Politicen list za slovenski národ.
Po poŠti prejeman veljfi: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljd: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Tredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1/,6. uri popoludne.
Štev. 30.
V Ljubljani, v soboto 7. februvarja 1885.
Letnik XIII.
Državni zbor.
Z Dunaja, 6. februvarja.
Kongrua.
lil.
Prvi paragraf duhovenske kongrue bil je včeraj sprejet brez premembe. Levičarjem ni dopadala določba, kaj so duhovni pomočniki, ter so glasovali zoper njo.
Drugi paragraf določuje kongruo, ki se po raznih deželah dovoljuje župnikom in duhovnim pomočnikom. O svojem času smo v „Slovencu" dotične številke objavili, toraj nam jih ni treba tukaj obširneje razpravljati. Dr. Klaič je omenjal, da ne gre med Dalmacijo in drugimi deželami delati tako velikega razločka, ter je nasvetoval, naj se tudi v Dalmaciji kakor v Galiciji župnikom dovoli 500 gl. (ne samo 450, kakor predlaga odsek), kaplanom pa 300 (ne samo 250) gl.
R u s i n s k i poslanec Kulačkovski je omenjal slabih razmer pri katoliško-grških oženjenih duhovnih ter nasvetoval razna povikšanja od odseka nasveto-vanih plač, vendar pa je danes pred glasovanjem umaknil svoje predloge razun enega, da naj se namreč župnikom po mestih in trgih z več nego 5000 prebivalci kongrua povikša od 600 gl. na 650 gl., v drugih krajih pa od 500 na 600 gl.
G. minister barod Konrad ni bil nič kaj zadovoljen z nasvetovanimi premembami, ter je odgovarjal , da od denarnega ministra ne bo dobiti potrebnih denarjev in da toraj ne more pritrditi na-svetovanemu povikšanju kongrue, ki bo že sama na sebi državi nakladala hudo breme. Samo glede Dalmacije, meni, bi se mogla spolniti želja g. Klaiča, ker ne bo zdatno pomnožila državnih stroškov. Dasiravno je g. minister brez ovinkov povedal, da je vsak nasvet za povikšanje kogrue zastonj, je vendar Bul a t še enkrat priporočal predlog Klaičev, Nabergoj pa je za Tržaško okolico nasvetoval, naj se določi gg. župnikom 800 (ne samo 700), gosp. kaplanom pa 450 (ne samo 350) gl. kongrue.
Lienbacher pa se je moško potegnil za tako imenovane planinske dežele ter kazal, da so razmere po teh deželah precej enake in da ne gre za nje kongruo drugače meriti, kakor za češko, Moravsko, Šlezijo in Gorenjo Avstrijo. Nasvetoval je toraj, naj se za Štajarsko, Koroško, Kranjsko, Solnograško, Tirolsko in Predarlsko župnikom po mestih in trgih z več ko 5000 prebivalci in po večjih kopelih določi 900 (ne samo 800), župnikom s kaplanijami po drugih krajih 800 (ne samo 700), župnikom brez kaplanij 700 (ne samo 600), kaplanom pa sploh 350 gl. kongrue.
Oglašenih je bilo še več govornikov, pa ker je bila obravnava sklenjena, govoril je v imenu vseh le še poljski poslanec knez Čartorijski, ki je rekel, da poljski poslanci ne bodo glasovali za nobeno povikšanje, izvzemši za ono, ki ga je nasvetoval dr. Klaič za Dalmacijo. Izmed ostalih govornikov izročil je Lorenzoni g. predsedniku pismeno svoj predlog, da naj se kaplanom, ki stanujejo sami za-se zunaj fare, ali po naše: ekspozitom h kaplanovi kon-grui privoli še 100 gl. nagrade. Okoli treh bila je potem včeraj seja sklenjena in je gosp. poročevalec zadnjo besedo o §. 2 spregovoril še le danes.
G. predsednik je pričel sejo cb 11. uri dopo-ludne. Ko je bila prebrana neka interpelacija poslanca Ruta, kako bi se vinorejcem pomagalo zoper trtno uš, in je načelnik davkarskega odseka odgovoril na neko vprašanje poslanca Roserja, pričela se je razprava o kongrui. Poročevalec Jireček je v daljšem govoru zavračal in pobijal nasvetovane premembe, potem pa je bilo glasovanje, in so bile sprejete razne številke tako, kakor jih je nasvetoval odsek, samo za Dalmacijo bil je sprejet predlog Klaičev. Druge premembe pa so bile zavržene. Za Lienbacherjev predlog glasoval je Liechtensteinov klub in žnjim poslanci slovenski; za predlog Nabergojev glasovali so Slovenci pa južni .Tirolci in Burgstaller. Za predlog Kulačkovskega so glasovali samo Rusini pa Slovenci, za Klaičev predlog, ki je edini obveljal, glasovala je cela desnica in nekteri Coroninijevci, za predlog
Lorenzonijev pa je glasovala levica in ž njimi nekteri poslanci slovenski in isterski.
Pri § 3, ki vravnava, kaj naj se duhovnom všteva v dohodke, predlagal je dr. Vitezič, da naj se poprečna cena žita določuje po ceni, ki je v do-tičnem kraji v navadi. Dalje je priporočal, da naj se sme štola všteti samo, ako znaša 50 gold. (ne pa samo 30 gold., kakor predlaga odsek), in da se mora za vštevanje odšteti 50 gold., ako štola znaša več ko 50 gold. Glede štiftanih maš je priporočal všteti samo maše vstanovljene do 1. 1852, ne pa do veljave nove postave, tudi se naj za vsako mašo odšteje znesek, ki se v dotični škofiji daje za navadne maše. Govoril je še Kovalski in povdarjal potrebo vravnati štolo po sedanjih razmerah.
Poročevalec Jireček se zoper prvo premembo nasvetovano od dr. Viteziča ni izrekel, pač pa zoper to, da bi se štola vštevala še le tedaj, ako bi znašala 50 gold. Pri glasovanji bil je § 2 sprejet brez vsaktere premembe, in so vsi od g. dr. Viteziča na-svetovani predlogi ostali v manjšini.
Naslednji §§ 4, 5, 6, 7 in 8 bili so sprejeti brez ugovora.
Ko sta pa prišla na vrsto izvrševalna člena, v kterih je določeno, da je ta postava le začasna ali provizorična, oglasil se je dr. Sturm in je govoril zoper besedo „provizorično". Tudi se je pobahal, da se je ta postava dovršila s pomočjo tolikanj zaničevane liberalne stranke; da toraj ne zasluži očitanja, ki ga jim delajo hujskalni listi. Konečno se je opravičeval, da s svojim govorom ni hotel duhovščine odvrniti od pokorščine, ki so jo dolžni škofom.
Za Šturmom oglasil se je gosp. minister baron Conrad, ter je vnovič povdarjal, da vlada te postave ne bo priporočala cesarju v potrjenje, ako se ne bo določilo, da ona zadobi veljavo še le s 1. ja-nuvarjem 1886 — po nasvetu odsekovem bi imela veljati že za 1. 1885 — in ako se dalje ne sklene, da se za kongruo potrebni državni znesek ne d<i precej v prvem letu v popolnem znesku, ampak da se razdeli polagoma na tri leta.
LISTEK.
Kaj človek skusi, ako peš na Dunaj gre.
(Dalje.)
Za mizo smo; kruh in vino pred nami; za nami — v skednu pa postelja; kdo je bolj vesel in osrečen od nas! A še bolj veseli smo, da nas je Bog tako srečno izpeljal iz te na videz nam dozdevne nevarnosti. Ono čudovito obnašanje gospodarjevo in vsih gostov smo si mi tolmačili tako, da je ta krčma morala kaka slaboglasna besnica biti, in da so vsi ti ponočnjaki v nas slutili kake c. kr. policijske ljudi, za kterimi morebiti zunaj pred hišo še kaki c. kr. žandarm stoji. V tih svojih mislih smo bili pa toliko bolj, da! popolno potrjeni, ker se je precej po našem dogovoru, še ko smo za mizo sedeli in večerjali, vnovič pričel prejšnji „dirn-daj" in prejšnji godčevi „didl, didl" ....
Odvečerjali smo, zdaj pa urno k počitku, pa še bolj urno iz te smradljive družbe; kajti v resnici smo se bali, zato srno pa tudi varno in previdno med njimi ravnali s svojim denarjem. Vsak žep je slehern desetkrat prešlatal in preobrnil, in — vendar nismo zamogli dovolj nametati za krčmar-jev račun. Že smo se spogledovali, kar eden, —
ne vem kteri že izmed nas, — vendar privleče zadnji potrebni krajcar; in zdaj — smo vstali in šli na slamo — ne! — na posteljo.
Kakšna je bila? Dobra? Slaba? Ako kar naprej povem, moram reči, da slaba, čudovito slaba. In koliko slaba? Zdaj še povedati no morem, ker sem jo že nekako v temi videl. Oni hišni gospodar nam je pač posvetil v skedenj, ter nam vrgel vsim trem skupaj na tla dva ovsena snopa, ter — potem zginil izpred naših oči. Mi si pa luči nismo upali narediti in — kakor smo vedeli in zamogli, smo si, ko zajec v grmovji, — pripravili svoje ležišče. Kake misli in kakošni občutki so nas obhajali, si pač, dragi bralec! lahko misliš; a — raje doma na dobri postelji, ko tukaj v temi, v skednu, trije na dveh ovsenih snopih! — si pa nikako nismo želeli; le toliko naj rečem, da večerna molitev je bila ta, da naj nas dobri Bog med to druhalijo obvaruje kako nezgode. In — z „lahko noč!" sem bil že na „onem svetu!" — zatoraj pa tudi „Slovencu" moram reči: „Za zdaj pa z Bogom!"
Šesti dan.
„Kako si kaj spal, Janez?" „AI6! Na noge! Čas je, da odpotujemo!" — slišim nekako na pol mrtev še te meni ne ravno ljube glasove; in ko se
nekoliko poravnam po konci, ali bolj prav rečeno: ko se nekoliko zvijem, ter se postavim v podobo, po kteri človek na tleh sedi, —kajti poravnan, da! popolno poravnan, kakor mrlič, sem itak ležal vso ostalo noč na trdih tleh lesenega skednja; — in ko si ogledam nocojšno spalnico, —: „hu! hu! hu!" me je pa kar neki mraz pretresel; to je bila podrtija !
„Bog pomagaj! kje pa smo?" — si kličemo eden drugemu, ko si med tem manemo še dre-motne oči in segamo po svoji obleki. Vse skupaj : nevolja, strah, veselje ... se je vrstilo in sukalo po naši glavi in v srcu, ter si — na vso moč prizadevamo, brž ko brž od tod. Gibčni ko srna postanemo; ko bi mahnil, stojimo že na cesti; še en pogled, zdihljej: „Fiti Gott!" — in ta osodepolna, pa vendar dobrotna nam hiša je že daleč za našim hrbtom.
In zdaj, ko smo zopet na prostem, ter k pravi sapi prišli, zdaj še le začenjamo vsak s svojo robo na dan. In naj tudi jaz v „Slovencu" spregovorim besedo o oni podrtiji.
Rekel sem že bil, da sera jaz kmalo zaspal; kos ovsenega snopa sem položil pod glavo; nekaj obleke sem slekel ter položil zraven sebe, češ, saj bo vsak vedel, da je moja, ako bi kdo slučajno za
Dr. K1 a i č vsled tega nasvetuje, naj postava zadobi veljavo z letom 188(5, in naj se prva pomoč podeli 1. 1886 ponzijonistom in kaplanom; fajmoštri naj pridejo s polovico poboljška na vrsto 1. 1887, z drugo polovico pa 1. 1888. Pri glasovauji bil je I. člen sprejet z določbo, da je ta postava le provizo-rična, pri II. členu pa je Beer odločno nasprotoval Klaičevemu nasvetu, rekši, da bi bila morala vlada to povedati že v odseku. On in levica nečejo pustiti duhovne na poboljšanje plač čakati še celih treh let, zato nasvetuje, naj stopi postava v veljavo z 1. 1886. Dr. Kopp je nasvetoval glede Klaičevega predloga ustmeno glasovanje. Glasovalo se je vse križem; z levico so glasovali za to, da naj se podpora dovoli precej z 1. 1886, nekteri poslanci Liechtensteinovega kluba pa večina poslancev slovenskih. Predlog Klaičev je bil zavržen s 136 proti 122 glasovom; preden je prišel na glasovanje predlog Beerov, rekel je poročevalec J i reček, da zdaj, ko je padel Klaičev predlog, tudi desnici ne ostane druzega, kakor glasovati za predlog Beerov, ki je bil zarad tega sprejet skoraj soglasno. S tem je postava rešena; zdaj se bode ž njo pečala gospodska zbornica; kaj pa bo konečna osoda njena, kdo bi mogel to že danes povedati.
Ob treh je predsednik sklenil sejo, ter prihodnjo sejo napovedal na torek 10. t. m. Na dnevnem redu je pristojbinska postava.
Politični pregled.
V Ljubljani, 7. februvarja.
Xotranjc dežele.
Kako da skupna desnica r/rofa Hohenivarta ceni, je tudi dokaz, da je poljski klub v svoji seji na 2. t. m. sklenil po svojem predsedništvu grofa prositi, da naj tudi še nadalje ostane na svojem dosedanjem polji politične delavnosti, t. j. da naj še nadalje obdrži vodstvo samoupravne stranke, v kteri so druženi vsi Slovani in pa nemški konservativci, toraj vseskozi možje, kterim je pravica in enakopravnost za vse narode pri srci in ne le na papirji, kakor je to pri levičarjih že od prvega početka semkaj v navadi. Kaj jim bo grof Hohenwart na nov dokaz tolikošnega zaupanja odgovoril, ne vemo, pač pa si lahko mislimo, da blizo tako, kakor je rekel češkemu klubu in njegovemu lastnemu klubu ob priliki častitanja, da namreč to ni od njega odvisno, temveč se bo še le na višjem mestu določilo.
Wamsdorfske afere še vedno ni konca ne kraja. Našim čitateljem je že znano, da se je v imenu zaprtih in potem oproščenih: Strache, Nittel in Herrn heiser, v državnem zboru pritožil dr. Knotz, češ. da se jim je krivica, silna krivica godila, da so jih v najostudneje luknje potaknili, kolikor jih imajo le na razpolaganje v Oeski Lipi in da jim niso boljše hrane dovolili. Minister mu je na tisto interpelacijo dostojno odgovoril in človek bi mislil, da bo zadeva pri kraji in to tem več, ker so se omenjeni trije možje sami pohvalili, da jim ni bilo v zaporu nikake sile, in da se je lepo in po človeški z njirni ravnalo. Toda Knotz ostane Knotz in hoče na vsak način, da se mora ministrov odgovor izročiti posebnemu odseku, ki bo obstal iz 9 mož in ta naj ga bo potem prerešetal. Kaj je tega treba? Naj bi se vendar dragi čas v državnem zboru ne tratil za izmišljotine in prazne tirade nemških liberalcev.
Madjari si na vse mogoče načine prizadevajo število svojih sovražnikov, kolikor se lo dii, pomnožiti. Ni zadosti da so na treh straneh od Slovanov obdani, kteri jih ravno ne obrajtajo preveč, temveč tudi še z Rumunci ne žive tako, kakor bi si morali prizadevati. Razloček je le ta, da so Slovani razun Hrvatov silno potrpežljive ovčice, ktere raadjarsko gospodarstvo z voljo prenašajo, Rumunci pa po svojih listih enako Hrvatom javno zabavljajo in svoj narod na upor proti Madjarom ščujejo. Tako piše „Tribiina", ki v Sibinji izhaja: „Rumunci morajo strogo na to paziti, da ne bodo prezrli trenutka tedaj, kedar se bo madjarska država majala v svojih temeljih, ter se bodo z njenimi sovražniki zvezali. Vsled tega je bilo „Tribiinino" osobje toženo vele-izdaje, porotniki so ga pa spoznali nekrivega in se sploh v Sibinji nihče ne obsodi, kdor je tožen zarad rovanja proti madjarski državni oblasti. Zarad tega so se v ogerskem državnem zboru že pogovarjali, da bi bil skrajni čas, ko bi se po Erdeljskem porotne sodnije odpravile in bi se vsi taki slučaji rednim sodnijam izročevali. Naj bi Madjari rajši svojo kri-vičnost spregledali, s ktero vse nemadjare davijo, naj bi te opustili in porotnih sodnij ne bo treba odpravljati, ker bo sploh veleizdajskih činov manjkalo.
V nanje države.
„Novi Izrael" na južnem Ruskem se vedno bolj razširja, če tudi se mu staroverni židje na vso moč vstavljajo. Že je vtrjen in razširjen po štirih občinah tako, da se ne bo dal z lepo odpraviti. Po mestih Odesa, Kišenev, Elizabetgorod in po Besara-biji židje večinoma kar tolpoma k njemu pristopajo. Za versko podlago vzeli so si sveto pismo, ktero so si po svoje pristrigli, kakor jim ravno ugaja ter so Talmud popolnoma zavrgli. Dalje se s studom obračajo od goljufije, sleparije, in oderuštva, po kterih lastnostih se židje sploh in povsod odlikujejo. Kakor sporočila iz Rusije govore, so tej stranki neki tudi kristjani prijazni. Govori se, da je k temu koraku Žide napotilo prepričanje, da je brezvspešno še dalje na mesijo čakati, in da je Jezus Kristus pravi mesija bil, kterega ta stranka za takega pripoznava. Kdo nam je porok, da je to v resnici versko prepričanje in ne le trgovinska sleparija, s ktero se mislijo morda kakemu pretečemu preganjanju odtegniti. Zid je žid ako in tudi devetkrat kristjan postane in če ima kje veljavo, da „kar mačka rodi, miši lovi" , jo ima neovrgljivo tukaj, časi starega Eleazarja in makabejskih bratov so pri krivonosem narodu že zdavnej minuli; dandanes ga v celem Izraelu ne dobiš ne starčka in ne mladenča, ki bi iz verskega prepričanja rajši smrt pretrpel, kakor pa vero zatajil, pač pak jih je mnogo, ki se za pospeh svoje trgovine svoji veri odpovedo.
Irci so popolnoma v diuamit zaljubljeni. Le v njem vidijo rešenje zelene Irske iz krempljev Angleške. Smrtno sovraštvo do Angležev je od dne do dne veče in se je tisto ravno minuli teden v Man-chestru očitno pokazalo. Na taboru, kterega so Irci napravili svojemu vodju O' Leary iz pregnanstva vrnivšemu se. Vsi govorniki od prvega do zadnega vpili so „živio" O' Donovanu Rossi. Ko je nekdo izmed govornikov rekel, da je „Times" še hujše zatiranje Ircev priporočala, so vsi zavriščali: „z dina-mitom jo vzrak pošljite!" Na to se je oglasil John O' Learv in se je v krepkih besedah proti dinamitu obrnil/pa je slabo opravil. „Ne in ne!" kričali so vsi njemu nasproti, dinamitje najboljši naš zaveznik, ker nas redno s kruhom preskrbuje. „Zob za zobom", to je zdaj fenirjev geslo. Tudi o O'Donovanu Rossi John O' Leary nima tistih dobrih misli, kakor pa drugi Irci. O' Leary jim je javno v oči povedal, da je O' Donovan Rossa neveden iu zagrizen fanatik, kakoršnega mora pravi irski domoljub zaničevati. O' Leary sicer ni sam med Irci, ki tako misli, toda jako malo jih ima na svoji strani. Večina je
nami pogledoval, in — mirno zaspim, dobro zaspim na leseni „celiti". Tovarša „Dunajčana" pa ošlatata, krog sebe tipaje, velik kup slame; kakor hlapec s kopačo po zimi mrvo raz kupa, tako ona dva vlečeta k sebi to slamo. In — joj! — kup se podere — velika skladanca ovsenih snopov jo bila — in mene, ki sem tam pri steni že sladko sanjal — pokrije; zdaj sem bil pa odet z gorkejo odejo, ko na domači postelji; le glavo mi je ta „oves" še prosto pustil, menda prav zato, da bi se jaz ne zadušil, ali pa, da bi se ga malo „nazobal", saj nasiten se tako nisem k trdemu počitku vlegel.
Zjutraj toraj ko se zbudim in ta položaj raz-gledam, ter tožim o svojih „trdih kosteh", ki se niso hotle po leseni postelji „vreči", kakor ribniška nevesta po hiši, v ktero pride, — zapazim, na kako dobri ovseni postelji sta bila počivala tovarša, ki sta si iz onih ovsenih snopov kar v temi pripravila pripravno ležiše, — kakoršno sem jaz pri pokojnem svojem stricu na počitnicah imel na „ovseni celiti". No! — nevošljiv njima ravno nisem bil; saj sem že prestal to trpljenje, in bi njima tudi ne smel biti; kajti po njunem trudu sem bil jaz dobil dobro odejo in — tudi skrit sem bil, — „ko bi bil medved
Pri vsem tem, pri vsi tej sreči in nesreči mi pa ena stvar vendar ni šla nikakor v glavo. Ta-le namreč: Ko se je kup onih snopov na-me posul, so med drugim snopi tako padli, da je eden mojih čevljev, ki so zraven mene počivali, ostaj zunaj na prostem. Po navadi, kakor vselej v enakih spalnicah, sem tudi danes svoje nogovice v čevelj potisnil „pod streho"; a ko v jutru posežein po nogovici, je ni bilo notri.
„Kaj to!" — mrmram, — „saj ni bila klobasa, ta pač bi bila utegnila privabiti miškin dober nos, ne pa moja nogovica!" in sežem po drugo v svojo torbo; saj sem jih imel več pri sebi. Ko pa odhajamo iz spalnice, ogledamo dva človeka v drugem kotu na ravno tem skednji na enaki postelji ležati, na kakoršni je hišni gospodar nam postlal. — „Aha! — si mislim pri tem pogledu, — morebiti je pa vaju kteri posegel v moj čevelj, češ: „morebiti bo v tej ljuknji rak?" — „tak, ki se pod palcem okroglo suče in osušeno grlo namaka?" — toda ni ga bilo; oni rak je bil pač dobro spravljen, je bil zašit v varnem predalčeku.
(Dalje prih.)
fenirjem prijazna, ker ravno v njih svoje rešitelje vidi. O'Donovanu Rossi se zdravje zboljšuje ii*> je že izdal nekak „manifest", v kterem fenirje šunta na zatiranje v Ameriki živečih Angležev, češ, da je angleška vlada žensko Dudley podkupila, da bi ga iz sveta spravila.
Kakor včerajšnji telegram iz Londona sporoča, pač ni več dvomiti, da je Chartum prišel sovražniku v roke. Mahdi je sedaj ondi gospodar, tisti prekanjeni Mahdi, ki je Gordona skoraj celo leto za nos vodil. Trdnjavici, s kterih je Gordon zjutraj in zvečer po sovražniku gledal, prišli ste Mahdiju v oblast, kje pa je Gordon, kaj je ž njim in kako se mu godi, tega živ krst ne ve. Telegram je naznanil, da je Chartum padel „po izdajstvu". Mogoče! Toda ta izdaja vsa po ravno tisti neverjetnosti diši, kakor francoska opazka, ki je nedavno iz Tonkina prišla z zmagoslavnim telegramom: „podrobnosti manjkajo". Gordon jo sicer rekel, da si upa Chartum še dolgo, dolgo, če se no motimo, še štiri leta braniti pred sovražnikom; toda glejte, ni še minulo štiri tedne od tistega časa in Chartum je Mahdijev, čegava pa bo Wolseleyeva armada, se še ne ve! Toliko se smo pa že izvestno trditi, da, če jim je bila že pot preko puščave proti Chartum u silno težavna, ko so bili še napadovalci, jim bo taista nazajgrede, toraj preganjanim, še dvakrat, da desetkrat težavniša. Na tako zmago Angleži gotovo niso bili pripravljeni, spodobi se jim pa popolnoma! Kaj pa hodijo z malenkostjo vojakov, ki ni spomina vredna, v levov brlog, in pa še le zdaj čez leto in dan! Angleži, ki imajo vojakov, kolikor si jih ravno kupiti hočejo, bi bili že zdavnej lahko gospodarji Chartuma, Berberja in drugih pokrajin, ko bi imeli v kabinetu ministre z odločnim značajem, a ne Fa-bije, Kunktatorje. Edino tem možem se ima svetovna država Anglija zahvaliti za lavorike, ki si jih je v Sudanu pridobila. Res sramota, da je bila od na pol-nagega divjaka tepena — pa tako sramotno tepena!
Izvirni dopisi.
Iz Postojnskega okraja, 5. febr. (Slovenski uradni dopisi.) Ne morem se zdržati, da ne bi Vam sporočil iu vpisal v zlato knjigo zadovoljnost in veselje, ki ga imajo naši ljudje nad slovenskimi pismi c. kr. okrajne sodnije Postojnske. Sam videl sem že več takih uradnih pisem v lepi, pravilni slovenščini, vzlasti prošnje za izrek polnoletnosti, prošnje za odobrenje izreka odpustitve iz očetovske oblasti, povabila k raznoterim obravnavam, razsodbe itd. Vsega tega v Postojnskem sodnijskem okraji še do sedaj uismo videli, ter biva delo in zasluge novega g. sodnika Ž. Zategadelj bodi tukaj blago-rodnemu gospodu javna pohvala in zahvala, da spoznava potrebščine svojih podanikov, in vendar — še stoji Postojna, ni se še svet podrl! Kako mnogokrat pač je bilo zapeljano ubogo slovensko ljudstvo od bričev do zakotnih pisačev, pa od učiteljev z nemškimi uradnimi spisi in razsodbami, ne rečem da nalašč, ampak večinoma nehote iz nevednosti. Navedem naj tii resnično dogodbo iz 1. 1883 po Kr. R. ! — Dobil je neki štacunar od c. kr. sodnije nemško rubriko, poleg ktere so bili upniki, tako tudi on pozvani, oporekati ali dovoliti razkup in razpis zemljišča, na kterem bila je vknjižena njegova istina 30 gld. S to rubriko gré k nadučitelju, da naj mu razjasni ta nemški dopis c. kr. sodnije. G. nadučitelj, prečitavši to nemško sodnijsko pisavo, pouči ga, da ga N. N. za 100 gld. toži, rekši mu, naj se podviza zarad te tožbe k sodniji. Prišedši dve ure daleč, pokaže sodnijsko pismo nekemu bivšemu odvetniškemu pisarju. Kako pa mož debelo gleda, ko mu ta pove, če nima drugega važnejšega posla v P., vrne naj se rajše domu, razloživši mu, česar omenil sem zgoraj. Nemščina mora toraj jako zasukana biti, da ji nadučitelj (!) ni bil kos. Svet pa naj sam nepristransko sodi, koliko pametno je, da se slovenskemu kmetu pošiljajo nemški dopisi. Po takih skušnjah v resnici lahko z veseljem pozdravlja Notranjski kmet slovenske uradne spise in povabila c. kr. sodnije v Postojni. Slava toraj g. načelniku !
Iz Vipave, 7. febr. (Vodnikova svečanost. Pre-meščenja.) Kakor je znano, slavila je tudi naša čitalnica rojstni dan neumrljivega prvega pesnika, Valentina Vodnika. — Zbralo se je bilo lepo število njegovih častilcev v krasno razsvitljeni dvorani, med njimi tudi najodličnejše osebo našega trga. Navdušeno preslavljal je v izvrstnem govoru čitalnični podpredsednik, gosp. Rohrinan, Vodnika kot vzbuditelja milega slovenskega naroda, ter ga primerjal svitli zvezdi, ktere iniljeui žarki so zdramili in razsvitlili v narodnem spanji Slovencc. Čitalnica naša sc sme
ponašati, da ima v svoji sredi tako zmožnega in iskrenega rodoljuba, kakor je omenjeni gosp. R. — Tudi petje, pod vodstvom g. organista Pogačnika, se je jako gladko ter lopo vršilo; da, veliko lepše, kakor jo bilo v sedanjih okoliščinah pričakovati. Slava toraj pevovodju in pevcem! Vesela igra „Blaznica v prvem nadstropju" je lepo čedno delce posebno zato, ker se v nji ne nahaja (razun treh nepristojnih izrazov začudenja) nič opolzlega ter se sme v vsakem društvu brez spodtikljeja predstavljati. No, predstavljalo se je pri nas tudi tako izvrstno, da ljudje ne morejo dosti pohvaliti predstav-ljavcev, ki bi v resnici tudi mestnemu gledališču čast delali.
Konečno je tudi „Piskrovezec", kakor je bilo videti, s svojim komičnim „vezanjem" dobro pogodil slušateljem posebno z zadnjo kitico pesmi, ki se glasi:
Zadnjič v slogo rad bi zvezal Drage vas Slovence vso, Da prepir domač posezal V vašo sredo več bi ne. Bodimo edini Bratje kar nas je, Majke Slave sini Stebri Avstrije! Čvrsto krepko skup držimo Kot močan železni lon'c, Se v ljubezni povežimo, — Zdaj jo moje pesmi kon'c!
Po besedi smo se nekteri podali v spodnje prostore čitalniške ter se prav po domače s petjem domoljubnih pesnic veselili, hvaležni odboru, da nam je tako krasen večer poštene dušne zabave pripravil.
Obžalovaje naznanim, da nas bode prav v kratkem mnogo cenjeni in spoštovani načelnik tukajšnje šole gosp. Jurij Adlešič zapustil ter se preselil na novo službo v Smarten pri Litiji, se vé da, na lastno prošnjo. Bil je imenovani gospod večletni tajnik in odbornik naše čitalnice, tudi v onih časih, ko se je na narodne učitelje jako silno pritiskalo. On je blaga mirna duša, marljiv v svojem poslu ter tudi v moralnem oziru pravi vzor učitelja. Šmartenski šoli moramo le častitati k tako izvrstni spremembi, dasi zeló obžalujemo, da nas blagi gospod zapusti.
Nanagloma je tudi od tod prestavljen c. kr. sodnije pristav gosp. Jožef Haufen. Dasiravno omenjeni gospod ni bil čisto nič naklonjen naši čitalnici, bil je vendar v uradnih opravilih s kmeti jako prijazen in vljuden, marljiv in delaven ter ni imel nikoli nič zastalega dela. Tudi se je tukaj v slovenščini dobro izuril, da mu sedaj precej gladko teče. Na čast mu bodi rečeno tudi to, da je slovenske vloge tudi vselej slovenski reševal. Kmetom bode ostal toraj zarad poštenega in vljudnega vedenja v dobrem spominu.
Izpod sv. Jošta, 5. febr. Ko sem danes zjutraj s hriba tik dokaj visokega Kozjaka gledajoč opazoval vzhajajoče solnce, spomnil sem se bele Ljubljane. Ko me je namreč nekega jesenskega jutra železni konj iz središča slovenskega odvlekel proti jugu, se je jutranje solnce današnjemu podobno vzdigovalo nad razžarjene oblake daleč za Ljubljanskim gradom. Ob enem sem danes tudi Vas, gospod vrednik, v duhu imel pred seboj kakor dotičnega dne in večera pred mojim odhodom proti krševitemu Krasu. Vi pa vsled svojega poklica potrebujete veliko papirja, samo popisan mora biti. Čem več take zaloge dobite, tem ljubša Vam je. Toda Vaši oskrbovalci včasih preglasno mislijo — za nektere bralce, ki niso naročniki konservativnega dnevnika slovenskega. In pač znan Vam jo pregovor, ki pravi, da resnica je lepa mati, ktera ima grdo hčer. No, pustimo to, ker mi je spomin na vrednika predočil v prvi vrsti potrebo njegovega lista in „gladovnega" koša, ki pa semtertje kakšne krme le neče „v sebe vzeti". Zatoraj sledeče vrstice prepuščam popolnoma njihovi „osodi".
Dva Vaša prijatelja, gospod vrednik, sta Vam že pisala in, kolikor že meni znano, razodela željo, naj bi se sostavek, v kterem je gosp. dr. Mahnič „pod črto" preveč „glasno mislil", naj bi so, pravim, dotični podlistek pozabljivosti ognil v podobi posebnega odtiska, ako ne drugo, a to barem „Dodatek". Upati menda vendar smemo, da se bo še pred tiskanjem našlo zadostno število naročnikov.
Mesečnik „Folium peridicum" v Gorici je iz spretnega peresa omenjenega gospoda že leta 1881 začel priobčevati premišljevanja vredne članke o vzgojevanji. In pisatelj teh vrstic je pri prebiranji tistih odlomkov vsakokrat obžaloval: škoda, da so
pisani latinski. Gospod profesor bi izvestno jako vstregel, ako bi one spise razložil v slovenščini, to P» zopet „pod črto" v našem vrlem „Slovencu". Po tem potu namreč berilo pride pred oči širjemu krogu čitateljev. Istodobno naj bi se tvarina tiskala še posebič.
Tudi to Vam, gospod vrednik, ne bode neznano, da naročniki posamezne številke časnikov prebirajo, nekteri liste z imenitnejšimi sostavki shra-nujejo, ali sčasoma se število teh ljubljencev čez mero nabere in v zasebni knjižnici zmanjka prostora za toliko „papirja" ter se naposled — zavrže cela zbirka, z njo se zapravi velevažen zaklad. Gotovo bi ne škodovalo, ako bi se še takšni članki posebič obelodanili, imenito vsi oni, kar jih je „Slovenec" objavljal o socijalnih razmerah.
Ponatisi imeli bi to prednost, da bi laglje v roke došli še ljudem, ki niso redni bralci konservativnih časnikov. Zbirka, recimo „Družbinska knjižnica", bi pa menda lahko izhajala bodi v mesečnih zvezkih, bodi kako drugače, vsekako pa potom pred-plačevanja, kakor je sploh navada pri perijodičnih tiskovinah, da se bo založnik s primernim določenim obsegom zamogel ogniti kvaru.*)
Naše slovstvo. Profesor Zupančičevo „Pastirstvo".
(Dalje.)
Obilo zanimive tvarine ima zlasti naslednji oddelek D.: svete reči in orodja —res sacrae, t. j. sv. oblačila, sv. posodje, simboli, podobe, svetinje. O svetih dejanjih — simbolih (E) seveda je bilo manj govoriti. — Iz posebne liturgike (II. poglavje) omenjam, da pokažem, kako rabna je ta knjiga, samo izpostavljanje sv. Rešnjega Telesa, ki ima vse dotične določbe, in pa daritev sv. maše, kteri je namenjenih skoro 100 strani. Prav je to, saj „daritev nove zaveze je glavni del javne službe božje, središče katoliškega bogočastja in središče pobožnega življenja".
Kakor rad bi o tem delu, ki je s posebno skrbjo izvršen, govoril obširneje, moram vendar zaradi mnogih ozirov tit skleniti svoje poročevanje o knjižni vsebini. Poročati mi je sedaj kratko še o virih, jeziku, obliki in drugih malenkostih.
Kakor se je g. pisatelj izjavil v predgovoru sam, mu je bil vodnik pri njegovem delu Schlich: Handbuch der Pastoral-Theologie. Te knjige se je oklepal vseskozi prav tesno, deloma od besede do besede. Samostojen, t. j. ne na Schiicha se opirajoč, je v § 12, § 80, § 86 in še marsikje v katehetiki, ki je sestavljena s hvalevredno skrbjo. Naj pri tej priliki še enkrat prav toplo priporočam katehetiko Zupančičevo za čitanje. Precej samostojno in razgledno obravnava g. pisatelj „razne vrsto maš rimskega obreda": poželjne (votivne) in posebej še črne maše. Zraven tega ima slovenska knjiga mnogo samostojnih opazk, n. pr.: str. 17, 32, 33, 40, 41 (ter mnogo drugih opomb povzetih iz „Dioec. BI."), 64, 66, 70, 83 itd. str. 323, 348, 370, 373, 391, 399 spod., 400 itd.; kar je menda dovolj, da razvidijo bralci, da ni rabil g. pisatelj Schilchove knjige za prijetno podglavje, ampak za varno pomoč. Ni se mi treba opravičevati, zakaj da ne iščem natančno tudi drugih virov, ktere je rabil g. pisatelj: omenjam naj samo Ans. Ricker-ja: Leitfaden der Pastoral-Theologie, Wien 1S78, — knjiga, ki je spisana po Schiichu, pa ima marsikaj svojega in se kaj prijetno čita. Sled za Rickerjem je poznati: v že poprej omenjenim razvrščenji tvarine v liturgiki od str. 347 dalje (pr. Ricker str. 176); posebno na str. 355 pr. Ricker str. 182, § 125; potem Zupančič § 135 pr. Ricker § 126; Zupančič § 137, Ricker str. 128 (le malo); nektere opombice n. pr. Zupančič str. 431, Ricker 205; Zupančič str. 490, Ricker str. 246 itd. — Oziral se je g. pisatelj na najnovejša določila; za domače potrebe navaja : „Laib. Diöcesan Blatt"; pastirska pisma Ljubljanskih škofov, n. pr. Brigido; ordo cultus div.; Ljubljanski obrednik, pa tudi na določila Lavantinske školije.
Ako hočemo označiti razmero knjige slovenske z nemško Schilchovo, moramo reči, da nam podaja gosp. pisatelj za našo potrebe predelanega in okrajšanega Schiicha. Ni pričakovati, da bi vsa-
*) Vse to se namerava, od kar časa jo „Slovenec" dnevnik postal, ter imamo tudi trdno nado, da se bode še izvršilo, a zaprek je mnogo mnogo, kterih pa ne moremo tu razlagati. Potrpite toraj.	Vredn.
kemu popolnoma ugajala slovenska knjiga, ker Slovenci smo za nektere stvari silno izbirčni, hočem reči v onih stvareh, ki so nam najbolj potrebne. Gotovo bode tudi slovenski pastoralist moral slišati še marsiktero sodbo o svoji knjigi, kako in kaj da bi bilo bolje; gotovo se pa bode tolažil s trdno zavestjo, da je storil to, kar se mu je zdelo najbolje. In najbolje 6e mu je zdelo hoditi za vajenim in zanesljivim vodnikom. Zaradi tega se mi zdi, da bi bilo krivično in napačno očitati g. pisatelju, da je premalo izviren. Ali nekaj drugega pa nečemo prikrivati: ne da bi grajali trudapolno delo, ktero je podal g. pisatelj kot pravo žrtev svojemu narodu, ampak da povemo samo svoje želje za prihodnjo drugo izdajo. Ta želja je, da bi jezik bil nekoliko bolj domač, lahek in gladek, in se izvil iz neljubih in neprijetnih nemških plenic. Pojasniti hočemo to z nekaj vzgledi.
(Konec prih.)
Domače novice.
(Slovensko predstavo) v deželnem gledališči priredi dramatično društvo v ponedeljek 9. t. m. Igralo se bode: „Srečen oče", vesela igra v treh dejanjih. — Da je društvo tudi sedaj srečno volilo, ko je seglo po to igro v svoj repertoar, priča nam vspeh, s kterim se je predstavljala pred leti na našem odru.
(V Katoliške družbe obenem zboru) 28. jan. je izpregovoril gosp. prof. J. Marn nektere besede o svečanosti, ktera se vrši letos na Velehradu. „Slovanu" se nektere stvari ne zdijo gotove ter jih (št. 3 str. 45) popravlja — vendar tako, da le sam ve — zakaj in čemu?! Ker je v „Slovencu" (št. 23) le nepopolno časnikarsko poročilo, naj iz govora samega povemo, da g. profesor o tisti priliki ni razlagal razmere, v kteri je staroslovenščina do sedanjih jezikov slovanskih; pojasnoval je le vzroke, iz kterih se tudi nam Slovencem spodobi vdeleževati se omenjene svečanosti. Slavnost ta je po njegovih besedah 1. katoliška, 2. slovanska in 3. slovenska. Slovenska bodi spet, je gosp. prof. Marn rekel, a) cerkvena in b) slovstvena, ter je o cerkveni dal tri nasvete. — Čudimo se, da „Slovan" omenja le prvega — brez drugega in tretjega. Kje je pobral v „Slovencu" rnzdelitev, da bode ta slavnost cerkvena, slovanska in književna? Ali slovanska ni tudi cerkvena in ali književna ni tudi slovanska? Ktere začetnike našega pismenstva (ni rečeno: novosloven-skega) pa „Slovan" ve? Kako dokaže, da je cerkvena literatura v slovanskem jeziku osnovana bila samo v Panoniji? Kje pa je v „Slovencu" nauk, da je staroslovenščina mati vsem jezikom slovanskim? Kako bi „Slovan" dokazal, da staroslovenščina ni mati novoslovenščini? Kje je Miklošič ta svoj nauk (Lautlehre 1852. XI.) naravnost preklical? Ali misli „Slovan", da „Slovenec" ne ve, da je o vzajemnosti slovanskih jezikov več hipotez? Kteri pravi učenjak pa deli nas Slovence v planinske in v panonske ? Ali panonski Slovenci niso tudi Slovenci in ali njih sedanja beseda ni tudi novoslovenščina? Ktera plan-šarica je toraj mati njegovi tako zvani planinski novoslovenščini? Qui bene distinguit, bene docet.
(Gosp. deželni predsednik baron Winkler) odpeljal se je predsinočnem na Dunaj v vladnih zadevah.
(Kozlerjevi pivovar v Ljubljani) prišel je v konkurs. Kakor se čuje, namerava se po dovršeni likvidaciji vstanoviti pivovar na akcije.
(Vojaškim naborom) letošnjo spomlad, kedar se bodo ob enem mladenči po dotični postavi od vojaščine oproščevali, odločeni so v sledečih okrajih naslednji dnevi: Mesto Ljubljana 6. in 7. marca. Dalje bo naborna komisija c. k. 17. pešpolka meseca marca potrjevala od 9. do 14. v Kamniku; od 16. do 26. v Kranj i; od 28. marca do 1. aprila v Radoljici. Po velikonočnih praznikih od 7. do 11. aprila v Ljubljani za okolico. Druga naborna komisija ravno tega pešpolka pričela bo svoj posel v Litiji od 16. do 21. marca in od 23. do 31. v Krškem. Meseca aprila nabirala bo ta komisija novincev od 7. do 14. v Rudolfovem; od 16. do 21. v Črnomlji, od 23. do 30. v Kočevji. Po Notranjskem nabirala bo uaborna komisija Tržaškega pešpolka kralj Milan Srbski št. 97 meseca aprila od 14. do 15. v Vipavi; od 17. do 18. v Bistrici; in od 20. do 22. v Postojni in od 24. do 30. aprila v Logatci.
(Za veliko „Sokolovo" maškerado) na pustni večer jela so se že izdajati vabila. Kdor bi vabila ne dobil in se želi sijajue predpustne veselice vde-ležiti, oglasi naj se pri „Sokolovem" odboru zanj, kajti čisto lahko se bo pri največji pazljivosti zgodilo, da se bo na tega in onega pozabilo pri toliš-njem številu povabljenih (še nad 1500 osob.) Vstopnice dobivale se bodo od pustne nedelje počenši pri društvenem blagajniku g. Gebi, urarji v Slonovih ulicah, pa tudi na pustni večer pri blagajnici. Vstopnica velja za osobo 2 gold. Udje Ljubljanske čitalnice plačajo po 1 gold. Družbinskih vstopnic letos ne bo. Omenjali smo že, da so vse priprave v moj-sterskih rokah ter nam je danes le še pristaviti, da bode pohišni nameščaj na strelišnih prostorih pre-skrbel dobroznani g. Mathian, ki ga celo na Dunaji v cesarskih krogih poznajo. Upanje je toraj popolnoma opravičeno, da bode ta veselica najsijaj-nejša izmed vseh, kolikor jih bo letošnji predpust bela Ljubljana napravila ter bo „Sokolu" staro slavo kolikor se bo dalo še povišala.
(„Matica Hrvatska".) Kakor čast. člani raz-vidijo iz „Izvještaja", tajništvo prosi, naj se zbog redne uprave, kolikor prej mogoče, udnina pošlje potom poverjeništva, ker se imajo knjige razpošiljati že krog velike noči, kterih pa absolutno noben član ne dobi, ako ni prej vplačal letnine. Ako žele še kteri udje pristopiti, naj blagovole letnino 3 gld. saj do konca februvarja izročiti dotičnemu poverjeništvu za Ljubljansko okrožje pri sv. Jakobu v Ljubljani.
(Vabilo k besedi) ktero priredi Bolška narodna čitalnica v nedeljo, dne 8. februvarja v dvorani gostilne „Pri pošti". Spored: 1. J. Vašak: „Slovan", poje moški zbor. — 2. Govor. — 3. A. Nedved: „Mili kraj", poje moški zbor. — 4. M. Vilhar: „Cilinder in klobuček", šaljiv dvogovor. — 5. J. pl. Zaje: „Djačka pjesma", poje moški zbor. — 6. „Krojač Fips", burka v enem dejanji. — 7. J. pl. Zaje: „U boj", poje moški zbor. •— Začetek točno ob 7. uri zvečer. Po „Besedi" plesna zabava s petjem, pri kteri svira godba iz Kobarida. — Vstopnina: udom prosta, neudje plačajo 20 kr.; k plesu plačajo udje 50 kr., neudje 80 kr. — NB. Prosi se, da puste stariši šolske otroke doma. K obilni vdeležbi vljudno vabi	odbor.
(Glas vpijočega v puščavi) je vedno glas kakega slovenskega poslanca v Tržaškem mestnem zboru. Včeraj so imeli ondi na dnevnem redu občinske pašnike po okolici, da bi se s tistih odpravila pa-štvena naklada po 50 kr. od živine, kakor so to prosili prizadeti okoličani. Lahi in lahoni so bili vsi proti prošnji. Edina slovenska poslanca gg. Živic in Nadlišek oglasila sta se proti sklepu — pa brez vspeha. Tržaški okoličan je raja!
(Tabor) se bo napravil letošnjo spomlad v Istriji in sicer v Paznu, da se bodo ljudje podučili, koga naj volijo pri bodočih volitvah.
(Društvo „Edinost") postavilo bode odbor obstoječ iz 16 mož, ki bo vodil bodoče volitve po Trstu. Za okolico in za Primorje napravili se bodo potrebni pododbori, kterih naloga bo, sleparske la-honske agente pri volitvah zavračati.
(Slovenci v Ameriki.) Iz prijaznega pisma izvemo, koliko čast nam delajo tam živeči rojaki. Preteklo leto je bil v Baltimori tretji popolni cerkveni zbor. Našo malo domovinico zastopali so med 15 nadškofi in 61 škofi štirje udje: dva škofa mil. gg. Vertin in Mrak in dva bogoslovca prečast. gosp. o. Bernard Ločni k ar, redovnik sv. Benedikta, in preč. g. dekan Trobec. Tam za morjem v tisti deželi več naših gg. duhovnikov prav vspešno deluje; 10 samo iz Kranjske se jih še šola v vstavu Benediktincev v Št. Cloudu, kjer sta med vodstvom vstave prečast. gg. o. Bernard Ločnikar in o. Severin G ros — naša rojaka. Ene stotine naših bratov stanuje v lepi Minnesoti, kjer mnogi naših rojakov oskrbljujejo dušni blagor prebivalstva, kjer se tudi slovenskih mater sinovi med najslavnejše prištevajo — prve misijonarje, tam kjer je nekdaj naš slavni g. o. Pirec pred leti deloval. Mnogo jih je pa tudi drugod raztresenih.
je ta, da ta polk od polkovnika do prostaka ne nosi brk. To pa v spomin neke prigodbe, ki se je vršila v bitvi pri Kolinu, kjer se je ta polk prav junaško obnašal. Imenoval se je tedaj deLigno (r. do Linj) in na čelu mu je stal polkovnik Thiennes (r. Tičn); bili so mu pa uvrščeni samo mladi dečilki brez brk. Med bitvo prosi Thiennes vojnega maršala Dauna, naj dii ukaz, da se tudi dragonci spuste v boj. A ta pogleda dragonce in pravi: „Mnogo tako ne bote opravili s temi obrazi brez brk", vendar pa dovoli, da naskočijo sovražnika. Thiennes pa se vstopi pred četo in zavpije: „Obrazi brez brk, pokažite, da lahko grizete tudi brez brk, in da se pri grizenji rabijo samo zobje, ne pa brke". Obrazi brez brk so se v resnici s tako možkostjo vrgli na Prusake, da so jih spravili v nered in tako mnogo k zmagi pripomogli.
Telegrami.
Halle, 7. febr. Zjutraj ob osmih djali so ob glavo anarhista Reinsdorfa in Kuchlerja, ki sta bila obsojena zarad dinamitnega napada v „Niederwaldu".
Pariz, 7. febr. Briere brzojavi, da so se Francozje treh trdnjavic polastili, ki imajo poseben vpliv na tabor pri Dongsongu, čez nekoliko potem dobili so pa Francozje v svojo oblast ves kitajski tabor, ki je bil dobro vtrjen. Sedaj Francozje počivajo, general Briere pa njihovo vstrajnost hvali.
London, 7. febr. Ministerski sovet je sklenil Wolseleyu pustiti popolnoma prosto voljo, ter so mu pri volji dati podpore, kolikor jo bode hotel. Kaj je z Gordonom, nihče ne ve!
Tuj c i.
5. februvarja.
Pri Maliii: Just, Nowak, Baumgartner, Quapil, Petzi-wetzel, trgovci, z Dunaja. — A. Hirseh, trgovec, iz Schwcin-harta. — Hugon Pfeiffer, trgovec, iz Elberfelda. — Verderber, gostilničar, iz Kočevja. — J. Janežič, zasebnik, iz Bleda.
Pri Slonu: E. Robert, c. k. dvorni gl. izgralec, z Dunaja. — Cesar Segre, trg. pot., s soprogo, iz Trsta. — C. Seunig, iz Trsta. — Kotnik, posest, soproga, s hčerjo, z Vrhnike. — Jernej Jerman, posestnik, iz Starega trga. — Peter Troha, obrtnik, iz Babnopolja.
Pri Tavčarji: Kari Pontana, zasebnik, iz Trsta. — Rupert Koš, trgovec.
Pri Južnem kolodvoru: Janez Kraliček, zasebnik, iz Lazov.
Pri Avstrijskem caru: Miha Mantoni, zasebnik, iz Pontafelna.
Umrli so:
5. febr. Leopoldina Sajovic, kamnosekova hči, 3 mes., Dunajska cesta št. 35, božjast. — Marija Dovšak, železniškega vozarja lici, 14 let, sv. Petra cesta št. 58, jetika.
V bolnišnici:
4.	febr. Katra Vernik, gostija, 56 let, kap. — Franea Kuhar, delavka, 27 let, jetika.
5.	febr. Jakob Bašca, delavee, 62 let, vsled spridenja krvi.
Dunajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 7. februvarja.
Papirna renta po 100 gld. ...	83 gl.	45	kr.
Sreberna „„„.,. . .	84	„	—
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	106	„75	„
Papirna renta, davka prosta . .	99	„	05	,
Akcije avstr.-ogerske banke . .	866	„	—	„
Kreditne akcije............303	„	40
London.......123	„	70	„
Srebro.......—	„	—	„
Ces. cekini.......5	„	80	„
Francoski napoleond......9	„	77	„
Nemške marke......60	„	30	„
Razne reči.
— Pol k brez brk. Polk dragoncev Windisch-griitzevih št. 14 slavil je 16. p. m. 501etni spomin, odkar se je izročil knezu Windischgriitzii, ktero ime bode ta polk vedno imel. To je eden najslavnejših polkov v cesarski armadi. A zanimiva posebnost
od	(1)
Lübbers & Wallisa v Hamburgu.
Kot posebnost ponudimo sedaj po jako znižani coni v poštnih zavitkih po 4s/4 kilo proti povzetji sledečo vrsto kave:
Pravi arabski Mocca, močan .... Java Mcnado, rujav, jako fin .... Java Prccinger, rujav, močan ....
Goldjavu, flf., po gl. 4.50 in.....
Plantagen Cejiou, višnjovkast, jako močan
Ceylon Perl, izdaten.......
Portorieo, temno-višnjevkast, močan . . Costarico, modro-zelenkast, prelep . . . Laguaj ra, višnjovkast, prav lep ... .
Guatemala, zelenkast.......
Guatemala Perl, zelenkast, močan . . .
Cuba, priljubljen, močan, lep.....
Perlmoccu, polnodišeč.......
Zelen Java, jedrnat........
Campinus, prav močan, po gl. 3.80 in . Na nt os, „ „ „ „ 3.50 „ .
Rio, čist, okuson.........
Afrikanski Mocea, polno-jedrnat . . .
gl.	4.75
„	4.70
„	4.65
„	3.90
„	4.50
„	4.60
„	4.50
„	4.05
„	3.95
„	3.75
3.75 3.75 3.40 3.30 3.10 2.80
•I. pl. Trukoczy,
lekar „pri zlatem samorogu",
priporoča in razpošilja s poštnim povzetjem
Marijaeeljske kapljice
za želodec,
kterim se ima na tisoče ljudi zahvaliti za zdravje, imajo izvrsten vspeh pri vseh boleznih v želodcu in so neprokosljivo sredstvo zoper: mankanje slasti pri jedi, sluh želodec, uriik, vetrove, koliko, zlatenico, bljuvanje, glavobol, krč v želodcu, bitje srca, z «basanje, gliste, bolezni na vranici, na jetrih iu zoper zlato žilo. 1 Steklenica velja 20 kr., 1 tueat 2 gl., 5 tucatov samo 8 gold.
Svarilo! Opozarjamo, da se tiste istiuite Mu-rijuccljske kapljice dobivajo samo v lekarni pri ,Samorogu' zraven rotovža na Mestnem trgu Trnkdczj-ju. Razpošiljava se lo
MARIAZELLER
TROPFEH
NUR ECHT BEl
AHUflEKER TRIIKOCZY| fcAlBACH t STUCK 20.
v Ljubljani pri J. pl.
jedon tueat.
Cvet zoper trganje
po dr. Maliču,
je odločno najboljšo zdravilo zoper pro-tin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi ter živcih, oteklino, otrpnete ude in kite itd., malo časa če se rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zaiitova naj se samo „cvetu zoper trganje po dr. Maliču" z zraven stoječim znamenjem; 1 stekl. 50 kr.
Gospodu J. pl. Trnkoczyju, lekarju v Ljubljani. Moja mati so na protiuski bolezni na nogi silno trpeli in razna domača zdravila brezvspešno rabili. Ko je pa bolezen čedalje hujša prihajala in vže več dni niso mogli stopiti na nogo, spomnim se na Vaš dr. Muličev protinski cvet za 50 kr. ter si ga nemudoma naročim. In res, imel je čudovit vspeh, da so se po kratki rabi tega zdravila oprostili mučnih bolečiu. S popolnim prepričanjem priznavam toraj dr. Maličev protiuski cvet kot izvrstuo zdravilo in ga vsakemu bolniku v jednaki bolezni priporočam. Vaši blagorodnosti pa izrekam liajprisrčuišo zalivalo, zvsem spoštovanjem udani
Franc Jug, (43)	posestnik v Šmarji p. Celji.
I Bil
JSK1
)
izboren zoper kašelj, hripavost, vratobol, prsne in pljučne bolečine; 1 stekl. 56 kr. Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi.
I*omuliljevo (Horsch)
IfcMjffllWBm
najboljše vrste, izborno zoper brainore, pljučnico, kožne izpustke in bezgavne otekline. 1 stekl. 60 kr.
Salieilna ustna voda,
aromatična, vpliva oživljajoče, zapreči pokončanje zob in odpravi slab duh iz ust. 1 steklenica 50 kr.
Kričistilne krogljice,
<■. li. priv.,
ne smele bi se v nijednem gospodinjstvu pogrešati in so se vže tisočkrat sijajno osvedočile pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnjenih udih, skaženem želodcu, jetrnih in obistnili boleznih, v škatljah a 21 kr.; jeden zavoj s 6 škatljami 1 gl. 5 kr. Razpošiljava se le jeden zavoj.
D^T" Izvrstna homeopatična zdravila se pri nas zmirom frišne dobivajo.
Naročila z dežele izvrši se takoj
v lekarni pri „samorogu"
Jul. pl. Trnk6czy-ja
na mestnem trgu v Ljubljani.
Terček & Nekrep,
trgovina z železnino v Ljubljani, mestni trg št. 10,
priporočata stalno, dobro izbrano zalogo i»itjl>ol,j-sega Uinoty8kcj;a in po^jedel-Hlcega orodju in strojev, posebno kr-morcznic in «lamorcznio 11 e 11 r i k a Lan ž a v Mannhoimu, kakor tudi drugo najbolje izkušene izdelke; nadalje: Žitno Nimžuil-nice, vozove, sani, i>liiir<s sosal-nice, cevi za vodnjake in vodnjake same, Stedilna ojjrnjHiča, poči, obilju in tatov varne kose itd.; — potem izvrstni kamnišld cement in poljski mavec (iffii»N); daljo želesKnične Min«; in lcovanja »¡a stavbe, — vse to po naj- 1, nižjih cenah v zalogi in po unanjem naročilu, ki so y sako naglo in natančno izvršuje.	(28)
PPPPPPK