Z ENOTNIM NASTOPANJEM SE
VEČ DOSEŽE str. 2
10. OBLETNICA ČASOPISA PORABJE str. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. februarja 2001  Leto XI, št. 4
...nihče materi Slovenki ne brani...
Osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v Porabju je bila 4. februarja v Monoštru v Slovenskem domu. Slavnostni nagovor, ki ga objavljamo v celoti, je imela Valerija Perger, višja svetovalka za porab-sko šolstvo.
 Človek ne umre takrat, ko ga pokosi smrt, če se smem izraziti staromodno. Srednjeveško. Človek preneha biti človek takrat, ko neha misliti, brati, raziskovati. Če bomo opustili branje vseh knjig tega sveta, bomo končno v nevednosti... V usodi knjige lahko prepoznavamo naravo družbe in količino svobode v njej... Besede pokojnega slovenskega razumnika Bojana Štiha so se mi zdele najprimernejši uvod v današnje praznovanje slovenskega kulturnega praznika. In ne morem mimo tega, da jih ne bi parafrazirala, priredila “za današnjo rabo”, po moje: Porabski Slovenci bi prenehali biti Slovenci takrat,-ko bi opustili rabo svojega maternega jezika, ko bi zatajili svojo kulturo in tradicijo. Takrat bi končno utonili v morju večinskega jezika in kulture. V usodi rabe slovenskega jezika v Porabju lahko prepoznavamo naravo porabskih slovenskih ljudi in količino želje po ohra-
njanju slovenstva v njej...
8. februar, slovenski kulturni praznik, obletnica smrti enega največjih sinov slovenskega naroda, pesnika Franceta Prešerna. Lani smo s ponosom praznovali 200-letnico njegovega rojstva, saj ni nobenega dvoma, da je Prešernov pesniški opus ena temeljnih postavk v našem zgodovinskem spominu; mimo njega ne more noben Slovenec. Prešeren je v nemirnem 19- stoletju slovenščino kot jezik majhnega, nesvobodnega naroda s svojo vrhunsko poezijo povzdignil med velike evropske kultivirane jezike. To mesto ji pripada še danes in ji bo vedno, če bomo le mi vsi, Slovenci na tej in onih
straneh meje, celoten slovenski kulturni prostor, hoteli in čutili tako. Če bo v nas spoštovanje do svetinj preteklosti in želja po svetli prihodnosti skupnega slovenskega kulturnega, predvsem pa jezikovnega prostora.
Pesnik Prešeren je s svojimi vrhunskimi pesniškimi stvaritvami zapel visoko pesem ljubezni, slovenski domovini in poeziji. Ljubezenski soneti, Sonetni venec, Gazele, Krst pri Savici, številne druge pesmi so svetli biseri v bogatem mozaiku slovenske duhovne kulture. Njegova Zdravljica je slovenska himna. Njegova poezija je slavospev upanja, pričakovanja in srca. Za vse
čase in prostore.
Praznik slovenske kulture je praznik vseh Slovencev; vseh oblik in vsebin izražanja kulture, predvsem pa tistega temeljnega, kar nas opredeljuje kot narod z globokimi koreninami in tradicijo: slovenskega jezika. V vseh njegovih funkcijah in oblikah. Ta vidik je veliko bolj prisoten in izpostavljen v zamejstvu, od Trsta, preko Celovca do Monoštra, kjer je jezik kot temeljna osebna izkaznica slovenske skupnosti dan za dnem ogrožen, s tem pa je ogrožen tudi obstoj zamejskih Slovencev. In kdo ga ogroža? V veliko primerih prevlada večinskega jezika, ki, površinsko gledano, vs-
topa v vsakdanje življenje ljudi vsepovsod. Tudi zakoni so , v mnogih primerih napisani tako, da omejujejo življenje manjšinske skupnosti. Toda - nihče materi Slovenki v Porabju ne brani, da bi svojega otroka učila slovensko, nihče ne brani družbi Slovencev v gostilni, trgovini, šoli, cerkvi, da bi med sabo govorili slovensko!
To so majhni koraki, ki bi jih vsak izmed vas lahko naredil, brez prevelikega truda in napora, in take drobne stvari bodo odločale o vašem preživetju, dragi porabski Slovenci. Ne proslave, praznovanja in vzneseni govori, čutiti in živeti je potrebno kot Slovenec, brez rezerve. In preživetje.slovenskega jezika, vašega lepega porabskega narečja, v Porabju je odvisno samo od vas...
Narod si bo pač pisal sodbo sam, če zaključim po Cankarjevo. In usoda slovenstva v Porabju je samo v vaših rokah. Ker sem še vedno tu, med vami in z vami, verjamem, da svetla usoda...”
- 8. februarja je Državna slovenska samouprava pripravila praznovanje slovenskega kulturnega praznika za vse šolarje. Fotografija, ki jo objavljamo, je s te prireditve.
2
Z enotnim nastopanjem se več doseže
Red mora biti
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je predsednik R Slovenije Milan Kučan sprejel predstavnike zamejskih slovenskih organizacij iz Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške. V svojem pozdravnem nagovoru je poudaril pomembnost Prešerna, ki je že v njegovih časih simboliziral tudi idejo o prihodnji Evropi, v kateri »ne vrag, le sosed bo mejak«...
Demokratična večkulturna okolja zmorejo povezovati, združevati in bogatiti. Pravica do uporabe svojega jezika, kulture, nacionalna enakopravnost in upoštevanje različnosti ter strpnost - to so vrednote vsakega naroda posebej in skupne evropske vrednote. Zato so in bodo vse bolj pravice in varstvo vsakršnih, še posebej narodnostnih manjšin, vse manj zgolj notranje vprašanje posameznih držav. So del skupnih temeljnih človeških vrednot. Prihodnja Evropa bo naš varen skupni dom, če bo spoštovala različnost in enakopravnost, če bo strpna do drugačnosti., je povedal predsednik Kučan, ki je potem na kratko pregledal položaj slovenskih manjšin v posameznih državah. Srečanje je potekalo prav v obdobju, ko so v Italiji sprejemali zakon o zaščiti slovenske manjšine, zato je predsednik izpostavil prizadevanja Slovenije,
da bi italijanskim sogovornikom pojasnila, da je sprejetje zakona»pravna in moralna dolžnost Italije, ne samo do slovenske manjšine, ampak tudido Evrope«. 0 položaju slovenske manjšine v Avstriji je predsednik ugotovil, da so se »kljub vzponu svobodnjakov nekatere stvari obrnile na bolje«, za kar se je zahvaliti skupnemu in enotnemu nastopu manjšine, ki je tako
postala upoštevanja vreden sogovornik v dialogu z oblastjo.
Prav enotni nastop je omenil tudi pri Slovencih na Madžarskem, ki je tudi v
lanskem letu obrodil nekaj pomebnih rezultatov. Med temi je omenil začetek oddajanja radia Monošter, «,katerega financiranje, to upravičeno pričakujemo, bo madžarska stran vendarle uredila« je nadaljeval in dodal: »Pri skrbi za mlade rodove upamo, da bodo vaša prizadevanja pri madžarskih oblasteh za kvalitativne kriterijepri financiranju osnovnih šol s pretežno slovenskimi učenci obrodila sadove. Naša skupna želja je, da borno letos poglobili čezmejno sodelovanje tudi z mejnim prehodom Verica--Čepinci in s prekategorizacijo mejnega prehoda Martinje-Gornji Senik.« Predsednik Kučan je poudaril, da se Slovenija zaveda odgovornosti matične domovine, da pomaga zamejskim skupnostim pri temeljnih dejavnostih, »vendar je to najprej ena temeljnih dolžnosti držav, v katerih slovenske manjšine živimo.«
M.S.
Čestitke ob 10. obletnici
Spoštovani!
Ni nas malo tistih, ki začnemo delovni dan s časopisom. Le-ta beleži dogodke, o katerih živahno razpravljamo, ter prenekatere druge, ki bi morda neopaženo šli mimo nas, morda prav kmalu v pozabo. Tiskana beseda pa ostaja neminljiva.
Zamejski tisk opravlja dodatno nalogo. Poleg obveščanja, komentiranja, poučevanja, nenazadnje s humoristično rubriko tudi kratkočasenja, je neprecenljiva dejavnost zamejskega časopisa slovenska beseda. Pa ne le tista, »strogo knjižna«, temveč tudi tista, »domačim ljudem« bližnja, ki dela časopis Porabje drugačen, mu daje posebno vsebino. Za vse to ste zaslužni vsi ustvarjalci časopisa »Porabje«. Celotnemu uredništvu in vsem, ki omogočajo izdajanje časopisa, se za desetletno delovanje iskreno zahvaijujemo.
Veliko nadaljnjih uspehov Vam želimo, prepričani smo, da boste tudi vnaprej raveseljevali številne bralce na obeh straneh meje.
Magdalena Tovornik državna sekretarka
Največ lüdi tak misli, ka človek pri vsakšom deli more meti nikši red. Brez reda bi tak doma, kak v rosagi vse vkriž šlau. Gde nega reda, sé že od daleča vidi ali sé vöpokaže. Tak držina kak organizacije, različni uradi (hivatalok) majo svoj red. Povejmo, k tomi sé tau drži, k tomi pa tisto, zatok ka kak v držini tak v kakšnom uradi ali v rosagi eden človek vse ne more obrediti. Mi lüdje pa poštüjemo tau, zatok ka red nam tü slüži.
Dostakrat sé pa nam zatok kaj „zvünrednoga” tü godi. Nej trbej daleč titi, gestejo držine, gde je sploj siguren (strügi), leko povejmo, nej Pametni red, gde so starišje ali stari starišje s svojim redom že v breme držini. Depa takšo leko Srečamo v različni uradaj tü. Na tau šegau mamo povedati, ka je tau birokracija. Eden Porabski človek mi je pripovejdo, kak je zopodo v Somboteli v ednom velkom uradi.
Gda je vstopo v Urad, so ga vratarge že včasin v roke vzeli pa so ga spitavali, Zakoj, kama, k komi ške on titi. On je vse pravo, Zakoj, ka bi rad rejšo, kama bi rad üšo. No, vratar ma je edno velko cejdalo gor obeso na kaput pa ma je pravo, ka na cejdali je vse gor. Na kelši štuk, k šteroj okni more titi. On je najšo okno pa je vcuj stano. Niške nika nej. Te je pa tak malo skloncko po okni. Eden gospaud je gor vdaro okno pa ma je pravo, ka te naj stane pred okno, gda de više okna njegva številka (lumera) svejtila, stero je daubo od vratara. No, dobra. Naš človek čaka, depa zamerko si je cajt, zatok ka sé je paščo. Za trifartale vöre sé je njegva lumera vözosvejtila. Te je skočo k okni pa naprej davo svoje papire pa prošnje. Gospaud uradnik (hivatalnok) Zdaj vižgahva te papire, obrača ta pa nazaj pa pravi, ka je tau nej njegvo delo, naj dé k tistoj pak tistoj okni. No, Zdaj je mojim človeki tü krv v glavau skaučila pa je tak pravo, ka ali not vzema papire ali de pa zravan k direktori üšo. Kakša svinjarija je pa tau?
No, uradnik sé je.malo zbojo, je papire nut vzeo pa za dobre pau vöre je nazaj dau s tejm, ka prej eške te pa tisti papir trbej vöspuniti pa na pošto djati. Mojga človeka so mantrali čemerje pa etak pravi: »Pa ka te baude, če ge Zdaj tüj vöspunim te papire pa vam je nazaj dam?« Uradnik pa: »Te papire nej ge, liki tista pa tista okna vam leko nut vzema.«
Ka de takšoga reda srmak človek, steri je z vesi prišo? Začne iskati pero, ka prej vöspuni papire. Pero je žau v autoni njau, auto pa daleč parkira. Vidi, ka pri »njegvoj« okni so vösklajene pere pa že segne za edno, gda ma vamostnik (biztonsági őr), steri sé tam po gangi šeta, etak pravi: »Nej, nej gospaud. Tau pa nej. Pero 58 forintov košta. Če škete pisati, küpite si ga.«
Moj človek je Zdaj od čemeraj nej vedo, če de djauko ali de sé pa smejau. Je vöpotegno iz žepke 58 forintov. Gda so papirge kreda bili, kloncka pa je ške not dati. Gospa pa etak: »Najbaukše, če papire na pošto date, etak samo je ne morem not vzeti.«
Kak sé je po tejm moj človek čüto, baukše, če ne povejmo. Samo telko. Red je red!
Velko srečo mamo, ka sé kaj etakšoga pri nas doma, v naši veški uradaj, nigdar ne zgodi. Pa tüj je zatok tü red, če rejsan nej brez pameti pa brez srca.
I. Barber
Porabje, 22. februarja 2001
3
Papiri pripovejdajo
Andovska birovija
Najinega porabska slovenska ves so gnes Andovci, gde nega nej baute, nej šaule, nej krčmé. Vse majo v Števanovci. Nej tak bilau tau vsikdar. 1549. leta je v Andovcaj bila birovija, tü je biu doma birauv za tri vesi. K Andovcam so slisali Števanovci, Otkauvcipa Dolenci.
Törkom - Merni Cseri agi v Kaniži - so podložni gratali 1625. leta. Pred tem so Törki vesgorvužgali. 18 lüdi je zgorelo, 60 so Törki taodpelali, dvöma so glavau vzeli. 1649. leta je bilau v vesi 16 ramov. 1690. leta so plačali porce törskomi gospaudi Hagia v Kaniži pa casari tö. Eške 1721. leta je tö tü bila birovija, pa je tü biu doma birauv za tri vesi. Porce ma nej trbölo plačati, tau je bila njegva plača.
L. 1728 so vküpspisali na Vogrskom vse vesnice. Andovci so tistoga ipa meÜjzlemelskoga gospauda v Monoštri, slišali so k varaški popom (opatiji). 21 držin je živelo v veukom sarmastvi. Njive so bile taraztraušene po bargaj. V zemli je bilau dosta ülince pa kamna. Gda je dež üšo, je voda nanikoj djala pauv. Gda je siüča bila, té zatok. Ranč tisto so nej nazaj dobili, ka so posejali. Njive so mogle počivali 10-15 lejt, ka so pá leko nücali. Njivo, gde so pšenico posejali so gnojili tö. Na travnikaj je slaba trava rasla, ka so vsikder v vodej stali. Na paši 40 mare so leko pasli. Iz grauzdja so bridko vino prešali. Gaušče so meli taraztraušeno, pá je dosta nej valalo, komaj za kürdjenjé so leko drva sekali.
L. 1767 je bilau v vesi 20 ramov, paverge so meli gaušče pa gorice tö. Vino so leko odavati do dneva svetoga Julija (24. IV.) Cerkve tistoga ipa eške nej bilau v Števanovci. Andovčane so tö v Traušče ojdli k meši.
Na Vogrskom so 1828. leta pá vküpspisali vesnice. V Andovci so na polonje njivaj pauvati, drügo polonje so njali počivali. Žito pa oves so sejali, pšenica tü nej zrasla. Na travnikaj so samo gnauk leko kosili, autava nej zrasla. Meli so gorice, na Steraj je zraslo 6 škafov grauzdja. Gorice je okopalo 24 lüdi. S kravami so delali, zatok so je leko dogili samo 150 dni v leti. Krave so dale samo liter mlejka na den, ka je koštalo 2 krajcara tistoga ipa. Teličke so leko odali za 48 krajcarov, kravo za 4 forinte. Doma, s paverskoga dela, so nej mogli živeti, zatoso mogli ojti nažeívopa mlatitev.
Krumpline pa kukarco so tö pauvati. Vsikšo leto bi mogli njive gnojiti, de pa so samo vsikšo ausmo leto meli zavole gnojá. Dvej kravi so nutpregali, gda so orali. V geseni so zorali njivo trikrat, spartolejtke pa gnauk. Njive njim je voda, štera z bregauv dojtekla, spolj na nikoj djala. Polonje njiv v vesi so nej nücali. Takše njive so tö bilé, ka so že 50 lejt nej nücali.
Maro so pasliv gaušči pananjivaj, štere so bile nutzraščene z bauti. Na začetki 19- stoletja so pavri več nej meli svoje gaušče. Vino so pau leta leko odavati, s toga so meli asek 1 forint 12 krajcarov.
V Andovci je živelo 1.1785 255 lüdi (od toga 129 žensk) v 33 ramaj, 1.1869 292 lüdi v 55 ramaj, 1.1900 364 lüdi v 77 ramaj, po tistom pa vsikder menje. Do 1910 je 76 lüdi odišlo iz vesi, največ v Ameriko. Leta 1960 je bilau v vesi samo 189 lüdi, šteri so živeli v 53 ramaj.
Marija Kozar
Prauško na Kurešček (2)
Lanjsko leto so eni prau-skarji iz Sakalauvec ojdli na prauško v Slovenijo na Kurešček. Ka vse so tam vidli pa zvedli, je nam napisala ena od rornaric
Vöodebrani
človek
Človek, steri si je največ pri-zadevo, ka bi sé cirkev na Kureščki na nauvo zozidali je bijo France Špelič. Svoj Žitek je napiso v knjigi Pov-rnem sé nazaj k oči.
24. februara 1927. leta sé je rodil v srmačkoj familiji. Trno žmetno detinstvo pa mladinstvo je emo. 1944. leta, gda je 15 lejt star bijo, je notstaupo k partizanom, na stere je gledo kak heroje (hősökre). Tam sé je obrno, ka je več nej vörvo v Boga. Mladi je bijo, tak je mislo, ka dobra čini. 1945. leta je išo za policaja. 1946. leta sé je oženo. Išo je na sodačko akademijo sé včit. Za par lejt je vse tam njau -soldačko pa policijo - pa je išo za školnika, istina, ka je samo pau telko slüžo kak prvin.
1954. leta je v roke vzejo Sveto pismo pa skauz pre-što. Dosta talov Svetoga pisma je Večkrat prešto pa premislo. Dostafart je po-klekno pa Boga molo s svojimi rečami, ka je molitve, stere sé je doma kak dejte navčo, že pozabo. Štiri lejta sé je mantrau, gda je iz Svetoga pisma pomauč daubo: Nišče sé ne pogibi, ki v Boga verje, je prešto. Kak če bi ma Sveti Düh pamet pres-vejto, je napiso pismo, ka ščé vöstaupiti iz komuni-stične partije. Dostakrat je mogo titi na vöpuslüšanje, vnaugo bitja je mogo vö-prestati, za tauga volo je na gausta mogo v špitale ojdti. Njegva familija - emo je ženo pa dvej čeri - je tö dosta trpala za tauga volo. Steri so ga nej poznali, so mislili, ka je itak komuništar. Katoli-
čanci so ga nej medvse vzeli. Pot tanazaj k Bogi je trno žmetna bila. Gde je kakšno cerkev oprejto najšo, sé je notpotegno pa je molo. V njegvom srci je bilau žele-nje, ka bi rad katoličanski dühovnik grato. 41 lejt je star bijo, gda je takšno mišlenje daubo, ka bi sé rad teologije včijo. 1969. leta sé je glaso v šaulo. Naj držina ne trpi pomanjkanja, je vnoči delo kak nočni čuvar
(éjjeliőr), podnevi sé je pa včijo. Njegva držina sé je tö povmaula, žena pa dvej čeri so tö vse sakramente gori vzele. Tistoga ipa sta že z ženov tak živala kak brat pa sestra. Gda je v 5. letnik (évfolyam) teologije ojdo, je njegva žena takši beteg dobila, ka so go nej mogli zavračiti.
Marija ma je na znanje dala
60 lejt je star bijo, gda je šti-gme daubo. Jezušove rane, gda so ga na križ prlbili. 1984. leta ga je lublanski nadškof (érsek) posvečo v diakonuša.
1989- leta, gda ma je mrla enavnukinja, stera samo 13 lejt stara bila, si je gordau, ka de išo v Medžugorje. Tam sé ma je najodprvin Marija skazala pa ma pravla, ka on dühovnik bau. »Mati Boža,
tau nede mogauče, Vej pa jaz ženo pa mlajše mam,« je odgovorni. »PredBogom je vse mogauče,« ma je pravla Marija. Te si je že mislo, ka tau Boža vola mora biti. 1990. leta sé ma je znauva skazala Marija na Kureščki pa ma etak pravla: «Na tem mesti, gde je cirkev porü-šenapapogorejna, boš dau nauvo cerkev gorzozida-ti!« »Mati Boža, kak tau baude, Vejpa eden filer nej-
mam,« je pravo. »Ti samo začni, Vej baujo penazge,« je daubo odgovor.
Pa rejsan je tak bilau. Vsikšifela podjetniki (vállalko-zók) so dali pejneze na te cil. Prevnaugo lidi je pomagale delati, ki etak, ki tak, Sto kak je mogaučen bijo. Z božjo pomočjauv je cerkev za eno leto na pau gorzozidana bila. 30. avgustuša 1992 go je lublanski nadškof gorpo-svečo. Samo tau je nevola bila, ka so nej meli zvoné, ka več pejnez nej bilau. Eno leto po gorposvečanji so trgé zvonauvi poslani bili. Ednoga so Nemci, ednoga Hrvati ednoga pa v Švajci živeči Slovenci darüvali. Eden je posvečeni Kralici Mira, drugi sv.Cirili pa Metodi, tretji arkangeli Mihali.
Kak je France Špelič dun dühovnik grato, leko preštete v naslednjoj številki.
Ema Sukič
Porabje, 22. februara 2001
4
Srečanje politikov v St. Antonu
Slovenski premier Janez Drnovšek se je v avstrijskem St. Antonu, kjer je potekalo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, srečal z avstrijskim kanclerjem Wolfgangom Schuess-lom, s predsednikom Thomasom Klestilom, prvič pa tudi z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.
Premier Drnovšek in kancler Schuessel sta si ogledala drugi tek moškega slaloma, s katerim se je v St. Antonu končalo svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, nato pa sta se skupaj z avstrijskim in ruskim predsednikom Klestilom in Putinom udeležila podelitve medalj. Za Avstrijcema Mattom in Rai-chom je slovenski smučar Mitja Kunc pristal na tretjem mestu in osvojil bronasto medaljo. To je bila edina kolajna slovenskih smučarjev na letošnjem svetovnem prvenstvu alpskih smučarjev.
Evropa pomaga
Lendavi in Celju
Minister za evropske zadeve Igor Bavčar in vodja delegacije Evropske komisije v Ljubljani Erič van der Linden sta v Lendavi podpisala finančni memorandum za kanalizacijski sistem in gradnjo centralne čistilne naprave, v Celju pa finančni memorandum za čistilno napravo. Finančna memoranduma spadata v okvir pristopnega instrumenta finančne pomoči ISPA za leto 2000 in sta prva tovrstna investicijska okoljska projekta v Sloveniji.
V okviru novega instrumenta pristopne pomoči ISPA namenja Evropska komisija finančno pomoč državam kandidatkam za sofinanciranje velikih naložbenih projektov v okolje in promet ter tako prispeva k boljši medsebojni prometni povezanosti držav kandidatk in držav članic EU ter k reševanju okoljevarstvenih problemov, predvsem pri čiščenju odpadnih voda in ravnanju z odpadki.
Skupna vrednost gradnje kanalizacije v Lendavi znaša skoraj 14,4 milijona evrov, od tega bo pomoč ISPA 5,1 milijona evrov. Za celjsko čistilno napravo, ki naj bi bila zgrajena predvidoma leta 2003, in ko-lektor za dovod odpadne vode do te naprave se iz sklada Ispo namenja 8,8 milijona evrov, celotna naložba pa je vredna 18,2 milijona tolarjev.
TAKO SMO PRAZNOVALI
Slovenski fotograf svetovnega pomena
Ob slovenskem kulturnem prazniku so sodelavci Pokrajinskega muzeja iz Murske Sobote pripravili razstavo prekmurskega fotografa Jožeta Kološe, ki jo je odprla ravnateljica muzeja Irena Šavel. O umetniški poti in Kološevi pomembnosti je govoril umetnostni zgodovinar Janez Balažič.
»Jože Kološa se je rodil 28. septembra 1920 v Murski Soboti. S fotografijo se je že v rani mladosti seznanil v krogu svoje družine oz. v Reeschevem ateljeju. Osnovno šolo, pozneje pa realno gimnazijo, je obiskoval v Murski Soboti. Po konča-
nem šolanju je strokovni izpit opravil najprej v Ljubljani, nato pa leta 1940 pri Združenju fotografov. Med vojno, leta 1943, je to spri-
čevalo potrdil še v Šopronu na Madžarskem.
Že od samih začetkov je bila v Kološevem delu umeščena izrazita ustvarjalna razsežnost. Pokazala se je že v prvem obdobju njegovega umetniškega snovanja (med 193o in 1959)- Ta čas njegovega delovanja je izrazito povezan s Soboto in Prekmurjem in ga naravnost imenitno razkrivajo fo-
tografije iz ciklusov Črne slike, Filovski lončarji, Podobe iz Prekmurja in za Soboto zdaj tudi že zgodovinsko pomemben ciklus Moj dragi kraj domači.
Umetniška rast Jožeta Kološe-Kološa se je poglo-
bila po letu 1959, ko se je preselil v Koper. Izjemna inventivnost ter umetniška domišljenost tedaj zaznamuje njegova prizadevanja,
denimo v ciklusih Žerjavi, Humanizem železa, Bekači (Demoni), Transformacije (skupaj z Jožetom Horva-tom-Jakijem), Poezija upora (v sodelovanju s Tonetom Svetino), Stari zidovi, Kašta-bona (Umiranje vasi), Ho-doljubje, pa pozneje v serijah del Prilep - Kultura nekega mesta ter Prividi. Poglavje zase predstavlja Kološev zadnji ciklus Svetlobni zapisi. Dela iz te vrste so po likovni zasnovi izjemno domišljena, abstrahirana do visokega estetskega zvena. Za njimi stoji skrajno občutena velika misel, ki taka kot je na simbolni pomeni neponovljivo duhovno in umetniško izročilo Jožeta Kološe-Kološa.
Jože Kološa-Kološ sodi med osrednje nosilce razvoja umetniške fotografije na Slovenskem. Sooblikoval je in avtorsko prepoznavno zaznamoval slovensko umetniško fotografijo skoraj šest desetletij. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra. Na področju eksperi-
mentalne fotografije je bil pri nas med prvimi. Raziskovalni in ustvarjalni primat mu gre tako zlasti pri razvoju »kombinirane fotografije«, ki jo je povzel v pomenski sintagmi »fotografija brez omejitev«. Bil je eden prvih, ki je uporabljal postopek kolažne gradnje, sestavljanja različnih materialov znotraj slikovnega polja fotografije, ponavljanja in pomnoževanja posnetih motivov, pa seveda še številnih drugih formalnih inovacij v okviru razvoja umetniške fotografije. Kološeva umetniška dela so že vključena v različne muzejske zbirke in kabinete umetniške fotografije. Njegova zgodnja dela predstavljajo pomenski začetek na stalni razstavi Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, ki tudi sicer hrani velik del Kološeve umetniške zapuščine. Ta neprecenljiva zbirka je torej prišla nazaj v Mursko Soboto in se bo v prihodnjih letih izoblikovala v že nastajajoči Kološev kabinet umetniške fotografije.”
MISLICE
S Ferijem Lainščkom, avtorjem prpovesti, sfere so voprišle v
knjigaj Mislice, se je
j pogučavo Milan Vincetič. Eno lejpa prpavejst je gorprešto Miki Roš.
Porabje. 22. februarja 2001
5
PREŠERNOVE DAN V PORABJU 10, obletnica časopisa Porabje
Zdaj smo pa te rejsan 10 lejt stari. Nej mi, liki naše novine Porabje. Istina, ka so nam eni že lani zmejšali glave pa smo že lani malo svetili 10-letnico časopisa. Depa kak šegau majo prajti: baukše dvakrat kak gnauk nej. Vzemimo tak, ka smo lani notrastaupili v 10. leto, Zdaj smo ga pa vöspu-nili.
Za nas ene, steri delamo s tej časopisom, so novine rejsan takšne, kak če bi našo dejte bile, Vüpamo pa, ka so je bralci tö za svoje vzeli.
Vörvlite mi, ka sé je tau dejte nej naleki rodilo. Gda smo začnili, smo eštje nej vedli, gde mo novine pisali, kak mo je pisali, Sto de je piso, gde mo je tiskala Sto de nas finančno ptt. Dapa te so pred 10 lejtami eni na nas stanili pa so pravili, Zdaj nejga več špile, trbej začniti pa bau, ka bau. Pa je bilau. Prva številka Porabja je vöprišla 14. februara 1991-leta.
Sto ‘so bili tej' botri, steri so pomagali, ka bi tau dejte na svejt prišlo? Najprva Geza Ba-čič pa Šanji Krpič iz Murske Sobote, ona sta sé skrbela za pejnaze pa tiskarno (nyom-da), potem eni prekmurski novinari, med njimi najbole Silva Eöry pa Ernest Ružič. Zakoj sé je eške težko rodilo tau dejte?
Gde je pa tistoga ipa takšna tehnika bila kak Zdaj? Ranč slovenskoga pisalnoga stroja (írógép) smo te ešče nej rneii. Gda sva v kulturnom daumi s Kat ar ino Hirnök natipkali prvo številko, sva z rokauv gordejvali klükice na slovenske š, ž, č... Gdej so pate ešče računalnik!, kompjuterge bili, ka o elektronski pošti, intemeti sploj ne gučimo... Ranč nor-malnoga telefona smo nej meli. Zazranka rano si naraučo Mursko Soboto pa če si srečo emo, si go Popodneva v tretjoj vöri že daubo. Dostakrat smo sé tistoga ipa špilali, ka bi baugše bilau, če bi poš-tne golaube pošilati. Zatoga volo smo te na začetki dosta več ojdli v Mursko Soboto. Na Podjetji za informiranje je nas vsikši četrtek Čako Joži Papp, steri nam je pomago
tehnično urediti novine. Najprva smo samo gledali, ka Zdaj te un tau računa pa kak tej centimeterge vöpridejo. Dostakrat nam je eške Irma Benko tö pomagala, kak bi tau baukše pa lepše bilau. Te smo pa rokopise dali Nevenki Emri, stera sé je večer gvüšno
pošteno zmantrala, dočas je vse naše jezikovne hibe popravla. Drugi den smo novine nesli v tiskarno, tak ka sem tistoga ipa en den vsigdar v Soboti spala. K Eőryjevi držini sam tak ojdla, kak če bi domau ojdla, če je pa Silvina mama tak skrbela zame, kak če bi njena tretja hči bila. Ranč tak skrbno je vsakši drugi keden opravila korekture tö.
V petek so pa te rokopise v roke dobili v tiskami, gde so ženske ešče gnauk vse natip-kale pa te sé je začno proces tiskala.
Tak smo te drugi četertek leko šli po novine, kak gda oče de po svojoga novorojenoga sina v porodnišnico. Istina, ka je té novorojenček bijo eške malo gingavi, najlepši je tö nej bijo, Večkrat je bijo malo zamazani. Za tauga volo je največ poslüšo Šanji Krpič, potistin pajani Kovač, steri si je tau tak na srce vzejo, ka smo ma Večkrat raj nika nej pravli, če sé nam je kaj nej vidlo.
Prva lejta smo skauz dali, po tistim je že malo lažej gratalo. Vse več takšni lidi smo vcüj dobili, steri so nam pomagali, tipkati, pisali, slikali... Vsakšoga rejsan ne morem spisati, naj omenim samo tiste
najbole flajsne, kak so Marija pa Francek Mukič, Irena Barber, Klara Fodor, Vera Gašpar, Miki Roš.
Tehnika sé je tö razvila, tak smo od znautra bogatejši, od zvüna lepši gratali. Iz časopisa, steri je najprva vöprišo na šesüh straneh pa v
700 izvodih (példány), je grato časopis na osmih straneh pa v 1250 izvodih.
Ka bi si želeli za 10. rojstni den? Najprva tau, ka bi malo kušeši gratali, vcüj dobili 4
strani. Ešče bole pa tau, ka bi od naši bralcov več povratni informacij dobili. Zdaj dosta-fart mamo takšno čütenje, ka ne vejmo, če sé bralcom vidi tau, ka delamo; ali bi radi kaj ovak, kaj drugo šteli... Tau najbola vela za domanje lidi po naši vesnicaj. Tisti, steri so daleč od Porabja, od rojstnoga kraja (v Pešti, v Mosonma-gyaróvári, Somboteli), nas Večkrat pozovejo po telefoni, nam pišejo ali pošlejo elek-tronsko pošto. Kak če bi njim bola falila domanja rejč, domanji žma, domanja saga... Oni že vejndrik vejo, ka so zdjibili. Ali skurok zgibili...
Rada bi sé vsakšoma zavalila, steri nam je v tej deseti lejtaj kakoli pomago. Ejkstra Uradi za Slovence v zamejstvu in po svetu in Javnemu skladu v Budimpešti za denarno pomoč, mojim sodelavcom v uredništva (Valeriji Perger, Brigiti Korpič in Karčini Holec!) in vsem dopisnikom. Na vašo pomauč računamo tada-latö. MarijanaSukič
Odstopil kmetijski minister
8. februarja je odstopil s funkcije minister za kmetijstvo Jozsef Torgyan, z njegovim odstopom se je strinjal tudi premier Viktor Orban. Predsednik Kmečke stranke je za svojega naslednika predlagal podpredsednika stranke in dosedanjega podpredsednika parlamenta Gezo Gyimothyja.
Veleposlanica Ida Močivnik pri novem predsedniku manjšinskega urada
13. februarja je veleposlanica R Slovenije ga. Ida Močivnik obiskala novega predsednika Urada za narodne in etnične manjšine, Janosa Bathoryja. Pogovarjala sta se predvsem o dveh vprašanjih: o financiranju slovenskega radia v Monoštru in o problemih narodnostnega šolstva v Porabju. Gospod Bathory je sicer bil seznanjen s problematiko porab-skega radia, za rešitev je predlagal že znane možnosti financiranja preko razpisov oz. potrebo sodelovanja monoštrs-kega radia z madžarskim. Gospa veleposlanica je predsednika urada opozorila na to, da natečaji ne morejo nadomestiti sistemskega financiranja radia.
Varčevalni proračun
Mestna občina Monošter bo imela letos - namesto milijardo 800 milijonov - le milijardo 500 milijonov forintov proračunskih sredstev, kajti določene prihodke iz davkov mora mesto vplačati v državni proračun. Zaradi tega je mesto prisiljeno uvesti varčevalne ukrepe, ki pa najbolj prizadenejo inštitucije, ki jih vzdržuje mesto. V monoštrskih šolab, vrtcih, kulturnih inštitucijah, uradu župana se mora do 30. junija zmanjšati število zaposlenih za približno 35 oseb.
25 let manjšinske etnografske literature
Pred 25. leti so začeli na Madžarskem izhajati etnografski zvezki o manjšinah in v manjšinskih jezikih. Na ta dogodek so se spomnili 21. februarja v Madžarskem etnološkem muzeju v Budimpešti. Posvetovanje je organizirala manjšinska sekcija Madžarskega etnološkega društva. Serijo Etnologo-ja Slovencev na Madžarskem je predstavila sodelavka Muzeja Savaria Marija Kozar.
Novine o nas, za nas
Naše novine Porabje so sé rodile leta 1991- Žmetno, depa zdravo sé je narodo naš prvi časopis. Prejk velki težav, brig je hvala Bogi doživo deset lejt. Čestitam! Najprva naši urednici Marijani Sukič, štera je nej malo težav in glavobola imela za tö odgovomo delo, da bi mi Slovenci tü na Madžarskem leko brali v svojom slovenskom matemom jeziki. Stare mame, štere Žao, več ne živejo, so v našoj bauti (gde sam delala) kipüvat pa so komaj čakale, gda pridejo novine. One so je vsaki keden iskale, pozable so, ka je dobijo vsaki drugi keden. Istina, da je 3040 novin tistega reda teško bilo odati, ka so sé srednje, mlajše generacije nej tak tiskale za novine. Gda sam že več bralcov pridobila, te smo že novine dobili šenki.
Časopis dobiva Vsakša slovenska drüžina, nej samo v Porabji, nego po čeli Madžarski, gde živijo Slovenci in po cejlom svejti. Ges tak cenim in Vidim, da naši odseljenci bole cenijo te novine kak mogoče mi, tü doma. Žmetno je čakajo, kak mi včasi po telefoni tapovejo ali v pismi napišejo od Tormásligeta do Kanade. Takše mi tö povejo: „Ge si pa že pá balanckala, ka si nika nej napisala?” Dragi naši bralci, oblübim Vam, da, če bom imela čas in zdravje, z veseljem bom dale sodelovali pri naši slovenski novinaj. Obečam vam, da bom v narečji, po domanje pisala, kak mi vi pravite. Rejsan je težko tistim, šteri ne živejo več 2540 lejt tü doma, od njij ne moremo čakati, da bi razmeti knjižni jezik.
Želejla bi si, da bi bile te novine bole debele ali vsaktedenske, da bi še več leko pisau in je šteli.
Vera Gašpar
Porabje, 22. februara 2001
6
Slovenci smo posaba ponosni na njija
Predsedstvo Športnoga drüštva v Monoštri sé je na seji na začetki toga leta tak odlaučilo, ka vtjüper pozove tiste šport-nike, steri so lajnsko leto najbaugše rezultate (eredménye-ket) dosegli pa njim svetešnjo prejkda priznanje za njijvo aktivno, Uspešno delo.
Etak je drüštvo na začetki februara lepau svetijlo tiste špor-tnike panjijve trenere, na stere smo vsi Varašanci leko ponosni. Predsednik László Rózsa-völgyi je v svojom guči tapravo, Sto kakšne rezultate je dosegno, kak je grato najbaugši na svojom športnom področji pa sé je zvöjn športnikov lepau zahvalo za delo trenerom, steri so cejlo leto redno pripravlali te lidi. Župan občine Monošter Károly Bauer pa predsednik Športnoga drüštva László Ko-vács sta osmim odličnim šport-nikom leko iskreno gratulira-la, gda sta njim prejk dala priznanje pa pokal. Med tejmi sta dva Slovenca bila. Zame je Zanimivo bilau, ka Obadva šah špilata pa štja tau tü, ka je eden najmlajši, drüdji pa najstarejši (depa nej stari) med vsejmi. V mladinsko) ekipi Čaba Kranjec iz Slovenske vesi, v od-rasloj ekipi pa Hari Danilo iz Murske Sobote sta špilala prej najbola dobro v leti 2000.
Naj kaj več leko zvejmo, sam malo spitavala gospauda Dani-loja, steri mi je z veseldjon pripovejdo.
-	Kak ste prišli Vi gospaud Danilo kak Prekmurec špilat es k varaškoj ekipi?
»Moj pajdaš Pišta Végh me je pred dugimi-dugimi lejti najšo v Soboti pri šahi, od tistogamau sva dobriva pajdaše zatau sé pa dostikrat srečeva včasih v Soboti včasih v Monoštri pa tüdi indrik. Srečeva sé pa zatau, ka špilava šah vküper, zlasti za Monošter dobro vküper špilava. Pišta je baugši kak ge, pa organizator je dober, pa padaš je dober, skratka razmi-va sé.”
-	Kak ste leko vüva tak dobriva padaša pa kak sé razmejta s tekmovalci, Vej pa drügo rejč gončita?
„Mi sé nikak razmimo, malo razmim madžarski, Pišta zna nemški, ge nemški ne vejm, ali razmim dosta. Je pa prejšnja
lejta Barbara Vurglics iz Szom-bathelya špilala tü za Monošter, ona guči angleški pa sva sé v taum geziki razmila. Nači smo pa mi nej tisti komplicira-ni lidge, pa sé leko razmimo.”
- Par minutov nazaj, ka ste prejk vzeli priznanje. Ka so vam priznali s tejn?
..Pravijo, ka sam biu lanjsko leto najbaugši v čapati Monoštra. Prlej sem pravo, ka je Pišta baugši. Pišta ma devet dečkov tüj, ge sam deseti, tak ka so oni devet več naprajli kak ge, zatau sam pravo, ka je Pišta baugši. Drugače pa lepau špilamo, mi-slim, ka ste lejko zadovolni s tekmovalci. Radi špilamo za vaš čapat Monošter.
-	Ne vnauža sé vam telkokrat pa tak daleč odti? Z varaško ekipov ste že skur cejli rosag notazopodli, eš-tja v Avstrijo ste odli z njimi. Pa tau kak vejm, največkrat s svojim avtonom. »Ges strašno rad^vozim avto, strašno rad potujem. Pajdaš, Pišta de znau povedati, ka je že s cejloga sveta daubo kartice. Avto voziti je pa najinega, mi je veselja. Dosta vozim. Vidite, gda kama ide ekipa Monošter, vsigdar ges pelam, če leko pridem. Strašno dosta sam na cesti, nej samo zavolo šaha, stal-na moja dela, tak službena kak privatna, tüdi zahtevata, ka sé pelam.”
-	Kelko kilometrov ste
vozili v zadnji tri lejtaj? ..Prejk devetdeset gezero kilo-mejtov. Je pa tau lepau, ka dosta stvari je, štera spoznaš pa vidiš. Povejmo, nikdar sem nej biu v Győri ali Mosonmagya-róvári kak Zdaj. Madžarska je lejpa pa zanimiva. Tak, ka je vrejdno tü šah špilati zatau, ka nekam ideš pa nekaj vidiš.”
- Vi ste ena glavna oseba pri šahovs-kom drüštvi v Mursko) Soboti tü.
»Ges špilam v Soboti že od leta 1956, gda sem štja odo v gimnazijo. Brat je tri Íejta mlajši pasvatevküper začela špilati. Našo drüštvo de Zdaj staro 50 lejt, uradno. Tau, ka sé je v Soboti začo šah špilati, de pa 65 lejt. 2. marca mo meli velko proslavo.
Seveda do naši pajdaši iz Monoštra, Sárvára, Zalaegerszeg^ Szombathelya tü pozvani.”
-	Kak leko tak dugi lejt vözdržite? Vam štja nej prišlo više?
»Nikše stvari pač moramo v življenji dugo časa prenašati. Nisterni sé tü žlato pa diamant-sko (gyémánt lakodalom) po-roko včakajo, tak sem sé ges pač s šahom včako.”
-	Vi ste že v mlašeči lejtaj dobili zatau volau ali samo kak dijak gimnazije?
»Moj oče je šah špilo pa kak še maliva predšolskiva, je naja z bratom nikak pripravo do toga, ka sva sé začela müva tü s šahom zabavati, špilati. In te sva špilala na vsej tekmova-njih, tistih mladih pionirski!! pa na mladinski!! pa te velkih tekmovanjih.
In tö sé ti pač prime pa sé nem-reš znebiti, rejšili toga. Dosta lejpi trenutkov sem doživo.”
-	Ka je najlepšo pri šahi? »Kak bi pravo? Če lejpo partijo špilat pa gvineš (zmagaš), je tö nikši tvoj uspeh (siker), spro-
stitev. Gda tak 4-5 vör partija trpi, je tau velki napor, trüd. Uspeh je nej samo zmaga, tüdi lejpa partija je nin uspeh.”
-	Tau je prej dober trening za možgane, modzdje. Ka pravite vi, kak majster te špile?
»Vsaki špiu zahteva svoje delo, svojo miseu. Baugše sé pripravi^ baugše študiraš, več lejko uspeš. Je pa rejsan, ka je gnes šah tak daleč prišo, kak kom-pjuteri. Tej mlajši znajo telko šaha, ka sé pač mi starejši moramo njim omakniti v tekmo-valnom smisli. Seveda pa zavolo toga, če so tü mlajši baugši, nemo mi šaha tapistiii, mo z veseljom še tadale špilali, gde mo povableni, pozvani.”
-	Po poklici ste pravnik, fiškališ. Kak pa pridete vö s
časom, vej pa gnesden nišče nejma cajta?
„Če človek ma veselje, te njemi nika nej žmetno na svejti. Tak ka tau nika nej žmetno kakšo nedelo priti špilat, če tüdi mam drüge obveznosti, delo dostikrat, ali kelkokrat de sé dalo, mo še furt prišo špilat za ekipo Monošter.”
- Ka pa v držini? Deca tü špila šah?
„Nej, Zdaj, če de Vnükec začo kaj špilati. Hčerka nikak nej stejla, Vnükec je dvej leti star, Zdaj zagnauk šahovske figure lüče, če de pa Sto špilati, pa bo imeu priliko, ka de špilo. Pa če de leko špilo za Monošter, te de dedija nadomestiu tü.”
Klara Fodor
Pustni ples v Budimpešti
Slovenska manjšinska samouprava XVIII. okrožja v Budimpešti je 3. februarja 2001 priredila slovenski ples. Plesa so se udeležili tudi nekateri sodelavci Veleposlaništva R Slovenije, med njimi pooblaščeni minister, g. Mitja Močnik s soprogo.
Našo prireditev so počastili tudi predstavniki državnih in drugih slovenskih organizacij ter predstavniki ostalih manjšinskih samouprav, ki živijo v našem okraju. Seveda so prišli tudi naši prijatelji in znanci.
Lanski slovenski ples je bil prvi slovenski ples v madžarski prestolnici. Ker je dobro uspel, smo se že takrat odločili, da ga bomo tudi letos priredili v pustnem času, kajti prav šege ob pustu so najbogatejše med porabskimi Slovenci.
Tudi letos smo povabili skupino iz Porabja, ki nam je predstavila del teh običajev. Sakalovska folklorna skupina je na začetku veselice zaplesala porabske plese, potem je predstavila segment borovega gostiivanja, obred poroke. Poželi so lep uspeh, ne le med Slovenci, ki smo se ob gledanju mladih plesalcev počutili kot nekoč doma, temveč tudi med pripadniki večinskega naroda in drugih manjšin.
Plesa se je udeležilo kakih 150 ljudi. Cilj takih prireditev je, da bi pomagale Slovencem v srcu države ohraniti lastno identiteto, negovati slovenske običaje in kulturo, obenem pa bi le-te spoznali tudi pripadniki večinskega naroda.
Za dobro razpoloženje je poskrbel ansambel Lacija Korpiča, organizatorji so pripravili tudi bogat srečolov. Prisrčen dogodek na plesu je bil, ko smo lahko med nami pozdravili Janoša Kozarja in njegovo ženo Ano, ki sta pred kratkim praznovala zlato poroko. Želimo jima še veliko srečnih in zdravih let.
Ferenc Kranjec predsednik Slov. samouprave v Budimpešti
Porabje, 22. februara 2001
7
Kak sam vido svejt spod Stola?
Prvo, ka sé spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam sé najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam sé tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt
VELKO in malo
Ja, nejsam si mogo pomagati, ka sé ne bi v svojom svejti spod Stola pito tou tö, Zakoj je na svejti nika bole malo in nika tak fejst velko. Ge sam biu za svojga očo pa mamo mali človek, tou je velka istina. Moja mama in moj Oča pa sta bila za me velkiva, tou je tö velka istina. Gda sam gledo, kak po našom dvouri es pa ta lejčejo kokouši, so bile za me rejsan ške velke, dapa, ge sam biu od nji vekši. Naše krave so sé mi vidle velke, skur kak naš ram. Tou, kak so une vidle mene, sam nigdar nej mogo zvedeti. Ali, najvekši od vsej vküper sé mi je vido moj Oča. Vekši od mame in vekši od vsikše krave, je biu v moji očaj najvekši človek na svejti. Nej je bilou Vekšoga od mojga očo. Če pa sam gledo samoga sebe, je ne [bilou menjšoga od mene. Človeka, tou sé razmi. Mravle, pa kokouši pa ške kakša müš je že bila menjša, dapa tou je bilo vse. Počüto sam sé maloga kak kaši talü-čeni štuplin. Od toga sam sé zgučavo s svojim očom.
-	Nika še ne sekaraj, vejtitö velki gratas pa po tistom boš gledo na svejt vcejlak nači, sije süko svoje bajüsi. -Pa mo lepo tistom tak kosmati kak si ti tö? sam nikak nej vörvo, ka mo gda svejta takši kak moj Oča.
-	Če boš škeu, boš leko, če nej, tejm ne boš, mi je lipou naraji povedo.
-	Potegno sam sé ta pod naš Sto in si vsvojoj maloj glavej malo svojo velko glavou s ške vekšimi bajüsami. Nika sam si je nej mogo namálati.
Zato sam sé potegno ta Vodo tistoga mesta, gde smo njavali naše cipele. Zisko sam črni boks za
cipele, vzeu keíico in si pod nous nariso velke bajüsi. Po tistom sam sé potegno nazaj nut pod Sto. Oča me ranč nej v pamet vzeu. Tadale je ojdo po künji in si isko svoje mesto. Čako je mamo, ka pride iz baute.
- Oča, sam ga pito, pa dun trbej čakati na tista lejta, ka ti mustače zrastejo?
-	Gvüšno, ka trbej. Vej pa preko lejt ne moreš samo tak skočili, kak če bi prejk potoka skočo, sé je nasmi-jau.
-	Ge si pa brodim, ka tou dun leko narediš, sam sé za-smejau ške bole kak un in sé njemi pokazo.
En čas me je gledo, kak če me nej bi spozno, po tistom pa sé je začno tak smejati, ka sam si brodo, ka njemi čr-vou gora pouči. Ka bi smej biu ške vekši, je ranč te nut v künjo stoupila moja mama. Meni je nej nika prajla, liki je na red vzela mojga očo.
-	Tebi sé je vcejlak zmejšalo, Vejpa iz našoga maloga delaš Vekšoga, kak pa je v istini. Vejm, ka sé ne moreš včakali ka ki biu Že reden moški in bi leko s teuv koulipo vesi ojdo! sé je korila z mojim očom.
Po tistom sam ške sam v smej počo. Mama je ostanila tam med dverami in nej je vedla, ka sé v resnici godi. Nagnouk sé je samo zdrla:
-	Ti velki sé enjaj smejati, ti malipa sé včasi maj/
Na, po tistom sé je pri nas ške dugo vedlo, Sto je mali in Sto velki.
Miki
Na tržnici
V soboto smo bili na tržnici. Zelo rad nakupujem na tržnici, kjer so stojnice. Tu prodajajo zelenjavo, solato, korenje, peso, peteršilj, zelje, špinačo, fižol, čebulo in sadje: jabolka, hruške, grozdje, banane, pomaranče, limone. Prodajalke glasno ponujajo živila. Jaz bi rad vse kupil. Mamica je kupila solato in banane. Potem smo videli lepe cvetlice. Mamica je kupila šopek rož za babico, ker je imela rojstni dan.
KristianTreiber4.r., OŠ Gornji Senik
Radi jemo
Zabavno je jesti čim bolj raznoliko hrano. Raznoliko po okusu, barvi, vonju in otipu. Hrano okušamo ne samo z jezikom in usti, ampak tudi z očmi, nosom in z ušesi. Vedeti moramo, koliko in kakšno hrano lahko pojemo, da bomo ostali zdravi. Zajtrk je zelo pomemben dnevni obrok. Gibanje je zelo pomembno. Če pojemo dva kosa potice In se gremo potem sankat, bomo hrano hitro porabili za vlečenje sani. Kadar pa beremo, gledamo televizijo ali sedimo pred računalnikom, ne porabimo toliko hrane. Vsak dan se moramo igrati in veliko gibati. Voziti se s kolesom, peljati psa na
sprehod, pospraviti igrače, pomagati doma pri delu.
Richard Bajzek 4.r., OŠ Gornji Senik
V živalskem vrtu
Nestrpno sem čakal dan, ko smo se peljali v živalski vrt. Pot je trajala dve uri. Mamica je kupila vstopnice in že smo bili notri. Naša prva pot je vodila k opicam. Pred kletko z opicami se je zbrala gruča obiskovalcev. Opice so molele roke skozi rešetke in prosile hrano ali čokolado. Po mojem je opica najbolj pametna žival na svetu. Videli smo tudi slone, leve, tigre in druge divje živali. Zelo lepe, pisane ptice smo tudi videli.
Norbert Kozar OŠ Gornji Senik
Naša
domovina
Naša domovina je Madžarska. To je majhna, pa zelo lepa dežela. V njej so širne ravnine, bogata žitna polja in Blatno jezero. Ko sem hodil v prvi razred, sem s sošolci prvič videl jezero. Glavno mesto Madžarske je Budimpešta. Leži na obeh bregovih Donave. Na žalost, še nikoli nisem bil tam, o tem smo se učili v šoli. Naša ožja domovina je Porabje. To je lepa gozdnata
pokrajina.
Njeno središče je Monošter. Razstresena slovenska naselja so na južnih pobočjih hribčkov, južno od Monoštra: Števanovci, Andovci, Veri-ca-Ritkarovci, Dolnji Senik, Sakalovci in Gornji Senik. Na Madžarskem živimo v miru Madžari, Slovenci, Hrvati, Nemci, Romuni in Slovaki.
Rad imam svojo domovino.
Tomaž Bajzek 4.r., OŠ Gornji Senik
Da bom zdrava
Vsako jutro telovadim. Umijem se z mrzlo vodo. Odrgnem se z brisačo. Umijem si zobe s krtačko. Počešem se z glavnikom. Poleti spim pri odprtem oknu. Večkrat obiskujem zobozdravnika. Ne jem vroče hrane, ne pijem zelo mrzlih pijač, ne jem preveč sladkarij. Vsak dan jem sadje: banane, pomaranče, jabolka, limone, hruške. Poleti pa jagode, lubenice, grozdje, breskve. Tudi vi jejte čimveč svežega sadja! Zelo je zdravo, v njem je dosti vitaminov.
UdikoGeček4.r., OŠ Gornji Senik
Porabje, 22. februarja 2001
Tau bi mogli videti...
... depa če ste nej meli prilike videti, te prešti-te, kak je veselo bilau v Slovenskoj vesi 10. februara večer.
Upokojenci člani drüštva Porabski upokojencev - iz Slovenske vesi pa iz Varaša so etognauk v Slovenskoj vesi go-ščice lüpali pa fašenek držali. S tauv prireditvi-jov sé je v tauj zimskoj sezoni zaprla tista seri-ja, ka so po naši vasnicaj upokojenci organizirali.
Voditeli upokojencev iz Slovenske vesi pa iz Varaša (Majči Antal pa Aranka Schwarcz) so na te den dvej šege pripravili pa nut pokazali v vesi v kulturnom daumi. Večer v 6. vöri je že vse živo bilau. Nas, steri smo pozvani bili, so vcuj postavili goščice lüpati, Stanko iz Markovec je pa že fejst vlačo svojo
harmoniko. Kulturni daum sé
je napuno, od 2 lejti staroga deteta do najstarejšoga so lüdje prišli. Videti je bilau, ka je vsakši nikši nemiren, tak kak če bi ga stoj po r... škrabo. Pa te so edni gnauk samo minauli tak kak dim. Za par minutov je med vrati stanila edna »snežil-ka« (takarítónő), velko kantlo, ronjo pa maklau je mejla. Smo
sé že zbojali, ka nas vse vöza-mate. Kumaj ka smo tau mislili, ka je po tistim prišlo, že so sé not poklanjale maškare. Moremo priznati, ka so sploj pri-lične bile. Malo so eške politiko tü pelale, vej je pa najnaprej
prišo zakonski par z ednimi de-teči kaulicami - stere so vej ga Baug kak stare bile, Sto vej, gde so je pa vözvrtali - tam je ležo not eden dojenček. Kauleg starišov pa najmenje 10 mlajšov. Bili so od 2. leta naprej pa vsi so bili napelani v maškare. Nej je falila sneja pa ženin tü nej, depa stara püklava čara-lica ranč tak nej kak stari čaler.
Huligan pa apatica (nuna) sta tü trno vküp valaun bila. Človek je nej zandolo gledati, kelko pa kelko prilični maškar sé je naprej postavlalo. Ka so sploj dobri bili, tau tü svedoči, ka je skurok nikoga človek nej
gor spozno. Bili so takši tü, ka so nika nej meli na obrazaj, samo so sé vönamazali, pa smo je ja nej spoznali. Tak so vöpostavili tau »ekipo”, ka sé je vsakše starosti človek najšo med njimi. Deca, mladina, malo starejši, no pa upokojenci. Te večer smo meli j>oste z druge strani meje, iz Cöpenec tü. Gda so naši dojodkrili svoje
obraze pa. so sé pomaleg začnili osloboditi od maškar, te so ovi začnili. Gda, gda nej, nama- skirali so sé pa so zošpilali, kak prej oni naure krave (kerge marha) vračijo. V kulturnom daumi smo te večer na eden kratek cajt vsi gratali naure krave, stere so vižgalivali pa vračili. Vsakši je daubo edno žlico, škem povedati, edno kupico konjaka pa velko tableto, škem povedati bonbonček, stero je do-ktorova asistentka delila nam. Bike, škem povedati moške, so v nevarnom mesti vižgalivali, tak ka sé je vsakši ranč nej dau.
Med tejm so pa bliščali fotoaparat}, tri kamere so delale, radijski magnetofon sé je skrivo na ednoj pa na drugoj stauli. Pa te sam ranč nej prajla, kelko dobri pogač, perecov, peciva so na Stole klali cejli cajt, ka so flajsne ženske roke napekle. Pa naj nišče ne misli, da smo na süjom bili. No, nej na staucaj, liki na stauli sam mislila pa po guntaj.
I. Barber predsednica drüštva
Žalüjemo
Pa žalüjemo eno mlado Slovenko. 5. februara je mrla Ligetvári Istvánné (folan Küzmič) z Gorenjoga Senika. Bila je eške mlada, puno veselja, mejla je dosti načrtov. Mi smo sé veselili na božič, njej je božič beteg prineso, steri je krepši büu kak njeno tejlo, pa je brž vkraj vzeu njeno veselo življenje. Za njauv žalüjemo vsi njeni dobri spoznana, Slovenci, steri Živemo v vesi Köcsk pa njena žlata v Varaši, na Gorenjom Seniki. Žalostno je, gda stariš merje pa mlajši djaučejo za njim, depa gda stariš žaiüje svojo dejte, tau je venak najvekša bolečina. Človek sé samo pita, Zakoj?
Stari starci so vsigdar tak pravli: Delajmo telko, kak če bi navöke živali, Boga pa molirno tak, kak če bi vsigdar smrt čakali.
Dobra pa vörna ženska je bila. Bog prej tö vsigdar dobre rano k sebi pozove.
Naj počiva vu meri.	Rozalija Ropoš-Rozsnyai
Pečena kapüsta/Zapečeno zelje/Rakottkáposzta
1 kg kapüste iz bečke, 2 žlici žira, 3 lüka, rdečiprpeu, 75 dkg mesa 4 žlice riža, 4 dl vrnjoga mlejka.
V edno laboško dejemo žlico žirá, kilo kapüste pa malo vodé. Na meko sküjamo. V drügoj laboški na žlici žirej 3 vküpzrejzanoga lüka ocvremo, z rdečo papriko posiplemo in na kocke zrejzano mesau sküjamo kak golaž (pörkölt). Z malo safta sküjan golaž vküpsemelemo. V tretjoj laboški sküjamo rajs (riž). Gda je vse gotovo, té v edno vönamazano tepšo dejemo: oprvim kapüsto, té mesau, té rajs. Tau poiagemo z Vrnji mlejkom. Tak klademo tadale, oslejdnjim vrnje mlejko naj bau vrkar. V redli potisnemo, aj sé dobro skaus spečé. Na vekše kocke zrezano serviramo.	Hilda Čabai
Fašenek
1963. leta v Andovcaj nej bilau pojbov, šteri bi ojdli po fašendji. Te so pa dekía nagučali, naj one odijo kaulakpovesi, naj zatok itak ves veJ ka je faše-nek. Tau mi je pripovejdala Mindaštji Mariš.
- Kak ja tau bilau, ka ste Vi ojdli po fašendji ?
„Dja, tau je tak bilau, ka Kovačin Nam neni pa Karči bači so nas nagučali, naj Odimo kaulak. Pojbov nej bilau, tau že ne vejm, ka dej so bili, če so vsi k sodakom odišli, ne vejm. Nam pa drugo nej trbelo, dja pa Tupin Margit pa Matild smo sé pa vtjüp nalekle. Pokojni Mlinarin Djuši nas je s lüdami spar-
vajo, pri nji smo sé najšli pa smo sé tam nutra zravnala
-	Te so vas nej gora spoznali nin nej?
„Nej, nej, cejlo ves smo Zopojdli, pa so nas nin nej gora spoznali. Istina, ka ka smo z glave nej dola vzeli lafli, samo pri Kovačin! smo djeli, tam smo sé dola raz-metali. Štük nam je Kovačin Karči napravo, pa so nam ešča igrica tü naprajli, naj leko pidjemo, če mo žedni. Istina, če bi pri vsakši iži pili, te bi nam škaudilo, dapa vsepovsedik smo mogli vzeti piti, ka bi nas te spoznali, ka so tau nej moški. Tau je pa vö znaš odišlo, ka smo tak skakali pa djukali po vesi. Trno je koražno bilau. Večer so nas samo te spoznali, gda smo sé znauva gora zravnali v fašenski gvant. Tistoga reda dosta sterejši lüdi šlau v krčmau na fašenek pa ovak tü.”
-	Samo ste v Andovcaj ojdli ali ste pa v Števanovce tü prejk šli?
„Nej, samo smo v Andovcaj ojdli, te ešče več ramov bilau kak Zdaj. Dapa tisti fašenski torek nigdar ne pozabim, tak je dobro bilau.” Valerija Časar
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-rnail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.