o Leto 2. - Štev. 5 (29) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - via IX Agosto 8 Tel. (0432) 713 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD 1.-15. marca 1975 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 izdaja H ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Nacionalna konferenca o emigraciji v Rimu PRISOTNA TUDI PREDSTAVNIKA ZVEZE SLOVENSKIH IZSELJENCEV IZ BENEŠKE SLOVENIJE DINO DEL MEDICO IN ADO CONT V ponedeljek 24. februarja se je začela v Rimu, na sedežu FAO, I. vsedaržavna konferenca o emigraciji, pod predsedstvom zunanjega ministra M. Rumorja, ob prisotnosti predsednika Republike G. Leo-neja in predsednika vlade A. Mora. Konferenca bo trajala do 1. marca. Emigracija je problem, ki tara italijansko družbo že nad sto let. V zadnjih sto letih je emigriralo iz Italije nad 30 milijonov ljudi, sedaj pa imamo v raznih deželah sveta nad 6 milijonov emigrantov. Na konferenci v Rimu je zastopanih na stotine emigrantskih organizacij in skupin, prav tako so močno zastopane vse tri sindikalne federacije. Emigrantske organizacije po svetu, sindikati in vse demokratične sile v Italiji so že zdavnaj zahtevale sklicanje vsedržavne konference o emigraciji, a odgovorni državni organi niso imeli časa, da bi razpravljali o teh problemih. Sklicanje nacionalne konference o emigraciji v Rimu je torej uspeh boja demokratičnih sil. Čeprav je bilo zamujenega precej dragocenega časa, «ni nikdar prepozno», če nam je dovoljeno se poslužiti tega znanega italijanskega pregovora. Ni prepozno, če obstoja dobra politična volja za rešitev določenih problemov, ki jih danes dramatično predstavlja emigracija kot taka. Je uspeh demokratičnih sil in e-migrantov torej, če so se morali lotiti naivišij organi drža ve, če ne že reševanja, vsaj proučevanja perečih in kompleksnih problemov emigracije. Odveč je povedati, da smo mi, beneški Slovenci najbolj živo zainteresirani za uspeh te konference in za njene rezultate. Emigracija je pahnila iz beneških domov naše najboljše moči. Računa se, da je zapustilo vasi Beneške Slovenije, samo od zadnje svetovne vojne do danes, 15 tisoč ljudi. To so večinoma mladi, delazmožni in najbolj sposobni tudi za uveljavitev v družbi. Z emigracijo so hotele pri nas oblasti dokončno «rešiti» slovenski problem, po svoje zaključiti to vprašanje. Da niso uspeli, je danes resnica na dlani, očitna, kakor je tudi resnica, da je prisilna emigracija prizadejala naši narodnostni skupnosti težek udarec in neprecenljivo moralno in materialno škodo. V Italiji traja emigracija že sto let. Konservativne sile, vodilni razred in oblasti vseh režimov so poskušali reševati gospodarska in socialna vprašanja pasivnih področij z emigracijo in to iz dveh razlogov Prvič: ni bilo treba investirati kapitala, ki bi ne dajal, po njihovih računih, dovolj profitov; drugič: izvožena de- lovna sila ustvarja žlahtno valuto, ki jo pošilja v domovino, ki služi državi in kapitalu. Pri nas pa se je pridružil še tretji razlog, tretji element: s prisilno emigracijo je bilo treba uničiti našo narodno skupnost. Konferenca v Rimu, če bo uspela, bo morala priti do zaključkov, da je bilo dosedanje obravnavanje problemov emigracije zgrešeno, da so bili e-migranti prisiljeni zapustiti svoje domove zato, ker doma ni bilo dela, ne pa, da je emigracija svobodna izbira, da je treba vložiti napore in sredstva, da se ustvarijo nova delovna mesta, ne samo za mlade, ki rastejo, ampak tudi, da se omogoči vrnitev na stotine ti-sočev emigrantov na svoje domove, kajti, ti se bodo morali vrniti, pa naj hoče država ali ne, če se zavedamo, kaj-šen obseg ima ekonomska kriza, ki je zajela razne dežele sveta, posebno pa evropske države. Za zaključek, naj povemo, da je za nas zelo važno, da sta bila povabljena na konferenco v Rim tudi dva predstavnika naše Zveze slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije, Dino Del Medico in Ado Cont. Upamo, da bosta imela možnost obrazložiti delegatom, osrednjim oblastem in vsem udeležencem konference pereče probleme naših e-migrantov in Beneške Slovenije. POMAGAJMO HUDO PRIZADETI DRUŽINI V DREKI, KI JE ZGUBILA OČETA, EDINO DRUŽINSKO OPORO. Prispevke lahko pošljete na: NOVI MATAJUR Čedad -Cividale - Poštni predal - Casella postale 92 z napisom: «Za družino v Dreki». V prihodnji številki bomo objavili vsoto, ki smo jo nabrali. Izhaja vsakih 15 dni NAROČNINA: Letna 2000 lir Za inozemstvo: 3000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Za SFRJ žiro račun 50101-603-45361 »ADIT« DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 100 lir Bliža se pomlad. Konferenca o slovenskih problemih v Vidmu KOMUNISTIČNA PARTIJA ITALIJE ZA ENOTNO BORBO VSEH DEMOKRATIČNIH SIL ZA PRIZNANJE NAŠIH PRAVIC Kakor smo bili napovedali v zadnji številki našega lista, podajamo v tej številki obširno poročilo o poteku konference, ki jo je bila sklicala videmska federacija KPI o problemih Slovencev v videmski pokrajini, v četrtek 13. februarja, v hotelu Cristalo. Konferenco je odprl Renzo Pascolat, sekretar videmske federacije, ki je pozdravil vse prisotne. Rekel je, da se je začela videmska federacija KPI temeljiteje zanimati s problemi Slovencev videmske pokrajine leta 1962, ko je sklicala okrajno konferenco v Špetru Slovenov ob Nadiži. Od takrat so se stvari spremenile tako, da lahko pristopimo k novi fazi boja za pravice te narodne manjšine. Problem smo že prenesli v parlament, v deželni svet in na pokrajino, od katere smo zahtevali, da skliče posebno konferenco o beneških Slovencih. Vprašanje slovenske manjšine v Furlaniji, katere obstoj se še vedno zanika, posebno s strani KD, in se ne priznava Beneški Sloveniji posebnega etničnega značaja, kulturnih in jezikovnih pravic, mora predstavljati moment za širšo mobilizacijo vseh demokratičnih in ljudskih sil. Za Pascolatom je spregovoril profesor Pavel Petričič iz Špetra, ki je imel na konferenci glavno besedo, odnosno referat. V svojem referatu je napravil globoko analizo preteklega in sedanjega stanja beneških Slovencev. V preteklosti so menili odgovorni politiki, da bo vprašanje Slovencev v videmski pokrajini hitro rešen z njihovo popolno asimilacijo. Za politiko asimilacije so se zavzemali vsi po- litični režimi, ki so vladali v Italiji od 1866. leta, ko smo bili priključeni k Italiji, do danes. Napore za asimilacijo so vseskozi spremljali gospodarska zaostalost, kolonialistično izkoriščanje in prisilna emigracija. Kljub temu pa se kažejo v zadnjem času v naših dolinah nove možnosti demokratične diskusije in boja za narodne pravice. Slovenske kulturne organicazije uživajo podporo prebivalstva, svoje zahteve so predložile tudi političnim strankam, podpira pa jih le levica, medtem ko se KD in PSDI izmikata celo notranji diskusiji o teh problemih. V preteklosti so se oblasti izgovarjale, da ni zahtev, danes pa na vsako zahtevo pošiljajo negativne diskriminatorske odgovore. Nujen je poseg dežele in države, nujni so zakoni, ki naj zajamčijo slovenski manjšini globalno zaščito predvsem pa nujna politična garancija, da ne bo preganjanja in ustrahovanja, da bodo zahteve beneških Slovencev upoštevane in spoštovane. Po Petričičevim referatu se je razvila dolga in plodovita diskusija. Svetovalec nadiške gorske skupnosti, odvetnik Battoclet-ti je govoril o tem, kako niso hoteli sprejeti v statut skupnosti njegovih in Simo-nittijevih predlogov, ki.so težili k zaščiti naših etničnih značilnosti, jezika in kulture. Predan, odgovorni urednik našega lista, mu je odgovoril, da je obnašanje večine svetovalcev skupnosti do tega vprašanja posledica dolgoletnega u-strahovanja. Predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko» Viljem Černo je obsodil dejstvo, da se v Italiji ne izvaja ustava tudi glede manjšin, saj ni manjšine, ki bi bila zaščitena, razen tistih, katerim je Italija dolžna zaščito po mednarodnih pogodbah in obveznostih. Govoril je še o diskrimina-nacijah, ki dan za dnem prizadevajo beneške Slovence. Poudaril je, da morata dežela in država ukreniti vse potrebno, da se rešijo narodnostni, pa tudi socialni in gospodarski problemi manjšine. Videmski občinski svetovalec in furlanski pesnik Ma-niacco je marksistično analiziral vprašanje manjšine in o-brazložil teoretične osnove, na katerih je treba graditi zaščito manjšin in kultur, ki naj ne bo muzejska, ampak ži-vljenska. V imenu dunovnikov skupine Dom je spregovoril Emil Cencič, kateri je izrazil zadovoljstvo, da se poleg Cerkve začenjajo zanimati za probleme Slovencev tudi politične sile, posebno pa KPI. Izrazil je u-panje, da to ni samo predvolilna poteza. Rekel je, da v preteklosti ni imela niti uradna Cerkev razumevanja do teh problemov, a da so se stvari spremenile pozitivno po prihodu sedanjega videmskega nadškofe, ki je pokazal in izpričal, da je naklonjen pravični rešitvi prpblema. Po tridesetih letih, od kar živimo v državi, ki je izšla iz odporniškega gibanja, je še vedno v teku raznarodovanje. S tem je treba prenehati, zanimanje za manjšinske probleme pa se mora razširiti tudi na druge politične sile, predvsem pa na tiste, ki imajo oblast. Deželni svetovalec in deželni podsekretar KPI Baracetti je poudaril, da je priznanje manjšin stvar demokratične rasti. Obsodil je delitev Slovencev na tri kategorije in dejal, da je nemogoče pričakovati od beneških Slovencev, po stoletnem raznarodovanju, da izpričajo svojo narodnostno pripadnost tako kot Slovenci v Trstu in Gorici. V zadnjem času so pa Slovenci v dolgo pot. Po tej poti je treba videmski pokrajini prehodili Nadaljevanje na 4. strani LE ELEZIONI NELLE NOSTRE SCUOLE Importante documento unitario delle Associazioni degli Emigranti presentato alla consulta regionale dell’Emigrazione Spuntata) Si sono concluse il 16 febbraio le elezioni nelle scuole dell'obbligo ed il 23 febbraio quelle negli istituti superiori. Soffermiamoci sulle elezioni che si sono svolte nei due circoli didattici e nelle due scuole medie di S. Pietro al Natisone e di S. Leonardo, dove genitori ed insegnanti hanno eletto le rap-presentaze nei consigli di classe e di istituto. Se escludiamo la situazione che si è creata ad un certo momento per le elezioni nella scuola media di S. Pietro al Natisone, ovunque sono state presentate liste unitarie. Alla loro formazione hanno contribuito appositi comitati, come il Comitato Scuola Democratica, gruppi di genitori, circoli culturali, come a S. Leonardo, su un programma di collaborazione per la soluzione dei problemi della nostra scuola. E’ stata una prova di fiducia e di maturità della nostra popolazione l’aver superato la logica della discriminazione politica nelle scuole a favore della comune discussione dei problemi. Ciò ha indubbiamente favorito la partecipazione e l'inclusione nelle liste di persone impegnate, volonterose e capaci di affrontare i grossi problemi cui non facciamo qui che un rapido cenno: i trasporti, il servizio scolastico pomeridiano. l’assistenza gratuita, la sperimentazione della ricerca d’ambiente, ecc. Vi sono ragazzi della montagna che debbono restare fuori casa fino a otto-nove ore per usufruire di un servizio scolastico di quattro ore! Le altre ore sono sperperate nei percorsi a piedi, nelle attese sotto le intemperie o nelle osterie, anzicchè nell’attività culturale sana o nella collaborazione operosa soprattutto nelle famiglie contadine. Ci sono poi le quattro ore di scuola, che a S. Leonardo si svolgono in locali anti-igienici e comunque di fortuna; c'è lo studio su libri costosissimi, ma in molti casi incomprensibili; c'è la necessità di accessori e materiali, tute, colori, carta, ecc,. che rincarano di giorno in giorno, gravando sulle famiglie. •k * * Questo era il discorso unitario che interessava anche i genitori degli alunni che frequentano la scuola media di S. Pietro al Natisone, come si era visto nell'assemblea dell'll gennaio. Tutto questo avrebbe garantito tra l'altro una elezione paritetica ( due per comune) per Pul-fero, Savogna e S. Pietro al Natisone e soprattutto avrebbe garantito l’elezione nel consiglio scolastico di rappresentanti delle frazioni della montagna, sulle quali pesano di più i problemi ed i disagi. Di questo si era tenuto conto nelle elezioni delle scuole elementari e nella scuola media di S. Leonardo. Invece a S. Pietro, certamente per ordine di persone estranee alle Valli, i responsabili della democrazia cristiana hanno deciso di praticare la vecchia strada della discriminazione, mal sopportando la loro difficoltà a gestire le assemblee organizzative, le quali pure, per loro stesso riconoscimento, si erano svolte in modo assolutamente corretto. Alcuni di questi personaggi hanno scoperto il loro gioco quando si sono lasciati andare nell’agitare lo spauracchio del comuniSmo e quello del filoslavismo, contando sulla pioggia di voti che automaticamente sarebbero arrivati. Stando ai risultati non si può certo dire che la gente li abbia ascoltati e che il meccanismo abbia funzionato, per cui c’è da sperare che si ritorni ad un impegno comune per la gestione della scuola media, come delle altre scuole. Intanto gli eletti nella scuola media di S. Pietro al Natisone, attraverso il dinamico Comitato Scuola De- mocratica, hanno già promosso, in accordo con il preside, un’assemblea per stabi-Ire un piano di lavoro: lì tutti potranno dire la loro senza alcuna discriminazione di sorta. it k "k Come si vede si tratta di lavorare e di portare la voce della base popolare nella scuola. S’è affermato, crediamo giustamente, che non si potrà fare molto nei consigli eletti. Potranno comunque essere accolte proposte tendenti a limitare i disagi delle famiglie e dei ragazzi. Potranno trovare accoglienza proposte riguardanti l'utilizzo pomeridiano degli insegnanti a fini istruttivi, per i corsi di sostegno e di attività culturali e ricreative nell’intento di promuovere una migliore conoscenza del nostro ambiente e delle sue forme di vita. Ci vorrà un’indagine conoscitiva della situazione dei trasporti degli alunni e una proposta relativa alla ristrutturazione delle adozioni dei libri di testo. Sulle colonne del nostro giornale, che si batte non solo formalmente per la minoranza slovena, non possiamo dimenticare l'esigenza di trasformare l’istituto scolastico in centro di esaltazione dei valori comunitari nelle varie componenti, patrimonio linguistico e culturale compreso. Dà una certa fiducia anche il fatto che tra gli eletti nei vari consigli vi sono persone esperte nel campo dell'educazione, altre in campo amministrativo, altre ancora politicamente impegnate sui temi più generali della Comunità slovena del Friuli. L'incontro di questi nella scuola, e di loro con insegnanti aperti e sensibili, non potrà che portare bene alle famiglie ed ai ragazzi dei nostri paesi che aspettano, se non l’immediata soluzione dei problemi, un sincero impegno ed il rispetto dei programmi presentati. In ordine all'oggetto della seduta odierna della Consulta, le Organizzazioni firmatarie del presente documento, ritengono di dover concorrere unitariamente all'implicazione deile proposte da formularsi uf-t.ciaimente alla Conferenza Nazionale dell'emigrazione da parte della rappresentanza ufficiale della Regione Pnuli-Venezia Giulia. Tali proposte devono incentrarsi e seguire le seguenti linee di analisi: IN ORDINE Al PROBLEMI Di CARATTERE GENERALE 1) Alla riconferma delle cause che ancor oggi sono alla base di una emigrazione forzata e all'analisi delle sue motivazioni, modalità, organi ed enti pubblici coinvolti, è necessario far seguire la indicazione e la specificazione dei mezzi e degii strumenti per contenerla, se non per eliminarla. In proposito le sottofirmate Organizzazioni si richiamano a tutta la loro elaborazione e alle indicazioni formulate in sede di Conferenze, Convegni, Congressi, particolarmente nell'ultimo quinquennio, nonché alla produzione documentale e alle proposte avanzate in sede di Consulta Regionale. 2) Si indicano inoltre in proposito i seguenti campi operativi: a) specificazione precisa dei compiti dello Stato e delle Regioni nell'attuazione della programmazione socio-economica; b) insediamento di aziende industriali di Stato nelle Regioni a forte emigrazione con qualificanti indicazioni tecnico-economiche; c) coordinamento su scala nazionale delle iniziative intraprese dalle singole Regioni a favore degli emigranti, onde eliminare possibili sperequazioni aventi origine e derivazioni di natura puramente territoriale. IN ORDINE Al PROBLEMI SPECIFICI DELLA TUTELA DELL'EMIGRAZIONE Per quanto attiene gli interventi tesi a ridurre gli effetti negativi dell'emigrazione, vengono indicati come strumenti: a) la realizzazione di centri assistenziali per l'informazione e preparazione del personale sul luogo di lavoro all'estero; b) l'attività atta a migliorare al massimo, sotto ogni aspetto, la conoscenza del paese che ospita l’emigrato; c) la cura del collocamento e delle condizioni sociali, salariarli e abitative al fine di ottenere per l'emigrato uguagl.anza di diritti, condizioni e trattamenti rispetto ai lavoratori residenti. Più particolarmente — nel settore della difesa dell'emigrato — si dovranno sviluppate i seguenti presupposti: a) specifici provvedimenti e iniziative da parte del Governo nazionale per garantire il reinserimento nelle attività produttive in Patria dei lavoratori emigrati, qualora gli stessi fossero — a breve scadenza — forzatamente obbligati al rientro, causa il perdurarre della grave crisi econom.ca che travaglia particolarmente l'Europa Occidentale. b) azione diplomatica per conseguire accordi con gli Stati ospitanti, miranti alla parità di trattamento previdenziale ed assicurativo con i lavoratori residenti; c) tutela del risparmio e delle rimesse con interventi preferenziali; d) valorizzazione — da parte degli organi preposti dello Stato — del contributo delle organizzazioni sindacali nelle trattative internazionali per la sicurezza sociale ed il trattamento economico; e) scelta degli addetti consolari ai servizi sociali tra i dirigenti delle organizzazioni sindacali, per favorire al massimo l'inserimento e la partecipazione del lavoratore e-migrato alla vita sindacale del paese che lo ospita; f) realizzazione di centri collettivi per il godimento delle ferie con la creazione di appositi villaggi nelle Regioni maggiormente tributarie dell'emigrazione; g) volgarizzazione e massima pubblicità dei bandi di concorso e di ogni altra notizia che possa interessare il rientro degli emigranti, intervenendo economicamente per il maggior sviluppo della stampa in lingua italiana con sede all'estero; h) favorire con appropriati strumenti legislativi la partecipazione dell'emigrante ad ogni fase elettorale che interessi la sua zona di origine; i) per una maggior difesa sul piano culturale ed etico, lo Stato concorra alla realizzazione delle sedi delle associazioni che operano all’estero; I) il rientro potrà essere indubbiamente favorito se in ogni centro consolare potranno essere realizzate scuole per la lingua italiana e per la qualificazione professionale per i figli e per gli emigrati stessi; m) la sicurezza sociale dovrà comunque essere garantita al rientro, onde poter meglio assicurare l'inserimento in patria dell'emigrato. (Continua) GENITORI ELETTI NEL CONSIGLIO DELLA SCUOLA MEDIA DI S. PIETRO AL NATISONE Petricig Paolo - S. Pietro al Natisone preferenze 73 Cevolatti Giampiero - Azzida preferenze 18 Menichini Remo - S. Pietro al Natisone preferenze 17 Pagon Franco - Savogna preferenze 50 Dorbolò Ennio - Tarcetta preferenze 48 Zufferli Giuseppe - Azzida preferenze 36 GENITORI ELETTI NEL CONSIGLIO DEL CIRCOLO DIDATTICO DI S. PIETRO AL NATISONE Comune di Pulfero: Domeniš Claudio - Zabrieszach Ennio Comune di S. Pietro al Natisone Menichini Remo - Simonitto Rosa - Specogna Angelo comune di Savogna irinco Giuseppe S. LEONARDO CONSIGLIO DI CIRCOLO PER LE ELEMENTARI Genitori: Blasutig Gianpaolo - Missio Giuseppe - To-masetig Caterina - Predan-Dugaro Bruna - Tomasetig Remo - Rosina Athos. ELETTI NELLE SCUOLE MEDIE Genitori: Egidio Scaunich, Miranda Terlicher, Natale Chiabai, Silvia Saligoj, Stulin Giovanni, Emilia Ber-gnach. Insegnanti: Carla D'Ambrogio n. Zilio, Meleta Fait n. Sant, Antonio Pascolini, Milvia Sabatini n. Polano, Elsa Missio n. Penasa, Adolfo Dorbolò. Non docenti: Giuseppe Chiabai DON PASQUALE GUJOM BENEČIJA LA GENTE DELLE VALLI _ _ * SPIETATEZZA - In fondo al retaggio atavico, di bene o di male, secondo il punto di vista c’è pure la spietatezza.)*) Di questa caratteristica ne parlano diversi. Il cronista Sturalo descrive un fatto accaduto nel 1763. I dazieri di Cividale avevano sequestrato in quel di Pulfero un grosso quantitativo di contrabbando. Gli abitanti dei villaggi circostanti decisero di vendicarsi. Con un pretesto fasullo, fecero venire il daziere capo che venne accompagnato da altri quattro ufficiali: «Perlo-chè ben forniti d’arme e di coraggio tutti e cinque verso colà s’avviarono, ma arrivati alla strettezza della via fra altissimi monti» si trovarono circondati da uomini, donne e bambini. Invano, ginocchioni, chiesero pietà; furono massacrati «con armi, ferri, ruochi, legni e sassi». Il giorno seguente si ebbero un bellissimo funerale con grande concorso di popolo che li accompagnò al cimitero di San Pietro. Un ricordo d’infanzia si riferisce ad un episodio avvenuto alla fine della prima guerra mondiale. Gli Austriaci si ritiravano lungo la Val Natisone. In un paese della Valle, attraversato da un trenino a scartamento ridotto, vedemmo noi ragazzi arrivati dall'altra parte del fiume, un gruppo di donne che inveivano contro un soldato austriaco semisdraiato tra le rotaie; il disgraziato era ferito o am- malato. Forse si era trascinato fin lì sperando che qualcuno avesse compassione di lui. Era pallido e macilento cogli occhi offuscati da infinita tristezza. Nessuno si era avvicinato per porgergli aiuto, anzi una delle donne gridava: «Uccidetelo. Possibile che non ci sia nessuno che abbia n coraggio di finirlo!». Uno dei nostri valorosi ex soldati raccontò; «Nel 1941, in un paese fummo attaccati dai partigiani. Il nostro comandante ci ordinò di bruciare il paese e di uccidere tutti gli abitanti. I miei compagni avevano ritrosia a finire i piccoli. Dissi loro: 'Voi siete delle donnicciole; lasciate fare a me’. Distesi i bambini per terra e, con un colpo di scarpone per ciascuno, fracassai le loro teste». Questa spietatezza va intesa non come frutto di odio, bensì di un punto di vista della vita fondata sull’ineluttabile; anche egli, lo sloveno, quando subiva la sconfitta, ne accettava stoicamente le conseguenze, senza inutili querimonie. Lo Sreznevskij dice: «Lo ’Slovegn’ è resistente, pieno di sopportazione... sopporta l'avversa fortuna con stoicismo senza lamentarsi. Nessuna avversità lo abbatte: i governi e gli ordinamenti veneziani l’hanno abituato a ogni cosa e tutti i mali egli considera nell'ordine naturale delle cose, e non soltanto i suoi propri mali ma tutti...». INVIDIA — Un vicino che cercasse di ingrandirsi o che avesse avuto un colpo di fortuna, in modo da elevarsi al di sopra di quello che è stato tino ad allora il suo livello di vita, verrebbe, molte volte, ostacolato. Ciò non avviene nei riguardi di un estraneo. Un tale comportamento istintivo trova spiegazione nell’atavico senso di coesione che, in tempi passati, rappresentava l’unica forza di difesa del gruppo. L’elevazione del singolo indeboliva la capacità di difesa, inquantochè diventava «egregio», cioè: u-sciva dal gregge; mentre, quando si doveva difendere i propri diritti «insimul sub furchis iuxta morem» (insie- me colle forche, secondo il costume), il grido di battaglia era: «Vsi ukup» (tutti in gruppo!). Parlando dello spirito di un popolo, si incontrano qualità morali che sono in contrapposizione tra di sè. Sembrerebbe che una qualità dovesse escludere l'altra: riesce difficile ammettere l’esistenza contemporanea di ambedue. Forse perchè siamo abituati a giudicare anche i fenomeni della psiche sul parametro del mondo sensibile: dove c’è luce, non c'è tenebra; dove c’è rumore, non c'è silenzio. E' un pozzo profondo in cui giacciono addormentati, ma non estinti, virtù e vizi. Anzi questa classificazione di virtù e vizio è perlomeno semplicistica. In ciò ha ragione Bertrand Russel: sono qualità che si è assunta la stirpe per la propria conservazione nel decorso dei secoli. Abbiamo parlato dell’ospitalità e dell'avarizia, della generosità e della crudeltà. Prendiamo due altri termini antitetici: lo spirito di indipendenza e la servilità. INDIPENDENZA — Il nostro uomo è individualista: odia la massificazione, è diffidente verso ogni iniziativa di cooperazione, rigetta ogni tesseramento, se non in vista di un sicuro vantaggio, e, senza lo stesso motivo, non si assume volentieri nessun impegno a prò della comunità. E' piuttosto introverso, diventando espansivo nell'euforia alcolica. Il Musoni così si esprime: «Sono dominati da quell'istin-t® particolaristico ch'è propria dell'intera stirpe slava. Questo in ogni tempo ai singoli rami di essa ha vietato di fondersi in grandi unità e perfino di essere solidali fra loro, spesso anzi conducendoli a combattersi reciprocamente, facendo il gioco dei loro nemici... che si sono sempre studiati di tenerli frazionati, non solo politicamente ma anche intellettualmente e letterariamente» per meglio dominarli. (*) Il lettore che non è delle Valli non sorrida di commiserazione per questa qualità, perchè potrebbe trovarsi nella situazione della pentola che disse alla padella: «Ma guarda come sei nera!». (Continua) SCUOLA - DEMOCRAZIA Mo'" vas 1975 CLASSI SOCIALI f/l mio di D. PITTIONI (PRIMA PARTE) CULTURA POPOLARE, FONDAMENTO DI UNA SOCIETÀ’ ALTERNATIVA - CONCETTO ASTRATTO DI CULTURA UNIVERSALE - LA SCUOLA ED I SUOI OPERATORI CULTURALI Alla base di ogni discorso culturale stà il linguaggio parlato, quale prima manifestazione di un codice semplice, comprensibile a tutti i livelli che mette l’individuo nella condizione di comunicare agli altri ogni sua sensazione o conoscenza. Si tratta evidentemente di articolazioni fonetiche che, partendo da cognizioni semplici, si arricchiscono gradualmente con l'esperienza diretta e diventano patrimonio personale. Il linguaggio, o più semplicemente la parlata di un gruppo di persone o di una comunità, rappresenta il suo grado di cultura; dal loro modo di esprimersi siamo in grado di individuare la loro matrice socio-economica, ogni individuo è l’immagine riflessa deH'ambiente culturale dal quale proviene. La conoscenza di determinati vocaboli, il suo modo di intercalare il discorso, la sua ricchezza lessicale, lo colloca in modo inequivocabile nella sua stratificazione sociale che, oggettivamente, rispecchia la sua matrice originaria. Ogni gruppo sociale ha il suo tipo di conoscenze, il suo linguaggio, i suoi simboli; pensare ad una cultura universale, secondo schemi logici, obiettivamente validi, significa capovolgere i termini della realtà e oggettivare situazioni trascendenti che nulla hanno a che fare con l’uomo, i suoi problemi, il suo modo di essere. A testimoniare quanto questa tesi, che trova una larga diffusione tra il pubblico, sia falsa e mistificatrice, prendiamo in considerazione l’organo predisposto dallo stato, per la diffusione della cultura: la scuola. Ebbene questa sovrastruttura sociale, che ha come suo compito specifico l'allargamento delle conoscenze culturali a tutti gli strati e al progressivo riavvicinamento degli squilibri di partenza, fallisce in questa sua primaria attribuzione; difatti le statistiche e le indagini sociologiche particolari hanno dimostrato che il bambino che entra nella scuola dell’obbligo con un bagaglio culturale limitato, rispetto ad un altro più fortunato per l’ambiente nel quale vive, e-sce alla fine del suo corso, ancora più frustrato ed endi-cappato, essendo fra i due mutato ulteriormente il loro dislivello di partenza a favore del secondo, per cui la scuola non fa altro che accelerare gli squilibri culturali e quindi sociali. Gli insegnanti sono gli operatori di questa divisione in classi più o meno previlegia-te, coloro che prendono atto della società così come si presenta con le sue stratificazioni, che sono determinate e-sclusivamente da squilibri e-conomici, e la codificano, talvolta pure, contribuendo in modo vertiginoso, ad aumentare le differenze fra chi è culturalmente ricco, per il suo ambiente naturale e chi è povero, per la stessa vita che è costretto a condurre. Il dialetto rappresenta, a certi livelli, l’unico mezzo di comunicazione, il solo che possa mettere in contatto larghi strati popolari, sia fra di loro che con quelli che detengono il potere. E’ un mezzo espressivo povero da un punto di vista lessicale, data la sua provenienza popolare, e con scarse possibilità di arricchirsi continuamente, in quanto ogni linguaggio vive e si modifica per l'apporto culturale che i suoi componenti riescono continuamente a trasmettergli, senza alterarne la struttura. E’ per questa sua diffusione fra le grandi masse, che generalmente svolgono i ruoli più umili nella società stratificata che il dialetto viene considerato un modo di esprimersi volgare, di gente povera, emarginata dai grandi centri di interesse, ed è proprio per questo che ogniqualvolta si riesce, a livello individuale, ad ottenere la promozione sociale, il proprio modo di esprimersi cambia radicalmente. I figli di coloro che sono riusciti ad arricchirsi e sopratutto ad affermarsi, devono parlare nella lingua ufficiale, con una proprietà formale adeguata al loro nuovo ruolo, onde affermare ad ogni contatto umano che quella persona ormai milita nella cerchia elitaria. A quel livello, forse dopo alcune generazioni, è anche permesso conoscere e parlare in dialetto, tanto ormai tutti sono a conoscenza della sua cultura che lo ha definitivamente collocato nell'Olimpo del previlegiati. Forse un po’ di paternalismo non fa mai male, se non altro può rendere più simpatici e meno sostenuti! Il modo di esprimersi quindi rappresenta il modo di essere di ogni individuo, di ogni comunità che lo colloca definitivamente nella sua classe. Abbiamo dimenticato di osservare l’aspetto sostanziale del problema linguistico, quello dei contenuti, della sua u-manità, della sua mediazione storica. C'è difatti un intrinseco legame tra il contenuto di ogni nostro discorso, frutto di una esperienza quotidiana, ed il suo modo di essere; il dialetto, la lingua parlata, nella loro semplicità, rappresentano il bagaglio storico di un popolo, che trasmette così ai suoi posteri le sue ricchezze interiori, senza mistificazioni, senza sofismi. La lingua madre ha uan tale vivacità e immediatezza, rappresentando nel suo seno, la vera vita dell'ambiente naturale dalla quale ogni individuo proviene, per cui una sua modifica artificiale, può porre i suoi componenti in una condizione di estrema instabilità, non riuscendo più a riconoscere la propria identità. Ai nostri giorni, questa diversità viene risolta, da un punto di vista culturale, con una grossolana mistificazione che, oltre a non risolvere affatto il problema, lo aggrava ancora di più, nei suoi punti qualificanti. Al popolo, a parole, si vuole far intendere, da chi detiene il potere, che la cultura è finalmente alla sua portata, che è stata resa accessibile al grande pubblico, perchè possa essere in grado di conoscere i suoi veri problemi e quindi di risolverli. In quale modo! Mercificando nel modo più volgare e più banale ogni canale culturale, dando alle grandi masse quello che desiderano, e siccome gli operai ed i contadini, coloro che in definitiva lavorano e producono, spesso stanchi della loro fatica e del loro continuo sfruttamento, non desiderano altro che evadere, ebbene quello che viene loro dato, sono i rotocalchi, i fumetti, i periodici artificialmente addomesticati. I risultati ad una simile politica culturale sono chiari ed evidenti: disinteresse per o-gni problematica costruttiva, assenteismo culturale, continua perdita della propria personalità. (Continua) CONCORSO PER UN TEMA LIBERO NEL DIALETTO DELLA SLAVIA ITALIANA REGOLAMENTO 1 Al fine di rafforzare nei ragazzi l’interesse e l’amore per gli elementi caratteristici della vita della Slavia italiana, con l’utilizzazione del proprio dialetto, il Centro Studi «Nediža» indice il 2° Concorso «Moja Vas» (Il mio paese), per un tema libero nel dialetto sloveno locale. 2 Possono partecipare al concorso «Moja Vas» i bambini ed i ragazzi dai 6 ai 15 anni. Una sezione speciale è riservata a giovani studenti di istituti superiori ed universitari. 3 II tema è libero. A titolo indicativo si suggeriscono i seguenti argomenti: il paese, la famiglia, il lavoro, gli animali, il gioco, le feste tradizionali, e poi: filastrocche, fiabe e racconti della tradizione popolare. Si consiglia l’illustrazione dei testi con un disegno. I bambini più piccoli possono realizzare solo il disegno, con una semplice didascalia in dialetto. Studenti ed universitari potranno presentare un testo dialettale di narrativa, poesia o teatrale. 4 È raccomandata l’assoluta spontaneità dei testi e l’uso del dia- letto parlato locale, senza preoccupazioni di grafia. 5 Verrà designata una qualificata giuria, composta di cinque personalità della scuola e della cultura. 6 Tenuto conto dei livelli di età, la giuria indicherà per la premiazione i temi più rispondenti agli scopi del presente concorso ed ai caratteri di spontaneità ed autenticità sopra espressi. 7 La giuria attribuirà i premi, consistenti in oggetti audiovisivi e didattici. Allo studente più meritevole delle scuole superiori od università verrà assegnato un premio di trentamila lire. A tutti sarà rilasciato un diploma di partecipazione. 8 I lavori, cui sarà apposto il nome, l’età e l’indirizzo dell’autore, dovranno pervenire entro il 15 maggio al seguente indirizzo: «Moja Vas» - 33049 S. Pietro al Natisone. 9 La premiazione avrà luogo il 29 giugno 1975 a S. Pietro al Natisone. I temi resteranno al comitato organizzatore, il quale curerà di pubblicarne il maggior numero possibile. Starši in otroci, ki so se udeležili manifestacije ob sklepu natečaja «Moja vas» 1974, V OKVIRU BEN E CANSKI H KULTURNIH DNEVOV PREDAVANJE V PODBONESCU PROF. VASILIJ MELIK, DEKAN FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI JE GOVORIL 0 AVSTRIJSKEM OBDOBJU BENEŠKE SLOVENIJE Ljetna prijava dohodkov (Dichiarazione annuale dei redditi) LI ETOS MUORAJO NAPRAVITI «DENUNCIO» TUDI KUMETJE V petek 21. februarja so se v Podbonescu že petič zbrali razni izobraženci in prosvetni delavci, ki se pridno udeležujejo kulturnih dnevov, ki jih je letos že drtigič priredil študijski center «Nediža» iz S pet ra. Predavanja, ki si letos sledijo, postajajo vedno bolj zanimiva in nam odkrivajo dogodke, ki so se skozi stoletja odigravali v teh krajih. Prejšnji predavatelji so nam pokazali zgodovinsko sliko prvih stoletij pod patriarhi in beneško republiko, zadnji predavatelj prof. Vasilij Melik, dekan filozofske fakultete v Ljubljani, pa nam je v svojem lepem predavanju govoril o avstrijskem obdobju Beneške Slovenije. Leta 1797. je Napoleon zmagovito prodiral po vsej gornji Italiji, premagal Beneško republiko in nadaljeval svoj pohod proti Avstriji. Zato je Avstrija oktobra 1797. sklenila z Napoleonom mir v Campoformiu. Beneška Slovenija je prišla pod Avstrijo in ostala pod njeno upravo, dokler ni zopet izbruhnila vojna z Napoleonom leta 1805., ko je bila Garfoazova družina na Dugem. Srečna je družina, ki nam jo kaže zgornja slika, čeglih ima sinove po svetu. To je družina Garbaz iz Dugega pri Gorenjem Tarbju. Družina ima dva sinova in oba sta poskarbela, da imata žene Slovenske, iz štajarske-ga. Tako se lahko pogovarjata v slovenskem jeziku. To je lepo, na žalost je že puno družin, ki se ne morejo al pa se nočejo več pogovarjati po naše. Ni še dugo ljet od tega, ko se ni še nobedan pričakoval, ko še nobenemu ni prišlo na misel, da se bojo morali v Benečiji, po naših domovih pogovarjati v italijanščini. Italijanščino smo poslušali samo po šolah, medtem ko je po naših domovih živel le in samo slovenski jezik. Med puno družinami je se- Avstrija premagana in je morala odstopiti pokrajino na desni strani Soče kraljevini Italiji pod francoskim vladarjem. S francosko zasedbo je bilo konec avtonomije Beneške Slovenije. Že pod avstrijsko upravo so Benečani skušali dobiti potrditev privilegijev, ki so jih uživali pod beneško republiko, a so naleteli na gluha ušesa. Zadnjikrat so Benečani sklicali svoj parlament dne 2. maja 1804. ko so razpravljali o nekaterih svojih skupnih zadevah. Francozi pa so leta 1805. odpravili sosednje ( vi-cinie), češ da niso v skladu s francosko ustavo. Lipe, kjer so se možje zbirali na posvete, so posekali, kamnite mize (lastre) v Landarju in Mjersi pa so razbili, da bi tako izbrisali tudi zunanje znake nekdanje avtonomije. Oktobra 1807. so v fonten-bloškem miru določili tudi novo mejo med Italijo in Avstrijo. Meja je bila Soča od njenega izliva do Krste-nice pri kanalu, tu je šla čez hrib do Britofa ob Idriji, naprej pa je držala stara meja daj postau italijanski jezik skoraj obvezen, zavoj o tega, ker imajo neveste italijan-ke. To je za starše zelo težko. Ko spregovorijo eno besedo v slovenščini, jih takoj vpraša nevesta: «O čem ste se pogovarjali? Je skoraj nemogoče verjeti, kakuo se zapušča slovenski jezik po naših dolinah. Zato je naša želja, posebno emigrantov, da obdržimo naš jezik, katerega nas je naučila mati v otroških letih. Beseda, ki smo jo prvič slišali od nje, je bila slovenska, zato jo želimo govoriti in hraniti še naprej, za nas in za naše bodoče rodove. Lep pozdrav Združenih Beneških Slovencev, ki živijo v Švici. Klub in secion Zurich čez Kolovrat do Matajurja, z Matajurja pa so potegnili črto do Stolov ega pogorja, tako da je prišel Kobariški kot (Staro selo, Kred, Potoki, Borjana) k Italiji. Deželo so razdelili na okrožja, ta pa v kantone. Beneška Slovenija je prišla pod okrožje Passariano in je imela v Špetru poseben kanton z vladno izpostavo. Leta 1813. so bili Francozi pregnani in vsa Benečija je prišla zopet pod Avstrijo. Tu-di mejo so spremenili, tako da je bil Kobariški kot ločen od Beneške Slovenije in priključen Goriški. Vse vasi v Kobariškem kotu, tudi Breginj, Logje, Robedišča in Livek so bile združene z Goriško. S cesarskim odlokom z dne 3. avgusta 1816. je bila Beneška Slovenija pridružena Lombardsko-beneški kraljevini pod avstrijskim ce sarjem. Prav istega leta so izvršili tudi politično-pravno razdelitev dežele. Odpravili so vseh 36 sosesk in namesto njih ustanovili 8 občin. Občine so bile podrejene občinskemu komisarju, ki je imel svoj sedež v Špetru, in niso imele takih pravic kot prejšnje soseske. Tudi mirovno sodišče so odpravili in so u-stanovili posebno sodišče v Čedadu. Oblast je prepovedala zbiranje v sosednjah, toda hišni gospodarji so se kljub temu zbirali na posvete. Ljudstvo je vedno bolj čutilo, da je izgubilo svoje pravice. Navduševali so se za razna gesla, ki so se širila po Italiji in po svetu ter so slavila svobodo in bratsko slogo. Mislili so na lepe čase, ki so jih preživljali toliko stoletij pod beneško republiko, želeli so, da bi se ti časi povrnili. Tako se je približalo leto 1848. Benetke, Videm in druga mesta so se uprla in takrat so se temu splošnemu gibanju pridružili tudi beneški Slovenci. Ko so slišali, da hočejo avstrijske čete zasesti Čedad so se zbrali možje in ženske iz raztresenih vasi Beneške Slovenije in so hoteli s silo zabraniti pohod Avstrijcev. To njihovo navdušenje je pohvalil veliki italijanski pisatelj Niccolò Tomaseo, ki je v svojem proglasu furlanskemu ljudstvu takole zapisal: «Tudi vam, Slovenci šempeterskega okraja, hočem spregovoriti besedo; vam bratom Slovencem, ki pritrjujete bolečinam in na-dam Italije. Kakor hitro ste slišali, da je Čedad oblegan, ste prihiteli, da bi ga branili; celo vaše ženske so bile pripravljene oborožiti se proti Nemcem v korist Italije, ki je bila v nevarnosti». Ko je prišlo leta 1866. do spopada med. Italijo in Avstrijo, so bili Avstrijci premagani. Avgusta so Avstrijci zapustili deželo, dne 3. oktobra je bil sklenjen Dunajski mir in takrat je bilo že določeno, da Benečija pripade Italiji. Dne 21. in 22. oktobra je sledil tako imenovani «plebiscit», ki je bil gola izjava, da se želijo priključiti kraljevini (Dichiariamo la nostra unione). Tega plebiscita ne moremo primerjati s plebiscitom na Koroškem, ker je bil predviden že v mirovni pogodbi. Jaka Slak Beneški motiv v poletnem času. Do lanskega ljeta nje imeu datum 31 marec velikega po-mjena za kumete, ker večina od njih nje muorla napraviti prijave dohodkov, takuo imenovane «denuncia Vanoni». Ljetos so se stvari spremenile. Skoraj usi ku-metje bojo muorli napravit denuncio za njih zaslužke do 31. marca 1975. Z novim lečam se šteje kot družinski zaslužak ves denar, ki pride u družino. Dohodki se «kumulirajo»: zaslužak od tistega, kar je kumet pardjelu an prodau, penzioni an drugi denar. Je vič tajšnih družin, ki adni obdelujejo svjet, zemjo, drugi, magari sinovi, hodijo Nadaljevanje s 1. strani nadaljevati. Utrditi je treba enotnost laičnih in katoliških sil okoli teh problemov, istočasno pa se moramo zavedati, da je rešitev manjšinskega v-prašanja povezana s splošnim demokratičnim napredkom v državi. Arh. Valentin Simonitti je prinesel pozdrave študijskega centra «Nediža». Na kratko je povedal, kako je lansko leto uspela iniciativa «Mlada brie-za», na katero je prišlo več otrok, kot so jih pričakovali, kar jasno kaže, da se tudi v nadiških dolinah pojavljajo nove možnosti dela. Deželni svetovalec Magrini iz Karnje je govoril o pomenu gorskih skupnosti, katere bi morale imeti po državnem zakonu širšo oblast pri reševanju lokalnih, odnosno gorskih problemov, a da je ta o-blast omejena z deželnim zakonom, posebno zato, ker jim dajejo malo finančnih sredstev. Konferenco je zaključil poslanec Lizzerò, ki je poudaril, da se odpira s konferenco nova faza boja za priznanje pravic beneških Slovencev. Lizzerò je rekel, da mora Partija napraviti avtokritiko, ker se je začele ukvarjati z manjšinskimi problemi v videmski pokrajini šele leta 1962. Ni dovolj za opravičilo samo dejstvo, da ni bilo narodnost- djelat u fabriko. Zaslužak parvih an drugih se kumulira. Za zaslužak bojo štijeli tudi penzion. Da se ne prestrašijo naši kumetje, muoramo povje-dat še tuole: napraviti denuncio za zaslužak, ne pomeni, da bojo, muorli usi plačevati dajatve na zaslu-zak. _j j Dajatve bojo plačevali sa-muo tisti, ki bojo šli z zas-lužkam čez določeno mjero. Za denuncie se lahko o-barnete na vaše kumetuške organizacije. Usak bo muo-ru parnesti s sabo kontrat svojega sveta an kartele od daukov od ljeta 1973. ne zavesti pri Slovencih in Furlanih. Nato je poslanec o-risal borbo in korake, ki jih je napravila KPI za priznanje slovenske manjšine v parlamentu in deželi. Danes je treba reševati vprašanje manjšine v treh smereh: treba je zastaviti vse sile, da se zaustavi raznarodovanje in da se v ljudeh samih še bolj prebudi narodna zavest; iskati je treba čim širšo podporo zakonskim osnutkom za globalno zaščito Slovencev; v parlamentu je treba končno sprožiti tudi vprašanje zaščite vseh manjšin in etničnih skupin v Italiji. V Beneški Sloveniji pa je treba rešiti gospodarska vprašanja in dati gorskim skupnostim primerna fiančna sredstva. Naprovedal je tudi izdelavo posebnega dokumenta o manjšinskih problemih s strani videmske federacije KPI, o katerem bo govora tudi na prihodnjem kongresu. Na koncu je poudaril potrebo združitve vseh demokratičnih sil okoli zahteve, naj pokrajinska uprava skliče konferenco o manjšini, potrebo po predložitvi enotnih list za občinske volitve, predvsem pa dejstvo, da mora boj za priznanje manjšinskih pravic postati del splošnega antifašističnega boja. DELEGAZIONE DELL’UNIONE DEGLI ITALIANI DELLTSTRIA E DI FIUME IN VISITA UFFICIALE NEL FRIULI VENEZIA GIULIA Si è conclusa lunedì 24 febbraio, la visita ufficiale di tre giorni, della Unione degli italiani dellTstria e di Fiume guidata dal presidente della Unione Ferie e composta da una trentina di rappresentanti di vari comuni e settori di attività, nel Friuli V. Giulia. Sscopo principale di tale visita è stato la divulgazione dei problemi riguardanti il gruppo etnico italiano che vive in Jugoslavia, l’incremento dei contatti a livello soprattutto culturale, di informaizone, turistico e sportivo con il Friuli V.G. Questi sono stati i temi dei colloqui ufficiali tenutisi a Trieste alla presenza del Presidente della Giunta e del Consiglio regionale e di una rappresentanza dell’amministrazione regionale diretta dall’assessore Coloni. Dopo i coloqui ufficiali, tenutisi nella sede della Giunta regionale, la delegazione è stata ricevuta nella Prefettura di Trieste dal comissa-rio del Governo dott. Di Lorenzo il quale ha sottolineato l’azione dell’Unione al fine della divulgazione della cultura della nazione di origine. Dopo aver visitato le Grandi Motori di Trieste e il Teatro Stabile Sloveno, ed aver assistito nella serata alla rappresentazione del «Falstaff» al Teatro Verdi, la delegazione ha visitato la Villa Manin di Passariano accolta dall’Assessore ai beni e ambientali culturali Miz-zau e dal Sindaco di Codroi-po. La delegazione ha poi fatto visita alla facoltà di lingue e lettere straniere di Udine accolta dal rettore De Ferra il quale ha auspicato una profonda collaborazione culturale con la minoranza etnica italiana in Jugoslavia; infine l’assessore regionale all’istruzione Volpe, ha sottolineato l’importanza di scambi di esperienze culturali a livelli internazionali. Dopo una sosta a Gorizia, la visita si è conclusa con un altro incontro con gli esponenti regionali durante il quale è stato stilato un documento nel quale la Regione F.V.G. si impegna a favorire le visite di studenti e le partecipazioni a convegni tecnici, scientifici e professionali, di appoggiare le attività dell’Istituto d’arte e di drammatica di Fiume, di favorire la divulgazione di pubblicazione italiane per lo arricchimento dei vari centri culturali ed il potenziamento delle biblioteche della minoranza etnica. NASI PREGOVORI TISTI, KI DRUGEMU KOPA JAMO, SAM NOTAR PADE. Drugo pismo iz Zuriga Konferenca v Vidmu JAKOB MALAR IN NJEGOVE «MALINGE» V osrednji Benečiji je veliko starih cerkvic podružnic ki datirajo iz 15. in 16. stoletja. Skoraj vse so bile zgrajene v poznogotskem siogu. Nekatere so jih pozneje tako temeljito prenovili, da komaj opaziš značilnosti prvotnega stila. Druge pa, zaradi zanemarjenosti, pomanjkanja sredstev in o-aročne lege, kjer stojijo, so že do èraja uničene (na pr. S. Jurij nad Mečano) ali propadajo pod uplivom vremenskih razmer. Kdor noče imeti predsebo celoten pregled teh naših zares pomembnih spomenikov, naj si ogleda znamenito delo Giuseppe - ja Marchetti - ja: «Le cniesette votive del Friuli» AGRAF, Viden 1972. Po stenah teh cerkvic ne najdemo skoraj nobene freske, kar je zelo čudno, ako pomislimo da v sosednji soški dolini (na pr. v Sužidu in na Svinah) prikobaridu si lahko ogledamo podobne podružnice, ki se odlikujejo po svojih znamenitih in bogatih fresk. Po mojem je treba iskati vzrok tega pojava v ekonomskem položaju tedanjih prebivalcev nadiških dolin, ki jim ni dopuščal, da bi polepšali tudi notranjščino, žetako, enostavnih sakralnih objektov. Če po eni strani se ne moremo ponašati z dragocenimi cerkvenimi freskami, po drugi strani moramo zabeležiti na področju Beneške Slovenije obstoj «drugorazredne» in «primitivne» u-metnostne zvrsti, ki je znana pri domačinih kot «malin-ga». Gre za enostavne, ljudske ali točneje «kmečke» freske, ki krasijo pročelja marsikaterih naših starih hiš in hlevov. Te malinge so bile izdelane večinoma na koncu 19. in na začetku 20. stoletja. in predstavljajo neko lpudsko umetnost, ki je še povsem neroziskana, zato temveč mikavna. Najdemo jih na zidovih starih in nedotaknjenih hiš po vsej So-vodenjski občini: na Trčmu-nu (nekatere so že uničene), v Gabrovci, pri Dušu, v Str-mici in v Matajurju. Redke primere zasledimo tudi po Rečanski dolini ( grmek ) medtem ko v Nadiški dolini so gotovo obstajale; za Lan-dar se je ohranil slučajno tudi fotografski dokument. Za Tovor j ano in Canalutto imamo dokumentirane podatke v tedniku «La vita cattolica» n. 24, 1972. Vse te slike se malo razlikujejo med seboj in so torej standardizirane: predstavljajo v glavnem Križanja, Mater Božjo in oba Sv. Antona, puščavnika in padovan-skega. Redkokdaj na ozadju slike opazimo košček porajine in ornamentalne motive, kar daje malingi posebno barvitost in pestrost. Te malinge so večinoma delo nekega ljudskega «naiv-mis). Imenoval se je Giaco-nega» slikarja iz Nem (Ni-mo Meneghini in se je rodil okrog 1865. leta, na robu slovenskega jezikovnega ozemlja in tudi delal na tem področju. Verjetno je bil velik popotnik, drugače si ne znamo razlagati njegovega znanja čistega slovenskega jezika poleg furlanskega in italijanskega. Bil je majhne postave (1,50 m) in zelo nerodno oblečen. Rad je imel o-troke, katerim je sam izdeloval razne igračke iz papirje (lutke) in vzgajal jih je v ljubezni in spoštovanju tudi do najmanjše ževalce. Pravijo, da je odstranjeval s ceste počasne polže in močerade, da jih ne pohodijo in ni prevašal, da se jih trpinči: če videl da je nekdo mravlje pobijal, je pripomnil: «Da bi tudi tebe tako ubili!». Pobiral je s tal in hranil vse, tudi ničvredne učinko predmete, ki jih je potem stlačil v koš, kjer je imel vso imetje. Znal je takovito pripovedovati pravljice, da so ga tudi odrasli z veseljem poslušali; vse pravljice je začenjal s tole formulo: «nekoč je živel fajmošter» i.t.d. Slike je delal po naročilu in jih kopiral i starega albuma ter po svojem okusu adaptiral; delo so mu plačevali s hrano in posteljo in tako se je preživljal, zato se mu ni mudilo ko je vstvarjal takšne slike, ki še danes obstajajo, čeprav so že desetletja podvržene raznim meteorološkim Kristus na Križe v Matajurju. Delo Jakoba Malarja. neprilitom. Skrbel je za o-sebno higijeno na zelo skru-pulozen način. Vsak dan je namreč zahteval od ljudi, pri katerih je delal, kad čiste vode, da bi se okopal, če pa se je nahajal bližu vasi potok, se je že rano zjutraj v njem umil, ne glede ali je bila voda topla ali ledena. Bil je neke vrste deseti brat, z nerazvitim in nekultiviranim umetniškim darom. Domnevam, da ga je prvič povabil v naše kraje tedanji matajurski kaplan. Pre Luigi Blažutič (vulgo: Konč-njak), ki je slovel tudi po Furlaniji kot odličen pridigar in govornik; umrl je po hudem padcu pri Gorenjem Barnasu 27.11.1925. Ta je rabil cenenega slikarja, da bi mu polepšal matajursko cerkev, zato se je verjetno obrnil na Jakoba Malarja. Ko je naš Jakob opravil svoje delo v cerkvi, se je vstavil še nekaj časa po naših vaseh in dekoriral z verskimi motivi zidove, tistih časih najbogatejših hiš. Avgust Dus iz Dus, od katerega sem v glavnem zvedel skoraj vse te zanimive podatke, mi je povedal ,da se je Giacomo Pittore prvič pojavil pri Dušu 1905. leta, kar potrjujejo letnice na mlingah; vrnil se je še nenkrat po prvi svetovni vojni, leta 1922. na malin-gah; vrnil se je še enkrat po prvi svetovni vojni, leta 1922. Kraj in datum njegove smrti sta mi neznana. Pod «Križanijh» je včasih napisal tudi kako primerno latinsko frazo iz Evangelija, na primer: «Ecce mater tua, ecce filius tuus», vzporedno pa postavil prevod v slovenščini: «Glej tvoja mati, glej tvoj sin» ali pa «Oče v tvoje roke izročim mojo dušo». I-mamo tudi besedila v ita-lianščini in prevod v slovenščini. Opazimo na slikah včasih dva podpisa: Giacomo Pittore in Jakob Malar, v Furlaniji pa se je podpisoval kot Jacum Pitor, kar dokazuje spoštovanje preprostega in strpnega človeka do vsakega jezika in vsake kulture. Pri Dušu, na neki hiši, sem zabeležil to-le ljudsko modrost: «II tempo passa e le sue memorie lassa / breve è il transito dalla cun-na alla cassa». Na sliki ki predstavlja oba S. Antona, pa je napisal. «Sant Antonio di Padova e Abate / Gesù per noi pregate». Te malinge so včasih zelo «otroške» i ne povsem posrečeni posnetki izvirnih mojstrovin, ne manjka pa v njih tiste navne in učinkovite izraznosti, ki jih naredi tudi moderne. Te kmečke freske predstavljajo za nas še neobjavljeno in neraziskano dediščino, ki jo je treba študirati in ohraniti, vsaj kot dragocen dokument ljudske umetnosti in globoke ljudske vernosti naših prednikov iz polpretekle dobe. Zato mislim da je nujno potrbno opozoriti lastnike teh maling, naj jih ne pokvarijo, prepleskajo a-li odstranijo, ko bodo pre-vrejevali domove ali kmečka poslopjav na katerih še danes lahko občudujemo to svojevrstno umetnost, ki se tako lepo in složno ujema z ambientom, kjer je nastala. Božo Z. Bibliografija: 1. «Avanti cul brun», n. 7 - 1939, XVIII. 2. Renzo Valente v «Artigianato del Friuli - Venezia Giulia», anno 2, N. 2 - Giugno 1964. 3. Paolo Moro: «Le ingenue Madonne di Giacomo Pittore», v «La vita cattolica», n. 24 (10.6.1972). PISMO iz z umG A NOVO LJETO SMO POČAKALI NA DUGEM POD GORENJIM TARBIJAM Bruno Rusacu na Dugem ima lepo oštarijo, pa tudi dobro založeno mesnico, njega gospodinja pa zna lepuo kuhat. Zakaj bi šli u velike ristorane u laške, smo si jal nekaj dni pred Novim lje-tom emigranti, ki djelamo u Zurigu an smo zbrani u še-cionu beneško-slovenskih e-migrantov, kateri smo bli šli za Božične praznike pozdra-vjat naše družine u Benečijo. Takuo smo se zbrali na zadnji dan starega ljeta u velikem številu na Dugem. Organizirali smo ljep večer, pa tudi dobro večerjo, kar se njesmo sami parča-kovali. Mislimo, da nje bluo še kaj tajšnega u naših dolinah. Veselili smo se po našem, kakor znamo samo mi Benečani. Domačnost kraja je še pomagala k dobremu razpoloženju. Na našo veselico smo bli povabili še en par Milanežov. Ti so povje-dali, po končanem srečanju, da njeso še nikdar prej kaj tajšnega doživjeli. Za razvedrilo sta godla na harmoniko Garbaz Romano iz Dugega an Predan Pavlo iz Ješičjega, oba emigranta an člana našega šeciona u Zurigu. Velika je bila: želja naših domačih par j atei ju, da bi se nam pardružili, a prostor je biu napunjen. Upamo, da bomo kaj podobnega organizirali, u ljepem parjate-ljstvu, tudi za konec ljeta 1975. Božične praznike an Novo ljeto se lepuo preživi le u domačem kraju, kjer se lahko poje, pije, gode an govori po naše. Ne zamjerite, če vam pišemo z zamudo, čakali smo razvoj slik, ki vam jih pošiljamo, katere so ble posnete na srečanju na Dugem. Usem našim parjateljam, družinam an žlahti doma pošiljamo prau lepe pozdrave, Danilo Chiacig iz Utane PISE P ET AR MATAJURAC Dragi brauci! Kadar pišem o kajšnem posebnežu iz te ali druge doline, iz te ali druge vasi, se oglašajo brauci, me ustavja-jo na poti, hodijo na moj dom, da mi povejo nove reči, da mi povejo, kar njesam vjedeu ali pa sem pozaba napisat. Tuole je pozitivno, tuole je tisto, kar sem želeu, kadar sem začeu pisati tole rubriko. Tuole se je zgodilo, kadar sem pisu o rajnkem Vodopivcu - Bradaču, o zetu iz Klenja an takuo se je zgodilo tudi potle, ko sem pisu o stricu Mihu iz Dreke. U zadnjih tjednih so mi povjedali parjatelji iz Dreke o stricu Mihu še puno reči. Napišem jih le nekatere, ker use njeso spodobne. Pisu sem že, da ga je Miha rad piu. Kadar je prodan kajšne darva al pa kajšan kos svojega sveta, svoje ze-mje, se je ustavu po cjeu tjedan dol par Pacuhe. Takuo kot donas, so ble tudi takrat dvje oštarije. An dan, ko ga je imeu že zadost pod kapo, Puhova Mica mu nje tjela dat vič za pit. Jala mu je — poštena oštarica — da ga je piu že previč an naj gleda paršparat tudi za drugi dan. Takuo poštenih oštaric jih dobiš malo donašnji dan na svjete. Miha se nje udau. Jan je, da bo piu usedno. «Pa ne tle u moji otariji ne boš vič piu donas!» mu je j ala Mica. «Pač tle u to ji oštariji ga ibom piu!» ji je odgovoriu. I «Bomo videli!» je spet odvrnila Mica. «Ja, hitro bomo videli!» se je zasmejau Miha. Težkuo se je zodaru, se zaple-tenču po hiši, zarnu an par kandrej an je šu gor u drugo oštarijo. «Olga, par nesi mi an pra-zan glaž an še litro vina!» je kuazu gor u drugi oštariji. Olga mu nje bla tisti dan še nič prodala, zatuo mu je hitro parnesla, kar ji je biu naročiti. Miha je uzel liter an glaž an šu do Mice. Pred njenimi očmi je popiu glaž za glažam cieu liter vina. Mici nje ostalo drugega, ko da ga je debelo gledala. «Al si videla, da ga še pijem donas tle u tvoji oštarij!» ji je jau. Miha je biu puno doma tudi u Zajcovi oštariji par Trin-kih. Stara Zajcova mati je bla usmiljenega sarca. Kadar je zaspan na klopi al pa je šu ležat u senik, na svisla, mu je dala usakikrat koucel, da se ogarne, da se pokrije, da mu ne bo mraz. Usako jutro so ga ušafali z glavo zavito u koucel. «Zaki pokrivaš s koucel-nam samo glavo an puščaš odkrite te druge djele telesa?» so ga vičkrat uprašali parjatelji. Miha, ki je no malo jecu, jim je odgovarja: «Hoodu seem pppuno pppo svjete. Vvvideu sem ppuno jjjudi bbbrez nnog, a bbbrez gglave obbednega!». An dan ga je srečju na poti gospod Pre Anton, ki je biu skoraj 40 Ijet za fajmoštra u Dreki. «Spot an sram naj te je, Miha. Zapravu an zapiu si u-se, kar si imeu. Sada sem zvjedeu, da te je začeu rediti komun!» mu je jau fajmo-štar. «Mmmene mme redi sa-muo 14 dni an mmi daje mmalo, a vvas redi že 40 Ijet an vvam daje ppuno. Vvvi-dite, kajšna ddijerenca!» mu je odgovoriu Miha an šu naprej. Gospuod fajmoštar mu nje zamjeru. Kadar je zvjedeu, da je Miha smartno bolan, je paršu k njemu, na senik, da ga loži u Sv. olje. «Nnje urjedno, sse ne bbo sparjelo». mu je jau Miha z bolečim glasom. «Zaki?» ga je uprašu Pre Anton. «Kkkaj nne vvidite, da sso noge pprevič umazane!» mu je povjedu. Pre Anton je usedno oprava nega pobožno opravilo an spravu z Buogam starega Miha, za katerega upamo, da so mu odpuščeni usi grjehi, da mu ne tečejo sline po sladkem vinu iz Sv. Nebes. Vas pozdravja vaš Peter Matajurac Sm ŠK Naši emigranti so se lepo veselili pri dobro obloženi mizi na Dugem. Gorenji Tarbi. GORENJI TA R B SREČANJE MED SODELAVCI AN BRAUCI «NOVEGA MATAJURJA» ŠPJETAR Gino Corredig spet šindak Špietra Pred kratkem je prof. Cirillo Jussa, ki je 8. ljet vo-diu naš komun, odstopu od m j està šindaka zavoj o slabega zdravja. U petak 21. februarja zvečer je biu sklican komunski konsej za imenovanje novega šindaka. 2e par dni prej se je čulo govoriti, da bo spet preuzel mjesto prvega državljana (cittadina) g. Gino Coredig, lastnik male lesne industrije (žage) v špetru. An rjes se je takuo zgodilo. Corredig je dobiu 9 glasov od 12 prisotnih konse-lirju. Tri škede so ble bjele. Novi sindak, ki ni prav nov, saj je biu na tem mje-stu že od 1965. do 1970. lje-ta, se je rodiu u Ameriki leta 1914. Izvoljen je biu na listi Demokracije Kristiane, kakor Jussa. Želimo mu srečno an uspešno djelo na njegovem odgovornem mje-stu, Cirillu Jussi pa želimo, da bi kmalu ozdraveu. Ekonomska kriza zaustavila djela u špjeterskem komunu Špietarski komun je imel dobar namjen, da bi napravil vič javnih d jel za interes judi an vasi. Paršla pa je ekonomska kriza an z njo draginja. Kar je koštalo lan 50 lir, košta ljetos malomanj 100. Takuo je «proget» za zgraditev novega komunskega sedeža že več cajta parpra-vjen. Novi sedež bo tam, kjer je sedaj te stari, samuo bo no malo odmaknjen od cjeste. Proget je predvideval, kadar je biu napravjen, 150 milijonu lir stroškov (spese). Sada jih je potrje-ba že 300 milijonu an ker denarja nje, se čaka na buojše cajte. Glih takuo je biu komun napravu proget za razširitev an modernizacijo počitniške hiše (Casa di riposo). Predvideno je bluo 130 milijonu lir stroškov. Sada jih bo potrjeba še tarkaj an se ne vje, kada se bo moglo začet z djelan. Lansko ljeto so razšeril an asfaltiral cjesto, ki peje od Kočebarja, skuoze Puoje, Gorenjega Barnasa, do Kuo-ste. Djelo je koštalo 66 milijonu lir. Od teh je dala Dežela (Region) 50 milijonu. O novih djelih u špjetar-skem komunu bomo še pisali. AŽLA U Ažli je umarla 18. februarja Nella Venturini, u-duova Vogrig. Stara je bla 60 ljet. Nje pogreb je biu u srjedo 19. februarja. DREKA DOLENJA DREKA UMARU JE NINO GICIGOJ MAHNJAKU U Pandjejak 10. februarja je umaru po operaciji u če-dadskem špitalu Nino čiči- goj - Mahnjaku iz naše vasi. Njega pogreb je biu na Pepeunico pri Devici Mariji na Krasu. Tajšnega pogreba še ne pomnijo u Dreki. Zbrali so se iz useh dreških vasi, pa tudi tisti naši, ki živijo u Laškem. Nino ni imeu še 46 ljet. Na dan starega ljeta je umarla njega mama an sin je biu parvi, ki je žu za njo. Pokopali so ga blizu nje, takuo da bota kupe počivala večni počitek. Zapušča mlado ženo an dva otroka, ki njeso pri pravem zdravju. Rajnik Nino je biu njih edina opora. Pomagajmo jim! Rajnik Nino Čičigoj iz Dreke. GRMEK V nedeljo 9. februarja sta praznovala v Malemu Grmeku, tridesetletnico poroke Trusgnach Bepo in Antonia Chiabai, Cekova. Za tole parložnost so se zbrali okuole njih sinuovi, navuodje, druga žlahta in prijateli, kateri jima želijo še puno liet veselega, srečnega skupnega življenja. Vo-ščilam se pridružuje tudi Novi Matajur. LJESA Na Ljesah je umarla Vittoria Crisetig, uduova Pri-mosig, stara 80 ljet. Rain-ka Vittoria je bla doma iz Pičiča, a je živ j eia u zadnjem cajtu par nečakinji, ki djela poština u našem komunu. PRAPOTNO SREČANJE MED ITALIJANSKO IN SLOVENSKO DELEGACIJO ZA NOV MEJNI PREHOD Italijanske an slovenske oblasti an tehniki so se zbrali u Ligu na Jugoslovanski strani, da bi skupaj pregledali načrt za zgraditev mosta čez rjeko Idrjo, blizu Podroba, kateri bo omogočil odprtje novega obmejnega prehoda. Italijansko delegacijo je vodil provincialni konsilir Lestuzzi, ki je zastopal predsednika province Turella, jugoslovansko delegacijo pa predsednik komuna Nove Gorice Sušmelj. Na koncu srečanja je bila imenovana komisija tehnikov, katerim je bilo naloženo, da pripravijo use po-trjebno za zdraditev mosta. Načrt (proget) bo morau bit parpravjen do konca a-prila. Sklenjeno je bilo, da bosta enako plačala stroške Italija an Jugoslavija. Varmo se ognja U pandjejak 24. februarja popudne je začela gor j et senožet nad Dolenj anem. Ker nje bla u tistem kraju po-sječena trava že puno ljet an je lasen visok do pasu, se je ogin hitro razširu. Kmalu je biu pod čarnico. Na mjesto požara so paršli karabinjerji, hostni čuvaji (forestale), gasilci iz Vidma an domači judje, a usem je bluo težkuo gasiti pru za-vojo visoke suhe trave. Gorelo je nad 5 ur an ob 8. zvečer niso bli še pogasili. Zgorelo je po treh bregovih. Škoda je velika. Posebno je poškodovalo mlada drevesa. Pretekli tjedam smo imje-li požar na brjegu pod Velikem Garmekam. Domačini so ga sami pogasili. Zgorelo je nekaj kopi sena. U četartak 20. februarja zvečer je paršlo u Gorenjem Tarbju, u sali gospoda Cenči-ča, do zanimivega an simpatičnega srečanja med brauci an sodelavci «Novega Matajurja». Srečanje je organizirala redakcija našega lista. Zbralo se je bluo nad trideset ljudi iz usjeh dolin Benečije. Govorilo se je na široko o «Novem Matajurju», o tem, ali je opravu svojo dolžnost u Ije-tu dni izhajanja, kje je poma-njkljiu, kaj bi bluo trjeba pi- SREDNJE OBLICA Pierina Garjup iz naše vasi, stara 67 ljet, je padla iz ljesenc na tla an poškodovala to čeparno rame. Od-pejali so jo u Cedadski špi-tau. Zdravit se bo muorla 20 dni. POLICA U saboto 15. februarja je umaru naš vašnjan Miljo Qualizza. Imeu je samuo 36 liet. Buožac je bil puno cajta bolan. Smart mu je rešila tarpljenje. U 14. dneh smo zgubili dva mlada moža iz naše vasi. Podbonesec DOLENJI MARSIN U saboto 8. februarja smo im j eli u naši vasi zarjes mlada noviča. Juretig Viviana ( 19 ljet) se je poročila s pru takuo mladim puobam, Lo-renzuttijem Lucianom iz Or-zana. SV. LJENART ČIŠNJE U saboto 8. februarja se je oženu 28. ljetni Paolo Ble-dig. Poročil je Jussa Tereso iz škrutovega (20 ljet). sati, da bi biu buj privlačen, da bi ga imjeli ljudje buj radi, da bi ga rajši brali. Razvila se je bla živahna diskusija. Puno dobrih nasvetov je paršlo, posebno od stra ni naših dragih brauceu, ki so jiz z veseljem uzeli na znanje an jih bomo upoštevali an spoštovali v okviru naših moči an možnosti. Srečanje med brauci an sodelavci je na dobra ekspe-rjenca, ki nas bogati. Podobna srečanja bomo ponavjali u-sako ljeto. Rezijanski občinski svet ni dal dovoljenja za vojaške vaje komandi Divizije «Mantova», ki bi se morale vršiti v dolini Mužaca, ker predstavlja streljanje veliko nevarnost za ljudi in stvari. Le na zadnjem občinskem svetu so bili imenovani novi člani gradbene komisije (edilizia), za leto 1975-76. Po šioperu šoferj autobu-snih linij podpisan u Trstu sporazum med sindikati an deželo Furlanije Julijske Krajine. Pretekli tiedan so šiope-rali 5 dni šoferji autobusnih linij u naši dolini. Narbuj so nastradali študentje an djeluc, ki se vozijo na djelo v Manzan. Posebno je bluo huduo za študente, za dijake, ki so bili zapuščeni sami sebe, ki so USTANOVJENO BENEŠKO PLANINSKO DRUŠTVO U petak 28. februarja so beneški planinci (alpinisti) ustanovili na Jeroniščah pod Matajurjem svoje slovensko planinsko društvo. Zbralo se je precej ljudi, ljubiteljev naših gora. Prisotne so bile delegacije slovenskih planinskih društev iz Gorice, Trsta in Slovenije. Za predsednika beneškega društva je biu imenovan Joško Kukovac iz Mašer. Več bomo pisali u prihodnji številki. Srečala sta se stari in moderni čas, koš in motor. Nova komisija je takole sestavljena: geometer Danilo Clemente, zdravnik dr. Carmine Parisi, Galdino Madotto, Livio Micelli in Lino Di Lenar do. Komisij bo predsedoval župan Enzo Lettig. Na zadnjem občinskem svetu pa je bil odobren občinski proračun, ki predvideva 239 milijonov stroškov. štopali po usjeh cjestah. trjeba, da bi kupili komuni Spet se je pokazala po-scuolabus, da bi vozili otroke šuolo an damu. Med tem je bil podpisan u Trstu kontrat, ki priznava šoferjem autobusnih linij vič pravic. Od sada naprej bodo tratirani kot «autoferrotranvieri» Večina šoferju je sparjela podpis tega kon-trata z vasejam, saj je jasno, da kadar šoperajo, ne šioperajo za gušt. m Tudi hlapec Tinac bere Novi Matajur REZIJA: NE BO STRELJANJA V DOLINI MU ZAC A Rezijanke so vesele, da vidijo svojega nekdanjega kaplana, V. Birtiča.