240
Razkroj novinarske etike
Trenutno je v Jugoslaviji več kot dovolj stvari, zaradi katerih človeka boli glava, navdajata ga skrb in strah. V tej neprijetni gneči pa je tudi nekaj, kar me osebno še zlasti grize, ker grobo in uničujoče posega hkrati v nekatere profesionalne in zasebne vrednote, s katerimi živim že desetletja.
Gre za etiko javne besede na splošno in v tem
okviru tudi za etiko političnega boja.
Z Miloševičevim prihodom na oblast in uveljavitvijo nove politike
v Srbiji je prišlo v srbski politiki in v pomembnem delu srbskega tiska - pri
tem prednjačijo izdaje hiše Politike - do popolnega razpada najbolj elemen-
Janez Stanič
241
Razkroj novinarske etike
tarnih pravil in vrednot javnega, tudi novinarskega dela in obnašanja. Zmagalo je namreč načelo, da namen posvečuje sredstva; to je v novinarstvu na stežaj odprlo vrata lažem, klevetam in podtikanjem, tako da so se nekoč ugledna glasila, kot na primer Politika, NIN, Politika Ekspres in druga, iz sredstev javnega obveščanja spremenila v glasila podlosti in sramotni steber novinarskega poklica.
Temeljno spoznanje in pravilo novinarstva je, da lahko ohrani svojo osebno, strokovno in politično integriteto, s tem pa tudi svoj družbeni pomen, samo z najbolj doslednim in pikolovskim spoštovanjem korektnosti v odnosu do dejstev. Novinar lahko o kakšnem dogodku, izjavi, tujem ravnanju ali mišljenju misli, kar hoče, in svoje mišljenje ali oceno, naj bo kakršnakoli, seveda lahko, celo mora, če gre za komentar, tudi javno pove, vendar s pogojem, ki je nedotakljiv, tako rekoč svet: informacija, ki jo posreduje ali se o njej izreka, mora biti resnična, ne sme biti zavestno obdelana ali prikrojena na to ali ono tezo, še manj seveda lažna. Se zlasti takrat, kadar s kom polemizira ali ga celo napada, mora brezpogojno izhajati iz besed, ki jih je prizadeti izrekel ali zapisal; še več, profesionalna etika terja pazljivo upoštevanje duha in konteksta besed ter stališč, s katerimi polemizira ali jih napada.
V novejšem času se pri nas, zlasti v Srbiji in hiši Politike, dogaja nekaj prav nasprotnega, pri tem pa ne gre za posamezne izpade, ki jih poznamo v vseh okoljih, ampak za neko splošno linijo in »doktrino«. Temeljna korektnost se je povsem umaknila potrebi nasprotnika ali samo drugače mislečega za vsako ceno in z vsemi sredstvi diskvalificirati, »pobiti«, pri tem pa gre izključno in samo za cilj. Dovoljeno je prav vse, od zavestnih napačnih interpretacij in podtikanj, do najbolj grobih laži. Soočeni smo z moralnim razkrojem in profesionalnim somrakom poklica.
Zadeva seveda ni nova. V tem stoletju poznamo vsaj dve veliki »šoli« tovrstnega novinarstva: nacistično in stalinistično. Obe sta temeljili na morali, da namen posvečuje sredstvo, obe sta bili zgolj vzvod v političnem boju, brez kakršnekoli moralne relacije do resnice, objektivnosti, korektnosti in podobnih vrednot, ki sta jih imeli za malomeščansko dekadenco in šibkost. V imenu rase, razreda, zgodovine in tako naprej je bilo dovoljeno uporabljati prav vsa sredstva, da nasprotnika onemogočiš, in če pri tem uporabljaš še tako podle prijeme, na primer čisto laž, ni to nič slabega ne s stališča rasne, razredne ali drugačne »višje« morale, celo ne s stališča učinkovitosti, kot je stvar zelo jasno razložil Joseph Goebbels: Laž, ki jo dovolj vztrajno ponavljaš, postane nazadnje resnica. Če k temu dodamo še vsakdanjo prakso, da nasprotniku ne dovoliš obrambe in da preprosto ne objavljaš ničesar, kar se ne sklada s tvojimi cilji, nastane zaokrožena podoba nekega skrajno nemoralnega novinarstva, ki nima nobene druge vsebine in smisla, kot biti eden od vzvodov v boju za oblast.
To ni samo popolna degradacija poklica in stroke, ampak je tudi simptom bolezni družbe, kajti tako novinarstvo lahko dopušča ali celo spodbuja samo moralno, in sicer razkrojena družba. Zgodovina fašizma in stalinizma je prepričljiv dokaz tega in obenem tudi grozljivo pričevanje o posledicah takega stanja.
To, kar se danes dogaja s pomembnim delom jugoslovanskega, predvsem srbskega novinarstva, je njegova fašizacija oziroma stalinizacija (v bistvu gre za dve plati iste medalje), kar seveda priča tudi o nekem čisto določenem družbenem stanju. Človek se ob tem ne le zgraža, ampak se
242
Janez Stanič
mora tudi mučno spraševati, ali sta torejl fašizem in stalinizem res del človeške narave, ki je nenehno navzoč in je samo od zunanjih okoliščin odvisno, ali bo ostal pokopan pod nekimi civilizacijskimi normami ali pa bo v primernih okoliščinah izbruhnil na dan in obvladal vsakdanje življenje. Očitno pred to platjo človeške narave nista zanesljiv branik ne splošna razvitost ne kulturne in druge pozitivne tradicije, kajti navsezadnje je fašizem doživel najmočnejši razcvet v razviti in kulturni deželi, stalinizem pa v sicer materialno manj razviti deželi, ki pa ji ni moč odrekati izjemnih kulturnih in humanističnih tradicij.
O tem govorim zato, ker se človeku včasih nehote vsiljuje odgovor - sem pa tja ga je slišati celo javno - dobro, to se pač dogaja na manj razvitem, z bizantinsko in turško tradicijo obremenjenem jugu. Toda tak odgovor je gotovo preveč preprost in udoben, kajti prav nedavna preteklost kaže, da do takšnega moralnega in profesionalnega razkroja lahko pride povsod. Resda morda laže tam, kjer vlada kriza, in v okoljih, kjer ne negujejo zavestno določenih oblik javnega obnašanja in medčloveškega sožitja. Navsezadnje lepo vedenje človeku ni prirojeno, ampak se ga mora naučiti, in tudi tisto, čemur navadno pravimo srčna kultura, je samo delno odvisno od značaja, veliko pa od vzgoje in norm, ki veljajo v določeni družbi.
Moralnega razkroja, o katerem govorim v zvezi z novinarstvom, zato ni moč pripisovati narodnemu ali osebnemu značaju ali kakšni naravni dispoziciji Srbov kajti možnosti fašizma/stalinizma so očitno latentne povsod. Ne nazadnje o tem pričajo medvojni medsebojni pokoli v Jugoslaviji, ki niso bili omejeni ne na en narod, ne na eno vero, ne na eno stopnjo razvitosti ali civilizacije.
Seveda pa s takim razmišljanjem teh pojavov nočem opravičevati. Nasprotno! Osebno me pretresa misel, da fašizem in stalinizem tičita tako rekoč v slehernem od nas, da proti njima ne obstaja nobena naravna, biološka obramba, da se v ugodnih razmerah lahko razvijeta povsod. Obramba je samo način življenja, medčloveškega komuniciranja (sem spadata seveda tudi politika in novinarstvo), norme in pravila družbenega obnašanja - vse to pa ni samo po sebi dano, ampak je tudi plod zavestnega oblikovanja.
Prav zato se mi zdi toliko bolj grozljivo, da danes v Jugoslaviji zavestno dopuščajo in gojijo novinarstvo (v okviru določene politike seveda in kot eden od njenih vzvodov), ki nosi vse razpoznavne znake fašizma/stalinizmaj in da z njim laž, podlost, podtikanja itd. postajajo norma javnega obvešča-, nja, norma medsebojnih razmerij ter normalna oblika političnega in mišljenjskega boja. Ne gre namreč samo za razkroj kakšnega poklica in njegove morale, ampak za simptom smrtno nevarne obolelosti družbe, za vse bolj razpoznavne znake okužbe z najhujšo kugo našega stoletja - fašizmom/stalinizmom .