ANDRÉ VELTER

SKRAJNA

LJUBEZEN

PESMI ZA CHANTAL MAUDUIT





Prevedla Mateja Bizjak Petit





Tebi in za vselej

na višavo najine ljubezni





SEDMI VRH





Postavljam ti spomenik

iz besed sonca in sanj,

iz ničesar, kar pripada teži sveta,

iz ničesar, kar bi te obsojalo na vklenjeno smrt,

iz ničesar, kar bi upočasnilo tvoj dvig še više

od vseh vrhov.

Vidiš, zate ustvarjam

ta nepozlačeni spomenik,

brez marmorja in krone, ti postavljam

manj kot steber, izgubljen v puščavi

ti poklanjam dih peska in vetra,

spomenik ptici selivki,

spomenik modremu metulju,

spomenik papirnatemu zmaju.

V sakralnem zvenu vesolja

si smeh iz čiste svetlobe,

radost brez senc, ki ustvarja

in vselej ustvarja občutek prisotnosti nemogočega,

kot ribica, ki si jo poklonila nebu,

ali rože, ki so zgolj tebi na ljubo

vzcvetele v luninem soju.

Zatorej iz temine, v kateri ždim,

jaz, na pol brezveren, ti vpijem,

da če obstaja drugi Jeruzalem,

si ti moja nebeška nevesta.





Vem, čigav sem plen

Vem, čigava sem ljubezen





Ni dvoma, da je bila med nama mogoča le nepredvidljiva ljubezen. Tista, ki se pojavi brez razloga ali opravičila. Tista, ki se izgovarja na pravila brez pravil in na gorečo, popolno, samo v sebi dovršeno zvestobo. Kot magnetno upanje, ki se navpično dviga natanko nad drugim polom in ki ji pravijo nora ljubezen, a ki jo bom jaz preimenoval v čisto noro ljubezen.

Ni dvoma, da je bila vsa ta harmonija med nama darilo, darovanje, odtrg od več kot samega sebe, nenadna neskončnost na obzorju kože. Bliskanje, da ti zavre kri, da pokajo kosti, ko te ni strah, ali te morebiti udari strela.

Kajti čisto nora ljubezen v ničemer ne prikrajša drugih ljubezni. Zna jih ljubiti, varovati, spremljati, jih ljubkovati. Ljubosumna je zgolj na svojo resnico.

Ima jo za plemenitost, čistost in čast. In če se včasih rahlo poigra, stori to z iskrenim vriskom, brez kančka ironije.

Čisto nora ljubezen pred teboj ni poznala svojega imena.

Pred teboj ni poznala besed, ne neba. Ni poznala pogledov, ne glasu, ne rok, ne poguma, ne objemov pred teboj. Ni poznala hvalnic, ne krikov, ne razlaščene obsedenosti, ne znojenja ob tvojem telesu. Ne mističnosti, ne seksa, ne ekstaze pred teboj.

In že si bila pred menoj.

Že si me položila na svoje ustnice, ne da bi me poznala, ko si se povzpela z mojimi verzi visoko, više od samega vrha sanj in začrtala prihodnost najinih življenj na vrhu Manasluja.

In že je bilo lepo.





Popotnica

Kar se tiče neba,

so sanje z odprtimi očmi,

je izjemno srce,

ki prevzama do skrajnosti,

so usta, ki posvetijo

že z rahlo sapo,

je ritem nekaj drobnih besed,

ki ustvari novo prostorsko telo

izven časa,

da se ustavi čas.

Tam zgoraj, lepota.

Tam zgoraj, na višku.

Tam zgoraj, življenje,

povrh življenja.





(Napisano leta 1996, pred tvojo odpravo na Anapurno)





Sončnica

K soncu

podnevi kot ponoči

obrnjen obraz,

ki se vrti in vrti,

da bi smel do onemoglosti

zreti v sinjino,

da bi bil na svetu

najbolj prevzet,

da bi lahko odvrgel sence

in odpel vse vrvi.

Obstaja ogenj,

ki se staplja z modrino,

obstaja modrina,

ki srka zlato.





(Tvoj avtoportret,

ne da bi pozabil na Montalejev verz:

Prinesi mi sončnico, noro od svetlobe.)





Himal

Tako širno srce

na Strehi sveta,

kjer ni več kaj

očitati življenju,

in tako širen duh

vrhov in neba ...

Povzpela si se po pobočju,

ki izziva čas,

ki v enem

premaga vse širjave.

Svoj smisel si zastavila

tako visoko nad seboj,

da je plezanje

postalo polet

in tvoje življenje

pustolovščina zvezde.

Odločila si se, da se povzpneš

po dvigajoči se navpičnici

vse do tretjega pola,

kjer odpove vsaka busóla.





(Za pustolovsko zvezdo –

»Chantal, Himal, sidéral », si govorila –

in v eno od beležk dopisala: »fatal«.)





Galop tvojega srca





Sij tvojih oči, ljubezen moja, ko si mi pokazala tibetansko zastavo, ki si jo zataknila na vrh notredamskega zvonika!

In dva meseca kasneje, sij tvojih oči, ljubezen moja, ko si zagledala, da zastava še vedno plapola!

In vselej, ljubezen moja, sij tvojih oči!

Našla sva pot do pravega življenja. Eden brez drugega, vendar v isti Himalaji in dva tisoč metrov više zate. Eden z drugim po ulicah in sobanah Pariza.

Popolnost pravega življenja je bila najina zaobljuba. Ta čudoviti izziv in ta neizmerna sreča sta preveč presegala meje časa, da bi bila sprejemljiva.

Že Mickov glas po telefonu mi je povedal vse in tri besede : Chantal je umrla.

Tri besede, ki so se zajedle v moje telo in me nikoli več izpustile. Tri divje besede, ki mi vsakokrat znova trgajo tkivo. Tri besede, silnejše od tisoč in tisoč besed zapisanih v vseh mojih knjigah.

Tri besede, proti katerim se lahko borim le z besedami, ki so naju združile.

Ta zvezek, ki nastaja, pišem iz same odrevenelosti. Prihaja iz razklanega srca, obremenjenega z odmevi, ki me silijo v norost.

Kot verzi iz pesmi Catherine Pozzi, ki sem ti jih prebral, in nenadni odmev opustošenosti in tvoj vilinski nasmeh, ko si izvedela za njen naslov: Ave.

Tvoje začetnice, si dejala.





Žalostinka

Ljubezen moja draga, zdaj ko si umrla

So mi ostale le solze in besede.

Redke so pri meni solze,

preproste so besede, ki si jih imela rada.

Ljubezen moja draga, zdaj ko si umrla

je sneg uničil moje najčudovitejše obzorje,

je sneg zametel vse izhode in vse sanje,

je sneg temačne noči pogubil najino nebo.

Ljubezen moja draga, zdaj ko si umrla

Pepelnato srce in telo in prtljaga,

vse do sape, ki sem ti jo polagal na ustnice,

v dar, ko si se približevala vrhu.

Ljubezen moja draga, zdaj ko si umrla

sem jezen na življenje, o katerem sem pisal,

sem jezen na radost, ki je sprožala moje besede,

sem jezen na vse svoje pesmi, ki te niso rešile.

Ljubezen moja draga, zdaj ko si umrla,

zdaj ko mi je ostala le pesem,

da grem in nama zgradim nove domove,

izginjam s teboj in pojem

v solzah.





(17. maj 1998)





Za vedno

Ni druge prihodnosti kot s teboj

brez tebe,

druge poti kot s teboj

brez tebe,

druge pesmi kot o tebi

brez tebe,

druge želje, druge strasti, drugega veselja

kot ti kot ti kot ti

moja neskončna ljubezen

ljubezen prostranejša od najinih življenj

kruta ljubezen, stanovitna ljubezen,

brez tebe

ni druge ljubezni kot s teboj.





Ex-voto

Ljubosumen, na svojo bolečino.

Ker je trdna kot kamen. In se noče zdrobiti.

Ker se upira premoči časa.

Ker je nehumana, neizprosna, nepravična.

Tvoje popolno nasprotje.





Ne da bi nama škodil

Prišla si vsa zadihana od višine,

sledeč galopu svojega srca.

Prišla si, beseda za besedo, vse do mene,

z mojimi verzi v krvi.

Prišla si, kot sinje krilo,

vsa v plahutanju, nebo ob nebo.

Prišla si odpret okna, vrata,

razdejat, očarat, vžgat, udarit s strelo.

Prišla si prestavit urine kazalce,

si prilastit svoje noči in svoje sonce.

Od samega začetka si vztrajala z idejo

o tej veseli in nori poti.

Prišla si, da bi me ljubila in zdrobila,

brezpogojno ljubila, me vsega zdrobila.

Prišla si in poveličujem tvoj prihod,

ne da bi nama škodil.





Druga žalostinka

Kovač mojega spomina

kuje zlato, kuje solze,

da bi pridelal pepel

Kaj naj s kepo svetlobe,

ki osvetli, opustoši in zbeži?

Kovač moje duše

kuje kri, kuje sanje,

da bi izpljunil smrt

Kaj naj z viharjem veselja,

ki buta, preplavi in izgine?

Kovač moje pesmi

kuje veter, kuje zoro,

da bi presekal tišino

Kaj naj z višinskim telesom,

ki se dvigne, zablešči in se izgubi?

Kovač mojega neba

kuje praznino, kuje modrino,

da bi rešil tvoje sonce.

Kaj naj s to neizmerno ljubeznijo,

ki si lasti vse dneve in vse noči

in ki si brezupno prilašča vse ustvarjene reči.





Za kantato

Pavesejev verz je prešinil moj spomin

Verrà la morte e avrà i tuoi occhi ...

Kar naj, naj le pride smrt, ljubezen moja,

saj bo imela tvoje oči ...





Hodim pod Madžnunovim soncem,

ki hodi pod soncem svoje norosti





Živi ljudje pravijo, da je to čas žalovanja. A to je smrt, hujša od smrti same, uničujoče sprijaznjenje s porazom, sprejetje vzorca najobičajnejšega smrtnika. Preveč me boli, to nečloveško trpljenje, da bi razprodajal svoj ponos in prosjačil za zavezo lastnega preživetja.

Nič več pobegov, odkar si odšla, nobene razpoke več v duševnem stanju. Vse je kot tragično in brez smisla, tragično in brez iluzij, tragično in brez prihodnosti. Le kako me boš prepričala, da bi še vztrajal, ko se vendar dušim ob vsakem dihu?

Madžnun, pesnik, ki so si ga izmislili puščavski duhovi in človekov obup in žalost, ti, ki si zgolj legendno ime, ne iščem te, a govorice o tebi mi ne dajo spati. Kajti Chantal si je na eni od odprav zapičila v glavo, da ji je ime Laila ...

Poljubljam tla, koder si hodila ...

O pripoved, stkana iz legend, ki po vseh teh letih in dnevih nisi zbledela! Vsa breztelesna, kot si, še vedno predstavljaš norost človeka, ki trpi že zaradi slutnje sence, in kako zelo odločno ostaja ta senca prisotna v nezakonitem minevanju časa.

V kalejdoskopu opazujem najin prvi zmenek: pred vrati šestega nadstropja, kamor si prispela vsa zasopla. Nisem mogel verjeti. Da bi bila gorska boginja tako šibka? A v istem hipu sem postal zasoplejši kot ti, ki sem ti rekel »vi«.

Se morda spomniš, kdo je spregovoril? Gotovo jaz, ker sem se skušal oprijeti stavkov, da ne bi zdrsnil v tvoje oči. Teden kasneje si mi priznala, da se že od trenutka, ko si vstopila, tudi ti nisi več dotikala tal.

Najino skrivnost sva si priborila od angelov, na črti grebena, ki se je brezmejno dvigala pred nama. Bil je to tenek soj svetlobe med dvema izbruhoma smeha. Nič trdnega ali pripetega, nič označenega ali že znanega, nič identificiranega ali ukrotljivega.

Ljubimca nemogočega in basta! popolnoma drugod, popolnoma v ekstazi ali v čezmernosti, popolnoma med telesom in nebom, brez vseh skrbi ... Da, nepopravljivo, omamno, čudovito vržena drug drugemu v razodetje.





Kjerkoli že si, ljubim te

Na zemlji ni poti

ki bi vodila do tebe,

potreben je vzpon

na zastrašujočo goro,

ki mi trga srce.

Tam je vse le navpično,

od brezna krvi

do tisoč sonc duše,

meč svetlobe

brez vsakršne steze.

Boš ti, ljubezen moja,

s slabotnim dihom,

s potrpežljivim in nežnim

zanosom odprla

vrata sedme smeri?

Divja ljubezen, ki si jo hotela

brez lovcev in plena,

ljubezen, ki je izumljala ljubezen

brez opornic, brez vrvi,

popolna ljubezen, vsa ti.





(Napisano 21. maja, na praznik Gospodovega vnebohoda)





Odmev odmeva

Ali v globinah pred-pekla?

Ali v tvojih nebesih?

Barka se nama je razbila,

nasprotno od vsakdanjega življenja.

Odnaša me, s teboj,

na splavu svetlobe.





Za drugo kantato

Da, ljubezen moja,

sem kot želiš,

živim, kot želiš.





Tretja žalostinka

Vse gorí v mojih kosteh, tvoj obraz in tvoj smeh.

Živim v kraljestvu požganih skrivnosti.

Nekdo drug, ki ga posipavam s kletvicami,

hodi namesto mene, s stisnjenimi zobmi.

Vse gorí v mojih kosteh, tvoj obraz in tvoj smeh.

Ne zavedam se več svoje blaznosti.

Nekdo drug, nad komer sem ogorčen,

govori namesto mene in me izdaja.

Vse gorí v mojih kosteh, tvoj obraz in tvoj smeh.

Nekdo drug misli in sanja namesto mene.

Ne vem več, čemu senca, ki prihaja

in me vsako polnoč zavija v mrtvaški prt.

Vse gorí v mojih kosteh, tvoj obraz in tvoj smeh.

Ne vem več, v katerem grobu se nahaja

peklenski vlak, ki naj bi me s teboj,

ves besneč, popeljal do izgubljenega raja.

Vse gorí v mojih kosteh, tvoj obraz in tvoj smeh,

sapa iz tvojega grla, trkanje tvojega srca.

Vse gori, zdaj, ko si ne želim več nič drugega,

kot gojiti bolečino v znamenju le najhujšega

in joka.





Odpev

Iz vsega srca,

iz vsega telesa,

si rekla ...

Po tvoji koži sem sledil

večnosti vse do sem

in nato ...





Nebeška nevesta





(v Maroku si omenila nebeško nevesto, ki je ob svojem odhodu

»zemljo in nebo pripisala minljivosti«)





Bastilja je bila najina četrt, z nekaj ulicami z Montmartra, in dolgi spusti po Parizu, na drvečem SV 125. Bila si predrzen jezdec, moped se je pogosto nagibal do skrajnosti.

Trdila si, da se voziva v spremstvu angela, ki si ga spodbujala tako, da si z razprostrtimi rokami posnemala njegov let ...

Kdo mi bo vrnil te dni, ko ima življenje krila ...

Višina, poezija, brezskrbnost, nagnjenje k tveganju, objemi, da pokajo kosti, srce na srce: divja ljubezen, improvizirana do neskončnosti, ki sproža vsakršne perspektive ob najmanjši slutnji svobodne prostosti. Ko sva bila skupaj, je šlo izključno za poosebljanje nepojmljivega, za utelešanje sublimnega.

Meseno telo in vulkan, diamantno telo, telo poželenja, zmagoslavja, ki se je polaščalo vsega, od vzhajajoče sreče na Rilkejevem obzorju do vzhajajočega znaka, ki je magnetiziral Bretona.

Dva ljubimca, skoraj še otroka, sta se sredi trga Châtelet vroče poljubljala, naslonjena na moj moped. On, podoben vrabcu, ki je priplezal iz vodnjaka, ona kot miniatura iz stare kitajske dinastije.

Ni jima bilo jasno, zakaj se jima, z rosnim pogledom, zahvaljujem.

To je bilo tvoje prvo znamenje.

Biti s teboj, ki te ni več, ne pomeni predati se nepremičnosti. Biti fanatično s teboj, ki te ni več, ne pomeni upočasniti, oslabeti ali ustaviti najine poti. Tvoja brutalna, nepopravljiva odsotnost ne sme ničesar prestrašiti.

Da bi se uprl blaznosti, nimam druge izbire, kot da se zaprisežem ritualni usmrtitvi časa. Kajti hočem iti naprej s teboj, tudi brez tebe. Ker bom nadaljeval brez tebe, s teboj, ta vzpon, ki je odvisen samo še od naju.





Pripovedoval bom

Pripovedoval bom, kdo je moja ljubezen,

pripovedoval bom

njeno lepoto in njen smeh,

njeno svetlobo in njeno moč,

pripovedoval bom, kako gre

vsakokrat dlje od tega, kar zmore,

kako pleše še naprej od zadnjega koraka,

pripovedoval bom, česar se ne pove,

angelom in vilam,

popotnikom in ljubimcem, pripovedoval bom

o boju najinih teles v zenitu,

o vrtoglavici v najinih očeh,

o vsej samoumevnosti v najinih dušah,

ki je pekla, ne da bi opekla,

ki je kričala, ne da bi kričala,

ki je bila čisti čudež in utelešena eleganca,

pripovedoval bom o tvojem življenju iz ustnic na ustnice

in o tvojih skrivnostih na mojih ustih,

o tvojih kodrih,

o sijaju tvojega glasu, ki je tikal bogove.





Litanija o tebi

Ti, in tvoj krik veselja v slušalki telefona, še preden bi spregovorila

Ti, popolnoma preobražena ob poslušanju pesmi, zadihana, kot da si ravnokar pritekla z zvezdne preproge

Ti, ko ponavljaš urok : »Kako lepo! Kako lepo! Kako lepo!« s svojim otroškim glasom, ki ni otroški glas

Ti, z glavo pogosto nagnjeno vznak

Ti, ko se smejiš

Ti, ko se posmehuješ vsem govoricam

Ti, ko se smejiš kot žuboreči izvir, kot navihanka, kot najsrečnejša navihanka, s smehom presenečenja in spoznanja

Ti, ko te prvič poljubim na ulici Sommerard in nato na dvorišču muzeja Cluny

Ti, ko se zelo grdo obnašaš na klopci v Luxembourškem parku.

Ti, edina gledalka, ko tri ure sediš v temni dvorani Molièrovega gledališča in nepremično spremljaš vajo

Ti, zvita v kepico, z vijoličastim pogledom

Ti, ko se posmehuješ trušču gruče Angležev v sosednji sobi

Ti, ko se smejiš moji nečimrnosti preobremenjenega človeka,

Ti, ko se hihitaš v dvigalu

Ti, ko se zelo grdo obnašaš na stolih iz skaja v Café Français

Ti, edina gledalka, ko tri ure sediš v temni dvorani gledališča Rond-Point in nepremično spremljaš vajo

Ti, trmoglavka stisnjenih zob, ko stresaš lase

Ti, ko se vrtiš in oponašaš žongliranje z jesenskim listjem in vetrom

Ti, ko se vrtiš tik pod montmartrskimi trtami, na ulici Saint Vincent

Ti, ko se zelo grdo obnašaš na zadnjem sedežu mopeda in me motiš pri vožnji

Ti, usta in nohti

Ti, tvoje divje besede

Ti, izgubljena v množici v gledališču Cultures du Monde, ko si raje ušla, da ne bi razblinila magičnosti

Ti, ko prijazno, z nežno strogostjo opozarjaš na nevarnost

Ti, ko šepetaš imena umrlih prijateljev

Ti, ko božaš modri kamen posut z zlatim prahom, ki ti ga podarim

Ti, z očmi polnimi solz, ko se vrneš iz Dharamsala

Ti, ko loviš ravnotežje na železni ograji, v trenutku, ko me od daleč opaziš in pomahaš z rokami

Ti, ko izpustiš iz rok vse in vsakogar sredi kosila, ko te nepredvideno pokličem po telefonu

Ti, ko očarana očaraš

Ti, vročekrvna do neskončne nežnosti

Ti, žareča, ko soncu ponujaš odprte dlani

Ti, ko se deset minut preteguješ, če te opoldne zbudim po telefonu

Ti, in to kar pripada le nama

Ti, ko se smejiš naslonjena na moji rami

Ti, ko se smejiš trem neprespanim nočem

Ti, ko se smejiš nekega deževnega jutra v mestu Lisieux in mi praviš : česa vsega mi ne pokažeš!

Ti, ko se zelo grdo obnašaš na sedežu vlaka, tja grede in nazaj

Ti, najbolj sramežljiva med nesramežljivimi, najčudovitejša osvajalka vseh razlaščenk

Ti, strastno oropana, ki vsepovsod trosiš bogastvo sanj

Ti, ko jočeš iz dna duše zaradi grozne zadeve, ki se tiče zgolj mene

Ti, v koraku z menoj v mojih intimnih mukah

Ti, ko zdraviš najhujše bolečine z malo sinjine, ki si si jo pridelala pri bogovih

Ti, ko spraviš vrtnico pod jakno, na svojo kožo

Ti, ko ritensko odhajaš skozi oboke mestne četrti Saint Antoine in mi v slovo mečeš objeme poljubov

Ti, in odmev tvojega smeha pod oboki

Ti, ko me pokličeš s pobočij Dhaulagirija, z glasom, ki ga zastira višina

Ti, ko mi pošiljaš pisma z vseh koncev sveta še osem dni po smrti

Ti, ki si gibanju vesolij podarila najin ljubezenski spev





Največ, kar lahko

Tako od blizu mi govoriš,

da slišim,

česar nočem slišati,

smejiš se, da sem ves ranjen,

plešeš dlje kot do zore,

vsa iz sebe se igraš

in mi objemaš ramena,

medtem ko mi šepetaš v uho : Ljubezen,

žívi največ kar lahko…





Življenje, ljubezen

med dvema pesmima

24. maja 1996 je Chantal Mauduit, na vrhu Manasluja (8163 m), v Himalaji, recitirala prve tri verze pesmi Neukrotljiv, ki jo je izbrala za svojo molitev.

Vesolje je častni maščevalec,

nanj misliš,

ko slediš galopu svojega srca



V začetku meseca maja 1998 je na pobočjih Dhaulagirija, nekaj dni preden jo je zasul snežni slap, povedala še eno kitico iz neobjavljene pesmi, ki sem ji jo zaupal: Kaligraf praznine

Pel je besede

iz dna spomina,

ki dajejo lepoti

vselej plahutajoča krila.



Med tema dvema pesmima: se je po vrvohodčevi stezi pomikala ljubezen-čarovnija, ki ji je ona rekla »divja«, »sončna«, »brez konca« ... In ki ji še vedno tako pravim, navkljub vsej nespameti in neodtujljivemu hrepenenju po njej.





Moč besed

Poeziji dolgujem

milost tvoje ljubezni.

Njeni moči

dar tvojega glasu,

privlačnost tvojega koraka,

bajno strast

in najine neštete viharnosti.

Niti na višku potrtosti

niti v najinem koncu,

nikoli ne bom dovolil reči,

da čarobnost poezije

ne more prenesti vsega,

tako kot ne, da poezija

ne more uročiti življenja.

Le ona,

kot Sluteča

Renéja Chara,

zadrži moč besed

vse do roba solz.





Smrt, ljubezen,

drugi vrhovi

V Himalaji si splezala na šest najvišjih gorskih vrhov sveta : Chogori ali K2 (8611 m), Šiša Pangma (8516 m), Čo Oju (8201 m), Lhotse (8516 m), Manaslu (8163 m), Gašerbrum II (8035 m).

Zdaj je na meni, da te s samo močjo ljubezni in navkljub smrti, ki naju je oropala svatbe, pospremim na poti k drugim vrhovom.

Za teboj

da bi se izgubil

končno

že s prvo pesmijo





SKRAJNA LJUBEZEN

Jaz vem, in to zagotovo,

da skrajna ljubezen

še nikogar ni izdala.

Jaufres Rudels





S svincem na ramenih,

lahkotnih dlani,

sem nosil tvojo krsto

in božal tvoje pepelnato telo.

Ena noč, polna šakalov rdečih oči,

pokriva izvor vseh mojih noči.

Primorala si me, da izzvan

še naprej živim, neukrotljiv,

kot praviš, neizprosen in čist,

ne da bi nad čemerkoli klel.





Svetloba, ki me boli,

je zgolj tvoja senca





Kljub temu, da se tako milo trudim, nenazadnje z gorečo mehkobo, se še naprej, ves čas, zadevam ob tvojo breztelesno prisotnost, ob tvojo prisotnost, ki ustvarja čudeže, burka podobe in množi prebliske.

Kako verjeti, da me opazuješ, da mi slediš, da se poigravaš s stvarnostjo, ki bi bila brez tebe le utopija? Kako podleči čudežu, ki vse ulice preplavlja s sončnicami, mi polaga metulja na ramo in ustvarja prečudovito prepreko smrti?

Brezskrbna, kot vsi, ki prihajajo od daleč, in se ne ozirajo v preteklost, nisva nikoli podvomila v ljubezen, ki izvira iz sanj, ki jih še nisi sanjala in ki jih še nisem sanjal.

Ena od Marcelininih elegij razodeva tisto posebnost, ki daje ljubimcema moč, da ukaneta čas ... Bil sem tvoj, morda celo še preden sem te zagledal ... In takoj nato padec, ki ga brezmejno upočasnjujem, da bi prerokba moje usode dopustila na napoved novega in odločilnega objema, ko boš kot poslednji poljub zaprla moja usta.

Pišem sredi tvoje puščave, ki je ni mogoče prehoditi. Brez oaz je, brez razgledov, in zemlja in nebo se zdita ena sama peščena meglica.

Tu hodim, na preži, poln dvomov, ne vedoč kako naj, ne da bi popolnoma izgubil pamet, presenetim, preverim, razberem sporočilo za sporočilom. Tu hodim, z razprtimi rokami, slepec, ki ne ve, kako doumeti privide in znake.

V otopeli sedanjosti, ki stoji pred menoj, ne da bi se kdaj odmaknila, zaznavam, kar me preganja, ščiti, kar dela mojo dušo samo, a kar hkrati začuda vedri moje srce. Sodelujem v tem zmedenem plesu, ki postavlja pod vprašaj pretekla ravnovesja, trdna prepričanja in vse, do moje vzhodnjaške oprave.

Kako je mogoče, da še ni splošno znano in znanstveno dokazano, da lahko tvoj smeh malo, veliko, strastno zamakne gibanje sfer, red letnih časov in življenjske navade morskih mesecev? In da je tvoj odhod povzročil, po človeških merilih, neskončno dolgo ledeno dobo?





Neomajno poželenje

senca, po kateri moje gole roke

tipajo za tvojimi odsevi

Paul Eluard





Med videnji in odsevi, ljubezen moja,

izberem odtis tvojih oči,

kristal tvojega telesa, vrženega v svetlobo.

Grem in naju skrijem pred vsemi.

Kam skriti čudež, ki je podoben umoru,

divjo lepoto, ki je spremenila znak

proste svobode v mračno divjaštvo?

Kje znova zadihati v nori modrini, ki pomeni večnost?

Tvoj nasmeh podarjam zlatim ustnicam,

tvojim lasem pustim, da krpajo neskončnost,

tvojemu poželenju dodam neomajno poželenje,

s tvojim imenom poimenujem spev osamljenosti.

Vem, da v praznini obstajajo sledi,

rane, ki rišejo nered mojega srca.

V labirintu sem, kjer sem se izgubil, ko sem sanjal,

da sem se brez povratka izgubil s teboj.

Čutim, da obstaja dvojnik kraljestva,

od koder se ne vrneš več povsem mrtev,

ne povsem sam niti povsem živ,

slepeče ogledalo, ki se ga oklepaš, ko te odnaša.

Brez sramu priznam, da sem odvisen od izpovedi,

od krika, črnega od krvi, ognja na ustnicah,

od tega, kar nosim v sebi, zaznamovanega s tvojimi zobmi

in vrtoglavice, ob kateri se zdi, da duša prebada kožo.

Hočem te v naročju kot na nebu,

hočem te v vseh upehanih odmevih,

hočem te v svoji bližini, obljubljena,

hočem te s seboj v sončni iluziji.

Pod peskom včasih božamo vrtnice,

praproti, ki jih je očaral veter

in liste, podobne starim talismanom,

ki jim prisluhnem, da mi povedo, kje ugrizniti tvoj prah.

Vsepovsod si prisotna v skrivnostni sedanjosti,

vsak trenutek si vidna v nevidnih vratih,

kajti odslej prihajaš s petega obzorja,

v spremstvu luninega žarka, sredi belega dne.

In tvoj obraz je v mojih dlaneh,

močno ga pritiskam na svoj obraz,

da prepotujem gore in groze, ruševine in ledenike

vse do tja, kjer se znova dotaknem najinega čudeža.

Med videnji in odsevi, ljubezen moja.





Blazoni

1

Vem za

žig v tvojih ustih

polet v tvojih očeh

zver v tvojih laseh

oblak okrog tvojega vratu

jezero na tvojih ramenih

kremen pod tvojimi prsti

znak med tvojimi prsmi

sonce na tvojih zobeh

sonce na tvojih ledjih

sonce globoko v tebi

in ogenj v vsakem od tvojih glasov

in odtrgano krilo, ki ti bega srce,

in divje rože, ki ti podžigajo kri

2

Vem za

smeh z druge strani strahu

ognjevito darovanje

slap radosti in vulkan

roke, obledele od porekla

zanos do popolnosti

mavrični lok kožne barve

zamik pozabljenih bajk

izpoved usodne strasti

soočenje z ostrim nemirom

možnost uničujočega poletja

in krik v peni

in rosa duše

in brutalna ekstaza

3

Vem za

naročje zvezd v najinih objemih

pest sanj v najinih pesteh

nenavadne poti v najinih korakih

od angelskega prahu do tvojih vek

od rdečila ljubice do tvojih lic

od ženske poti do tvojih bokov

od bakhanskega kipenja med tvoja bedra

vselej nepredvidljivo

neznano kjerkoli že

povsod skupaj

in še širokosrčen dih

in še z gorečim čelom

in še ljubezen brez konca

4

Vem za

tisto po tem, kar ni več

to nebrzdano poželenje

ta glad po tebi

senca, ki gre kamor se ji zdi

pogasiti poldan stvari

tema, ki koplje po svoji volji

vse do dna mojih kosti

sem razlaščena nežnost

sem neobdelana besnost

sem pesnik, ki ti ves pripada

in ki ga ti ne slišiš

in ki se ne razume več s svojim glasom

ki bi rad izdihnil grlo





Žerjavica z robov

1

Ali gori svet

ali gori

njegov fantóm?

Ni več kamna na kamnu

telesa na telesu

ne peščenega mrtvaškega prta,

le izmučena zemlja na vse strani.

Kdo naj si beli glavo,

da bi oživel ogenj,

ko mi ni ostalo nič drugega

kot druga plat plamena?

Žerjavica z robov

žge zdaj tako sneg

kot kri.

2

Voda ne spi več,

odkar poje izvir

svoje uspavanke nespečnosti.

Zrak potiska strah

vse do bivaka

mrtvih duš.

Zemlja spira svoje rane

in pošasti

pod slanim dežjem.

Ogledalo gori

kot labirint znakov,

kjer sem te iskal.

3

Solze igrajo na boben

v kraljestvu senc.

K tebi se spuščam

moja pepelnata Evridika

z rokami prekritimi

z nočjo tvojega telesa

in najine skupne sledi

se tiskajo v plamena

kot pesmi označene

z vsemi najinimi objemi.

O, kako sem ljubosumen

na angela, ki je umrl

zaradi edinega poljuba

ženske, ki jo je ljubil.





V modri sobi sem,

kar je ostalo od tvojega krika





Zdaj ko se pogovarjam s teboj, na pol poti med šepetanjem in sanjami, se sprašujem, v katerem jeziku ti govorim. Komaj da besede, smisel, ki izginja med dvema zvokoma, kot med dvema vodama, nenehno, brez oddiha, uročeno temačno, nadaljevanje strtega petja, ki se ne more upreti petju.

Vselej besede na tej strani ustnic, glasovi od znotraj, mrmranje, kjer sta izginila najina glasova, ob naskoku mojega edinega glasu. Od tega izgubljenega glasu, oslabelega, tako nekoristnega kot pesem kaznjenca.

Ti me siliš, da se izogibam mrtvim kotom tega planeta in ugodju žalosti. Jaz pa ti pravim, kjub temu, da nimam nobene želje po stokanju, se bom izkazal vreden tega, kar imenujem usmiljenje poldneva, da si ustvarim, ne glede na to, koliko me bo stalo, vertikalno bolečino z nekaj sonca na vrhu.

Seveda mislim na Garcio Lorco, na njegovo pesem Žalostinka za Ignacijem Sanchezom Mejiasom. Drobne citate prenašam in ti jih podajam v andaluzijskem jeziku, ki si ga veliko bolje obvladala kot jaz ...

Tardara mucho tiempo en nacer, si no es milagro,

una mujer tan clara, tan rica de aventuras*





*Dolgo časa bo preteklo, da se rodi, razen če se zgodi čudež,

tako bistra žena, tako polna pustolovščin.

Frederico preprosto nevtralizira prihodnost s kasneje*, ne da bi prezrl nestalno področje, ki se po nekih čarobnih zakonih vsiljuje: drobno oporoko, ki jo bomo podarili še revnejšim kot smo sami.

Kajti prihodnji čas, v katerem si vsepovsod, ne da bi bila, je postal kralj-berač te poučne basni, ki jo puščam brez moralnega nauka. Ugaslega pogleda in z dvignjeno glavo gre naprej, hodi po svoji senci in sledi tvoji zvezdi vodnici. Trmoglavo stoji na nogah, pokonci, ne da bi se karkoli spraševal, tako fevdalni gospod kot podložnik mrka, sredi katerega se vrtiš.





*Za kasneje opevam tvojo silhueto in tvojo gracioznost.

Ob tebi ni časa, da bi se vrtoglavice vsaj malo spočile. Iz svojega življenja si ustvarila vrtoglavo umetniško delo, in v mojem odmev tega, kar te je na mestu ubilo. V brezkončnosti sem, ki hoče in se noče končati. V harmoniji, ki hoče in noče raniti. V pesmi, ki hoče in noče kričati.

Pripadam vsakemu od najinih trenutkov, vsakemu od najinih gibov, vsakemu od najinih nežnih dotikov, vsakemu od najinih številnih klicev in vsemu, kar si na skrivaj zapisovala iz na telefonski tajnici puščenih sporočil. Pripadam verzom, ki so našli tvoj dih in me v hipu naredili podobnega bogovom. Kot Hölderlin prisegam, da več ne potrebujem.





Tabor 2

Tako daleč tako blizu

v poletu snega

v omedlevici usode

življenje, zaznano in izgubljeno.





Pesek in pepel

Dnevi minevajo,

a se ne morejo

odreči zavetju izven

časa, kjer si ti.

Številke padajo

s koledarja, po redu,

v tiktakanju, ki ga meri,

kar je ostalo brez merila.

Kradem trenutke,

zrno za zrnom

iz peščene ure, roke

mi prekriva pepel.

Danes zjutraj mi je ramo

predrlo sonce.

Krvavim svetlobo,

odkar si se prelila

v mojo kri.





Kam

Nič več ni daljnih potovanj,

dolbem tvojo odsotnost

in globoko praznino v sebi,

ki ubija blisk praznine

s tistim plazom

v srcu,

ki opustoši enega za drugim

vse bivake življenja.





Brezpredmetna molitev

Nobene ikone ni pri meni doma,

da bi poslušala, resna in žalostna,

namesto mene.

A kljub temu živim od brezplodnega čakanja,

kot mati, ki ponižno prosi

za sinovo vrnitev,

ki ga je ubilo neurje,

v eni od Kavafisovih pesmi.

A kljub temu živim v isti blodnji

kot v sanjah narisana podoba,

ki se zaveda nepovratnosti,

resna in žalostna, namesto mene.





Za novo kantato

V zaustavljenem času bivaš,

nesmrtna zvezda

mojega neba, ki s časom umira.





Nenadoma

Lepo poželenje,

čisto,

kot večno,

vse dokler vzhaja

tvoj žarek svetlobe.





Bastilja

Najini telesi, ne sramežljivi,

ne divji, v modri

sobici hotela, v katerem

so vse sobice modre.

Še danes

me skrivoma spominja

na odmevajoče veselje in na pesmi,

ki sem ti jih polglasno bral.

Predvsem tisto od Bilhana,

ki opisuje svojo ljubico,

ki se smeji, in šibi pod nežnim bremenom

svojih prsi, in ki se sklicuje

na Kamo, indijskega boga ljubezni,

lokostrelca s cvetličnimi puščicami.





Nemogoče

Tam–doli

(dve drobni besedi,

ki ju veže pomišljaj,

med dvema perspektivama)

kot magnet,

ki privlači nase zlati

prah časa ...

Tam–doli

(čarobnejši

od sanjskega imena

še nepoznanega mesta)

kot neizbežen klic,

ki ne kliče ničesar

in nikogar ...

Tam–doli

(kolikor je mogoče

po poteh, ki si jih izmišljam,

da bi se lahko skliceval

na nemogoče)

s teboj.





Modrina

Sonce, zaveznik od nekdaj,

me muči. Preveč zmagoslaven,

preveč ponosen. Me sili

v dan, ki me pobija.

Dvigam oči, lovim

oblake, ki drsijo mimo s svojevrstno

nežnostjo. Vsa sinjina, ki jih obdaja,

nič ne pomaga.

Iščem, kolikor lahko,

to, čemur pravim tvoje nebeško srce.





Koda

Vrtoglavica in ples

vse dolge noči

kje je tisto telo

ki se z ognjem

sprosti

obljuba nemara

pribita v jedro

tvoje prisotnosti

ne vem več

ali me to razjeda

ali me to prevzema

v imenu lepote





Korak naprej od najinih življenj





Vsak dan posebej se zahvalim za ljubezen, ki me preplavlja, in me z enako silo tako preganja kot rešuje. Nič ji ne uide: noben kraj, nobeno bitje, nobeno čustvo, noben načrt, nobena stvaritev.

Ujetnik besed, ki ne ločujem več med srečo in nesrečo, se opiram na posledice tega divjega pretresa, ki ga nočem ukrotiti. Ostajam noro besen, bolj kot lahko razbesnijo telesne bolečine. Vztrajam, gotovo v zmoti, z dušo obrnjeno na glavo.

Ko ne mislim več nate, mislim le nate. Ko spregovorim o nečem drugem, govorim le o tebi. Ko hodim na slepo, ti prihajam nasproti.

Odlagam knjige, v katere ne vstopiš. Odvračam pesmi, ki ne najdejo tvojih ustnic. Brišem slike, ki ne privlačijo tvojega pogleda. Odklanjam melodije, ki ne zbudijo tvojega glasu.

In kaj naj rečem o obupanosti, ki mi zamaje tla pod nogami že z besedo plaz, ki jo zaslišim v poročilih, ki poročajo o nesreči motorja na trgu Bastilja; ob najrahlejšem valu parfuma Issey Miyake, ki priplava po zraku; ob predstavi živahne igre teles dveh mladostnikov, iz Kusturičinega filma, sredi sončničnega polja?

Neizogibno preobražam vse, kar imam rad: žalostinke, balade, melodije. Spreminjam zaplete, posnemam naglase, ponarejam scenografijo, v past lovim odgovore, odpuščam heroje. Vse do improvizacije v jezikih, ki jih ne razumem, na scenah, ki mi niso znane, pod nebom, ki ne obstaja.

Naj mi vse to pripada ali ne, poklanjam ti vse, kar je bilo ustvarjenega najveličastneje, divje, v popolnem soglasju s teboj. Napisala si mi: Vsa sem ženska, in vsepovsod si, in vselej si, in ti si ljubezen moja.





Komaj začeta pesem

Sanjam o tem, kar veš

Obseden sem

telo in duša

dih in sen.

Izgubljam se v tem, kar si

Obseden sem

vse do trpljenja

vse do ekstaze.

Zadevam se ob tisto, kar imaš rada

Obseden sem

odkar si me

razlastila naju.





Čas odsotnosti



(Ritual)

Ni več rož

ni kamnov

ni nebes

kjer te ne bi iskal

Ni več oceanov

ni puščav

ni horizontov

kjer te ne bi sanjal

Ni več mest

ni krogov

ni robov

katerih te ne bi osvobodil

Hči strele

in zareze časa

s peskom podpisuješ

brezna noči

Po sencah

sva hodila tako lahkotna

da je ostala le drobna sled

najinih ptičjih stopinj

Izkopavanje

so zaprta okna

ki se vsak dan znova odprejo

in kjer te pošastno ni

Koliko verzov

sem napisal o praznini

ki opeva to ničnost,

še preden si bila v njej?

Na križišču svetov

želim biti, kdo ve,

prežalec na tvoje korake

ali odmev tvojega glasu

Po nebu, ki mineva,

ne potujejo zame

sledi belih oblakov,

le k tebi se dvigajo

Za žaluzijami

ne spiš, ne bediš,

odmakneš se, medtem ko jaz blodim

po letnem času odsotnosti.

Zareze na zidu

ne napovedujejo prostosti

nobenega odloga kazni:

ne štejem jih

Vsak dan, v tišini dneva

ob nožu svita

ob nabodalu poldneva

še enkrat povem, da te ljubim

Vsako noč, oropano

spanca in sanj

mečem v pasti in v morje

ljubezenske pesmi

Zvezde pomešane s pepelom

vrtinec, ki se dviga,

postaja hladna selitev

zmeda vseh bolečin

Z golimi rokami

branim, kar uhaja

a pospremiti mi uspeva

le izparevanje tvojega odhoda

Skoraj nič nam pomeni

oblak krakotrajnih

že potopljenih

na dnu vodnjaka

Ograjo je postavljena na svoje mesto

ni več kaj prositi

kraju sem pogledal iz oči v oči

v njem prostora za prihodnost

Od povsod se rojevajo znaki

a kaj naj z vsemi prerokbami

ki razveselijo le telo

z izmozganimi obljubami

Okrog pahljače

letajo metulji

v nedolžnem krogu

iz same krutosti

Vzdihi in jokanje

pošasti, na hitro posejanih

otopelost sem poselil

s sončnicami, ki jih ni

Nad vesoljem in časom

je zoper razum in pamet

več kot dvajset razpadlih ladij

pripravljenih na odhod

Je to pogled ali čoln?

Kdo lahko potuje v tvojih očeh?

Naj se spustim po zemeljski reki

in verjamem, da sem potnik?

Nad najino raztrgano ljubeznijo

si domišljam ponorelo ljubezen

kjer bi lahko brez sramu

živel v tvoji svetlobi





Kdo poje?

Hop telo

še tako!

Hop srce

saj ne umre!

Ves mozeg

svojih kosti dam,

da bi lahko verjel

v take napeve!





Ljubezen in poezija

Glas si,

ki odgovarja mojemu glasu,

nobena pesem brez njega ne more

očarati odmeva,

ki spoji mrmranje ljubimcev

s prahom stoletij.

Ti si

tista, s katero bom,

v objemu z vsako besedo

oživel najin spev,

vzel jezik in izmeril

trajno neizmerljivost

usodne čarovnije,

ki ne more umreti.

Zame si

princesa iz Tripolija

ali volkulja iz Pennautierja

in odhajam kot romar

po poteh Antakya

ali kot muzikant, preoblečen v volka,

po kamniti Provansi

Ti si enigma,

ki od daleč uvidi moj namen

ampak se brez manir razkrije :

v imenu ljubezni in poezije ...





Popeljal te bom skozi stoletja

(Prozna besedila in pesmi, ki sledijo, sem napisal ob branju knjige La Fin’Amor, chants de troubadours, Jean-Clauda Marola, objavljene v zbirki Point/Sagesse, pri založbi Seuil)





Opevam Gospo z drugega brega

kot senilen trubadur,

ki ne vrača drobiža času

ne pameti volji do življenja.

Glasovi so v mojem spominu,

še nikoli slišani,

tako visoki, da kličejo

na dan vso zgodbo

ljubimcev skrajne ljubezni,

ki ju ne loči nobena smrt,

dokler si izmenjujeta pesmi ...

in zavračam vse zakone,

ki bi hoteli, da se tvoja odsotnost

ozdravi s tvojo pozabo.





1

Cercamon je bil žongler, pesnik, glasbenik, pevec. Pogosteje na poti kot na gradovih. A slišali so ga pri Aquitanskem vojvodi. Njegovo govorjenje je bilo brez zadržkov kot je pri drugih brez zadržkov vino. Zato so ga imeli za preklinjevalca. In v ljubezni enako: razdražljiv, strasten, sijajen.

On, ki prihaja iz dvanajstega stoletja, me je presunil z verzom, ki je pustil sled na moji duši:

Všeč mi je, ko za njo norim ...





Všeč mi je, ko za njo norim,

za žensko, ki se ni vrnila,

ki me z nespečnostjo preganja

še več daril želi, povrh vsega žrtvovanja.

Razvnetost, a brez rok na križu,

razvnetost, da se utišajo strahovi,

razvnetost z zastrašujočimi robovi

razvnetost najine uročene strasti

Všeč mi je, da mi ti

zapoveduješ, naj premagam smrt

in v svojih rokah objamem

visoko preseljevanje tvojega telesa.





2

Gospa Azalaïs de Porcairagues, zaljubljena v Gospoda Gulija Guerrata, ki so ga klicali Batailleur, je izmenjala številne pesmi z oranskim princem Rambautzem d’Aurengem.

Od edine njene pesmi, ki nam je ostala, hočem najkrajši verz :

Moje srce je uničeno.





Moje srce je uničeno.

Zima sredi poletja, sonce

v ledu, moje ustnice

brez tvojega ugriza,

črnina vse do konca neba,

črnina vse do konca svita,

črnina vse do kosti,

črnina praznega pogleda.

Še tvoja senca je izginila

z mojih ustnic, še tvojih

pisem ni več z drugega konca sveta.

Kateremu ogledalu te še lahko iztrgam?





3

Ljubil je vojno in ženske, eno in drugo je opeval ognjevito, v osvajalskem duhu. Bertan de Born je veljal za hrabrega, ponosnega graščaka nepredvidljivega obnašanja. Rekli so mu »dober vojak, dober ljubimec, dober trubadur«, medtem ko je, resnici na ljubo, pogosto kvaril veselje in zadovoljstvo družb s pripombami kot: » Posipavati vas z očitki, mogočni gospod, mi je v neizmerno veselje ...«

Nič od tega ni dajalo misliti, da se bo nekega dne za dvajset let zatekel v samoto, v tišino cistercijanskega samostana v Dalonu. In ravno to je Bertan de Born storil nekega lepega dne, leta 1196, v sedemintridesetem letu starosti in si kot način življenja po vsem svojem galopiranju izbral mirno bivanje.

Zavidam mu teh nekaj besed, ki vežejo ljubezen do konjev do ljubezni same.

Ljubezen hoče konjenika za ljubimca.





Ljubezen hoče konjenika za ljubimca,

da jo privadi na hitrost,

premaga horizonte

dežel, vedeževalk prihodnosti.

Nič ni predaleč za najino sanjarjenje,

nič ni pretežko za najine želje,

nič naju ne more prisiliti, da bi se odpovedala

popolnosti najinega sveta.

Ti si vila mojih spozab,

lakota, ki me požira, ti si ponos

nore dirke, za vselej speljane s prave poti.

Umreti hočem nenadne smrti.





4

Peire Rogier, mlad kanonik, ki se je spreobrnil v žonglerja idej, zvokov in besed, je bil na Narbonskem dvoru ljubljenec gospe Ermengarde. In tako je bilo, vse dokler ga ni le-ta nenadoma odpustila, da bi vsem dokazala, da zaradi nedolžnih ljubezenskih igric ni prav nič oslabel njen čut za odločitve. Nekaj časa je živel po dvorih Languedoca in Španije, nato je Peire Rogier stopil med menihe v samostanu Grandmont.

Pri njem si bom izposodil dve priznanji svetlega prizvoka.

Živim skozi njeno ljubezen.

...

Spoznajte mojo ljubezen:

še nikoli nisem ženske tako strastno ljubil.





Živim skozi njeno ljubezen.

Za katero vem, da se ni izgubila

potopljena v pozabi. Za katero vem, da mi

narekuje neko drugo življenje.

Gotovo ne večnost,

ampak preblisk sredi belega dneva,

ampak usoda tenkočutne zvezde,

ampak rosa pod kamenjem.

Vendar vse to ni slepa vera,

to je orakelj s človeškimi usti ...

Prepoznajte mojo ljubezen:

še nikoli nisem ženske tako strastno ljubil.





5

Kot duhovnik brez premoženja, nekaj časa član škofije v Perigordu blizu mesta Marolha, je imel Arnaut za popotnico le svoje znanje. Najprej je potoval iz nuje, šele kasneje je spoznal čar potovanj in tudi neprijetne plati. V mestu Béziers je srečal hčer gospoda Raimonda VI. iz Toulousa, ki so jo že tedaj poznali kot grofico iz Burlatza in ki ji je tedaj že dvoril kralj Alfonz II. iz Aragona. Ljubezen, ki jo je začutil in oznanil dami, ga je stala težkega nemira in ga primorala, da se je zatekel k prijatelju Guillaumu v Montpellier. V svojih pesmih se je pokazal nepremišljeno drzen, skoraj nepriseben, kot pod vplivom nore zaslepitve.

Dva drobca iz njegovih verzov me trgata po vsem telesu:

... splezati hočem po najkrajši poti,

brez glasnika; in priti na vrh





Splezati hočem po najkrajši poti,

brez glasnika; in priti na vrh, kjer si.

Priti v osi opoldanskega sonca,

da se ne bo potrebno odpovedati senci.

Povzpeti se iz enega letnega časa v drugega,

povzpeti se v naskokih nasproti samemu sebi,

povzpeti se, da bi se uresničila zaveza,

povzpeti se brez misli na vrnitev.

Nimam ne tvojega poguma ne tvoje gracioznosti,

ne znam hladnokrvno plesati po nevarnih stopinjah,

ne spim v zibelki privezani nad praznino,

le s poštenostjo skušam doseči nekaj nemogočega.





6

Potepuški trubadur, sin toulouškega krznarja, je dolga leta razveseljeval plemiški stan po vsem svetu. Pierre Vidal je tako prepotoval Španijo, Provanso, Madžarsko, Italijo, Malto, Palestino. Pripisujejo mu bogato ljubezensko življenje, a v kronikah je zabeležen le poljub, ki naj bi ga ukradel ženi vikonta Barrala iz Marseilla.

Predstavljam vam zelo osebno branje, na meji poneverbe, štirih verzov, ki jih imam prav posebej rad.

Vsi drugi ljubimci bodo lahko

v meni našli uteho,

kajti z nadčloveško močjo trgam

iz zmrznjenega snega gorečo kepo.





Vsi drugi ljubimci bodo lahko

v meni našli uteho,

kajti z nadčloveško močjo trgam

iz zmrznjenega snega gorečo kepo.

Vendar vem, da je tvoja moč tista,

ki me potiska kvišku,

ki mi prepoveduje, da bi odnehal,

ki mi piha v srce.

Besede mojih pesmi

so mantre zate,

vzdihi, ki me nosijo

in te povezujejo z nezaslišanim.





7

Uc iz Saint Circa, rojen blizu Rocamadourja, je imel posebno nagnjenje do nevarnosti in fantazije. V Montpellieru se je raje kot študiju literature posvečal pesmim in ljubše mu je bilo biti žongler kot duhovnik. Poročil se je v Italiji, živel v Španiji in bil priča porušenju svojega gradu med križarsko vojno, ko ga je cerkveno sodišče v Trevisu obsodilo zaradi sodelovanja s katarsko herezijo. V strastnih verskih bojih kot tudi v ljubezenskih je prav gotovo zaslutil usodo brez usmiljenja.

Slišim njegovo željo z orientalskim prizvokom, in se je ne naveličam.

Ko se v enem dnevu vse sesuje in zlomi

...

bi morali znati najti polet tako v porazu

kot v zmagi.





Ko se v enem dnevu vse sesuje in zlomi,

bi morali znati najti polet tako v porazu

kot v zmagi. Bi morali uspeti pohiteti

po sledi oblaka na opustošenem nebu.

V mislih listam po vseh azijskih knjigah;

v spomin kličem rešitve, ki sem se jih kdaj domislil,

predrzne modrosti, iz katerih sem črpal

in neoznačene poti, ki vodijo v skrivnostne doline.

Kaj je ostalo od potovanja, ki naj bi bilo tako

suvereno? Kaj je ostalo od prebujene lepote

v naju dveh, tu in zdaj? Kaj je ostalo

od najinih podvigov na ta usodni dan poloma.





8

Guirautz Riquier je bil priča koncu obdobja Fin’Amor in eden zadnjih, ki so še slavili umetnost trubadurjev. Rodil se je reven v Narbonni in je zaporedno služil pri Amalriku IV., Alfonzu X. in pri Henriju iz Rodeza, ki ga je sprejel na gradu Montrosier. Ustvaril je poslednje pesmi sveta, ki duhovno, družbeno in poetično skorajda ni več obstajal.

Od njega povzemam krik:

Ujet sem, kot na živo odrt.





Ujet sem, kot na živo odrt.

Vse moje telo kriči,

vsa moja površina, ki nima ničesar več,

kar bi pokrila, ničesar več, kar bi branila.

Od znotraj, od zunaj sama bolečina,

ki je brez ustnic, brez znamenj,

kot spomin, v katerem se izgubljam

brez središča, brez vzpetin.

Kdo bi si upal pritoževati?

Nositi le enkrat tvoj plašč,

kot zlato runo,

je vredno poplačati s svojo kožo.





9

Za las rešen pozabe je bil Ponç d’Ortafa. Kot sin Brounessene in Grimauja d’Ortafa je bil na začetku trinajstega stoletja plemič v Roussillonu. Njegovo življenje je v odmev zapustilo le dve pesmi: vsega skupaj štiriindvajset verzov.

A ena kitica mi zadostuje, da ga v sedanjosti slišim kot brata.

Izgubil sem vse védenje.

Ne vem več, kje sem,

ne od kod sem prišel, ne kam grem,

ne kaj počnem zjutraj ali zvečer.

Tu sem,

ne bedim in ne spim

in nočem živeti in nočem umreti.

Dobro, slabo me ne ganeta več.





Izgubil sem vse védenje.

Ne vem več, kje sem,

ne od kod sem prišel, ne kam grem,

ne kaj počnem zjutraj ali zvečer.

Tu sem,

ne bedim in ne spim,

in nočem živeti in nočem umreti.

Dobro, slabo me ne ganeta več.

Še tišina mora utihniti,

še moj pogled mora znova oslepeti,

še moja norost se mora spametovati,

in moje pesmi se morajo vdati, da bi lahko zapel.

Kot prvi trubadur

sem zdaj na svetu zadnji,

in te pokrivam s požganimi cvetlicami,

predan tvojemu čaščenju.

Za vselej si moja čudovita,

moj skrivnostni plamen,

ki hiti pred menoj,

da zaneti ogenj v smrti.





Pojem o svoji ljubi z druge strani

kot preživeli vagabund,

ki je svojo dušo prepustil vetru,

brez sonca, ki bi mu lahko sledil.

V mojem spominu so znamenja,

ki jih doslej še nisem videl,

v usodnem srcu norosti,

ki si izmišlja zgodbo o ljubimcih,

ki se ljubijo do skrajnosti,

ki so vsepovsod, kjer se lahko izgubiš

oborožen s smrtonosnimi pesmimi ...

in ne vdam se svetu,

ki se ne zaveda, kakšna jasnost nastaja

iz kaosa tvojega odhoda.





Na preži

Minevajo dnevi in nič ne mine

ljubezen moja ljubezen moja ljubezen moja

ničesar nisem prepustil času.

Pridi, da te ponesem,

pridi brez spremstva,

le z ognjem mojih ust

in z zamahom krila.

Tvoje telo, ki nima več mej,

ljubezen moja ljubezen moja ljubezen moja

je postalo rodovitno tavanje.

Pridi z vsemi močmi

razrušit red, ki hoče

ugasniti najine skrivnosti,

razdreti najini usodi.

Na preži in brez strahu

ljubezen moja ljubezen moja ljubezen moja

bo najina ljubezen trajala tako dolgo kot svetloba.





Do neskončnosti

Tam zgoraj si. Tam zgoraj, karkoli se zgodi,

žena-sonce večnega čudeža,

ki ga nič ne loči od čiste svetlobe,

ne od diha, rojenega iz najine zaobljube ljubezni

na neki drugi višavi. Tu si, zunaj dosega,

zunaj sveta, kjer umirajo duše in telesa.

Na obzorju, ki ga nosim v sebi, plešeš

in ukinjaš prostor in čas. Živiš v neskončnost.





(Prvič prebrano 27. julija 1999 v jamah pri mestu

Choranche, še preden sta François-René Duchâble in

Alain Carré na pobudo Marca Batarda zate priredila

slovesni recital.)





Slutnja

Kot Stanislas Rodanski

v Chamonixu, aprila 1946,

zdaj jaz sprejemam prerokbo,

ki je prestrelila čas:

Moje pesmi govorijo resnico

vidim Ljubljeno in njeno novo kraljestvo.





SINJA VIŠAVA

Ko bom prispel na vrh ...

me pustite peti,

ker v petju bom

(...)

videl edino zvezdo,

ki ne obstaja.



Federico García Lorca





V razdejanju

V ognju

V stiski

Telesa in spomina

Zoper ledene noči

Solze v prihodnosti

Besnost, ki se ima

Za poslednje zlo

Dobro poznam brezsmiselni napor

Osvajalcev, ki vstopajo

Skozi nemogoča vrata,

Vse dokler jim ne poide poslednja sapa

Poslednja popotnica, ki vodi v drugo življenje

Duša ostaja ta vznemirjajoča se uganka

Ki je nič ne rani

Ne konica noža

Ne konica jezika

Vsa predana potovanju

Brez povratka in brez let

Četudi se nahajam tik ob tebi

Ostajam na meji

Zame si, česar ne doumem

Tavanje po neizmerni črti obzorja

Tavanje, osvobojeno nepotrebnega balasta

Med nama se išče sozvočje

Odmevom razpršenega sveta

Darovanje, ki ti ga z zanosom

Poklanjam iz dneva v dan

Da bi obdržal ravnotežje

Med vsemi na glavo obrnjenimi pravili

Sredi previsa neba

Zdi se, da moja senca slabi

Ne glede na skrivnost

Ali na dogovor iz daljnih dežel

Videti je, kot da sva se dotaknila

Nevidnih bregov,

Ki ne objemajo nobene reke

Nobenega ledenika, nobenega izvira

Najin usodni kraj,

Ljubezen moja, je povsod

Nedosegljiv je,

A vselej

Skupaj, da izgoriva

zgoraj, nad nama





Pot je zate

in zate je vzpon





Kamorkoli grem, karkoli počnem, vselej nosim na hrbtu ograjo. Teža prepletenega železa pušča sled na mojih ramenih, labirint, katerega čuvaj sem in ujetnik.

Osvobojen naprtenih poti, osvobojen naprtenih želja, bi lahko pretekel vse strani sveta. A nočem se izviti iz vrtinca, ki vse globlje zasleduje zbegano svetlobo, ki se je preobrazila v srce noči, v usta črnine sredi belega dneva, tako malo v ogledalo pozabe.

Odprtih oči, zaprtih oči, mislim le na vertikalni pogled. Obrnjen v nebo, k tebi.

V kovačnici časa živim, z glavo vznak. Mesta, puščave, jase, oceani, stepe, niso pomembni. Edino, kar šteje, je nenaden pobeg, privlačnost, ki te zamakne iz okvirja, odloži zunaj dosega usodno požganega krila.

Napetost sem, med zemeljsko utopijo in sinjimi sanjami. Čakajoč na trk z bližnjim brodolomom. Čakajoč na trk z novo pogubo. Da bi premagal preddvor te tesne resničnosti. Da bi dojel smisel te smrtne pasti.

Če je mogoče sprejeti ali zavreči red stvarjenja, potem si s teboj izbiram igro, ki se ne ozira na meje vesolja. Da se vsaj najini atomi predajo plesu, ki ga nič ne zaustavi.

Sveže jutro, lahkotno kot absurden utrinek spomina, poln nezadržne želje ugrizniti v oblak. Nenadoma si tu, prisotnejša od vsega vesolja, popolna ženska v ukradenem trenutku, popolna ljubezen nad vsemi živimi bitji in stvarmi. Od veje drevesa do ptičjega krila ali do otroškega joka, povsod eno samo utripanje krutega veselja. Nevarna vznemirjenost, da, nevarna vznemirjenost.

In svojo partituro igram na praznično violino s kamnito dušo. Odkar je utihnil tvoj glas, je utihnil odmev v gorah.

Po sto poteh sem hodil in mnogokrat po sto poteh naenkrat, vse do tebe. A pomoči nisem sprejel. Česa le bi si me upali rešiti?

Iskal sem življenjski eliksir, da bi uničil njegovo formulo. Iskal sem rdečega angela, ki bi me utišal. Iskal sem obledelo pozlačeno ikono, sestro samomorov. Iskal sem Sinjo goro, o kateri je govoril Meng Haoran. A zase nisem poiskal pravega razloga.

Po kakšnem norem čudežu, zaradi katerega žarka upanja sem se znašel na teh strmih pobočjih, ki niso več zemeljska? Bližam se beli temačnosti z voljo jasnovidca. Hoja k nevidnemu, v duhu in telesu odločna hoja, jasna hoja, ki hoče biti zmagovalna, odkar si izzvala Orfeja.





Obljuba

Tvojo pesem začenjam z novo omotico

V vsakem trenutku na robu neba

Na robu ledenika, po katerem ne morem splezati

Ali ko se prehitro zapeljem z motorjem

Ne manjka mi besed

Vselej tako razpoložljivih, skoraj ustrežljivih

Jaz sem ta, ki dvomi

Ki noče več

Kot da so za moje ustnice nenadoma postale brez okusa

Neprosojne za moje oči in brez vsake krvi

Ni smisel ta, ki izginja

Le življenju primanjkuje predrznosti

Izgubila sva vso prednost

Prometej krade zdaj samo še pepel

Čuvaj sem neke čudne pokrajine

Ne dežele, obljube

Tako močne kot blisk

Gozdne jase s pomarančnimi cvetovi

Kjer ni nič na svojem mestu

Ob meni nikoli pospravljeni

so tvoji sedemmiljski škornji, nared za pohod.





Ljubiti

Vila se skriva v vsem, kar vidiš.

Hugo, kot ga navaja Aloysius Bertrand




Dolgo sem iz ničnosti prideloval med

Kot priteče na usta voda, z roba

Ob večerih

Se je prijetno oddaljiti od samega sebe

Brez slovesa

Zapustiti, kar nima jasnega imena

Neko področje preteklosti pred nekom

Neki no man’s land nečesa

Globoko kraljestvo iz temačnega premogovnika

S svojim zvestim spremljevalcem spancem

Že ob najmanjši slutnji tesnobe

Se počutim kot breme pozabe

Enako téži kože in kosti

Vse do tvojega telesa pod snežnim plazom

Vse do tvojih oči v temi

Strah se me ne polasti

Potika se tod naokoli, a ne kraljuje

A vendatr so se stvari spremenile

Kamnom ne zaupam več

Komajda še soncu in pesku.

Oprijemam se ponavljajočih se besed

Katerih melodija me omamlja

Ljubiti z ljubeznijo brez mej

Ljubiti z ljubeznijo brez upanja

Ljubiti besede ljubim te in ti jih neštetokrat ponoviti

Ljubiti kot ljubi ljubezen sama

Privoščiti si spontane asonance

Skovane do blaznosti

V vsakem atomu vesolja

Je

Nepojmljivo, o katerem premišljujem,

Enigma, ki jo poljubljam,

Tvoj nerešljivi problem





Zenit

Vse se ti je podredilo

Vse do poslednjega sonca

Nate naslavljam, v globoki tišini

Kar se sestavlja in ruši

Iz črk, ki se mi rogajo

Na ekranu, ki se trga

Kot ob poldnevu intuicija o mogočnem vzhodu

Ki ga je napovedovala vedeževalka

Ob uri, ko so se zazibale

Za vselej obrnile k zenitu

Vzdolž nečloveške vrvi

Postale prerok ali norec

Modre ustnice prosojne duše

Ne da bi psovale zemljo





Dim

Hrepenim po širokem pobočju

Ko se dan potopi za obzorje

In očem pusti za seboj rdečo razpoko

V trnju so ranjene sence

V globel vržene gume

Ki gorijo kot porogljivi krogi

Pekla v razpadlih kosih

Zakaj naj bi sovražil strupen dim

Predznak obreda brez sanj

Priročnega za dober spanec grobijana

Droben veter ziblje pločevino

Zarjavelo dušo neke violine

Enake tožbi volkov

Čas je za vprašanja brez odgovorov

In poželenja brez uresničitev

Rad bi srkal dežne kaplje

V tvojih laseh, na tvojem vratu

Znova bi bil rad ledina





Vedri se

Soba skrivnosti je gola kot dlan

Sprašujem se, le kje spijo ljudstva senc

Še ponoči ni nič temno

Ni nama treba čakati na jutrišnji dan

Z ulice zaslišim korak

Plešeš kot pobesnela

S cvetočimi čevlji

Po džungli pločnikov

Lahko bi stekel kot nor

Na vse štiri strani prenaseljenega sveta

Kjer nihče ne sliši nikogar

Ne tvojega vedno močnejšega smeha

Sam se odločim, po kateri poti bom šel

Nočem vedeti v katero smer grem

Čakam na črn blisk, ki bo prinesel noč

Sanjam o ključni vedrini

Dan odrine nagrobnik

In ni še konec poti

Nekdo je zasedel ves prostor

Vrtinec zlatega prahu

napade moje srce





Nekje

Kako zanimivo nebo

Med oblake sem položil ogledalo

Da odseva neskončnost

In postane iluzija

Nekdo drug

Na sinji strani so nebeška telesa

Blazoni potepuških strasti

Lahkotni

Kot ušli iz objema svetlobe

Tu so prsi in ramena

Tilniki in ledja

Nekaj prozornih obrazov

Ali skorajda belih

Ki so brez imen

Popolnoma gol pogled išče prisotnost

Zamah krila

Tožbo angela, ki so ga vsi pozabili

In ki ve, da je sinje nebo puščava

Ali obstaja sled

Ena sama

Dih, položen na obzorje

Nasmeh v vdolbini peska

Dotik, ki bi prenehal biti brez imena

Nekje

Ta svet je pripravljen na odhod

Usoda dima na platnu sijočega jutra

Umijem si oči, z neko nenadno čarovnijo

Ki me sili, da vstanem

In vsakokrat pozdravim višjo od nas vseh

Lepoto

Vse je prazno zunaj

Vase položim tvoje nebo





Do kod

Na svetu je

Več kot eno gostišče Na robu sveta

Kjer me čakaš

Daleč naokrog nobenega zatočišča

Le veter me pokriva

Ne vem, kaj odnaša

Do kod bom moral hoditi

Cel dan po puščavi

Zvečer po suhem listju

Če se moram ustaviti, naj bo to tu

Kjer mi zmanjkuje sape

In srca tudi

V pričakovanju vseh stvari si

Noro prisotna

Živahen blisk, ki me vsega slepi





Tvoje višinsko telo





Kako naj se še oziram v bolečino, kjer ni več kaj izgubiti? Kako nadaljujem, ne da bi vedel, do kod sem prispel, ne da bi vedel, ali je korak našel oporo na drugi strani privida?

Zaupanje v tveganje je usahnilo. Občutek magičnosti je ugasnil. Silovito pot, modrostno od razsvetljenja občutim znova, ko postane telo svetloba in seže skozi led in grušč, obraze, pepel, vse do gorečnosti in v ogenj.

Ti, ti si blisk, ki ga nosim v sebi in ki ubija, kar sem predhodno zgolj slutil. Vse knjige, ki sem jih prebral, ne da bi jih doživel, vse pesmi, ki so nosile dvojno skrivnost, sakralno gorečnost in svarilo iz teme.

Nebo, katerega noč sem prebedel, je dejal Eluard, in nisem si mislil, da sinjina skriva tako temno opravo. Moja glava je polna in težka krogla, je dejal Reverdy, in nisem slutil, da si ta nevredna snov tako želi pogube. Brez bojazni mi lahko pokloniš sneg, je rekel Paul Celan, in z razprtimi dlanmi sem gladil dolge bele robove.

Jadro in rjuha plapolata nad najinimi gorami in se poročata z vrhovi in prepadi, ledeniki in dolinami, pešpotmi in previsi, prekrivata brezmejni privid, ki je sprožil najin tek, brišeta vse orientacijske točke, vse proge, vsa imena. To je privid reliefa tretjega pola, ki sva ga vsilila zemlji. Ni več Everesta ali Kangčendzenga, Anapurne ali Daulagirija, le črta sunkovitega grebena, mrtvaško bleda sled najinih utripov srca.

Na vrhu, ne glede na vrh, vselej najdem višinske metulje, z drobci neba v krilih, ki sedajo na hrbtno stran tvoje dlani.

Mora obstajati neki neznan dostop, izvirajoč iz druge realnosti, ki nanadoma prevzame dihanje in naju v hipu preobrazi.

Na začetku fizičnega napora je beseda. Beseda se dviga preko gležnjev do kolen, do beder, od bokov do prsi in do ram, dokler se ne povzpne v glavo in od tam do ust. S to fizično zavezo držim v rokah vsakogar, ki se posveča petju, za mantro, ki spaja in razprši več vesoljstev kot jih je bilo kdaj ustvarjenih.

Kdor se želi povzpeti do tvoje višave, mora imeti kri, ki lahko teče brez pameti. Imeti mora sluh bogov, a se jim ne sme pustiti zavesti.





Žrtvovanje

Kakšno odrešitev naj prikličem

Da me priklene nate

Zanesljiveje kot ta večni izziv

Ne oživljam izgubljene molitve

Ne pomilovanja, ki bi se balo posredovati,

Vlamljanje se bo pojavilo

Tako nenadoma kot brezupnost

Tako kruto kot žrtvovanje sončnice

Ne bo več elegij

Nič več oživitve joka sredi pripeva

Četudi poudarki prekletstva

Navijajo taktometer

Vsakih devetinštirideset dni

Razen vas, moje umrle ljubezni,

Kaj še ostaja svetu

Kamen se vali pod nogami

A to zdaj ni več nevarno

Ne da bi bil kakorkoli prepričan v zemljo

Se oddaljujem od samega sebe

Daleč od človeka, ki bi lahko povedal

Čemu je prišel in kako to, da se ne prepozna več

Medtem ko padajo oblaki kot vreče

Kamen se vali v hudournik

A to zdaj ni več preteče

Ko si bova stala nasproti

Pod širokim belim plaščem

Bo bela senca izbrisala mojo utrujenost

In zastrla moj glas

Razen vas, moje umrle ljubezni,

Kaj še ostaja svetu





Sol in zlato

Omotičnost se vrti le okrog ene besede

Nič več me ne loči od tebe

Že mesece sneži

Ne da bi prišel iz gozda

Kjer se med seboj žrejo volkovi

Naj kričim ali molčim

Stena, ki se podira

Vsrkava prah jutranjega svita

In se znova ruši

Reci mi, naj si neham

Izpirati oči

S soljo

In naslanjati čelo

Na ramo sence

Moje oči vidijo le kar vidijo

Tvoje pepelnato telo na kamnu

Vsenaokrog izkoreninjena drevesa

Moje čelo ščiti le temno noč

Tvoja zlata in svinčena skrivnost

Ljubezen vsepovsod na novo odkrito

Obzorje hrani zate mnoge čudeže

Če moram, naj razsipam še

Brezskrbnost in veselje

Ta edini zaklad, ki ga imam

Poslednja preizkušnja dokaza o tebi

Naj kričim ali molčim

Usoda, ki se razprši,

Očara svetlobo

In se ponovno povzdigne

Reci, da mi je mogoče

Vreči urok

S tvojim nasmehom,

Iztrgati nemogoče

Iz kril tvoje smrti

Praznina je iluzija

Jasnejša od iluzij

Ki vodijo na konec sveta

V alkimiji se boš znova rodila

Kamen, ki ni kamen,

Talisman in vila

Zapustim volkove, ki se žrejo med seboj

Končno se vrnem iz gozda

Že mesece sneži

Nič več me ne loči od tebe

To je zapik moje omotičnosti





Preroška napoved

Ni več praga

Ni hiš

Ni taborov

Ni ognja

Zora tvoje leve roke

Objema večer tvoje desne roke

Dan se spreminja v prah

Noč je suverena

Med tvojo dušo, ki ne trpi

In tvojim višinskim telesom

Nobene potrtosti

Nobenih razpok

Odpiraš jasnovidno pot

Prozorno

Morda s pomočjo nohtov zoper čas

Preroška napoved

Kot po čudežu

Na vzhodu se nahaja nova zvezda

Kjer tvoje čarovniško življenje

Napoveduje svojeglavost in prerokbo

Vstajo brez primere

Vstajenje brez imena





Praznik svetih treh kraljev

Moja nespametna zaročenka

Odšla si mladostna

Morda celo pred časom razuma

Vse tvoje modre note so ostale brezhibne

Tudi te iz razposajene modrine, kjer si tvegala svoje srce

Zdaj si odeta v zvočno obliko

Ki je ne more spriditi noben ritem

Ki je ne more skaliti nobena govorica

Nebeško telo

Visoko ogledalo

Duša snega

Zlato število

Za vselej

Si očarala

Nemogoče



Nobene kazni ni bilo

Nobenega propadanja

Nobenega kesanja

Minljivo telo, tako blesteče

Kot to tenkočutno telo

Ki ga dobro poznam

Nebeško telo

Visoko ogledalo

Duša snega

Zlato število

Ti, ki iskrivo

Puščaš za seboj sled

Drugega življenja



Kot ponavadi seješ klice svetlobe

Ki bodo zgolj cvetlice

Ne sadovi

Poljubi tvojih ustnic

V hipu odleteli

V hipu zapisani lepoti

Na ljubo vnovič prisotni jasnosti

Na ljubo poeziji obvladane resničnosti

Nebeško telo

Visoko ogledalo

Duša snega

Zlato število

Ti si utelešeno

Vročekrvno

Sonce



Nedostopna vrata so odprta,

Loputajo kot krilo papirnatega zmaja

S prerezano vrvico

Čutim, da se je teža noči sprostila

Upreti se moram še

Skrajnosti dneva





Vzpon na Analogno goro*





*Le Mont Analogue, nedokončan roman Renéja Daumala, ki je prvič izšel leta 1952 pri založbi Gallimard (op. p.)

Gora ima vsekakor svoj prostor v duši.

Antonin Artaud





Že več let opazujem bele strani, ki jih je smrt Renéja Daumala pustila prazne, kot vržene na prag skrivnosti, kot zapuščene za vselej, tik ob baznem taboru pod Analogno goro. Nekaj drobnih zapisov, na hitro načečkanih, iz katerih se ne da razbrati ne zgodbe ne zapleta manjkajočih poglavij, ki dokazujejo, da nemogočega ni mogoče pustiti nedokončanega.

Dolgo sem želel povedati, to, kar naj bi se zgodilo, to, kar naj bi bilo razodetje samo. Besede so tedaj plesale pred menoj, podobne odkruškom kremena, ki se bleščijo v soncu : samo en gib bi bil dovolj in bile bi moje, le rahlo hitrejša hoja in prilepile bi se mi na ustnice ... toda ne, ta privid, to mrmranje se je polagoma oddaljevalo. Trudil sem se, da bi mi uspel znameniti korak v neznano, a sem se spotoma le rahlo upehal.

Gotovo sem si premočno želel nadaljevati zgodbo, povezati jo s fikcijo, odrezano od lastnih izkušenj. Bilo je kot bivakiranje v intuiciji nekoga drugega, kar sicer privede do konca, ki pa je, po pravici povedano, ponarejen.

Nedokončanost je zdaj usoda tega navdahnjenega pisanja, in Daumal ga je lahko nadaljeval le v lastni smrti. Kot da bi smelo le tenkočutno telo popolnoma dojeti tenkočutno goro.

Literarne in izključno intelektualne igre na strminah Analogne gore ne prizanašajo nikomur. Vzpon take vrste zahteva ob vsej fizični in psihični pripravljenosti tudi pripravljenost na daritveno brezskrbnost – popolno daritev samega sebe, ki zna s prijaznostjo, veseljem, obvladovanjem žareti in se vedno bolj približevati svetlobi.

Kajti tega si ni mogoče izmisliti.

Stvarno življenje je prisililo moje pero, dušo in srce, da sem izstopil iz igre, ki se predaja le odpravi na papirju, in ki zapira zgodbe, ki se pravzaprav nikoli niso niti začele.

Plaz, ki je zasul in ubil njo, ki sem jo že pred tem rad klical Ledeniška vila, se je usul s stvarnega vrha in uničil vse in hkrati tudi vse preusmeril. Red začetkov in koncev je izpuhtel v zrak. Tavanje ljudi, stvari, čustev in občutij, skrivnosti, nejasnosti in ran je naloženo na rame zavesti in mišic in kosti kot večni galop, katerega jezdec ne more biti nihče drug kot lastna jezdna žival.

Tvoja smrt, ljubezen moja, je spremenila ljubezen v usodo.

In zato si ti moja edina zaveznica, zaupnica, moja edina moč in beseda od najvišjega vidnega vrha sveta do najvišjega nevidnega vrha sveta, od slemena Comolungma, Matere Boginje neba in vetrov do samega bistva Analogne gore.

Če je neka druga višava to, kar zaznavam kot »nedostopno z običajnimi človeškimi sposobnostmi«, potem moram pretvoriti besede in skale, bolečine in psalme z edino željo, da se povzpnem po tej poti brez poti, ki predira prostor in čas, kot je feniksovo krilo raztrgalo oblake.

Še bolj se počutim nomad kot kdajkoli. Tisto, kar je brez konca, nima nadaljevanja. Najino prenočišče ni hiša ne relikvija ne tempelj ne knjiga. Najino bivališče nima strehe, nima okraskov nad glavnimi vrati, iz samega vetra in jasnosti je ta prehod, kjer sva, magnetni čoln, ki se oddaljuje od zemlje, a ostaja oddaljen od neba, ne da bi pri tem zatajil zemljo, ne da bi pri tem odslovil nebo.





Približevanje

Seveda bom prišel sam

Sestradan trmoglavec

Bom šel, da te ponovno osvojim

Objamem v mrtvaškem prtu

Vrh je samo tvoj

Nad pašniki

Bom dohitel oblake

Ki ne prikrivajo ničesar

Sence bodo izginile z zemlje

Sonce bo v mojih rokah

Obujeno

Z manj nasilja

Suvereno

Potrpežljivo

Ponovno omamljeno z višino

S samotnostjo obujeno v poželenju

Kot brezmejna tišina beline in modrine

Ukradla si mi otroški smeh

Četudi je sneg pretežak

In je veter nepreviden zaveznik

In je praznina raztrganih ust

Nema

Ne bom našteval rek ne obal

Obredi niso moja zadeva

Ni mi do srebrnika

Ki bi se mi zataknil med zobmi

In ustavil moj glas

Vse je bilo poplačano

Kamor boš hotela smeva

Obstaja ta nenehna strmina

Zid

Spopad ledij in ram

Iluzija, da se je treba držati usode

Na koncu vrvi, pa naj stane, kar hoče

Borim se z raznolikim, slabo poznanim

Orožjem : s plezalnimi pasovi, s klini

Z bivaki, pripetimi sredi stene

Z refleksi nespečega v mrazu

Ponoči se obzorje skrije za kulise

Nebo ni plašč, kot bi si ga želel

Igram se neobičajno igro

Ki jo pišem z nogami

Ne da bi se odpovedal bremenu skrivnostnosti

Ne da bi v prid sape zanemaril težnost

Ne da bi me skrbelo, da zaidem na področje izven

Dosega

Korak više

Vsakokrat en korak više

V tem nemogočem približevanju

Ki se razpenja med grozo in ekstazo

Kot od resničnosti k drugemu

Od svetlobe k drugemu

Od vesolja k drugemu

A za isto ljubezen

Vstopil sem v zavetje

Ki nikoli ni imelo vrat

Ne zato ker bi hotel zajeti sapo

Ne zato ker bi hotel pogreti ivje

Tudi nekdanji ogenj je vino, ki lahko opije

Na tej strani

Ni ponikalnic

Nobenega izvira

In če že, jo to sinjina

Za nič mi ni žal,

Vse, kar lahko rečem, je,

Da kar živim, živim zares

Z blaznostjo ali brez nje

In odpuščam svojemu spominu

Bolečina je izbrisala masko bolečine

Trud je dobil podobo, kot si jo želela,

Skoraj prozorno

Malodane nedolžno,

A osvobojeno brezskrbnosti

Nihče ne bo v mojem imenu odplačal

Dolga za nesrečo

Prihranil sem nekaj jutranjega somraka

Da lahko ožarim sončni vzhod

Z odsotnostjo, ki se sveti

S krili brez povratka

Tu ne tečejo solze

Ustnice se upirajo molitvi

Bogovi, ki so nekdaj bili tu,

So pobegnili

Ta vzpon ni podoben ničemur znanemu

Napada vse strani naenkrat

Kot objemam

Nenadno silhueto

Ki je ti, ne da bi bila ti

Ki je tu, ne da bi bila tu

Ljubica zbegano izgubljena

Uganka sedanjosti je pustila za seboj sledi

In prepuščam ti, da vodiš moje korake

Tja

V neizprosen pršič

Tja

Kjer se neprenehoma odhaja

Tja

Kjer je spomin na najino kraljestvo obrnjen na glavo

Kraljestvo nad nama

Kraljestvo dveh plemenitih teles

Stkanih iz bliskov in sanj

V skladu

Z razkritjem sveta

Poglej, kaj vidim

Od blizu, od daleč, vse do nevidnega

Kot na robu gozda

Mimoidočo senco, ki se izmika temnim vejam

Šelestenju živali in stvarem, ki umirajo

Zdaj, ko ni več oddiha

In nič več klicev na pomoč

So tveganja brez kesanja ali preračunavanja

K tebi

Tja pod zvezde me vodi vertikalno hrepenenje

Uhajanje med zvezde

Mrk med zvezdami

Pesem, ki jo zapuščam vsakomur, ki bi jo hotel slišati

Razpršil sem najine spomine

Iskal sem območje pozabe

A nič ne izbriše tvojega nasmeha

ne na tleh ne na nebu ne v neskončnosti

Zvezda vodnica si

In vila

Že dolgo prebujena

V sanjah spečih

Že dolgo plešoča

V nomadskih postojankah

Že dolgo več kot zgolj vročica

Vseh angelov in asketov

Skorajda na previsu slemena

Ne daš miru črti grebena

Kjer je lepota, ki jo izrisuješ

Moč, ki je nič ne ustavi

Zakrpal sem molitvene zastave

Da bi dal priložnost harmoniji brez upanja

Posejal po neznanem pobočju bežni odmev

Ki si bo sam izbral, ali utihne zjutraj ali zvečer

In ti boš ohranila vero živečih duš

Še enkrat zate

Zate vselej

Ponorelo obdobje, v katerem se nahajam

Spremeni svinec mojega telesa

V čuteče zlato

Svetleče

Vrženo v zamahu po hrbtih čebel

Svizcev

Metuljev

Presegel sem, kar me je presegalo

Če ostanem ali če se spustim na zemljo

Bom ostal tu zgoraj

Ti si ljubezen v najčistejši obliki





Prvi dih

Od tu naprej

Je področje neizprosno

Pogreša se malenkost in pogrešanje

Nič ni podarjeno

Vse je dano

Tišina se prereka z bobnom na ušesu

Zrak ima okus po nespečnosti

Fizični napor se ne ozira na mišice

Osredotočen je na svetlo točko

Skorajda ubijalske moči

Ki se pogreza globoko vame

Moram si priznati to očitno oviro

Mrtvaško bledo

Ki sveti od znotraj

Moram ji pokazati hrbet in izbrisati iz spomina njen odsev

Da bi lahko bil le tu

V tvojem žaru

Velikokrat si mi govorila

O dragocenih trenutkih

Vsa vzhičena

Ko se nenadoma izpolni vse

Kar se do tedaj ni

S teboj segam vse do svojega prvega diha

V drugi polovici sveta, kjer se nahajaš

Neraziskano področje

Ki ni drug svet





Pogled skozi videnje

Napovedane zarje še ni občutiti

Razpoklina v hladu

Sapa na mračnih kamnih

Mrščavica oblakov nad dolinami

Gora in njena črna masa sta stopljeni v eno

Komaj se zazna njen vrh

Ki se naslanja na senco neba in na poslednjo zvezdo

Rad bi prehitel znamenje

Rad bi že bil v prividu, ki je osvobojen pogleda

Brez pričakovanja sledi

Sonce lahko vzide

In našlo me bo pred seboj

Ne da bi mi bilo treba pohiteti

Intuitivno se orientiram

Po besedah, ki svetijo kot divje bakle

Strašne in mile

V labirintu brez vrnitve

Kdor ve Zate, ve za ogenj

To je nenaden vdor

V sedanjost iz mesa in krvi

Ljubimca, ki ne odneha

Kdor ve Zate, ve za ogenj

Vzpon se iztrga iluziji plezanja in zmage

Pričenja se nižje od baznega tabora

Raziskuje više od osvojenega vrha

Nenadoma se zazre skozi videnje

Kdor ve Zate, ve za ogenj

Nebrzdana presneta rešilna eksplozija

Vse do sedaj priklenjena

Na nezavednost ljubezni na prvi pogled

Kdor ve Zate, ve za ogenj

Zaprem oči

Plešeš po ledeniku

In praviš: Tu je pot v neznanost; daj, skoči!

In na mojo temno stran duše

položiš svoj krvavi poljub.

Kdor ve Zate, ve za ogenj

Smrt si bo treba znova izmisliti

Vse žrtvovati Tvoji ljubezni, ni žrtev





Skrivnost

Pišem na kamnito mizo

Kjer se izpisujejo velike tiskane črke

Čeprav nisem

Človek postave ali prava

Ne prerok

Jaz sem vrvohodec in nosim najine metafore

Kot nekakšen šerpa

Ekspedicije, ki si jo je domislil

Brat, porotnik Velike igre.

Vsako stvar si obdarila z neskončnostjo

In vtisnila belo na belino

Osnutek za popotnico

Dolgo pričakovani alap himne radosti

Ujet v številne večnosti snega

Edini gib, ki povzdiguje

Ustvarja polagoma novo področje

Od vdolbin ledij do vdolbin ramen

In hkrati čudovit sončen splet

Višava, ki jo nosiva v sebi, je najina prepustnica

Naj bova kjerkoli

Goreč občutek v žilah

Ponoči v arterijah

Kri je postala najino bistvo budnosti

Utripajoč plen, ki nikoli ne pozabi biti

Več kot ples prekratkega življenja

Več kot pesem po diamantni meri

Iskanje Analogne gore

Vse do brezupne ekstaze

Vse do dosega tistega, česar ni moč doseči

Pomeni zasmehovanje tvojega smrtnonosnega poleta

Pomeni kopanje globlje od modre ničnosti

Ko se nizko nebo

Izpod grmade duš

Dotakne visokega neba

Preko bliska ljubezni

Od zdaj naprej podajam roko temi

Od zdaj naprej podajam roko oblakom

Ne da bi razdvajal vrh od brezna

Ne da bi se spraševal od kod prihajajo odmevi

Ki so obenem glasovi,

Podarjeni mojemu glasu,

In glasovi, ki skupaj povzemajo

Poslednje Daumalove besede

Pa vi

Kaj vi iščete

In jaz torej

Kaj iščem

Kakšno moč naj še iztrgam iz usode

Kakšen preobrat, ki bi lahko

Iz gore napravil labirint

Iz izvira in brezna

Bleščanje močno in čisto

Svatbo, kjer se lahko ponovno razvnemajo

Doživeti raji

Taka ljubezen mora

Visoko preseči vse umore sveta

Naj tvoja smrt iz sence izvleče

Ptičje krilo, ki bo rešilo srečo

Da sva se nekega dne prepoznala

In da se lahko vsak nov dan

Prepoznava znova

Ne verjamem, da se na najin račun

Bog igra s svojo intuicijo

Da eksperimentira ali naju manipulira

V naju je

In nad nama

Tako jasna odprtina

Žarek neke stare morda vedeževalske prizme

Da je presvetljeno vse to posestvo

Katerega energija sva, zdaj ti zdaj jaz

Njegova silovita nepremičnost

Njegova neomajna hitrost





Da

Tebi torej sledim

Iskalec zlatega snega

Ki se mu ni več potrebno

Boriti z Angelom

Sledi okrog naju so se razjasnile

Ne pogrezava se več do kolen

Vrh je zdrsnil v nebo

In ti si na njegovem mestu

In v pregibu vesolja

V izgubi spomina stvarnika vseh sfer

V skrivnostnem kotu sveta

Vidim le tebe, brez pretvarjanj

Le tebe kot nenaden pojav

Ki se norčuje iz starega Evklida

In iz petih osnovnih načel

Zemeljska zvezda, simbolično avtentična

Poslednji kristal

Ti si novo ime za višavo

Njena fantastična identiteta

Njena sreča, da bo za vselej ostala na poti

Vrh sveta potiskaš še više

Na podlagi silne slutnje in lastnih izkušenj

Vem, da je tako stanje nespremenljivo

Domovanje tega je, kar je minulo

Naseljena in hkrati prazna palača

Kot pesem brez besedila in melodije

Žeja vseh pesmi

Ritem vseh harmonij

Klub vsemu še zveni živahen smeh

Podoben najostrejši svetlobi

Droben slap, ki kliče in drami lirični zanos,

Ki oživlja bojazen o napačnem redu

Zvijačne pobožnosti

Kjer ni več tekme z usodo

Nič več hrepenenja

Ne jeze

Ne nore modrosti, o kako nore

Rdeče žareče sonce na ustnicah

Zlate salve v očeh

Najino nezlomljivo jedro

Čudovito je doseči

Ne da bi se čemurkoli odpovedal

Ne da bi se moral vdati pred neizrekljivim

Vertikalno kopati v odsotnost

Nebeškemu Kailašu nasproti

Ne da bi se moral zadovoljiti s prazno vsebino

Kakršnekoli molitve, ki bi jo po lastni presoji

Interpretirali nemi

Jasno ti pravim, ljubezen moja,

Ko podpisujem ta testament

Z odločnim: da

Od katerega ni mogoče odstopiti

Ne sprejemam je

A stopam v to tvojo smrt

Kot otrok

Ki še ni izrekel prve besede

Ne sprejemam je

A visoko nad reko nosim

Modro barko

Tvojega drugega rojstva

Ne sprejemam

A v sebi nosim

Nebeško

Ki prihaja od tebe

Tu drugje povsod

Ni več zaporov

Bolečina ni več tisto, kar boli

Le sij nevihte

V drgetu srca

Ki bi želelo, da se še malo pomudi

Poslednja karavana

Ki jo do našega tabora vodi

Častni maščevalec

Sedmi vrh

Pariz – Chambéry - Pariz,

17. - 30. maj 1998

Skrajna ljubezen

Pariz - Les Houches - Cadenet - Grambois - Pariz,

poletje 1998 - poletje 1999

Sinja višava

Pariz - Grambois - Pariz,

jesen 1999 - poletje 2000





Vsa sredstva od avtorskih pravic za to knjigo so nakazana na

Association Chantal Mauduit - Namasté

56, rue du Faubourg-Saint-Antoine, 75012 Paris.





André Velter se je rodil 1. februarja 1945 v Signy-l’Abbaye v Ardenih. Svojo prvo knjigo Aisha je izdal skupaj z Sergem Sautreaujem (spremno besedo je napisal Alain Jouffroy, izšla je leta 1966 pri založbi Gallimard). Z Marie-Josejem Lamothejem je izdal več knjig esejev: Le Livre de l’outil, Les Outils di corps, Les Bazars de Kaboul, Ladakh-Himalaya.

Izdal je več zbirk poezije, v katerih je nekaj proze, in knjig proze, v katerih so pogosto tudi pesmi: Passage en force (spremna beseda Bernard Noël), Etapes brûlées, Ouvrir le chant (pri založbi Le Castor Astral), L’Enfer et les fleurs (pri založbi Fata Morgana), L’arbre seul (spremna beseda Alain Borer), Le Haut-Pays, Du Gange à Zanzibar, La vie en dansant, Zingaro suite equestre, Au Cabaret éphémère, Midi à toutes les portes (pri založbi Gallimard).

Pri založbi Atelier des Brisants je v zbirki »Chambre d’echos« izdal Attendons Zapata d’urgence, Ecrir au long cours, Livre du monde in v zbirki »Rencontre« knjigo René Char, Bartabas.

Pesmi, napisane za Chantal Mauduit, so navdihnile slike Himaja in Alexandra Galperina, kaligrafijo Françoisa Chenga, recitale Alaina Carrea in skupine Ensemble Alla Francesca (L’amour extrême), Francois-Reneja Duchabela in Alaina Carréa (Tombeau de Chantal Mauduit, CD Fremeaux), Benata Achiarya, Pedra Solerja, Rajendra B. Kulkarnija, Makarand Tulankarja, Pedra Pauwelsa in Anne-Marie Reynauda (L’amour extrême), Renauda Garcia-Fonsa, Bernard-Pierra Donnadieua in Agnes Sourdillon (L’Ascension du Mont-Analogue) in skladbe Jeana Schwarza, ki jih je interpretirala Claudine Charreyre (Très haut amour).

www.andrevelter.com





Kazalo

SEDMI VRH

Postavljam ti spomenik

Vem čigav sem plen,

vem čigava sem ljubezen

Tako res je, da je bila med nama

Popotnica

Sončnica

Himal

Galop tvojega srca

Sij tvojih oči, ljubezen moja

Žalostinka

Za vedno

Ex-voto

Ne da bi nama škodil

Druga žalostinka

Za kantato

Hodim pod Madžnunovim soncem,

ki hodi pod soncem svoje norosti

Živi ljudje pravijo, da je to čas žalovanja

Kjerkoli že si, ljubim te

Odmev odmeva

Za drugo kantato

Tretja žalostinka

Odpev

Nebeška nevesta

Bastilja je bila najina četrt

Pripovedoval bom

Litanija o tebi

Največ kar lahko

Življenje, ljubezen med dvema pesmima

Moč besed

Smrt, ljubezen, drugi vrhovi

SKRAJNA LJUBEZEN

S svincem na ramenih

Svetloba, ki me je ranila, je zgolj tvoja senca

Kljub temu, da se tako milo trudim

Neomajno poželenje

Blazoni

Žerjavica z robov

V modri sobi sem, kar je ostalo od tvojega krika

Zdaj, ko se pogovarjam s teboj

Tabor 2

Pesek in pepel

Kam

Brezpredmetna molitev

Za novo kantato

Nenadoma

Bastilja

Nemogoče

Modrina

Koda

Korak naprej od najinih življenj

Vsak dan posebej se zahvalim za ljubezen

Komaj začeta pesem

Čas odsotnosti

Kdo poje?

Ljubezen in poezija

Popeljal te bom skozi stoletja

Opevam Gospo z drugega brega

1. Cercamon je bil žongler

Všeč mi je, ko za njo norim

2. Gospa Azalaïs de Porcairagues

Moje srce je uničeno

3. Ljubil je vojno in ženske

Ljubezen hoče konjenika za ljubimca

4. Peire Rogier, mlad kanonik

Živim skozi njeno ljubezen

5. Kot duhovnik brez premoženja

Splezati hočem po najkrajši poti

6. Potepuški trubadur, sin toulouškega krznarja

Vsi drugi ljubimci bodo lahko

7. Uc iz Saint Circa, rojen blizu Rocamadourja

Ko se v enem dnevu vse sesuje in zlomi

8. Guirautz Riquier je bil priča koncu obdobja

Ujet sem, kot na živo odrt

9. Za las rešen pozabe

Izgubil sem vse védenje

Pojem o svoji ljubi z druge strani

Na preži

Do neskončnosti

Slutnja

SINJA VIŠAVA

V razdejanju

Pot je zate

in zate je vzpon

Kamorkoli grem

Obljuba

Ljubiti

Zenit

Dim

Vedri se

Nekje

Do kod

Tvoje višinsko telo

Kako naj se še oziram v bolečino

Žrtvovanje

Sol in zlato

Preroška napoved

Praznik svetih treh kraljev

Vzpon na Analogno goro

Že več let

Približevanje

Prvi dih

Pogled skozi videnje

Skrivnost

Da





André Velter

SKRAJNA LJUBEZEN

L’amour extrême © Editions Gallimard, Paris, 2000

Le septième sommet © Editions Gallimard, Paris, 1998

Une autre altitude © Editions Gallimard, Paris, 2001

Prevedla

Mateja Bizjak Petit

Poetikonove lire

28. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si

Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici

Sandi Radovan

Izdano s podporo Programa pomoči pri izdaji knjig, ki ga izvajata

Culturesfrance/francosko Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve ter

Francoski inštitut Charles Nodier v Ljubljani, in

Evropske komisije, Program Kultura (2007-2013)

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293041664

ISBN 978-961-7016-19-2 (epub)