod, bojim se!« Krišna se je usedel na kamen in uprl glavo ob dlan. Devica je stala pred njim drgetajoča in preplašena. Med tem je razsvetlila jutranja zarja na vztoku nebo. Gladina jezerska se je pozlatila, in pozlatili so se bambusi in palme. Nad jezerom so se oglasile v zboru roži- časte čaplje, sivi žrjavi in beli labudi, v v hosti pavi in bengali*) ; za njimi so pa zadonele zvonke strune, nabrane na biser- nico**) in ljudske popevke. Kri.šna se je prebudil iz svojih misli ter rekel : »Glej, pesnik Valmiki pozdravlja vz- hod solnca !« Nekoliko nato so se razmaknile zavese škrlatnih cvetov, katere so pokrivale li- janske slakove, na površini jezerski pa se je pokazal Valmiki. Opazivši veličastni *) Bengal je gozdna ptica, podobna našemu ščiii- i kovcu. **) Bisernica je precej velika, ploščnata školjka. V Indiji služijo te školjke v to, da nabirajo na nje ; strune. To glasbilo je podobno mandolini. ^ Lotos je prenehal svirati. Bisernica mu je polagoma zdrknila iz rok na zemljo, roki sta mu omahnili v naročje. Stal je očaran, kakor da bi ga veliki Krišna spremenil v drevo na površini jezera. Boga je razve- selilo to očaranje, katero je provzročilo njegovo delo, ter je rekel : »Gani se, Valmiki, in spregovori!« »In Valmiki je spregovoril: ». . . . Ljubim !....« .Samo tega čutstva se je zavedal in samo to besedo je zamogel spregovoritj. Lice velikega KriSne se je razjasnilo. »Prekasna devojka, našel sem ti mesto na svetu, katero je vredno tebe ; prebival v srcu pesnikovem ! « In Valmiki je ponovil : ».....Ljubim !....« Volja mogočne Krišne, volja božanstva je pričela nagibati devojko k srcu pesni- kovemu. In bog je napravil srce pesnikovo prozorno kakor kristal. Jasna kot poletni dan, mirna kakor Gangov val je stopala devojka proti odkazanemu ji prebivališču. Naenkrat pa, ravno koje hotela vstopiti v Valmikijevo srce, je pobledela in strah jo jc pretresel kakor mrzli veter. Krišna je osupnil. »Veličastni cvet«, je vprašal, »zakaj se bojiš pesnikovega srca?« »Gospod«, odvrnila je krasna devojka, »ker si mi to mesto odkazal v prebivališče. Glej, v tem srcu sem ugledala i snežene vrhove gora i globine voda, polne čudnih bitij, i stepe, po katerih buče vetrovi in razsajajo nevihte, i temne pečine Elorske ; zopet se bojim, gospod!« A dobri in modri Krišna ji je od- govoril : »Umiri se, veličastni cvet. Akb leže v Valmikijevem srcu snegovi, bodi ti topla pomladanska sapica, da jih razstopiš ; ako so v njegovem srcu globine voda, bodi ti biser v teh globinah, ako so v njem puste stepe, bodi ti v njem žar sreče ; ako se v lijem nahajajo temne pečine Elorske, bodi ti v njih svitlo solnce. . . .« Valmiki pa, ki se je med tem zopet zavedel, je dodal : »In bodi blagoslovljena!«