Mirko Brank iz tovarne KOT
V Tacnu doma
»Pri nas doma,« je zamišljeno rckel Mirko Brank, »pri nas doma smo živeli skromno. Vcdno smo inieli kruh, ampak bil je za-klcnjen.« Potem se je v novi sejni dvorani tovarne KOT v Tacnu spomin dotaknil očeta: »Moj oče je bil zidar. 1932. mu je pri grad-nji samostana na nogo padla velika skala in kasneje so morali nogo odrezati.«
•  Mati Mirka Branka je želela: »Samo živ naj   ostane,   da   bo   vas   komandiral. ..«   Oče je živel še 27 let. Ampak silen udarec je bil za  veliko družino. Mirko je bil  12.  otrok po vrsti  in  prav  nihče  v  družini  ni   imel mož-ncsti   študija.   Sestre   so  delale   v   bombažni tkalnici, bratje pa so bili zidarji in pleskarji. Najmlajšega   Branka   je   tiščalo   kovinarstvo. Brat   mu   je   »rihtal«   tapetništvo,   pa   mu   ni dišalo.   Leta   1942   ga   je   za   vajen?a   vzel   v svojo tovarno Zelnik iz Tacna. Poslej ni več gonil meha pri sosedu kovaču. ampak je zgo-daj vstajal in jo iz domačih Vodic peš ubiral v tacensko tovarno, da bi pomočniki in moj-ster že ob sedmih imeli toploto v delavnicah.
•  »Takrat sem bil star žtirinajst let in sil-no korajžen. Pogosto sem prenršal partizan-fko   pošto.   Nekega   dne   so   partizani   v   Ga-meljnah   ustrelili   izdajalca.   Sentviški   gesta-povci  so na  savskem  mostu  postavili  zasedo in   vsevprek   pretipavali   ljudi.   Tudi   mene. Med   puloverjem   in   srajco   sem   imel   skrito pismo.  Če  bi  zašuštelo. ..  Ni,  naučili  so  me papir navlažiti in srečno sem jo odnesel.«
•   Manj   sreče je  imel  23.  decembra  1943. Takrat  so  ga  žandarji  v Vodicah  strahovito pretepli, zbili več zob in če bi le črhnil, ob-ljubili  likvidirati.  Doktor  Arko  ga  je  obvc-zal in tri tedne uradno zdravii za spuščenimi luri . . .
•  To je t.isti del živl.jenja, ki je bil težak, skoraj   brezizhoden.   Vendar  Miroslav  Brank je hotel, želel navzgor in temu hotenju je bil pripravljen tudi streči:
•  »1947. sem se vrnil iz vo.iske. Zelnik me ,je vzel nazaj v lacensko tovarno, kmalu sem ¦napravil   pomočniški   izpit.   Zelje   sem   imel vočje . . .«
•   Napravil   je   malo   maturo   in   se   takoj vpisal na srednjo strojno tehnično šolo. 1951. jo  diplomiral.  Seveda  takole  skopo  povedati tega   ne   gre.   Sivih   las,   sivih   prodornih   oči na  mehkem dobrodušnem obrazu  se je spo-minjal  učen.ia.  Zivljenje  n:  kar  tako  zlahka streglo   žel.jam.   Učil   se   je   in   delal   hkrati. Oboje je opravljal trdo in nepopustljivo:
•   »Pomagali   so   mi   tovariši   v   podjetju. Pred diplomo so mi omogočili manj  dela  in več časa za učenje . . .«
•  Po diplomi je nekaj  mesecev še vedno delal   v   orodjarski   delavnici,   potem   je   ne-nadoma    postal    industrijski    obratovod.ia    v Jjubljanski     tovarni     kovinske     galanterije. Združila   sta   se   namreč   tacenski   KOT   in ijubljanska fabrika. Pet let je vodil tudi kon-struktorsko   delavnico.   1.   ma.ja   1957   sta   se združena   obrata   ponovno   ločila,   ni   šlo.   V osamosvojenem   KOTU   je   bil   Mirko   Brank najprej   vršilec   dolžnosti   direktoria.   Po   de-setih  trdih  meseeih  dela  so  ga  proglasili  za pravega  direktorja:
•   »Vendar  je  bila   tovarna   prava   trage-dija.  Povem  vam,«  je  razlagal,  »gnojnica  ,ie tekla   ob   stavbah.- Ni   bilo  niti   kanalizacije; vozički  so  se  do  ojes  ugrezali  v  ncsnago.«
•  Ljudje, zvesti in pripndni so tedaj v ta-eenskem  KOTU zgrabili.  Najprej  so zgradili kanalizacijo,   potem   nabavili   stroje   in- glej, po tolikih letih stoji tudinova tovarna:
•   »Niso nam nikoli cvetele rožice, ampak .feist'  ljudi  imamo. ..«  Tako  se  je  razpletlo Mirku Branku, da danes rad pove, kako sre-čen  človek je. Nič pa mu ni potrebno pritr-kavati  ob  les,  vse v  tem  Ijubem  tacenskem KOTU so zgradili z rokami in veliko ljubez-nijo:
•  »Blizu tovarne stanujem, ampak s kate-rekoli strani se vračam domov, mimo tovarne nekako   ne   morem.   Zdaj   mi  že   žena   očita:
.Gotovo se bo podrla...' Ni vse \ osebne:n dohodku. Nekaj v življenju pomeni. tuii uspeh na tržišču. Lepo je, kadar pravijo: .Madona, ste to dobro naredili...' Trmart, da sem? Morda, če bi ne bil. ne bi bilo tako, ne? Konjiček? Da, vojne in zgodovins':e knjige. Ko bom v pokoju, tudi ne bo po-sebno dolgočasno, ima velik vrt...«
• Takole sva se menila z Mirkom Bran-kom, direktorjem tovarne KOT v Tacnu. 38 let pozna prostore tovarne. 23 let je di-rcktor. V novi galvani je pravkar strastno vdihaval zrak:
•   »Vidite. to je naša tretja galvana. Naj-modcrne.iša  doslej   in  v  Savo zdaj  spuščamo čisto vodo.«
•   Resnično   .]e   kolektiv   dobil   dobre   de-lovne pogoje. Mirku se sveti.jo oči:
•   »Da,  dolgo  smo  hranili  za  novo tovar-no . . .«
•   Nikakor   ne   more   iz   svoje   kože   tale Mirko Brank.  spoštujo delo, pridnost  in po-štenost:
•   »Potem   pa   je  čisto  vseeno,   kakien   je človek: črn, bel ali kakršenkoli.. .«
V tovarni KOT pod Šmarno goro lahko to-rej spoznate trdega, dobrega, mehkega. upor-nega, ostrega in poštenega človeka . ..
Bogomir Šefic