Pri Cestnikovih.
e ni biio tam.
Jaz   scm  pa   bil pri   njih  ie  nmogokrat  in  vam   lahko  o Cestnikovih marsikaj povem.
Družina  štejc  pet glav;   Oče, mati,  Milica,  Marjan  in  Jelica.
Oče Cestnik so mizar, tesar, mctlar, kolar, podobar, karkoli- kdo hoče, Postavim: Sosedu Kotniku so črvt staro orehovo mizo popolnoma razrili in razjedli, tako da skleda ni marala več ravno stati na njej. Poli-valo se je iz sklede na mizo, zlasti še, kadar je zajel v skledo pastir Tomaž s svojo veliko grčasto žlico. Kotniku je bilo torej treba nove mize. Kdo jo je naredil? Cestnik. Južniku v Lazih se je streha podrla. Zima je prišla, pa se je pri Južniku na strehi malo odpočila. »V zatišju sem,« si je zadovoljno rekla, »in precej je bolje.« Pa glej! Precej \e bilo slabše: udrlo se je pod njo in Južnik je prišel k Cestniku: »Pridi in popravi mi streho.« Špeličniku so se polomile sani, Sevcda, kako pa tudi žival muči. Skoraj ji je naložil vse Iedene skorje in skale, ki so mu v jarku zamrznile, in peljal jih je k pivovarnarju v klet. Žival je vlekla in vlekla, a sani so se uprle: »Ne boš!« in razlezle so se po lleh. Cestnik je imcl mnogo truda z njimi, preden jih je pripravil do tega, da so spet držale kakšen tovor. Cestnikov oče so imeli res pri vseh Icsenih zadevah v vasi svojo roko vmes. Skodlarjeva Manica je zlomila toporiščc pri metli. Ni čuda, kako pa tudi pometa! S kakšno nevoljo, pometanje se ji zdi nečastno delo. No, pa Cestnikov oče so napravili novo toporišče in pravijo, da Manica sedaj rajse pometa; samo ne vselej pred svojim pragom.
Sedaj vestc, da so Ccstnikov oče res velik mojstcr. Ali glavna reč šele pride: Cestnikov oce so tudi podobar. Tisti križ, tam na razpotju v Hudi dol, so izrezali sami, prav sami, brez vsakega vzorca. Nekateri sicer govore, da se jim križ ni popolnoma posrečil, odkrije se pa le vsak pred njim. In to so hoteli Cestnikov oče in nič več: Križu čast! četudi Cestniku ne.
To se pa ne sme reči, da Cestnikov oče niso naredili še nobcnega umctniškega podobarskega dela, Eno reč so znali posebno dobro izrczatii konjiča. S takimi rečmi se niso veliko pečali, a če so se, prebito! posrečilo se jim je \selcj.
Kako lepega konjiča so naredili svojemu ljubljencu — Marjanu.
Kadar je bil konjič zgotovljen, se je vsede! Marjan na tesarsko klop poleg očeta in prosil: »Še pobarvajte mi ga!«
Kajpada so imeli Cestnikov oče tudi celo vrsto barv.
> Kakšne barve pa naj bo?« so vprašali sinka in v roki so že držali Čopič.
»Bel naj bo, bel kakor Kotnikov bdec!« je narocal Marjan.
*Bel konj sc umaže,« so ugovarjali očc.
»Kakšen se pa ne zamaže?« je* vprašal nepočakljivi otrok.

»Črna barva! Ta drži!«                                                                            
¦¦Pa črnega naredite!«
Oče so polegnili par črnih potez preko konjičevih nog in pristavili: »Glej! Črn konj pa ni prijeten. Je preveč hud videti.«
vKakšni konji pa niso hudi?«
*Sivi so prav krotki,« so menili oče in se nasmchnili, ker so Marjanu samo malo nagajali.
»Pa sivega naredite!« Marjan bi bil tudi s sivim konjičcm zado-voljen.
Oče so naredili dve sivj iisi na konjičevem repu.                                 
>-Eh! Marjan! To ni nič! Siv konj ni lep. Glej, ta Čudni rep!«
^Oh! Kakšen pa naj bo?« Marjan je postal že ves nestrpen.
>Rumen!« so vzkliknili oče. »Taki konji so redki.«
»Rumen? Kakšen pa bo? Pokažite!«    .
Cestnikov oce so vzcli v roke nov čopič, in konjič je dobil dve rumeni Usi na vratu.
»TakŠcn bo, poglej! Za vratom zlat, kakor murinček. To se mu bo podalo. A čez pas ne sme biti tak,« so napovedovali oče.
»Kakšen pa mora biti čez pas?«
»Rdeč kakor pirih. Da je vsaj kaj videti.« Cestnikov oče so se nasmejaii, da je že Milica, ki je ves čas z Jelico v naročju poslušala, začutila potrebo, da se mora zavzeti za Marjana.
»To bo pa čuden konj. Marjan, jaz bi pa takega še marala ne.« Tako je pngovarjala Milica Marjanu.
»Kaj ti!« so se oglasili oce, »Zate so punčike, za Marjana pa taki konjiči.«
»Kako pa bo potem mojemu konju ime?«  je skrbel Marjan.
»Lisec mu bo ime!«
>-Zakaj pa lisec?«
»I, poglej, ker bo \es lisast.«
^¦Ali so taki konji lepi?«
»Ljudje jih nimajo nič kaj radi,« so to reč naglo izdali oce sami.
¦>Zakaj jih nimajo radi?«
>'Ker iraajo vse barve, pa nobene.«
Cestnikova mati so pa pri tem pogovoru sedeli v kotu in obrezavali    . krompir za večerjo.
¦>Vidiš, Marjan,« so povzcli mati besedo, »lisasti konji so kakor umazani otroci. Kakšen pa si ti  včasih? Lisec-umazanec!«
Milica in Marjan, oba sta se začcla gledati po rokah in nogah, če" nista kaj lisasta ali zamazana. Tudi v obraz sta pogledala drug drugega.
In kakšna sta bila?
No ja, Milici bi še človek oprostil, Roke so malo zamazane, a to je prišlo odtod, ker je ravno prej pomagala materi nositi drva izpred drvarnice v vežo.  Milica si jc šla takoj roke obrisat in bile so zopet snežnobele.
45
Ali Marjan? Ta ta! Te noge. Vse barve imajo, pa nobene, kakor lisast konj. Kje pa je tudi Marjan že danes povsod bil. Na vrtu. Tam ga ni bilo treba. Mati so ga morali zapoditi vun. Na Klančnikovem dvorišču. Od tam ga je prepodil pes. Na cesti. Vozniki so morali vpiti nad njim kakor čred-nik nad čredo. Seveda, če se človek povssd vtakne, in še tam, kjer La ni treba, potem se mora — umazati; malo se sam zamaže, malo ga pa drugi namažejo.   Marjan že ve, kako je to.
Marjana je bilo danes po pravici sram. Pogledal je na muco, ki jc bila pred njim: Kako je bila snažna.
»Le glej, le,« so dejali oče, »kako je lepa in umtta. Vsaka živa stvar » skrbi, da si ohrani tako čedno suknjico, kakor ji jo je Stvarnik Hal. Vi otroci pa mažete obleko in sebe kakor dimnikarji.«
To pol je šel Marjanu pouk zelo k srcu; zlasti šc, ker se je bal, da morda ne dobi konjiča, ali pa vsaj ne tako lepo barvanega, kakor bt rad.
»ToreJ belega hočeš?« so ga vprašali oče še enkrat.
>Bclega bi radk
»Prav! A pojdi prej in se lepo umij!««o mu ukazali mati.
Marjan je šel in se umil.
Naslcdnji dan pa se je že veselil z belim konjičem. Konjič je še vcdno lepo snažen in bel. Ali Marjan? Morda tudi še. Samo čc bo pri tem ostalo.
Kancijan.