SLOVENSKA UČILA. Odgovorni vrednik: Ant. Jttnežic. St. 13. V četvertek 31. marca 1853. IY. leto. Fedor in Olga. ( D a 1 j e. N IX. Na bregu Neve, ne delec zunej mesta Pelrograda, je bila o času te pri-godbe, majhna lesena koča za ribiča. V lo kočo pribeži Vazil s svojima. Izdajstva se ni bilo treba bati, ker je bila koča precej oddaljena, in ker je bil ludi Vazil z ribičem, ki je bil iz njegove rodovine, dobro znan. Kdo bi bil kneževske hčeri v tej samotni koči iskal'? Bil je že beli dan, ko se Olga iz kratkega pa vender okrepčavnega spanja zbudi. Močno se čuti ter z veselim smehom može gleda, ki ogen j pihajo in mizo pripravljajo. Kmalo prinese ribič polno skledo na mizo, rekoč: »Jed je pripravljena! Pokličite še deklino.« »Nak, te pa ne, reče tiho Vazil. Dekle je zlo trudno, v spanju se bo nar bolj opomoglo!" »A, saj sim zbujena, Vazil! dobro mi diši jed. Pridem, odgovori Olga, skoči na noge, tako urno, kakor da bi bila že brata rešila. Z veseljem jo vsi pozdravijo, ter ji po moči postrežejo, kakor da bi bila v kneževskem poslopji. »Kaj pa zdaj, popraša Olga pričijoče, ko so odjedli, kaj nam je zdaj storiti? Ne dam si prej počitka, dokler ne bo bral rešen. Le pomislite, ljubi moji! kako goreče, kako nježno me je ljubil in še zavolj mene pregnan bil, pomislite vse to in rekli bole, da imam prav. — »Ne oporekujemo ti, pravi Ivajlovič, tvojo pogumnost. Mi vsi smo pripravljeni, življenje in vse dati, da bi ti le brata iz revšine rešili. Tode nikar se ne prenaglimo, previdnosti nam je treba, sicer smo vsi zgubljeni. Ne zabi, Olga! kako imeniten da je Ivanov, in kakšno oblast ima čez vaju, kar je po oporoki očeta vajin varh postal. Ako zve, kje da si, in t« spet v svojo oblast dobi, smo vsi zapadli in tudi nesrečni Fedor bo z rtanri vred to prederžnost občutil. Tedaj, ako kej počnemo, počnimo 8 previdnostjo.* Olga žalostno glavo pobeei, kmak) pa spet spregovori takole: »To pa v«nder vidite, dragi moji! da moram s carinjo govoriti in jo za milost in usmiljenje prositi." »Da, pač res, drugac ne bo moglo bili, reče Vazil. Toda, Olga! a>ko te v poslopji Ivanov ugleda, kaj potem? Ako nam z mahljejem vse podere? Ako te zatoži, da si mu ubežala in ga ko pravega varha nisi hotla slušati? Spet te bo potem v svoj grad vlekel in zapreti dal, hujši kot poprej, ker rau sirota ne bos mogla spričati in se pred carinjo osve- dočiti. Ah! Olga! če to vse premislim, me skerbi in strah zavolj tebe vsega prevzamejo." »Vem sicer, kako bi se ložej dala ta reč speljati, pravi na to Ivajlovič, toda Olga se bo gotovo tega branila.« »Le povejte, vse bom storila, reče hitro Olga, kar bi rešenje mojega brala pospešiti imelo. Le povejte mi, Ivajlovič, bole vidili, da sim pogumna in močna.« »Če je pa tako, Olga, ne bom zamolčal. Naj bolje bi bilo, ko bi moške oblačila oblekla, in tako v carsko poslopje šla. Čudno bi bilo vender, ako bi te kdo spoznal. Morebiti da še celo Ivanova tam ne bo.« »Ali ni druzega nič, kar mi svetjete, popraša Olga Vazil! Le hitro oblačila sem. Ni daljnega odlašanja, zakaj vsaka ura, vsaka minuta prinese nove britkosti in žalosti mojemu Fedoru.« Vsi se čudijo nad serčnostjo Olge. Koj ukaže Vazil ribču, da naj gre urno oblačil iskat. Komej je pa dobra ura pretekla, je bila že Olga-mladeneč. Bila je tako spremenjena, da so vsi djali, da ni lahko spoznati. »Zdaj pa le, reče Ivajlovič. Vi Vazil! ostaneta tukej, ker bi vas sicer v mestu lahko spoznali; jez pa grem nekoliko za Olgo, da bi se ji vsaj kaka nesreča ne prigodila. Pojdi Olga! Stopaj moško, in če bite k ter i prašati znal, mu le reci, da imaš s carinjo govoriti, in ji neka posebnega, kar nihče razun nje vediti ne sme, oznaniti. Če tako rečeš, ti ne bodo strežaji žal-besede rekli, in tako lahko brez vsih zadcržkov pred obličje carinje prideš. Tu pa veš, kaj imaš govoriti. Bog bo s tabo, da boš serce mogočne carinje ganila in k usmiljenju nagnila. Zakaj carinja je dobra in usmiljena. Tedaj se nar boljega nadjam.« Olga zvesto posluša P. Ivajloviča, se napravi in od Vazila slovo vzame. »Bog te blagoslovi in, draga moja! naj te spremi po vsih tvojih potih, reče Vazil," in polaži svojo roko na Olgino glavo. Kakor hitro boš odšla, bom koj pokleknil in k Bogu molil, da ti svoj blagoslov da in močno stori. Pojdi v miru. V Boga zaupaj!« Zdaj zapusti Olga kočo in jo naglo proti Petrogradu maha. Peter Ivajlovič, ki je že več ko 12 let po svetu bil in se zelo postaral, gre nekoliko zadej' za njo, da bi ji koj priskočil, ako bi v nevarnost prišla. Toda brez vse nevarnosti je'k poslopju dospela, in ko ji Ivajlovič še enkrat pomiga, da naj bo serčna, gre notri, on se pa tačas po ulicah sprehaja. Kakor je bi!a tudi Olga serčna in k vsemu pripravljena, vender ji zelo serce bije, ko po veličanskih,stopnjah carskega poslopja stopa in zdaj na levo, zdaj na desno pride. Čuvaj je tudi kar nič vstavil ni. Bila je zdaj pod eno,streho s carinjo, ki jo bo kmalo srečno storila in ji brata nazaj dala. Še nekaj stopnic, ki v zgornje nadstropje peljejo, ima, toda od slabosti, ki jo je naglo napadla, se še na steno nasloni, si nekoliko odpočiti. Noge se ji šibijo, sapa pojenjuje, serce tolče, kakor bi jo raznesti hollo, in na celem životu trepeta; vsaj se je osodepolni čas bližal. Ali misel na brata ji spet novo moč da in s serčnostjo napolni, da zadnje stopnice nastopi in pogumno naprej korači. Lepo olišpani gospodje in gospe jo srečujejo in vsi gredo tiho mem nje. Ravno ko hoče v prednjo sobo carinje, se vstopi lepo napravljen čuvaj pred-njo ter jo vpraša »odkod in kam?« »Rad bi s carinjo govoril, odgovori z moškim glasom Olga. Prosim, gospod! oglasite me!« »He, ljubi moj! to ne gre tako hitro, ji čuvaj reče, ki je k sreči dobrega in usmiljenega serca bil. Nar poprej rni moraš povedati, kaj da pri carinji hočeš?« O Bog! imam ji važno skrivnost razodeti, ki je razun nje nihče ne sme slišati, ker bo čez življenje in blagostanje dveh sirot sklenjeno," odgovori s trepetajočim glasom Olga ter ga tako milo prosi, da ne more mladenča nikakor odgnali. »Težko bo tvoja želja spolnjena, reče čuvaj in maje z rameni, toda ker si tako pošten in nedolžen vidili, naj bo že v božjem imenu. Povej mi še ime, kako se pišeš?" Olga se ustraši. Da bi Jo bili tudi za ime prašali, tega si ni mislila. Koinej da ni rekla: Olga Cernikov, kar se še o pravem času oblačila spomni — hitro reče: »Fedor mi je ime." »Kako še? praša nadalje čuvaj, Carinja mora celo tvoje ime vediti. »Sa j ga ne smem povedati, sicer bo vse izdano," reče Olga vsa pre-slrašena in debela solza ji na licu zabliska. »Prosim, dobri gospod! oglasite me le kakor ubozega mladenča, ki se Fedor imenuje in pri carinji milost prosi," Čuvaj maje z glavo. »Morebiti, pravi, si koj ti eden tistih dveh sirot, ki usmiljenje in milost od carinje prosita Naj bo že; ker vem, da tudi nimaš nobenih slabih misel, te hočem oglasiti. Zelo se mi smiliš, ljubi moj! Le poterpi, ako je pravična tvoja reč, boš usmiljenje najdel. No sem pojdi in tu čakaj. Zdaj ima še carinja veliko opravili, in ko enkrat vsi gospodje na versto pridejo, potlej še le te bom oglasil. Le malo poterpi, čez eno ali dve uri prideš na verslo." »Rad čakam, tudi več dni, če je Ireba, dobri gospod! mu reče Olga ter mu roko poljubi. »Ne zmaknem se prej z mesla, dokler mi ne ukažete." v Čuvaj jo zdaj pusli, ter jej še enkrat zažuga, na tem mestu ostati, dokler da ne bo poklicana. Ko je sama, jo sprehajajo radostne misli. Zdi se ji, da je že vse opravljeno, da je že carinja brala oproslila, hudobneža pak kaznovala in komej se je prevelicega veselja zderžala, da ni svojih neizmernih občutkov na znanje dala. Še jih vkroti, ter se potem na pogovor pripravi, kako in kaj da bo vpričo carinje govorila in svojo žalostno osodo na znanje dala. Tako je pretekla ura. Imenilni gospodje in gospe, knezi, ministri in drugi deržavni služabniki se zaporedoma verste, eni k carinji, drugi od nje in nihče se ni za mladenča, ki je pri miru v kotu tičal, zmenil. On je bil le u svoje vesele misli zamotan, in mu tudi nihče ni bil mar. Naenkrat se spet duri odpro, in v sobo stopi bogato napravljen mož, ter čuvaja, ki je z Olgo ravno kar tako prijazno govoril, prosi, da naj ga pri carinji oglasi. »Berž me oglasite, reče naglo bogalin, imam ji nekaj važnega povedati. »Le nekoliko poterpite, gospod! Čarinja se ravno zdaj s svojimi svetovavci posveluje ; kakor veste, nima rada, da bi jo kdo motil.« Nepoterpežljivo hodi zdaj ptujec gori in doli po sobi in sam sabo videzno jezen šepta. ,,Da-te zlomk! zalopi nagloma, da bi vsaj predolgo ne terpelo." Da bi mu vsaj nekoliko ložeje pri sercu bilo, se spet začne sprehajati — in zagleda tako v kotu sam v se zamišljenega mladenča ter čuvaja pobara, kdo da je ta mladeneč? »Uboga sirota, odgovori čuvaj. Reke) je in s solzami v očeh je prosil, da bi ga k carinji pustil. Bogatine, to slišati, si pomisli in ostro mladenča pogleda. Ko se mU bliža, ga huda jeza spreleti, in roko na rame mladenča položivšj reče:^ »Olga! kako li sem prideš?« Olga pogleda na kviško, in spoznavši plujca ostrašena zavpije; »Knez Ivanov!" »Da, to sim res, odgovori Ivanov, in veseli me, da sim te tako hitro dobil, čeravno si se preoblekla. Čuvaj! ta mladeneč je malopridno dekle, ki je mojemu varstvu ušlo in ubežati hotlo. Ravno pridem, da bi bil to carinji naznanil, kar jo tukej dobim, kjer bi se je bil nar menj nad-jal. Ne skerbite več, čuvaj! ne zame ne zanjo! Spet jo sabo popeljem, ni mi treba, da bi carinjo nadlegoval. Pojdi Olga! Olga stoji kakor odervena; kakor iz jasnega jo je trešilo; ves up je šel po vodi. Bila je vsa zmešana in pobita. Knez jo prime za roko in jo sabo vleče. Beseda ji je v usfih zmerznila, tako da še čuvaja na pomoč ni mogla klicati in je koj vendar za njim šla, ki je od konca, dokler ju je še kdo vidil, lepo ž njo ravnal. »Le čakaj me, li zvita in strupena kačica, ji pravi ves razkačen, ko jo iz poslopja pripelje. Boš že vidila, kaj se pravi ubežati, nikdar več se mi ne bo to primerilo, te bom že dobro zavarval." Olga molči. Bleda ko smert sledi svojemu varhu Tako ji je bilo hudo, da se še zjokati ne more. Na pol mertvo že iz poslopja pripelje in jo misli na voz djati in se ž njo odpeljati, ko mu jo naglo nekdo vzame — bil je P. Ivajlovič, ki je še zmiraj Olge zunej pričakoval in zdaj tudi zares dobil. Na prijazen opomin Ivajloviča Olga berž uteče. Knez to vidili, hiti za njo, jo ugrabi in hoče ž njo nazaj. Ugrabljena Olga skorej omedli in vpije: »Na pomoč! na pornoč! Umoril me bo!" »Le deri se, ji reče knez ter jo z divjo strastjo derži, le deri se; zdaj mi pač ne boš ubežala!" Olga je tudi res ves up zgubila. Toda pomoč je bila blizo, čeravno si te ni kar nič nadjala. V hipu, ravno ko se je še knez z Olgo medel in ji hudo žugal, priteče spet nekdo, kneza na tla telebi in mu^ Olgo iz rok sterga. Bil je ravno listi Ivajlovič, kol poprej. Olga spet teče, Toda zdaj ne more knez za njo, ker ga je velik pes zagrabil in na tleh deržal. Pes je neznano lajal ter ga ludi že na ramenih ranil, in predenj so ga psu vzeti zamogli, ni bilo duha ne sluha od Olge in Ivajloviča. Tudi pes je potem za njima skočil. Predin se je knez od tega napada zavedil, so bili že vsi na varnem kraji, tako da se še nad psom ni maševati mogel. Nikamor jih zdaj iskat iti ni vedil, ker so tako naglo zginili. Tudi ga je zelo rame, kamor ga je bil pes ugriznil, bolelo, da ni vedil kej početi. Ukaže, da naj ga v kočijo posade in domu peljejo, da bi se s Petrovičem zastran Olge posvetoval. Sreča zanj, da Ivajloviča ni spoznal, sicer bi bil koj vedil^ da je Olgi vse povedal, kar od Fedora ve. Oba, knez in Petrovič mislita, da je Olga zalo nbeža'a, da bi ga carinji zatožila; celo nič se jima pa ni dozdevalo, da je Olga vse zvedila in da bo kmalo vse tudi na dan prišlo. »Kaj nama je mar? reče tolaživno Petrovič knezu Ivanovu.rDobro, da je šla. Ena skerb menj za nju, da jo vsaj treba ni varvijti. Skodvati nama tudi ne more, posebno ker jo tudi čuvaj kot lažnjivko pozna. Stavim kar hočete, da je ne bo v carsko poslopje. Ako pa vender pride, je bo že čuvaj odpravil ali pa jo bo še morebili vam zročil. Le vesela bodiva, dragi knez." Treba se nama je ni več bali, ker ji je zdaj spodletelo. Sreča za vas! da ste še o pravem času prišli in vse vničili. Ali vam nisim rekel, da je vsih muh polna; veliko hvalo zavolj tega zaslužim. Kakor se zdaj kaže, sva zadela, knez! Olga pa bo, ako je kmalo nazaj ni, kje žalostno poginila in tako bo vsega konec." Tako je Petrovič govoril, in knez mu je z veseljem vse priterdil. »Ravno prav, reče tudi on, da je šla, bom vsaj edini posestnik njenega neizmernega bogastva. (Dalje sledi.) Virgiljevo poljodelstvo. (Konec.,) Ako pa zemljovina ni plodna, zadosti taisto, Kader izhaja Burovš, zrahljati u brazdice plitve: Uno, da zernju veseliinu l/ulj in glota ne škodje; To, da pičla vlagost ne zbeži nerodnimu pesku. Odpočivajo naj res leto njive požele, 70 Da leže se vlrudena ral ujačiti more. Ali pa sej, ob zvezdju innkim, pito rumeno, Kjer si prej tresočih lusk veselo sočivje, Ali pa grahora tanjkiga plod, ali volčjiga boba Steblice bil lomljive redil, in hoslo šumečo. 75 Setva lanu prežiga pa njivo, prežiga jo oves, Zlo prežiga jo mak, poln 6matnljiviga spanja. Tode z drugo posestvo se polje olajša: le moraš Suho pozemlje dovelj nasititi s gnojem obilnim, JVji e opešane pak s pepelom plodnim osuti. 80 Tak pocijejo polja zadost o kolobarenju, Vendar zemlja ličas neorana rodi še hvaležno. Rnzlnjta. Stili 43. Virgitj priporočuje /.godno oranje, koj ob začetku pomladi. Stari Kimci so pa začenjali pomlad od pervili dneh Svečana, ker so o pihljanju topliga vetrica (Zefira, t. j. zaliodnika) pervi milejši dnevi nahajali. To dobo popiše tukej Virgilj. 45. Priden kmetovavec naj globoko orje, da težke grude prav zrahlja, in dolgo plevelno koreničje pokončA. 46. „naj sveti se lem ež." Slavni rimski pisatelj Kato pravi: Vir bonus est et colendi peritus, cujus ferramenta splendent. To je: Poštenjak in zveden kmetovavec je, čigar železno orodje se sveti. 4 w Pesnik govori tukej nar pred o obdelovanju mastne alj ilovnate zemlje, ktero veli trikrat razorati, namreč koj po dokončani žetvi konec poletja alj o začetku jeseni; 2. o začetku pomladi sledečiga leta; in 3. konec pomladi, kjer se poseje. 5v- kmetovavec naj pred vsim zvedeti si prizadeva, kteri vetrovi in vremenski spremini po njegovi okolici vladajo, in kak6 se zemlja obdelovati ima. To pa le skušnja uči'. . 59' nKaJ slehern kraj plodi, alj kaj ne dovolji", to pesnik po izgledih razlaga. On pravi, da po nekterih krajih žita, po nekterih grozdje, dru-k JA!U ^ ' raste' 80 dežele, ki obihijejo žafrana, slonove kosti, žlalmiga ^ lW> Tmolus je pogorje u Itf dii, kjer sta žlahno vino in žafran rastla (zdaj Bozdag.) Žafran so Rimci vinu in mazilom pridavali. DomA je ta cvet u ju-trovih deželah; po Europi razširjen je bil še le ob času križanskih bojev. — Slono-va kost je zob slonov, znane velikanske zveri, ki u Azii, posebno na Hindostauskim živi. Pod imenom India so pa stari tudi afrikansko deželo Etiopijo zapopadali, kot domovino tamnobarvaniga človeškiga plemena. — Sabeji so bili bogat teržen narod u srečni Arabii. Njih glavno mesto je bilo Saab a. Okolica je rodila dragoceno kadilo, miro itd. K Alibi, narod na južno - izhodnim bregu euksinskiga morja. Marljivo so ru-dovali in železo obdelovali, ter s železnino in jeklenino po celim svetu tergovali. Zavolj dela pri ognju se imenujejo nagi. — Potunje, krajina poleg černiga morja. Tam se je dobivala posebno jako dišavna dabrovina. (Vsebšina, ki se nahaja na dabru (Castor Piber) u posebnih mošnjicah. Diši močno, ter je sloveče zdravilo.) Epir, krajina na zahodnim pomorju Grekije, kjer so berzotekoče konje redili, sloveče ob olympiških igrah. 60. Različnost podnebja in naravne rodovitnosti zemlje je nastala koj po vesolnimu potopu, torej je tak6 stara, kakor človeški rod, kteri pod vsakim podnebjem bivati zamore. 62. D eu kal ion, sin Promethejev, kralj thesalski, ob kteriga času je bila prevelika povodenj na zemlji, u kteri je Jupiter pregrešni človeški rod bil končal, je prazni svet zopet obljudil. Zapovedano je bilo namreč njemu in njegovi ženi Pyrrhi, da naj kamne zagrabita, ter jih čes plečje na pusto zemljo mečeta. To storita. Iz tega kamnja je nor človeški rod postal, kteri se za tega voljo terdi imenuje. 63 — 56. Pesnik zaverne zopet k pravilom, ter uči: a) Kako s težko mastno gtinjovino ravnati. Ta se mora pomladi jako preorati, in čes leto obležati pustiti, da grude na soncu popolnama zvetrijo. 67. b.) Suha peskovita zemlja se mora še le o začetku kimovca ne globoko orati: če se pred izorje, jo sončna vročina preveč posuši. 68. Burovš ali herv6r, zvezda perviga reda u severnim zvezdju medvedarja. Izhaja zjutrej, o začetku kimovca. 69 — 70. Uzrok različniga oranja. 71 — 72. Pomočki, rodovitnost polja ohraniti in pomnožiti. Pervi je praha, ktere Virgilj scer omeni, pa ne ceni neobhodno potrebne, timveč 73. Poljsko kolobarenje, t. j. verstenje S nasetvo poljščin priporoča. — Pira (Triticum spelta.—Linnž), je bila nar navadniši žitoRimcov, iz kteriga so močnate jedi, kašo itd. pripravljali. 76. Volčji bob (Lupinus alb.—Linnž), grenk sad, ki je le za kermo služil; o potrebi so ga pa tudi revni ljudje in robi vživali. 77. Z lanom, ovsom in makom ni dobro kolobariti, alj pa se mora zemlja pred jako pognojiti. 78. Mak. Iz glavic tega bilja se dobiva imenitna vsebšina, kteri se ornim (Opium) pravi. Posebno vspava človeka. Po basnoslovju je pa senj iz podzemeljs-kiga sveta prišel, od reke Lethe, iz ktere so pozabljivost pili. 79 — 81. Nar bolj pa zemljo okrepčA gnojenje in posipanje s pepelom. Poslednje je bilo po Virgiljevi domovini sploh u navadi, in slavni Plini terdi, da potrosenje s pepelom njive bolj ujači od gnojA vprežne živine. 82 — 83. O kolobarenju, pravi Virgilj, odpočiva polje, pa vendar mnogo sad6 donaša, kteriga bi pa ne dalo, ko bi pusto ležalo. Procesia presv. rešniga Telesa pri starih Slavenih na Laškim. Ti me vedno zbadaš, ti kaj pisati od šeg Slavjanov, bivajočih na Laškim. Pa dragi moj, saj dobro veš, da jaz nisim omikan v slavjanskim slovstvu, da nisim bral slovnice in nimam recnika, da jo znam povedati samo kakor me je učila na kolenih moja mati, in zategavoljo pismica moje niso vredne, da jih bodo omikani Slavjani čitali po kavarnicah in po družbenih shod-nicah: ino ker se, oblečene v okorni obleki, sramožlivo tresejo stopiti na beli dan pred ljudi, kateri so svilnasto olikani v slavjanstvu. — Vender tabart, izpolniti tvoje želje, ti jo le po gorjansko zatrobim. Da se ti lih moje pismice prikaže okorno v govorenju, se vendar nadjam, da ti bo dopadlivo nekaj poznati naše šege na Laškim v Sentpeterski fari na dan pres. Rešniga Telesa. Dan presv. Rešniga Telesa, je pri nas eden nar imenilnejših v celim letu in naši prededje so skerbeli, ga z narvečo slavo praznovati, ki jim je bilo mogoče v njih okoljstavah. Vse njih narodske oblačila so se vidile tisti dan v procesii. Možaki ino fantje so imeli njih dolge škarlatice iz dragiga sukna, katerih ljuknice so bile ošite z višnjevimi ali z zelenimi svilnastiini nitkami. Lajbiče so imeli iz raznih barv, ino okoli vrata prosto zvezane svilnaste robče; njih bergeške ') so bile kratke do kolena iz černiga sukna; so imeli višnjeve ali škarlatne nogovice vedno iz volne, podvezane pri koleni s pasmi zato pripravljenimi, v katerih so bile vtkane sreberne ali zlate nilke. Na šolnah so imeli vsi sreberne zaponke; njih klobuki so bili široki ino okrogli, okoli njih so imeli četir perste černiga žameta spravljeniga v eno dolgo Iaskantjočo (lesketajočo) sreberno zaponko, kateriga za četir perste je viselo po plečih raz klobuka; venec iz dišečih cvetlic je bil z batonicami s) na klobuke od zad pripet, ino ena sama cvetlica je bila za žametam od spredej. Njih lasje so jim viseli dolgi po ramenih, ino kdor jih je imel bolj dolge, ta je bil bolj čislan. Da jim pa lasi niso prosto na glavi šaršali, so bili lično počesani, ino v en glavnjik spravljeni, katerega so imeli vedno v glavi. — Ženske pa so imele njih rudeče, višnjeve ali zelene svilnaste kiklje vse zgibičane 3) po dolgavi: modem so bili iz damaska, ino po šivah so bile všite zlate romanete. Tudi ženske so imele dolge škarlatice (po 20 liber brač), ino izza vrata po njih so jim viseli svilnasti trakovi v obilnim številu do pasa. Srakco na persih so imele drobno zgibičano, katero je pokrivala pi-turina 4) iz domaska raznih barv obrobljena z zlatarn; nogovice so imele vse iz volne škarlatne barve, ino na šolnah so imele tudi one laskantjoče sreberne zaponke. — Zdej pa ni več viditi letih oblačil po deželi, vender moja stara mati ga se zdej skerbno hrani. Ženske so imele tudi p.late uhane ino zlat križ privezan okoli vrata na traku černiga žameta. Narveči veselje naših možakov pa je bilo imeti v procesji na dan pres. Rešniga Telesa puško za pokati, ino tisti, ki je ni imel, mu se je zdelo, da ni korenjak, da je pozabljen ino zaveržen. Zato si jo je gledal že poprejšni dan, ako mu je bilo le mogoče, preskerbeti, ino o solčnim zahodu jo očediti, olikati ino skusiti, da mu bo drugi dan stregla v procesii. Ze ta večer je bilo vse živo po deželi. Pri vsaki cerkvi po breš-činah in po dolini se je slišalo veselo tonkati 5) ino so se slišale puške, mušketi, cilarji pokati, da je bilo kaj. Poleg poti, kamor se je imela voziti procesja, po desni ino levi strani so bile v zemljo zasajene košatne mlaje ®) ino na njih visele dušeče cvetlice ino venčki raznih poljskih rožic. (Konec sledi.) ') htače, *) bat6n ali bot<5n je gump — Knopf; igle batonice se od tod imenujejo, ') gefaltet, *) Romanet Fransen in piturina Brustbinde. Pit-win je modra pettorina, ') Glockenspiel, •) Mi jim pravimo maje. Z m e s. Hartknoch pripoveda v svoji knjigi od starega jezika nekdajnih Porusov (Preussen , ki so bili Slovani, kakor je znano, da o času njih žalostnega prehoda v narodnost nemško, to je, še v 18. stoletji, je vselej župan vsake vasi (Dorfrichter) v cerkvi vsako nemško pridigo, ki jo je pridigar imel, v porusko-slovanski jezik prekladal, zato da so poslušavci pridigarja razumeti mogli (der jede von dem I rediger deutsch gesagte Period« altpreussisch vviederholte) Tak župan, ki je to opravljal, se je zval Tolke, to je, tolmač, in ta čndni način pridigovanja se je imenoval: »durch den Tolken predigen." _ Slovstveni glasnik. Slavno znani ilirski spisatelj Mijat Stojanovič jt. svojo zbirko narodnih povesti novič predelal in popravil. Pridjal jim je tudi nekoliko narodnih pesein in jih misli s svojimi druzimi izvirnimi deli v 2 zv. izdati. — G. A. Rad!insky v Budinu pripravlja neki vseslovansko slovnico in vseslovanski slovar za natis. — Izverstno delo »K vet na Slovenska« od g. dra Reussa je ravno v Stavnici na svitlo prišlo. — Od g. Rozuma je ravno izšel 2. zv. »staročeske biblioteke" in zaderžava izvirna dela D. A. z Veleslavina in njegov životopis .9 Povabil« na narocbo. Serčno pozivamo ob novem Četertletju vse g.g. rodoljubne Slovence na naročbo »slov. Bčele«. Novi naročniki morejo še vse liste letasnjega tečaja dobili. Vredo. Natisail Ferd. žJ. Kleiamajr v Celoten.