294
Prilika je ta, oklenimo se je in bodimo
praktični!
Spisal M. Ran t.
Večkrat sem uže pisal o koristi sadjereje, o njenem premalem razširjenji po deželi in pa, kako bi se dala na boljšo stopinjo napredka in pravega razvoja povzdigniti in dovesti. Ravno temu namenu hočem tudi današnje vrstice posvetiti.
Korist in potrebo sadjereje, kdor le na obe očesi popolno slep ni, lahko previdi; a malemu trudu obilne dohodke preračunati tudi onemu težavno ne bode, ki do 20 dobro šteti zna; zato danes o tem dosti več govoril ne bodem. Natančneje si po hočemo danes to prekoristno stroko kmetijstva — osobito za naš postojnski okraj — v njeno povzdigo od neke druge praktične strani nekoliko ogledati.
Marsikdo ima za koristna podvzetja in povzdigo napredka zadosti dobre volje in moči jih tudi pospeševati, al potrebni gmotni pripomočki mu to na vse strani zabranjujejo, da pri najboljši volji nikamor kreniti ne more. Gotovo je tak položaj za vsacega skrbnega gospodarja neznosen in nestrpljiv tem bolj, ker z lastno močjo svojo in pri vsem svojem prizadevanji se osamljen do zaželjenoga vspeha in cilja nikakor pospeti ne more. Kar je pa posameznemu doseči nemogoče, to doseže se prav gotovo in lahko z zedinjenimi močmi, z združenim požrtvovanjem, v slogi, edinosti in pravi ljubezni med raznimi stanovi družbe človeške pri zavesti in prepričanji, „da moramo biti" vsi za enega, in eden za vse", to je, da v vzajemnosti eden drugemu, vsak po svoji moči k potrebnemu napredku dospeti pomo-remo. Gotovo je: kjer v kraji, deželi ali celo v obširni državi vsi stanovi skupno in v ljubezni vsak po svoje za povzdigo splošnega ljudskega blagostanja vzajemno delujejo, ondi beda in pomanjkanje nima domovja!
Nasprotno pa tam, kjer vsakdo le za svojo lastno kožo egoistično skrbi, kjer ni med stanovi prave vzajemne ljubezni in edinosti, —kjer ošabnost in prevzetnost ljudem glavo in srce napihuje, — kjer človek imenitnejega stanu svojega brata v nižjem stanu oholo zaničuje in prezira in kjer naj bi vse le pri starem nepraktičnem kopitu ostalo — imajo vse nadloge in bede svoj pravi brlog.
Ali se ne opazujejo tu in tam slednji dan v družbi človeški enake tužne prikazni?
Ni ga, da bi mi mogel to zanikati, — gotovo zadosti žalostno!
Opazujmo dalje ! Sadje — ta okrepčevalni božji dar — vsakdo, naj bode mlad ali star, velik ali majhen, slab ali močen, ubog ali bogat, imeniten ali plebejec, spoštovan ali zaničevan, učen ali neveden, plemenitaške ali pa kmetske krvi — gotovo rad in slastno vživa.
Zatega voljo nastopi pa tudi za vsakega brez izjeme vestna in sveta dolžnost, da tam, kjer se prilika nudi sadjerejo povzdigniti in jo na pravo stopinjo napredka dovesti, ter tako ljudsko premoženje in blagostanje zdatno zboljšati, svojo trohico premožnosti na darilnik skupnega blagra položi in žrtvuje.
In taka prilika ponuja se sedaj osobito vsem prebivalcem postojnskega okraja brez razločka na stan v ožjem, a vsem Notranjcem in bližnim Primorcem pa v širjem pomenu besede z osnovo „vipavskega sad« jerejskega društva", katero namerava dve splošni sadni drevesnici: za topleje kraje v Lozicah, a za mr-zleje podnebje pa v Razdrtem osnovati.
Hvala Bogu in pa vrlim, za resnični napredek vnetim možem, da je ta praktična ideja sedaj tudi uže na papirji po potrjenih pravilih teoretično izvršena! Od teorije do prakse je pa le en korak, namreč ta, da se od prve v drugo krepko preide. Tu-sem spada pa splošno postopanje. Država bode gotovo svoj delež donesla; a samo na državno pomoč ne smemo se preveč zanašati in doma roke križem držati. Dolžnost vsega prebivalstva postojnskega okraja brez razločka stanu in spola je, da se spravimo od prvega do zadnjega, vsak po svojih zmožnostih, na noge, ter kdor je zavedneji, najbolj zaspane drami in k pristopu „sadjerejskemu društvu" budi. Udje temu društvu moremo pa postati vsi, ako le hočemo. Letnina določena je na en cel ubog goldinar; nekateremu se to veliko dozdeva, a v resnici je pa prav malo. Skoz 300 dni si vsak dan le tretjino solda prihrani, pa imaš celi goldinar skupaj, a 65 dni tit še preostaja, v katerih moreš si, ako se le količkaj giblješ, drugi goldinar namesto za letnino izdanega postransko zaslužiti.                                         (Dalje prih.)
302
Prilika je tu, oklenimo se je in bodimo
praktični!
Spisal M. Rant.
(DaJje.)
Društveni udje nastajali naj bi po temle redu:
a)  Vsaka občina naj bi po svojem županstvu kot ud za-se posebej k „8adjerejskemu društvu" pristopila;
b)  ravno tako bi moral vsak krajni šolski svet v celem okraju biti društveni ud;
c)  poleg občin in krajnih šolskih svetov bi se pri društvu kot ud ne smela nobena šola v celem okraju pogrešati.
Na ta način bi se v kratkem lahko pri vseh ljudskih šolah v celem okraju šolske drevesnice v dobri in pravilni stan za domači poduk v sadjereji — spravile in racijonalno vredile.    Dalje pridejo na vrsto
d)  vsi bolj zavedni in imoviti posestniki zemljišč celega okraja kot društveni udje. Ta zgled bi gotovo v kratkem tudi drugi bolj malomarni iu zaspani posnemati začeli, ker beseda gine — zgled pa rine.
e)  Naša prečastita duhovščina, skrbeča ne le za duševni blagor, nego tudi za drugo vsestransko oliko prebivalstva nad vse zavzeta, k sadjerejskemu društvu kot ud gotovo v polnem številu pristopi.
f)  Kaj pa mi, gospodje sokolegi in gospice sokole-ginje učiteljskega stanu, ali hočemo mi zadnji biti? Gotovo ne! Tudi mi pristopimo k sadjerejskemu društvu kot udje v polnem številu. Eden ali drug, posebno pa gospodičine učiteljice, mi bode oporekal: Kam hočem z drevesci, katera bi iz društvenega vrta prejemal (prejemala), ker nimam niti pedi lastne zemlje! Nič se ne bojte; občinska tla, prostori ob občinskih potih, ob okrajnih in državnih cestah so še prav obširni, kamor more se — ne le na tisoče, nego na milijone sadnih drevesc posaditi. In tukaj, ko bodemo imeli šolske drevesnice enkrat vse dobro urejene, je naše zemljišče za nadaljevanje sadjereje ter spremembo pustih prostorov v sadunosne vrte, kateri ne bodo le premožnim ljud6m nego tudi domačim in tujim revežem, a ob enem popotnikom — v korist, a ustanoviteljem pa v čast in ponos. Tako bi pripomogli, da se začne počasi tudi pri nas spodbudni zgled naših vrlih bratov Čehov in drugih naprednih narodov ožje naše domovine posnemati, kjer vsakovrstna pota in ceste med drevoredi sadnega drevja vodijo. Kako prijetno je po takih krajih v hudi vročini popotovati in v prijetni senci sadnega drevja! Koliko manj tam tudi vprežena živina na potih trpi — varna pred vročino!
g)  Med ostalimi prebivalci naj bi tudi prav pridno vsi kot udje k sadjerejskemu društvu pristopali. Ni ravno potrebno, da moraš sam celi goldinar vplačati, ako ti to socijalne razmere ne dopuščajo. Ako vtrpiš le 50 kr.,   pridobi  si še  enega tovariša za drugih pet-
deset krajcarjev in letnino za enega skupnega društve-nika imata na razpolaganje. Ravno tako naj bi se družili po štirje vaak z doneskom po 25 kr.; še bolj nezmožni po pet skupaj z letnimi doneski vsak po 20 kr.; revnejši po deset skupaj , vsak z letnim doneskom po 25 kr.; še bolj nezmožni po 50 skupaj z letnimi doneskom vsak po 2 kr., in slednjič po sto skupaj pa za enega uda, vsak z letnim doneskom od 1 krajcarja.
Na ta način bi postali lahko vsi prebivaici celega postojnskega okraja udje sadjerejskemu društvu brez razločka spola, starosti in premoženja in to brez vse težave in občutnega plačevanja, a bi se tudi pri malih doneskih uže lepa svota novcev leto za letom v razširjanje sadjereje v tem okraju skupaj zloževala, katera bi našo Pivko in celi drugi okraj uže v nekoliko letih v pravi sadunosni vrt spremenila. Ali bi ne bilo to za nas vse skupaj, ki ravno v dnevih denarne mizerije živimo, v posledici najboljši zgodovinski spomin, da smo bili za blagor naših naslednikov pravi naprednjaki?
(Konec prihodnjič.)
310
Prilika je tu, oklenimo se je in bodimo
praktični!
Spisal M. Rant. (Konec)
Napredni in za blagor ljudstva resnično zavzeti možje v postojnskem okraji so pa za vpeljavo „Vipavskega sadjerejskega društva" tudi vsem drugim okrajem naše mile domovine utemeljili uzoren in posneme vreden zgled pravega napredka. Posnemali naj bi ga gotovo naprednjaki v kmetijstvu po vseh okrajih cele kranjske dežele, kar naj bi se razširjalo tudi po sosednjih slovenskih kronovinah!
Tako postala bi naša sicer uboga, a poštena slovenska domovina splošni rajski sadni vrt, ter bila bi potomcem našim najboljši dokaz, da smo umeli pri vsem pomanjkanji štediti in si pritrgovati edino v ta namen, da smo napredovali na poti vodecem k blagostanju, in pa, da smo jim utemeljili pravi vir srečne prihodnosti, kar bodo gotovo tudi sami — vzbujeni po dejanskem zgledu — skrbno nadaljevali nam v slavni spomin, sebi pa v prid in korist.
Dokaz bode pa tudi to , da smo imeli razum , pogum in srce na pravem mestu, namreč tam, kamor nam je vse to mili Stvarnik bil prec iz začetka odločil.
Na noge toraj eden za vse in vsi za enega z duševnimi močmi; oklenimo se krepko nam nudeče se prilike ter bodimo praktični ljudje vsak na svojem mestu, ne pa teoretični in Črni egoisti. Delajmo za prihodnost , ne pa le samo za minljivo peno sedanjega Časa!
Dne 10. maja t. 1. ob slovesnem trenutku poroke prevzvišenega para Habsburške hiše bil sem na kratko omenil, kako moremo svojim naslednikom ogromno svoto več milijonov goldinarjev zagotoviti. En pogoj k temu prične se z božjo pomočjo v tukajšnjem okraju z ^Vipavskim sadjerejskim društvom" izvrševati. Da bode pa to tudi pravega vspeha, potrebno je, da zlati in dragi čas na vse strani skrbno in dobro ter koristno obračamo, svoja gospodarstva vsak po svojem stanu tako uredimo, kakor bi to moralo biti po božjih in naravnih zakonih, da si tako tudi uže za sedanjost moremo potrebnih gmotnih pripomočkov priboriti. Koliko ur, dni, da!, celih tednov posameznik brez vsega prida v večnosti žrelo zginiti pusti — sebi in drugim v škodo! Kolika zguba je uže samo to na vse strani! Pa tudi koliko krajcarjev in goldinarjev se brez vse skrbi lah-komišljeno zapravi, čemur ni le nezadolžena, temveč lastnozakrivljena nevednost in lahkomišljenost vzrok! Privadimo se vsi strogega in resnega gospodarskega mišljenja na vse strani, ter se trdno oklenimo vsake prilike, katera se nam v naš lastni in napredek naših naslednikov ponuja, ter je ne pustimo več iz rok po nobenem načinu! Pregovor veli: ,,Enkrat zamujeno — za vselej zgubljeno".
Da bi pač te moje vrstice našle dosti resnih poslušalcev! To je moja najiskrenejša želja, katera, ako bi se tudi vresničila, bila bi mi nezasluženo velikansko plačilo.    Bog daj obilni blagoslov svoj! *)
*) V zadnjem listu „Novica na strani 302. v 2. oddelku v 5. in 6. vrsti od zgoraj naj se čita: „revnejših po deset skupaj , vsak z letnim doneskom po 10 kr." — ne pa po 25 kr. kakor napačno tam stoji.