rftetsićletniea ljubljanske "s ko lij e Pred 500 leti je bila ustanovljena ljubljanska škofija. Zgodilo se je to z odlokom, ki ga je izdala svetna oblast dne 6. decembra 1461; cerkvena oblast je ta odlok potrdila dne 6. septembra 1462. Kmalu je bilo govora o tem, naj bo to nadškofija, kar se pa še do danes ni uresničilo. Eden od ljubljanskih škofov je sicer že bil nadškof. Anton Bonaventura Jeglič je bil po odstopu naslovni nadškof. V dogovorih med prejšnjo Jugoslavijo in Sv. stolico je bilo predvideno, da postane ljubljanska škofija nadškofija, toda razmere so izvedbo preprečile. To bi bilo primerno, saj je ljubljanska škofija osrednja slovenska škofija. Upamo, da se bo nekoč to le izvršilo. Cerkvena proslava 500-letnice se bo vršila prihodnje leto. Škof msgr. Vovk je pozval vernike v pastirskem pismu na lepo in dostojno priprava tega velikega jubileja. Poprosil je tudi, naj prispevajo v času priprave za popravilo stolnice in škofijskega dvorca. Potrebo popravila je uvidela tudi sedanja oblast, ki je izjavila, da nabirk v ta namen ne bo obdavčila in tudi ne bo zaradi tega nadlegovala z davki darovalcev. ZA SLOŽNO IN SKUPNO DELO Naši izseljenci v Argentini so zgradili že več Slovenskih domov. Septembra so imeli slovesno blagoslovitev »Slomškovega doma« v kraju Ramos Mejia. Ob tej priložnosti je direktor naših duhovnikov č. g. Orehar v svojem govoru poudaril tudi naslednje misli: »Pomembno je delo za našo skupnost. Dela je povsod zadosti. Srečo in uspehe bomo imeli, če se bomo znali v delu pametno povezati in združiti. Nujno je, da imamo na znotraj svobodo za delo krajevnim razmeram primerno, na zunaj pa moramo nuditi sliko solidarnosti in povezanosti. Če se bomo znali med seboj združiti, nam bo Bog tudi pomagal.« Opozarjal je na nujnost zvestobe idealom. »Če bomo v naših slovenskih in katoliških idealih notranje tesno povezani, bomo tudi še naprej uspešno kljubovali vsem preizkušnjam, ki nas spremljajo na izseljenski poti.« »Ob stran pustimo vse majhne spore in različne izraze nesoglasja! Za vse je dovolj prostora in dela. Le pri medsebojnem spoštovanju, pravi krščanski bratski ljubezni, ki ne išče hudega in ne povzroča malenkostnih in globokih razpok, bo mogoč uspeh. Needinost, strujarska zagrizenost ne prinašata drugega kot trpko razočaranje. Naš dom pa mora biti šola medsebojnega spoštovanja, strpnosti in veselega smotrnega dela za naše cilje.« »Samo z živim zgledom požrtvovalnega dela, pri medsebojnem spoštovanju, bomo dokazali, da smo vredni sinovi svojega naroda.« REŠITEV UGANK IZ 8. ŠTEV. NL Tri uganke. — 1. Puška, 2. Zobje, 3. šivanka. Posetnica — Jeruzalem. Mreža. — Drava, gaber, sreča. Križanka. — Vodoravno: 1 os, 5 knjige, 7 ne, 8 kri, 9 ogorek, II ne. — Navpično: 1 okno, 2 sneg, 3 igre, 4 Scik, 5 ikre, 10 on. Uredništvo sporoča: V prihodnji (božični) številki lahko objavite svoja voščila rojakom. Poslati jih je treba vsaj do 10. novembra. Vsaka tiskana vrstica stane toliko kot znamka za tujino. SPOROČILA UPRAVE: Urednik, Avstralija: Smo prejeli, hvala. Maver M., Kanada: Najlepša hvala, je zadosti. Stanko J., Bolivar, Venezuela: Smo prejeli, hvala. Bliža ?e konec leta ... Plačati moramo stroške v tiskarni . . . Prosimo za poravnavo naročnine. V šoli. — Učitelj razlaga, kako je zrak sestavljen. Pove, da so pri analizi zraka odkrili celo vrsto novih plinov. Med njimi so našli tudi kisik. »Tako, od tedaj poznamo ta plin, brez katerega si ne moremo predstavljati življenja. Brez kisika ne bi mogel živeti noben človek«, zaključi svojo razlago. — Pa se oglasi Janezek: »Gospod učitelj, kako pa so mogli ljudje do takrat živeti, ko še niso poznali kisika?« — »Saj niso mogli živeti in so vsi pomrli,« mu brihtno pojasni učitelj ... NOVEMBER 1961 Daj, Qospod, večni pokoj našim dragim rajnim, ki si jih poklical s tega sveta v tujini in v domovini ! Ob misli na naše rajne Večkrat prebiram v »Ame-riški Domovini« naznanila obletnic smrti raznih slovenskih Amerikancev. Svojci na la način spomnijo druge rojake na svoje drage umrle. V teh naznanilih je včasih rajnim v spomin, svojcem v tolažbo, drugim pa v pouk tudi nekaj verzov pomenljive pe-snii ali nalašč za to priložnost narejenih stihov. Ob letošnjem prazniku mrtvih boste gotovo radi prebrali nekaj takih spominskih stihov: Sedem let nad zvezdami tvoja blaga duša biva, nam pa težko je pri srcu, ker te več med nami ni. Sedaj vse prazno je pri nas, ne sliši se več Tvoj mili glas! Pri Bogu zdaj se veseliš. In v srcih naših še živiš. + Polet v vesolje in vera Menda se sedaj res začenja planetna doba, ko bo člo-ek mogel na druga nebesna telesa. Zemeljski umetni spremljevalci, ruski sputniki in amerikanski explorerji, so prvi poskusi v to smer. Korak naprej so naredili, ko so Rusi in za njimi Amerikanci spustili prvega človeka v vesolje. O teh uspehih so naredili velikansko propagando po celem svetu. Dne 8. decembra 1957 je komunistični dnevnik »Pravda«, ki izhaja v Moskvi, zapisal: »Od 4. oktobra dalje« — to je bil dan, ko se je začel vrteti prvi sputnik okrog zemlje — »se ne more več tako lahko s prižnic oznanjati bajka, da je Bog ustvaril svet.« Ko je letos prvi človek poletel v vesoljstvo, je v Rusiji izšla knjiga, ki ponavlja, da je to nov dokaz, da Boga ni. Nastala je že cela literatura, ki se v imenu napredka napihuje in zasmehuje verske resnice, ki jih krščanstvo uči. Kaj naj rečemo o takih trditvah? Ali se od novih odkritij in od novih iznajdb res ima krščanstvo kaj bati? Ali umetni spremljevalci zemlje in poleti v vesoljni prostor res dokazujejo, da Boga ni? VPRAŠANJE ✓'^'vreden odgovorimo na to vprašanje, si poglejmo od \ IJ bliže polete okrog zemlje in v vesoljstvo. Ko so začeli misliti na te polete, so morali dobro spoznati zakone, po katerih se ravna gibanje nebesnih teles v sončnem sistemu; to je gibanje planetov okrog sonca in gibanje satelitov okrog planetov. Dolgo časa je trajalo, preden so te zakone odkrili. Ljudje so sploh dolgo bili prepričani, da je zemlja središče vesolja, in da se vse vrti okrog nje. Šele leta 1543 je katoliški duhovnik Nikolaj Kopernik, po rodu Poljak, prvi učil, da je sonce v središču, okrog katerega se vrte planeti in tudi naša zemlja, luna pa se vrti okrog zemlje. Precej pozneje, 1613. leta, je Nemec Kepler na podlagi raziskovanj svojega učitelja Danca Tycho Brahe (1546-1601) natančneje določil pota planetov in zakone, po katerih se vrte okrog sonca. Izak Newton (1643-1727) je našel vzroke teh zakonov v težnosti, po katerih se ravna gibanje vseh nebesnih teles. Svoja odkritja je ta veliki učenjak objavil 1. 1687. Njegov nauk obstoji v tem, da se telesa privlačijo med seboj in ta privlačnost je toliko večja, kolikor večja in kolikor bližja so si telesa. Z manjšimi dopolnili, ki jih je dodala moderna znanost, je še sedaj v veljavi, kar je Newton učil. Teorija težnosti ima velikanski pomen, ker je na njeni podlagi mogoče spoznati zakone, po katerih se ravna gibanje nebesnih teles ne samo v sončnem sistemu, ampak v vsem vesoljstvu. Nauk splošne težnosti nam razlaga harmonijo, ki vlada v silno sestavljenem sistemu nebesnih teles. Ta veli- časten red vsebuje največje občudovanje, če pomislimo na neizmerne razdalje in hitrost, s katero se velikanski svetovi gibljejo. VAŽNOST NEWTONOVEGA ODKRITJA f Odkritje zvezdoslovca Newtona je omogočilo današnjim učenjakom, da-so začeli delati načrte za polete okrog zemlje in v vesoljni prostor. Na podlagi New-tonovega zakona o splošni težnosti je mogoče izračunati hitrost, ki je potrebna, da se kakšno telo v določeni razdalji vrti okrog zemlje; prav tako hitrost, ki se zahteva, da se telo odtegne privlačnosti zemlje in se usmeri v vesoljni prostor. Kar je še manjkalo Newtonu, je bilo tehnično sredstvo, ki naj bi dalo telesu potrebno hitrost, da ga spravi v tek okrog zemlje ali ga požene v vesoljni prostor. Dolgo časa je to ostalo samo pri sanjah. Treba je bilo čakati na dobo raket, da so uspeli. Raketni pogon z elektronskimi napravami je dal telesu zahtevano hitrost in določeno smer. Po mnogih poizkusih so spravili v tek okrog zemlje leta 1957 majhnega umetnega spremljevalca in leta 1961 so poslali okrog zemlje zračno ladjo, ki je nesla človeka. Pomen teh poskusov je v tem, ker dokazuje moč pogonskih sredstev in točnost elektronskih naprav za smer. Aparati, ki so jih namestili v umetne satelite, so omogočili spoznanje prostora okrog zemlje: kakšna je temperatura, kako gost je zrak itd. Vožnja človeka v zračni ladji pa je pokazala, kako to vpliva na človeka, na njegovo zdravje. Gotovo so te stvari zanimive in precejšnje važnosti, ker bodo služile kot podlaga za nova odkritja in za nove izpopolnitve. MAJHEN KORAK NA DOLGI POTI ozirom na to, da so nebesna telesa silno oddaljena od zemlje, saj je samo Mesec več kot 300.000 km daleč, druge zvezde, ki se vrte okrog sonca, pa so oddaljene milijone in milijarde kilometrov, je ta u-speh še zelo majhen. Če pa pomislimo še na druge zvezdne sisteme, poleg sončnega, potem je ta uspeh skoraj brez vsakega pomena. Vkljub vsej hitrosti, kakršno sedaj imajo rakete, bi človek moral desetletja, sto — in tisočletja potovati, da bi dosegel kakšne zvezde. Neizmerne tehnične in še druge ovire bo moral človek premagati, če bo res hotel poleteti na kak planet. In kaj bo na teh planetih našel? Na Mesecu, ki nam je najbližji in se vrti okrog naše zemlje, menda ni nobene vode. Podnevi je tam temperatura okrog 120° nad ničlo in ponoči je mraza okrog 150° pod ničlo. Kdo ve, če niso na drugih planetih še slabši pogoji za življenje? Če pomislimo na velikanske težave pri poletih na planete, potem bo človek ostal skromen in ponižen. Govor o osvajanju vesoljnega prostora je še malo preveč drzen. Kako pozabit’ to gomilo, kjer vaše zlato spi srce, ki vsem nam je vdano bilo, prav do zadnjega je dne? + Zdaj bivaš vrh višave jasne, kjer ni težav in ne skrbi. Tam sonce sreče ti ne ugasne, tam lepša zarja ti blešči. + Kruta smrt, čemu odvzela si nam drago mamico? Kar najraje smo imeli, spravila si v jamico. Res, le kratko je življenje na tem svetu naših dni, čakajoč zaupno v nadi, da skupaj snidemo se vsi. + Kako smo srčno vas ljubili, bili ste največji naš zaklad. Prezgodaj smo vas izgubili, bilo je konec lepih nad. + Te dni že eno leto je minilo, odkar srce tvoje poslovilo je od nas. Bil res si zgleden mož! Na grob polagamo ti svežih rož. Reši me, Gospod, večne smrti tisti groze polni dan: ko se bosta majala nebo in zemlja, ko prideš sodit svet z ognjem. Tisti dan, dan jeze, stiske in bede, veliki in silno grenki dan, ko prideš sodit svet z ognjem. Molitve ob krščanskem pogrebu (Rimski inisal, stran 904.) VELIKI UČEN JAKI SO VERNI LJUDJE Znano je, da so največji učenjaki globoko verni ljudje. To velja tudi za učenjake v jedrni fiziki. Ko so pred tremi leti vprašali ing. Florio, ki deluje pri oddelku za polete v vesoljstvo v Washing- \ JCostanj je. dozo v vi . . . tonu, kaj misli, ali bo osvajanje svetovnega prostora nagibalo bolj k materialističnemu ali idealističnemu pojmovanju, je dobesedno odgovoril: »Osebno mislim, da bo oprostitev človeštva ozkih zemeljskih mej postavila človeški rod pred skrivnosti vesoljnega prostora, ki bodo še bolj kakor naravni zemeljski pojavi opozarjali duha na bivanje Boga. Poznal sem mnoge učenjake, ki so bili znani materialisti, pa so danes, ko se ob vsakem novem odkritju množijo vprašanja, ki jih ne znajo razrešiti, pripravljeni, čeprav neradi, priznati neki višji red.« Na take izjave takoj slišite odgovor: »To je samo en glas. Kaj pa ruski učenjaki? Ti so sposobni še več narediti kakor drugi, pa so kljub temu brezverni.« — Ali so brezverni ali verni, tega ne vemo. Njihovih izjav ne poznamo. Ali si morete misliti, da bi mogli svobodno izjavljati, če bi verovali? Odkritij in iznajdb ne uporabljajo za širjenje brezboštva učenjaki, marveč pristaši brezbožne komunistične stranke, ki imajo napolnjene svoje glave z zastarelo nemško filozofijo. Čim bolj učenjak napreduje v odkrivanju, tem bolj spoznava, da je treba še mnogo odkriti. Neizmerno polje, ki se širi pred njim, ga nujno postavlja pred neskončnega Boga. To priznanje samo pa sebi vzbuja v njem čut skromnosti in ponižnosti. Vse, kar učenjak more iznajti, odkriti. Če se je človek dvignil šele 300 km nad zemljo, ga do lune samo v eno smer loči tisočkrat večja razdalja. S čisto znanstvenega stališča je mogoče reči, da umetni satelit okrog zemlje in poleti človeka v vesolje potrjujejo pravilnost nauka zvezdoslovca Newtona o splošnem zakonu težnosti, ki vlada med nebesnimi telesi. To je potrdilo reda, ki vlada v gibanju planetov, in neizmerne moči teh zakonov, ki raztezajo svoje kraljestvo do najbolj oddaljenih zvezd. NESPAMETNA TRDITEV rezsmiselna in brez znanstvene podlage pa je trdi-' tev, da polet človeka okrog zemlje dokazuje, da Boga ni. Krščanstvo uči, da je Bog ustvaril svet in je postavil zakone, po katerih se ravna gibanje nebesnih teles. Brezbožniki trdijo, da je snov, da je materija večna. Znanstvenega dokaza za to nimajo nobenega. Dejstvo je, da učenjaki danes ne govore več o večnosti sveta. Geologi trdijo, da je preteklo kaki dve milijardi let, odkar se je naša zemlja kot goreča krogla odtrgala od sonca. Od tedaj je zemlja po razvoju dobila sedanjo obliko. Nastopilo je v tem času, pred kako milijardo let, na njej življenje: najprej rastline, potem živali in nazadnje človek. Tudi drugi planeti, ki se sedaj vrte okrog sonca, so se od njega odtrgali. Učenjaki dalje govore, da so nekoč vsa nebesna telesa, ki jih je na milijarde, morala biti združena. Ko določajo čas, kdaj je to bilo, govore o desetih, petnajstih, dvajsetih milijardah let. Kaj pa je bilo prej? Snov je morala začeti bivati, od večnosti ne more izhajati, ker bi sicer morala biti neskončna in se ne bi smela izpreminjati. Vse, kar je omejeno in izpremenljivo, je končno, se je moralo nekoč začeti. — Ves razvoj in gibanje sedanjih zvezd se vrši po gotovih zakonih. Odkod so ti zakoni? Kakor postanka sveta, tako tudi zakonov ni mogoče razložiti drugače, kakor da izhajajo od nekega višjega pametnega Bitja. Kaj pa so učenjaki naredili? Spoznavajo snov, sile in zakone v naravi in vesoljstvu. Ničesar niso sami naredili: niti enega atoma, ne ene rastline, ne živali; niti enega zakona niso oni postavili. Samo odkrivajo v stvarstvu čudovite sile in zakone in nekatere od njih uporabljajo, da spuščajo majhne umetne spremljevalce okrog zemlje. Ali so s tem dokazali, da Boga ni? Kdor kaj takega trdi, dela podobno, kakor če bi kak dijak, ki še ne bi nič slišal o našem pesniku Prešernu in o njegovem »Krstu pri Savici«, enkrat ta spev dobil v roke, bi ga začel čitati in bi postal zanj navdušen. Naučil bi se ga, bi ga deklamiral pred drugimi, da bi še ti spoznali njegovo lepoto. Začel pa bi zmagoslavno zatrjevati: končno sem dokazal, da je trditev o nekem pesniku Prešernu samo bajka, tega pesnika sploh ni. Ali ne delajo prav isto brezbožniki, ki trobentajo v svet ob vsakem odkritju novih sil v naravi in novih iznajdb, da so dobili nov dokaz, da Boga ni? Sile so samo odkrili, jih niso naredili, pri novih iznajdbah niso nič naredili iz nič, marveč so samo sestavili in uporabili snovi in sile, ki so jih našli v naravi. Po kakšni logiki, po kakšni pameti potem zaključujejo, da so dokazali, da ni nikogar, ki bi jih bil naredil? Sicer pa niso učenjaki, ki bi kaj takega zatrjevali. Newton, ki je resnični iznajditelj teorije za svetovne polete, ni gledal v svojem odkritju dokaza, da Boga ni, ampak je v njem priznal nov dokaz božje modrosti in moči. Newton je bil globoko veren. Prof. dr. Jože Prešeren, Trst (v »Katoliškem glasu«) uganiti, je tisto, kar je Bog sam pred milijoni in milijardami let skril v svojo neizmerno knjigo narave. Newton je priznal: »Zdi se mi, da nisem bil nič drugega kakor otrok, ki se igra ob morskem obrežju, in sem enkrat našel lepši kamenček, potem lepšo školjko kakor moji tovariši, medtem ko se je pred menoj razprostiral neizmeren ocean resnice, ki je bil še neraziskan.« Prava znanost ne samo, da ne oddaljuje človeka od Boga, ampak ga k njemu približuje, če ima pravi namen, da bi spoznal resnico. Vsak napredek znanosti, vsako novo odkritje, vsaka nova iznajdba pomeni en korak bliže k Bogu, ki je Resnica sama. Dr. J. Prešeren PRAVI ŠPORTNIKI VEDO, KAJ JE TREBA STORITI V bližini Linza so tekmovali mladi nogometaši dveh , sosednih športnih klubov. Sredi napete igre razsodnik naenkrat zapiska. Nogometaši obstanejo in začudeno gledajo, kaj neki je. Pa vidijo, da gre mimo njih igrišča pogrebni sprevod. Mladi igralci so razumeli, kaj jim je storiti. Mirno so obstali vsak na svojem mestu. Šele ko je bil sprevod mimo, je spet zapiskal razsodnik na piščalko in tekma se je nadaljevala. Ko so dokončali tekmo, pride mimo župnik vračajoč se s pokopališča. Poišče razsodnika in se mu za njegovo res plemenito zadržanje do mrliča osebno zahvali in ga pohvali. Vernih duš dan O tihi dom, kjer naši dragi spijo, ob njih grobeh mi žalostno stojimo, za njimi bridke nam teko solze. Kako zvonovi žalostno zvonijo, iz njih glasov nam rajni govorijo, na njih ne zabimo, ki v grobih spe. O dragi, z nami ste se veselili, življenja križe z nami ste nosili, a vse je naglo, naglo je prešlo. Le kar za srečno večnost ste storili, če ste Boga in bližnjega ljubili, čez grob edino to je z vami šlo. Morda kak madež dušo še teži vam, iz vic proseči glas -vaš govori nam, naj vam pomagamo gor v sveti raj. O bratje, sestre, saj bomo molili. Pobožno vsi bomo Boga prosili, naj združi vse nas v raju vekomaj! Ksaver Meško Spomini na Tomaža Uradnik je razdeljeval begunce po hišah, v katerih so že stanovali drugi begunci. »Stisniti se morate!« je zahteval oblastno. Ljudje so stisnili zobe in ubogali, saj je šlo za sotrpine-. »Tu boste pa vi«rje dejal Tomažu in potrkal na neka vrata, ki jih je odprl mlad možakar. »Imamo le eno sobo in malo kuhinjo. Kam ga bomo dali?« se je s postelje oglasila ženska. »Res, ali zato imate dve postelji. Lahko noč!« se je odrezal uradnik, porinil Tomaža v sobo, zaprl vrata in se izgubil v noč. V sobi pa so se nekaj časa nemo gledali. Mož nato zakolne in reče ženi: »Pod posteljo naj gre spat!« Preden je žena kaj odgovorila, spregovori Tomaž hudomušno: »Pa bi bilo varno tam spodaj? Vesta . . . vajina teža in pa to »podarjeno« pohištvo... ne verjamem, da bi vzdržalo ...« Smeh se je lotil žene: »Ta je vredna starega vojaka! Jaz sem Nežika, ta-le cepec je pa Jakob. Kar tu zraven se boste stisnili. Gotovo ste od dolgega potovanja premraženi.« »Ne, naj vzame mojo posteljo,« se oglasi mož, »jaz in ti pa tvojo!« Led je bil prebit, moževa je obveljala in vsi so zadqvoljni legli počivat. Proti jutru prebudi Tomaža hladen piš čez čelo. Zaspano odpre oči in zagleda ob vzglavju belo ženo. Zagomazelo ga je, pogleda odločneje in vidi belo ženo podaljšano proti stropu. Spozna, da meče luna skozi špranje 'razbitega krova svoj sij na njegov obraz. Nasmehne se samemu sebi, češ, strahove vidi tam, kjer jih ni. Vstane in se v poltemi odpravi v kuhinjo. Ker se v njej ne spozna, se spotakne in se z ropotom znajde na tleh. Prihitita žena in mož. Mož vidi, kaj je in se vrne jezen v posteljo. Zena začne vsa uvidevna pomagati Tomažu pobirati stare kosti in stvari po tleh. »Zajtrk ste hoteli kuhati? Bežite no! Kdor hoče zajtrkovati, naj si sam skuha,« se nasmehne Nežika. Komaj jo Tomaž pregovori, naj mu pomaga, da bosta skupno pripravila zajtrk za vse. Ko pozneje pride mož v kuhinjo, je na mizi že okusno pripravljen zajtrk. Prvič tisto jutro sosedje ne slišijo prepira med tema dvema surovežema, kot ju je Tomaž prejšnji večer ocenil sam pri sebi . . . * Tomaž se je spomnil bele žene. Vzel je del škatle Rdečega križa, zalepil papir in vse to pribil na strop. Stvar je bila pozabljena do prihodnjega dežja. Tedaj si je moral pomagati s starim dežnikom, dokler ni Jakob popravil strehe. Vsled starosti Tomaža niso silili delati. Zaželel si je pa vrtnarjenja. Toda ni imel sreče. Otroci so mu v svojih igrah vse po-mandrali’. Poizkusil je z njimi zlepa in jim je obljubljal čokolade in bonbonov. Otroci so mu sveto obljubljali poboljšanje, pocuc-Ijali bonbone in se z vriskom in vpitjem: »Tom, Tom, bom, vom. Daj, daj bonbon!« podili zopet kot prej. Ta vrisk pa mu je dal idejo. V starem hlevu je zbral otroke, jih začel učiti peti in jim pripovedoval pravljice. Nikdar ni bil pevovodja, ne otroci vsi rojeni pevci, pa kljub temu je šlo z veliko potrpežljivostjo počasi naprej. Pripovedoval je, da bo iz njih naredil skavte in da morajo imeti svoj dom. In malčki so začeli na vse njihove brihtne načine, dovoljene in nedovoljene znašati skupaj vse, kar je potreboval za ureditev otroškega doma. Nazadnje so tudi zazeleneli in zacveteli vrtovi tega dela taborišča. Del hleva je celo spremenil s pomočjo deklic v domačo kapelo. Nekega večera pride Nežika vsa objokana domov. V trgovini so ji dejali, da ji na upanje ne dajo več. Kako naj zaupajo takemu, ki živi »na koruzi«? Zabolelo jo je in zavedela se je, da res ne živi prav. »Prav so vam povedali. Sicer je bilo to malo trdo rečeno, pač pa prav in pošteno,« je rekel Tomaž, ko jo je videl v solzah. Nežika ga je pogledala, saj je bila vajena od njega drugačnih, milejših in sočutnejših besed. »Uredita stvar, pa bo vse v redu in boš srečna,« pravi nato Tomaž. »Bom govoril z Jakobom. Tako ne gre naprej,« je dodal. Pozneje je srečal Jakoba in ga povabil v »skavtski« dom. Dolgo, dolgo sta govorila, se prepirala in razmotrivala. Nazadnje je Tomaž Jakoba pripravil, da še z Nežiko poroči. Jakob je bil muhast, vendar je le uvidel, da je lepo urejeno razmerje edino okolje za košček sreče na tej nesrečni zemlji. Tisti večer je bila v njunem in Nežiki-ncm srcu prvič zares sreča. Tomaž se je veselil. Z otroki je uredil dom skavtov in kapelico ob njem. Tudi drugi starejši so mu pomagali. V tej kapelici sta se potem Jakob in Nežika poročila. Otroški zbor je prepeval in se v ponos staršev lepo odrezal. Tisti dan je Tomaž Ne-žiki na ljubo zapel tudi solo Ave Marija. Nekaj mesecev po Nežikini poroki je Tomaž nekaj delal v vrtu. Zaslišal je preplašen Nežikin krik: »Tomaž, Tomaž! Na pomoč!« Pognal se je skozi vrata v hišo. Dva možakarja sta držala Nežiko in eden ji je tlačil nogavico v usta. Tomaž se je zakadil mednje in nastal je pretep. Nežiki je uspelo se izmuzniti, možakarja pa sta skušala obvladati Tomaža. Presenečena in v strahu sta ga skušala pritisniti k tlom. V nepremišljeni naglici je eden od njiju potegnil nož in sunil v Tomaža. Stari vojak se je zravnal, zahropel, opotekel in zgrudil na posteljo. Moža sta planila iz sobe, a zunaj se je že zbrala gruča ljudi. Vse je vpilo, se zagnalo vanju in ju držalo, dokler ni prišla policija. Otroci so se zbrali okrog ležečega Tomaža. Držal se je za prsi in jih milo gle- dal. Spomnil se je na belo ženo ... Ni je bilo tam. Karton škatle Rdečega križa je bil pribit na stropu. Rdeči križ se je razločno videl. A Tomaž ga ni več videl. Dotrpel je svoj križ in sredi svojih ljubih otrok zaspal za večno. Prihrumeli so v sobo odrasli. Otroci so začudeni gledali njihovo razburjenost. Nežika se je vrgla na Tomaževo truplo in neutolažljivo jokala . . . Neka starka iz bližine je prinesla staro zvito božjepotno svečko in dejala: »Bog se usmili njegove duše! Božja volja je bila, da ga pokliče . . .« Po vseh domovih tega bornega taborišča so to noč sočutno molili za dušo pokojnega strička Tomaža. Ap * iz onoittcuutoa (Nadaljevanje) Ti si mi nekoč rekla, da nihče ne pride v pdkel, ne da bi vedel. Neki svetnici da je bilo to razodeto. Jaz sem se temu smejala. Rada pa sem se tudi skrila v zavetje te razlage. Torej bo že še mogoče, si kako pomagati, sem si mislila na tihem. Kar si ti trdila, je res. Jaz sicer pred svojo nenadno smrtjo nisem poznala pekla takega, kakršen je. Noben zemljan ga ne pozna. Toda bila sem si čisto na jasnem: — Anica, če ti umrješ, boš šla sprta z Bogom tja v večnost. Nosila boš posledice. Preokrenila se nisem, ker me je moč navade, kakor sem dejala, vlekla v isto smer naprej, v moči tiste enakomernosti, ki je tembolj stalna čim starejši je človek. Tako je nastopila moja smrt. Pred tednom je bilo — govorim po vašem štetju, kajti po bolečinah bi lahko rekla, da gorim tu v peklu že deset let — pred tednom torej sva na neko nedeljo z možem šla na izlet, ki je bil zame poslednji. Krasen je bil napočil tisti dan. Jaz sem se počutila dobro kakor malokdaj. Neki nenavaden občutek sreče in radosti me je bil prevzel. Toda glej, ko sva se zvečer vračala, je bil moj mož nenadoma oslepljen po nekem avtomobilu, ki je pridrčal v nasprotno smer. Izgubil je pot. Jesses! — me je pretreslo. A to ni bil pobožen vzdihljaj, marveč le krik prestrašenja. Zmečkalo me je nekaj ob neznanski bolečini. Toda če jo primerjam s sedanjimi, jo moram imenovati le otročarijo. Potem se mi je stemnilo pred očmi ... Neverjetno, prav isto jutro mi je bila kakor nalašč nepričakovano šinila v glavo misel: — Nedelja je. Kaj pa, ko bi ti zopet enkrat šla k maši? — Zvenelo je nekako milo proseče. Jasno in odločno je bil moj Ne presekal nit teh misli. — Kako, da se ne morem iznebiti te neumnosti enkrat za vselej, ne da bi mi zopet in zopet šinila v glavo! — sem vzkliknila nevoljna nad samo seboj. — Karkoli naj bo po smrti, prevzamem vse posledice. — Sedaj jih moram pa nositi. Kar se je zgodilo po moji smrti, ti je najbrž znano. Usoda mojega moža, moje matere, mojega trupla in potek mojega pogreba mi je v vseh podrobnostih znan, po naravnem spoznanju, ki ga imamo tudi tukaj. Kar se sicer na zemlji godi, vemo le nejasno. Kar pa je bilo z nami v ožji zvezi, to vemo bolje. Tako jaz vidim tudi tvoje sedanje bivališče. V trenutku ločitve moje duše od telesa sem se kakor nenadoma probudila iz teme. Videla sem se obdana z neko kričečo svetlobo. Bilo je na istem kraju, kjer je ležalo moje truplo. Zgodilo se je kakor v gledališču, ko naenkrat vse luči v dvorani zamrejo; zastor zdrči narazen in se pred nami strahotno razsvetljen razgrne nepričakovan prizor. Prizor mojega življenja. Kakor v zrcalu se mi je pokazala moja duša. Vse poteptane milosti od prve mladosti pa do zadnjega Ne, ki sem ga bila vrgla Bogu v obraz. Postalo mi je pri srcu kakor morilcu, ko mu na sodni obravnavi privedejo pred oči njegovo umorjeno žrtev. — Ali naj obžalujem? Ne, nikdar! Ali naj se sramujem? Ne, nikdar! A tudi vzdržati nisem mogla pred očmi tistega Boga, ki sem ga bila zavrgla. Tako mi je ostalo le eno: beg. Kakor je Kajn bežal izpred Abelovega o-bličja, tako je potegnilo mojo dušo izpred pogleda na to grozoto kot vihar. To je bila posebna sodba! Nevidni Sodnik je dejal: Pojdi! In moja duša je švignila kot žveplenobarvna senca sem dol na kraj večnega trpljenja.“ (Prihodnjič konec) Nekateri pravijo . . . Saj tudi mi verujemo! Nismo brezbož-neži, le tako primitivni, tako ozki nočemo biti. Verujemo v neko višje bitje, v moč, ki vse vodi, verujemo v moč dobrega, v vse plemenito in visoko. Toda osebnega Boga, ki bi v gromu in bliskih ljudem dajal zapovedi, tega ne verujemo! Seveda, lahko je verovati v Boga, ki ničesar noče, ki nam ničesar ne reče, ničesar od nas ne zahteva! To je vera tistih, ki pravijo, da Boga srečujejo v naravi, v gorah, gajih in 1-ogih! Pred takim »Bogom« seveda človek lahko dela, kar se mu zdi. Konec koncev se tak »Bog« razblini v nič! To ni več vera, temveč prikrita nevera! Taka vera je dostikrat le nedoločeno čustvo in nejasno govorjenje, drugega nič. Zato pa tudi nekaj najbolj primitivnega! Tako so o Bogu mislili prvi ljudje na zemlji. Slutili so neko višje bitje, ustvarili so si idejo o Bogu, to pa je tudi bilo vse. Kaj višjega niso zmogli. Kaj več o Bogu lahko zvemo le, če se nam sam razodene. Prav to pa je bistveno v krščanstvu, da namreč vsebuje to, kar nam Bog odkriva. Ribiči v TriaSkem zalivu Slika slovenske vasi. Narisal jo je rudar Lado Oblak iz Osterfelda v Nemčiji. Na prireditvi dne 24. septembra je občudovalo to sliko nad 350 naših rojakov. Kaj in kakšen je Bog, ni odvisno od tega, kar mi slutimo, kar mi menimo. On je takšen in to, kar nam sam o sebi razodene! Vero že sprejmem, ampak Cerkve res ni treba! Vera je zame popolnoma duhovna zadeva, ponotranjenje, dvig duše. Za to pa ne potrebujem Cerkve, njene organizacije, brezpotrebnih ceremonij, obredov, božjih služb in duhovščine ... Želiš si torej — vzemimo kot primer — glasbe, čudovitega kraljestva glasov, naslajanja ob skladnosti melodij, a vse to brez inštrumentov, brez učbenikov o glasbi, brez šol, predvsem pa brez učiteljev glasbe, brez dirigenta. Vse to ti je nepotrebni, po-zunanjeni direndaj. Čeprav je vera nekaj duhovnega, kljub temu potrebuje ljudi, ki jo učijo, razlagajo, in ki vodijo božjo službo. Brez tega enostavno ne gre. Kdor hoče vero v privatni zakup, je verski individualist. Če bi vsi tako mislili, potem v dveh, treh rodovih vere ne bi bilo več. Ne bi bilo več krščanstva, tudi tvojega ne, če ne bi bilo ljudi, ki bi vero učili, razlagali, jo razširjali, skratka: če ne bi bilo Cerkve, ki krščanstvo nosi. Vere od Cerkve ne moremo ločiti, to ne gre! Kdor prizna vero, mora logično priznati tudi Cerkev. Vera je stvar čustev. Včasih človek tudi kaj takega potrebuje. Kadar ima torej potrebo po čustvih, pa naj sc je oklene ... Vera naj bi potemtakem bila za okrasek življenja, z rožami na oltarju, s preprogami in sladkimi melodijami naj bi lepšala poročno slavje, skrbela za božično ganotje, z resnobo spremljala pogrebe . . . Ne, tako ne gre! Čustvo igra pri veri postransko vlogo. V krščanstvu in Cerkvi gre za Boga, njegovo besedo, za dejstva, za resnice, ki segajo globoko v življenje. Gre za sprejem ali zavrnitev božje besede, za dokončni »da« ali »ne«, nikakor za trenutna razpoloženja. Cerkev ni pogrebni zavod kakor tudi ne društvo za ganljivo praznovanje božiča . . . Kdor tako govori, ne ve, da v težkem duhovnem boju danes čustva sama ne vzdr-že, da so brez cene. Gre za resnico in trdo življenje po njej. Ohit'eiea po morju piana Pod tem naslovom popisuje znancem pot iz Sev. Amerike v Avstralijo p. Odilo Hajnšek, potujoči misijonar, doma s Štajerskega, ki se je odločil, da gre kljub svojim letom delovat med novodošle rojake v daljno Avstralijo. Vsega ne moremo tu pripodovati. Moramo pa povedati, kakšno presenečenje je na ladji doživel. Med postrežnicami so, tako piše, dekleta z vseh vetrov. Tako je ena Havajka, druga Švicarka. Debelo pa je pogledal, ko pride tretji dan k njegovi mizi dekle in ga nagovori po slovensko. Sredi lihega oceana na tuji ladji in slovenska beseda iz ust prijaznega dekleta! Potem se je bilo treba seveda seznaniti. Pater je zvedel, da ji je ime Helena Dra-govan, rojena nekje v Minesoti v Ameriki. Njena mati je bila doma iz Metlike. Dekle je govorila kar dobro slovensko. Še s pesmijo sta poizkusila kar tam pri mizi na ladji, da so ju vsi zavistno gledali za dobro voljo: »Češčena si Marija, je angelski glas!« Potem sta urezala še eno: »Na planin’cah sončece sije!« To je bilo veselje! Helena mu je povedala, da ima od vse hrane na svetu najrajši — krvave klobase. Torej res prava Slovenka. Pa tudi pošteno dekle! Vsako jutro je bila na ladji pri maši in tudi k obhajilu je šla. Naslednji dan je Helena pripeljala p. Odilu nekega moškega, ki je tudi v službi na tej pacifiški ladji. Rekel je, da je Frank Sherdina in da je bila njegova mama Slovenka, rojena Kobe. Ta Frank je imel 45 let, rojen v Chicagu. Našteval mu je, katerih Slovencev se dobro spominja iz svoje mladosti in katere naše duhovnike pozna iz tistih časov, ko je bil še sredi Slovencev. P. Odilo je vprašal Franka, če zna kaj slovensko. Pa je rekel, da ne dosti, ker so morali doma zaradi očeta govoriti le angleško in je bila njegova mati rojena že v Ameriki. A razume da še precej, ker je govoril s staro mamo in s starim očetom. »Povedati pa znam še samo tri besede,« je rekel Frank, »namreč: potica, klobase in hudič.« Pater Odilo se je moral seveda zasmejati in je rekel: »Fant, dobro si prestal preizkušnjo za Slovenca, če znaš te tri besede.« Potem mu je pa povedal, da je ta zadnji »svetnik« bil včasih pri Slovencih zelo v časteh, kdaj pa izgublja na svojem ugledu . . . Frank je bil ves vesel, ko je tako s Heleno in p. Odilom obujal stare spomine; p. Odilo tudi, saj je znova videl, kaj je to slovenska beseda, iz roda v rod po starših prenašana in kako zanjo na tem svetu ni meja. Kamorkoli greš, naenkrat boš srečal Slovenca in bosta znanca, kot da bi bila doma iz iste vasi. Slovenska zavest in slovenska beseda osrečujeta tudi tiste, ki niso bili rojeni na slovenskih tleh, pa se zavedajo, da jih je rodila slovenska mati, da je bil njih oče rojen na tistem koščku Evrope, ki se mu pravi: Slovenija. IZ NICE: To je naš ponosen rod slovenske kraške korenine! Vinko z leno Marijo, |>otcm pa France in Loj/e in Polhov Lojze in takšen par, kot ga je treba iskati: Gabrijel in Zora! Umno pravi, da se bo takšnim pridružil! 1 v nekaj semestrih končal slavistične študije na univerzi v Oslu. Sestra pa je letos dovršila šolo za ročna dela in postala učiteljica ročnih del. Rojaki pišejo K 10-letnici „Naše luči”: Želimo jo še naprej brati, ker je v njej naš lepi slovenski jezik, katerega smo se naučili od svojih staršev, za kar smo jun zelo hvaležni! List „Naša luč” nam je že velikokrat pokazal naš lepi slovenski ideal in slovensko srce. Piše o veselju, o evangeliju, o cerkvenem letu, o krščanskem življenju, prinaša novice iz vseh slovenskih misijonskih okrožij v Franciji in v drugih državah, sporoča kako živijo naši bratje po svetu. V Sloveniji nisem bil še nikoli: čitanje in slovenska glasba mi dajeta možnost spoznati slovenski narod pod geslom: „Kog in Slovenija!” Zelo sem hvaležen ravnatelju „Naše luči”! Naj „Naša luč” še naprej sveti vsem Slovencem doma in na tujem! Pozdravljeni in še vnaprej želim mnogo uspeha! — Štefan Kotar, Charcot 121, Rue Cdt St. Avold (Moselle) Francija. $e o Salominčanih ... Kratko pojasnilo k članku »Zgodovina slovenskih izseljencev v Pas-de-Calais, v severni Franciji« v zadnji številki. Po predzadnji svetovni vojni se je v severno Francijo naselilo precej Slovencev. Prvi tukajšnji slov. izseljenci so 1. 1925 ustanovili »Društvo sv. Barbare« Lievin, »Društvo sv. Barbare« Bruay in »Društvo sv. Barbare« Sallaumines (izg. Salomln). V bližini Salomina je gostilna s prijazno dvorano, v kateri je bilo že mnogo slovenskih pevskih koncertov, igre in druge razne proslave. V omenjeni dvorani se še dandanes zbere največ Slovencev. Zato tudi pevci in igralci društva jug. rudarjev sv. Barbare iz Bruay-a radi priredijo kaj veselega in zabavnega, česar so tudi Salomin-čani prav veseli in se iz daljne okolice radi pri Mlinarju zbirajo. Že ime pove, da je družina Mlinar slovenske krvi. Omenim še to, da že okoli 30 let gospodarijo na omenjenem mestu. F. P., Francija Ljubi mi bratje in sestre po svetu ... Bliža se Božič ... Z veselim srcem ga pričakujemo in tudi večkrat s skrbjo, kako bi obdarovali svoje ljube in jim naredili 'čim več veselja . .. POIZKUSI: Gotovo bo Bog blagoslovil naš Božič, ako se spomnimo tudi naših tako skromnih ali vendar najboljših prijateljev: izseljenskega duhovnika — in — »NAŠE LUCI«! Večina izseljenskih duhovnikov nima zadostnih dohodkov. A o tem molče. Mi smo njim pa toliko dolžni! Brez njih in »Naše luči« bi mi Slovenci sploh ne vedeli eden o drugem po svetu. Tq bi bilo prav žalostno! Izseljenski duhovnik mnogo tiho pretrpi za »svojo čredo«. Le Bog pozna njegove težave. — Olajšajmo vsaj njegove skrbi za »vsakdanji kruh« — in darujmo velikodušno! Saj vse Bog povrne tisočero... in mi smo tako veseli v srcu, ako smo storili kako dobro delo. — Slovensko srce je »zlato« srce . . . Naj bi ostalo tudi v bodočnosti tako! Izseljenski duhovnik je kakor član družine. Te besede so glas slovenske vesti. (Dopis iz Anglije). * Ker se celo od najbolj poznanih nisem mogla posloviti v Parizu ob odhodu v Avstralijo, se s tem zahvaljujem vsem, ki so mi kaj dobrega storili ali svetovali. Posebej pa: č. gg. Čretniku, Flisu in Lavriču, sestri Rozaliji, dalje Minki ]. in Antoniji L. Po Vas, draga dekleta, mi je tu najbolj dolgčas, ker se tu ne sestajajo dekleta kakor v Parizu. Bog plačaj! — Cvetka Bukovčeva, Sydney, Avstralija, a Z veseljem čitam „Naso luč", ki mi je spomin na domovino in moj materinski jezik . . . V. A., Nemčija „Tukaj Alsdorf (Nemčija). Darinka Zavec pri telefonu.. Gorenjski pogled Jesen meglena, Ustje osuScno. Gleda ob plotu starka zaskrbljeno. Ptice selivke so že odletele. V toplejših krajih bodo žvrgolele. Veter zavija ostro, jesensko. Bliža sc sneg nad lepo Gorenjsko. Spet l>o prekrita z odejo belo. Srce bo mladih zopet veselo. Smuči, sani bodo oživele, lepote Gorenjske časti bodo žele. Prelepi vrhovi bodo zvečer, ko sonce zahajalo bo in l>o mir. Žnidaršič, Švedska Kje naj bi tak lepo bilo? Kje naj bi tak lepo bilo kot je bilo doma pri nas — pod lipo v hladni senci — to vemo mi, Slovenci! Zakaj tedaj doma bi ne ostali v presrečni vasi domovine? Ker le preveč po hrbtu so nam dali ti „mrzli strici” — Jugovine! Slovenec vsak prav dobro ve, zakaj sedaj zapušča dom. Ob koncu vladavine te domov bo klical vaški zvon. Tedaj, tedaj pa, ko bo to, mi vsi se vrnemo in za Martinovo nedeljo doma bo vitica zmanjkalo ...! Za danes, Soča iz višav in zlati nam studenci s tujine prejmite pozdrav od nas, ki zvesti smo — Slovenci! Drašček Franci, Francija Zadnji čas. — Mož se vrača z lova. V trgovini kupi zajca, ki ga potem bahavo izroči ženi. Zena odnese zajca v kuhinjo. Ko pa pride nazaj, pravi: »No, prav zadnji čas je bil, da si lega zajca ustrelil, ker že diši.« POSETNICA 2a do&w volfa Prijatelj otrok. — »Brez otrok ne bi mogel živeti.« — »Imate veliko družino?« — »Ne, ampak otroški zdravnik sem.« Moč navade. — V Chicagu je pred meseci Prignal nekdo na policijo psička. »Na ulici seni ga našel; najbrž ga je izgubila kakšna raztresena dama,« pravi. — »Kako pa veste, da ga je izgubila dama?« ga vpraša uradnik. — »Zelo preprosto. Po vseh ulicah, koder sva hodila, se je pes ustavljal le pred trgovinami z ženskimi klobuki . . .« Uzmovič. — Neki tat je stal pred sodnijo. V avtobusu je izmaknil nekomu denarnico in dama, ki ga je opazila, je zadevo prijavila policiji 'ter so ga zaprli. Tat je tajil, da je kaj ukradel. »Nima smisla tajiti. Pet prič je, ki so vas videle!« pravi sodnik. A uzmovič mu odgovori: »Gospod sodnik, ne bodite tako lahkoverni. Jaz vam pripeljem 50 prič, če želite; vse bodo izjavile, da me niso videle.« Diplomat moraš biti in se prikupiš ljudem. V neki razkošni palači je služila mlada sobarica pri starejši gospe. Ta se je ravnokar pogledala v zrcalo in pravi sobarici: »Vse kaže, da se res staram.« — »O ne, gospa,« je odgovorila sobarica. Zrcalo ne kaže dobro. Zdaj ne izdelujejo več tako izvrstnih zrcal, kot so jih izdelovali v starih časih.« Gospe je bil odgovor všeč in ji je dala popoldne prosto ... U Q A N K E PRAVOKOTNIK Besede pomenijo navpično: I. štirje enaki soglasniki, 2. posvetovanje, 3. žensko ime (tuje), 4. leži pozimi po tleh, 5. prva Polja krepost (čednost), 6. ne dva, ampak samo..., 7. ne domača, ampak..., 8. velelnik od iskati, 9. vstavi: -EJA. Ce si prav rešil pravokotnik, dobiš od I.—II. in od III.—IV. ime dveh praznikov v novembru. O. lunčan VIC Kaj je ta gospod po poklicu? NAGROBNIK ŠEN VOR S H A H A R Kaj je napisano na tem nagrobnem kamnu? Naslovi izseljenskih duhovnikov ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Oft'ley Road 02, London S. W. 9., England. — BELGIJA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Liege, ßelgique. — Kazimir Gabore, Grand’rue 21L, Charleroi, Belgique. — FRANCIJA: Nace Čretnik, Jože Flis, Ciril Lavrič, vsi: rtu: S. Fargeau 4, Paris XX, France. — Msgr. Valentin Zupančič, rue Claude I>ebussy 17, Lievin, Pas-de-Calais, France. — Stanislav Kavalar, Pavillon XII/43, Billy-Montigny, Pas-de-Calais, France. — Anton Dejak, rue Victoirc 33, Aumetz, Moselle, France. — Msgr. Stanko Grims, rue N. Colson 24, Merlebach, Moselle, France. — P. Jakob Vučina, 11 Montee Claire-Virenque, Nice (A. M.), France - NEMČIJA: Ciril Turk in Ivan Ifko, oba: Ma-thildestr. 18, Obcrhausen-Sterkrade, Westf., W. Deutschland. — Dr. Franc Felc, Hindenburg-Str. 20, Esslingen/Neckar, W. Deutschland. — Dr. Janez Zdešar in Franc šeškar, oba: Zieblandstrasse 32/11. Rgb., München 13, W. Deutschland. — NIZOZEMSKA: Vinko Žakelj, rue des Anglais 33, Luik, Belgie. Knjigarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu sporoča: K Rimskemu misalu (glej oglas v zadnji številki »Naše luči«) se dobi tudi pripravna nožnica, v katero vtakneš knjigo po uporabi. Cena: 7.— šil. Knjiga Srečka Gregorca FUNDAMENTALKA, učbenik za utrditev, utemeljitev in obrambo naše vere, 144 strani, stane 30.— šil. Sedaj je izšla izpod peresa istega profesorja verouka tudi DOGMATIKA, učbenik za razlago resnic naše vere, 182 strani. Ta stane 35.— šil. Še je na zalogi pripraven in preprost učbenik za učenje francoskega jezika HITRO ZNATI FRANCOSKO. Vsakemu rojaku v francosko govorečem svetu ga toplo priporočamo. Tudi Hrvatje in Srbi se iz njega lahko nauče nekaj francoščine. 168 strani. Cena 25.— šil. Periodiquc Vez med Slovenci v zapadni Evropi 10. LETNIK » « IZIDE desetkrat v letu; vsak mesec razen junija in avgusta. J> « ZA NAŠE MALE Pa se dajva! DOPISE za številko, ki izide konec meseca, mora uredništvo prejeti vsaj do 10. « mesecu. »« Kdor list želi, naj se obrne do bližnjega poverjenika ali pa naj ga NAROĆI naravnost pri upravi v Celovcu. » « Ce ga naročite pri upravi v Celovcu, STANE NA LETO 28 šil., 50 bfr, 6 NF, 4 h. gld, 5 DM, 700 lir, 12 angl. šil., 8 norveš. kron, 6 švedskih kr., 1.50 dolarjev. » « UREDNIŠTVO IN UPRAVA: „Naša luč", Viktringer Ring 26, Celovec — Klagenfurt, Austria. » « Za uredništvo odgovarja: dr. Janko Hprnböck. Založba: Družba sv. Mohorja. Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Vsi v Celovcu. Printed in Austria A j, a j ----------