DOKUMENTI
SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA
LJ U BLJAN A 1969
DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA 14 Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11 Uredila Mirko Mahnič in Dušan Moravec Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani
VSEBINA :
Mariborsko gledališče med obema vojnama (Jaro Dolar) 117 Leto 1921 — prelomnica v razvoju mariborskega gledališča (Bruno Hartman)...............................126
Mariborska gostovanja v Ljubljani (Dušan Moravec) . . 163
Maribor in Zagreb (Slavko Batušič)..................168
Spomini na mariborsko gledališče (Radovan Brenčič) . . 177 Mariborsko gledališče 1919—1941 — Bibliografsko kazalo
(Stanislav Kos).................................193
Popravki ...........................................252
TABLE DES MATIÈRES:
Le théâtre de Maribor entre les deux guerres (Jaro Dolar) 117 L’an 1921 — un tournant dans le développement du théâtre de Maribor (Bruno Hartman).....................126
Les représentations du théâtre de Maribor à Ljubljana
(Dušan Moravec).................................163
Maribor et Zagreb (Slavko Batušič)..................168
Notes sur le théâtre de Maribor (Radovan Brenčič) .	.	. 177
Le théâtre de Maribor entre 1919—1941 — Bibliographie
(Stanislav Kos).................................193
Errata .............................................251
DOCUMENTS DU MUSÉE DU THÉÂTRE SLOVÈNE — N° 14 Publié par le Musée du théâtre Slovène, Ljubljana, Jugoslavija Rédigé par Mirko Mahnič et Dušan Moravec Imprimerie »Jože Moškrič«, Ljubljana, Jugoslavija
Jaro Dolar
Mariborsko gledališče med obema vojnama
(Nekaj spominov in marginalij za bodočega zgodovinarja)
Pravzaprav mi je kar nekam tesno, ko se lotevam pisanja o mariborskem gledališču. Zavedam se, da bi to morala biti študija, ki bi zajela vso bogato problematiko gledališča v prostoru, ki se po nekaterih značilnostih bistveno razlikuje na primer od ljubljanskega. Namesto uradniško-intelektualskega narodnostno nespornega kulturnega centra imamo tu opravka z industrijskim narodnostno komaj osveščenim mestom v najbližji soseščini kulturno zelo samozavestnih in bogatih tujcev. Mariborski Nemci so namreč kljub močnemu dotoku primorskih Slovencev po prvi svetovni vojni imeli tudi v novi državi položaj nekake sicer zelo izolirane, a gospodarsko odločilne elite. Ker je bila mariborska slovenska gledališka tradicija šibka in mnogokrat za dolga leta prekinjena, je slovensko gledališče v Mariboru obdržalo svojo narodno-obrambno, ali vsaj narodno-osveščujočo vlogo in pomagalo premagovati manjvrednostne komplekse novih slovenskih meščanov. Poleg tega bi bilo treba v taki študiji zasledovati notranjo rast tega gledališča, v katerem so se menjavali drzni poskusi v sodobnih tudi modnih strujah s tečnim naslanjanjem na preizkušene vrednote starejših klasičnih avtorjev — včasih smo jih mladi študentje kar preodločno in po krivem odklanjali kot zaprašene — ter z nujnimi cesto bulvarskimi kompromisi na račun bolj ali manj vulgarnega okusa. O vsem tem bi bilo treba pisati in o vsem tem se bo še pisalo.
Toda to je naloga, ki ji jaz nisem kos in se je ne nameravam lotiti. Pripadam namreč generaciji, ki je vse pretesno živela in zorela ob tem gledališču, da bi lahko s hladno objektivnostjo, ki je pogoj za slikanje zveste zgodovinske podobe, neprizadeto tehtala in ocenjevala. Rasli smo ob repertoarju tega gledališča tudi tedaj, ko smo ga odklanjali, in si tu oblikovali Svoj umetniški nazor; ob igralcih in režiserjih tega gledališča smo si likali svoj okus. Kakor je nihala razvojna črta mariborske gledališke ustvarjalnosti, tako je nihal naš odnos do gledališke umetnosti in dobival svoje kritične korekture ob redkih gledaliških gostovanjih. Sele ko smo prišli v Ljubljano študirat, se nam je ob primerjanju s predstavami, ki so jih postavili Sest, Milan Skrbinšek, Kreft, Debevec, Delak in Stupica, naša sodba nekoliko ustalila. Bili smo nekakšne gledališke »dvo-
Živke«, zato se nam je zaradi stilnih razlik med obema gledališčema marsikaj razodelo, kar bi nam sicer ostalo prikrito. Da je pri v'Sem tem treba upoštevati naš vse prerado in preveč poudarjeni lokalpatriotizem, posebno pa dejstvo, da nam je bilo tedaj marsikaj všeč, ker smo bili mladi, in da še danes marsikaj gledamo skozi rožna očala nostalgije po mladih dneh, se razume samo po sebi.
Ce sem še kljub vsem omejitvam, ki jih narekuje moja neobjektivnost, vendarle odločil, da napišem o tem gledališču nekaj osebnih spominov, je to zategadelj, ker utegne nekoč tudi to pričevanje služiti — naj mi bo dovoljena obrabljena prispodoba — kot nekakšen mozaičen delček za zgodovino mariborskega gledališča. Morda je takšna »mozaična tehnika« tudi najprimernejša za pripovedovanje o kratkoživi umetnosti, od katere nam ostajajo v spominu samo drobci posebno intenzivnih doživetij — kdaj pa kdaj samo prizor, neka posebna intonacija v glasu, živobarven del oblačila, ali celo samo kretnja.
* * *
Ne vem, ali je mogoče imenovati Maribor pravo gledališko mesto. Menda je bil Julius Bab, ki je zapisal, da je najzanesljivejši znak, po katerem se da prepoznati gledališko mesto, v tem, da meščani s svojim gledališčem niso zadovoljni, da ga ostro kritizirajo, da pa ga kljub temu vsak večer napolnijo. Priznati je treba, da so posebno zadnja leta pred vojno Mariborčani svoje gledališče prav pridno polnili in da se je o gledališču posebno po kavarnah zelo mnogo razpravljalo. Boj za publiko, ki ga je začel že Nučič prvo sezono po prevratu, v vseh letih med obema vojnama ni bil vedno enako uspešen. Poleg treh predstav Ibsenovih Strahov je bilo tudi 14 predstav Hervejeve operete Mam’zelle Nitouche. Iz takega razmerja med opereto in kvalitetno dramo, odnosno opero, ki je tako značilno za malomeščanski provincializem, se je Maribor le težko izkopaval v zahtevnejši repertoar. Stara avstrijska tradicija, morda tudi sam temperament občinstva, nekatere izrazito talentirane operetne pevke (na primer Marica Lubejeva in Pavla TJdovičeva), prav gotovo pa tudi nekaj spretnih in posrečenih gledaliških prijemov — vse to je povzročilo, da si je uprava, ki je bila v stalnih finančnih težavah, s takimi predstavami ustvarjala gmotno bazo za dramo in morda tudi za opero, ki pa je imela, dokler je živela, vedno dovolj občinstva. Sicer pa smo imeli v Mariboru tudi vsaj enega pravega teatromana, ki Skozi več let ni zamudil niti ene gledališke predstave. Operetne melodije so bile vedno zelo popularne, saj so uvedli v Mariboru menda edinstveno prakso, da je v odmorih tako rekoč ves avditorij pod taktirko dirigenta, ki se je obrnil proti občinstvu, prepeval glavne arije, katerih tekst so z diapozitivi prenašali na zaveso. Tako je postalo gledališče zelo priljubljeno, čeprav še vedno dvomim, da je bilo veliko obiskovalcev, ki bi prehodili strmo in naporno pot od »lahkokrile muze« do umetniško zahtevnejših predstav, na katere bi se po užitkih, ki jih je nudila opereta, počasi privajali.
Posebno naivno pa je bilo pričakovanje, da bi privabili v gledališče mariborske gospodarsko tako trdne Nemce. Ti so prihajali samo ob nemških gostovanjih (npr. Hauptmannov Biberpelz iz Berlina). Tedaj pa so s fraki, smokingi in svečanimi toaletami, s katerimi preprosti slovenski uradnik, posebno učitelj, seveda ni mogel tekmovati, dokazovali svojo družabno uglajenost in gospodarsko premoč.
Simpatična posebnost mariborskega gledališča so bile delavske predstave. Člani Svobod in menda tudi sindikatov so večkrat na leto pokupili vso hišo in jo tudi do zadnjega kotička napolnili. Pri izbiri repertoarja za delavsko občinstvo so v glavnem vztrajali pri kvalitetnejših delih, uprava pa je za take predstave dajala poseben popust.
Ne vem, ali je že napisana sociologija in psihologija dijaškega stojišča. Mislim, da bi dal prav Maribor za tako študijo odlično gradivo. Svečano razpoloženje na premierah, kjer smo se stiskali, da so nekateri omedlevali, prepevanje pri operetah, kjer smo že poznali nekatere posebno lepe glasove, predvsem pa uspeh ali neuspeh predstav — vse je bilo skoro izključno odvisno od dijakov. Bili smo nedisciplinirani protestniki, zaverovani uživalci in navdušeni klakerji. Ko se je proti koncu tega obdobja razpoloženje dijakov in študentov vedno bolj nagibalo na levo, smo prav gotovo vdaj do neke mere vplivali tudi na repertoar, saj so postajala dela z napredno tendenco že skoro jamstvo za uspeh. Spontani aplavzi pri Čapkovi Beli bolezni, ali po pravdačevem govoru v Kreftovih Celjskih grofih so bili že prava politična demonstracija. Je bilo to drugače kakor na primer v Ljubljani? Morda vendarle. Zdi se mi namreč, da je bil v mnogo manjšem mariborskem avditoriju delež dijakov večji. Poleg tega pa so tudi dijaški abonmaji že kar precej zalegli. Za tesno zvezo med odrom in dijaki so skrbele tudi razne dijaške diletantske predstave, posebno pa dijaške akademije ob koncu šolskega leta. (Na eni teh akademij so maturantje klasične gimnazije igrali precejšen odlomek Ojdipa v stari grščini!) Tudi osebnih stikov med igralci in dijaki je bilo precej, saj so nekateri igralci, na primer Nakrst ali Furijan pomagali pri dijaških predstavah.
Dijaki in študentje, profesorji in učitelji, tipkarice pa tudi majhni uradniki na sodišču in na občini, precej pravnikov in zdravnikov, celo nekaj takih, ki jih danes imenujemo »tehnična inteligenca« — to so bili »groundlings« in »lords« mariborskega gledališča, ki sicer niso dvignili nobenega Shakespeara, so pa bili vsekakor dovolj trdna opora za gledališče, ki je v najtežjih razmerah doseglo dostojno umetniško raven.
Skratka: tisti tako pomembni element vsakega gledališča, ki se odločilno uveljavlja pri ustvarjanju skupne gledališke umetnine: občinstvo je proti koncu tega obdobja že kar uspešno opravljalo svojo nalogo.
* * *
Gostovanje Germanove z njeno skupino iz Moskovskega hudožestvenega teatra verjetno ni bila prva gledališka predstava, ki sem jo videl. Zdaj bi seveda rad zapisal, da mi je vsa predstava še živo pred očmi. Morda bi si lahko pomagal tudi z »nepozabnim vtisom«, toda resnica je drugačna. Vse gostovanje se mi je v spominu že močno zameglilo — samo nekateri drobci so še ostali. Igrali so Ibsenovo »Gospo z morja«. Spominjam se prizora, ko je slonela Ellida — Germanova — bil je že pozen mrak — ob nekakšnem stebru pri vrtnih vratih in strmela v obzorje. Imela je dolge, menda celo razpletene, plave lase. Zdela se mi je čudovito lepa. Še lepša je bila njena kretnja, ko je počasi dvignila roko. Tedaj pa se je pojavil tujec. Nekaj mračnega, nekaj skrivnostnega, nekaj grozljivega je bilo v vsem tem. Vse drugo je megla, še tujčevega samokresa in prizora, ko Wangel Ellidi poljubi obe roki, se komaj spominjam. Bil
sem še mlad fant, hodil sem v prve razrede nižje gimnazije in se tedaj iz čistega navdušenja za slovansko Rusijo učil ruski, da sem še kar dobro razumel, za kaj je šlo. Morda pod vplivom časopisnih vesti, morda iz navdušenja nad rusko predstavo, morda pa tudi zaradi same predstave se mi je zdelo vse silno imenitno, Ukoro bi zapisal »zgodovinsko«. Občutek za poetično razpoloženje, za vzdušje na odru mi je ostal. Iskal sem ga — morda včasih tudi po krivem — v vseh predstavah, ki sem jih pozneje gledal.
Neko podobno občutje me je obšlo pri Pregarčevi režiji Idiota, pač tudi zato, ker sem vedel, da se je Pregare učil pri hudožestvenikih. Njegov polni, zame nekako »ruski« glas, ko je igral Rogožina, mi je — tokrat zares — ostal do danes v spominu, saj sem Idiota gledal trikrat zaporedoma — bilo je tik pred koncem šolskega leta. Še vse prihodnje dni sem v šoli sanjal o Rogožinu, o knezu Miškinu in o Nastasji. Kneza je igral Železnik. — še danes ga vidim, kako je nemočno sklepal roke, Nastasjo pa sta igrali izmenoma Starčeva in Kovačičeva. Čeprav šem Dostojevskega že dokaj dobro poznal, me je predstava neznansko vznemirila in do kraja zaposlila mojo fantazijo. Pravo čudo, da se šolsko leto ni končalo s katastrofo! Sicer pa je to bilo mnogo pozneje, mnogo po Gospe z morja.
* * *
Znamenite prve slovenske predstave — Tugomera — žal nisem videl, ker sem bil tedaj bolan, pač pa sem jo nekako sodoživljal. Moj najboljši prijatelj Drago je igral Rastka. Poslušal sem ga, ko se je učil vlogo, menda šeni mu celo govoril iztočnice. Še dolgo pozneje smo se igrali gledališče. Predstava Tugomera se je namreč neverjetno zvesto vključevala v nacionalno navdušenje in v razburjenja prvih poprevratnih dni, v debele naslove dnevnih časopisov, ki so govorili o usodi slovenske meje in samega Maribora in še prav posebej o generalu Maistru in njegovih fantih. Ne verjamem, da bi bilo gledališče z dnevnim političnim dogajanjem še kdaj pozneje v takem sozvočju, kot v tistih prevratnih dneh. Tako je bilo že moje prvo še »predgledališko« doživetje povezano z občutkom o tešni zvezi med gledališčem in dnevno politiko, z občutkom, ki se ga do danes nisem mogel do kraja otresti.
Mnogo pozneje so ob protestih proti Rapallu igrali Bevkovega Kajna. Preprosta zgodba o dveh sovražnih bratih, od katerih je bil eden renegat, me je v splošni nacionalistični mrzlici vsega prevzela. V prizoru, ko brat potepta tujo trobojnico, je v gledališču zagrmel aplavz, da mi je srce hotelo skočiti iz prsi. Imel sem trinajst let in bi najraje kar pri priči šel v voj&ko. Kar nekam čudno se mi je zdelo, da je bil drugi dan tak kakor vsi drugi in da se pravzaprav ni nič posebnega zgodilo. To razpoloženje se je mnogo hitreje poleglo kot navdušenje prvih poprevratnih dni. Kaj ni bilo pristno? Ali igra in igranje — režiral je Bratina -— ali pa ne povsem iskreno spodbujano nacionalistično hej-slovanstvo, ki so ga sami rapallski podpisniki v Beogradu znali držati v »primernih« mejah?
* * *
Prva predstava, ki sem jo videl, je bil najbrž vendarle Lahov Pepeluh. Nekakšna moška varianta Pepelke, če se prav spominjam. To je bila najbrž edina Nučičeva režija, ki sem jo videl. Čeprav sem bil še otrok in sem pravljico užival z vsem srcem, sem tu doživel prvo razočaranje. Čudežni beli konj, ki se magično
razsvetljen prikaže v ozadju, je bil sicer zelo lep — toda bil je naslikan in negiben. Ko bi ga junak moral zajahati, je nastala tema. Verjetno je bilo že pri tej predstavi, ko sem tik preden se je dvignila zavesa — na njej je bil naslikan Maribor in nekaka muza z vencem — prvič začutil tisto nemirno pričakovanje, tisti srh, ki se me loteva še danes, preden se svečana svetloba gledališkega avditorija prelije v luč drugega, odrskega dogajanja. (Ta mnogo prevelika sprejemljivost je tudi kriva, da nikoli nisem bil kaj prida gledališki kritik!)
* * *
Tudi naslednje gledališko doživetje, ki se ga spominjam, je bilo samo posredno. Bratina se je bil odločil, da uprizori Hasencleverjevo dramo Onstran življenja (Jenseits — Ne vem, zakaj je bilo treba naslov podaljšati in »konkretizirati«). Ker pa se je bal, da ga Mariborčani ne bi razumeli, je vabil nekatere mariborske intelektualce na nekakšne diskusije. Tudi moj oče je bil med njimi. Njegova sodba, da Mariborčani tega ne bodo radi gledali, se je menda uresničila. Za Maribor je bil tedaj Hasencleverjev ekspresionizem »preveč moderen«. Ljudje so nehali hoditi v gledališče. Na nekaterih predstavah je bila komaj peščica ljudi v parterju.
Bratina je postavil tudi vso Cerkvenikovo trilogijo (V vrtincu, Greh in Očiščenje). Čeprav šolska oblast ni rada videla, da smo si ogledovali »take« stvari (človek, ki hodi danes v gledališče ali kino, bi najraje vzkliknil: »Sanda simplicitas!«), sem eno ali celo dve od teh predstav videl. S Cerkvenikom sva bila tedaj namreč prepričana in organizirana abstinenta, pa sva si dopisovala. Karto mi je sam poslal. (Bil sem seveda neznansko ponosen, da poznam pravega pisatelja. — Tedaj namreč Novačan, ki je ob nedeljah prihajal k nam na kavo, ni štel, ker je bil to očetov znanec in ne moj.) Bratinova razkošna, ekspresionistično privzdignjena inscenacija mi je bila, morda tudi pod Cerkvenikovim vplivom, izredno všeč.
Tudi Bratine kot igralca se še kar dobro spominjam. Njegov glas se mi je zdel nekako pojoč, njegove kretnje široke, a odsekane. Ko sem ga gledal kasneje že z nekoliko bolj kritičnimi očmi, se mi je zdel včasih preveč patetičen in privzdignjen. Za njegov igralski slog, ki je bil v času vladajočega ekspresionizma verjetno kar upravičen, nismo imeli več pravega posluha.
* * *
Govoriti o mariborskem gledališču in ne že takoj od začetka podčrtati delež Jožeta Koviča v umetniški podobi tega gledališča bi bila dvojna krivica: krivica Koviču, ki je s svojo režijo Gorkega Na dnu dosegel za to gledališče najlepša priznanja, krivica pa tudi mariborskemu gledališču, Saj je v njem postavil malone 140 predstav (v eni sami sezoni 11!). Bil je tajnik in, če se ne motim, dokaj časa tudi uradno umetniški vodja Drame. Danilo Gorinšek ima vsekakor prav, ko v svojem spominskem članku pravi: »Kadar mislim na mariborsko gledališče, se nujno spomnim pokojnega Jožeta Koviča in kadar mi misel poroma na njegovo prezgodnjo gomilo, stopim hkrati na mariborski oder.« Zdi se mi, da je v tej Kovičevi vlogi izražena tudi ambivalentnost njegovih umetniških dosežkov. Mariborsko gledališče, ki nikoli ni bilo bogato z gledališkimi
delavci, je terjalo in terja gotovo tudi danes ogromne napore, ki sicer omogočajo, da se talenti lahko razmahnejo na zelo raznolikih področjih, ovirajo pa resnično poglobljene in do kraja dodelane odrske stvaritve.
Med Kovičevimi enajstimi režijami v eni sezoni je bilo nujno mnogo enodnevnic, s katerimi je bilo treba napolniti repertoar, ki je z operetami vred obsegal 38 (v začetnih sezonah, ko je bila še opera celo 60) premier, odnosno obnovitev. Tako je kazala marsikatera Kovičeva režija več rutine kot ustvarjalnega navdiha. Take predstave smo Koviču po krivem hudo zamerjali, zaradi njih smo mu bili krivični tudi pri njegovih resnično uspelih režijah. Najbrž smo se ga — čeprav je bil mnogostranski in se v glavnem ni ponavljal ■— vendarle preveč navadili.
Med posebno uspelimi Kovičevimi predstavami ne naštevajo Kreutzerjeve sonate, ki pa je meni prav posebno ugajala. Ne samo zaradi bogate in impresivne inscenacije, ali zaradi Elvire Kraljeve, ki se mi je pošebno vtisnila v spomin, in prav gotovo ne zaradi Tolstojeve osnovne ideje, ki mi je bila že tedaj tuja, ampak zaradi nedoločnega občutka o režiserjevi prizadetosti, ki je dajala vsej predstavi nekakšen nadih strastne diskusije.
Izreden uspeh je dosegel Kovič s svojo režijo Dobrega vojaka Svejka. Sedemnajst razprodanih predstav v eni sezoni ob delu, ki ni bilo opereta, je bilo za tedanji Maribor zelo veliko. Spretno in naglo menjavanje scen in mnogo smisla za humor, vse to se je družilo z Daneševo kreacijo, ki bi jo najraje imenoval »klasično«. Ni bil samo rahli češki akcent, ki ga je Daneš proti vsem purističnim pravilom vtihotapil na oder, ampak neka posebna toplina njegovega glasu in tista preprosta prekanjenost, ki se zna skriti za nedolžen izraz, poleg tega pa vsa nebogljenost njegove zunanjosti — kar je naredilo iz Daneševega Svejka pravega mariborskega »narodnega junaka«. Mislim, da mi nobena druga uprizoritev tega lika v moji predstavi ne bo mogla izpodriniti, pa če bi jih videl še toliko!
Stilni obseg Kovičevih režij je bil gotovo zelo širok. Poleg, skoro bi rekel ekspresionistično stiliziranega Pohujšanja, stojijo njegove realistične predstave, posebno Gorkega Na dnu, s1 katerim se je Mariboru »uradno« priznal poseben, od Ljubljane različen realističen stil.
Ta realizem, ki je bil in je menda še danes, posebna značilnost mariborske drame, pa ni Kovičeva izvirna stvaritev, čeprav ni mogoče tajiti, da je njegovo skrbno cizeliranje drobnih posameznosti, o katerem pričajo njegove realistične režije, dalo temu realizmu posebno zaokroženost.
* * *
Zdi se mi, da je seme za ta realizem zasejal Rade Pregare, ki je v šezoni 1927/28 prišel v Maribor. Bil je sicer tu samo dve leti, a je s vojimi devetimi režijami močno vplival na ves nadaljnji razvoj gledališča. Že njegova dramska šola, v katero smo hodili poleg mlajših igralcev tudi nekateri študentje, je uvajala nekatere metode dela, ki so bile povsem nove. Vprašalnica z vrsto tudi dokaj intimnih vprašanj mu je omogočala, da si je o kandidatu, ki mu je pri sprejemnem izpitu moral pripovedovati in ne recitirati, lahko ustvaril precej zvesto sliko. Spominjam se, da smo se zaradi vprašanja, »ali ste že po nesreči ubili človeka« nekoliko muzali, toda vprašalnico smo jemali strašno zares. Nekaj
zabave pa je bilo, ko je neko kuharico, ki je med priljubljenimi avtorji bog ve zakaj zapisala Dostojevski, vprašal, naj mu pripoveduje, o čem je razmišljal Razkolnikov, ko je pozvonil in čakal, da mu je oderuška starka odprla. Spominjam se, kako sem tisti kuharici — tako smo jo krstili, ker ni imela pojma o literaturi — zavidal vprašanje. Toda še preden je prišla vrsta name, sem nehal hoditi v to šolo, ker se moj oče sl te vrste dopolnilnim izobraževanjem nikakor ni strinjal. . .
Prva Pregarčeva uprizoritev je bil Revizor z Vladimirom Skrbinškom kot Osipom in Danešem kot Hlestakovim. Bili smo navdušeni. Nekaj novega je zavelo z odra, nekaj »pristnega«. Bil je dih tistega ruskega, katerega zunanji znak je bila Kreftova črna rubaška in ruski kurzi profesorja Kotnika. Tedaj smo namreč že bili rusofili in revolucionarji »sploh«.
Leskovčeva drama Dva bregova s simboličnim mostom in množico beraških tipov je predstava, ki prav gotovo ni bila najbolj primerna za rast realističnega stila, saj so v njej elementi, ki so z realizmom v nasprotju, ne le zaradi simbola, ampak tudi zaradi privzdignjene pesniške govorice v »ljudskih« verzih. Tudi sami beraški tipi so močan romantičen element. Toda Pregare je znal držati vso komparzerijo tesno na vajetih in je terjal samo ostre karakterizacije. Kot Rona je nastopila Anta Kovačičeva, ki je s svojim živim temperamentom dala predstavi notranjo napetost.
V Pregarčevi režiji Romea in Julije je igral Romea Janko Rakuša. To je bila ena izmed njegovih redkih ljubimskih vlog. (Videl sem ga pozneje med okupacijo v Zagrebu, kjer se je uveljavil kot karakterni igralec. Nikoli nisem mogel razumeti, da je igralec s tako rezkim glasom bil nekoč Romeo. Pred koncem so ga ustaši ubili »zaradi razmnoževanja slovenskih letakov.« Vem, da je sicer vodil organizacijo Narodne fronte v gledališču, toda tistih letakov ni tiskal. . .) Sicer pa je bila predstava pravo doživetje. Za mariborski temperament je značilno, da je bila tudi po osvoboditvi Shakespearova ljubezenska tragedija med najbolj obiskanimi predstavami. Poleg Kraljeve, ki je igrala Julijo z vsemi svojimi liričnimi registri, sta ostala posebno v spominu Vladimir Skrbinšek kot Mercutio in Maks Furijan kot Lorenzo.
Med Pregarčeva odkritja lahko štejemo še eno, ki je presenetilo mariborsko občinstvo. V lahkotni francoski bulvarki Lepa pustolovščina je nastopila Elvira Kraljeva, ki smo jo vsi občudovali in imeli radi kot klasično ljubimko in junakinjo, prvič v vlogi nadvse ljubke in ljubeznivo hudomušne starke.
* * *
Igralec in režiser, čigar delo je dalo mariborskemu gledališču posebno zadnja leta pred vojno močan pečat, je bil Vladimir Skrbinšek. Pygmalion, Cyrano de Bergerac, Hudičev učenec, Gospoda Glembajevi in Hamlet so bile preditave, ki so nam v veliki meri zaradi Skrbinškovih kreacij ostale v spominu.
Ne vem, kakšni so danes vse Hamleti po svetu. Pravijo, da ima vsaka doba svojega. Jaz sem jih videl mnogo. Ne bi znal jasno opredeliti, zakaj mi je bil prav Skrbinškov tako blizu. Bil je nekako zadržan, a vendar nervozen, nemiren, skoro raztrgan. Stavki, ki jih je govoril, so mu »obviseli v zraku«,
kakor da bi bilo treba povedati še mnogo tega, toda ... Morda je bil Skrbinšek res Hamlet-intelektualec, Hamlet generacije, ki se ni mogla do kraja izpovedati ...
* * *
Obe sovjetski komediji, ki sta edini zastopali sodobni ruski repertoar — Ratajeva Kvadratura kroga in Škvarkinovo Tuje dete — sta prišli že 1935, odnosno 1936 na mariborski oder. — Prvo je postavil Bojan Stupica, ki je imel že nekaj izkušenj s cenzuro, drugo pa Kovič. Da sta navdušili posebno nas mlade, menda ni treba poudarjati, a tudi starejši so vneto ploskali. Nenadoma se nam je odprl dotlej neznan, povsem nov svet, svet poln zanosa in svežine, o katerem smo tako idealno sanjali. Izrek »Revoluciji to ne bo škodovalo« iz Kvadrature je še dolgo krožil med nami in smo z njim skušali skoro vsak stavek podkrepiti. Dobro se spominjam Gorinška v Tujem detetu. Njegovi temni lasje in njegovo okorno izražanje sta mi pričarala romantiko zakav-kaških ljudstev.
Sodobna socialna tendenca, ki kljub programiranemu realizmu ni pogrešala močnih romantičnih elementov z idealiziranjem v nič več megleni daljavi postavljenih ciljev, se je v repertoarju vedno odločneje uveljavljala. Prinesla je neko novo svežino in topel zanos ter bolj kot katera druga struja povezala oder in občinstvo. Golouh, Kreft, Krleža, Čapek in Zweig so bili avtorji, ki so ne glede na gotovo precejšnje kvalitetne razlike vznemirjali mladino. ‘■’■Čas, ki mora priti« je prav tako kakor iz časnikov in literarnih revij vel tudi z odra-
Spominjam se: bilo je pri Beli bolezni. Po sceni, ko dr. Galen odkloni vse poskuse podkupovanja, pride Nakrst, ki ga je igral, pred vmesni zastor in potegne iz žepa žemljo, ki je prej ni utegnil pojesti, ter jo prične počasi lomiti. Nekaj hipov je bila smrtna tišina, potem pa, ko je občinstvo dojelo simboliko prizora, se je utrgal plaz aplavza, ki se je komaj pomiril. Ni bil ta aplavz tudi neko spontano premagovanje podzavestnega, ali pa že zavestnega strahu? In... ali se ni v tem premagovanju strahu zopet enkrat uresničila tidta prvinska vloga in naloga gledališča, zaradi katere je gledališče nastalo?
Isti režiser, ki je postavil Belo bolezen — Peter Malec — je poleg drugih, vedno precej čustveno podrčtanih predstav, postavil tudi Laveryjevo jezuitsko dramo Prva legija. Spretno, z močno versko obnovitveno protiskeptično tendenco pisano delo je v Malčevi režiji dobro uspelo, pri nas pa je sprožilo dolge diskusije o odnosih med umetniško prepričevalnostjo in napredno, odnosno nenapredno tendenco.
* * *
Še in še bi bilo treba pisati o mariborskem gledališču. O operi, ki je pod obema Mitrovičema in pod nekaterimi ruskimi pevci dosegla posebno v prvi dobi zavidljivo raven; o opereti, ki je potem, ko ni bilo več denarja, nadomeščala opero in v kateri so nastopali tudi vidni dramski igralci: Pavle Kovič, Vladimir Skrbinšek, Danilo Gorinšek in celo Bojan Stupica; o dramskih ljudskih predstavah, o Pašijonu, ki so ga hodili gledat kmetje iz bližnje in daljne okolice in pri katerem smo se kot pravi paglavci nasmihali razjokanim ženicam na galeriji; predvsem pa o zagrizeni vztrajnosti upravnika dr. Brenčiča — toda vse to moram prepustiti drugim.
Kadar zaprem oči, se mi prikažejo kot v nekem mimohodu: Gorinšek kot Smerdljakov v Karamazovih, Branka Rasbergerjeva (Verdonikova) v Scampolu in v Pygmalionu (s kakšno slastjo je grizla tisto jabolko), Jože Kovič kot mežnar v Pohujšanju (tista njegova sklonjena, hinavska drža), kot župnik v Kralju na Betajnovi (»O, katoliški mož!«) in kot Napolen v Siromakovem jagnjetu (njegova nagla hoja in njegove nestrpne kretnje), Nakrst kot Jerman (njegovo slovo od Hvastje), Furijan kot Herman Celjski, Milan Košič kot kanclist Winzig in ne nazadnje Pavla Udovičeva v Svetem Antoničku, posebno pa kot sproščena gledalka, ki je iz igralske lože pri komedijah intonirala smeh, tako nalezljiv smeh, da se mu nihče ni mogel ustavljati.. . Moral bi še naštevati, toda kaj bi s samim naštevanjem, za označevanje pa je vse to že predaleč.
Če bi ob koncu rad rekel hvala za vse, kar sem dobil v mariborskem gledališču, vem, da bi govoril v imenu mnogih, toda ne vem prav na koga bi to hvalo naslovil, gledališče samo pa je le preveč abstrakten pojem, če ga ne napolniš z obrazi in slikami. In kar sem napisal, ni drugega kot poskus, da to zahvalo naslovim na bolj konkretne naslovnike ...
Le théâtre de Maribor entre les deux guerres (quelques
souvenirs et notes marginales pour le futur historien)
L’auteur qui fut après la deuxième guerre mondiale metteur en scène et directeur du théâtre national Slovène Drama de Maribor nous présente dans «-une technique de mosaïque«, comme il le dit luimême, »-quelques souvenirs personnels« qu’il a gardés de ce théâtre entre les deux guerres.
Dans la première partie il nous parle de la structure et du goût du public théâtral de Maribor (composé de petits employés, instituteurs, dactilos, avoués et médecins, ouvriers et surtout de lycéens) — 3 représentations de «La dame de la mer« d’Ibsen et 10 représentations de l’operette »Mamselle Nitouche«. Il rappelle ensuite la visite des Hudožniki de Moscou et de quelques premières de pièces Slovènes (Bevk, Lah).
Dans la deuxième partie il nous décrit d’une manière vivante les plus importants metteurs en scène: Bratina dont le modernisme ne fut pas accepté par le public, Jože Kovič qui surprit Ljubljana par son réalisme particulier, les deux plus jeunes: Vladimir Skrbinšek et Bojan Stupica.
A la fin il nous donne un panorama intéressant des principaux rôles des acteurs de Maribor, notamment ceux de Gorinšek, Branka Rasberger, Jože Kovič, Vladimir Skrbinšek, Nakrst, Furijan et Košič.
Bruno Hartman
Leto 1921 — prelomnica v razvoju mariborskega gledališča
Leto 1921 je bilo za mariborsko Narodno gledališče (še prejšnjo sezono je bil njegov uradni naslov Slovensko narodno gledališče) izredno kritično. To leto so se namreč nakopičili različni problemi, ki so mu sicer že v prvih sezonah (1919/1920 in 1920/1921) povzročali mnogo preglavic, vendar so dozoreli ob koncu druge sezone. Prišlo je do prve krize, ki je resno ogrozila obstoj mariborskega gledališča.
Kriza je segla na več področij. Posebno se je zaostrila ob vprašanju nadaljnjega gmotnega položaja mariborskega gledališča, pri čemer je bilo posebno pereče vprašanje njegovega podržavljenja. Ker je bilo vprašanje gmotnega položaja tesno povezano z repertoarno politiko, posebej še s problemom operete, je prišlo do trenj znotraj gledališkega ansambla. Ta trenja so se navzven kazala kot spopadi različnih pojmovanj o gledališču, dobivala pa so tudi poteze spopadov interesnih skupin. Notranja gledališka kriza se je nato zanesla še v javnost. V polemiko so posegli kritiki in kulturni delavci. V mariborskih in ljubljanskih časnikih so v daljšem razdobju objavljali kritike celotnega delovanja mariborskega gledališča in razlagali svoje nazore o gledališki umetnosti. Različna pojmovanja so se zapletla v ostre polemike; te so še dodatno burile krizo mariborskega gledališča. Izrabile pa so jo tudi različne politične stranke.
Lahko trdimo, da je bilo prav zaradi teh nevšečnosti 1. 1921. eno najbolj razgibanih v zgodovini mariborskega gledališča. Takrat je v najhujši konsekvenci šlo za njegov obstoj, vsekakor pa za njegov profil in umetniško usmeritev.
Kako se je ustanovilo v Mariboru poklicno slovensko gledališče, je na osnovi zapisnika »Ankete glede slovenskega gledališča v Mariboru, dne 22. junija 1919 ob 11. uri v čitalniških prostorih«1 popisal dr. Pavel Strmšek v knjižici Deset let Narodnega gledališča v Mariboru.2 Ker avtor ni uporabil vseh virov, je ostalo nekaj stvari še nepojasnjenih, zlasti ta, da so Mariborčani
1	Zapisniki sej odbora Dramatičnega društva v Mariboru, spravljeni v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.
2	Dr. Pavel Strmšek: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru. Založilo Dramatično društvo v Mariboru. Maribor (1929), str. 9—11.
sprva menili drugače, z lastnimi močmi in dramatično šolo, ki naj bi jo vodil Milan Skrbinšek, začeti poklicno slovensko gledališče v Mariboru.
Po vseh peripetijah je bilo končno sklenjeno, da postane Hinko Nučič zakupnik mariborskega slovenskega gledališča. Gledališko zgradbo je tedaj imelo v lasti nemško društvo »Theater- und Casino-Verein«. V juniju 1919 je bilo razpuščeno, gledališko zgradbo pa je zasegla mariborska občina. 27. septembra 1919 je Hinko Nučič s svojimi igralci slovesno odprl mariborsko Slovensko narodno gledališče s »Tugomerom«. Toda še pet dni pred premiero so nastale težave. Ko je bilo treba igralcem plačati gaže, je mariborski mestni svet odklonil finančno pomoč Dramatičnemu društvu, ki je bilo formalni ustanovitelj poklicnega gledališča. Vse finančno breme se je torej zgrnilo na Nučiča,3 začele pa so se vse tiste nevšečnosti, ki so pestile mariborsko gledališče skoraj ves čas do druge svetovne vojne. Prvo sezono so v novem gledališču pripravili 46 uprizoritev, skoraj izključno dramskih, kar se kajpada ni skladalo z mnenjem nekaterih udeležencev »ankete«, ki so se bolj ogrevali za opereto in opero. Nučičev repertoar je bil zastavljen precej na široko; obsegal je tudi ljudske igre, ki so ob nedeljah in praznikih privabljale, kot pred vojno predstave Dramatičnega društva v Narodnem domu,' v gledališče zlasti okoliško občinstvo.
Ko se je končala prva sezona, je gledališče ugotovilo lep moralni uspeh. Javnost je bila zadovoljna, da je gledališče začelo delati s takšnim zagonom; pokazali so se obrisi pomembne slovenske kulturne ustanove v mestu, kjer so si še pred dobrim letom stali nasproti nemški in slovenski vojaški oddelki in kjer je številni nemški živelj zadajal hude glavobole slovenski politiki in politični konsolidaciji.
Neugoden pa je bil finančni položaj gledališča ob sklepu sezone. Nučič se je med sezono večkrat kesal, da si je naložil težko breme zasebnega gledališkega zakupnika na svoje rame — »saj so ga takorekoč pustili na cedilu vsi, ki so mu pred in med sezono obljubljali in zagotavljali denarno podporo.«4 Kljub temu, da je igravcem izplačeval le majhne gaže, je bilo ob koncu 125 000 kron deficita. Edina subvencija, ki jo je dobil, je bilo 20 000 kron; dodelil mu jih je bil mariborski občinski svet. Obljubljene državne podpore ni bilo, čeprav je bil dr. Karel Verstovšek v »anketi« dne 22. junija 1919 izjavil, da je »g. fin. minister v zvezi z učnim ministrom pripravljen dati izredne kredite.«5
Po koncu prve sezone se je Nučič odločil, da bo zapustil Maribor. Na sestanku dne 14. junija 1920 v kazinski dvorani,6 na katerem je hotel podati ostavko (v Zagrebu je bil že podpisal angažma), pa so ga »ljubitelji gledališča« preprosili, naj vendar še nadalje vodi mariborsko gledališče. Sestanku je kot odposlanec ministrstva za prosveto prisostvoval tudi prof. Milan Grol, upravnik beograjskega Narodnega gledališča. Ta je izjavil, da bo Nučič dobival državno podporo, še več, zatrdil je, da je »podržavljen j e drame gotova stvar«. Po tem
3	Pavel Rasberger: Moji spomini na mariborsko Slovensko narodno gledališče od ustanovitve leta 1919 do okupacije leta 1941. Prispevki k njegovi zgodovini. Rokopis v Studijski knjižnici Maribor, str. 31.
Hinko Nučič: Mariborsko gledališče. SN 1921, 2. avg.
4	Gustav Strniša: Prva sezona slovenskega gledališča v Mariboru. Maska 1921, str. 29.
5	Zapisniki sej Dramatičnega društva v Mariboru.
0 Mariborski delavec 1920, 15. junij. {Vprašanje našega gledališča.)
zagotovilu se je Nučič odločil, da ostane v Mariboru. 7. julija 1920 je bil obstanek gledališča dokončno zagotovljen.7 Milanu Grolu in »nekaterim gospodom, ki so nalašč radi gledališča odpotovali v Beograd, se je posrečilo doseči vladno subvencijo v višini 600 tisoč kron ter doklade za igralce.«8 Nučič je začel zbirati nove igravce in pevce, zakaj odločil se je, da bo v Mariboru začel uprizarjati tudi operete in opere.
Za drugo sezono je Nučič angažiral tržaške igralce, ki so po požigu Narodnega doma morali zapustiti Trst: Milo Vovkovo, Slavico Mezgečevo, Rudolfa Mikuliča, Marija Šimenca in Justa Košuto. Poleg teh so prišli v Maribor še drugi igravci, med katerimi je bil najbolj profilirana osebnost Milan Skrbinšek.
Milan Skrbinšek je prišel v Maribor iz Celja, kjer je pod konec sezone postavil temelje rednega gledališča. Nučič ga je angažiral za igravca, režiserja, dramaturga in vodjo dramske šole, ki jo je prejšnjo sezono vodil sam. Čeprav so morala nekoč biti biti med njima nekakšna trenja, »ju v Mariboru ni nič razdvajalo, pa sta oba idealisita, z veliko ljubeznijo do gledališča in oba neumorna in nadvse resna odrska delavca ... z vzorno harmonijo, on (Nučič) kot ravnatelj, jaz (Skrbinšek) kot dramaturg, umetniško vodila gledališče.«9
Milan Skrbinšek je s strokovnostjo in gledališko izkušenostjo, posebno pa z jasnim programom za slovensko gledališče pomenil za tiste čase izredno pridobitev za Maribor. Toda svojih načrtov ni mogel realizirati v celoti. Nučič je kajpada vodil takšno repertoarno politiko, ki naj bi s svojo mnogoobraznostjo privabljala v gledališče čim več občinstva. V takem položaju Milan Skrbinšek gotovo ni mogel do kraja izvesti svojih gledaliških načrtov. Uresničeval jih je lahko predvsem kot režiser, ki je zavračal vse elemente diletantskega in burkaškega na odru in se zavzemal za studiozno obdelavo besedila in njegove odrske upodobitve. Kakšen je bil njegov delež v tej sezoni, je opisal dr. Makso Snuderl v Mariborski kulturni bilanci:10 »G. Skrbinšek je bil baje dramaturg, pa ga menda niso pustili do sape, da se prav nič ni poznalo dramaturgove oblasti. Podal pa je prvovrstno režirano dramo in dovršene kreacije . .. Ako nanese slučaj, da so v isti igri z njim ,zaposleni' tudi igralci, ki so to po volji ravnateljstva, ne po božji milosti, potem ni čudno, da g. Skrbinškova igra tako zelo kot relief od monotone jednolične gladine stopi v ospredje, da se zdi, da pretirava.«
Dr. Snuderl, dolgoletni ostri spremljevavec mariborskega gledališkega ustvarjanja, je na tem mestu odgrnil umetniško nasprotje, ki je, kljub morda korektnemu sodelovanju med Nučičem in Skrbinškom, bilo latentno prisotno in je generalna dilema slehernega gledališča — strežba okusu občinstva ali iskanje umetniško novega — tudi v mariborskem primeru v sezoni 1920—21 začelo deliti duhove.
Nučič in Skrbinšek sta imela vsak svoje nazore o opereti in operi. Nučič jo je kot gledališki podjetnik, tudi na Grolov nasvet, uvedel; v ta namen je angažiral vojaškega kapelnika Ferda Herzoga11 kot gledališkega dirigenta. Med
7	Hinko Nučič: Mariborsko gledališče. SN 1921, 2. avg.
8	Radivoj Rehar: Mariborsko gledališče. Tabor 1921, 23. jul.
9	Milan Skrbinšek: Gledališki mozaik. II. Ljubljana 1963, str. 5.
10	Dr. Makso Snuderl: Mariborska kulturna bilanca (ob koncu sezone). Tabor 1921, 1.—2. julij.
11	Novi kapelnik slov. nar. gledališča. Zrnje 1920, str. 24.
60	uprizoritvami druge sezone je bilo že 11 glasbenih del, zvečine operet. Te so bile dobro obiskane in so dosegle največ ponovitev. »Zadnje 4 do 5 mesecev drugega leta je bilo gledališče tako dobro obiskano, da je lahko bilo zadovoljno z moralnim in materijalnim uspehom,« je o koncu druge Nučičeve sezone, ko so bile operete v repertoar pogosteje posejane, zapisal dr. N. K-ič,12 13 čeprav je hkrati menil, da »orkester ne obvlada popolnoma niti lahke operetne glasbe«.
Dr. Snuderl je ob upoštevanju, da je Maribor bil v tistih časih šele prav na začetku konsolidacije v vsaj približno ubran mestni in nacionalni organizem, sodil, da je opereta »tribut po circenses vzklikajočega občinstva in polinteli-gentne inteligence«.la Vendar pa je hkrati sodil, da je gledališče z »Boccacciem« »daleko prekosilo predvojne najboljše operete v Mariboru«.
Milan Skrbinšek je bil v tem pogledu neizprosen: bil je zoper opereto v slovenskih gledališčih sploh in za dognano dramsko gledališče. Zato se je vneteje posvetil delu v dramski šoli. Dr. Makso Žnuderl pa je o njej zapisal:14 »Premalo je javnost cenila dramatično šolo, ki je neprecenljivega pomena za razvoj naše odrske umetnosti. G. Skrbinšek je delal vztrajno in tiho.«
Tako se je iztekala druga sezona Nučičevega ravnatelj evan j a v Mariboru. Z delavnostjo in marljivostjo je vendarle pognal v tek mariborski gledališki mehanizem. Čeprav je imel neizenačen ansambel,15 čeprav je »prestala obmejna Talija precej bojev z neustaljeno in kulturno premalo zgoščeno sredino«,16 čeprav se je navdušenje nad sploh ustanovljenim gledališčem že umirilo in so se že začeli oglašati bolj kritični glasovi ali že kar rokovnjaški napadi (klerikalna Straža), je Nučič sklenil drugo sezono vendarle z na zunaj bolj pozitivno (222 predstav) kot negativno bilanco. Organizacijsko in kvantitetno, ne pa tudi finančno. In tu se je začela kriza, ki je zagrozila uničiti komaj porojeno mariborsko gledališče.
V soboto, 11. junija 1921 je ravnatelj Hinko Nučič sklical vse gledališko osebje in zastopnike tiska, ter jim izjavil, da prihodnjo sezono v Mariboru ne bo gledališča, če pa bo, bo samo Drama in še ta bo imela pol milijona kron deficita kljub državni subvenciji 120 000 kron.17 Nučič je imel sicer velike načrte: nameraval je vpeljati stalno opero, nastaviti stalen orkester in pevski zbor in razširiti dramski ansambel.18 Poročevavec demokratskega »Tabora« (gotovo Radi voj Rehar) je moral biti Nučiču gorak (kar je mogoče razbrati iz kasnejših polemik), saj je v poročilu s sestanka Nučiča kar pozval, naj čuti »toliko moralne dolžnosti, da bo svojo pogodbo sam razveljavil ter prepustil svoje mesto drugim osebam, ki ne bodo plavale med vednimi krizami«.17
Ali je Nučiča zrevoltiralo poročilo v Taboru ali pa so bile v ozadju še kakšne druge spletke, moremo samo domnevati, prav tako je nemogoče do potankosti rekonstruirati vse kasnejše spletke, klikarstvo, zveze med gledališkimi delavci in zunaj gledališkimi faktorji. Vsekakor pa je 15. junija 1921 naslovil na gledališki kolektiv tole pismo:
12	Dr. N. K-ič: Se o krizi mariborskega gledališča. Tabor 1922, 2. marec.
13	Dr. Makso Snuderl: 1. c.
14	Dr. Makso Snuderl: 1. c.
15	Dr. Makso Snuderl: 1. c.
10 B. B.: Mariborska Drama v sezoni 1922/23. DS 1923, str. 303—304.
17	Tabor 1921, 14. junij. (Gledališka kriza.)
18	N. S.: Druga redna sezona »Narodnega gledališča« v Mariboru. Zrnje 1921, str. 222—224.
Slavno osebje »Nar. gledališča« v Mariboru.
Na korist razvoju in procvitu »Narodnega gledališča« v Mariboru, ki mu nočem škodovati, odlagam z 31. julijem svoje upravniške posle. Želim, da celokupno osebje ostane zvesto novi upravi in da se ne razide.
Vsemu osebju in vsakemu poedincu se prisrčno zahvaljujem na njegovi požrtvovalnosti, ki jo je izkazoval s svojim delovanjem tekom dveh let mojega vodstva »Nar. gledališča« v Mariboru.
Hinko Nučič
Nučičev odstop je udaril kot strela z jasnega. Silovito ni razgibal le gledališkega kolektiva, ki se je začutil eksistenčno ogroženega, nemir je zanesel tudi med politične kroge v Mariboru, ki so se zbali, da bi Maribor izgubil slovensko kulturno institucijo, ki se še niti prav konsolidirala ni.
Najhitreje je reagiralo Dramatično društvo.19 Čeprav že od 9. julija 1919, ko je uredilo še zadnje zadeve v zvezi z Nučičevim prihodom v Maribor, ni imelo nobene seje, se je v hudem položaju dan po Nučičevem odstopu zbral njegov odbor na posvet, kaj je treba ukreniti. Prve seje so se udeležili vladni komisar mariborske občine dr. Poljanec, predsednik društva dr. Koderman in odborniki Voglar, Pirc, Novak, Mravljak in dr. Strmšek.
Na seji je bilo ugotovljeno, da je Nučič podal ostavko odboru Dramatičnega društva, ne pa tudi mestni občini. Dokončni sklep v zvezi z Nučičevim odstopom so odložili, ker je mariborska podružnica Udruženja gledaliških igralcev odbor naprosila, naj počaka na izid njegovega sestanka, ki je bil določen za naslednji dan 17. junija 1920.
Pač pa je odbor izbral odbornika Voglarja in Novaka, naj ustrezno vladnemu naročilu kot zastopnika društva pomagata pregledati gledališko garderobo. (Glede na kasnejšo časniško polemiko med Hinkom Nučičem in Radivojem Reharjem bi bilo mogoče sklepati, da so Nučiča pri vladi [pokrajinski upravi v Ljubljani ali vladi v Beogradu?] očrnili, češ da se je okoriščal z državno subvencijo in z njo množil tisti del svoje zasebne garderobe, ki ga je vložil v mariborsko gledališko podjetje.)
Sestanek mariborske podružnice »Udruženja gledaliških igralcev« dne 17. junija 1921 je sklical njen predsednik Milan Skrbinšek. Na njem naj bi se ugotovilo, ali si članstvo želi, da bi ostal Nučič še nadalje ravnatelj gledališča. Skrbinšek se je bil namreč z Nučičem dogovoril, da bi le-ta še nadalje vodil mariborsko gledališče, če bi se članstvo izreklo zanj. Del članstva pa je za Nučiča že začel zbirati podpise.20
Vendar se je na sestanku že pokazalo, da bi članstvo izbiralo med Nučičem in Skrbinškom, ki so o njem v javnosti govorili, da bi utegnil priti v poštev za novega ravnatelja. Skrbinšek pa je na sestanku izjavil, da »bi bil pripravljen voditi naslednjo sezono le tedaj — če podpora res omogočuje samo dramo in to s celotnim ansamblom in celotnim angažmanom, v slučaju pa, da bi podpora dovoljevala tudi opereto, bi, če bi se mi hotelo poveriti vodstvo gledališča,
19	Zapisniki sej Dramatičnega društva v Mariboru, spravljeni v Pokrajinskem arhivu v Mariboru (16. junij 1921, 19. junij 1921 in 21. junij 1921).
Primerjaj tudi SN 1921, 18. junij. (Kriza v mariborskem narodnem gledališču.)
20	Tabor 1921, 22. junij. (Kriza v mariborskem Narodnem gledališču, pismo Milana Skrbinška.)
to ponudbo odklonil, ker ne (.. bo . .) nikdar ravnateljeval gledališču, ki ima na repertoarju tudi opereto! Ali samo dramo, ali pa dramo in opero!«
Tudi je Skrbinšek zavrnil mnenje, da bi rad v gledališče zrinil gojence svoje dramske šole. Z njimi in dotedanjim okrnjenim ansamblom bi ob nizki državni podpori prevzel gledališče le, ker »je boljše krizo rešiti na ta način, kakor da bi slovenskega gledališča v Mariboru — sploh ne bilo!«20
Po tem sestanku je odbor Dramatičnega društva zasedal na več sejah. Ugotovil je, da je gledališka garderoba v najlepšem redu, Nučiča pa je povabil 18. junija 1921, naj pride na dogovor z odborom in vladnim komisarjem v zvezi z odpovedjo. Seje naslednjega dne se Nučič ni udeležil, pač pa je odboru poslal »striktno odpoved«. Odbor je razpravljal o dveh predlogih, kako bi se kriza rešila: ali naj prevzame upravo gledališča Dramatično društvo ali pa upravitelj — neigravec. Na hitrico tega niso mogli rešiti, zato je vladni komisar dr. Poljanec pooblastil tajnika društva prof. dr. Pavla Strmška, »da prouči pogoje, ki bi zajamčili ob dosedanjih gmotnih razmerah sledečo gled. sezono«.21
Dva dni kasneje, 21. junija 1921, je dr. Strmšek že poročal o svojih razgovorih v Valom Bratino in Milanom Skrbinškom. (Valo Bratina je bil v mariborskem gledališču angažiran že izza njegove ustanovitve, vendar je v začetku sezone 1920/21 odšel za gledališkega ravnatelja v Celje. Ker pa se je tam sprl z Dramatičnim društvom, se je aprila vrnil v Maribor in imel pogodbo »stalnega gosta«.) Skrbinšek je bil pripravljen prevzeti gledališče, ker pa je bil »princi-pijelno proti opereti«, je sam priporočil, naj se uprava izroči Valu Bratini. Odbor je to priporočilo posredoval vladnemu komisarju dr. Poljancu.
Ob teh podatkih iz zapisnikov, ki govore o tem, kako je prišel Bratina do ravnateljskega mesta, je težavno soglašati s spominskimi izjavami dr. Radovana Brenčiča:22 »Tudi vse to (Bratinovo bohemstvo, popularnost in družabnost, op. B. H.) je do neke mere pomagalo Bratini, da je po Nučičevem odhodu v Zagreb postal celo upravnik mariborskega gledališča. Po vseh božjih in človeških postavah je bil za to mesto mnogo bolj poklican Skrbinšek. Toda med kolegi ni bil najbolj priljubljen: mnoge je odbijal zaradi svojega nepopustljivega in nemirnega duha, tako da je večina zahtevala, naj ansambel glasuje, kdo mu bodi poslej ravnatelj: Skrbinšek ali Bratina. In velika večina se je odločila za Bratino!« Tudi potek kongresa Udruženja jugoslovanskih igralcev v Ljubljani dobrih štirinajst dni kasneje (3., 4., 6., 7. julija 1921) ni pokazal naklonjenosti mariborskih igralcev Bratini.
Valo Bratina je z mariborsko občino sklenil enoletno pogodbo, po kateri bo ravnateljeval mariborskemu gledališču s pogojem, da bo dobival tolikšno državno podporo, kot je bila obljubljena Nučiču (1 200 000 kron).23 O imenovanju je poročal klerikalni mariborski list Straža 1. julija 1921.
Na ljubljanskem kongresu »Udruženja jugoslovanskih igralcev« pa se je že pokazalo, da Bratina nikakor ne uživa podpore mariborskega ansambla. Na zasedanju 6. julija 192124 sta spregovorila tudi Nučič (ta se je 1. julija 1921 v »Učiteljici Pavli« poslovil od Maribora, ko je imel že angažma za zagrebško
21	Zapisnik seje Dram. društva v Mariboru z dne 19. junija 1921.
22	Radovan Brenčič: Spomini na mariborsko gledališče (1922—1941). Dokumenti SGM. 10. Ljubljana 1967, str. 380.
23	Tabor 1921, 31. avg. 1921. (Gledališče v Mariboru.)
24	Jugoslavija 1921, 7. julij. (Kongres »Udruženja gledaliških igralcev«.)
Narodno kazalište) in Bratina. Nučič je zagovarjal svoje stališče, da odhaja v Zagreb samo zaradi tega, ker ni mogel zagotoviti igralcem spodobnih gaž. Novo upravo je prosil, naj obdrži vse člane, da bi ne izgubili eksistence. Bratina je vse Nučičeve navedbe zavrnil kot neresnične in prosil kongres, naj mariborski primer pregleda anketna komisija, v katero so izvolili tudi nekaj mariborskih članov.
Kongres je brez ugovora sprejel resolucijo, ki jo je predložil mariborski pododbor :25
»Ministrstvo prosvete se naproša, da razveljavi pogodbo mestne občine Maribor z g. Valom Bratino ter da se imenuje državna uprava za nar. gledališče v Mariboru. Prosimo za to:
a)	ker daje mesto Maribor za gledališče razmeroma malo subvencijo, dočim daje država 1 200 000 K, a vsa ostala gledališča z veliko državno podporo upravljajo od države nastavljeni organi;
b)	ker je v zadnji seziji bilo neprilik ravno radi nekaterih oseb, ki so sedaj na naše začudenje dobile vodstvo mariborskega gledališča v roke in ker so izgledi za bodočo sezono ravno vsled tega takšni, da smo prepričani, da pridemo v kratkem času do še večje krize kot je sedanja.
Dalje prosimo, da država da novi v sporazumu s pododborom udruženja imenovani upravi za toliko večjo subvencijo, da bodo naše gaze vsaj tolike, da bodo pristojno preskrbljeni njihovi člani in družine!!«
Resolucijo so odposlali prosvetnemu ministrstvu v Beograd.
Mariborska podružnica Udruženja jugoslovanskih igralcev je hitro ukrepala. Kar 7. julija 192126 je bil v organizacijo sprejet Antun Ivanovič Mecger, bivši avstro-ogrski in jugoslovanski oficir in tedaj profesor na mariborski vojaški realki,27 po rodu Hrvat. Njega je mariborska podružnica Udruženja jugoslovanskih igralcev izbrala za svojega kandidata za bodočega državnega upravnika. Odločila se je zanj z veliko večino 26 :4.28
Mecger se je takoj odpeljal v Beograd intervenirat k različnim ministrom, vplivnim osebam in k centralni upravi Udruženja, da naj se mariborsko gledališče podržavi.
Tako je že proti koncu junija brzojavil iz Beograda, da je »na njegovo intervencijo ministrstvo dalo zagotovilo, da bo mariborsko narodno gledališče prihodnjo sezono podržavljeno, da se zviša subvencija in da bo določeno posebno vodstvo gledališča.«29 Do postavitve državnega upravnika dr. Radovana Brenčiča marca 1922 je osebno interveniral v Beogradu še najmanj dvakrat.
Antun Ivanovič Mecger je prišel v Maribor kmalu po prevratu. Bil je poklicni oficir. Gimnazijo je obiskoval v Slavonski Požegi, končal vojaško akademijo, diplomiral na filozofski fakulteti in dva semestra študiral na zagrebški pravni fakulteti.29 V Mariboru se je učil režije pri Hinku Nučiču, praktični izpit iz režije pa je opravil s postavitvijo Vojnovičevega Ekvinokcija.30 V sezoni
25	Tabor 1921, 10. julij. (Za podržavljenje mariborskega gledališča.)
20 Antun Ivanovič-Mecger: Mariborsko gledališko vprašanje. Tabor 1921, 9. nov.
27	Tabor 1921, 10. julij. (Za podržavljenje mariborskega gledališča.)
28	Pavel Rasberger: o. c., str. 39.
29	SN 1921, 23. julij. (Mariborsko narodno gledališče podržavljeno.)
Antun Ivanovič-Mecger: Mariborsko gledališko vprašanje. Tabor 1921, 9. nov.
30	Repertoar slovenskih gledališč. 1867—1967, Ljubljana 1967, str. 382.
Herve: Mam’zelle Nitouche (Pavel Rasberger in Danica Savinova; 1919—20)
Fulda: Ognjenik (Elvira Kraljeva, Pavel Rasberger, Jože Kovič; 1925—26)
Engel: Večni mladenič (Berta Bukšekova, Anton Danilo, Pavel Rasberger; 1926—27)
Lorde-Chaine: Naš gospod župnik (1929—30)
Sheriff: Konec poti (1931—32)
Lehar: Zemlja smehljaja (1931—32)
Gorinšek: Rdeča kapica (1931—32)
Raynal: Grob neznanega junaka (1932—33)
Golia: Kulturna prireditev v Črni mlaki (1933, na prostem)
Rasberger: Prebrisani Amor (1934—35)
Arx: Izdaja pri Novari (1935—36)
Shaw: Sveta Ivana (v naslovni vlogi Elvira Kraljeva; 1936—37)
Zweig: Siromakovo jagnje (1936—37)
Langer: St. 72 (Jože Kovič, Elvira Kraljeva, Pavel Rasberger, Ema Starčeva; 193S—39)
Golouh: Krisalida (1939—40)
Rostand: Cyra.no de Bergerac (1940—41)
Gorki: Na dnu (Verdonik, Gorinšek, Rasberger, Brunčko, Košuta, Nakrst, Harastovič;
1940—41)
OPOMBA K SLIKAM
Besedilo tega zvezka spremlja serija fotografskih posnetkov mariborskih predstav iz obdobja med obema vojnama; izbor se ravna po razpoložljivem gradivu v zbirkah SGM in po kvaliteti posnetkov. Pri objavi nismo upoštevali tistih fotografij, ki so že bile reproducirane pri Brenčičevih Spominih v Dokumentih III, str. 371 in nasl. Tam je mogoče najti posnetke tehle predstav, ki jih naša objava ne ponavlja: Cankar: Za narodov blagor (1926—27)
Leskovec: Dva bregova (1927—28, drug posnetek)
Anzengruber: Slaba vest (1931—32)
Dostojevski - Debevec: Bratje Karamazovi (1935—36)
Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1936—37)
Schiller: Maria Stuart (1937—38)
Župančič: Veronika Deseniška (1937—38)
Cankar: Kralj na Betajnovi (1938—39, dva posnetka)
Shaw: Pygmalion (1938—39)
Finžgar: Veriga (1939—40, drug posnetek)
Gorki: Na dnu (1940—41, drug posnetek)
Prav tako ne ponavljamo skupinskih fotografij, ki so bile objavljene pri Brenčičevih Spominih:
Del prvega ansambla, 1919 Del ansambla, 1920 Ob desetletnici, oktobra 1929
Ob petnajstletnici upravnikovanja R. Brenčiča, 1937
1919/20 je sodeloval v mariborskem gledališču kot lektor za srbohrvaščino (uprizoritev Vojnovičeve »Smrti majke Jugoviča« v originalu, premiera 8. junija 1920) in opravil tu in tam kakšno dramaturško delo. V sezoni 1920/21 je bil angažiran za učitelja srbohrvaščine v dramski šoli, ki jo je vodil Milan Skrbinšek, po Bratinovem odhodu v Celje pa je predaval v njej tudi dramaturgijo.27 Uredil je tudi zadnjih šest številk kulturno-gledališke revijice Zrnje, ki jo je v drugi sezoni izdajala uprava Slov. narodnega gledališča v Mariboru in ki je vanjo napisal vrsto prispevkov sprva v srbohrvaščini, kasneje pa tudi v slovenščini.
Medtem ko se je mariborska podružnica igralske organizacije s tolikšno vnemo zavzemala za državnega upravnika v osebi Antuna Ivanoviča Mecgerja, z njim vred pa se potegovala za podržavljenje mariborskega gledališča, so se vneli še hujši spori. Predvsem je Hinka Nučiča razbesnil Radivoj Rehar s člankom »Mariborsko gledališče« v listu Tabor.31 V njem je v kratkem orisal, kako je mariborsko gledališče nastalo in kako je Nučič postal njegov zasebni zakupnik. Čeprav mu je priznaval zasluge za začetne korake mariborskega gledališča, je Nučiča obtožil, da špekulira z državno subvencijo. Obdolžil ga je, da je »te dni odpeljal iz našega gledališča najmanj pol milijona vredno garderobo, arhiv in rekvizite, kar jih je nabavil tekom dveh sezon ter ostavil naše gledališče v še slabšem stanju, kakor je bilo pred početkom prve sezone«. Rehar je svoje obtožbe povezal tudi s programsko podobo gledališča in menil, da je Nučič »postal v drugi polovici druge sezone ovira za zdrav razvoj ter prešel iz idealizma na polje trgovske špekulacije ...«
Reharjev napad na Nučiča je bil zapoznel, saj je Nučič že odložil ravnateljstvo in se angažiral v Zagrebu. Nučiča je kajpada hudo prizadel, zato je nanj odgovoril v Slovenskem narodu v članku z naslovom »Mariborsko gledališče«.32 V njem je s svojega stališča razložil nastanek mariborskega gledališča, branil svoj programski koncept, ki je obsegal tudi lažja dela, da »dobi svojo hrano tudi oni del publike, ki še danes ni dovzeten za gledališče, ki ne more in noče misliti o gledališču in ki nima pojma o Cankarju, Ibsenu, Strindbergu
i.	dr. in vendar vidi rad kaj šaljivega in burkastega«.
Nučič je priložnost izrabil, da je zavrnil tudi dr. Maksa Snuderla, ki je v Taboru v članku »Kulturna bilanca«10 zapisal, da je bila Nučičeva »uprava prepopustljiva in preoportunistična«; Snuderlu, ki je v javnosti zagovarjal modernejše gledališče, je zaželel, naj pride »čimpreje na krmilo in prevzame sam vodstvo gledališča, ki bo zgrajeno — brez vseh fraz — na samih ekspresionističnih, kubističnih in futurističnih načelih in principih«.
Nučič pa je zavrnil tudi Reharjeve obtožbe, češ da se je okoriščal z državno subvencijo. Obrazložil je, da je dal gledališču na razpolago svoj fundus in da je bil ob predaji ravnateljstva komisijsko ugotovljen (primerjaj zapisnik seje odbora Dramatičnega društva z dne 18. junija 1921). Nekoliko nejasnosti pa je v mučno zadevo vnesel Nučič z izjavo: »Ker sem jamčil sam za deficit gledališča, mi pripada tudi suficit, odnosno fundus, ki sem si ga pribavil v teku dveh let, da pokrijem z njim deficit II. redne sezone ...«, ko je v resnici dobil državno podporo za leto 1920.
31	Tabor 1921, 23. julij.
32	SN 1921, 2. avg.
Rehar ni maral več polemizirati z Nučičem, češ da »bi moral zaiti na preveč osebno in intimno polje«.33
Medtem se je moral Valo Bratina v zelo zapleteni situaciji (njegova pogodba z občino, nejasna finančna situacija, nejasne govorice o podržavljen ju gledališča in novem upravniku, odpor gledališkega osebja zoper njega) pripravljati na novo sezono. Uprava je Taborovemu uredništvu sporočila, kako si zamišlja prihodnjo sezono.34 Igralci, razen Hinka Nučiča, Vike Podgorske, so ostali v angažmaju, uprava pa je napovedovala še nove moči. Glasbeni del repertoarja naj bi obsegal lažje, obenem dobre opere in klasične operete. Pač pa je zanimiva napoved, da bo novo vodstvo (in v tem se že kažejo Bratinovi uprizoritveni nazori) skrčilo tehnično opremo uprizoritve »tudi v Shakespearovem smislu«. Napovedana pa je bila tudi temeljita prenovitev gledališkega poslopja.
Za preureditev gledaliških prostorov se je zavzemal že Hinko Nučič, hkrati pa je hotel urediti novo električno razsvetljavo, zlasti odrsko. V tem smislu je mestni občini poslal vlogo. Po Nučičevem odhodu se je za preureditev potegoval Valo Bratina. Novoizvoljeni občinski svet s kulturnim socialnodemo-kratičnim županom Viktorjem Grčarjem na čelu je že kar na svoji prvi seji 8. avgusta 1921 naročil mestnemu električnemu podjetju, da v gledališču takoj izvede projekt »Simens-Schukert Werke« v vrednosti 450 000 kron.35 Preurediti pa je bilo treba tudi notranjščino gledališča. Zupan Grčar je ob pogrebu kralja Petra I. v Beogradu obiskal ministra za prosveto, da bi pospešil podržavljenje mariborskega gledališča. Ker pa se zadeva ni nikamor premaknila, je občinski svet na 3. seji 11. oktobra 1921 izglasoval še sklep, da naj se popravi v gledališču »samo, kar je potrebno iz policijskih in sanitarnih ozirov in sicer: poprava duri, razširjenje prostora za orkester, pregled centralne kurjave, ventilator na galeriji, sedeži na galeriji in desinfekcija.«36 Vsa ta dela, ki so bila kasneje, ko so bila opravljena, gledališču močno v prid, zlasti »najmodernejša razsvetljava«, pa so po svoje prispevala še k večji krizi mariborskega gledališča. Bratina je julija napovedoval, da se bo sezona začela 15. septembra, v resnici pa je bila prva predstava v prenovljeni gledališki zgradbi šele 30. novembra 1921. V sili Bratina ni našel druge rešitve, kakor da je sezono odprl 5. novembra 1921 na neprimernem odru in v neprimerni dvorani Narodnega doma. S tem pa je seveda docela razdrl običajni gledališki ritem in vznevoljil gledališko občinstvo.
Okrog gledališkega poslopja pa se je zapletlo še huje. Leta 1919 je bilo društvo »Theater- und Casino-Verein«, ki je bilo lastnik gledališkega in kazinskega poslopja, razpuščeno; poslopji sta 28. junija 1919 prešli v last mariborske občine. Ko pa so 1. 1921 nastale homatije v mariborskem slovenskem gledališču in je bivši cesar Karl poskušal prevzeti oblast na Madžarskem, so se mariborski Nemci opogumili in pred sodiščem tožili mariborsko občino, češ naj jim vrne protipravno zaseženo mariborsko gledališko in kazinsko poslopje.
33	Radivoj Rehar: Mariborsko gledališče. Tabor 1921, 4. avgust.
34	Tabor 1921, 24. julij. (Program bodoče sezone.)
35	Zapisnik 1. seje občinskega sveta v Mariboru dne 8. avg. 1921. (Zapisniki v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.)
36	Zapisnik 3. seje občinskega sveta v Mariboru dne 11. okt. 1921. (Zapisniki v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.)
21.	oktobra 1921 je bila pred mariborskim sodiščem sodna razprava, na kateri je mariborski nemški politik dr. Orosel s potomci ustanovnikov nemškega gledališča37 iz 1. 1847 zahteval, da se poslopji vrneta »Theater- und Casino-Verein«. Postopek je tekel tja v leto 1922, ko je pokrajinska uprava z odlokom št. 24224 z dne 5. 7. 1922 potrdila razpust društva in lastninske pravice, ki jih ima občina do obeh poslopij.38
Naglica, s katero so po Nučičevi ostavki skušali rešiti vprašanje ravnateljstva mariborskega gledališča in obstoj gledališča sploh, se je maščevala. Občinski svet je po vladnem komisarju dr. Poljancu sicer sklenil z Bratino enoletno pogodbo, vendar so nastale težave, ki jih je bilo težko prebroditi. Gledališko osebje je z majhnimi izjemami nasprotovalo Bratinovi namestitvi, ustvarjeno pa je bilo v Ljubljani in Beogradu (gotovo z močnim angažmajem mariborske podružnice Udruženja gledaliških igralcev SHS) ozračje, po katerem je vlada Bratini odrekla podporo.39 Že po Nučičevi odstavki se je pojavila vrsta ljudi, ki bi radi prevzeli vodstvo mariborskega gledališča, posebno zanimiv pa je podatek, da je v julijski stiski mestni magistrat ponudil ravnateljstvo dr. Pavlu Strmšku, torej človeku, ki je pred mesecem dni tako rekoč pomagal ustoličiti Bratino. To se je zgodilo bržčas po tistem, ko je Bratina razrešil svojo pogodbo z mariborsko občino, da bi omogočil podržavljenje gledališča in nastavitev državnega upravnika. Ker pa se je podržavljenje spet odložilo, je mariborski občinski svet ponovno poveril vodstvo gledališča Valu Bratini, dokler bi se podržavljenje dokončno ne izvedlo.40
Nov poskus, da bi se zadeva razrešila, je bil konec avgusta. Dvorni svetnik dr. Skaberne s poverjeništva za prosveto v Ljubljani je prišel v Maribor, se obširno pogovoril z županom Grčarjem ter poslal v Beograd trojni predlog za mesto državnega upravitelja. Predlagani so bili baje Stanko Majcen, Antun Ivanovič Mecger in dr. Pavel Strmšek. Toda od predlaganih ni bil izbran nihče in položaj je ostal nespremenjen. Država je odložila prevzem gledališča do novega proračuna, se pravi do 1. januarja 1922. Do takrat je morala za gledališče skrbeti pokrajinska uprava z občino; država je gledališču sicer dala subvencijo, vendar jo je morala kriti občina.40
Oglašati so se začeli glasovi, kaj bo z novo sezono. Dr. Makso Šnuderl je v »Gledališki glosi«41 zapisal: »Vprašanje otvoritve sezone postaja pereče, mi pa še ne vemo, kedo jo naj otvori. Zdi se mi, da vsi odločujoči ljudje mislijo, da nas vse to naj nič ne skrbi. Pa pri nas je že tako. V zakupu ni le politika temveč tudi kultura.« Predvsem je opozoril na pravni položaj Bratine. Glede na sklenjeno pogodbo je bilo Bratini zagotovljeno vodstvo gledališča. Šnuderl je obžaloval, da so se ponovno angažirali skoraj vsi dotedanji igralci (o mnogih ni imel ugodnega mnenja), poudaril pa je, da bi vodstvo moralo čimprej razglasiti repertoar za novo sezono. Posebno pa je opozoril na to, da mora pri začrtovanju delovnega programa gledališče upoštevati delavstvo in okoliško prebivalstvo: »Saj tem je v prvi vrsti namenjen blagoslov gledišča. Te duševno
37	Tabor 1921, 17. okt. (Usoda poslopja našega gledališča.)
SN 1921, 26. okt. (Mariborski Nemci zahtevajo povrnitev gledališča.)
38	Zapisnik 4. redne seje občinskega sveta mariborskega z dne 14. VII. 1922. (Spravljen v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.)
30 Tabor 1921, 31. avg. (Gledališče v Mariboru.)
40	Tabor 1921, 18. sept. (Situacija naše gledališke krize.)
41	Tabor 1921, 30. avg.
vzgajati, gladiti jim notranjost, ki jo vsakdanjost tako brutalno spravlja iz smeri treznega, z vsem okoli njega harmoničnega toka, to je prva naloga gledišča napram masi.«
Vodstvo gledališča je že kar naslednji teden objavilo repertoar za sezono 1921/22 in seznam novega osebja. Iz obširnega okvirnega repertoarja je razvidno, da je novo vodstvo nameravalo ubrati popolnoma nove poti. Predvsem je bil odmerjen močan poudarek slovenski dramatiki, zlasti Cankarju, jugoslovanski in slovanski, zlasti ruski dramatiki, iz drugih literatur pa so bila upoštevana skoraj sama vrhunska dela. Za plehke komedije in burke v tem repertoarju ni bilo mesta. Tudi glasbeni del repertoarja je bil zastavljen precej visoko.42
Da je zavel v gledališču nov duh, priča že sestava vodstva: ravnatelj je bil Bratina, dramaturg Skrbinšek, scenograf prof. Cotič, tajnik pa Silvester Škerl, ki je z novo sezono prišel v Maribor. Tudi režiserski kolegij v sestavi Bratina, Skrbinšek, Škerl, Povhe je bil naravnan v nova gledališka obzorja; gotovo pa je bil v obeh gonilni duh Milan Skrbinšek.
O novi usmeritvi je pisal S. S. (Silvester Škerl) v Taboru v članku »O bodoči gledališki sezoni«:43 »Marsikatera temeljita sprememba se je izvršila med zadnjimi počitnicami. V bodoči sezoni bo stalo gledališče na čisto drugi umetniški podlagi kot dosedaj. Že stil, v katerem so bile držane doslej predstave, bo docela spremenjen. Mesto dosedanje romantične, efektne igre, se bo po možnosti gojila naravna igra ... G. Ravnatelj Bratina je poskrbel torej, da bo občinstvu ponujeno najbolje, kar je mogoče v teh razmerah, v čim okusnejši obliki. Upamo, da bo mogel tudi izvršiti vse, kar obeta — obeta pa resnično mnogo.«
Resnoba, s katero se je lotilo vodstvo nove sezone, se kaže tudi v tem, da je z urednikom Silvestrom Škerlom, ki se je že v reviji Maski izkazal za zagovornika novega gledališča (glej zlasti njegov prevod odlomkov iz knjige Manfreda Schneiderja Expressionismus im Drama), začelo izdajati svoj gledališki list Drama, ki je že po obliki in opremi (Kralj) kazal docela drugačno lice kot list Zrnje iz prejšnje sezone. Razloček med njima pa je bil še posebno razviden po vsebini. Drama je bila predvsem gledališka revija, manj gledališki list. V njej so sodelovali Milan Skrbinšek, dr. Ivan Lah, Silvester Škerl, Valo Bratina, Angelo Cerkvenik, Ivan Favai, Miran Jarc, Makso Šnuderl, Joško Kovič, Karel Širok, Stane Melihar. V njej so odmevali sočasni tokovi evropskega, predvsem ekspresionističnega pojmovanja gledališča. Žal pa je izšlo le šest številk Drame.
Ker so se adaptacijska dela in napeljava nove razsvetljave v gledališču zavlekli, je uprava odlagala začetek sezone. V tem neugodnem položaju, ki je vznevoljil občinstvo, si je gledališče pomagalo v prenovljenem gledališkem poslopju tako, da je pripravilo gostovanja v Ptuju in Celju. Ko je bilo očitno, da sezone prav kmalu ne bo mogoče začeti, se je uprava odločila, da bo sezono odprla v dvorani Narodnega doma.
42	Tabor 1921, 8. sept. (Slovensko narodno gledališče v Mariboru.)
Drama. Gledališka revija. Izdaja uprava Narodnega gledališča v Mariboru. Maribor 1921, str. 20—21.
43	Tabor 1921, 11. sept.
5. novembra 1921 je mariborsko gledališče odprlo novo sezono s Čehova »Stričkom Vanjo« v režiji Milana Skrbinška. Pred maloštevilnim občinstvom (100 študentov in 30 odraslih)44 je pred predstavo Milan Skrbinšek45 spregovoril svoj znameniti slovenski gledališki manifest, v katerem je razložil načela, po katerih naj bi se idejno in izrazno preoblikovalo slovensko gledališče.46
Poglavitne misli Skrbinškovega manifesta so bile tele:
1.	Iz resnice resnici nasproti! Narava ne sme biti ideal, vzorna oblika gledališke umetnine. Ona je samo bogat vir umetniškega ustvarjanja.
2.	Gledališče vstopa v novo sezono po isti poti, po kateri bi rado hodilo že poprejšnjo. Skušalo bo namreč premagati rutino in šablono, ustvarjati svobodno v smislu hotenja vse sodobne umetnosti, to pa tako, kakor je vsaka umetnost »ekspresijonistična — izraz notranjega občutka«.
3.	Premagati je treba ovire, ki so jih slovenskemu gledališču zapustila gostovanja ruskih igralcev in ansamblov. Njihove predstave so bile sicer do potankosti in sijajno izdelane, a so bile rafinirane. Obrnjene so bile navzven, namesto navznoter, kar je sicer bistvo gledališke teorije Stanislavskega.
4.	Vsaka umetnost mora izvirati iz naroda. »V celokupnem umetniškem mora narod črpati iz sebe, ne pa si staviti način drugega za vzor.«
5.	Naša umetnost mora biti preprosta, poglobljena, tiha.
6.	Odrska govorica mora biti resnična. K temu bo pripomogla tudi vpeljana izgovarjava 1-ja.
7.	V repertoarju je treba iti kompromisno pot, vendar pa ne skreniti od resničnih umetniških vrednot.
Čeravno je bil avtor manifesta Skrbinšek, je v nagovoru poudaril, da »letošnji režiserski kolegij resne drame veže v glavnem isto umetniško hotenje«. (Slo bi potemtakem za Skrbinška, Bratino in Škerla, ne pa za Povheta.) Predstava »Strička Vanje«, ki je sledila, pa je silno razburila in razdelila duhove. Radivoj Rehar je uprizoritev popolnoma odklonil.47 Ironiziral je Skrbinškovo misel, da se gledališče namerava približati ekspresionizmu, Podbevšku in Kogoju, potem pa mu hudo zameril zavračanje ruskega igranja. Uprizoritev se mu je zdela nemogoča. Predvsem je grajal »beraško diletantsko kuliserijo, zmigovanje z rameni in marijonetno odsekane geste. .. neko mrmranje ... lažno govorico, (pa še to samo poredkoma, ker sicer se je govorilo samo med štirimi očmi in ne za publiko.) ... O umevanju ruske duše ni bilo ne duha ne sluha ...« Rehar je napadel vodstvo, da s takšno režijo zapravlja mlade talente, s čimer bo igralska raven zdrknila v diletantizem. Sklep pa je bil razrušujoč: »Težko pišem to kritiko, težje kakor katerokoli doslej, ker sem pričakoval od novega vodstva, da bo hodilo po tisti poti, po kateri smo videli hoditi včasih g. Skrbinška in Bratino, nikakor pa ne, da bo hodilo po potih psevdoekspresijo-
44	-r (Radivoj Rehar): Otvoritvena predstava letošnje gledališke sezone, Tabor 1921, 8. nov.
45	Dr. Brenčič pripisuje v svojih spominih (glej o. c.) uvodni nagovor Valu Bratini, kar pa ne drži.
46	Milan Skrbinšek: Naša pot. Drama. Izdaja uprave Narodnega gledališča v Mariboru. Maribor 1921, str. 1—6. Besedilo manifesta je Milan Skrbinšek preuredil in ga objavil tudi v svoji knjigi Gledališki mozaik II. Knjižnica MG Ljubljana. Ljubljana 1963, str. 22—29.
47	Radivoj Rehar: Otvoritvena predstava letošnje gledališke sezone. Tabor 1921, 8. nov.
nizma, da bo delalo take eksperimente in da bo igralo realistične drame po tem psevdoekspresijonizmu. Ce je g. Skrbinšku in sedanjemu vodstvu gledališča do tega — prosto mu, toda potem naj se ne čudi, če bo igralo pred praznim gledališčem. ..«
Diametralno, kritiko pa je napisal dr. M. S. (Makso Snuderl) v Napreju.48 Ocenil je prvo ponovitev, ki si jo je ogledalo le 10 oseb. Menil je, da je uprizoritev dosegla najboljše, kar je »kedaj nudilo mariborsko gledališče... mestoma je stopnjevala posamezne prizore do popolne odrske umetnosti«. Kritik je pohvalil vse nastopajoče, tudi mlade (Škerla), ki jim je Rehar očital diletantizem. Za nadaljnji zaplet gledališke situacije pa so netiva dodala tele kritikove misli: »Ni mi do hvalisanja. Ali Maribor je v gledišču vzel za podlago vrhunec prejšnjih uspehov. Ako bo vodstvo to podlago vzelo za vzletišče bodočih umetnin — mu moremo le od srca čestitati! Se eno: Tabor je prelomil.besedo, da ostane nepristranski in da hoče le stvarno kritikovati. Sedaj je odprl predale onim, ki mesto Skrbinšek-Bratine kandidirajo v umetniško vodstvo nekega penzioniranega hrvaškega majorja« (Antuna Ivanoviča-Mecgerja; op. B. H.). Snuderl. je Taborovega kritika tudi obdolžil, da je njegova uničujoča kritika kriva poraznega obiska v gledališču.
Fronti sta bili zdaj v poglavitnem začrtani: na eni strani zagovorniki novega gledališča pod vodstvom Bratine in Skrbinška (najrazboritejši med njimi dr. Makso Snuderl), na drugi strani njihovi nasprotniki (najbolj razgiban in publicistično plodovit med njimi časnikar Tabora Radivoj Rehar). Značilno za fronti je bilo, da je Snuderla in Reharja ihta zanesla v pretiravanje; njuna izhodišča moramo imeti za skrajnosti, ki so prešle okvir strpnega in stvarnega dialoga ter iskanja resnice. Njuni diametralni stališči sta ob sebi zbrali treznejša in konstruktivnejša mnenja, pa tudi, razmišljanja, ki so bila izrazito pobarvana s karierizmom in klikarstvom, čeravno so se skušala odeti v plašč strokovnosti.
Med treznejše razpravljavce moramo šteti dr. Karla Škapina, mariborskega odvetnika, ki se je že v prejšnjih Nučičevih sezonah oglašal kot gledališki kritik in sodelavec Zrnja. V listu Naprej je objavil članek »Mariborsko gledališče in Striček Vanja«.49 V njem se je postavil na Skrbinškovo stran, češ da je njegov manifest »Naša pot«, ki ga je prebral pred premiero »Strička Vanje«, »krasno zasnovano, globoko zamišljeno in občuteno delo poetične vrednosti«. Branil je Skrbinška pred Reharjevimi napadi, češ da po sili hoče uvesti ekspresionizem na mariborski oder, in upravičeno potrdil, da se je Skrbinšek potegoval, naj ima sleherno dramsko delo odrsko-slogovno podobo, kakršna raste iz dela samega.
Reharjevo kritiko scenske opreme, češ da je bila beraška, je zavrnil z mislijo, da se »današnja, poglobljena odrska umetnost izogiblje vsakemu nepotrebnemu dekoracijskemu balastu«. Stilizacija »Strička Vanje«, se mu je zdelo, »je popolnoma odgovarjala psihologični ideji dela v tempu, dinamiki govora in molka in celi tehniki igre«.
Zato je sodil, da je bila Skrbinškova režija naravnost mojstrska, igralci pa da so se ji pokorili. V celoti je Škapin sodil, da je bil »Striček Vanja« ena najglobokejših umetnin, kar (sem) jih (je) videl do sedaj v Mariboru«.
48	Dr. M. S. (Makso Snuderl): Striček Vanja. Naprej 1921, 15. nov.
49	Dr. (Karel) Škapin: Mariborsko gledališče in »Striček Vanja«. Naprej 1921, 19. nov. in 21. nov.
Reharju glede manifesta »Naša pot« ni ostal dolžan Skrbinšek sam. Odgovoril mu je v Slovencu, s člankom »Kulturno delo!«50 Po vrsti je zavrnil Rehar-jeve obtožbe, zlasti v zvezi z ekspresionizmom in slogovno zvestobo literarni predlogi. Kar se ruske igralske umetnosti tiče, je poudaril, da je ne bi smeli jemati za vzor in da mora vsaka nacionalna umetnost, torej tudi slovenska, črpati moči iz lastnega naroda. Ponovno je poudaril, da je namen vodstva spraviti mariborsko gledališče »proč od samopašne rutine in mrtve šablone, k iskanju čim resničnejšega umetniškega izraza!« Članek je sklenil z obtožbo: »Jasno je, da je omenjeno poročilo o premieri ,Strička Vanje* opravilo svoje ¡kulturno delo* s tem, da je hotelo z enim samim zamahom zamoriti mlado kal pravega umetniškega hotenja na mariborskem odru, kal, ki je pognala polna življenjske sile iz tal skupnega idealnega in resnega dela!«
Za Skrbinška in njegovo uprizoritev »Strička Vanje« se je potegnil tudi mariborski nemški list socialdemokratov Volksstimme,51 katerega urednik je bil Rudolf Golouh. Neki Notus (morda kar Golouh sam) je sodil, da je bila ostra kritika uprizoritve neupravičena (».. . man kann ruhig von einer hervorragenden Leistung sprechen, es wurde sehr gut gespielt«) in namenoma uničujoča.
Dovolj nespretno in slabo napisani članek Ostragovskega (?) v Enakosti52 je razvil misel, češ da je nestrokovna in razbijaška gledališka kritika (mišljena je bila Reharjeva) kriva, da je mariborsko občinstvo slabega okusa; ob »Stričku Vanji«, ki mu očita nekaj pomanjkljivosti predvsem zaradi neakustične (!!) dvorane, pa vendarle sodi, da je Skrbinšek resen gledališki delavec in umetnik.
Na vse te nasprotne glasove je Radivoj Rehar v Taboru obširno odgovoril. Ker pa se je v odgovoru lotil še nekaterih drugih problemov, moramo poseči nekoliko nazaj, da jim bomo vedeli izvor.
Dr. Karel Škapin je v Napreju v treh številkah objavil svoj članek »Mariborsko gledališko vprašanje«.53 Članek z zelo zanimivimi idejnimi izhodišči in mottom iz Belinskega se v bistvu ukvarja z vprašanjem, kakšen naj bi bil novi upravnik mariborskega gledališča, vendar načenja še vrsto pomembnih gledaliških problemov.
Škapin trdi, da so gledališča »poleg šol najvažnejši kulturni zavodi narodov«. To so »moralni kulturni zavodi, zavodi za etično, torej srčno kulturo naroda«. Ker je čas, v katerem živijo, materialističen, je narodu posebej treba duševne kulture. Zato je še zlasti pomembno, kdo vodi gledališče. Ko na osnovi knjige »Režija, umetnost sceničnega uprizarjanja« Karla Hagemanna razčlenjuje delovna področja ravnatelja, dramaturga in režiserja, postavlja zahteve, kakšen naj bi bil novi upravnik mariborskega gledališča:
1.	imeti mora: »enoten, harmoničen svetovni nazor«;
2.	poznati mora svetovno dramsko literaturo, še posebej pa literaturo, zgodovino in umetnost svojega naroda;
3.	biti mora praktično usposobljen;
4.	subtilno mora poznati jezik — slovenščino.
50	Milan Skrbinšek: Kulturno delo. Slovenec 1921, 19. nov.
51	Volksstimme 1921, 4. dec. (Striček Vanja.)
52	Ostragovski: Mariborska kritika. Enakost 1921, 24. nov.
53	Dr. Škapin: Mariborsko gledališko vprašanje. Naprej 1921, 22. in 26. okt.
Poleg tega mora po Škapinovem mnenju gledališki ravnatelj zelo dobro poznati človeka in svet. In še posebej pribija, kar je bilo naperjeno zoper takratno mariborsko situacijo:
»Intendant se ne sme zadovoljiti s tem, kar zahteva publika v zabavo in zadovoljevanje senzacijskih potreb, ampak mora vršiti veliko težjo, manj hvaležno, pa tem važnejšo nalogo, vzgajati narod po umetnosti k umetnosti.«
Na osnovi navedenega je sklenil, da nihče od treh kandidatov (Majcen, dr. Strmšek in Mecger) ne prihaja v poštev za novega upravnika, češ da niso praktiki, eden izmed njih pa celo ne obvlada slovenščine (kar je letelo na Mecger j a).
To trezno in argumentirano mnenje je seveda vzbudilo odpor Antuna Ivanoviča Mecgerja. (Stanko Majcen in dr. Pavel Strmšek se nista oglasila, ker se menda sploh nista nameravala potegovati za upravniško mesto.)54 V Taboru je v več nadaljevanjih objavil članek »Mariborsko gledališko vprašanje.55 V njem zavrača, opiraje se na številne citate iz raznih del o gledališču, argumente dr. Škapina. Predvsem skuša dokazati, da je v gledaliških rečeh izveden, izkaže pa se lahko samo z režiserskim tečajem pri Nučiču in mariborsko režijo Ekvinokcija. Sklicuje se na svojo izobrazbo, ki je bila res dovolj široka, in na to, da ni nujno, da bi bil gledališki ravnatelj tudi igralec (česar pa Škapin tako ni trdil; op. B. H.), kar dokumentira z dolgimi navedbami primerov iz gledališke zgodovine. Najteže je bilo Mecgerju zavrniti Skapinovo trditev, da ne pozna dovolj slovenščine, kar pa je za upravnika slovenskega gledališča — torej slovenske kulturne ustanove nujno. Tu se je moral vdati, čeprav je apostrofiral, da slovenščine v potankosti ne pozna niti vsak slovenski inteligent.
Zanimiv pa je konec članka. V njem namreč izjavlja, da se je dal v armadi upokojiti, ker mu je Nučič obljubil, da ga bo za sezono 1921/22 angažiral za »srbohrvaškega dramaturga, literarnega režiserja, arhivarja in urednika gledališkega lista«. Za mesto ravnatelja se sam ne bi potegoval, če bi ga ne predlagala velika večina ansambla.
Dr. Škapin je Mecgerja zavrnil prav na kratko.56 Menil je, da so vsi njegovi dotedanji stiki z gledališčem prepičli, da bi bili garancija, da bo dober upravnik. Zavrnil je Mecgerjev očitek, da je zagovornik larpurlartizma, pri čemer se je skliceval na svojo polemiko z dr. Tumo z začetka stoletja, posebej pa je menil, da bi morala Mecgerja izprašati komisija, »obstoječa iz naših prvih umetnikov in literarnih zgodovinarjev in kritikov«.
Kako je postajala zmeda okrog mariborskega gledališča vse hujša, priča tudi nastop Miroslava Evgeniča Fellerja-Godovskega, najbrž ne docela normalnega študenta medicine, ki »se je poskušal kot hrvatski literat v pravcu zeni-tizma«57 in ga je pot zanesla tudi v Maribor. Tam se je ukvarjal s fantastičnim načrtom, da bo izdajal informativni dnevnik v »treh jugoslovanskih dialektih« ter francoščini in nemščini; pisal je likovne kritike v Tabor, ustanavljal svojo
54	Dr. Pavel Strmšek: Problem mariborskega gledališča. Tabor 1922, 21. in
22.	febr.
55	Antun Ivanovič Mecger: Mariborsko gledališko vprašanje. Tabor 1921, 9., 10.,
11., 12. in 13. november.
56	Dr. Škapin: Mariborsko gledališče in »Striček Vanja«. Naprej 1921, 24. nov.
57	Janko Glaser: Pregled mariborskega časopisja po prevratu. Mariborski koledar. Maribor 1935, str. 86.
dramsko šolo,58 in se vrinil v mariborsko podružnico »Udruženja gledaliških igralcev«. Kot njen odposlanec je interveniral pri Branislavu Nušiču, ki je bil takrat načelnik v beograjskem ministrstvu, v zadevi mariborskega gledališča. Godovsky je napadel »stranko«: Skrbinšek, Škerl, Bukšekova in Šetinska, in prikazoval situacijo tako, da je edina možna rešitev mariborskega gledališkega problema, če postane upravnik Ivanovič-Klager (!!). Do kraja je skušal osmešiti še Bratino, dr. Škapina in prof. Voglarja.59
Tedaj pa je začel objavljati za časnik nenavadno dolg obračun s svojimi nasprotniki Radivoj Rehar.60 Zasukal ga je zelo dobro. Bratino in Skrbinška je označil sicer za svoja prijatelja, vendar je poudaril, da prijateljstvo ostro ločuje od gledališkega ustvarjanja, kakršno se kaže z odra. Rehar je spretno prikazal, da je sam predlagal Bratini, naj prevzame vodstvo gledališča. Bratina pa žal, po Reharju, ni prečistil igralskega kadra; ta da se poteguje samo za gaže, mnogi v njem pa nimajo daru za igravca. Nadalje je očital Bratini, da je popolnoma zlezel pod vpliv Skrbinška in zastavil za Maribor previsok repertoar. Pri tem da sta oba spregledala, da »z uprizarjanjem samih najtežjih psihologičnih dram ne bomo pridobili publike« in da ima gledališče v Mariboru še posebno nalogo — vzbujati narodno zavest in državni čut. Rehar je učinkovito zavrnil Šnuderlov napad, češ da z uničujočo kritiko odvzema gledališču občinstvo, zlahka je zavrnil tudi Ostrogovskega iz Enakosti.
Rehar je obširneje polemiziral s Skrbinškom in njegovim manifestom in pri tem zapisal nekaj treznih ugotovitev o »nacionalnem« v igralski umetnosti, o mladih igralcih, nato pa je s podrobno analizo ponovno presodil vse elemente uprizoritve »Strička Vanje«.
O repertoarju je priznal, da bi »delal čast vsakemu umetniškemu gledališču, ima pa to veliko napako, da ni za Maribor«. Najbolj pa je Reharja razburil poslednji stavek iz Skrbinškovega manifesta: »V tem hotenju bomo hodili svojo pot, ne oziraje se na desno in levo, brez neprave sentimentalnosti!« Reharju se je zdelo, da bo Skrbinšek s tem ubil gledališče v Mariboru.
Na koncu je Rehar naslikal zelo živo podobo mariborskega prebivalstva, zlasti njegov izvor (domačini, begunci s Primorskega, delavstvo in nižje urad-ništvo s Kranjskega), in orisal vpliv predstav Dramatičnega društva izpred vojne, nato pa delo povojnega poklicnega gledališča: »Ko smo imeli prvo leto gledališče, je bilo to nekaj novega, zato je ,vleklo' in .vleklo' bi bilo tudi naprej, da se ni ljudi disgustiralo z nesistematičnim delom in premalim upoštevanjem psihe tega ljudstva. Razne špekulacije in nazadnje eksperimentacije so ubile še poslednje, kar je ostalo, tako da je naša publika danes takorekoč sprta z gledališčem. Položaj je težak, naravnost mučen. Vendar pa ni brezupen, ker bi se s spretnim vodstvom dalo popraviti še vse.«
S tem odgovorom je bila »velika polemika«, ki se je dotikala bistvenih idejnih vprašanj o mariborskem gledališču, v glavnem sklenjena. Pač pa so se * 50
50 Tabor 1921, 4. okt. (Nova dramatična šola.)
50 Miroslav M. E. Godovsky-Feller: O upravnoj krizi na narodnom gledalištu u Mariboru. Jugoslavija 1921, 1. december.
00 Radivoj Rehar: Moj odgovor. Tabor 1921, 14., 15., 16., 17., 18., 20., 21., 22.,
23.	dec.
nadaljevali še drobni obrobni spopadi, kot na primer v decembru med Stražo in Jugoslavijo ter Taborom o kritičnem spremljanju dela mariborskega gledališča.
Gledališče je nadaljevalo svojo repertoarno in uprizoritveno pot, od decembra dalje že v adaptiranem in na novo opremljenem gledališkem poslopju. Dramskim uprizoritvam (Cehov, Nušič, Pecija Petrovič, Ernst, Strindberg, Cankar, Majcen) so se pridružile še operetne (Nedbal, Hervé, Zeller). Vendar dramske predstave niso bile dobro obiskane (od 2—40 gledavcev na ponovitvah, nekaj več na premierah), pač pa so precejšnjo naklonjenost občinstva uživale operetne predstave.61
Delo v gledališču se je sicer odvijalo po delovnih načrtih (seveda z raznimi nevšečnostmi — tako na primer so hoteli sezono odpreti s Cankarjem, a so ga morali zamenjati s Čehovom). Vendar pa je nad gledališčem kot mora ležalo vprašanje, ah bo podržavljeno in ali bo dobilo novo vodstvo, zlasti pa, ali mu bo s podržavljenjem zagotovljena tudi finančna osnova. Res je bilo že poleti, takoj po ljubljanskem kongresu »Udruženja gledaliških igralcev« razglašeno, da se bo mariborsko gledališče podržavilo. Toda bolj ko se je bližal konec maja 1921, bolj je bilo sporno, ali se bo v državnem proračunu obdržala postavka za mariborsko gledališče.
V	javnosti je bilo slišati, da bo osrednja vlada odpravila že odločeno subvencijo. Po drugih glasovih je bila zavlačevanja mariborske gledališke krize kriva Ljubljana. Baje se ni posebno potegovala za stalno mariborsko gledališče, češ da bi naj v Mariboru gostovalo le ljubljansko gledališče.62 Decembra sta Jugoslavija in Tabor poročala iz Beograda, da je definitivno sklenjeno, da se mariborsko gledališče podržavi s 1. jan. 1922, da dobi 1 200 000 kron subvencije in da bo država imenovala in plačevala iz svojih sredstev upravnika, blagajnika in dramaturga.
Toda ob novem letu državni proračun še ni bil sprejet. Država je nakazovala samo dvanajstine, kakršne je v minulem letu, grozila pa je velika redukcija proračuna in ta bi prizadela vsa gledališča razen beograjskega, zagrebškega in ljubljanskega.63 Zato so se 6. februarja 1922 v Beogradu zbrali prezidij »Udru-ženja gledaliških igralcev«, njegov nadzorni odbor ter delegati oblastnih gledališč (skopskega, osiješkega, sarajevskega in mariborskega). Mariborsko podružnico je zastopal Antun Ivanovič Mecger. Izdali so proglas javnosti, v katerem so opozarjali na kulturno škodo, ki bi zadela Jugoslavijo, če bi ne mogla delati oblastna gledališča. O mariborskem gledališču proglas ugotavlja: »V istem času (ako bi se odvzela subvencija) bi izginilo tudi mariborsko gledališče, v katerem je že vse pripravljeno, da mesto Cankarja zaigra dunajsko opereto: trajliš in valcer; v tem mestu na severni straži naše skupne domovine!«64
V	tem negotovem času je bilo finančno stanje gledališča kritično, položaj igralcev, ki »z malimi gažami ne morejo ne živeti ne umreti, pa naravnost obupen«.65 Tabor je za kritično finančno stanje dolžil vodstvo gledališča, ki
61	Dr. P. Strmšek: Problem mariborskega gledališča. Tabor 1922, 21. in 22. febr.
62	Jugoslavija 1921, 10. dec. (Mariborsko gledališko vprašanje.)
63	Tabor 1922, 10. febr. (Vprašanje našega gledališča.)
64	Tabor 1922, 16. febr. (Za naša gledališča.)
65	Dr. N. K-ič: Še o krizi mariborskega gledališča. Tabor 1922, 2. marec.
trdovratno in šiloma hoče uveljaviti svoj program, kljub temu da je gledališče prazno. Zanimiva je misel, da bi krizo najbolje rešili, če bi gledališče dali v celoti v upravo igralcem.
Oglasili so se tudi kritični glasovi, ki so vnovič povišali zmedo okrog mariborskega gledališča. Dr. Pavel Strmšek je v svojem prispevku zbral nekaj podatkov in svojih mnenj o poteku gledališke krize. Vendar je v končni oceni sodil, da se »mariborski eksperiment ni obnesel« in da »trma, ki ponuja Strička Vanjo navzlic dvoglavi publiki... ni na mestu, kar mora vsakdo uvideti«. Rešitve si je dr. Strmšek obetal samo tako, če bo gledališče postalo »udobno, cene primerne, repertoar pa privlačen«.
Tabor pa je objavil še dvoje kritičnih prispevkov, ki sta — skladno z generalno gledališko politiko lista — napadala vodstvo gledališča. Vse bolj so se pojavljale zahteve po opereti, drami pa se je odmerjala vse manjša vloga. Kot značilna odmeva seriozni kritiški bitki v novembru in decembru navajam odlomka iz obeh prispevkov, saj odražata miselnost, s katero je moralo mariborsko gledališče računati med vojnama, z njo pa se boriti še celo v našem desetletju.
Dr. N. K-ič je zapisal: »Ta ponesrečeni načrt (repertoarni, op. B. H.) ima gotovo svoj vzrok v bagateliziranju operete, ki je za g. ravnatelja in nekatere njegove somišljenike nekak ,šunder‘. V našem gledališču se ne smemo postaviti na bogvekako idealno stališče, ker manjkajo vsi predpogoji za izključne prireditve dram, ozirati se je treba tudi na zahteve občinstva, ki je končno tudi merodajni činitelj.«65
Se bolj drastično pa je položaj mariborskega gledališča naslikal J. F.:66 »Tudi naša gledališka uprava pari, preprega, priprega, doprega in izprega, vihti bič in tolče na vse strani, pa nikamor ne pride. Naši nemški someščani pa ško-deželjno gledajo in pričakujejo zopetnega trenutka, ko bodo sedli v hram Talije ter se nam smejali v pest. Eden vleče na dramo, drugi na veseloigro, tretji na burko, četrti na opereto, peti bi rad imel celo samo opero!. .. Drama je vsega spoštovanja vredna stara matrona, marsikdo ji celo poljubi roko, toda v teh zadnjih sedmih suhih letih bi človek, ki začenja, sicer počasi, toda vendar polagoma živeti, raje poljuboval rožna ustica mladega dekleta. Kaj pomaga forsirati samo težke stvari, ki jih more le malokdo prebaviti? Zato je gledališče prazno in prazno bo ostalo, če se ne bo težki hrani primešalo malo več dišav, tečne zabele in ocvirkov.«
Gordijski vozel mariborske gledališke situacije je bilo treba presekati. In presekal ga je pokrajinski namestnik minister Ivan Hribar, ki je v tistem času tudi radikalno razrešil ljubljansko gledališko krizo s tem, da je za upravnika imenoval Mateja Hubada.67
V skoraj brezizhodnem položaju se je kot najboljša rešitev ponujala namestitev državnega upravnika, ki dotlej sploh ni bil vpleten v mariborski gledališki boj. Okrajni glavar dr. Lajnšič ga je odkril v osebi dr. Radovana Brenčiča.
Namestnik Ivan Hribar, ki se je odločil razrešiti tudi mariborsko gledališko krizo, je sredi marca 1922 imenoval za »vršilca dolžnosti upravnika Narodnega * *
09 J. F.: K gledališki krizi. Tabor 1922, 16. marec.
07 Radovan Brenčič: Spomini na mariborsko- gledališče (1922—1941). Dokumenti SGM. Tretja knjiga. 10. Ljubljana 1967, str. 371—374.
gledališča v Mariboru« dr. Radovana Brenčiča, tedanjega obmejnega komisarja v Mariboru. S tem imenovanjem pa vprašanje državne subvencije mariborskemu gledališču še zmeraj ni bilo rešeno — dr. Brenčič »je moral več kot tri leta nositi dvoje nadvse odgovornih bremen: vodstvo obmejnega komisariata in upravniško mesto pri gledališču«.67
Seveda je tako nenavadni prvi razplet mariborske gledališke krize povzročil različne komentarje. Straža je razglašala, da se bo v gledališču začel policijski teror,08 Tabor je svetoval previdnost.69 Razbile so se utvare, klikarstvo je doživelo udarec, aspiracije na upravniško mesto (Mecger) so se razblinile.
Pokrajinska uprava je nadaljnjemu delu mariborskega gledališča previdno začrtala pot. Upravniku dr. Brenčiču je dodelila sosvet treh članov: župana Viktorja Grčarja, zastopnika Dramatičnega društva Ivana Kejžarja in dr. Karla Škapina. Upravnik je sosvet »zasliševal, ne da bi bil po njegovem sklepu vezan, v vseh važnejših vprašanjih zadevah gledališča, zlasti tudi kadar bo treba izbirati smernice za umetniško delovanje, torej določiti repertoar in kadar bo šlo za večje stroške, kakor investicije, uprizoritev iger z velikim tehničnim aparatom in slično. Sosvet pa bo končno odločal pri sporih med gledališkimi igralci in upravo; v tem primeru bo upravnik vezan na njegov sklep. Sosvet bo mogel kot razsodišče sklepati samo, če bodo navzoči vsi trije člani. Predsedoval bo župan, odločalo pa se bo z večino glasov.«
Ukrep je bil rigorozen in gotovo prilagojen zapleteni situaciji. Zagotavljal je poseg družbe v gledališče in nekaterim gledališkim ustvarjavcem odvzel neposredno odločanje v umetniških stvareh (predvsem umetniškemu vodji in dramaturgu).
V rokah upravnika in sosveta je bila nadaljnja usoda mariborskega gledališča.
*
Leto 1921 je bilo usodnega pomena za mariborsko gledališče in za kulturni razvoj Maribora. Za ceno osebne umetniške tragike je Maribor in njegovo gledališče zapustil Hinko Nučič, ki mu je postavil temelje s tveganjem osebnega imetja. Toda z Nučičevim odhodom je bilo tudi konec gledališča, ki je imelo svoje izvore v slovenskem počitalniškem gledališkem snovanju in podjetniškem gledališču.
Odpirali sta se dve poti v prihodnost: eno bi ubiralo gledališče z visoko zastavljenimi umetniškimi nalogami, izhajajočimi iz sočasne moderne dramaturgije in odrske umetnosti, na drugo pa naj bi stopilo gledališče z manj pretencioznimi nameni, ki bi zlasti upoštevalo strukturo mariborskega občinstva in takratno družbeno in nacionalnopolitično situacijo Maribora.
Prvi tip gledališča je zagovarjal Milan Skrbinšek z majhno peščico somišljenikov, katerih najodločilnejši je bil pač ravnatelj Valo Bratina. Resnoba umetniških idealov te skupine in njenega idejnega vodje je vsekakor zgledna in za tiste čase tudi v slovenskem merilu gledališko revolucionarna. Zal pa je ta skupina popolnoma spregledala realno situacijo v Mariboru. Krog občinstva se je nevarno ožil, kar bi utegnilo postati tem usodnejše, ker je bil finančni
68	Straža 1922, 20. marec (Univerzum).
69	Tabor 1922, 8. marec. (Vprašanje gledališkega intendanta v Mariboru.)
položaj mariborskega gledališča spričo nejasnosti glede njegovega podržavljenja prav katastrofalen.
Privrženci drugega tipa gledališča so se med seboj razločevali. Njihova lestvica je bila relativno razsežna, toda skrajneži, ki so zagovarjali zabaviščni tip gledališča s prevlado operete, so svoje nazore podaljšali daleč v prihodnost.
Drugi tip gledališča je bil bolj pri srcu pretežni večini gledališkega ansambla, med katerim so bili tudi umetniško prazni in nerazgledani ljudje. Poleg tega so si zaradi slabih gaž kajpada želeli repertoarja, ki bi zagotavljal dosti občinstva in večje dohodke.
Ob teh dveh tipih gledališča se je vnela bitka kritikov, med katerimi se je z najtreznejšo analizo mariborskega primera izkazal dr. Karel Škapin. Njegovo pojmovanje gledališča kot ene najpomembnejših narodnih kulturnih ustanov je bilo zanesljiv kažipot v prihodnost. Pri tem velja še posebno poudariti, da se je dr. Škapin, ko se je potegoval za razgledanega slovenskega upravnika mariborskega gledališča, v tistem času odločno zavzel, da bodi mariborsko gledališče slovenska nacionalna ustanova. Ta zavzetost je bila potrebna še zato-, ker so mariborski Nemci hoteli s pravnimi mahinacijami odvzeti Slovencem gledališko poslopje.
Gledališko krizo je spremljalo nenačelno in sebično potegovanje za mesto državnega upravnika mariborskega gledališča. Vanj so vdrle tudi politične strasti.
Ob vseh teh težavah je bila zelo pozitivna odločitev mariborskega občinskega sveta, ki je v lastnih finančnih škripcih poskrbel za modernizacijo gledališkega odra, deloma tudi poslopja, pa tudi za najnujnejšo finančno pomoč v kritičnih situacijah, ko ni bilo državne subvencije.
Ko je sredi sezone 1921/22, ki se je začela zaradi nesrečnih okoliščin z zakasnitvijo, postal položaj mariborskega gledališča že nevzdržen in mu je grozil razkroj, je posegel vmes pokrajinski namestnik Ivan Hribar in imenoval za vršivca dolžnosti državnega gledališkega upravnika dr. Radovana Brenčiča, njemu pa v pomoč dodelil tričlanski gledališki sosvet. Z upravne plati je bila kriza sicer za silo rešena, umetniški razvoj mariborskega gledališča pa se je v kasnejšem času odvijal med gledališkima nazoroma, ki sta se spopadla v letu 1921. Kratki revolucionarni, umetniško visoko zastavljeni, brezkompromisni intermezzo Milana Skrbinška in njegove skupine je pustil za seboj sledove, po katerih si je mariborsko gledališče mukoma in dolgo iskalo svojo lastno podobo in jo tudi našlo.
L’an 1921 — un tournant dans le développement du théâtre de Maribor
L’an 1921 a été d’une importance capitale pour le développement du théâtre de Maribor. Deux voies s’ouvraient devant lui: d’une part un théâtre aux buts artistiques élevés, provenant simultanément de la dramaturgie moderne et de l’art scénique (le metteur en scène Milan Skrbinšek, le directeur, metteur en scène et acteur Valo Bratina) d’autre part un théâtre aux buts beaucoup moins prétentieux qui devraient tenir compte de la structure du public de Maribor et des situations sociale, politique et nationale de Maribor.
Une lutte s’engagea entre les critiques. Dr. Karel Škapin présenta une analyse très juste du cas de Maribor. Sa conception du théâtre en tant qu’entreprise nationale et culturelle des plus importantes était un indicateur fidèle pour l’avenir. La crise du théâtre fut pleine d’animosité surtout à cause des prétendants ëgoistes au poste de directeur du théâtre. Elle fut aussi teintée de passion politique. Au milieu de la saison 1921/22 lorsque le théâtre était menacé de la dissolution il y eut une intervention de la part du ministre Ivan Hribar qui nomma Dr Radovan Brenčič exécuteur des devoirs du directeur. Du côté administratif la crise fut ainsi résolue, tandisque le développement artistique continua sous le signe des deux conceptions antagonistes. Le bref intermezzo de Milan Skrbinšek et de son groupe d’un niveau aristique, élevé, laissa des traces qui permirent au théâtre de Maribor de trouver sa propre forme.
Dušan Moravec
Mariborska gostovanja v Ljubljani
Vezi med mariborskim in ljubljanskim gledališčem prav nikoli, v vseh teh petdesetih letih, niso bile razumno urejene. Vzrokov je bilo veliko. Svoj vir imajo, kakor ponavadi, pri denarju, marsikdaj pa bi lahko govorili tudi o pomanjkljivi iniciativi in celo o zaviranju s strani odločujočih ljudi v gledaliških vodstvih, v nekaterih obdobjih (tudi v dandanašnjem) pa še posebej o kar se da nevzpodbudni brezbrižnosti obiskovalcev.
V prvem obdobju, od ustanovitve novega slovenskega gledališča v Mariboru pa do nemške zasedbe, bi mogli vse obiske tega ansambla, namenjene ljubljanski publiki, prešteti dobesedno na prste ene roke; iz Ljubljane so sicer posamezniki ali manjše skupine pogosteje obiskovali mesto ob Dravi, o pravem gostovanju ljubljanske Opere in Drame pa moremo govoriti šele v zadnjih letih pred drugo vojno.
Tako je ostal prvi, »neoficialni« obisk mariborskih dramskih igralcev v juliju 1921 docela osamljen: prišli so na ljubljanski kongres Združenja gledaliških igralcev in zaigrali ob tej priložnosti Remčevo Učiteljico Pavlo, ki je imela nekaj tednov prej krstno predstavo na domačem odru. Bil je prav zanimiv, vendar že takrat slabo obiskan večer. (Slov. narod 6. julija 1921.) Pozneje je imel celo Zagreb priložnost, da se je seznanil s predstavo mariborske Drame, čeprav je šlo za miniaturno delo z dvema osebama in najbrže za zasebno pobudo obeh igralcev, Bratine in Bukšekove: uprizorila sta v hrvatski prestolnici Schonherrovo igro Ono; Ljubljana pa je lahko pozdravila skupino štirih članov drugega in ob ljubljanskem edinega poklicnega gledališča na Slovenskem šele v letu 1929. Takrat so igrali v obeh mestih Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija, pa so prišli iz Maribora Elvira Kraljeva (Julija), Mileva Zakrajškova (Dojka), Janko Rakuša (Romeo) in Vladimir Skrbinšek (Mercutio) ter skupaj z ljubljanskimi igralci odigrali predstavo 14. junija 1929. V dnevnem poročilu beremo spet, da je bil to pomemben in lep večer; vsi igralci sicer niso bili deležni enakega priznanja, »visoko stopnjo dozorelosti« pa sta pokazala Zakrajškova in Skrbinšek. (Jutro 16. junija 1929.) Manj ugodna je bila Koblarjeva sodba v letnem pregledu revije Dom in svet. O gostovanju kritik sicer ni pisal posebej, pač pa je dodal svoji ne preveč pohvalni oceni ljubljanske uprizoritve opombo, ki je dovolj zgovorna: »Da je naša igra kljub temu na visoki stopnji, se je
pokazalo ob gostovanju nekaterih članov mariborskega Narodnega gledališča.« (Dom in svet 1929). Posebej pa je značilno, da je morala dnevna kritika ob tem osamljenem obisku grajati »nemarnost« ljubljanskega občinstva, jo do neke mere opravičevala s pozno sezono in zato priporočala upravi, naj Mariboru še večkrat omogoči taka gostovanja in to ob primernejšem času, ko se »ljubljanska indolenca ne bo mogla izgovarjati na meteorologijo.« (Jutro 16. junija 1929.)
Med ljubljanskimi solisti so si nekateri v tem času uredili bolj ali manj »privatna« gostovanja v Mariboru. Poleg nastopov v operetah in burkah je bilo tudi nekaj pomembnejših obiskov opernih in baletnih solistov, pa tudi uglednejših članov ljubljanske Drame. Tako je npr. Avgusta Danilova odigrala tam Mrs. Erlyne v Wildovi Pahljači Lady Windermere (1921—22), Saričeva je gostovala kot Zupančičeva Veronika Deseniška (30. novembra 1926), Milan Skrbinšek kot Ščuka (16. marca 1927), Nablocka kot Ana v Langerjevi Periferiji (12. maja 1927). (Prim. D. Mevlja, Pregled dela mariborskega gledališča 1919—1941.) V aprilu 1925 je gostoval z izbranim sporedom balet ljubljanske Opere pod vodstvom baletnega mojstra Trobiša, v juniju 1926 so dramski igralci nastopili s Schnitzlerjevim Anatolom v režiji Zv. Rogoza, v sezoni 1928—29 pa je obiskala Maribor ljubljanska Opera s tremi enodejankami (Stravinski, Kralj Oidipus; Osterc, Iz komične opere; Puccini, Gianni Schicchi.)
Po vsem tem so bili zgodnji obiski z obeh strani, posebej pa še z mariborske, več kakor skromni. Vsem prej naštetim razlogom bi bilo dodati še pojasnilo dolgoletnega upravnika dr. Radovana Brenčiča, ki ga beremo v njegovih spominih: »Priznam, da si jih (medsebojnih ansambelskih gostovanj) v prvem desetletju niti sam nisem preveč želel. Toda le zato, ker takrat naša Drama še ni bila tako konsolidirana kakor pozneje, pa bi se zaradi tega v Ljubljani slabo izkazala. Nasprotno pa bi nas bila ljubljanska Drama v Mariboru temeljito posekala ter vzela mariborski publiki še zadnje zaupanje, ki ga je ta še imela do nas.«
Ko pa je kvaliteta predstav v drugem desetletju vse bolj naraščala, si je upravnik vztrajno prizadeval, da bi odprl svojemu gledališču pota do središča in tako omogočil ansamblu, da bi se uveljavil tudi zunaj svojega mesta. V ta namen je obiskal Otona Župančiča in se sporazumel z njim že tudi glede terminov in celo repertoarja. V maju 1936 je dramski ravnatelj Golia obiskal Maribor in dogovorjeno je bilo, naj bi prišla Ljubljana z Matičkom in Siromakovim jagnjetom, Maribor pa z Idealnim soprogom in s Kvadraturo kroga. Razpisali so že predprodajo vstopnic, zaradi majhnega zanimanja občinstva, tako beremo v Brenčičevih Spominih, pa je stvar zaspala. Dve leti kasneje je mariborski upravnik povabil ljubljansko Dramo, naj pride gor s Konjeniško patrolo, hkrati pa je ponudil v zameno mariborsko Pohujšanje. »Toda iz Ljubljane je prišel glas«, piše Brenčič, da menda pri dramskem ravnateljstvu ni preveč razumevanja za ta predlog.« (R. Brenčič, Spomini na mariborsko gledališče, Dokumenti SGM III, 401.)
Pač pa je 13. aprila 1930 gostoval na odru mariborskega Narodnega gledališča ljubljanski Delavski oder z uprizoritvijo Raynal-Kreftove Balade o vojni in ljubezni; v februarju 1932 je prišel Levar v vlogi Kantorja in v maju Ivan Cesar; v novembru 1935 je nastopil Ciril Debevec v Karamazovih in skorajda istočasno je gostoval Emil Kralj kot Tartuffe; v sezoni 1935—36 je prišla ljubljanska Opera s Seviljskim brivcem in leto dni kasneje z Madame Butterfly;
v sezoni 1935—36 sta režirala dva ljubljanska režiserja: Debevec Rostandovo Vest in Kreft Lichtenbergovo Kariero kanclista Winziga; Milan Skrbinšek je gostoval v Prvi legiji in ob tej priložnosti (novembra 1936) slavil petindvajsetletnico svojega dela, v poletju 1937 pa sta pri uprizoritvi Sna kresne noči na prostem sodelovala tudi Slavko Jan in Vida Juvanova: Vse to so bili le več ali manj priložnostni obiski — ljubljanska Drama v vsem tem času ni našla poti v Maribor in ljubljanski oder je bil fnariborskemu ansamblu zaprt. Tudi med obiski posameznikov je evidentiran en sam: 1. maja 1935 je mariborski igralec Vladimir Skrbinšek nastopil pri ljubljanski predstavi Šorlijeve igre Blodnji ognji v vlogi Dušana; šele pozneje, po uspešnem ansambelskem gostovanju, je nastopila še Ema Starčeva kot Lonka v Štandekerjevi Prevari (21. marca 1939).
Ansambla obeh slovenskih gledališč pa sta prvikrat izmenjala gostovanji šele v začetku leta 1939. Pobudo za to je dal Bratko Kreft ob vabljivi priložnosti, ob počastitvi dvajsetletnice Cankarjeve smrti. Najprej, 7. februarja 1939, so Mariborčani nastopih v Ljubljani s Kraljem na Betajnovi, tri dni zatem so Ljubljančani vrnili obisk s Hlapci.
Izredno skrbna predstava Kralja, jubilejno vzdušje, pa tudi razpoloženje zadnjega leta pred evropskim požarom -— vse to je pomagalo k izjemnemu uspehu mariborskega ansambla: pozdravi Otona Župančiča, govor Radovana Brenčiča, aplavzi in cvetje, zanosne besede časnikarjev in kritikov. Na dan pred gostovanjem beremo v dnevnikih besede začudenja, da deluje v Mariboru skoraj že dvajset let slovensko gledališče, pa ni ves ta čas niti enkrat nastopilo v Ljubljani. Zato še posebej: »Dobro nam došli!« Po premieri je imenoval Ludvik Mrzel uprizoritev mariborskega Kralja »doživetje, ki ga kulturna Ljubljana ne bo izlepa pozabila. Po dolgem času tujstva in krivičnega nezaupanja sta si obe Taliji spet podali roko.« Predstava sama, tako beremo, se po svojem notranjem poudarku bistveno razlikuje od interpretacije, kakršnih smo vajeni v Ljubljani: Kovičeva uprizoritev da je v nasprotju z romantično-simbolnim nadihom ljubljanskih (Skrbinšek, Debevec) odmaknjena v realizem in išče preprostejših, a hkrati naturnejših sredstev, ki marsikdaj še v intenzivnejši meri dosegajo učinek. »Dajte nam čim več gostovanj«, je pisal kritik, »v interesu naše gledališke kulture, pa ne nazadnje tudi v našem nacionalnem interesu bi bilo tako.« (Jutro 7. in 9. februarja 1939.) Tudi France Koblar je pisal o važnosti umetniške vzajemnosti med obema središčema: vsaj dve, tri predstave na leto, najboljše in najvrednejše, bi si morala Ljubljana in Maribor izmenjati in tako pripraviti živo zvezo slovenske gledališke umetnosti. Po splošnem vtisu, beremo ob koncu poročila, »ima Maribor dobro gledališče, ki se sicer ne ukvarja z neustaljenimi študijami in tveganimi poizkusi, dela z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo v preizkušenih mejah realizma, kateremu se pridružuje nekaj neizogibne teatraličnosti. Skromnejše razmere, o katerih je govoril v svojem pozdravu upravnik dr. Brenčič, tembolj dokazujejo močno voljo mariborskega gledališča in njegovo nravno vrednost.« (Slovenec 10. februarja 1939.)
Po tem uspehu Kralja, ki mu je sledilo enako zmagoslavje ljubljanskih Hlapcev in leto dni pozneje še Zupanove Micke (aprila 1940) v Mariboru, so Mariborčani na predvečer nove vojne še enkrat obiskali Ljubljano, to pot z dramo Maksima Gorkega Na dnu (23. januarja 1941). Predstava je bila zgledna, razpoloženje v do kraja napolnjeni hiši še bolj občutljivo in tako so gostje »nepreklicno osvojili gledališko Ljubljano«; predstava je bila »presenečenje«,
da se z njo »ne more primerjati predlanska, sicer prav dobra predstava Kralja na Betajnovi.« Posebne hvale je bil deležen režiser Kovič; ta se je sicer zgledoval pri Hudožestvenikih, vendar je prav v tem prednost njegove predstave, saj je »verna prvotnemu in najpristnejšemu stilu igre same«. (B. Borko v Jutru 25. januarja 1941.) Tudi Fr. Vodnik je kljub nekaterim bolj kritičnim pogledom (da je že režiserski prijem sam usmeril igro v prvi vrsti k površini, k okolju, k fabuli, zaradi česar je deloma trpela atmosfera) sprejel to predstavo ne le kot poskus, temveč kot »dostojno odrsko stvaritev«, spričo delovnih pogojev pa je dal še posebno priznanje igralcem, ki da se »lotevajo na j večjih umetniških nalog«. (Slovenec 25. januarja 1941.)
V prvih mesecih okupacije je dala Ljubljana mariborskim igralcem, ki so izgubili oder in dom, priložnost za novo delo v svoji hiši. Preden sta se oba ansambla spojila v enega, pa so Mariborčani odigrali na odru naše Drame vrsto predstav svojega zadnjega repertoarja. Poleg Kralja na Betajnovi je bila zdaj na sporedu 0’Neillova Ana Christie, Knittlova Via Mala, Okence Olge Schein-pflugove, Senečičev Nenavaden človek, igra Konto X (Bemauer-Oesterreicher) in Niccodemijeva Učiteljica. Po tolikih letih odtujevanja je dobila tako Ljubljana šele v teh absurdnih razmerah priložnost, da se je dodobra seznanila z delom nekdanjega drugega slovenskega gledališča.
Čeprav je bilo že v prvih povojnih mesecih 1945 obnovljeno oziroma na novo ustanovljeno Slovensko narodno gledališče v Mariboru, je minilo spet skoraj celih pet let, preden se je del novega ansambla predstavil tudi v Ljubljani. Ljubljanska Drama je sicer gostovala že prej, vendar vse prej kakor zgodaj: v marcu 1948 so obiskali Maribor s Tugomerom in Tartuffom, v novembru in decembru 1949, ob tridesetletnici Drame, pa s Hlapci in Krajnskimi komedijanti. Mariborčani so nastopili v našem mestu šele 6. in 7. februarja 1950 z dvema predstavama Žižkove uprizoritve igre Brez dote A. N. Ostrovskega. Bili so to časi razprodanih gledaliških hiš in tako tudi pri naših gostih ni bilo lahko priti do vstopnice. Časniki so poročali na prvih straneh o prepolnem dramskem gledališču in o priznanju, ki so ga bili deležni igralci. Žal pa, še tako lep uspeh ni dal pobude za nove obiske. Isto leto, junija 1950, je prišla le še Branka Verdonik-Rasbergerjeva in nastopila v naši predstavi Narodovega blagra kot Helena, potem pa je minilo v ljubljanski Drami spet celih sedem suhih let brez obiska iz Maribora. Tudi naša Drama je šla le enkrat samkrat na to pot, v januarju 1955 z Millerjevo Smrtjo trgovskega potnika. Pač pa se je ponudila Mariborčanom v tem času nova priložnost za nastope v Ljubljani. Povabilo jih je novo Mestno gledališče in tam so nastopili že ob koncu prve redne sezone, 1951—52, z Budakovim Metežem. Se bolj vzpodbudno pa je bilo drugo povabilo: v aprilu 1954 so mariborski igralci kar šestkrat zaigrali v Mestnem gledališču Neapeljske milijonarje Eduarda de Filippa — za vse redne abonmaje, kar je bil v dosedanjih stikih med Mariborom in Ljubljano izjemen primer; mesec dni kasneje je tudi novi ljubljanski ansambel, ki Mariboru že ni bil več neznan, priredil tam prvo večje gostovanje: dvakrat je uprizoril Grumov Dogodek v mestu Gogi in dvakrat Aristofanovo Lizistrato.
Povod za novo gostovanje na odru ljubljanske Drame je dalo šele Linhartovo jubilejno leto. Takrat, 4. januarja 1957, so nam pokazali Dolarjevo uprizoritev Kreftovih Kreatur. Kakor ob sleherni taki priložnosti so listi spet pisali o redkih gostih in velikem zanimanju občinstva, pa tudi o dobri predstavi,
s katero so gostje lepo izpopolnili revijo slovenske gledališke umetnosti. (Slov. poročevalec 5. januarja 1957.)
V zadnjem desetletju je privabilo obiske Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora še novo ljubljansko prizorišče, letni oder v Križankah, vendar je prihajala v goste spočetka edinole Opera: Aida (1958), Deseti brat (1961), Ero z onega sveta (1964), medtem ko se je dramski ansambel vračal kdaj pa kdaj v osrednjo ljubljansko hišo (Achard, Odkritosrčna lažnivka, 1963; Kreft, Krajnski komedijanti, 1964), pa tudi še na oder Mestnega gledališča (Mrožek, Policaji, 1962; Kamenik, Dvajset let pozneje, 1965). Vendar, vsi ti obiski, tako kakor tudi naša gostovanja v severnem mestu, so bili več ali manj priložnostnega značaja. V časnikih se je pogosto javljalo vprašanje: zakaj so ti obiski tako maloštevilni? — pa tudi očitek, zakaj publika ne polni avditorija tako zvesto kakor svoj čas, ob zadnjih predvojnih ali prvih povojnih gostovanjih?
Zadnja, prav zadnja leta so prvi ugovor v veliki meri ovrgla — obiski so skorajda strnjeni, drugi očitek pa se je celo zaostril: ob poslednjih gostovanjih je bilo mogoče kdaj pa kdaj našteti v dvorani komaj sto ljudi. In vendar, na ogled so bile zanimive reči in masikdaj tudi dobre predstave: Capkova RUR in Grumov Dogodek v mestu Gogi (februarja 1967), Pernjakovi Prežihovega Vo-ranca (ob stoletnici, oktobra 1967), Topolova Mačka na tračnici v Mestnem gledališču (marca 1968) in Shakespearova komedija Kar hočete na poletnem festivalu istega leta, Mrožkovi igri Na odprtem morju in Čarobna noč ter A. P. Čehova Tri sestre (oboje na dramskem odru v novembru 1968), Genetovi Služkinji in Giraudouxova igra Za Lukrecijo (prav tam, maja 1969).
Prav ta gostovanja zadnjih treh let bude upe, da smo končno le premostili nekdanje jezove in da bodo vezi poslej trdnejše. Domala vsa ta srečanja so bila zanimiva in vzpodbudna in po krivici jim je dajal priznanje le vse preveč skromno zaseden avditorij.
Les représentations du théâtre de Maribor à Ljubljana
L’article nous donne un aperçu de toutes les visites du théâtre de Maribor ainsi que des acteurs particuliers dans la capitale de Ljubljana au cours des cinquante dernières années (1919—1969). Parallèlement il mentionne les visites du théâtre de Ljubljana à Maribor.
L’auteur s’arrête plus longuement aux visites du théâtre de Maribor qui eurent un grand succîp à la veille de la deuxième guerre mondiale. Les pièces représentées furent »Le roi de la Betajnova« de Cankar (1939) et »Bas-Fonds« de Gorki (1941).
Dans le même article l’auteur essaie de constater pourquoi les rapports entre les deux théâtres n’étaient pas satisfaisants. Parmi les raisons qu’il trouve citons les difficultés financières ainsi que des abstacles de la part des acteurs et aussi, surtout à l’heure actuelle, un faible intérêt de la part du public.
Slavko Batušič
Maribor in Zagreb
Gledališki stiki med štajersko in hrvaško metropolo
Prvo zvezo med mariborskim in zagrebškim gledališčem sta že 1921 vzpostavila Hinko Nučič in Vika Podgorska. Nučič je bil od 1912 do 1918 član in režiser zagrebške drame in pridobil si je sloves zaslužnega in vsestranskega gledališkega umetnika. Po zlomu Avstro-Ogrske je odšel najprej v Ljubljano, 1919 pa mu je bila zaupana častna naloga, da organizira Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Tu je ustanovil tudi igralsko šolo, v kateri je bil poglavitni učitelj. To šolo je razen Maria Šimenca, kasneje slavnega tenorja, in mnogih drugih bodočih dramskih umetnikov obiskovala tudi mlada začetnica He-dviga Cuš iz Bistrice v Rožu, ki je nastopala z imenom Vika Podgorska in ki je kot igralka »shodila« prav na mariborskih deskah.
Kot člana mariborske drame sta prvikrat gostovala v Zagrebu dne 21. junija 1921 v Shawovi drami »Obrt gospe Warrenove« (vlogi: Vivie Waren — Sir George Crofts) in dva dni kasneje (23. junija) v Halbejevem delu »Mladost« (vlogi: Anica — župnik Hoppe). Medtem ko je šlo pri Nučiču samo za ponoven ogled vseh njegovih že znanih kvalitet, pa je nastop mlade mariborske naivke pomenil v prvem hipu presenečenje, zatem pa splošno navdušenje: s svojim čudovitim darom, občutljivostjo in svežostjo je v naskoku osvojila tako gledališče kot kritiko. Takratni intendant Julije Benešič jo je takoj angažiral za prihodnjo sezono in odtlej je njuna usoda ostala trajno povezana z Zagrebom. Podgorska je slavila zmagoslavja po vsej Jugoslaviji, vendar ni nikoli pozabila, da je bila zibel njene umetnosti slovenski oder v Mariboru.
Zagrebški upravnik Benešič je bil z dolgoletnim mariborskim upravnikom dr. Radom Brenčičem ne samo v strogo službenih, ampak tudi prijateljskih stikih. Na njegovo pobudo je bil v Zagrebu 4., 5. in 6. julija prvi kongres upravnikov vseh gledališč v takratni SHS. Iz zapisnika, ki je bil natisnjen v Bene-šičevem »Godišnjaku Narodnog kazališta u Zagrebu za sezone od 1914/15 do 1924/25« je razvidno, da je bilo na tem kongresu enajst upravnikov, med njimi tudi dr. Brenčič. Razpravljali so predvsem o položaju gledališč kot državnih ustanov in o njihovem pomankljivem budžetiranju. V spomenici ministrstvu prosvete v Beogradu je med drugim izraženo, da Maribor izda na leto za vse osebne in materialne potrebe 800 000 dinarjev, dohodkov pa ima 300 000. Z ozi-
rom na to mu je treba zagotoviti razliko v višini pol milijona dinarjev kot stalno letno subvencijo.
Naslednji sestanek upravnikov — tudi o njem so podatki v omenjenem Benešičevem »Godišnjaku« — je bil v Zagrebu 14., 15. in 16. decembra 1922. Zraven je bil tudi dr. Brenčič, a le prvi dan, ker se je zaradi službenih zadev moral nujno vrniti v Maribor. Na tem sestanku so izdelali predlog o državnih subvencijah gledališčem v SHS- Za Maribor so terjali 600 000 dinarjev.
Dr. Brenčič je tudi po tem pogosto prihajal v Zagreb, redno zaradi reševanja posameznih tehničnih vprašanj kot npr. izposojila in izmenjava notnega materiala. Iz ohranjenih aktov in dopisovanja izhaja, da so se ta vprašanja zmeraj reševala ugodno in sporazumno. Zagreb je šel glede tega Mariboru zmeraj na roko, da pa se je zavedal pomena mariborskega gledališča, potrjuje naslednji uradni dopis (št. 1113/1929), ki ga hrani Teatrološki oddelek Instituta za književnost in teatrologi j o JAZU:
Upravi Narodnog gledališča Maribor
Narodno kazalište sretno je, što može bratskom slovenskom Narodnom gledališču u Mariboru izraziti svoje najsrdačnije čestitke prigodom proslave desete godišnjice njegova opstanka.
Velika umjetnička kulturna i nacionalna važnost vašega Gledališča na naj-sjevernijim granicama slavenskog Juga dala je u ovih deset godina tako značajne i sjajne rezultate, koji služe na čast čitavoj našoj mladoj jugoslavenskoj kazališnoj kulturi.
Pozdravljajuči najtoplije ovaj svečani dan vaše proslave, želimo ujedno vašem institutu najlepši i najplodniji daljni razvoj u budučnosti-
U Zagrebu, 27. IX. 1929	Za upravnika:
Josip Bach
Zagrebški časniki, posebno pa različni gledališki listi so v pregledih delovanja vseh gledališč v Jugoslaviji redno seznanjali svoje bralce tudi z gledališkimi dogodki v Mariboru. To so bile v glavnem krajše vesti o premierah in repertoarju, bilo pa je tudi nekaj obširnejših, po vsebini stvarnih informativnih člankov. Tako je polmesečnik »Teater-« (urejeval ga je pisec tega članka) 1. januarja 1931 prinesel na osmih straneh članek »Narodno gledališče u Mariboru«, v katerem je bil podan historiat prvih slovenskih predstav v tamkajšnji Slovenski čitalnici in zatem v Narodnem domu. Omenjeno je, da je bilo 1909 ustanovljeno Dramatično društvo, 1912 pa dramatična šola. To društvo je bilo obnovljeno 1918 in je v aprilu 1919 priredilo prvo predstavo. Od julija istega leta pa uprizarjajo slovenske predstave v gledališkem poslopju, ki so ga prej uporabljali za nemške predstave; v državi SHS je dobilo mariborsko gledališče rang pokrajinskega gledališča. V članku so zatem navedeni dotakratni upravniki gledališča, režiserji in člani Drame, Opere in Operete, na koncu pa je še popoln seznam dramskih in glasbenih del, ki so bila uprizorjena v minuli sezoni 1929/30 in na začetku tekoče sezone 1930/31. Članek se končuje takole:
»Osim velike važnosti ovoga kazališta s obzirom na geografski položaj Maribora, koji leži na samoj granici i u kojemu je sve do prevrata i oslobo-
djenja njemački duh držao duboki korijen u kulturnom životu, moraju se naročite naglasiti njegove velike zasluge za odgoj i razvitak lijepih i velikih talenata, koji danas zauzimaju vodeča mesta u našim prvim narodnim kazalištima, kao što su Mario Šimenc, Vika Podgorska, Marica Lubejeva i mnogi drugi- Mariborsko Narodno gledališče može po svemu torne biti ponosno na svoje napore i rezultate, da održi kulturnu, umjetničku i narodnu liniju svog živog i plodnog djelovanja.«
Na naslovni strani te številke »Teatra« je tudi fotografija upravnika dr. Brenčiča, ob članku pa fotografije direktorja Opere Andre Mitroviča, su-brete Elze Barbičeve, sopranistke Pavle Udovičeve, dirigenta Lojzeta Herzoga, članov Drame Elvire Kraljeve, Eme Starčeve, Vladimira Skrbinška, režiserjev Hinka Tomašiča in Jožeta Koviča ter tenorjev Djuke Trbuhoviča in Stjepana Ivelje, ki sta prišla v Maribor s hrvatskih odrov (Osijek, Zagreb).
DRAMSKA GOSTOVANJA
Mariborska Drama je v času med obema vojnama trikrat gostovala v zagrebškem Narodnem kazalištu. O teh gostovanjih so na voljo vsi najvažnejši podatki, saj so ohranjeni plakati predstav, ocene v časnikih in nekaj uradnih spisov.
Prvo gostovanje je bilo 1924. leta. Izvedeni sta bili drami Karla Schonherra in Walterja Hasencleverja, v kateri nastopata le po dve osebi. To je bilo vsekakor zanimivo dejanje, hkrati pa je bil tudi materialni faktor (stroški) zmanjšan na minimum.
18. junija 1924 je pisalo na gledaliških plakatih: Gostovanje članova drame Mariborskoga gledališča. Na sporedu je bilo delo v 5 dejanjih »Ono« (»Es«) Karla Schonherra. Prevedel ga je Valo Bratina, ki je bil hkrati režiser in interpret edine moške vloge. Zensko vlogo je igrala Berta Bukšekova.
To gostovanje je zagrebškemu tisku dalo priložnost, da je odprlo naslednje vprašanje: zakaj so Mariborčani prišli z nemškim repertoarjem in ne s slovenskim, ki je v Zagrebu takorekoč neznan, in posebno še, zakaj niso prišli s Cankarjem? Odgovor, ki ga je očitno inspirirala mariborska stran, se je glasil: da v slovenski odrski literaturi ni dela z dvema osebama, prizadevalo pa se je, da se afirmira nivo igranja v kar najbolj preprostih okoliščinah. — Ocene so bile v glavnem ugodne. Navajamo eno:
»Mariborski scenski umjetnici pobudili su na sinočnoj predstavi vrlo veliku radoznalost: po vrijednosti oni ne ustupaju ni u čemu ni Zagrebu ni Beogradu. Prava senzacija, što je mnoge iznenadilo, — one koji ne prate ni preko listova rad toga našeg teatra u Mariboru. U Mariboru se radi, i tamo ima svijeta koji je otišao vrlo daleko u progresu-« (Novosti, 19. junija 1924, S. Galogaža.)
Naslednji večer — 19. junija 1924 — je bila na sporedu drama v 5 dejanjih »Onstran življenja« (»Jenseits«) Walterja Hasencleverja. Prevedel jo je Gustav Šilih, edini vlogi pa sta spet igrala Berta Bukšekova in Valo Bratina, ki je bil hkrati tudi režiser. Zagrebški časniki so objavili več razmišljanj, ki so sešteli rezultate obeh predstav.
»Jedan i drugi komad traži izvršne interprete, jer igraju samo dva lica, koja treba da drže publiku u napetosti kroz svih pet činova. Slovenskim je gostima
to potpuno uspjelo, te se usudjujem ustvrditi, da bi zagrebački glumci jedva bolje igrali. Gosti su se naročito istakli dobrim glumačkim momentima i držanjem stila u gestu i riječi. Oni su na nas učinili najpovolniji utisak, i njihov je uspjeh pred najužim krugom bio potpun.« (Slobodna tribuna, 21. junija 1924, V. Jurkovič.)
»Gosti s onu stranu Sutle uvijek su dobro došli hrvatskom Zagrebu, čije široko srce vazda prijazno kuca. Tako i ovaj put na glas, da nam dolazi ensem-ble mariborskog gledališča pod vodstvom g. Bratine, zacijelo je svatko bio prožet čistim osječajem dužnosti prema jugoslavenskoj uzajemnosti.« (Obzor, 20. junija 1924, R. Maixner.)
Umetniški uspeh tega prvega gostovanja je bil popoln, vendar so časniki po pravici obžalovali, ker je bil obisk v veliki hiši zelo slab. To so opravičevali z neprimernimi termini: bilo je že konec sezone, nastopila je poletna vročina — in gledališče ni bilo več privlačno. Toda prav gotovo je kar usodno, da se je tudi naslednjih dvoje gostovanj mariborske Drame odvijalo pod povsem enakimi neprimernimi okoliščinami.
Do drugega gostovanja je prišlo 1931. Bilo je toliko zanimivejše, ker je bilo na programu slovensko delo z avantgardnimi karakteristikami — »Učlovečenje« Radivoja Reharja. Pred nastopom Mariborčanov je gledališki list »Teater« 1. maja 1931 prinesel informativno pisanje z naslovom »Gostovanje članova Narodnog. gledališča iz Maribora«. Članek najprej navaja tisto najbolj bistveno, kar je avtor Rehar povedal pred mariborsko praizvedbo komada: »Osebe nimajo niti individualnih imen niti značajev, ampak so zastopniki skupnih karakternih kompleksov — simboli človeštva, njegovega iskanja večne Resnice in spoznanja življenjskih tegob.« Zatem je podana analiza vsebine po dejanjih oz. po vrsti prizorov s posebnim poudarjanjem, da je to misterij in ne drama. V članku so tudi fotografije vseh štirih interpretov.
Misterij življenja v 16 slikah »Učlovečenje« so igrali 1. maja 1931 v gledališču v Frankopanski ulici. Izvedli so ga Elvira Kraljeva, Ema Starčeva, Vladimir Skrbinšek in Hinko Tomašič, ki je bil obenem tudi režiser. Delo je z ozirom na avantgardni značaj vzbudilo izredno zanimanje gledaliških ljudi — ne pa tudi širokega občinstva — zato so ocenjevalci napisali o njem obširnejša poročila.
»Reharovo .Učlovečenje1 pretenciozan je literarni komad koji nosi sve zna-čajke pisca, koji nesigurno tapa prvim koracima u svijet pozornice i literature. Poslije bezbrojnih naraštaja ljudstva, Reharu se čini da je on tek otkrio probleme života i smrti, ljubavi i patnje, i on se svojim otkričima iskreno raauje, sam se opaja njima. Rehar u svojoj drami nebrojeno puta pita gledaoce — što je život, što je čovjek, zašto ima u njegovu životu toliko suza, šta je zapravo za tim misterijem radjanja i umiranja... Simpatičan je elan, solidnost študija i ozbiljnost, kojom su se mariborski glumci latili prikazivanja. Učinjen je gigantski napor, da se oživi na pozornici djelo domačega autora. Režiser g. Tomašič, koji radi svojski, s talentom, pokazao je u svojoj režiji mnogo lijepih redatelj-skih domišljaja. Interpreti gdja. Kraljeva i Starčeva i gg. Skrbinšek i Tomašič glumci su savjesnog rada, lijepog talenta, zamjerne rutine.« (Jutarnji list, 5. maja 1931, J. Horvath.)
»Sa ovim gostovanjem pružila se zagrebačkoj publici prilika da vidi jedno djelo mladog i talentovanog slovenačkog pisca. Pružila se prilika i mjerodav-
nima: oni su imali prilike da se uvjere, da je Vladimir Skrbinšek i po talentu i po pojavi i po svom zanosu odličan glumač, da je Elvira Kraljeva glumica koja se fanatički uživljuje v atmosferu scene, da Ema Starčeva sva vibrira od predanosti svom glumačkom pozivu i da je Hinko Tomašič režiser s takvim kvalitetama talenta, da je grjehota što ne može da ih plasira na velikim pozor-nicama, da jih usavrši pod kontrolom iskusnijih. Ali gledalište je ostalo neugodno prazno. To je sramota, koja se ne smije prešutiti. O toj sramoti mora se ovajput otvoreno govoriti na adresu zagrebačkih Slovenaca. Svakiput dosad, kada su slovenački glumci gostovali u Zagrebu, bilo je gledalište očajno prazno. Gdje ostaju bezbrojne hiljade zagrebačkih Slovenaca, dok u Zagrebu gostuju slovenački teatri?« (Riječ, 9. maja 1931, K. Mesarič.)
Naslednje leto 1932 so prišli Mariborčani na gostovanje z Begovičevo dramo »Brez tretjega«. To je bilo pravzaprav zelo pogumno dejanje, saj je bilo to delo na zagrebškem odru izoblikovano z magistralnima igralskima kreacijama Vike Podgorske in Dubravka Dujšina. Režija Alfonza Verlija je ostajala v mejah poglobljenega psihološkega realizma, zato so Mariborčani videli svojo možnost prav v tem, da se zagrebški akademski koncepciji — po pravici jo lahko tako imenujemo — upro s pogumnim poskusom dati nekaj novega, nekaj, kar bi bilo osvobojeno tradicionalnih pojmovanj.
Drama »Brez tretjega« je bila odigrana 13. junija 1932 v gledališču v Fran-kopanski ulici. Edini vlogi — Marka Bariča in njegovo ženo Gigo — sta tolmačila Vladimir Skrbinšek in Sava Sever-Šerbanova, režiser in inscenator pa je bil Bojan Stupica. To je bilo njegovo prvo srečanje z Zagrebom, ki mu je kasneje dal vrsto najplodnejših let svojega ustvarjanja. Izvedbo drame »Brez tretjega« sta sprejela zagrebško občinstvo in kritika z neprikritimi simpatijami prav zato, ker je bila zunaj običajnih tradicionalnih okvirov.
»Kad su Mariborčani davali unatrag par mjeseci premij eru ovoga komada, postigli su prema pisanju štampe veliki uspjeh koji je išao glumce gdju Savu Sever-Serbanovu i g. Vladimira Skrbinšeka kao i g. Bojana Stupicu, mladog slovenskog arhitekta, koji je dramu postavio na scenu. Taj je uspjeh za mari-borsku dramu bio tim značajniji, što je drama »Bez trečega« davana posve drugačije nego li je to učinjeno u Zagrebu. Da ovakva gostovanja mogu biti interesantna, pokazuje i ovo gostovanje. Režiser g. Stupica i protagonisti dali su zajedno jednu stilski uskladjenu predstavu Begovičeve drame, shvačene i riješene na vlastiti osebujan način. Glavni je akter režiser-inscenator koji sebi podvrgava pozornicu, svjetlo, glumce. Protagonisti u svemu disciplinirano sli— jede režisera. Unutar tih granica oboje glumača pokazalo je inteligentno shva-čanje za realizaciju redateljeve zamisli.« (Jutranji list, 16. junija 1932, Ante Rojnič.)
»Da na kazališnoj cedulji ne piše ,Bez trečega“, ne bi čovjek tako lako pogodio da je to Begovičeva drama, u kojoj gostuju članovi mariborskoga Narodnog gledališča. Jer pravo je čudo, što je g. Stupica, redatel j -inscenator, učinio od povjerena mu djela. Ne samo da je suvereno postupao s nekim poje-dinostima, nego je čitavu stvar uvio u neku nezbiljsku atmosferu i od jednog realističkog komada napravio fantastičnu neku seriju slika, što li? Koloristički efekti su g. Stupici neko važno pomagalo, a treba lojalno priznati, da on tim efektima nimalo ne štedi. Scena se prelijeva u svim bojama i od mistično lju-
bičaste, krvavo crvene i otmeno modre, pa do svježe zelene i žute. Osim toga se i rasvjeta neprestano mijenja i nenadano se zamrači a onda opet sine i obratno. — Stupičina Giga kao i Begovičeva umije pogoditi jednostavni iskreni ton, koji dira svojom jednostavnošdu i nepotvorenim ljudskim akcentom. Taj akcent ugrijao je donekle i publiku, koja je — snašavši se od prvoga čuda — srdačno pozdravila mariborske glumce. Nažalost treba konstatirati, da je kaza-lište bilo škandalozno slabo posječeno- Eksperiment g. Stupice i gluma slovenskih gostiju zaslužila je svakako više pažnje, pa bilo to i pod konac sezone.« (Obzor, 14. junija 1932, I. Hergešič.)
To je bilo hkrati zadnje gostovanje mariborskega ansambla.
Kot član mariborske Drame je gostoval v Zagrebu prvič 1. 1929 Janko Rakuša, po rodu iz Prlekije (rojen 1901 v Mihalovcih pri Ormožu). Ob prvem nastopu v Zagrebu 26. junija 1929 v nepomembni vlogi Macleana v Berstlovi komediji »Dover-Calais« ni mogel pokazati svoje prave nadarjenosti. 1934 je postal član zagrebške Drame in se izkazal z velikim številom skrbno naštudiranih vlog, med katerimi so bile Mefisto (Goethe, Faust), Razkolnikov (Dostojevski, Zločin in kazen), Smerdjakov (Dostojevski, Bratje Karamazovi) in liki v dramah I. Cankarja in M. Krleže. V dobi okupacije so ga aretirali 1942 in 1944, mučili v ustaškem zaporu in 10. februarja 1945 kot antifašističnega borca obesili v Remetincu pri Zagrebu.
1940 bi moralo priti še do enega gostovanja mariborske Drame v Zagrebu. Avtor tega članka, ki je bil takrat dramaturg Hrvatskega narodnega kazališta, se je konec aprila 1940 mudil v Mariboru in na tamkajšnji Ljudski univerzi govoril o gledališču kot odsevu novega časa (funkcija gledališča v revolucionarnih dogodkih: Beaumarchaisova »Figarova ženitev«, Hugojev »Hernani«, gledališče ruskega Oktobra, Piscatorjevo politično gledališče). Ob tej priložnosti je bil na predstavi 0’Neillove drame »Ana Christie« in se z režiserjem V. Skrbinškom pogovarjal o gostovanju s tem delom v Zagrebu. Na osnovi tega pogovora je uprava Narodnega gledališča 8- maja 1940 pisala upravi HNK in jo vprašala, ali bi bilo to gostovanje mogoče izvesti in v katerem terminu. Uprava HNK je 15. maja odgovorila, da v principu sprejema gostovanja in da ga je mogoče opraviti med 3. in 7. junijem, na račun honorarja pa da bo izplačala 60 °/o dohodka. Upravnik dr. Brenčič je z dopisom 25. maja sporočil, da jim rok ne ustreza — prav gotovo so bile po sredi slabe izkušnje s prejšnjih gostovanj v juniju na koncu sezone — in da bi rajši, če bi se gostovanje preložilo na jesen. Zagrebški intendant arh. Aleksandar Freudenreich je v dopisu z dne 30. maja sprejel ta predlog, vendar do tega gostovanja ni prišlo. Bližala se je vojna in gledališča niso več zapuščala svojih hiš.
Ko zapisujemo gostovanja mariborskega ansambla, moramo seveda navesti tudi nastope zagrebške Drame v Mariboru. V okviru svojih številnih turnej po vsej državi, so bili zagrebški ansambli občasni gostje Ljubljane, Celja, Novega mesta, Rogaške Slatine pa tudi Maribora. Obračun gostovanj v Mariboru je — po pravici povedano — zelo skromen, razen tega pa niti ni šlo za uradna reprezentativna gostovanja, ampak za iniciative igralskih skupin. Tako sta bili 1931 v Mariboru dve predstavi Klabundove komedije »XYZ« v režiji Ive Raiča z Boženo Kraljevo, Dubravkom Dujšinom in Mato Grkovičem v glavnih vlogah,
1939 pa pi’edstava Figueiredovega komada »Lisica in grozd« v režiji Vlade Habuneka; sodelovali so Dubravka Gali, Ivka Dabetič, Vanja Drach, Zvonko Strmac, Juriča Dijakovič in Dragan Milivojevič.
Gostovanj posameznikov je bilo mnogo, posebno v Operi: lahko trdimo, da v času med obema vojnama ni bilo niti enega zagrebškega opernega pevca, ki ne bi nastopal na mariborskem odru in žel priznanja občinstva- Vsekakor pa je treba posebej poudariti gostovanje Branka Gavelle, ki je 1933 v Mariboru režiral premiero Krleževe drame »Gospoda Glembajevi«; ta premiera je zapisana kot eden vrhunskih dosežkov mariborske Drame.
GOSTOVANJA V OPERETI IN OPERI
25- oktobra 1927 je v uprizoritvi Kälmänove operete »Bajadera« gostovalo v glavnih vlogah hkrati pet članov mariborske Operete: Ciril Bratuž (Radžami), Pavla Udovičeva (Odette), Anton Harastovič (St. Cloche), Vladimir Skrbinšek (Louis) in Marica Lubejeva (Marietta). To je bila dvojezična slovensko-hrvaška predstava, ker so male vloge in zbor oblikovali Zagrebčani. Dirigiral je direktor mariborske opere Andro Mitrovič, ki so ga kot dirigenta in skladatelja v Zagrebu dobro poznali.
O tem gostovanju je izšla kritika le v nemškem dnevniku Morgenblatt (27. oktobra 1927); napisal pa jo je muzikolog in skladatelj Milan Majer. Najprej je dal vse priznanje Mitroviču, ki si je pridobil mnogo zaslug kot dirigent in pedagog s tem, da je vzgojil v Mariboru vrsto odličnih opernih in operetnih pevcev. Nadalje je rekel:
»Von den gestrigen Gästen behauptete sich durch ausgesprochenes Talent, durch Musikalität, Grazie und sicheres Auftreten die junge Soubrette Marica Lubejeva. Gleichzeitig steht ihr mit seinem zweifellosen Talent Anton Harastovič zur Seite. An dritter Stelle soll der Komiker Vladimir Skrbinšek erwähnt werden, der sich in seiner Aufgabe ebenfalls sehr gut einfinden konnte. Auch die Sopranistin Pavla Udovič, der die Hauptrolle anvertraut war, machte durch seine Stimme und Erscheinung einen sehr guten Eindruck. Ihrem Partner dem Tenor Ciril Bratuž mangelt es zwar an Stimmitteln und gesanglichen Kent-nissen, doch kam er den Anforderungen seiner Partie bestem Gewissen nach. Die Vorstellung wurde von Direktor A. Mitrovič selbst geleitet. Der grosse Beifall des Publikums galt in erster Linie ihm und den mitwirkenden Gästen.«
Marica Lubejeva in Anton Harastovič sta gostovala skupaj 1927 v opereti B. Granichstaedtena »Orlov«, 1929 pa v Kälmänovi opereti »Grofica Marica«. Zaradi sijajnega uspeha je bila Lubejeva angažirana kot stalni član in je ostala v Zagrebu do 1936. Pela je takorekoč ves operetni repertoar in uživala pri občinstvu zares široko popularnost- Po stalnem angažmaju je pogosto prihajala kot gost in s posebnim uspehom nastopala v operetah Schuberta in Ber-teja »Pri treh mladenkah«, v Lehärjevi »Deželi smehljaja« in v Tijardovičevi »Mali Floramye«.
Pavla Udovičeva, ki jo je zagrebško občinstvo spoznalo 1927 v »Bajaderi«, je od 1933 naprej nekajkrat gostovala v Lehärjevi »Deželi smehljaja« in v opereti R. Benatzkega »Pri belem konjičku«.
Mlada Mariborčanka Erika Druzovič je končala pevsko šolanje v Zagrebu, kjer je debitirala 1930 kot Suzana v Mozartovi operi »Figarova svatba«. Zaradi izrednega pevskega in igralskega daru, muzikalnosti, svežosti in mikavnosti je postala eden od ljubljencev zagrebške publike. Pela je naslovne vloge v Puccinijevi operi »Madame Butterfly«, v Thomasovi »Mignon«, v Odakovi »Dorica pleše«, v Puccinijevi »Manon Lescaut«, bila je Mimi v Puccinijevi »La Bohème«, Sofija v Straussovem »Kavalirju z rožo« in dr. Velike uspehe je dosegala tudi v klasični opereti (»Netopir«, »Boccaccio«, »Mam’zelle Nitouche«), 1936 je zapustila Zagreb in nastopala v Berlinu, Hamburgu, na Dunaju pa tudi v zvočnem filmu. Zdaj živi v Nemčiji.
Zagreb je lahko spoznal tudi tenorista Žarka Sancina, ki je 1933 gostoval kot Lou-chong v Lehârjevi opereti »Dežela smehljaja«.
2e pred drugim desetletjem so zapored prihajale na oder zagrebškega gledališča vse važnejše opere in operete slovenskega skladatelja Viktorja Parme, ki si je ustvaril dom v Mariboru. Opero »Ksenijo« so igrali od 1897 do 1910 (21 predstav); opero »Stara pesem« od 1898 do 1914 (5 predstav); opereto »Cari-čine Amaconke« od 1904 do 1918 (25 predstav); opereto »Prebrisani služabnik« od 1907 do 1908 (7 predstav); opereto »Apolonov hram« leta 1909 (2 predstavi).
Malo pred vojno — 2. junija 1940 — je bilo gostovanje otroškega slovenskega gledališča iz Maribora. Na plakatu stoji, da je mala Sekula recitirala pozdravni govor in pesmico Moja mamica, zatem pa so igrali otroško igro s petjem v 3. dejanjih »V kraljestvu palčkov«, ki jo je napisal Josip Ribičič, uglasbil pa Ivan Gerbec. Igralo je 60 učencev in učenk meščanske in srednje šole v Mariboru.
Po vojni je od 1952 pogosto gostovala odlična sopranistka mariborske Opere Ondina Otta, ki je med drugim pela v Verdijevi »Traviati« in v Puccinijevi »Madame Butterfly« ter Mimi (Puccini, »La Bohème«), Norino (Donizetti, »Don Pasquale«), Fiordiligi (Mozart, »Cosi fan tutte«), Evridiko (Gluck, »Orfej in Evridika«), Marinko (Smetana, »Prodana nevesta«), Titani jo (Britten, »Sen kresne noči«), Gildo (Verdi, »Rigoletto«) in dr.
V Mariboru se je rodila in začela študirati Inga Kostinčer, poročena Bre-govac, ki od 1947 deluje kot stalni kostumograf Hrvatskega narodnega kaza-lišta. Iznajdljivo in s tenkim okusom je opremila več sto premier dramskih in glasbenih del (Shakespeare, Držič, Vojnovič, Brecht, Lhotka, Gotovac, Prokofjev itd). Oblikuje kostumografske osnutke tudi za gledališča v Ljubljani, na Reki in v Splitu in za dubrovniške poletne igre. Za svoje delo je dobila že več pomembnih nagrad.
Na koncu naj omenim, da je med Mariborom in Zagrebom obstajala trajna duhovna povezanost tudi v tem, da je bilo na mariborskem odru uprizorjenih mnogo hrvaških dramskih avtorjev, katerih praizvedbe so bile v Zagrebu. Kakor nam pove publikacija »Pregled dela mariborskega gledališča 1919—1941«, so bili uprizorjeni naslednji hrvaški pisatelji: Milan Begovič (»Brez tretjega«, 1932 in »Božji človek«, 1936), Miroslav Feldman (»Profesor Žič«, 1935), Miroslav Krleža (»V agoniji«, 1929 in »Gospoda Glembajevi«, 1933), Josip Kulundžič (»Škorpijon«, 1932), Vladimir Lunaček (»Ilirci«, 1922), Milan Ogrizovič (»Hasanaginica«, 1920), Pecija Petrovič (»Mrak«, 1921, »Gozd«, 1921 in »Vozel«, 1923), Petar Pre-radovič (»Se li razumemo?«, 1933 in »Najboljša ideja tete Olge«, 1937), Geno Senečič (»Nenavaden človek«, 1940), Andjelko Štimac (»Automelody«, 1931),
Srdan Tucič (»Golgota«, 1922), Ivo Vojnovič (»Smrt majke Jugovičev«, 1920 in »Ekvinokcij«, 1921), Marija Jurič-Zagorka (»Jalnuševčani«, 1922).
In prav na koncu opomba za bibliografe. Jugoslovanski leksikografski zavod v Zagrebu, oddelek Bibliografije ima pod naslovom Maribor (niz XVIII in XIX) registriranih okoli 1300 člankov, ki so objavljeni v jugoslovanski pe-reodiki do vključno 1945, ki obravnavajo glasbeno (XVIII) in gledališko (XIX) življenje Maribora od začetkov do omenjenega leta.
Maribor et Zagreb — les rapports théâtraux entre la Sty-rie et la métropole croate
Le théâtrologue croate, le professeur Slavko Batusic traite dans son article des rapports théâtraux entre le Théâtre national de Maribor et celui de Zagreb. Il cite d’abord les rapports officiels et amicaux entre les directions de théâtre et les directeurs, ensuite troix représentations du théâtre de Maribior à Zagreb (1924, 1931, 1932) et deux représentations du théâtre de Zagreb à Maribor (1931, 1939) ainsi que les tournées des acteurs particuliers, surtout des chanteurs d’opéra et d’opérettes dans les deux villes. Il ajoute enfin une liste d’auteurs dramatiques croates représentés entre les deux guerres à Maribor (13 auteurs avec 19 pièces).
Radovan Brenčič
Spomini na mariborsko gledališče*
SLEPA KURA
Ali so bili nekateri naši uspehi res le taka redka zrna, ki jih včasih menda tudi slepa kura najde?
Celje, ki je bilo pač najbolj nepristranski preizkusni kamen za nas, kaj smo doživeli tam? Kljub večji simpatiji Celjanov do Ljubljančanov, ker so imeli seveda več zaupanja do centrale kakor do periferije in province! Ko je napisal Celjan Novačan svojega »Hermana Celjskega« in so ga uprizorili z velikim uspehom najprej v Ljubljani, so se Celjani seveda obrnili na ljubljansko gledališče s prošnjo, da bi prišli s to igro gostovat tudi v Celje. Dolgo sploh niso dobili nikakega odgovora, na ponovno urgiranje pa je slednjič prišel odgovor: »Zaradi prevelikega ansambla — sploh nemogoče, ker predrago!«
Ko smo pozneje dali to igro tudi mi v Mariboru na repertoar, smo šli z njo gostovat seveda tudi v Celje, in to kar z dvema zaporednima predstavama (zvečer in popoldne). Prišli smo z vso svojo opremo in vsem našim pomnoženim ansamblom (35 oseb), čeprav smo bili to igro opremili še z večjo komparzerijo kakor v Ljubljani. Kljub povišanim cenam pa smo doživeli dve popolnoma razprodani predstavi! — Čudno, kaj? Ljubljana sploh ni mogla, mi pa smo igrali kar dvakrat! Slepa kura, mar ne?!
Ali pa naša redna gostovanja v Celju, sicer ne ona v letih 1928—30, pač pa v zadnjih dveh letih pred drugo svetovno vojno! Kljub odporu dobršnega dela celjskega občinstva smo imeli v prvi sezoni skoro same razprodane in nabito polne hiše, medtem ko je bilo ljubljansko gledališče leto pred tem doživelo le eno polno in šest kaj skromno zasedenih hiš. Zadnje leto pa, ko smo se z Ljubljančani menjavali, in so Celjani imeli torej najugodnejšo priliko sproti primerjati ljubljansko in našo kakovost, smo imeli i mi i Ljubljančani same razprodane hiše. Prosim, mi tudi! Ce bi bili mi res takšna slepa kura, bi nas pač menda niti pes ne bil povohal, zlasti ko je lahko istočasno občudoval vse drugače mastno kuro, ki gotovo ni bila prav nič slepa. Pač pa menda zaslepljena, ker je slepoto nam pripisovala . . .
* Del Spominov so prinesli Dokumenti št. 10, 1967, str. 371—102.
Mislim, da tudi ni prav nič govorilo proti nam dejstvo, da so uživali naši člani, ko so med drugo svetovno vojno delovali v ljubljanskem gledališču, splošno priznanje in priljubljenost pri ljubljanskem občinstvu.
DOLGOVI MARIBORSKEGA GLEDALIŠČA
»Čestitam! Zdaj boste pa že laže izhajali!« Tako me je na cesti nagovoril pred več ko 30 leti neki ugledni mariborski gospodarstvenik.
»Hvala lepa! Samo ne razumem vas prav, k čemu mi čestitate,« mu odvrnem.
»Kaj niste čitali? Sinoči vam je občinski svet odobril veliko subvencijo.«
In kaj sem izvedel na občini? Da je dobil župan na seji občinskega sveta pooblastilo, da lahko nakaže gledališču tistih 30 tisoč dinarjev, ki so bili od redne mestne subvencije (115 000) vsako leto gledališču na razpolago po nakazilu amortizačne kvote od 85 000 Mestni hranilnici za naš pri njej konsolidirani dolg.
O ti sveta, čeprav dobromišljena in naklonjena naivnost! 30 jurjev naj bi bilo dovolj, da bomo odslej laže izhajali! To vendar za gledališče ni nikaka vsota, to je le napitnina! O, če bi je bili deležni vsaj po petkrat na leto, pa bi nam bilo morda res nekoliko pomagano. Trenutno bi nas pa bila v takratni stiski seveda tudi ta vsotica vsaj začasno rešila iz prve zadrege. Zato sem zaprosil mestno knjigovodstvo, da nam jo takoj izplača.
Ko že 14 dni zaman čakamo na denar, poskusim telefonsko urgirati. Dobim pa tale odgovor:
»Kaj še niste prejeli našega dopisa, v katerem vam javljamo, da vam denarja ne moremo izplačati. Blokirala ga je mestna elektrarna za neplačani tok.«
* * *
Prvi upravnik Hinko Nučič je bil privatni zakupnik gledališča. Prvo leto je bil i moralni i finančni uspeh zelo dober, drugo sezono pa je precej opešal. Od tretje sezone dalje je bilo naše gledališče državno. Ker je bil Nučič kot zakupnik seveda lastnik nabavljene garderobe, arhiva in novih dekoracij, je moral njegov naslednik Bratina nabavljati mnogo stvari na novo. Povrhu pa je bil to (tretjo) sezono obisk še slabši.
Dohodki so torej padali, izdatkov pa ni bilo mogoče skoro nič omejiti: zakaj igralci so bili angažirani do konca julija, abonentom obljubljeni repertoar pa je moral biti naštudiran in opremljen. Vsak nadaljnji mesec se je zaradi tega deficit povečal za okoli 20 000 dinarjev. V interesu gledaliških financ bi bilo torej najbolje, da bi se bila sezona zaključila čimprej. Vendar to ni bilo mogoče zaradi abonentov. Se tako se spominjam, koliko nadaljnjih let so ob vpisu abonmaja ljudje vpraševali, ali bodo dobili vse predstave ter ali je zategadelj varno plačati abonma vnaprej?
Okoli 1. marca 1922 je bilo za 80 000 neplačanih računov, ob koncu julija pa je bilo za 100 000 dinarjev dolga.
Sele v prihodnji, četrti sezoni mi je bilo mogoče postaviti gledališko gospodarstvo na novo, solidnejšo podlago. Prejšnji hladnosti občinstva za gledališče
Hinko Nučič, prvi ravnatelj mariborskega gledališča (1919—1921)
Viktor Parma, skladatelj, dirigent mariborskega gledališča 1922—24
Del prvega ansambla mariborskega Narodnega gledališča: Gustav Strniša, Štefka Dragutinovičeva, Rado Železnik, Berta Bukšekova, Danica Savinova, Valo Bratina, dve neznanki, Pavel Rasberger, Vika Podgorska
Valo Bratina, ravnatelj mariborske Drame 1921—22, režiser in igralec
Dr. Radovan Brenčič, upravnik mariborskega gledališča (1922—1941)
Ravnatelj mariborske Opere Andra Mitrovič (1923—1928)
Jože Kovič, igralec in režiser
s; ^
Valo Bratina kot Astrov v Stričku Vanji A. P. Čehova (1921—22)
Pavel Rasberger kot Ded Primož v Finžgarjevi Verigi (1930—31)
Edo Grom, dramski igralec Danilo Gorinšek kot Miller v Schillerjevem Kovarstvu in ljubezni (1939—40)
Igralec Rado Železnik
Berta Bukšekova kot Marija Stuart v Schillerjevi tragediji Marija Stuart
(1925—26)

Miro Kopač, igralec
Vladimir Skrbinšek v Volponu Bena Jonsona (1931—32)
Milan Košič, igralec in reiise
Ema Starčeva kot Kraljica v Hamletu (1934—35)
Mileva Zakrajškova v neugotovljeni vlogi
Pavle Kovič kot Turman v Arxovi Izdaji pri Novari	Josip Danes kot Švejk
(1939—40)	v dramatizaciji Haškovega romana
(1927—28)
Anita Kovačevič, pevka
Na turneji z »Ognjenikom■« l. 1927: Pavel Rasberger, Danica Savinova, Jože Kovič, Elvira Kraljeva, Pavla Udovičeva, Mileva Zakrajškoma, Danilo Stopar
Janko Rakuša in Rade Pregare kot knez Miškin in Rogožin v Dostojevskem Idiotu
(1927—28)

Edo Verdonik v Shawovih Izkoriščevalcih
je sledilo zopet veliko in splošno zanimanje, od začetka za dramo in opero, kasneje pa čedalje bolj za slednjo, kar je bila seveda predvsem Mitrovičeva zasluga. Finančni efekt pa je bil ta, da smo v tej in prihodnji sezoni plačali ves dolg, prevzet iz prejšnjega leta.
Pač pa se je začela prava finančna Kalvarija mariborskega gledališča od sezone 1924/25 dalje in je trajala kakih deset let. Njen vzrok pa je bil naslednji:
Zlasti v letih 1921/24 se je draginja v Jugoslaviji zelo povišala. V novem državnem budžetu 1924/25 (oziroma v takratnih budžetskih dvanajstinah) se je to upoštevalo tudi pri subvencijah, ki so jih prejemala državna gledališča. Oblastnih gledališč je bilo 6 v državi. Vsa druga so dobila zdaj po 300 000 din več subvencije kakor so jih imela dotlej, edinole mariborsko je dobilo zdaj za 300 000 din manj, kakor je prejemalo do takrat. (Le kje so bili naši poslanci, ko se je o tem v Beogradu sklepalo?!) Tako je bil Maribor v primeri z drugimi prikrajšan kar za 600 000 letno. Ker so se pa one nesrečne dvanajstine vlekle tudi še celo nadaljnje leto, smo bili torej skupno za 1 200 000 na slabšem od drugih oblastnih gledališč!
Mi pa izdatkov (zlasti osebnih) nismo mogli znižati! Morali pa smo nadaljevati z delom na vsak način, ker bi zatvoritev gledališča pomenila njega stalno izgubo. Povrhu so me v prosvetnem ministrstvu bodrili: vzdržite, kakor veste in znate, saj bomo gledali, da dobite pozneje toliko več, da pokrijete sedanje deficite. O, če bi bile tiste dvanajstine trajale vsaj samo eno leto, bi se bili že kako izmazali, podaljševale pa so se skozi celih 24 mesecev. Zato pa je bilo zlasti drugo leto vse huje in huje! Mestna hranilnica in posojilnica v Narodnem domu sta nam sicer nadvse požrtvovalno in razumevajoče posojali, naši dobavitelji so bili zares zelo potrpežljivi, naši dolgovi pa seveda vedno večji. Na drugi strani se je pa tudi gledališkemu delovanju poznalo, da ga tišči težka mora: postajalo je počasnejše in skromnejše ... In dohodki manjši...
Polom je bil vedno bolj grozeč in za vedno bi se bila zaprla vrata slovenske Talije v Mariboru, da nam novi budžet od 1. aprila 1926 dalje ni slednjič prinesel precej povišane subvencije (900 000 din). Žal pa je takoj naslednje leto subvencija zopet padla na 720 000. Povrh sem v Beogradu izvedel, da tudi v bodoče ni pričakovati povečanja subvencije, nasprotno, da je zelo verjetno, da bo ta še bolj znižana. Zato sem bil primoran odločiti se za zelo radikalen korak, ki je bil tudi zame nadvse boleč, za ukinitev opere. Sklical sem glavne mariborske kulturne činitelje na sestanek, da jim sporočim to žalostno potrebo. Uvideli so nujnost mojega stališča ter priporočali razen tega še odpust nekaterih dramskih igralcev, ki se niso bili dovolj uveljavili.
Zaradi tega pa se je v gledališču dvignil pravi vihar. Prizadeti igralci so sklicali nekak protestni shod na gledališkem odru (sezona je bila že končana!) in temperamentno zahtevali — moj odstop. Vendar je Viktor Grčar, bivši prvi slovenski župan mariborski, ki je tudi prišel na ta sestanek, kaj hitro spoznal situacijo ter obrnil smer dnevnega reda v tem smislu, da naj bo deviza celega pokreta: ohranitev mariborske opere. V ta namen je započel široko akcijo za nabiranje novih gledaliških abonentov, da se tako gledališču zagotovi kritje za onih 350 000 din, kolikor bi sicer znašal novi deficit, če bi ostala opera. Jaz nisem veroval v tako velik uspeh te akcije, ker je bil naš abonma itak zelo velik (vrgel je 170 000, dočim je bil maksimum dotlej največ 100 000). Če naj ta akcija uspe, je potrebno torej, da se nabere abonentov, ki plačajo 170 000 +
+ 350 000, skupno torej 520 000. Ta vsota se mi je za Maribor zdela čisto nemogoča, toda g. Grčar je bil velik optimist ter je začel iskati za vsako ulico posebnega nabiralca abonentov. Zanimanje za gledališko vprašanje je bilo torej tako splošno in vsestransko, da sem moral pevce zopet angažirati, še preden sem vedel, kakšen bo izid nabiralne akcije: ker drugače bi se ti pevci dali angažirati drugod. Med občinstvom pa bi se bilo dvignilo veliko ogorčenje proti gledališki upravi, češ, na eni strani nas lovite na abonentske limanice, na drugi pa ukinjate opero. To se pravi: imeti nas za norce! In obisk bi padal v obupni meri. Sicer pa mi je tudi g. Grčar pismeno priporočal angažma pevcev.
Seveda je nabiralna akcija izpadla po mojem pesimističnem pričakovanju: novih abonentov je bilo pridobljenih le za 50 000 din in naš dolg se je spet od meseca do meseca večal.
Pač pa je g. Grčar na drugi strani — istočasno z nabiralno akcijo — poskrbel tudi za to, da smo mogli ves svoj stari dolg (700 000) konsolidirati pri Mestni hranilnici in da je mestna občina prevzela za ta dolg garancijo tako, da se je obvezala skozi 10 let plačevati Mestni hranilnici po 70 000 letno.
Med novo sezono nam je — zaradi neuspeha abonentske akcije — od meseca do meseca primanjkovalo vedno več denarja. Zato smo morali zopet ostajati dolžni svojim dobaviteljem, za gaže pa je bilo razen tega vsak mesec po 20 000 premalo gotovine v blagajni. Ker gaže ne preneso nikakega odlašanja, smo morali dobiti ta denar za vsako ceno. In tako se je poleg prvotnega konsolidiranega dolga 700 000 začel nov dolg — posojilo, ki je v teku leta naraslo na 200 000. Za njegovo kritje sem zastavil tri hranilne knjižice (najprej svojo, nato ono svojega brata, na koncu pa mi je prostovoljno ponudil še naš gledališki sluga Martin Čelan knjižico svoje žene in čakal potrpežljivo tri leta, da jo je dobil nazaj), v skupni vrednosti 120 000, ostanek pa nam je Posojilnica v Narodnem domu posodila — edinole proti dvema bianco menicama z mojim podpisom. Koliko naklonjenosti in razumevanja za narodni in kulturni pomen našega gledališča! Oboje pa je zlasti Posojilnica pokazala tudi sicer, posebno ko nam je dovoljevala podpore, prej dvakrat, v zadnjih sezonah pa redno vsako leto. Sicer so pa kazali precej razumevanja za nas tudi drugi denarni zavodi z edino izjemo Zadružne gospodarske banke ter Spodnještajerske hranilnice in posojilnice, ki sta motivirali svoja stališča takole: državna gledališča je dolžna podpirati država!
Na koncu te sezone (1927/28) smo imeli torej poleg 700 000 konsolidiranega dolga še 200 000 novih posojil ter okoli 100 000 dolga pri dobaviteljih, skupno smo bili torej dolžni cel milijon! Kar pa je bilo naj hujše, je bilo zopetno več ko radikalno znižanje naše državne subvencije, tokrat od 720 000 kar na 320 000! Zdaj ni bilo odprto le vprašanje plačevanja naših dolgov, marveč že kar nadaljnjega obstoja mariborskega gledališča sploh!
Tako občutna redukcija subvencije pa tokrat ni zadela samo mariborskega gledališča, marveč vseh naših devet državnih gledališč (3 osrednja in 6 oblastnih). Samostojna teatra v Novem Sadu in Splitu sta bila celo ukinjena oziroma bila sta stvarno spojena z osiješkim in sarajevskim. Mariborsko pa so prvotno hoteli sploh opustiti in prisiliti ljubljansko, da bi v Mariboru stalno gostovalo. No, ker se je prav našemu teatru morala priznati posebna žilavost in marljivost, tako da je — kljub najmanjši subvenciji — vsa leta povzročal mini-
strstvu najmanj neprilik, so mu prizanesli, vendar so mu subvencijo neusmiljeno znižali.
Pa smo jo kljub temu izvozili. Ukinili smo samo opero in malo okrnili opereto pa publika redukcije niti ni tako boleče občutila. Tudi se naši dolgovi v tej sezoni niso več povečali; seveda pa tudi ne zmanjšali.
Sprememba je zopet nastopila ob koncu sezone 1931/32. Ob desetletnici mojega upravnikovanja je mestna občina izposlovala pri Mestni hranilnici, da je ta prevzela tudi naš novi dolg 300 000. Tako so bili zopet vsi naši dolgovi konsolidirani. Ker se je bil medtem prvotni dolg zmanjšal že na 550 000, je skupni dolg znašal zdaj torej 850 000! Za tega je mestna občina prevzela garancijo s tem, da se je obvezala skozi 10 let nakazovati Mestni hranilnici po 85 000, ki jih je tudi zdaj odbijala od naše mestne subvencije. Zato pa si je vzela pravico imenovati poseben gledališki sosvet, na čigar odobritev je bil poslej vezan vsak novi materialni izdatek gledališča.
Na obresti zopet nihče ni pomislil. Gledališče samo jih seveda ni moglo plačevati, saj je dobivalo od mestne subvencije lepo 15 000 na roko (pozneje sicer zopet po 30 000, ker so nam subvencijo zvišali od 100 000 na 115 000), toda to niti od daleč ni zadostovalo za plačilo obresti. Od novih lastnih dohodkov pa gledališče tudi ni moglo ničesar odstopiti, ker sta inkaso in abonma od sezone 1932/33 dalje ostajala na precej skromnejši višini — pač nujna posledica splošne gospodarske depresije.
Če bi bili odvisni samo od državne subvencije (ki je v sezoni 1931/32 znašala zopet 450 000, naslednje leto 333 000, od leta 1933/34 dalje pa le po 300 000), bi bilo moralo mariborsko gledališče že zdavnaj zapreti svoja vrata. Na srečo je naletelo vedno tudi na razumevanje mariborske oblasti in kasneje Dravske banovine, ki sta mu dajali od začetka sicer skromnejšo letno podporo, pozneje (zlasti po zaslugi prosvetnega inšpektorja dr. Kotnika in podbana dr. Pirkmajerja) pa je bila vse do okupacije banovinska subvencija celo večja od državne.
V zadnjih letih smo postali deležni še gledališkega dinarja (ali krajše »kino-dinarja«), ki so ga plačevali obiskovalci kina. Po zakonu pa je bil žal namenjen le za materialne izdatke. Iz tega je sledilo, da smo zdaj lahko izdajali za opremo večje vsote, ni nam pa bilo mogoče povečati naš zelo maloštevilni ansambel ali vsaj temu povišati plače, ki so bile pri mnogih res preskromne.
Naše finance so v nadaljnjih letih kazale prav lepo ravnovesje, predvsem pač zaradi tega, ker je subvencija dolgo časa ostala nespremenjena in se tudi splošne gospodarske razmere niso bistveno izpreminjale. Vse te okolnosti pa so tudi omogočile, da smo laže pogrešali onih letnih 85 000, ki jih je mestna občina nakazovala Mestni hranilnici v svrho amortizacije našega dolga. Toda ta amortizacija je kaj počasi napredovala, ker so obresti požrle skoro ves mestni prispevek. Zato se je Mestna hranilnica slednjič sama spomnila, kolike podpore je bila dajala pred prvo svetovno vojno takratnemu nemškemu gledališču, pa je zdaj smatrala za umestno, da nam vsaj obresti ne zaračunava več. Zaradi tega se je odslej naš dolg začel hitreje manjšati in je znašal ob začetku leta 1941 samo še okoli četrt milijona dinarjev in bi bil torej ves dolg v treh do štirih letih plačan, če ne bi bile nastopile nove hude okolnosti — vojna!
Izredna subvencija je bila v prvih letih kaj zaželena stvar, zato smo začeli moledovati pri občini, še bolj pa pri državi za izredno subvencijo in smo včasih
postali deležni tega blagoslova. Toda seveda le prva leta. Ko pa je začela finančna kriza vedno huje pritiskati, smo večkrat prejeli okrožnice ministrstva prosvete, ».. . da mora uprava na vsak način gledati, da bo izhajala z odobreno redno subvencijo. Nikakršne izredne podpore se ne bodo mogle dovoliti, za morebiten deficit gledališča pa je upravnik osebno odgovoren . ..«
Se huje pa je bilo, ko je Radič postal prosvetni minister. Na eni strani je javno in demonstrativno izjavil: »Kakšen teater? To je luksus za pokvarjeno gospodo. Če ga ta po vsej sili hoče imeti, naj si ga sama plača! Država potrebuje svoj denar za pametnejše in nujnejše izdatke!«
Na drugi strani pa je odredil, naj prireja zagrebško gledališče brezplačne predstave za kmečko prebivalstvo. Z drugimi besedami: gledališče ne bo nič več dobilo, nasprotno, moralo bo še dati, tj. prirejati brezplačne predstave za ljudstvo . ..
Ko je sprejemal v privatnem stanovanju dr. Faningerja razne deputacije, niti ni utegnil mene in zastopnikov Združenja gledaliških igralcev ločeno sprejeti. Skupno smo morali stopiti pred njegovo jovialno obličje in tako hitro smo opravili, da igralci sploh niso prišli do besede
Nekaj tednov nato pa prinese pismonoša čekovno nakaznico za 150 000 din. Denar sem seveda takoj dvignil, porabiti si ga pa zaenkrat še nisem upal. Kaj pa, če bi prišel preklic?
No, prihodnjega dne je prišel spremni akt: prosvetni minister je izposloval za vseh 6 oblastnih gledališč izredno subvencijo po 150 000 din. Zdaj smo si pa že upali razpolagati s tem denarjem, ki niti ni bil kaka bagatela. Saj je znašal skoro toliko kot polovica naše redne subvencije!
Notes sur le théâtre de Maribor
L’auteur qui fut entre les années 1922—1941 directeur du théâtre national de Maribor a publié récemment dans notre revue la première partie de ses Mémoires (cf. Documents du Musée du théâtre Slovène, nlo. 10, 1967, p. 371—402). Il publie ici deux passages où il nous parle des tournées de ce théâtre à Celje et des difficultés financières contre lesquelles devaient lutter le théâtre de Maribor entre les deux guerres. Malgré ces difficultés le théâtre de Maribor s’épanouissait et il s’est affirmé juste avant l’invasion allemande.
Mariborsko gledališče 1919-1941
Bibliografsko kazalo mariborskih gledaliških listov in bibliografski pregled gradiva o mariborskem gledališču v slovenskih zbornikih in revijah
Sestavil Stanislav Kos
UVOD
I.	Bibliografski popis
Iz naslova in podnaslova bibliografije so razvidne omejitve, ki so določale zbiranje gradiva o mariborskem gledališču. Prva splošna omejitev je časovna omejitev »1919—1941«, ki opredeljuje gradivo z dveh vidikov: gradivo je v tem času nastalo in tudi obravnava snov iz tega časa. Druga splošna omejitev je omejitev zgolj na slovenske vire gradiva. V teh splošnih okvirih pa je še posebna omejitev: bibliografija ne zajema gradiva iz časnikov (dnevnikov, tednikov ipd.), kar bo vsebina posebnega bibliografskega pregleda. Ta pregled skuša zajeti vse druge vire, to je samostojne izdaje (zbornike in gledališke memoarje, ne upošteva pa drobnih tiskov), periodične zbornike (letnike in koledarje), predvsem pa revijalni tisk (h kateremu so šteti tudi ilustrirani in humoristični listi).
Med viri zavzemajo posebno mesto gledališki listi; dočim nas v drugih virih zanima le gradivo o mariborskem gledališču, nas mora v gledališkem listu zanimati tudi drugo, celo negledališko gradivo, ker ima z gledališčem vsaj to zvezo, da je objavljeno v njegovi publikaciji. Tako dobi bibliografija dve nalogi: dati bibliografski pregled gradiva o mariborskem gledališču, hkrati pa biti bibliografsko kazalo vsega gradiva v mariborskih gledaliških listih.
Glede na ti nalogi bi bilo mogoče gradivo tudi razporediti v dva dela tako, da bi prvi obsegal gradivo mariborskih gledaliških listov, drugi pa gradivo o mariborskem gledališču iz vseh drugih virov; vendar bi taka razporeditev metodično ne bila primerna, ker bi razbijala isto ali sorodno snov. Zato je bilo potrebno gradivo
razdeliti po snovi (in ne po virih) v dve osnovni skupini: v prvi je zbrano gradivo, ki v katerem koli viru govori o mariborskem gledališču, v drugi pa je razgrnjeno splošno gledališko in negle-dališko gradivo iz mariborskih gledaliških listov.
Gradivo je razvrščeno po sistemu mednarodne decimalne klasifikacije (UDK); pravkar omenjena razdelitev gradiva v dve osnovni skupini je zahtevala za vsako skupino tudi lastno DK-zaporedje. Osnovni princip razporejanja enot v DK-skupinah je kronološki; abecedno zaporedje velja predvsem za tematska gesla in tudi za tematske značnice, za avtorske značnice pa le v primeru razgrnitve literarnega gradiva; razlika med prvimi in drugimi je grafično prikazana tako, da so tematska gesla (z velikimi črkami) in tematske značnice (z malimi črkami) tiskane v navadnem tisku, avtorske značnice (ali prva beseda stvarnega naslova) pa v polkrepkem tisku.
Bibliografski vpisi imajo dve vsebinski posebnosti: vpisi ponatisov gledaliških letakov so omejeni le na podatke o avtorju in delu, enote slikovnega gradiva pa so vpisane kot samostojne bibliografske enote. Sicer pa imajo bibliografski vpisi običajno obliko, le glede rabe oklepajev je treba opozoriti, da so oklepaji na predlogi preneseni v popis kot poševni oklepaji. V impresumu se naslovi virov po novejši bibliografski praksi ne navajajo s kraticami; opušča se štetje letnikov, pač pa se pred letnico navaja številka volumna, kadar ne odgovarja številki letnika; številke zvezkov pa se navajajo le pri tistih periodičnih publikacijah, ki nimajo tekoče paginacije. Da ne nastane nesporazum, uvaja impresume enot, izčrpanih iz neperiodičnih izdaj, znak v:. Anotacije dopolnjujejo popise zlasti s podatki o času gledaliških uprizoritev, pri čemer se je zdelo primerno navajati odgovarjajoče bibliografske številke iz Repertoarja slovenskih gledališč (kratica RSG v anotacijah). Osebna imena v anotacijah so okrajšana, dopolnjena pa so (razen v nekaj primerih) v predmetnem imenskem kazalu.
Bibliografskemu popisu so dodana na koncu osnovna kazala: avtorsko kazalo, predmetno imensko kazalo in pregled bibliografskega popisa.
II. Mariborski gledališki listi
Tem splošnim pripombam je potrebno dodati nekaj podatkov o glavnem viru bibliografskega pregleda, o mariborskih gledaliških listih.
1. Prvi gledališki list je začel izhajati v Mariboru jeseni 1919 z naslovom Gledališki list. Izdajatelj je bil Hinko Nučič, urednika pa dr. Ivan Lah in dr. Leopold Lenard. Javljeno je bilo, da bo izhajal ob vsaki premieri, izšle pa so le 3 številke na skupno 12 straneh. Tiskala ga je Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Njegov bibliografski zapis je naslednji:
GLEDALIŠKI list (Slovenskega mestnega gledališča v Mariboru. Urednika Ivan Lah in L[eopold] Lenard).
(V Mariboru, Slovensko mestno gledališče) 1919. Št. 1—-3,
12 str. 4°.
Navajanje: Gledališki list [Maribor] 1919.
2.	Drugi gledališki list je izhajal v sezoni 1920/21. Ime mu je bilo Zrnje s podnaslovom »mariborski kulturni vestnik«. Izdajala ga je gledališka uprava kot nadomestilo za Gledališki list in z namenom, da bi se razvil v »kulturno glasilo ob severni naši meji«; v tem namenu list ni uspel, ostal je predvsem gledališki list. S sezono je list prenehal, izšlo pa je 28 številk na 224 straneh. Uredniki so bili trije: dr. Pavel Strmšek za št. 1—18, Josip Kostanjevec za št. 19—22 in Antun Ivanovič-Mecger za št. 23—28. Tiskala ga je Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Njegov bibliograski zapis je naslednji:
ZRNJE. Mariborski kulturni vestnik. Izdaja uprava Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Urejevali: Pavel
Strmšek, Josip Kostanjevec in Antun Ivanovič-Mecger. I. letnik.
V Mariboru, (Slovensko narodno gledališče) 1920—1921. Št. 1
do 28, (IV) + 224 str. 8°.
Navajanje: Zrnje 1920/21.
3.	V tretji sezoni mariborskega gledališča 1921/22 je uprava 30. novembra 1921 začela izdajati gledališko revijo Drama. Urejal jo je Silvester Škerl, tiskala Mariborska tiskarna. Februarja 1922 je revija prenehala izhajati, izšlo je le 5 številk na 104 straneh. Bibliografski zapis revije je naslednji:
DRAMA. (Gledališka revija. Izhaja vsakih 14 dni. Izdaja uprava Narodnega gledališča v Mariboru. Ureja Silvester Škerl.)
Maribor, (Narodno gledališče) 1921—1922. Št. 1—5, 104 str. 8° p. f. Navajanje: Drama [Maribor] 1921/22.
4.	Naslednje tri sezone je uprava izdajala Mariborski gledališki list. V sezoni 1922/23 je izšlo 33 številk, 10 številk v sezoni 1923/24 in 1 številka v sezoni 1924/25. Prvi urednik je bil dr. Pavel Strmšek, 5. in 6. številko drugega letnika je uredila uprava, zadnjih 5 številk pa Božidar Borko. List je tiskala Mariborska tiskarna. Bibliografski zapis je naslednji:
MARIBORSKI gledališki list. (Izdaja in ureja P[avel] Strmšek, [oz.] uprava, [oz.] B[ožidar] Borko.)
(V Mariboru, Narodno gledališče) 1922—1924. B. tek. pag. 8°.
3	sezone: 1922/23, št. 1—33; 1923/24, št. 1—10; 1924/25, [št. 1], Navajanje: Mariborski gledališki list 1922/23 ...
5.	V poznejših sezonah se je Mariborski gledališki list omejil na gledališke programe in inserate s skupnim ovitkom za posamezne sezone. Ohranjeni so le drobci: mariborska študijska knjižnica hrani le ovitek za sezono 1925/26, gledališki vložek pa le za Puccinijevo Madame Butterfly v sezoni 1926/27; gledališki muzej
v Ljubljani pa hrani ovitek za sezono 1930/31. Bibliografski zapis in navajanje teh drobcev je analogno primerom prejšnjega odstavka.
6.	V sezoni 1928/29 je bilo za kratek čas obnovljeno Zrnje kot 2. letnik mariborskega kulturnega vestnika. Urejal ga je Danilo Gorinšek, tiskala Mariborska tiskarna, izšle pa so le 3 številke. Njegov bibliografski zapis je naslednji:
ZRNJE. Mariborski kulturni vestnik. Leto II. (Urejuje Danilo Gorinšek.)
(V Mariboru, Konzorcij) 1928. St. 1—3, 24 str. 8°.
Navajanje: Zrnje 1928.
7.	Za konec sezone 1936/37 je izšla ob uprizoritvi Shakespearovega »Sna kresne noči« posebna številka gledališkega lista, vendar brez naslova ali označbe gledališkega lista; njegov bibliografski zapis je zato fingiran:
[GLEDALIŠKI list Narodnega gledališča v Mariboru.]
[Maribor, Narodno gledališče 1937. Edina št.] 27 + (V) str. 8°. Navajanje: [Gledališki list Maribor] 1937.
8.	Redno so začeli izhajati gledališki listi zopet v sezoni 1938/39 z naslovom Gledališki list. Urejal ga je Branko Rudolf, tiskala Mariborska tiskarna. Izšlo je vsaj 18 številk, ki pa niso vse ohranjene; mariborska študijska knjižnica hrani št. 2, 3, 5, 7, 8 in 18, v gledališkem muzeju v Ljubljani pa imajo edino 11. številko. Bibliografski zapis lista je naslednji:
GLEDALIŠKI list. (Izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Mariboru. Urednik: Branko Rudolf.)
(V Mariboru, Narodno gledališče 1938—1939.) B. tek. pag. 8°. Navajanje: Gledališki list [Maribor] 1938/39.
III.	Gledališki zborniki
Redke samostojne izdaje, posvečene slovenskim gledališčem med obema vojnama, so gledališki zborniki in zbirke gledaliških spominov. Tri mariborske izdaje govore o mariborskem gledališču, tri ljubljanske pa ga večkrat omenjajo. Gradivo iz teh izdaj je v bibliografiji nadrobno izčrpano, izdaje same pa popišemo na tem mestu v časovnem zaporedju:
1.	TURNEJA Bratina - Bukšekova 1923. (Uredil Božidar Borko.)
(Maribor, t. Mariborska tiskarna) 1923. 8 str. 8°.
Navajanje: v: Turneja Bratina - Bukšekova 1932.
2.	STRMŠEK Pavel
Dramatično društvo v Mariboru. (Prispevek k naši politični in kulturni zgodovini v dobi od 1909 do 1919.) [Spisal] Pavel Strmšek.
V Mariboru, »Dramatično društvo« 1928. 16 str. + 6 slik na
4	pril. 8°.
Razprava je ponatis iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 1928 z dodanimi slikami. — V bibliografiji je upoštevan članek iz ČZN z opombo o ponatisu; ni pa nadrobno izčrpan, ker omenja le ustanovitev mariborskega gledališča v 1. 1919.
3.	LJUBLJANSKO narodno gledališče v letu 1928 [Zbornik.] Izdal
Pavel Debevec.
Ljubljana, Uprava »Razgleda« 1928. 79 str. + 16 pril. slik. 8°. Navajanje: v: Ljubljansko narodno gledališče 1928.
4.	DESET let Narodnega gledališča v Mariboru. [Zbornik.] Sestavil
Pavel Strmšek.
V Mariboru, Dramatično društvo [1930]. 72 str. s slik. 8°. Navajanje: v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930.
5.	CERAR Anton-Danilo
Danilo: Spomini.
Ljubljana (sz. t. J. Blasnika nasl.) 1930. 232 + (II) str. +
7 pril. 8n.
Navajanje: v: Cerar Anton-Danilo: Spomini 1930.
6.	LIPAH Franc
Franc Lipah: Gledališke zgodbe. (Ilustriral Niko Pirnat [idr.].) Ljubljana, Naša založba 1938. 177 + (III) str. 8“. Navajanje: v: Lipah Franc: Gledališke zgodbe 1938.
BIBLIOGRAFSKI POPIS
792 (497.12 Maribor)
I.	GRADIVO O MARIBORSKEM GLEDALIŠČU
792 : 7
1.	Splošno gradivo
792 : 725.8
a)	Gledališka zgradba
Nučič H[inko]: »Slov[ensko] narodno gledališče« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 18—19.	1
O obnovi zgradbe in prostorov.
Nučič Hinko: Naši odri. /Potrebe novega gledališča v Mariboru./ — Zrnje 1920/21, str. 205—207.	2
[Glazer Janko] Dizma: Sožitje. — Mariborski klopotec 1926, str. 7.	3
Epigram na »sožitje« treh ustanov v mariborski gledališki stavbi: ljudske univerze, kina in gledališča.
Mariboru - novo gledališče! — Jugoslovanski biseri 1938/39, str. 111.	4
Podgorjan Fran: Narodno gledališče v Mariboru - obmejna kulturna trdnjava. (K zgradnji novega gledališča.) — Jugoslovanski biseri 1938/39, str. 161.
5
792 : 725.8 (084.1)
b)	Slike gledališke zgradbe
Gled[ališka] dvorana v Nar[odnem] domu [v Mariboru]. — Zrnje 1920/21, str. 12.
6
»Slov[ensko] narodno gledališče« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 18.	7
Slika pročelja.
Slovensko narodno gledališče v Mariboru. — Ilustrirani Slovenec 1924/25, št. 26, str. 2.	8
Slika pročelja.
Gledališče v Mariboru. — Naš val 1935, št. 40, str. 4.	9
Slika pročelja.
Mušič Marjan: Razvoj Slomškovega trga v Mariboru. — Kronika slovenskih mest 1939, str. 90.	10
Regulacijski načrt obravnava tudi prostor pred gledališčem.
Mariborsko gledališče je dobilo novo garderobo za igralce. — Toti list 1940, št. 7, str. 2.	11
Risba za 1. april.
Narodno gledališče v Mariboru. — Zadružni koledar 1940, str. 123.	12
Slika pročelja.
792 : 791
c)	Razne prireditve v gledališču
Zlatko Balokovič [v mariborskem gledališču]. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 7.	13
Beležka o violinskem koncertu 2. X. 1919.
Koncerti v slov[enskem] mest [nem] gledališču v Mariboru. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 11.	14
Naznanilo koncertov J. Rijavca in H. Grus-Katkiča 17, X. 1919.
SHS mariborska divizijska godba v slo-v[enskem] mestfnem] gledališču. — Gledališki list [Maribor) 1919, str. 11.
15
Angažma za vse večerne predstave v sezoni 1919/1920.
Kocianov in Zikov koncert. — Zrnje 1920/21, str. 38.	16
Češki violinist J. Kocian in pianist V. Polivka sta koncertirala v gledališču 5. XI. 1920; kvartet R. Zike pa je koncertiral 6. XI. 1920 v Gotzovi dvorani v Mariboru.
Proslava rojstnega dne N. V. regenta Aleksandra. — Zrnje 1920/21, str. 79.	17
Beležka o proslavi v mariborskem gledališču 16. XII. 1920.
[Glazer Janko] Dizma: Curioza z Župančičevega večera. — Mariborski klopotec 1928, str. 6.	18
Epigram na Oskarja Deva ob Zupančičevi proslavi v mariborskem gledališču 1928.
B. S.: Dr. Lojz Kraigher. — Piramida 1936/37, str. 303—304.	19
Tudi o proslavi 60-letnice v mariborskem gledališču 8. V. 1937; omenjena je tudi proslava I. Šorlija [14. III. 1935?].
792(05)
2.	Mariborski gledališki listi
792(050)
a)	O gledaliških listih
Iz Maribora: Zrnje št. 6. — Gledališki list [Ljubljana] 1920/21, št. 15, str. 23. 20 Pregled vsebine.
Maribor. (Uprava narodnega gledališča v Mariboru je začela izdajati »Zrnje, mariborski kulturni vestnik«.). — Maska 1920/21, str. 45.	21
Pregled vsebine.
[Strmšek Pavel] Dr. P. S.: Vest uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 136.	22
P. Strmšek odlaga uredništvo »Zrnja«.
Kostanjevec Jos[ip]: [Vest uredništva.]
—	Zrnje 1920/21, str. 152.	23
J. Kostanjevec prevzame uredništvo »Zrnja«.
Ivanovič-Mecger An tun: Iz uredništva.
—	Zrnje 1920/21, str. 184.	24
A. Ivanovič-Mecger prevzame uredništvo »Zrnja«.
Molierejevo in Shakespearejevo številko [namerava izdati »Drama-«]- ■— Drama [Maribor] 1921/22, str. 101.	25
Številka ni izšla, ker je list prenehal izhajati.
Mariborski gledališki list v sezoni 1922/23.
—	Mariborski gledališki list 1922/23,
št. 33, str. 3—4.	26
Pregled gledališkega lista po naslovih prireditev od št. 1—33.
Zakaj zopet »Zrnje«? — Zrnje 1928, str. 8.
27
Ob 1. številki 2. letnika.
792(050.4)
b)	Uredniška obvestila
Listnica uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 8.	28
Vabilo na naročbo. — Zrnje 1920/21, str. 24.	29
Vest uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 48.
30
Vest uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 96.
31
Vest uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 143.
32
Opomnja uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 160.	33
Listnica uredništva. — Zrnje 1920/21, str.
168.	34
Zahvala uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 192.	35
Iz uredništva. — Zrnje 1920/21, str. 216.
36
792(09)
3.	Zgodovina gledališča
792(091)
a)	Zgodovinski prikazi
[Rehar Radivoj] R.: Dramatično društvo v Mariboru. /Po spominih gosp. [Josipa] Savina, bivšega predsednika in častnega člana Dram. društva./ — Zrnje 1920/21, str. 12—13.	37
O delu društva v letih 1899—1914 in 1918 do 1919.
Erjavec Fran [publ.]: Dramatična umetnost. — v: Erjavec Fran, Slovenci 1923, str. 163.	38
Tudi o mariborskem gledališču.
Strmšek Pfavel]: Dramatično društvo v Mariboru. /Prispevek k naši politični in kulturni zgodovini v dobi od 1909 do 1919./ — Časopis za zgodovino in narodopisje 1928, str. 1—16.	39
Razprava je izšla tudi kot ponatis z dodanimi 6 slikami na 4 prilogah; o mariborskem gledališču omenja le ustanovitev v letu 1919.
[Strmšek Pavel] St.: Ustanovitev Narodnega gledališča v Mariboru. — Prosvetni glasnik 1928, str. 54—56.	39a
Koblar France: Narodno gledališče. — v: Slovenci v desetletju 1918—1928, str. 680—681.	40
Tudi o mariborskem gledališču.
Strmšek P[avel]: Slovenci v desetletju 1918—1928. [Ocena zbornika.] — Časopis za zgodovino in narodopisje 1929, s.tr. 209—210.	41
V oceni so dopolnjeni tudi podatki o mariborskem gledališču.
Deset let Narodnega gledališča v Mariboru. — Ilustrirani Slovenec 1929, str. 334.	42
[Strmšek Pavel:] Mariborsko gledališče.
—	v: Deset let Narodnega gledališča
v Mariboru 1930, str. 7—8.	43
Zgodovinski prerez od 1785 do 1929.
[Strmšek Pavel:] Ustanovitev Narodnega gledališča [v Mariboru]. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 9—14.	44
Delak Ferdo: Mariborsko narodno gledališče. — Ilustracija 1930, str. 275.	45
Gorinšek Danilo: Mariborsko gledališče.
—	Ilustracija 1931, str. 156—158.	46
Mariborsko gledališče. — v: Vodnik po
Mariboru 1932, str. 151—155.	47
-k: Početki mariborskega slovenskega gledališča. — Prijatelj 1936, str. 117.
48
Kralj V[ladimir]: Preteklost mariborskega gledališča. Ob 150-letnici njegovega delovanja. — Kronika slovenskih mest 1937, str. 12—20.	49
Umetnost v osvobojenem Mariboru. Maribora. — Mariborski teden 1938, str. 5—7.	50
Tudi o razvoju mariborskega gledališča.
Mariborsko gledališče. — Jugoslovanski biseri 1938/39, str. 91—92.	51
Rehar Radivoj: Dvajset let -slovenskega gledališča v Mariboru. — Mariborski teden 1939, str. 7—8.	52
Šnuderl Maks[o]: Ob dvajsetletnici mariborskega gledališča. — Obzorja 1939, str. 435—438.	53
Koblar France: Gledališče [1918—1938 v Sloveniji]. — v: Spominski zbornik Slovenije 1939, str. 308—314.	54
Tudi o razvoju mariborskega gledališča.
Ostrovska Milica: Mariborsko gledališče.
-	Ivan Cankar. - Misli ob dvajsetlet-
nici. —< Ženski svet 1939, str. 89 do 90.	55
Dvajset let Narodnega gledališča v Mariboru. — Gledališki list [Ljubljana^ Drama] 1939/40, št. 3, str. 23	56
Erjavec Fran [publ.]: Slovenska gledališka umetnost. — v: Erjavec Fran, Slovenija in Slovenci 1940, str. 67.	57
Tudi o mariborskem gledališču.
Košuta Just: Ob 20-letnici Narodnega gledališča v Mariboru. — Zadružni koledar 1940, str. 123—128.	58
792(093)
b)	Gledališka kronika
Ob otvoritvi slovenskega mestnega gledališča v Mariboru. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 1.	59
Otvoritev slovfenskega] mestfnega] gledališča v Maribora v soboto 27. septembra 1919. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 3.	60
Brzojavi in častitke bratskih gledališč ob otvoritvi našega Talijinega hrama v Mariboru. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 7.	61
Čestitke iz Osijeka, Sarajeva, Ljubljane in Beograda.
Strmšek P[avel]: Svečani govor, ki ga je govoril ob otvoritvi slovfenskega] mestnega gledališča v Maribora prof. dr. P. Strmšek, tajnik »Dram[atičnega] dra-št[va]« mariborskega na odprti sceni.
—	Gledališki list [Maribor] 1919, str. 9.
62
Deset let Narodnega gledališča v Maribora. [Poročilo o zborniku, ki ga je sestavil P. Strmšek.] —■ Modra ptica 1929/30, str. 72.	63
Kakšna so naša gledališča in kakšni smo mi? — Naša pota 1934, št. 3, str. 11—12.
64
Na anketo odgovarja za mariborsko gledališče R. Brenčič.
Baš Franjo: Mariborska kronika. — Kronika slovenskih mest 1935, str. 184, 326.
65
Tudi o mariborskem gledališču. Mariborsko gledališče [je priredilo brezplačno predstavo za mestne reveže].
—	Toti list 1940, št. 24, str. 6.	66
Karikatura z bodico.
Letno poročilo o sezoni 1941/42 [ljubljanske drame]. — Gledališki list [Ljubljana - Drama] 1942/43, str. 178.
67
Poročilo omenja, da so bili 1. XI. 1941 vključeni v ljubljanski ansambel bivši člani mariborskega gledališča.
792.021/.024(084.1)
4.	Slike gledaliških scen
Achard Marcel: Življenje je lepo. — Ilustracija 1931, str. 157.	68
Premiera 23. XI. 1930, RS G 3692.
Berstl Julius: Dover-Calais. — Ilustracija
1929,	str. 98.	69
2 sliki. — Premiera 18. XII. 1928, RSG 3664.
Cankar Ivan: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Ilustrirani Slovenec 1929, str. 334.	70
Premiera 2. X. 1929, RSG 3674.
Hasek Jaroslav (Brod Max — Reimann Hans); Dobri vojak Švejk. — v: Deset let Narodnega gledališča v Maribora
1930,	str. 40.	71
Premiera 21. II. 1928, RSG 3653.
Kalman Imre: Čardaška kneginja. — Ilustracija 1931, str. 156.	72
Premiera 24. II. 1931, RSG 4132.
Kozina Marijan: Majda. — Naš val 1935, št. 52, str. 4.	73
5 slik s krstne predstave 24. XI. 1935, RSG 4161.
Kreft Bratko: Celjski grofje. — Kronika slovenskih mest 1935, str. 33.*	74
Slika scene z odra na Rotovškem trgu ob priliki 4. mariborskega tedna avgusta 1935.
—	Premiera je bila 6. XI. 1932, RSG 3720.
Kreft Bratko: Celjski grofje. — Mariborski teden 1935, slika 10.	75
Anotacija kot pri št. 74.
Leskovec Anton: Dva bregova — v: Deset let Narodnega gledališča v Maribora 1930, str. 26—27.	76
2 sliki. — Premiera 13. II. 1928, RSG 3652. Lortzing Gustav Albert: Wormski orožar.
—	Ilustracija 1931, str. 157.	77
Premiera 21. XI. 1929, RSG 4120.
Parma Viktor: Urh, grof Celjski. — Ilustrirani Slovenec 1929, str. 334.	78
Premiera 28. III. 1928, RSG 4111.
Naslovna stran prve številke mariborskega Gledališkega lista 1919

!. številka
Mesec oktober

GLEDALIŠKI LIST
%
■§
$¿Q
(g3
ti
S
El
©
iv
1
s
Ob otuoriiui slovenskega mestnega gledališča y
m
tj
CQ
E3
K3
tena posamezne številke K 110
Čelni naslov mariborskega Gledališkega lista v prvi sezoni 1919/20
Čelni naslov mariborskega kulturnega vestnika Zrnje (gledališkega Usta
v sezoni 1920/21)
Naslovna stran mariborske gledališke revije Drama v sezoni 1921/22

GLEDALIŠKI LIST
Štev. 6.	Sezona 1922 23.
i	l
Čelni naslov Mariborskega gledališkega lista v sezonah 1922/23—1924/25
ŠTEV. 28.	SEZONA 1922*23
/AARIBOR/KI
Naslovna stran nekaterih
številk Mariborskega	.............................
gledališkega lista v sezoni	MARIBOR, DNE 1. MATA 1923
1922/23
Naslov na ovoju Mariborskega gledališkega lista od sezone 1925/26 dalje
lViA'KlbUKbJ\i
GLEDALIŠKI • LIST
SEZONA 1925/1926
Si ZRNJE
ŠTEV. 2.
MARIBORSKI KULTURNI VESTNIK ----	15. OKTOBRA 1928	----
\	Št. 2.
Čelni naslov mariborskega Gledališkega lista od sezone 1938/39 dalje
Andro Mitrovič: Karikatura Nika Pirnata (gl. Prosvetni glasnik 1928, str. 69)
Maša Halija.
Nad opereto, dramo si kraljeval
doslej.
A v duhu časa letos si krenil že
naprej.
Si granice razširil in dal nam .
sladkih ur:
Po mesecih se sedmih rodil je
„Trubadur."
Radovan Brenčič — Karikatura z epigramom (gl. Toti list 1938/39,
št. 2, str. 7)
Podpisi članov mariborskega gledališča v sezoni 1939/40 na prvem notranjem listu Strmškove knjige »Deset let Narodnega gledališča v Mariboru«
Puccini Giacomo: Madame Butterfly. — Ilustrirani Slovenec 1929, str. 334.	79
Premiera 22. m. 1927, RSG 4101.
Puccini Giacomo: Madame Butterfly. — v: Deset let narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 48.	80
Premiera 22. m. 1927, RSG 4101.
Remec Alojzij: Zakleti grad. — Ilustrirani Slovenec 1926, str. 70.	81
Premiera 17. XI. 192S, RSG 3605.
Schiller Friedrich: Marija Stuart. — Ilustrirani Slovenec 1926, str.	191.	82
Premiera 18. V. 1926, RSG 3618.
Schönherr Karl: Vražja ženska. — Razgled [Ljubljana] 1927/28, str.	171.	83
Premiera 28. V. 1926, RSG 3481.
Shakespeare William: Othello. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 41.	84
Premiera 20. V. 1928, RSG 3656.
Shakespeare William: Romeo in Julija.
—	Ilustracija 1929, str. 212.	85
Premiera 2. m. 1929, RSG 3668.
Shakespeare William: Romeo in Julija.
—	Ilustrirani Slovenec 1929, str. 131.
86
Premiera 2. III. 1929, RSG 3668.
Shakespeare William: Romeo in Julija.
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 2.	87
Premiera 2. III. 1929, RSG 3668. Shakespeare William: Sen kresne noči.
—	Ilustracija 1931, str. 156.	88
Premiera 1. X. 1930, RSG 3688.
Shaw George Bernard: Pygmalion. — Prosvetni glasnik 1928, str. 49.	89
Premiera 18. X. 1927, RSG 3645.
Shaw George Bernard: Pygmalion. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 14.	90
Premiera 18. X. 1927, RSG 3645,
Strauss Johann jun.: Netopir. — Ilustracija 1931, str. 156.	91
Premiera 1. II. 1930, RSG 4122.
Vombergar Joža: Voda. — Drama [Ljubljana] 1933, str. 45.	92
Premiera 8. X. 1933, RSG 3732.
Wedekind Frank: Duh zemlje. — Ilustracija 1931, str. 157.	93
Premiera 13. I. 1931, RSG 3694.
792.071
5.	Gledališčniki
792.071(04)
a) Splošno o gledališčnikih
Dramatična šola v Mariboru. — Maska 1920/21, str. 12.	94
O šoli M. Skrbinška.
Pododbor [združenja gledaliških igralcev] v Mariboru. — Maska 1920/21, str. 14.
95
Poročilo o občnem zboru.
[Širok Karel?] K. S.: Krizantema v gumbnici. — Mladika 1921, str. 316.	96
Tudi o primorskih gledaliških igralcih v Mariboru: V. Bratini, S. Mezgečevi, F. Nikoliču, S. Škerlu, M. Šimencu, C. Veluščku.
Kovič Pavel: Članstvo v desetih sezonah [v mariborskem gledališču]. —v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 27—31.	97
Abecedna seznama igralcev in gostov.
Rasberger Pavel: Gledališki portreti [igralcev mariborskega gledališča]. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 59—72.	98
Baš Franjo: Mariborska kronika. — Kronika slovenskih mest 1935, str. 326.
99
Mariborsko gledališče so zapustili jeseni 1935: V. Skrbinšek, B. Stupica in S. Severjeva.
792.071(084.1)
b) Slike gledališčnikov 1. Skupinske slike
Iz mariborskega narodnega gledališča.
—	Ilustrirani Slovenec 1924/25, št. 26,
str. 2.	100
Mariborski operni ansambel z ravnateljem Mitrovičem pri skušnji. — Razgled [Ljubljana] 1927/28, str. 55.	101
Prvi igralci [v mariborskem gledališču].
—	v: Deset let Narodnega gledališča
v Mariboru 1930, str. 12.	102
Operni ansambel [v mariborskem gledališču]. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 49.	103
Sedanji igralci [v mariborskem gledališču].
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 72.	104
Člani Narodnega gledališča v Mariboru.
—	Ilustracija 1931, str. 158.	105
Člani Narodnega gledališča v Mariboru — sezona 32/33. — Mariborski teden 1933, str. 21.	106
[Prvi igralci v mariborskem gledališču.]
—	Prijatelj 1936, str. 117.	107
Del prvega ansambla slovfenskega] mest-[nega] gledališča v Mariboru 1. 1919.
— Zadružni koledar 1940, str. 125.
108
Sedanji ansambel Narodnega gledališča v Mariboru. — Zadružni koledar 1940, str. 127.	109
2.	Slike posameznih gledališčnikov
DRAGUTINOVIČEVA STEFA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	139
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	139a
—	Naš val 1935, št. 40, str. 4.	140
FURIJAN MAKS
—	Ilustracija 1931, str. 158.	141
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	141a
BARBICEVA ELZA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	110
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	111
—	Naš val 1935, št. 40, str. 5.	lila
BLAŽ FRANJO
—	Ilustracija 1931, str. 158.	112
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	112a
BRATINA VALO
—	Ilustrirani Slovenec 1924/25, št. 26,
str. 2.	113
—	Razgled [Praga] 1926, št. 3, str. 35.	114
—	Radio Ljubljana 1929, št. 5, str. 4.	115
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 16, 63.	116
—	Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 11,
str. 4.	117
BRENČIČ RADOVAN
—	Ilustrirani Slovenec 1924/25, št. 26,
str. 2.	118
—	Razgled [Ljubljana] 1927/28, str. 109.
119
—	Prosvetni glasnik 1928, str. 66.	120
—	Ilustrirani Slovenec 1929, str. 334.	121
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 16.	122
—	Ilustracija 1930, str. 275.	123
—	Ilustracija 1931, str. 156.	124
—	Naša pota 1934, št. 3, str. 12.	125
—	Naš	val	1934,	št.	24,	str.	4.	126
—	Naš	val	1934,	št.	27,	str.	8.	127
—	Naš	val	1935,	št.	40,	str.	3.	128
—	Naš	val	1936,	št.	37,	str.	3.	129
GORINŠEK DANILO
—	Ilustracija 1931, str. 158.	142
—	Drama [Ljubljana] 1933, str. 22.	143
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	144
—	(Naš val 1935, št. 40, str. 4.	144a
—	Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 3,
str. 2.	145
Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 8, str. 3.	'	146
GROM EDO
— Naš val 1935, št. 40, str. 4.	147
HARASTOVIČ ANTUN
—	[Gledališki list Maribor] 1937,
HERZOG LOJZE
—	Ilustracija 1931, str. 157.
—	Naš val 1935, št. 40, str. 4.
str. 24.
148
149
150
IGLIČEVA JELKA
—	Naš val 1936, št. 35, str. 8.	151
—	Radio Ljubljana 1939, št. 27, str. 1.
152
—	Radio Ljubljana 1939, št. 47, str. 4.
153
JANKO VEKOSLAV
—	Ilustrirani Slovenec 1924/25, št. 26,
str. 2.	154
—	v: Ljubljansko'narodno gledališče 1928,
pril. 14.	155
JERMAN JANEZ
— v: Ljubljansko narodno gledališče 1928, pril. 9.	156
BUKSEKOVA BERTA
—	Ilustrirani Slovenec 1926, str. 191.	130
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 64.	131
—	Žena in dom 1930, str. 4.	132
CRNOBORI LJUDEVIT
—	[Gledališki list Maribor] 1937, str. 26.
133
DANES JOSIP
—	Maska 1920/21, str. 41.	134
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 39.	135
—	Ilustracija 1930, str. 275.	136
—	Drama [Ljubljana] 1933, str. 61.	137
—	Naš val 1934, št. 6, str. 10.	138
KOSIČ MILAN
—	v: Ljubljansko narodno gledališče 1928,
pril. 16.	157
—	[Gledališki list Maribor] 1937, str. 18.
158
KOVAČIČEVA ANTA
—	Razgled [Ljubljana] 1927/28, str. 55.
159
—	Ilustracija	1931, str. 417.	160
KOVIČ JOŽE
—	Ilustrirani	Slovenec 1924/25,	št.	26,
str. 2.	161
—	Ilustrirani	Slovenec 1929,	str.	334.
161a
—	Ilustracija	1930, str. 275.	162
—	Ilustracija 1931, str. 158.	163
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	164
—	Naš val 1935, št. 40, str. 4.	165
KOVIC PAVEL
—	Ilustracija 1931, str. 158.	166
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	166a
KOZINA MARIJAN
—	[Gledališki list Maribor] 1937, str. 19.
167
KRALJEVA ELVIRA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	168
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	168a
LUBEJEVA MARICA
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 70.	169
MEDVEN BOJAN
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	170
MITROVIČ ANDRO
—	Ilustrirani Slovenec 1924/25, št. 26,
str. 2.	171
—	Ilustrirani Slovenec 1927, str. 179.	172
—	Razgled [Ljubljana] 1927/28, str. 55.
173
—	Prosvetni glasnik 1928, str. 68.	174
—	Zrnje 1928, str. 11.	175
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 45.	176
MITROVIČEVA ANKICA
—	Razgled [Ljubljana] 1927/28, str. 77.
177
—	v: Ljubljansko narodno gledališče 1928,
pril. 12.	178
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 45.	179
NAKRST RADO
—	Ilustracija 1931, str. 158.	180
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	181
NUClC HINKO
—	Zrnje 1920/21, str. 2.	182
—	Razgled [Praga] 1926, str. 3.	183
—	Prosvetni glasnik 1928, str. 56.	184
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 15, 61.	185
—	Ilustracija 1930, str. 158.	186
—	Kronika slovenskih mest 1935, str. 90.
187
PODGORSKA VIKA
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 69.	188
POVHE JOSIP
—	v: Ljubljansko narodno gledališče 1928,
pril. 16.	189
PREGARO RADE
— Maska 1920/21, str. 161.	190
—	Razgled [Praga] 1926, str. 8.	191
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 38.	192
RASBERGER PAVEL
—	Razgled [Ljubljana] 1927/28, str. 109.
193
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 60.	194
— Ilustracija 1931, str. 158.	195
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	196
—	Naš val 1935, št. 40, str. 4.	197
RASBERGERJEVA BRANKA
—	[Gledališki list Maribor] 1937, str. 22.
198
SALTEN ŽITA
—	[Gledališki list Maribor] 1937, str. 20.
199
SAVINOVA DANICA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	200
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	201
SCHIFFERMAYER ANY
—	[Gledališki list Maribor] 1937, str. 20.
202
SKRBINŠEK MILAN
—	Zrnje 1920/21, str. 114.	203
—	v: Ljubljansko narodno gledališče 1928,
pril. 12.	204
SKRBINŠEK VLADIMIR
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 39.	205
—	Ilustracija 1931, str. 158.	206
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	207
STARČEVA EMA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	208
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	208a
Šimenc mario
—	Koledar goriške Mohorjeve družbe
1925, str. 107.	209
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 65.	210
TOMASlC HINKO
—	Ilustracija 1931, str. 158.	211
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	211a
TOVORNIK FRANJO
—	Ilustracija 1931, str. 158	212
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	212a
TRATNIKOVA ŠTEFKA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	213
—	Mariborski teden 1933, str. 21.	213a
TRBUHOVIČ DOKA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	214
UDOVlCEVA PAVLA
—	Ilustracija 1930, str. 275.	215
—	Ilustracija 1931, str. 158.	215a
—	Mariborski teden 1933, str.	21.	216
—	Naš val 1935, št. 40, str. 5.	217
—	Naš val 1936, št. 6, str. 5.	218
URVALEK RUDOLF
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 51.	219
VERDONIK EDO
—	[Gledališki list Maribor] 1937, str. 25.
220
VLADIMIROVNA HERMA
—	Ilustrirani Slovenec 1924/25, št. 26,
str. 2.	221
ZAKRAJŠKOVA MILEVA
—	Ilustracija 1931, str. 158.	222
—	Mariborski teden 1933, str.	21.	222a
ŽELEZNIK RADO
—	Kronika slovenskih mest 1935, str. 250.
223
—	Naš val 1936, št. 25, str. 5.	224
3.	Slike igralcev v vlogah
BUKŠEKOVA BERTA
Marija Stuart [v tragediji F. Schillerja].
—	Razgled [Praga] 1926, str. 42.	225
Premiera 18. V. 1926, RS G 3618.
Hasanaginica [v drami M. Ogrizoviča]. — Zrnje 1928, str. 19.	226
Premieri 7. U. 1920 in 26. V. 1923, RSG 3462 in 3568.
KOSIČ MILAN
[Rimski vojak?]. — Naš val 1935, št. 40, str. 5.	227
KOVAČIČEVA ANTA Rona [v »Dveh bregovih« A. Leskovca]. — Razgled [Ljubljana] 1927/28, str. 194.
228
Premiera 13. II. 1928, RSG 3652.
KRALJEVA ELVIRA [Vloga v »Snegu« S. Przybyszewskega.] — Ilustracija 1930, str. 275.	229
Premiera 11. II. 1930, RSG 3681.
PREGARO RADE
Rogožin [v »Idiotu« F. M. Dostoevskega
—	B. Putjate]. — v: Deset let Narod-
nega gledališča v Mariboru 1930, str. 41.	230
Premiera 18. VI. 1928, RSG 3657.
SKRBINŠEK VLADIMIR Polkovnik Jelič [v istoimenski drami M. Predičal]. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 41.
231
Premiera 2. I. 1928, RSG 3651.
[Vloga v »Pohujšanju« I. Cankarja.] — Ilustracija 1930, str. 275.	232
Premiera 2. X. 1929, RSG 3674.
UDOVIČEVA PAVLA [Kompozicija slik pomembnejših vlog ob slovesu od mariborskega gledališča.] — Naš val 1936, št. 52, str. 3.	233
792.071(084.1) : 741.5
c)	Karikature gledališčnikov BETETTO JULIJ
[Karikatura ob gostovanju v Mariboru.] — Mariborski klopotec 1926, str. 8.
234
BRATINA VALO
[Karikatura M. Bambiča.] — Skovir 1928, str. 328.	235
[Karikatura N. Pirnata.] — Naš val 1934, št. 11, str. 10.	236
[Karikatura N. Pirnata.] — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 23.
237
BRENČIČ RADOVAN Teatrske glave v Honolulu pri svoji zadnji počitniški turneji. — Mariborski klopotec 1928, str. 8.	238
Tudi karikatura R. Brenčiča.
—	Ilus-trirani Slovenec 1929, str. 120. 239
—■ Toti list 1938/39, št. 2, str. 7.	240
DANES JOSIP
[Karikatura	N.	Pirnata.]	—	v:	Lipah
Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 26.
241
DELAK FERDO
[Karikatura Z. Mušiča.] — Naš val 1934, št. 15, str. 11.	242
GABRIJELČIČEVA NADA [Karikatura	N.	Pirnata.]	—	v:	Lipah
Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 44.
243
GORINŠEK DANILO [Karikatura	M.	Modica.]	—	Ilustrirani
Slovenec 1929, str. 112.	244
—	Toti list 1941, št. 8 a, str. 5.	245
HERZOG LOJZE
Mož taktirke. — Ilustrirani Slovenec 1930, str. 208.	246
JERMAN JANEZ
[Karikatura N. Pirnata.] — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 50.
247
KOŽIC MILAN
—	Toti list 1938/39, št. 7, str. 7.	248
MITROVIČ ANDRO
[Karikatura N. Pirnata.] — Prosvetni glasnik 1928, str. 69.	249
SKRBINžEK MILAN [Karikatura M. Bambiča.] — Skovir 1928, str. 88.	250
[Karikatura N. Pirnata.] — Radio Ljubljana 1929, št. 7, str. 6.	251
SKRBINŠEK VLADIMIR
—	Toti list 1938/39, št. 21, str. 7.	252
Železnik rado
[Karikatura N. Pirnata.] — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 112.
253
792:071(092)
d)	Prikazi gledališčnikov BRATINA VALO
[Borko Božidar] B.: Valo Bratina. — v: Turneja Bratina — Bukšekova 1923, str. 6.	254
[Borko Božidar] rk.: Hamletovski načrti g. Bratine. — Mariborski klopotec 1926, str. 4.	255
Rasberger Pavel: Valo Bratina. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 62—63.	256
Žnuderl Mfakso]: Valo Bratina v Mariboru. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1937/38, str. 140—145.	257
Lipah Fr[anc]: Ob Bratinovem jubileju. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1937/38, str. 145.	258
Spomin na V. Bratino, ki je prišel čestitat D. Cerarju v imenu mariborskih igralcev. Pregled del, ki jih je zrežiral Valo Bratina tekom svojega gledališkega delovanja. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1937/38, str. 146—148.	259
43 v Mariboru, 13 v Celju, 16 v Ptuju in 7 v Ljubljani.
Lipah Franc: Valo Bratina. — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 22—25.	260
BRENClC RADOVAN [Žnuderl Makso] M. S.: Mariborski epigrami: Intendant. — Mariborski klopotec 1927, str. 23.	261
R. Brenčič.
[Epigram na intendanta mariborskega gledališča.] — Mariborski klopotec 1928, str. 8.	262
R. Brenčič.
Mariborski obrazi. [Epigram na intendanta mariborskega gledališča.] — Ilustrirani Slovenec 1929, str. 120.	263
R. Brenčič.
Naša Talija. [Epigram ob uprizoritvi Verdijevega Trubadurja na intendanta mariborskega gledališča.] — Toti list 1938/39, št. 2, str. 7.	264
R. Brenčič.
BUKŠEKOVA BERTA P.: Berta Bukšekova. — Gledališki list [Ljubljana] 1920/21, št. 30, str. 19.	265
Ob 20-letnici igralskega delovanja, Maribor 22. III. 1821.
Nučič H[inko]: Berta Bukšekova. /K njeni dvajsetletnici./ — Zrnje 1920/21, str. 138.	266
Berta Bukšekova. — v: Turneja Bratina
—	Bukšekova 1923, str. 6.	267
Jubilej na mariborskem slovenskem narodnem odru. — Ilustrirani Slovenec 1926, str. 191.	268
25-	letnlca gledališkega dela B. Bukšekove. Gospa Berta Bukšekova. — Zrnje 1928,
str. 18—19.	269
Naši grobovi. — Zbori 1929, str. 30.	270
Nekrolog B. Bukšekovi.
[Lipah Franc] Fr. L.: Berta Bukšekova.
—	Gledališki list [Ljubljana — Drama]
1929/30, str. 42—44.	271
Nekrolog.
Rasberger Pavel: Berta Bukšekova. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 63—64.	272
Peruzzi Ivo: Berta Bukšekova. — Žena in dom 1930, str. 4.	273
Nekrolog.
[Govekar Minka] M. G.: t Berta Bergan-tova-Bukšekova. — Gospodinjski koledar 1931, str. 21.	274
Nekrolog.
DANES JOSIP
Lipah Franc: Josip Daneš. — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str.
26—	27.	275
DRAGUTINOVlCEVA ŠTEFA Rasberger Pavel: Štefa Dragutinovičeva.
—	v: Deset let Narodnega gledališča
v Mariboru 1930, s.tr. 72.	276
[Govekar Minka] M. G.: Slovo Štefe Dra-gutinovičeve. — Gospodinjski koledar 1937, str. 175.	277
Odšla novembra 1935 iz mariborskega gledališča.
GABRIJELČIČEV A NADA
Lipah Franc: Nada Gabrijelčičeva. — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 43—44.	278
GORINŠEK DANILO
Nekaj Gorinškovih. — Toti list 1938/39, št. 2, str. 3.	279
Šaljive zgodbe komika mariborskega gledališča D. Gorinška.
[Podkrajšek] Božo: Kdo ima v mariborskem gledališču poslednjo besedo? — Toti list 1940, št. 1, str. 8.	280
Ob nastopu »Goflje« — D. Gorinška v »Kontu X« R. Bernauerja.
Nevaren človek. — Toti list 1941. št. 8 A, str. 5.	281
Bodica na igro D. Gorinška v »Sumljivem človeku« B. Nušiča.
GROM EDO
Rasberger Pavel: Edo Grom. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 68—69.	282
HERZOG FERDO
Novi kapelnik slovfenskega] nar[odnega] gledališča [v Mariboru]. — Zrnje 1920/21, str. 24.	283
F. Herzog.
JANKO VEKOSLAV
Debevec Pavel: Vekoslav Janko. — v: Ljubljansko' narodno gledališče 1928, str. 72—73.	284
JERMAN JANEZ
Lipah Franc: Ivan Jerman. — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 49—50.	285
KOSIČ MILAN
[Podkrajšek Božo] B.: Milan Košič. — Toti list 1938/39, št. 7, str. 7.	286
Bodica na režijo bajke »Gašpar in huda mora«. O. Wuchnerja.
KOVAČIČEVA ANTA
Anta Kovačič. — Ilustracija 1931, str. 417.
287
Beležka o angažmanu v Mariboru.
KOVIČ JOŽE
Rasberger Pavel: Jožko Kovič. —■ v: De-
set let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 66—67.	288
KRALJEVA' ELVIRA Rasberger Pavel: Elvira Kraljeva. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 19301, str. 67,	289
LUBEJEVA MARICA Rasberger Pavel: Marica Lubejeva. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 70—71.	290
Slavčeva Maša: Marica Brumen-Lubejeva.
—	Gledališki list [Ljubljana — Opera]
1936/37, št. 1, str. 2—4.	291
MITROVIČ ANDRO
Andro Mitrovič. — Zbori 1927, str. 26.
292
Beležka o 25-letnici glasbenega delovanja. [Druzovlč Hinko] H. D.: Andro Mitrovič.
—	Zbori 1927, s.tr. 35—36.	293
Ob mariborski proslavi 25-letnice glasbe-nega delovanja.
[Druzovič Hinko] H. D.: Andro Mitrovič.
—	Zrnje 1928, str. 10—11.	294
Brenčič Radovani: Andro Mitrovič in mariborska opera. — Obzorja 1940, str. 136—138.	295
Spominski članek ob smrti A. Mitroviča januarja 1940 — s prikazom razvoja mariborske opere.
MITROVIČEVA ANKICA Debevec Pavel: Ankica Mitrovičeva. — v: Ljubljansko narodno gledališče 1928, str. 64—65.	296
NUČIČ HINKO
Dr. O.: Hinko Nučič, upravnik »Slovanskega] narod [nega] gledališča v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 2—3.	297
Hinko Nučič. (K petindvajsetletnici njegovega umetniškega delovanja.) — Gledališki list [Ljubljana] 1924/25, št. 11, str. 9—13.	298
Posebni poglavji: »Nučičeve vloge v Mariboru« in »Nučičeve režije v Ljubljani in Mariboru«.
Rasberger Pavel: Hinko Nučič. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 61—62.	299
[Slanovec Lojze]: Hinko Nučič. — Kronika slovenskih mest 1935, str. 90.	300
Ob 35-letnici umetniškega dela.
Lipah Franc: Hinko Nučič — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 77—80.	301
Vidmar J[osip]: Hinko Nučič. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1940/41, str. 126—128.	302
Ob 40-letnici umetniškega dela.
PODGORSKA VIKA Vika Podgorska. — Gledališki list [Ljubljana] 1924/25, št. 11, str. 14—15.	303
Tudi o njenem šolanju in angažmanu v Mariboru.
Rasberger Pavel: Vika Podgorska. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 69—70.	304
Lipah Franc: Vika Podgorska. — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 81—82.	305
Spomini na mariborsko gledališče.
PREGARO RADE
Rade Pregare. — Piramida 1936/37, str. 29.
306
Ob 25-letnici gledališkega dela.
Lipah Franc: Rade Pregare. — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 83—86.	307
SAVINOVA DANICA
Rasberger Pavel: Danica Savinova. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 71.	308
SIMČIČEVA VLADOSA
Peruzzi Ivo: Vladoša Simčič. — Prijatelj 1940, str. 193—194.	309
SKRBINŠEK MILAN
Milan Skrbinšek. — Gledališki list [Ljubljana] 1920/21, št. 23, str. 19.	310
Proslava 10-letnice umetniškega dela 12. II. 1921 v Mariboru z režijo drame L. N. An-dreeva »Misel«.
Gospod Milan Skrbinšek. — Zrnje 1920/21, str. 114.	311
Debevec Pavel: Milan Skrbinšek. — v: Ljubljansko narodno gledališče 1928, str. 21—22.	312
Škerl Silvester: Naši režiserji. — v: Ljubljansko narodno gledališče 1928, str. 42—44.	313
Tudi o M. Skrbinšku in njegovem mariborskem delu.
Peruzzi Ivo: Milan Skrbinšek /20 let pri gledališču./ — Naš obzor 1930, s.tr. 97—98.	314
Tudi o njegovem mariborskem delu.
Grahor Ivo: Obraz slovenskega gledališkega igralca. — Ljubljanski zvon 1934, str. 264—272.	315
O M. Skrbinšku; tudi o njegovem gledališkem delu v Mariboru.
Milan Skrbinšek. — Piramida 1936/37, str. 28.	316
Ob 50-letnici.
SKRBINŠEK VLADIMIR
Debut v drami. — Gledališki list [Ljubljana] 1922/23, št. 33, str. 11.	317
Debut V. Skrbinška v Mariboru v »Hasan-aginici« M. Ogrizoviča 26. V. 1923.
[Podkrajšek Božo] B.: Mariborsko gledališče. — Toti list 1938/39, št. 21, str. 7.
318
Epigram na V. Skrbinška za igro v »Hudičevem učencu« G. B. Shawa.
ŠIMENC MARIO
(i. r.:) Operni pevec Mario Šimenc. — Koledar goriške Mohorjeve družbe 1925, str. 107.	319
Tudi o njegovem delu v Mariboru.
Rasberger Pavel: Mario Šimenc. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 65—66.	320
TOVORNIK FRANJO t Franc Tovornik. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1933/34, št. 13, str. 4.
321
Nekrolog s seznamom pomembnejših vlog. ŽELEZNIK RADO
Rasberger Pavel: Rado Železnik. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930', str. 67—68.	322
[Kreft Bratko] K. B. : + Rado Železnik.
—	Ljubljanski zvon 1934, str. 526.
323
Nekrolog z omembo pokojnikovega dela v Mariboru.
f Rado Železnik. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1934/35, št. 19, str. 133—138.	324
Nekrolog s pregledom pokojnikovega ustvarjanja.
Wider Boris: Železnik Rado. — Kronika slovenskih mest 1935, str. 250.	325
Nekrolog.
Lipah Franc: Rado Železnik. — v: Lipah Franc, Gledališke zgodbe 1938, str. 111—113.	326
792.073
6.	Gledališka publika
Ptujski dijaki v mariborskem gledališču.
—	Zrnje 1920/21, str. 191.	327
Šole iz Ptuja in okolice romajo na predstave »Smrti majke Jugovičev« I. Vojnoviča.
Chip-Chip: Bobnar bobna. — Mariborski klopotec 1926, str. 8.	328
Bodica na mariborsko publiko ob priliki gostovanja J. Betetta.
y: Misli gledališke publike. — Mariborski klopotec 1926, str. 10.	329
Epigram na mariborsko gledališče.
792.075
7.	Gledališka uprava
792.075(04)
a) O gledališki upravi
[Borko Božidar] rk: Memento Narodnega gledališča v Mariboru. — Mariborski klopotec 1926, str. 3.	330
Molitev za subvencijo — bodica. Upravniki mariborskega gledališča od 1919—1929. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 15—16.
331
H. Nučič, V. Bratina in R. Brenčič. Brenčič R[adovan]: Gospodarske in upravne zadeve [mariborskega gledališča]. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 52—58.
332
792.075(047)
b) Obvestila gledališke uprave
Vabilo na obonement B. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 8, 12.	333
Abonementi A, B in C. — Zrnje 1920/21, str. 8.	334
Iz gledališke pisarne. — Zrnje 1920/21, str. 38.	335
Iz gledališke pisarne. — Zrnje 1920/21, str. 47—48.	336
Iz pisarne slov. nar. gledališča. — Zrnje 1920/21, str. 56.	337
Iz pisarne slov. nar. gledališča. — Zrnje 1920/21, str. 80.	338
Iz	gledališke str. 88.	pisarne.	— Zrnje	1920/21, 339
Iz	gledališke str. 104.	pisarne.	— Zrnje	1920/21, 340
Iz	pisarne gledališča, str. 184.		— Zrnje	1920/21, 341
Iz	gledališke str. 192.	pisarne.	— Zrnje	1920/21, 342
Iz	gledališke str. 200.	pisarne.	— Zrnje	1920/21, 343
Iz	gledališke str. 208.	pisarne.	— Zrnje	1920/21, 344
Iz	gledališke s.tr. 216.	pisarne.	— Zrnje	1920/21, 345
792.2/.5
8.	Repertoar in gostovanja
792.2/.5(083.97)(04)
a) Repertoarni seznami
1919/20
Repertoar (sezone 1919—20). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 16—17.	346
1920/21
Repertoar (sezone 1920—21). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 17—19.	347
Repertoire (Slov. narodnega gledališča v Mariboru). — Maska 1920/21, str. 79—80.	348
7. XII. 1920—22. I. 1921.
Repertoire (Slov. narodnega gledališča v Mariboru). — Maska 1920/21, str. 112.
349
11. XI,—2. XII. 1920.
Repertoire (Slov. narodnega gledališča v Mariboru). — Maska 1920/21, str. 140
do 141.	350
7. XII. 1920—22. I. 1921.
Bodoče premiere. — Zrnje 1920/21, str. 8.
351
Bodoče premiere. — Zrnje 1920/21, str. 15 do 16.	352
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru". — Zrnje 1920/21, str. 16.	353
Repertoar od 18. IX.	do 23. X.	1920.
Repertoire	bodočega	tedna.	—	Zrnje
1920/21, str. 24	354
27.	—31. X. 1920.
Repertoire	bodočega	tedna.	—	Zrnje
1920/21, str. 31—32.	355
6—13. XI. 1920,
Repertoire	tekočega	tedna.	—	Zrnje
1920/21, str. 39—40.	356
13.—19. XI. 1920.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 48	357
Predstave 23—36, 17.—31. X. 1920.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 79.	358
Predstave 37—67, 1.—30. XI. 1920.
Repertoire tekočega tedna. — Zrnje 1920/21, str. 80.	359
28.	XII. 1920—2. I. 1921.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 88.	360
Predstave 68—79, 1,—10. XII. 1920.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 96.	361
Predstave 80—98, 11,—30. XII. 1920. Repertoire tekočega tedna. — Zrnje 1920/21, str. 104.	362
23.-26. I. 1921.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 128.	363
Predstave 99—130, 1,—31. I. 1921.
Repertoire tekočega tedna. — Zrnje 1920/21, str. 128.	364
20.—26. II. 1921.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 135.	365
Predstave 131—159, 1,—28. II. 1921.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 192.	366
Predstave 160—190, 1,—31. HI. 1921.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 200.	367
Predstave 191—220, 2,—30. IV. 1921.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21, str. 208.	368
Predstave 221—250, 1,—31. V. 1921.
Druga redna sezona »Slov. narod, gledališča v Mariboru«. — Zrnje 1920/21,' str. 224.	369
Predstave 251—276, 1.—30. VI. 1921.
1921/22
Repertoar (sezone 1921—22). — v; Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 19—20.	370
Spored od 17. do- 31. decembra 1921. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 42—43.
371
Spored od 1. do 15. januarja [1922], — Drama [Maribor] 1921/22, str. 69.	372
Spored od 15. do 31. januarja [1922]. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 85.	373
Spored od 1. do 15. februarja [1922], — Drama [Maribor] 1921/22, str. 101.	374
1922/23
Repertoar (sezone 1922—-23). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 20—21.	375
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v mesecu septembru in oktobru 1922.	— Mariborski gledališki list
1922/23, št. 10, str. 3—4.	376
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v mesecu novembru 1922. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 12, str. 3—4.	377
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v mesecu decembru 1922. -— Mariborski gledališki list 1922/23, št. 15, str. 4.	378
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v mesecu januarju 1923. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 24, str. 5.	379
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v mesecu februarju 1923. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 25, str. 3.	380
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v marcu in aprilu 1923. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 29, str. 3—4.	381
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v maju 1923. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 31, str. 3—4.
382
Narodno gledališče v Mariboru. Repertoire v mesecu juniju 1923. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 33, str. 3.	383
1923/24
Repertoar (sezone 1923—24). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 21.	384
1924/25
Repertoar (sezone 1924—25). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 22.	385
Nar[odno] gledališče v Mariboru. ([Repertoar] od 1. do- 22. oktobra 1924.) — Gledališki list [Ljubljana] 1924/25, št. 3, str. 15.	386
1925/26
Repertoar (sezone 1925—26). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 22—23.	387
1926/27
Repertoar (sezone 1927—28). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 23—24.	388
1927/28
Repertoar (sezone 1927—28). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str.	24—25.	389
1928/29
Repertoar (sezone 1928—29). — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str.	25—26.	390
792.2/.5(083.97)(047)
b) Repertoarni načrti in pregledi
1919/1929
Spectator: Mariborska drama. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str.	31—43.	391
O repertoarju v posameznih sezonah 1919 do 1929 z navedbo režiserjev in igralcev
Mariborska opera. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 43—49.	392
O repertoarju v posameznih sezonah 1919 do 1929 z navedbo pevcev, režiserjev in dirigentov.
Mariborska opereta. — v: Deset let Narodnega gledališča v Mariboru 1930, str. 49—52.	393
O repertoarju v posameznih sezonah 1919 do 1929 z navedbo pevcev, režiserjev in dirigentov.
1919/20
[Albreht] Fran. Albrecht: Slovenska drama v sezoni 1919/20. — Maska 1920/21, str. 9.	394
Tudi beležka o mariborski sezoni.
Strniša Gustav: Prva sezona slovenskega gledališča v Mariboru. — Maska 1920/21, str. 28—29.	395
Pregled repertoarja 1919/20.
Lah I[van]: Prva redna sezona mariborskega gledališča. — Zrnje 1920/21, str. 26—28.	396
Pregled repertoarja 1919/20.
1920/21
Slovensko narodno gledališče v Mariboru. — Gledališki list [Ljubljana] 1920/21, št. 2, str. 19.	397
Repertoarni načrt 1920/21.
Skrbinšek Milan: »Slovensko narodno gledališče« v Mariboru. — Gledališki list [Ljubljana] 1920/21, št. 10, str. 15 do 16.	398
Repertoarni načrt 1920/21.
Repertoire mariborskega gledališča. — Maska 1920/21, str. 16.	399
Repertoarni načrt 1920/21,
N. -Š.: Druga redna sezona »Narodnega gledališča« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 222—223.	400
Pregled repertoarja 1920/21.
1921/22
Skrbinšek Milan: Naša pot. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 1—6.	401
Umetniški cilji repertoarja 1921/22 v mariborskem gledališču.
Narodno gledališče v Mariboru. Sezona 1921—1922.	— Drama [Maribor]
1921/22, str. 20—22.	402
Repertoarni načrt 1921/22.
Skrbinšek Mil[an]: »Naša pot«. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 97—101.	403
Realizacija umetniških ciljev repertoarja 1921/22 v mariborskem gledališču.
Narodno gledališče v Mariboru. Predstave v gledališki sezoni 1921/22. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 6, str. 4.	404
Pregled repertoarja 1921/22.
1922/23
Repertoarni načrt Narodnega gledališča
v Mariboru za sezono 1922/23. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 2, str. 4.	405
1925/26
[Glazer Janko] Dizma: Repertoar. — Mariborski klopotec 1926, str. 4.	406
Epigram na repertoar mariborskega gledališča.
1933/34
Gorinšek Danilo: Mariborsko gledališče. — Drama [Ljubljana] 1933, str. 22—23.
407
Pregled dosedanjega repertoarja in repertoarni načrt za sezono 1933/34.
1934/35
[Delak Ferdo] -ak: Naša gledališča v novi sezoni. — Naš val 1934, št. 24, str. 4—5.	408
Tudi o načrtih mariborskega gledališča.
1935/36
Gorinšek Danilo: Narodno gledališče v Mariboru. — Naš val 1935, št. 40, str. 4—5.	409
Pregled repertoarja sezone 1934/35 in repertoarni načrt za sezono 1935/36.
1936/37
Naša narodna gledališča v novi sezoni. — Naš val 1936, št. 37, str. 2—3.	410
Tudi o repertoarnem načrtu mariborskega gledališča.
t
1937/38
Statistika sezone 1937/38 [Narodnega gledališča v Mariboru]. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 1—2, str. 4. 411
1938/39
Mariborsko gledališče. — Gledališki list [Ljubljana — Opera] 1938/39, št. 4, str. 24.	412
Opere in operete na sporedu v sezoni 1938 do 1939.
1939/40
M.: Mariborsko Narodno gledališče. — Naša rast 1939/40, št. 5, ovoj. str. 3.
413
Beležka o repertoarju.
Mariborski gledališki repertoar 1939—40.
—	Toti list 1940, št. 12, str. 7.	414
Parodija iz naslovov uprizoritev.
1940/41
Pričetek sezone v mariborskem gledališču.
—	Toti list 1940, št. 21, str. 8.	415
Bodica.
Mariboru. — Novi Toti 1941, št. 2, str. 11.
416
Bodica na repertoar mariborskega gledališča.
792.2/.5(083.97)(049)
c)	Beležke o repertoarju
Cankar Ivan (Skrbinšek Milan): Hlapec Jernej. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 20.	417
Napoved Cankarjeve proslave v mariborskem gledališču 11. I. 1922, RSG 3532.
Cankar Ivan (Skrbinšek Milan): Hlapec Jernej. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 84.	418
Beležka o Cankarjevi proslavi v mariborskem gledališču 11. I. 1922, RSG 3532.
Čehov Anton Pavlovič: Medved. — Gledališki list [Maribor] 1919, s.tr. 7. 419
Beležka o uprizoritvi 28. IX. 1919, RSG 3439.
Detela Fran: Učenjak. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 84.	420
Napoved uprizoritve za proslavo pisateljeve 50-letnice; veseloigra ni bila uprizorjena.
Dostoevskij Fedor Mihajlovič (Birinskij Lev G.): Raskolnikov. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 20.	421
Napoved uprizoritve za proslavo pisateljeve 100-1 etnice rojstva 23. II. 2912, RSG 3538.
Golia Pavel: Kulturna prireditev v Črni mlaki. — Kronika slovenskih mest 1934, str. 340.	422
Beležka F. Baša v Mariborski kroniki o uprizoritvi veseloigre v času 3. mariborskega tedna, 4.—15. VIII. 1934.
Hasenclever Walter: Onstran življenja. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 6, str. 4.	423
Napoved uprizoritve 5. I. 1924, RSG 3577. Heijermans Herman: Amnestija. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 7.	424
Beležka o uprizoritvi 28. IX. 1919, RSG 3438.
Jurčič Josip: Tugomer. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 7.	425
Beležka o uprizoritvi 27. IX. 1919 in ponovitvi, RSG 3437.
Majcen Stanko: Dediči velikega časa. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 84. 426 Napoved uprizoritve 31. I. 1922, RSG 3534.
Meško Franc Ksaver: Pri Hrastovih. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 10.
427
Obvestilo, da je pisatelj poslal dramo mariborskemu gledališču; delo v Mariboru ni bilo uprizorjeno.
Parma Viktor: Urh, grof Celjski. — Kronika slovenskih mest 1935, str. 94. 428 Beležka F. Baša v Mariborski kroniki o premieri 1. XII. 1934, RSG 4155.
Tavčar Ivan: Otok in Struga. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 20.	429
Napoved uprizoritve dramatiziranega dela za proslavo pisateljeve 60-letnice; delo ni bilo- uprizorjeno.
792.2/.5.091.8
d)	Gostovanja
1. Gostovanja mariborskega gledališča
Gostovanje v Ptuju. — Zrnje 1920/21, str. 8.	430
18. X. 1920: I. Cankar, Kralj na Betajnovi.
Gostovanje mariborskega slov. nar. gled. v Ptuju. — Zrnje 1920/21, str. 30.	431
3.	XI. 1920: I. Cankar, Kralj na Betajnovi.
Gostovanje naše drame v Ljubljani. — Zrnje 1920/21, str. 215.	432
20.—22. VI. 1922: A. Remec, Pavla; M. Ogri-zovič: Hasanaginica; G. B. Shaw: Obrt gospe Warrenove.
[Kranjc Jože] J. K.: Gostovanje Save Severjeve [v Ljubljani]. — Drama [Ljubljana] 1934, str. 87.	433
Konec sezone 1933/34: M. Krleža, Gospoda Glembajevi.
Baš Franjo: Mariborska kronika. — Kronika slovenskih mest 1935, str. 326.
434
Kronika omenja tudi, da zaradi nezanimanja publike ni prišlo do medsebojnih gostovanj mariborskega in ljubljanskega gledališča ob koncu sezone 1934/35.
Trdina Silva: Gostovanja. — Dejanje 1939, str. 294.	435
Tudi o gostovanju mariborskega gledališča v Ljubljani 7. II. 1939: I. Cankar, Kralj na Betajnovi.
Peterlin J[ože]: Ob Slovenskem gledališkem tednu [v Ljubljani, 2.—8. II. 1939], — Dom in svet 1939, str. 179.
436
Mariborsko gledališče je gostovalo v Ljubljani 7. II. 1939: I. Cankar, Kralj na Betajnovi.
Vzpored Slovenskega tedna. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1938/39, str. 104.	437
Gostovanje mariborskega gledališča v Ljubljani 7, II. 1939: I. Cankar, Kralj na Betajnovi.
Letno poročilo sezone 1938—39 [ljubljanske drame]. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1939/40, str. 156. 438 Tudi o gostovanju mariborskega gledališča v Ljubljani 7. II. 1939: I. Cankar, Kralj na Betajnovi.
2.	Gostovanja v Mariboru
Gostovanje ruske operetne skupine »Chat noir-« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 40.	439
15.	XI. 1920: S. Valentinov, Noč ljubezni.
—	Ponatis letaka.
Gostovanje ruske operetne skupine »Chat noir« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 40.	440
16.	XI. 1920: N. Valento, Svečenica ognja.
—	Ponatis letaka.
Gostovanje ruske operetne skupine »Chat noir« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 40.	441
19. XI. 1920: Rusowsky, Mož — žena — on.
—	Ponatis letaka.
Gostovanje ruske operetne skupine »Chat noir« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 40.	442
19. XI. 1920: N. Zeverkej, Maščevanje ciganke. — Ponatis letaka.
Nučič Hinko: Irma Polakova. (Ob priliki njenega gostovanja v Mariboru.) — Zrnje 1920/21, str. 186.	443
24.-25. V. 1921: F. R. Hervé, Mam’zelle Ni-touche; J. Strauss jun., Netopir.
Nučič Hinko: Avgusta Danilova. (Ob priliki njenega gostovanja v Mariboru.)
—	Zrnje 1920/21, str. 194, 200.	444
29. V. 1921: I. Vojnovič, Ekvinokcij.
Gostovanje skupine umetnikov moskovskega Hudožestvenega teatra. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 10, str. 1.	445
Spomladi 1924: F. M. Dostoevskij, Selo Ste-pančikovo. — Ponatis letaka.
Gostovanje skupine umetnikov moskovskega Hudožestvenega teatra. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 10, str. 2.	446
Spomladi 1924: A. P. Cehov, Češnjev vrt.
—	Ponatis letaka.
Gostovanje skupine umetnikov moskovskega Hudožestvenega teatra. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 10, str. 2.	447
Spomladi 1924: Ch. Dickens (E. F. Krasno-polskaja), Življenjski boj. — Ponatis letaka.
Cerar Anton-Danilo: Maribor. — v: Cerar Anton-Danilo: Spomini 1930, str. 144 do 145.	448
Spomini na gostovanja v Narodnem domu v Mariboru in na prvo gostovanje v mariborskem gledališču 12. V. 1924 v »Divjem lovcu« F. S. Finžgarja.
[Šnuderl Makso] M. S.: Mariborski epigrami: Režiser. — Mariborski klopotec 1927, str. 23.	449
O. Sest je kot gost režiral »Ljubezen« A. Wildgansa — premiera 24. XI. 1926.
[Kreft Bratko] B. K.: »Balada o vojni in ljubezni«. — Ilustracija 1930, str. 215.
450
Delavski oder iz Ljubljane je gostoval 13. IV. 1930 v mariborskem gledališču z balado P. Raynala »Grob neznanega junaka«.
[Kumbatovič] Filip Kalan: Podoba mladega komedijanta. — Sodobnost 1936, str. 342—343.	451
Tudi o režiji B. Stupice v Mariboru 23. IV. 1932: M. Begovič, Brez tretjega.
Gostovanje dveh naših članov v Mariboru. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1935/36, str. 56.	452
O režiji C. Debevca v lastni dramatizaciji Bratov Karamazovih F. M. Dostoevskega — in E. Kralja v Molierovem Tartuifu. — Po Mariborskem Večemiku.
Letno poročilo o sezoni 1935/36 [ljubljanske opere]. — Gledališki list [Ljubljana — Opera] 1936/37, str. 98.	453
Tudi o- gostovanju v Mariboru ob koncu sezone 1935/36 s Seviljskim brivcem G. Rossinija.
Letno poročilo o sezoni 1936—37 [ljubljanske opere]. — Gledališki list [Ljubljana — Opera] 1937/38, str. 155.	454
Tudi o gostovanju v Mariboru 13. X. 1936 in 24. V. 1937 z Madame Butterfly G. Puccinija.
[Gorinšek Danilo] G.: Kdo je to? — Toti list 1938/39, št. 4, str. 7.	455
Bodica na gosta — tenorja (? M. Vlahoviča) v Verdijevem Trubadurju 1937/38.
Letno poročilo sezone 1938—39 [ljubljanske drame]. — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1939/40, str. 156. 456 Tudi o gostovanju v Mariboru 10.—13. II. 1939: I. Cankar, Hlapci in Kralj na Betajnovi.
Stari Rimljan v Mariboru. — Toti list 1940, št. 2, str. 11.	457
Pred gostovanjem Mrakove skupine iz Ljubljane v mariborskem gledališču 15. II. 1940 s tragedijo I. Mraka Stari Rimljan.
[Rudolf Branko] Br. R.: Ljubljančani na Linhartovi proslavi. — Obzorja 1940, str. 142.	458
O gostovanju ljubljanske drame na proslavi 150-letnice slovenskega gledališča v Mariboru 5. III. 1940 z Zupanovo Micko A. T. Linharta.
792.2
9.	Dramske predstave
792.2:041
a) Ponatisi letakov dramskih predstav
1919/20
Finžgar Franc Šaleški: Veriga. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 8.	459
4.	X. 1919. RSG 3440.
Schônthan Franz & Paul: Ugrabljene Sa-binke. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 12.	460
9.	X. 1919, RSG 3442.
Morré Karl: Revček Andrejček. — Maska 1920/21, str. 140.	461
10.	I. 1920, RSG 3457.
Ogrizovič Milan: Hasanaginica. — Zrnje 1920/21, str. 136.	462
7.	II. 1920, RSG, 3462.
Bach Ernst & Arnold Franz: Španska muha. — Zrnje 1920/21, str. 32.	463
27. rv. 1920, RSG 3478.
Vojnovič Ivo: Smrt majke Jugoviča. — Maska 1920/21, str. 79—80.	464
8.	VI. 1920, RSG 3484.
Vojnovič Ivo: Smrt majke Jugoviča. — Zrnje 1920/21, str. 31.	465
8. VI. 1920, RSG 3484.
1920/21
Costa Karl: Brat Martin. — Zrnje 1920/21, str. 39.	466
25.	IX. 1920, RSG 3490.
Schonherr Karl: Zemlja. — Maska 1920/ 1921, str. 79.	467
12. X. 1920, RSG 3493.
Schonherr Karl: Zemlja. — Zrnje 1920/21, str. 31, 40.	468
12. X. 1920, RSG 3493.
Thomas. Brandon: Charleyeva teta. — Maska 1920/21, str. 79.
21.	X. 1920, RSG 3494.
Thomas. Brandon: Charleyeva teta. — Zrnje 1920/21, str. 31.	470
21.	X. 1920, RSG 3494.
Shakespeare William: Sen kresne noči. — Maska 1920/21, str. 79.	469
23. X. 1920, RSG 3495.
Shakespeare William: Sen kresne noči. — Zrnje 1920/21, str. 32, 39.	472
23. X. 1920, RSG 3495.
Bach Ernst & Arnold Franz: Španska muha. — Maska 1920/21, str. 80.	473
8. XI. 1920 — gostovanje v Ptuju, RSG 3478.
Strindberg August: Smrtni ples (I. del). — Maska 1920/21, str. 112.	474
11.	XI. 1920, RSG 3496.
Strindberg August: Smrtni ples (I. del). — Zrnje 1920/21, str. 32, 40.	475
11. XI. 1920, RSG 3496.
Strindberg August: Vampir. (Smrtni ples,
11.	del.) — Maska 1920/21, str. 112.	476
12.	XI. 1920, RSG 3497.
Strindberg August: Vampir. (Smrtni ples,
11.	del.) — Zrnje 1920/21, str. 32, 40.
477
12.	XI. 1920, RSG 3497.
Cankar Ivan: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Maska 1920/21, str. 112.
478
25. XI. 1920, RSG 3498.
Cankar Ivan: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Zrnje 1920/21, str. 48.
479
25. XI. 1920, RSG 3498.
Lah Ivan: Noč na Hmeljniku. — Maska 1920/21, str. 112.	480
1.	xn. 1920, RSG 3499.
Lah Ivan: Noč na Hmeljniku. — Zrnje 1920/21, str. 64.	481
1. XII. 1920, RSG 3499.
Ibsen Henrik: Hedda Gabler. — Maska 1920/21, str. 140.	482
18. XII. 1920, RSG 3501.
Ibsen Henrik: Hedda Gabler. — Zrnje 1920/21, str. 72.	483
18.	XII. 1920, RSG 3501.
Molnar Ferenc: Vrag. — Maska 1920/21, str. 140.	484
23. XII. 1920, RSG 3502.
Molnar Ferenc: Vrag: — Zrnje 1920/21, str. 80.	485
23. XII. 1920, RSG 3502.
Lah Ivan: Pot v Betlehem. — Maska 1920 do 1921, str. 140.	486
25. XII. 1920, RSG 3503.
Lah Ivan: Pot v Betlehem. — Zrnje 1920 do 1921, str. 80.	487
25. XII. 1920, RSG 3503.
Linhart Anton Tomaž: Županova Micka.
—	Maska 1920/21, str. 140.	488
25. XII. 1920, RSG 3504.
Linhart Anton Tomaž: Županova Micka.
—	Zrnje 1920/21, str. 80.	489
25. XII. 1920, RSG 3504.
Petrovič Petar Pecija: Mrak. — Zrnje 1920/21, str. 96.	490
15.	I. 1921, RSG 3505.
Kadelburg Gustav & Blumenthal Oskar: Pri belem konjičku. — Maska 1920/21, str. 141.	491
19.	I. 1921, RSG 3506.
Kadelburg Gustav & Blumenthal Oskar: Pri belem konjičku. — Zrnje 1920/21, str. 104.	•	492
19. I. 1921, RSG 3506.
Halbe Max: Mladost. — Zrnje 1920/21, str. 120.	493
1. IX. 1921, RSG 3507.
Andreev Leonid Nikolaevič: Misel. — Zrnje 1920/21, str. 120.	494
12. II. 1921, RSG 3508.
Schönherr Karl: Otroška tragedija. — Zrnje 1920/21, str. 127.	495
19. II. 1921, RSG 3509.
Maeterlinck Maurice: Vsiljenka. — Zrnje 1920/21, str. 127.	496
21.	II. 1921, RSG 3510.
Moser Gustav: Knjižničar. — Zrnje 1920 do 1921, str. 136.	497
1. IH. 1921, RSG 3511.
Vojnovič Ivo: Ekvinokcijo. — Zrnje 1920 do 1921, s.tr. 144.	498
22.	III. 1921, RSG 3513.
Tolstoj Lev Nikolaevič (Bataille Henry): Vstajenje. — Zrnje 1920/21, str. 184.
499
27. III. 1921, RSG 3514.
Finžgar Franc Šaleški: Razvalina življenja. — Zrnje 1920/21, str. 160.	500
14.	IV. 1921, RSG 3516.
Samberk František Ferdinand: Ulica št. 15.
—	Zrnje 1920/21, str. 176.	501
30. IV. 1921, RSG 3517.
Sudermann Hermann: Tiha sreča. — Zrnje 1920/21, str. 176.	502
3.	V. 1921, RSG 3518.
Shaw George Bernard: Obrt gospe War-renove. — Zrnje 1920/21, str. 184.	503
7. V. 1921, RSG 3519.
Novačan Anton: Veleja. — Zrnje 1920/21, str. 183.	504
14. V. 1921, RSG 3520.
Michaëlis Sophus: Revolucijska svatba.
—	Zrnje 1920/21, str. 192.	505
21. V. 1921, RSG 3521.
Echegaray y Eizaguirre José: Galeotto. — Zrnje 1920/21, str. 200.	506
1. VI. 1921, RSG 3522.
Jurčič Josip (Govekar Fran): Deseti brat.
—	Zrnje 1920/21, str. 216.	507
12. VI. 1921, RSG 3523.
Remec Alojzij: Učiteljica Pavla. — Maska 1920/21, str. 149.	508
16.	VI. 1921, RSG 3524.
Remec Alojzij: Učiteljica Pavla. — Zrnje 1920/21, str. 216.	509
16. VI. 1921, RSG 3524.
Finžgar Franc Šaleški: Divji lovec. — Maska 1920/21, str. 150.	510
4.	Vir. 1921 — skupni nastop ljubljanske in mariborske drame ob kongresu združenja jugoslovanskih igralcev v Ljubljani.
1921/22
Čehov Anton Pavlovič: Striček Vanja. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 23, 85, 102.	511
5.	XI. 1921, RSG 3525.
Nušič Branislav: Svet. •—Drama [Maribor] 1921/22, str. 23, 44—45, 70, 85—86, 103.
512
6.	XI. 1921, RSG 3526.
Petrovič Petar Peci ja: Gozd. — Drama [Maribor] 1921/22,	str. 71,	87.	513
10.	XI. 1921, RSG 3527.
Ernst Otto: Vzgojitelj Lanovec. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 24, 44, 69.	514
17.	XI. 1921, RSG 3528.
Knoblauch Edward: Favn. — Drama [Maribor]	1921/22,	str.	23—24, 43, 87.	515
22.	XI. 1921, RSG 3529.
Strindberg August: Oče. — Drama [Maribor]	1921/22,	str.	24, 43,	71.	516
26.	XI. 1921, RSG 3530.
Cankar Ivan: Za narodov blagor. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 45, 70, 87—88, 104.	517
29. XII. 1921, RSG 3531.
Cankar Ivan (Skrbinšek Milan): Hlapec Jernej in njegova pravica. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 71, 86, 101—102.
518
11.	I. 1922, RSG 3532.
Becque Henri: Parižanka. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 87, 102.	519
27.	I. 1922, RSG 3533.
Majcen Stanko: Dediči velikega časa. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 88, 103.
520
31. I. 1922, RSG 3534.
Milčinski Fran: Volkašin. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 103—104.	521
8. II. 1922, RSG 3535.
Tolstoj Lev Nikolaevič (Milčinski Fran): Kjer ljubezen, tam Bog. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 104.	522
8. II. 1922, RSG 3536.
Ibsen Henrik: Sovražnik ljudstva. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 104.	523
14. II. 1922, RSG 3537.
1922/23
Gogol’ Nikolaj VasiFevič: Revizor. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 2, str. 1.	524
12.	IX. 1922, RSG 3550.
Nušič Branislav: Običan čovek. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 3, str. 1.	525
16. IX. 1922, RSG 3551.
Cankar Ivan: Hlapci. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 4, str. 1.	526
22.	IX. 1922, RSG 3552.
Schonherr Karl: Satan v ženski. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 5, str. 1.	527
V začetku oktobra 1922 ponovitev v isti zasedbi kot 21. V. 1920, RSG 3481.
Molière: Namišljeni bolnik. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 7, str. 1. 528
19. X. 1922, RSG 3553.
Lunaček Vladimir: Ilirci. ■—- Mariborski gledališki list 1922/23, št. 8, str. 1. 529
24. X. 1922, RSG 3554.
Andreev Leonid Nikolaevič: Dnevi našega življenja. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 10, str. 1.	530
11. XI. 1922, RSG 3555.
Jurič Marija - Zagorka: Jalnuševčani. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 12, str. 1.	531
7.	XII. 1922, RSG 3556.
Tucič Srdan: Golgota. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 13, str. 1.	532
16. XII. 1922, RSG 3557.
Remec Alojzij: Užitkarji. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 15, str. 1.
533
5. I. 1923, RSG 3559.
Petrovič Petar Peci ja: Čvor. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 17, str. 1.	534
23.	I. 1923, RSG 3560.
Areybašev Mihail Petrovič: Ljubosumje.
—	Mariborski gledališki list 1922/23,
št. 19, str. 1.	535
4.	II. 1923, RSG 3561.
Schonherr Karl: Ono. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 21, str. 2. 536
24.	II. 1923, RSG 3562.
Schiller Friedrich: Kovarstvo in ljubezen.
—	Mariborski gledališki list 1922/23,
št. 23, str. 1.	537
13.	III. 1923, RSG 3563.
Balucki Michal: Težke ribe. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 24, str. 1.
538
22. Ul. 1923, RSG 3564.
Strindberg August: Velika noč. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 26, str. 1.	539
1. IV. 1923, RSG 3565.
Suhovoi-Kobylin Aleksandr Vasil’evic: Svatba Krečinskega. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 27, str. 1.	540
19. IV. 1923, RSG 3566.
Zola Émile (Busnach Wiliam Bertrand & Gastineau Octave): Ubijač. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 28, str. 3.	541
1. V. 1923, RSG 3567.
Ogrizovič Milan: Hasanaginica. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 30, str. 3.	542
26. V. 1923, RSG 3568.
Bracco Roberto: Prava ljubezen. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 32, str. 1.	543
15.	VI. 1923, RSG 3569.
Molière: George Dandin. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 33, str. 1.
544
17. VI. 1923, RSG 3570.
1923/24
Molière: George Dandin ali Prevar j eni soprog. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 1, str. 1.	545
Konec septembra 1923 ponovitev v isti zasedbi kot 17. VI. 1923, RSG 3570.
Cankar Ivan: Kralj na Betajnovi. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 1, str. 1.	546
2.	X. 1923, RSG 3571.
Popovič Jovan Sterija: Rodoljupci. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 2, str. 1.	547
12.	X. 1923, RSG 3572.
Surgučev 11’ja: Jesenske gosli. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 3, str. 1.
548
3.	XI. 1923, RSG 3573.
Gogol’ Nikolaj VasiFevič: Ženitev. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 4, str. 1.	549
13.	XI. 1923, RSG 3574.
Thoma Ludwig: Magdalena. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 6, str. 1.	550
6. XII. 1923, RSG 3575.
Hasenclever Walter: Onstran življenja. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 7, str. 1.	551
5.	I. 1924, RSG 3577.
Balzac Honoré: Mercadet. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 8, str. 1.	552
5.	II. 1924, RSG 3579.
Milčinski Fran: Mogočni prstan. —■ Mariborski gledališki list 1923/24, št. 9, str. 1.	553
16.	II. 1924, RSG 3580.
Wied Gustav: 2X2 = 5. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 9, str. 3, 554
6.	III. 1924, RSG 3581.
1936/37
Shakespeare William: Sen kresne noči. — [Gledališki list Maribor] 1937, str. 16 do 17.	555
31. VII. 1937, RSG 3786.
1938/39
Shaw George Bernard: Hudičev učenec.
—	Gledališki list [Maribor] 1938/39,
št. 2, str. 1.	556
4.	X. 1938, RSG 3804.
Nušič Branislav: Pokojnik. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 3, str. 1. 557
8.	X. 1938, RSG 3805.
Štandeker Lojze: Prevara. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 5, str. 1. 558
12.	XI. 1938, RSG 3806.
Cankar Ivan: Kralj na Betajnovi. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 7, str. 1.	559
13.	xn. 1938, RSG 3807.
Bevk France: Partija šaha. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 11, str. 1. 560
18.	II. 1939, RSG 3810.
Nestroy Johann Nepomuk: Utopljenca. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 18, str. 1.	561
23.	V. 1939, RSG 3816.
792.2 : 82 (047)
b) Prikazi dramskih del
ANDREEV LEONID NIKOLAEVIC Borko Božidar: L. Anrejev: Dnevi našega življenja. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 10, str. 2—3.	562
Premiera 11. XI. 1922, RSG 3555.
ARCYBASEV MIHAIL PETROVIČ Borko B[ožidar]: Arcybašev: Ljubosumje.
—	Mariborski gledališki list 1922/23,
št. 19, str. 2—4.	563
Premiera 4. II. 1923, RSG 3561.
BALUCKI MICHAL
Borko Bfožidar]: M. Balucki: »Težke ribe«. — Mariborski gledališki list 1922 do 1923, št. 24, str. 2—\.	564
Premiera 22. III. 1923, RSG 3564.
BERSTL JULIUS
[Kovič Jože] Jo-kič: Julij Berstl: Dover-Calais. — Zrnje 1928, str. 22—23. 565
Premiera 18. XH. 1928, RSG 3664.
BEVK FRANCE
France Bevk: Partija šaha. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 11, str. 2—4.
566
Premiera 18. II. 1939, RSG 3810.
BRACCO ROBERTO Rehar Radivoj: Rob. Bracco: »Prava ljubezen«. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 32, str. 2—3.	567
Premiera 15. VI. 1923, RSG 3569.
Roberto Bracco — »Prava ljubezen«. — v: Turneja Bratina - Bukšekova 1923, str. 8.	568
CANKAR IVAN
Levstik Vlad[imir]: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Zrnje 1920/21, str. 46.
569
Premiera 25. XI. 1920, RSG 3498. — Iz Ljubljanskega zvona 1908, str. 125.
Škapin [Karl]: Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. — Zrnje 1920/21, str. 69—70.	570
Premiera 25. XI. 1920, RSG 3498.
[Borko Božidar] Ignotus: K Cankarjevemu »Pohujšanju v dolini šentflorjanski«.
—	Zrnje 1920/21, str. 84—86.	571
Premiera 25. XI. 1920, RSG 3498.
Skrbinšek Milan: Za narodov blagor. Komedija v štirih dejanjih. Spisal Ivan Cankar. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 29—32.	572
Premiera 29. XII. 1921, RSG 3531.
Skrbinšek Milan: Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica. /K odrski priredbi./ — Drama [Maribor] 1921/22, str. 52—57.	573
Premiera 11. I. 1922, RSG 3532.
[Glazer] Janko Glaser: Cankar: Hlapci.
—	Mariborski gledališki list 1922/23,
št. 4, str. 2—4.	574
Premiera 23. IX. 1922, RSG 3552.
[Glazer] Janko Glaser: Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 1, str. 2—4.	575
Premiera 2. X. 1923, RSG 3571.
[Glazer] Janko Glaser: Cankar: Hlapci. — Zrnje 1928, str. 3—5.	576
Premiera 6. X. 1928, RSG 3659. — Ponatis iz Mariborskega gledališkega lista 1922/23, gl. št. 574.
Vodušek Božo: Cankarjev »Kralj na Betajnovi«. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 7, str. 2—3.	577
Premiera 13. XII. 1938, RSG 3807.
Ivan Cankar: »Kralj na Betajnovi«. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 7, str. 3—4.	578
Premiera 13. XII. 1938, RSG 3807.
CEHOV ANTON PAVLOVIČ
Skrbinšek Milan: Striček Vanja. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 6—8.	579
Premiera 5. XI. 1921, RSG 3525.
A. P. Cehov: Češnjev vrt. — Mariborski gledališki list, št. 10, str. 5—7.	580
Ob gostovanju Hudožestvenikov v Mariboru spomladi 1924.
DICKENS CHARLES
Charles Dickenns: Življenjski boj. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 10, str. 7—8.	581
Ob gostovanju Hudožestvenikov v Mariboru spomladi 1924. — Po ljubljanskem Gledališkem listu.
DOSTOEVSKIJ FEDOR MIHAJLOVIC Dostojevski j: Selo Stepančikovo. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 10, str. 3—4.	582
Ob gostovanju Hudožestvenikov v Mariboru spomladi 1924. — Po ljubljanskem Gledališkem listu.
ECHEGARAY Y EIZAGUIRRE JOSÉ Ivanovič-Mecger Antun: Don José Eché-garay. /K uprizoritvi njegovega »Ga-leottW — Zrnje 1920/21, str. 196—197.
583
Premiera 1. VI. 1921, RSG 3522.
ERNST OTTO
Skrbinšek Milan: Vzgojitelj Lanovec. Komedija v treh dejanjih. Spisal Otto Ernst. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 18.	584
Premiera 7. XI. 1921, RSG 3528.
FINŽGAR FRANC ŠALEŠKI Lenard Leop[old]: K reprizi »Verige«. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 10.
585
Premiera 4. X. 1919, RSG 3440.
Rehar Radivoj: Prisiljen zakon. /Nekaj misli ob Finžgarjevi drami »Razvalina življenja«./ — Zrnje 1920/21, str. 174 do 175.	586
Premiera 14. IV. 1921, RSG 3516.
FULDA LUDWIG
Kovič J[ože]: Ludvik Fulda: »Ognjenik«. — Zrnje 1928, str. 13—14.	587
Premiera 6. V. 1926, ponovitve tudi v sezoni 1928/29 z neznatno spremembo v igralski zasedbi; RSG 3617.
GÉRALDY PAUL
Beaupian Robert: Paul Géraldy: Robert et Marianne. — Zrnje 1928, str. 15.	588
Premiera 27. X. 1928, RSG 3662.
GOGOL’ NIKOLAJ VASIL’EVlC Dolar Anten: Gogoljev Revizor. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 2, str. 2—4.	589
Premiera 12. IX. 1922, RSG 3550.
GUITRY SACHA
[Kovič Jože] Jo-kič: Sacha Guitry: »Moj oče je imel prav«. — Zrnje 1928, str. 5—6.	590
Premiera 7. X. 1928, RSG 3660.
HALBE MAX
[Švagelj Ljudevit] Lj. Š.: Halbejeva drama »Mladost«. — Zrnje 1920/21, stran 112.	591
Premiera 1. II. 1921, RSG 3507.
HASENCLEVER WALTER Borko B[ožidar]: O Hasencleverju in njegovi drami »Onstran življenja«. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 7, str. 2—5.	592
Premiera 5. I. 1924, RSG 3577.
JURClC JOSIP
[Strmšek Pavel?]: Zgodovinsko ozadje ža-lodgre »Tugomer«. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 2—4.	593
Premiera 27. IX. 1919, RSG 3437.
JURIČ MARIJA - ZAGORKA
Stabčj Jože: Marija Jurič: Jalnuševčani.
—	Mariborski gledališki list 1922/23,
št. 12, str. 2—3.	594
Premiera 7. XII. 1922, RSG 3556.
KNOBLAUCH EDWARD [Skrbinšek Milan] M. S.: Favn. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 19.	595
Premiera 22. XI. 1921, RSG 3529.
KVAPIL JAROSLAV [Kovič Jože] Jo-kič: Jaroslav Kvapil: Oblaki. — Zrnje 1928, str. 20—21. 596 Premiera 17. XI. 1928, RSG 3663.
LAH IVAN
Lah Ivan: Zgodovinsko ozadje »Noči na Hmeljniku«. — Zrnje 1920/21, str. 53 do 55.	597
Premiera 1. XII. 1920, RSG 3499.
LUNAČEK VLADIMIR
Ribarič Josip: Vladimir Lunaček: Ilirci.
—	Mariborski	gledališki list 1922/23,
št. 8, str. 2—4.	598
Premiera 24. X. 1922, RSG 3554.
MAETERLINCK MAURICE [Škapin Karl] X.: Vsiljenka. — Zrnje 1920 do 1921, str. 126—127.	599
Premiera 21. II. 1921, RSG 3510.
MAJCEN STANKO
Koblar F[rance]: Stanko Majcen: »Kašlja«. — Zrnje 1920/21, str. 148—150.
600
Premiera 10. III. 1921, RSG 3512.
Kovič [Jože] Joško: Dediči velikega časa.
—	Drama [Maribor] 1921/22, str. 91
do 93.	601
Premiera 31. I. 1922, RSG 3534.
MICHAËLIS SOPHUS Ivanovič-Mecger Antun: Sophus Micha-elis. /K uprizoritvi njegove »Revolucijske svatbe«./ — Zrnje 1920/21, str. 187—188.	602
Premiera 21. V. 1921, RSG 3521.
MILČINSKI FRAN
Šniuderl Makso: Fr. Milčinski: Mogočni prstan. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 9, str. 2—3.	603
Premiera 16. II. 1924, RSG 3580.
NUSlC BRANISLAV Rehar Radivoj: B. Nušič: Običan čovek. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 3, str. 2—4.	604
Premiera 16. IX. 1922, RSG 3551.
Branislav Nušič: Pokojnik. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 3, str. 2—4.
605
Premiera 8. X. 1938, RSG 3805.
PETROVIČ PETAR PECIJA Škerl Silvester: Petar Petrovič: Gozd. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 75—77.
606
Premiera 10. XI. 1921, RSG 3527.
[Vauhnik] Miloš V.: Cvor /Vozel/. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 17,
Premiera 23. I. 1923, RSG 3560.
str. 2—3.	607
REMEC ALOJZIJ
Ivanovič-Mecger Antun: Alojzij Remec: »Učiteljica Pavla-«. /K uprizoritvi v Narodnem gledališču./ — Zrnje 1920 do 21, str. 213—215.	608
Premiera 16. W. 1921, RSG 3524.
Stabej Jože: Alojzij Remec: Užitkarji. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 15, str. 2—3.	609
Premiera 5. I. 1923, RSG 3559.
SCHILLER FRIEDRICH [Glazer] Janko Glaser: Schiller: Kovarstvo in ljubezen. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 23, str. 2—4.	610
Premiera 13. m. 1923, RSG 3563.
SCHOHNERR KARL
[Škapin Karl] X.: Otroška tragedija. — Zrnje 1920/21, str. 126.	611
Premiera 19. II. 1921, RSG 3509.
Škapin K[arl]: Karel Schonherr: »Satan v ženski« /Der Weibsteufel/. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 5, str. 2—4.	612
Ponovitev v začetku oktobra 1922 v isti zasedbi kot na premieri 21. V. 1920, RSG 3481.
Borko B[ožidar]: K. Schonherr: Ono. — Mariborski gledališki ilst 1922/23, št. 21, str. 3—6.	613
Premiera 24. II. 1923, RSG 3562.
Borko B[ožidar]: K. Schonherr: Ono. — v: Turneja Bratina - Bukšekova 1923, str. 2—3	614
[Borko Božidar]: Vsebina drame K. Schön-herrja »Ono«. — v: Turneja Bratina-Bukšekova 1923, str. 3—4.	615
Po članku v Mariborskem gledališkem listu 1922/23, gl. št. 613.
SCHÖNTHAN FRANZ & PAUL
Nučič Hinko: Ugrabljene Sabinke. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 11.	616
Premiera 9. X. 1919, RSG 3442.
SHAKESPEARE WILLIAM
Shakespeare, »Sen kresne noči«. — Zrnje 1920/21, str. 29—30.	617
Premiera 23. X. 1920, RSG 3495.
[Košič] Milan Kosič: Kratka vsebina komedije Sen kresne noči. — [Gledališki list Maribor] 1937, str. 3—6. 618
Premiera 31. VII. 1937, RSG 3787. .
SHAW GEORGE BERNARD
George Bernard Shaw: Hudičev učenec. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 2, str. 2—3.	619
Premiera 4. X. 1938, RSG 3804.
STRINDBERG AUGUST
Skrbinšek M[ilan]: »Smrtni ples« /Vampir/. — Zrnje 1920/21, str. 28—29.	620
Premiera 11. XI. 1920, RSG 3496.
Škerl Silvester: Ambijent in postranski ljudje v »Očetu«. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 32—35.	621
Premiera 26. XI. 1921, RSG 3530.
Dolar Anton: August Strindberg: Velika noč. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 26, str. 2—3.	622
Premiera 1. IV. 1923, RSG 3565.
SUDERMANN HERMANN
Bratina Valo: Hermann Sudermann. /K uprizoritvi »Tihe sreče«./ — Zrnje 1920/21, str. 178—179.	623
Premiera 3. V. 1921, RSG 3518.
SUHOVO-KOBYLIN ALEKSANDR
VASIL’EVlC
[Borko Božidar] B. B.: Svatba Krečin-skega. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 27, str. 3—4.	624
Premiera 19. IV. 1923, RSG 3566.
SURGUCEV IL’JA
Borko B[ožidar]: Surgučev: »Jesenske gosli«. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 3, str. 3—4.	625
Premiera 3. XI. 1923, RSG 3573.
ŠNUDERL MAKSO
Mariborski epigrami. [M. Šnuderlu ob »Lopovščinah«.] — Toti list 1938/39, št. 2, str. 7.	626
Premiera 27. XI. 1937, RSG 3792.
ŠTANDEKER LOJZE
Kralj Vladimir: Dve kmečki drami iz Prlekije. — Obzorja 1938, str. 381—387.
627
Druga — »Prevara« L. Standekerja — je bila uprizorjena v mariborskem gledališču 12. XI. 1938, RSG 3806.
[Rehar Radivoj] R.: Štandeker: Prevara.
—	Gledališki list [Maribor] 1938/39,
št. 5, str. 2—3.	628
Premiera 12. XI. 1938, RSG 3806.
THOMA LUDWIG
Borko B[ožidar]: L. Thoma: »Magdalena«.
—	Mariborski gledališki list 1923/24,
št. 6, str. 2—4.	629
Premiera 6. XII. 1923, RSG 3575.
WIED GUSTAV
Kovič J[ože]: 2X2 = 5. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 9, str. 3—4.
630
Premiera 6. HI. 1924, RSG 3581.
ZOLA ÉMILE
Borko B[ožidar]: »Ubijač« [v dramatizaciji W. B. Busnacha in O. Gastineau-ja]. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 28, str. 4—8.	631
Premiera 1. V. 1923, RSG 3567.
Kovič [Jože] Joško: Emile Zola: Thérèse Raquin. — Zrnje 1928, str. 12—13.
632
Premiera 24. X. 1928, RSG 3661.
792.2:82(084.1)
c)	Slike dramatikov
CANKAR IVAN
—	Zrnje 1920/21, str. 50.	633
Ob uprizoritvi Pohujšanja 25. XI. 1920.
—	Mariborski gledališki list 1922/23, št. 4,
str. 2.	634
Ob uprizoritvi Hlapca Jerneja 22. IX. 1922.
—	Zrmje 1928, str. 2.	635
Ob uprizoritvi Hlapcev 6. X. 1928.
FINŽGAR FRANC SALEŽKI
—	Zrnje	1920/21,	str.	154.	636
Ob uprizoritvi Razvaline življenja 14. IV. 1921.
LAH IVAN
—	Zrnje	1920/21,	str.	58.	637
Ob uprizoritvi Noči na Hmeljniku 1. XII. 1920.
SHAKESPEARE WILLIAM
—	Zrnje	1920/21,	str.	195.	638
Ob uprizoritvi Sna kresne noči 23. X. 1920
in izdaji Zupančičevega prevoda te drame.
792.2:82(092)
d)	Prikazi dramatikov
ANDREEV LEONID NIKOLAEVlC [Rehar Radivoj] R.: Leonid Andrejev. /K uprizoritvi drame »Misel« na našem odru./ — Zrnje 1920/21, str. 118.	639
Premiera 12. II. 1921, RSG 3508.
BALZAC HONORÉ
[Borko Božidar] B. B.: Honoré de Balzac. (Balzac kot človek. — Balzac kot pisatelj. — Balzacov »Mercadet«.) — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 8, str. 2—3.	640
Premiera 5. II. 1924, RSG 3579.
BECQUE HENRI
Škerl S[isvester]: Henri Becque. /K premieri »Parižanke«./ — Drama [Maribor] 1921/22, str. 80—82.	641
Premiera 27. I. 1922, RSG 3533. — Po članku
S.	Lopeza.
FINŽGAR FRANC ŠALEŠKI Lah Ivani: »Veriga«. (Finžgar — ljudski dramatik.) — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 2.	642
Premiera 4. X. 1919, RSG 3440.
[Rehar Radivoj] -r-: F. S. Finžgar. [Ob uprizoritvi »Razvaline življenja«.] — Zrnje 1920/21, str. 155—156.	643
Premiera 14. TV. 1921, RSG 3516.
Nučič Hinko: F. S. Finžgar kot dramatik. /K uprizoritvi »Razvaline življenja«./
—	Zrnje 1920/21, str. 156—157.	644
Premiera 14. IV. 1921, RSG 3516.
GOGOL’ NIKOLAJ VASIL’EVIC Borko B[ožidar]: N. V. Gogolj: »Ženitev«.
—	Mariborski gledališki list 1923/24,
št. 4, str. 2—4.	645
Premiera 13. XI. 1923, RSG 3574.
GOVEKAR FRAN
Ivanovič-Mecger Antun: Fran Govekar. [Ob dramatizaciji »Desetega brata« J. Jurčiča.] — Zrnje 1920/21, str. 211 do 212.	646
Premiera 12. VI. 1921, RSG 3523.
HALBE MAX
Ivanovič-Mecger Antun: Makso Halbe. Prigodom premjere njegove »Mladosti«. — Zrnje 1920/21, str. 111—112.
647
Premiera 1. II. 1921, RSG 3507.
HEBBEL FRIEDRICH Nučič Hinko: Friderik Hebbel. /K uprizoritvi »Marije Magdalene« na našem odru./ — Zrnje 1920/21, str. 7—8.	648
Premiera 5. X. 1920, RSG 3492.
IBSEN HENRIK
[Rehar Radivoj] R.: Henrik Ibsen. /K uprizoritvi »Hedde Gabler« na našem odru./ —• Zrnje 1920/21, str. 63—64.
649
Premiera 18. XII. 1920, RSG 3501.
Škerl S[ilvester]: Henrik Ibsen. [Ob drami »Sovražnik ljudstva«.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 10—13.	650
Premiera 14. II. 1922, RSG 3537.
JURClC JOSIP
[Kovačič Maks] M. Kovačič: Josip Jurčič. /K uprizoritvi »Desetega brata«./ — Zrnje 1920/21, str. 210—211.	651
Premiera 12. VI. 1921, RSG 3523.
LAH IVAN
[Praznik Tine?] P.: Dr. Ivan Lah. [Ob uprizoritvi »Noči na Hmeljniku.] — Zrnje 1920/21, str. 59.	652
Premiera 1. XII. 1920, RSG 3499.
LINHART ANTON TOMAŽ [Praznik Tine?] P.: Anton Linhart in njegova igra »Zupanova Micka«. — Zrnje 1920/21, str. 86—87.	653
Premiera 25. XH. 1920, RSG 3504.
MAETERLINCK MAURICE Maurice Maeterlinck. [Ob uprizoritvi »Vsiljenke«.] — Zrnje 1920/21, str. 127.
654
Premiera 21. II. 1921, RSG 3510.
MOLIÈRE
Šnuderl Makso: Molière. /K tristoletnici./ [Proslava v mariborskem gledališču z uprizoritvijo »Skopuha«.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 67—68.	655
Premiera 17. III. 1922, RSG 3540.
Moličrova tristoletnica rojstva [v mariborskem gledališču: Skopuh]. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 68.	656
Premiera 17. ni. 1922, RSG 3540.
Molière. [Proslava v mariborskem gledališču z uprizoritvijo »Skopuha«.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 84—85.
657
Oto okrožnici pokrajinskega namestnika I. Hribarja o proslavi Molièrove 300-letnice. Šilih Gustav: Molière: Namišljeni bolnik. —■ Mariborski gledališki list 1922/23, št. 7, str. 2—4.	658
Premiera 19. X. 1922, RSG 3553.
Kovič J[ože]: Molière: George Dandin. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 33, str. 2—3.	659
Premiera 17. VI. 1923, RSG 3570.
Skok Fr[anc]: Molière: George Dandin. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 1, str. 4.	660
Premiera 17. VI. 1923, RSG 3570.
NESTROY JOHANN NEPOMUK
Nestroy. [Ob uprizoritvi »Utopljenca«.] — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 18, str. 2—3.	661
Premiera 23. V. 1939, RSG 3816.
NOVAČAN ANTON
[Švagelj Ljudevit] Lj. -lj: Dr. Anton Novačan. /K uprizoritvi »Veleje«./ — Zrnje 1920/21, str. 183.	662
Premiera 14. V. 1921, RSG 3520.
NUSlC BRANISLAV
[Delak Ferdo] D-k: Branislav Nušič. [Ob uprizoritvi »Običnog čoveka«.] — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 3, str. 4.	663
Premiera 16. IX. 1922, RSG 3551.
OGRIZOVIČ MILAN
Ivanovič-Mecger Antun: Milan Ogrizovič. /Prigodom ovogodlšnje reprize »Ha-sanaginice«./ —■ Zrnje 1920/21, str. 133 do 134.	664
Premiera 7. II. 1920, RSG 3462.
Ivanovič-Mecger Antun: Milan Ogrizovič. [Ob uprizoritvi »Hasanaginice«.] — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 30, str. 6—7.	665
Premiera 26. V. 1923, RSG 3568. — Ponatis iz Zrnja 1920/21, gl. št. 664.
PETROVIČ PETAR PECIJA
Ivanovič-Mecger Antun: Petar /Peci j a/ Petrovič. Prigodom njegovega »Mraka« u našem kazalištu. — Zrnje 1920/21, str. 102—104.	666
Premiera 15. I. 1921, RSG 3505.
POPOVIČ JOVAN STERIJA
Bogdanovič [Milan V.]: Jovan St. Popovič /1806'—-1856/. [Ob uprizoritvi komedije »Rodoljupci«.] — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 2, str. 3—4.	667
Premiera 12. X. 1923, RSG 3572.
SCHÜNHERR KARL
Skrbinšek M[ilan]: Karel Schonherr. /K uprizoritvi »Zemlja« na našem odru./
—	Zrnje 1920/21, str. 15.	668
Premiera 12. X. 1920, RSG 3493.
[Kovič Jože] J. K.: Karel Schonherr. [Ob uprizoritvi drame »Ono«.] — Mariborski list 1922/23, št. 5, str. 4.	669
Premiera 24. II. 1923, RSG 3562.
[Borko Božidar] B.: K. Schonherr. [Ob uprizoritvi drame »Ono«.] — v: Turneja Bratina-Bukšekova 1923, str. 5—6.	670
SHAKESPEARE WILLIAM
Nučič Hinko: William Shakespeare. /K uprizoritvi bajke »Sen kresne noči«./
—	Zrnje 1920/21, str. 14.	671
Prgmiera 23. X. 1920, RSG 3495.
SHAW GEORGE BERNARD
[Škapin Karl?] -X: Bernard Shaw. /K uprizoritvi »Obrti gospe Warrenove«./ — Zrnje 1920/21, str. 180—181.	672
Premiera 7. V. 1921, RSG 3519.
STRINDBERG AUGUST
Avgust Strindberg. [Ob uprizoritvi ’►Smrtnega plesa«.] — Zrnje 1920/21, str. 38.
673
Premiera 11. XI. 1920, RSG 3496.
TUCIC SRDAN
Stabej Jože: Srgjan Tucic: Golgota. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 13, str. 2—3.	674
Premiera 16. Xn. 1922, RSG 3557.
VOJNOVIČ IVO
Ivanovič-Mecger Antun: Ive Vojnovič. [Ob uprizoritvi »Ekvinokcija«.] — Zrnje 1920/21, str. 75—76.	675
Premiera 22. III. 1921, RSG 3513.
Ivanovič-Mecger Antun: Ive Vojnoviča »Tetralogija Majke«. [Ob uprizoritvi »Ekvinokcija«.] — Zrnje 1920/21, str. 140—142.	676
Premiera 22. m. 1921, RSG 3513.
792.2.091(047)
e)	Poročila
o dramskih uprizoritvah
1922/23
[Borko Božidar] B. B.: Mariborska drama v sezoni 1922/23. — Dom in svet 1923, str. 303—304.	677
0_ problemu in krizi provincialnega gledališča v Mariboru, o repertoarju z oznako »ljudska drama«, o režiserju v. Bratini in o igralcih, posebej o J. Jermanu, V. Janku, A. Harastoviču in E. Kraljevi.
Izvlečki iz nekaterih kritik o uprizoritvah [drame K. Schönherrja »Ono«] mariborskega gledališča. — Gostovanje v Celju. —• v: Turneja Bratina - Bukše-kova 1923, str. 4—5.	678
Iz kritik B. Borka, K. Škapina, M. Černiča in S. Tomana v Taboru, Jutru in Novi dobi. — Premiera 24. H. 1923, RSG 3562.
[Borko Božidar] B. B.: Uprizoritev v Mariboru [komedije R. Bracca »Prava ljubezen«]. — v: Turneja Bratina-Bukšekova 1923, str. 8.	679
Iz poročila v Taboru 20. VI. 1923. — Premiera 15. VI. 1923, RSG 3569.
1924/25
Borko Bfožidar]: Mariborska drama. — Kritika 1925, str. 93—95.	680
Pregled 6-letnega dela, poročilo o uprizoritvah v sezoni 1924/25 s poudarkom na
dramah: I. Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski in W. Shakespeare: Hamlet; o režiserjih V. Bratini, J. Koviču in R. Železniku ter o igralcih na splošno.
[Kocjančič] Karlo Kocjančič: Ker so ma-borskemu gledališču prepovedali uprizoritev Cerkvenikove drame » V vrtincu«. — Mladina 1925/26, str. 100 do 104.	681
Polemika po premieri 24. I. 1925, RSG 3595.
1925/26
Borko B[ožidar]: Mariborska drama. — Ljubljanski zvon 1926, str. 397—400.
682
Splošno o problemu vklapljanja mariborskega gledališča v narodno kulturo; o uprizorjenih delih v sezoni 1925/26: A. Remec: Zakleti grad, F. Grillparzer: Prababica, M. Mell: Igra apostolov, B. Nušič: Sumljiva oseba, H. Bolten-Baeckers : Trnjulčica, Molière: George Dandin in Žlahtni meščan, F. Milčinski (ps. J. Dolinar): Cigani, I. Cankar (M. Skrbinšek): Hlapec Jernej in njegova pravica, C. Goldoni: Sluga dveh gospodov, W. Shakespeare: Beneški trgovec: o režiserjih V. Bratini, J. Koviču in R. Železniku ter o igralcih, predvsem o V. Bratini in B. Bukšekovi.
Škerl Silvester: K premieri Cerkvenikove drame »Greh« na mariborskem odru. — Razgled [Praga] 1926, št. 2, str. 8—9.
683
Splošno o dramah A. Cerkvenika ter posebej o uprizoritvi v režiji V. Bratine in o igralskih stvaritvah V. Bratine, B. Buk-šekove, E. Groma in R. Železnika. — Premiera 4. v. 1926, RSG 3616.
Sušnik Fr[anc]: Mariborski teater. — Mariborski klopotec 1927, str. 22—23. 684 Bodice na repertoar v sezoni 1925/26 in na izvedbo: B. Bukšekova, E. Grom, J. Kovič, P. Rasberger, Z. Rogoz, E. Starčeva in R. Železnik.
1926/27
[Sušnik Franc] Dr. F. S.: Mariborska drama 1926—27. — Dom in svet 1927, str. 288.	685
Pregled uprizoritev in splošno o izvedbi.
Šnuderl M[akso]: Mariborska drama. — Ljubljanski zvon 1928, str. 61—63.	686
Pretres repertoarja in uprizoritev v začetku sezone 1927/28: N. V. Gogol’: Revizor, G. B. Shaw: Pygmalion, A. T. Averčenko: Igra s smrtjo, W. Shakespeare: Kar hočete, J. Jurčič (F. Govekar): Rokovnjači; o režijah R. Pregarca, V. Skrbinška, O. Šesta in R. Železnika ter o igralskih stvaritvah, zlasti J. Daneša, E. Kraljeve in V. Skrbinška.
Šnuderl M[akso]: Mariborska drama. — Ljubljanski zvon 1928, str. 318—319.
1927/28
O uprizorjenih delih in izvedbi v drugem delu sezone 1927/28: D. Signorini: Živijo tatovi, F. Wedekind: Glasba, M. Predic: Polkovnik Jelič, J. Hasek (M. Brod & H. Reimann): Dobri vojak Svejk, A. Leskovec: Dva bregova; o režijah J. Koviča in R. Pregarca ter o igralskih stvaritvah, zlasti J. Danesa, P. Koviča, A. Kovačičeve in V. Skrbinška.
Snuderl M[akso]: Mariborska drama. — Ljubljanski zvon 1928, str. 575—576.
688
Pretres uprizoritev v zadnjem trimesečju sezone 1927/28: L. N. Tolstoj (F. Nizière): Kreutzerjeva sonata, G. A. Caillavet — R. Fiers — E. Rey: Lepa pustolovščina, W. Shakespeare: Othello, B. Nušič: Svet, F. M. Dostoevskij (B. Putjata): Idiot; o režijah J. Koviča in R. Pregarca ter o igralskih stvaritvah, zlasti E. Kraljeve, R. Pregarca in V. Skrbinška.
1928/29
Snuderl Mfakso]: Mariborska drama v jesenski sezoni [1928/29], — Ljubljanski zvon 1929, str. 61—'63.	689
Pretres uprizoritev: I. Cankar: Hlapci, S. Guitry: Moj oče je imel prav, P. Géraldy: Robert in Marijana, L. Fulda: Ognjenik, E. Zola: Thérèse Raquin, J. Kvapil: Oblaki,
J.	Berstl: Dower - Calais; o režijah J. Koviča in J. Rakuše ter o igralskih stvaritvah, zlasti E. Kraljeve, J. Rakuše in V. Skrbinška.
Snuderl M[akso]: Mariborska drama. Zimska sezona [1928/29], — Ljubljanski zvon 1929, str. 319—320.	690
O uprizorjenih delih: H. Ibsen: Divja raca, W. Shakespeare; Romeo in Julija, M. Krleža: V agoniji, D. Nlccodemi: Učiteljica; o režijah J. Koviča in R. Pregarca ter o igralskih stvaritvah, zlasti E. Kraljeve, R. Pregarca, J. Rakuše in V. Skrbinška.
Snuderl M[akso]: Mariborska drama. Spomladni del sezone [1928/29], — Ljubljanski zvon 1929, str. 512.	691
O uprizorjenih delih: H. Bernstein: Tat, B. Veiller: Proces Mary Dugan, E. Cormon — E. Grangé: Oče Boštjan, L. Fodor: Cerkvena miš; o režijah J. Koviča in R. Pregarca ter o igralki-gostji V. Podgorski.
1929/30
[Teplÿ Bogo] Talpa: Mariborsko1 gledališče. — Svoboda 1929, str. 281.	692
O proslavi 10-letniee, o uprizorjenih delih v mesecu oktobru 1929: I. Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, M. Mater-linck: Stilmondski župan, L. Fodor: Cerkvena miš; o režiji J. Koviča in igralcih J. Koviču, D. Savinovi in V. Skrbinšku.
Snuderl M[akso]: Mariborska drama. Zimska sezona [1929/30]: — Ljubljanski zvon 1930, str. 62—64.	693
O uprizorjenih delih: I. pankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, M. Maeterlinck: Stilmondski župan, Klabund: Krog s kredo, G. Zapolska : Morala gospe Dulske, R. Dobovišek: Radikalna kura; o režijah
J. Koviča in M. Skrbinška ter o igralskih izvedbah, zlasti E. Groma, J. Koviča in
V.	Skrbinška.
Snuderl M[akso]: Mariborska drama. Zimsko četrtletje [sezone 1929/30]. — Ljubljanski zvon 1930, str. 315—316.
694
O uprizorjenih delih: S. Przybyszewski: Sneg, A. Lorde — P. Chaine: Naš gospod župnik; o režiserju J. Koviču in igralcu J. Danešu ob 20-letnici umetniškega dela.
Strmšek P[avel]: »Duhovna rast mariborskega gledališča v slovensko kulturo-«. — Ljubljanski zvon 1930, str. 316—318.	695
Replika na članek M. šnuderla' v Ljubljanskem zvonu 1930, gl. št. 693. — O delu slovenskega gledališča v Mariboru ob 10-let-nici, predvsem o uprizorjenih delih.
1930/31
Trdina Silva: Mariborsko gledališče. Sezona 1930./31. [Od oktobra do decembra.] — Modra ptica 1930/31, str. 219 do 221.	696
O uprizorjenih delih: w. Shakespeare: Sen kresne noči, B. Nušič: Gospa ministrovka,
W.	S. Maugham: Sveti plamen, L. N. Andreev: Dnevi našega življenja. G. Raeder: Aladin, M. Achard: Življenje je lepo; o režijah J. Koviča, V. Skrbinška in H. Tomašiča. ter o igralskih izvedbah S. Dragu-tinovičeve, M. Furijana, J. Koviča, P. Koviča, E. Kraljeve. R. Nakrsta, D. Savinove, V. Skrbinška, E. Starčeve in L. Sturmove.
Trdina Silva: Mariborsko gledališče. Sezona 1930./31. [Od januarja do marca.] — Modra ptica 1930/31, str. 253—255.
697
O uprizorjenih delih: F. Wedekind: Duh zemlje, E. Bach — F. Arnold: Odgodena noč, G. B. Shaw: Ljubimec, L. Frank: Karel in Ana, F. S. Finžgar: Veriga, R. Rehar: Učlovečenje; o režijah J. Koviča, V. Skrbinška, H. Tomašiča in S. Tbuhoviča ter o igralskih izvedbah F. Blaža, S. Dra-gutinovičeve, M. Furijana, E. Groma, P. Koviča, E. Kraljeve, P. Rasbergerja. D. Savinove, V. Skrbinška in F. Tovornika.
Trdina Silva. Mariborsko gledališče. Sezona 1930./31. [Od aprila do junija.] —• ■ Modra ptica 1930/31, str. 286.	698
O uprizorjenih delih: A. P. Antoine: Leseni konji, S. Sirola: Začarana žaba, S. Grum: Dogodek v mestu Gogi, M. Skrbinšek: Labirint; o režijah J. Koviča, V. Skrbinška in H. Tomašiča ter o igralskih izvedbah E. Barbičeve, F. Blaža, S. Dragu-tinovičeve, M. Furijana, J. Koviča, E. Kraljeve, D. Savinove, V. Skrbinška, E. Starčeve, H. Tomašiča in M. Zakrajškove.
Ocvirk Anton: Mariborsko gledališče [v sezoni 1930/31]. — Ljubljanski zvon 1931, str. 372—375.	699
Splošno o mariborskem gledališču: nima jasno začrtane idejne smeri; o uprizorjenih delih: L. Frank: Karel in Ana, R. Rehar:
Učlovečenje, I. Kalman: Cirkuška princesa; o režijah J. Koviča in H. Tomašiča ter o igralskih stvaritvah E. Kraljeve in V. Skrbinška.
1931/32
Trdina Silva: Mariborsko gledališče. Sezona 1931./32. — Modra ptica 1931/32, str. 93.	700
O uprizorjenih delih: B. Jonson: Volpone, L. Anzengruber: Slaba vest; o režijah J. Koviča in B. Krefta ter o igralskih stvaritvah M. Furijana, A. Harastoviča, E. Kraljeve, V. Skrbinška, E. Starčeve in P. Udo-vičeve.
[Teply Bogo] Talpa: Rudolf Golouh, Groteska sedanjosti. — Svoboda 1932, str. 111.	701
O krstni predstavi v mariborskem gledališču 6. II. 1932, RSG 3712.
1932/33
Trdina Silva: Mariborsko gledališče. Sezona 1932./33. [Prve predstave.] — Modra ptica 1931/32, str. 350.	702
O uprizorjenih delih: I. Cankar: Za narodov blagor in C. Goldoni: Zvedave ženske; o režiji J. Koviča in na splošno o igralski izvedbi.
Trdina Silva: Mariborsko gledališče. Sezona 1932/3 [dalje o predstavah v oktobru]. — Modra ptica 1932/33, str. 26.
703
O uprizoritvi veseloigre C. Golarja »Dve nevesti«, o režiji J. Koviča ter o igralskih stvaritvah P. Koviča in V. Skrbinška.
Trdina Silva: Mariborsko gledališče. Sezona 1932/3 [predstave v novembru].
—	Modra ptica 1932/33, str. 62—*63.	704
O uprizorjenih delih: B. Kreft: Celjski grofje, B. Nušič: Gospa ministrovka, M. Mayo Moje dete: o režijah J. Koviča in Tomašiča ter na splošno o igralski izvedbi.
[Trdina Silva]: Mariborsko gledališče. [Sezona 1932/33, predstave v januarju.]
—	Modra ptica 1932/33, str. 126—127.
705
O uprizorjenih delih: W. Busch — L. Günther: Maks in Moric, A. N. Ostrovskij: Nevihta; o dirigentu P. Rasbergerju, režiserju J. Koviču ter igralskih izvedbah J. Daneša, A. Harastoviča, E. Kraljeve, E. Starčeve in P. Udovičeve.
[Trdina] Silva Trdinova: Ob zaključku mariborske drame v sezoni 1932733. — Ljubljanski zvon 1933, str. 635—637.
706
Pregled uprizorjenih del, o delu režiserjev
K.	Bachmanna, J. Koviča, V. Skrbinška in H. Tomašiča ter o stvaritvah igralcev J. Daneša, Š. Dragutinovičeve, M. Furijana, E. Groma, P. Koviča, E. Kraljeve, M. Mlekuševe, V. Skrbinška, E. Starčeve, P. Udovičeve in M. Zakrajškove.
[Potokar Jože] J. P.: Mariborsko gledališče. [Začetek sezone 1933/34.]	—
Drama [Ljubljana] 1933, str. 60—61.
707
O uprizorjenih delih: M. Krleža: Gospoda Glembajevi, B. Conners: Roksi; o režijah B. Gavelle in J. Koviča ter o igralskih stvaritvah J. Daneša, M. Furijana, E. Groma, P. Koviča, E. Kraljeve, R. Nakrsta, D. Sa-vinove, V. Skrbinška in E. Starčeve.
Potokar J[ože]: Mariborsko gledališče. [Oktober sezone 1933/34.] — Drama [Ljubljana] 1933, str. 91.	708
O uprizoritvi komedije J. Vombergarja »Voda«, o režiji V. Skrbinška in igralskih stvaritvah M. Furijana, E. Groma, A. Harastoviča, P. Koviča, E. Kraljeve, E. Starčeve in M. Zakrajškove.
Potokar J[ože]: Mariborsko gledališče. [November sezone 1933/34.] — Drama [Ljubljana] 1934, str. 27—29.	709
O uprizorjenih delih: O. Wiichner: Pastirček Peter in kralj Briljantin, K. Capek: R. U. R., S. Sremac (B. Kosar): Pop Čira in pop Spira, O. Jascha — K. Löwe: Rože v snegu, D. Bučar: Študentje smo; o režijah A. Harastoviča, J. Koviča, V. Skrbinška in H. Tomašiča ter o igralskih izvedbah E. Barbičeve, J. Daneša, Š. Dragutinovičeve, M. Furijana, D. Gorinška, S. Gorinškove, E. Groma, A. Harastoviča, P. Koviča, E. Kraljeve, R. Nakrsta, B. Sancina, V. Skrbinška, E. Starčeve, P. Udovičeve in M. Zakrajškove.
Trdina Silva: Mariborsko gledališče [25. XI. 1933].	— Ljubljanski	zvon	1934,
str. 182—183.	710
O uprizoritvi Jurčičevega Desetega brata v priredbi F. Delaka; o Delakovi dramatizaciji in režiji ter o igralski izvedbi, zlasti igralcev P. Koviča, P. Rasbergerja in V. Skrbinška.
[Potokar Jože] J. P.: Mariborsko gledališče. [December—februar sezone 1933 do 1934.] —	Drama	[Ljubljana]	1934,
str. 44—45.	711
O uprizorjenih delih: B. Granichstaedten: Orlov, I. Kalman: Grofica Marica, I. Ti-jardovič: Mala Floramy, O. Scheinpflugo-vä: Okence, L. Fali: Štambulska roža; o režijah A. Harastoviča, J. Koviča in V. Skrbinška ter o igralskih izvedbah E. Barbičeve, J. Daneša, M. Furijana, A. Harastoviča, J. Koviča, V. Kovičeve, B. Medvena, P. Rasbergerja, B. Sancina, V. Skrbinška, D. Trbuhoviča, P. Udovičeve in M. Zakrajškove.
1934/35
Angelo Cerkvenik, Kdo je kriv? — Svoboda 1935, str. 187.	712
O uprizoritvi v mariborskem gledališču. — Premiera 24. IV. 1935, RSG 3759.
Kralj V[ladimir]: Mariborska drama v sezoni 1935/36. — Piramida 1936/37, str. 82—86.	713
O uprizorjenih delih: L. Fekete: Trafika njegove ekscelence, F. M. Dostoevskij (C. Debevec): Bratje Karamazovi, Molière: Tartuffe, C. Arx: Izdaja pri Novari, M. Rostand: Vest, S. Zweig: Siromakovo jagnje, V. Werner: Medvedji ples, B. Frank: Vihar v kozarcu, S. L. Kostov: Zlati rudnik, B. Kreft: Malomeščani, W. Lichtenberg: Kariera kanclista Winziga, J. Kranjc: Direktor Čampa, V. V. Skvarkin: Tuje dete; o režijah C. Debevca, J. Koviča, B. Krefta in P. Malca ter o igralskih izvedbah S. Dragutinovičeve, M. Furijana, D. Gorinška, E. Groma, J. Košute, M. Košiča, P. Koviča, E. Kraljeve, R. Nakrsta, N. Rajnerjeve, B. Rasbergerjeve, E. Starčeve in E. Verdonika.
1936/37
[Rehar Radivoj] -r.: Mariborska drama v novi sezoni. [Oktober 1936/37.] — Piramida 1936/37, str. 186—189.	714
O uprizorjenih delih: L. N. Tolstoj: Živi mrtvec, I. Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, O. Minarik: Zorka, E. La-very: Prva legija; o režijah J. Borka, J. Koviča in P. Malca ter o igralskih stvaritvah E. Barbičeve, F. Blaža, J. Borka,
L.	Crnoborija, L. čepičeve, D. Gorinška, S. Gorinškove, E. Groma, A. Harastoviča,
M.	Košiča, J. Košute, P. Koviča, E. Kraljeve, P. Malca, R. Nakrsta, P. Rasber-gerja, B. Rasbergerjeve, D. Savinove, E. Starčeve, L. Standekerja, A. Tovornikove,
D.	Turka, E. Verdonika in M. Zakrajškove.
[Rehar Radivoj] -r.: Mariborska drama. [November—december sezone 1936/37.] — Piramida 1936/37, str. 232—233.	715
O prizorjenih delih: W. Shakespeare: Ukročena trmoglavka in M. Begovič: Božji človek; o režijah J. Koviča in P. Malca ter o igralskih izvedbah E. Barbičeve, F. Blaža, L. Crnoborija, D. Gorinška, S. Gorinškove, E. Groma, A. Harastoviča, M. Košiča, J. Košute, J. Koviča, P. Koviča,
E.	Kraljeve, M. Križajeve, P. Malca, R. Nakrsta, B. Rasbergerjeve, V. Simčičeve, E. Starčeve, L. Standekerja, A. Tovornikove, D. Turka, E. Verdonika in M. Za-krajškove.
[Rehar Radivoj] -r.: Mariborska drama. [Januar sezone 1936/37.] — Piramida 1936/37, str. 266—270.	716
O uprizorjenih delih: J. Žigon: Kadar se utrga oblak, B. Nušič: Dr., H. H. Ortner: Čevljar Anton Hitt; o režijah J. Koviča in P. Malca ter o igralskih izvedbah E. Barbičeve, F. Blaža, L. Crnoborija, D. Gorinška, S. Gorinškove, E. Groma, M. Košiča, J. Košute, P. Koviča, E. Kraljeve, P. Malca, R. Nakrsta, B. Rasbergerjeve, D. Savinove, E. Starčeve, D. Standekerja, A. Tovornikove, D. Turka, E. Verdonika, M. Zakrajškove in V. Založnikove.
[Kralj Vladimir] V. K.: Dr. M. Šnuderl: »Lopovščine«. Trije skeči z epilogom.
—	Obzorja 1938, str. 195—196.	717
Pretres dela, ocena uprizoritve in režije J. Koviča ter igralske izvedbe na splošno.
—	Premiera 27. XI. 1937, RSG 3892.
Kralj Vladimir: Mariborsko gledališče v
I.	1937—38. — Obzorja 1938, str. 237
do 244.	718
O uprizorjenih delih: N. V. Gogol’: Revizor, P. Preradovič: Najboljša ideja tete Olge, F. Schiller: Marija Stuart, P. Schu-rek-H. Sassmann: Pesem s ceste, Ch. Dickens (L. Francmesnil): Cvrček za pečjo, O. Župančič: Veronika Deseniška, M. Krleža: Gospoda Glembajevi, M. Hemar: Firma, A. De Benedetti: Dva ducata rdečih rož, H. Hofmannsthal: Slehernik, H. & J. Wenzel: 360 žena, V. Jankovič: Sreča d. d., F. S. Finžgar: Divji lovec; o režijah
J.	Koviča, P. Malca, V. Skrbinška in E. Verdonika ter o igralskih likih F. Blaža, D. Gorinška, E. Groma, M. Košiča, P. Koviča, E. Kraljeve, R. Nakrsta, B. Rasbergerjeve, V. Simčičeve, V. Skrbinška, E. Starčeve, E. Verdonika in M. Zakrajškove.
1938/39
Kralj Vfladimir]: Mariborska drama 1938/ 39. — Obzorja 1939, str. 439—442.
719
O uprizorjenih delih: W. Shakespeare: Kar hočete, G. B. Shaw: Hudičev učenec, B. Nušič: Pokojnik, L. Štandeker: Prevara, I. Cankar: Kralj na Betajnovi, L. Fodor: Matura, A. Stimac: Automelody, F. Bevk: Partija šaha, G. B. Shaw: Pygmalion, F. Langer: St. 72, K. Piskor: Upniki na plan, R. Niewiarowicz: Hollywood, S. Cajnkar: Potopljeni svet, J. N. Nestroy: Utopljenca, L. Verneuil - G. Berr: Potovanje v Benetke; o režijah V. Bratine, J. Koviča, P. Malca in V. Skrbinška ter o igralskih likih F. Blaža, L. Crnoborija, D. Gorinška, S. Gorinškove, E. Groma, M. Košiča, P. Koviča, E. Kraljeve, R. Nakrsta, B. Rasbergerjeve, V. Simčičeve, V. Skrbinška, E. Starčeve, E. Verdonika in M. Zakrajškove.
[Podkrajšek Božo] B.: Mariborsko gledališče. Hudičev učenec. — Toti list 1938/39, št. 16, str. 2.	720
Bodica na uprizoritev drame G. B. Shawa, na igro D. Gorinška in na režijo V. Skrbinška. — Premiera 4. X. 1938, RSG 3804.
[Rudolf Branko] Br. R.: Dva Shawa. — Obzorja 1940, str. 142—143.	721
Primerjava med ljubljansko in mariborsko uprizoritvijo »Hudičevega učenca« G. B. Shawa; mariborska je boljša zaradi boljšega prevoda V. Skrbinška. — Premiera 4. X. 1938, RSG 3804.
1939/40
[Kralj Vladimir] VI. Kr.: Mariborska drama 1939/40. — Obzorja 1940, str. 139 do 142, 222—223.	722
O uprizorjenih delih: I. Cankar (M. Skrbinšek): Hlapec Jernej, F. S. Finžgar: Veriga, B. Kreit: Celjski grofje, S. Békeffi: Neopravičena ura, G. B. Shaw: Hinavci, J. Knittel: Via mala, R. Bernauer-R. Oesterreicher: Konto X, W. Shakespeare: Othello, F. Schiller: Kovarstvo in ljubezen, C, Golar: Vdova Rošlinka, A. De Benedetti: Trideset sekund ljubezni, E. G. O’Neill: Anna Christie; o režijah M. Košiča, J. Koviča, P. Malca in V. Skrbinška ter o igralskih izvedbah D. Crnoborija, D. Gorinška, S. Gorinškove, M. Košiča, P. Koviča, V. Kovičeve, R. Nakrsta, P. Ras-bergerja, B. Rasbergerjeve, L, Sancinovë, V. Semečeve, V. Skrbinška, E. Starčeve, E. Verdonika in M. Zakrajškove.
Dolar [Jaro] Jaroslav: Uprizoritev R. Go-louhove .,Krizalide, — Obzorja 1940, str. 287—288.	723
Pretres drame, ocena uprizoritve v mariborskem gledališču 18. V. 1940, RSG 3830, s poudarkom na režiji J. Koviča in igri R. Nakrsta.
1940/41
Kralj V[ladimir]: Mariborska drama v sezoni 1940/41. — Obzorja 1940, str. 502 do '503.	724
O uprizorjenih delih: E. Rostand: Cyrano de Bergerac, G. Senečič: Nenavadni človek, M. Gor’kij: Na dnu, I. Cankar: Za narodov blagor; o režijah M. Košiča, J. Koviča in V. Skrbinška ter o igralskih stvaritvah J. Babiča, F. Blaža, L. Crnoborija, D. Gorinška, A. Harastoviča, M. Košiča, J. Košute, J. Koviča, P. Koviča, E. Kraljeve, R. Nakrsta, P. Rasbergerja, B. Rasbergerjeve, E. Starčeve, M. Venišnika, E. Verdonika in M. Zakrajškove.
[Rudolf Branko] B. R.: Cyrano de Bergerac. — Obzorja 1940, str. 402.	725
Misli o Cyranoju ob mariborski uprizoritvi drame E. Rostanda 12. X. 1940, RSG 3832.
Drama. [Poročilo o delu ljubljanske drame v sezoni 1940/41.] — Gledališki list [Ljubljana — Drama] 1942/43, str. 175—177.	726
Poročilo omenja, da je bivši ansambel mariborskega gledališča uprizoril v ljubljanski Drami ob koncu Sezone 1940/41 3 dela: E. G. O’Neill: Anna Christie, J. Knittel: Via mala in O. Scheinpflugovâ: Okence; režirala sta J. Kovič in P. Malec.
792.5
10.	Operne in operetne predstave
792.5	: 041
a)	Ponatisi letakov opernih in operetnih predstav
1919/20
Hervé Florimond Ronger: Mam’zelle Ni-touche. — Maska 1920/21, str. 140.	727
1. V. 1920, RSG 4039.
Heuberger Richard: Ples v operi. — Maska 1920/21, str. 80.	728
30. X. 1920, RSG 4040.
Heuberger Richard: Ples	v operi. — Zrnje
1920/21, str. 32, 39.	729
30. X. 1920, RSG 4040.
Parma Viktor: Garičine' Amazonke. — Maska 1920/21, str.	112.	730
30. XI, 1920, RSG 4041.
Parma Viktor: Caričine Amazonke. — Zrnje, 1920/21, str. 72.	730a
30. XI. 1920, RSG 4041.
Blodek Vilém: V vodnjaku. — Maska 1920/21, str. 140.	731
4. I. 1921, RSG 4042.
Blodek Vilém: V vodnjaku. — Zrnje 1920/21, str. 88.	732
4. I. 1921, RSG 4042.
Suppé Franz: Lepa Galateja. — Maska 1920/21, str. 14ft—141.	733
4. I. 1921, RSG 4043.
Suppé Franz: Lepa Galateja. — Zrnje 1920/21, str. 88.	734
4.	I. 1921, RSG 4043.
Kâlmân Imre: Jesenski manever. — Zrnje 1920/21, str. 119.	735
5.	II. 1921, RSG 4044.
Parma Viktor: Stara pesem. — Zrnje 1920/21, str. 144.	736
15. HI. 1921, RSG 4045.
Parma Viktor: Ksenija. —- Zrnje 1920/21, str. 144.	737
15. III. 1921, RSG 4046.
Strauss Johann jun.: Netopir. — Zrnje 1920/21, str. 160.	738
18. IV. 1921, RSG 4047.,
Suppé Franz: Boccaccio. — Zrnje 1920/21, str. 208.	739
4. VI. 1921, RSG 4049.
Offenbach Jacques: Orfej v podzemlju, — Zrnje 1920/21, str. 224.	740
23. VI. 1921, RSG 4050.
1921/22
Nedbal Oskar: Poljska kri. —Drama [Maribor] 1921/22, str. 24, 44, 70, 88, 103.
741
15. XII. 1921, RSG 4051.
Hervé Florimond Ronger: Mam’zelle Ni-touche. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 86.	742
15. I. 1922, RSG 4052.
Zeller Karl: Ptičar. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 71, 87, 102.	743
28. I. 1922, RSG 4053.
Smetana Bedrich. Prodana nevesta. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 1, s.tr. 1.	744
28. IV. 1922, RSG 4055.
Albini Srečko: Baron Trenk. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 6, str. 1.	745
12. X. 1922, RSG 4058.
Offenbach Jacques: Hoffmannove pripovedke. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 9, str. 1.	746
7. XI. 1922, RSG 4059.
Parma Viktor: Nečak. ■— Mariborski gledališki list 1922/23, št. 11, str. 1.	747
28. XI. 1922, RSG 4060.
Gounod Charles : Faust. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 14, str. 1; št. 16, str. 1.	748
28.	XII. 1922, RSG 4061.
Verdi Giuseppe: Traviata. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 18,. str. 1; 1923/24, št. 3, str. 1.	749
30. I. 1923, RSG 4062.
Schubert Franz — Berté Heinrich: Pri treh mladenkah. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 20, str. 1; 1923/24, št. 6, str. 1.	750
23. II. 1923, RSG 4063.
Parma Viktor: Urh, grof Celjski. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 22, str. 1.	751
3. III. 1923, RSG 4064.
Lehar Franz: Skrjančkov gaj. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 25, str. 1.	752
27. III. 1923, RSG 4065.
Kâlmân Imre: Zvesti tovariš, — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 29, str. 1.	753
12. V. 1923, RSG 4066.
Mascagni Pietro: Cavalleria rustieana. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 31, str. 1.	754
11.	VI. 1923, RSG 4067.
1923/24
Parma Viktor: Zlatorog. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 2, str. 1.	755
9. X. 1923, RSG 4069.
Eysler Edmund: Umetniška kri. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 4, str. 1.
756
27. X. 1923, RSG 4070.
Puccini Giacomo: La Bohème. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 5, str. 1.	757
29.	XI. 1923, RSG 4071.
Humperdinck Engelbert: Janko in Metka. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 7, str. 1.	758
12.	I. 1924, RSG 4072.
Weber Carl Maria: Čarostrelec. — Mariborski gledališki list, 1923/24, št. 8, str. 1.	759
28. II. 1924, RSG 4073.
1924/25
Thomas Charles Louis Ambroise: Mignon. — Mariborski gledališki list 1924/25, št. 1, str. 1.	760
7. II. 1925, RSG 4110; nepravilna uvrstitev v RSG zaradi napačne letnice!
1938/39
Jiranek Josip: Vse za šalo. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 8, str. 1-—2.
761
25. XII. 1938, RSG 4176.
792.5	: 782(047)
b)	Prikazi opernih i n op eretnih d el
ALBINI SREČKO
Druzovič Hfinko]: Baron Trenk. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 6, str. 2—3.	762
Premiera 12. X. 1922, RSG 4058.
GOUNOD CHARLES Kraševec Ciril: Faust. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 14, str. 2—4; št. 16, str. 2—4.	763
Premiera 28. XII. 1922, RSG 4061.
HUMPERDINCK ENGELBERT Druzovič Hfinko]: Janko in Metka. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 7, str. 5—6.	764
Premiera 12. I. 1924, RSG 4072.
JIRANEK JOSIP
Vse za šalo. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 8, str. 2—4.	765
Premiera 25. xn. 1938, RSG 4176.
Gorinšek [Danilo]: Kaj pravi Gorinšek [o opereti »-Vse za šalo«]? — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 8, str. 4.
766
Premiera 25. xn. 1938, RSG 4176.
Jiranek [Josip]: Kaj pravi Jiranek [o opereti »Vse za šalo«]? — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 8. str. 4.	767
Premiera 25. XII. 1938, RSG 4176.
JONES SIDNEY
Gorinšek Danilo: Sydney Jones in njegova Geisha. — Zrnje 1928, str. 6. 768
Premiera 13. X. 1928, RSG 4114.
KÁLMÁN IMRE
Strmšek Milica: E. Kálmán: Zvesti tovariš. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 29, str. 2.	769
Premiera 12. V. 1923, RSG 4066.
[Gorinšek Danilo] D. G.: Emerik Kalman: Jesenski manever. — Zrnje 1928, str. 14.
770
Premiera 24. IV. 1928, RSG 4112.
MASCAGNI PIETRO Druzovič H[inko]: P. Mascagni: »Caval-leria rusticana-« /Sicilijanska kmečka čast/. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 31, str. 2—3.	771
Premiera 11. VI. 1923, RSG 4067.
OFFENBACH JACQUES Strmšek Milica: Offenbach: Hoffmannove pripovedke. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 9, str. 2—4.	772
Premiera 7. XI. 1922, RSG 4059.
PARMA VIKTOR
[Kehar Radivoj] R. : K besedilu Parmovih »Amaoonk«. — Zrnje 1920/21, str. 55 do 56.	773
Premiera 30. XI. 1920, RSG 4041.
Rehar Radivoj; Parmov večer. [»Stara pesem« in »Ksenija« v mariborskem gledališču.] — Zrnje 1920/21, str. 142 do 143.	774
Premiera 15. III. 1921, RSG 4045—4046. Kraševec C[iril]: Viktor Parma: »Nečak«. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 11, str. 2—3.	775
Premiera 28. XI. 1922, RSG 4060.
Druzovič H[inko]: Parma: Zlatorog. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 2, str. 2—3.	776
Premiera 9. X. 1923, RSG 4069.
PUCCINI GIACOMO
Druzovič H[inko]: »La Bohème«. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 5, str. 2—3.	777
Premiera 29. XI. 1923, RSG 4071.
Vsebina »Madame Butterfly«. — Mariborski gledališki list 1926/27, [nepagi-niran vložek].	778
Premiera 22. III. 1927, RSG 4101.
SCHUBERT FRANZ — BERTE HEINRICH
Strmšek Milica: K opereti »Pri treh mladenkah«. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 20, str. 2—3; 1923/24, št. 6, str. 4.	779
Premiera 23. H. 1923, RSG 4063, ponovitev tudi v sezoni 1923/24.
SMETANA BEDftlCH Beran Em[erik]: Smetana: Prodana nevesta. •— Mariborski gledališki list 1922/23, št. 1, str. 3—4.	780
Premiera 28. IV. 1922, RSG 4055.
THOMAS CHARLES LOUIS AMBROISE Mignon. — Mariborski gledališki list 1924/25, št. 1, str. 3—8.	781
Premiera 7. II. 1925, RSG 4110.
VERDI GIUSEPPE
Druzovič Hinko: Verdi: »La Traviata« /Violetta/. — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 18, str. 2—3; 1923/24, št. 3, str. 2—3.	782
Premiera 30. I. 1923, RSG 4062, ponovitev tudi v sezoni 1923/24.
WEBER CARL MARIA Druzovič H[inko]: K. M. Weber: Čaro-strelec. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 8, str. 3—4.	783
Premiera 28. II. 1924, RSG 4073.
792.5	: 782(084.1)
c)	Slike skladateljev
JIRANEK JOSIP
—	Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 8,
str. 3.	784
Ob uprizoritvi operete Vse za šalo 25. XII. 1938, RSG 4176.
PARMA VIKTOR
—	Zrnje 1920/21, str. 66.	785
Ob uprizoritvi Caričinih Amazonk 30. XI. 1920, RSG 4041.
—	v: Deset let Narodnega gledališča v
Mariboru 1930, str. 44.	786
SMETANA BEDftlCH
—	Mariborski gledališki list 1922/23, št. 1,
str. 2.	787
Ob ponovitvah Prodane neveste v sezoni 1922/23. — Premiera 28. IV. 1922, RSG 4055.
792.5:782(092)
d)	Prikazi skladateljev
BENATZKY RALPH [Gorinšek Danilo] D. G.: Ralph Benatzky: Adieu Mimi! — Zrnje 1928, str. 21.
788
Premiera 27. XI. 1928, RSG 4115.
BLODEK VILEM
Topič Fr[anc]: Blodek Viljem, komponist opere »V studencu« [V vodnjaku]. — Zrnje 1920/21, str. 87—88.	789
Premiera 4. I. 1921, RSG 4042.
EYSLER EDMUND
[Strmšek Milica] M. St.: Edmund Eysler: »Umetniška kri«. — Mariborski gledališki list 1923/24, št. 4, str. 2.	790
Premiera 27. X. 1923, RSG 4070.
HEUBERGER RICHARD
[Škerl Silvester] Š. -R.: Rihard Franz Josef Heuberger. [Ob uprizoritvi »Plesa v operi«.] — Zrnje 1920/21, str. 30. 791
Premiera 30. X. 1920, RSG 4040.
LEHAR FRANZ
M. Ck: Franc Lehar. /K njegovi opereti »Škrjančkov gaj«./ — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 25, str. 2.	792
Premiera 27. HI. 1923, RSG 4065.
OFFENBACH JACQUES
Ivanovič-Mecger Antun: Jacques Offenbach. /K uprizoritvi »Orfeja v podzemlju«./ -— Zrnje 1920/21, str. 218—219.
793
Premiera 23. VT. 1921, RSG 4050.
PARMA VIKTOR
[Rehar Radivoj] R.: Viktor Parma. [Ob uprizoritvi »Caričinih Amazonk«.] — Zrnje 1920/21, str. 67.	794
Premiera 30. XI. 1920, RSG 4041.
Jubileji. [65-letnica rojstva in 40-letnica umetniškega dela V. Parme; proslava v Mariboru z opero »Urh, grof Celjski«.] — Gledališki list [Ljubljana] 1922/23, št. 23, str. 24; št. 24, str. 19.
795
Premiera 3. m. 1923, RSG 4064.
Druzovič H[inko]: V. Parma kot glasbenik. [Ob uprizoritvi opere »Urh, grof Celjski«.] — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 22, str. 2—4.	796
Premiera 3. III. 1923, RSG 4064.
[Druzovič] Hinko Druzovič: Viktor Parma. — Prosvetni glasnik 1928, str. 36—37.	797
Tudi o uprizoritvah Parmovih oper in operet v Mariboru.
Mitrovič Andro: Viktorju Parmi v spomin. — Življenje in svet 3/1928, str. 214—215.	798
Tudi spomini na skupno delo v mariborskem gledališču.
Parma Bruno: Spomini na očeta. — Naš val 1934, št. 41, str. 4—5.	799
Tudi o poslednjih letih v Mariboru.
Govekar Fran: Viktor Parma. Ob desetletnici smrti skladatelja prve slovenske opere. — Življenje in svet 16/1934, str. 514—516.	'	800
Tudi o poslednjih letih v Mariboru.
[Bravničar Matija] M. B.: Viktor Parma. [Ob 10-letnici smrti.] — Gledališki list [Ljubljana — Opera] 1934/35, str. 52—55.	801
Tudi o njegovem delu v mariborskem gledališču.
Druzovič Hinko: Pomen V. Parme za razvoj slovenske opere. — Kronika slovenskih mest 1936, str. 14*—16*.	802
Ob spominu na 10-letnico smrti v ljubljanskem in mariborskem gledališču.
SMETANA BEDRICH
Bedrich Smetana. [Življenjepisna beležka ob uprizoritvi »Prodane neveste«.] — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 1, str. 2.	803
Premiera 28. IV. 1922, RSG 4055.
STRAUSS JOHANN JUN.
[Švagelj Ljudevit] -lj: Johann Strauss. [Ob uprizoritvi »Netopirja«.] — Zrnje 1920/21, str. 159—160.	804
Premiera 18. IV. 1921, RSG 4047.
STRAUSS OSKAR
[Švagelj Ljudevit] Lj.-lj.: Oskar Strauss. /K uprizoritvi »Valčkovega čara«./ — Zrnje 1920/21, s.tr. 183.	805
Premiera 10. V. 1921, RSG 4048.
SUPPE FRANZ
Suppe Franc, komponist opere »Lepa Ga-lateja«. — Zrnje 1920/21, str. 88.	806
Premiera 4. I. 1921, RSG 4043.
Ivanovič-Mecger Antun: Franc Suppe. [Ob uprizoritvi »Lepe Galateje«.] — Zrnje 1920/21, str. 202.	807
Premiera 4. I. 1921, RSG 4043.
792.5.091(047)
e)	Poročila o uprizoritvah oper in operet*
1919/28
Druzovič Hinko: Deset let slovenske glasbe v Mariboru (1918—1928). — Časopis za zgodovino' in narodopisje 1928, str. 225—246.	808
vn. poglavje daje pregled opernih in operetnih uprizoritev v 9 sezonah 1919 do 1928; za posamezne sezone navaja dirigente, pevce, repertoar in število predstav ter opozarja na literaturo o uprizoritvah v dnevnem časopisju.
1921/28
Spectator: Mariborska opera. — Prosvetni glasnik 1928, str. 65—69.	809
* Gl. tudi splošna poročila o mariborskem gledališču pod št. 699, 705, 707, 709 in 711.
Pregled šestletnega dela v sezonah 1921/22 do 1927/28; navaja repertoar in ocenjuje delo dirigentov, režiserjev in pevcev: B. Arhipova, P. Burje, K. Gajeve, L. Herzoga, F. Kocuvanove, P. Lovšetove, M. Lubejeve, S. Mezgečeve, A. Mitroviča, A. Mitrovičeve, F. Neraliča, J. Plecityja, E. Rumplja, I. Skrivaniča, M. Šimenca in H. Vladimirovne.
1925/26
Vurnik Stanko: Slovensko glasbeno življenje v letu 1925. — Dom in svet 1926, str. 62.	810
V članku je tudi beležka o mariborski operni reprodukciji, ki omenja uprizoritev »Gorenjskega slavčka« A. Foersterja in operete F. Leharja »Vesela vdova«. — Premieri 14. XI. in 28. XI. 1925, RSG 4085 in 4086.
Druzovič H[inkoJ: Poročilo o mariborski muzikalni sezoni 1925/26. — Zbori 1926, str. 39—40.	811
Poročilo daje v odstavku 1. in 2. tudi pregled uprizorjenih oper in operet.
1926/27
[Druzovič Hinko]: Maribor. /Sezonsko poročilo 1926/27./ — Zbori 1927, str. 46.
812
Poročilo o glasbenem življenju v Mariboru govori v odstavku B. tudi o opernih in operetnih uprizoritvah; posebej omenja zasluge A. Mitroviča za mariborsko opero in 25-letnieo njegovega umetniškega dela.
1927/28	1
Maribor — opera (december 1927). ■— Nova muzika 1928, str. 7.	813
Beležka o uprizoritvi operete R. Stolza »Takrat v starih časih«. — Premiera 15. XII. 1927, RSG 4108.
Maribor — (opera). — Nova muzika 1928, str. 15.	814
Beležka o premieri »Plesa v maskah« G. Verdija 21. I. 1928, RSG 4109, in opozorilo, da se mariborska opera s 1. aprilom zapre.
[Druzovič Hinko] -č.: Maribor. Opera — opereta. (Likvidacijska sezona [1927/ 28].) — Nova muzika 1928, str. 23. 815 Poročilo navaja splošne podatke o uprizoritvah in ansamblu.
Druzovič H[inko]: Mariborsko sezonsko poročilo [1927/28]. — Zbori 1928, str. 35.
816
Poročilo o mariborskem glasbenem življenju navaja v odstavku A. splošne podatke o ansamblu In uprizoritvah mariborske opere in operete.
1928/29	k
Druzovič H[inko]: Mariborsko sezonsko poročilo /1928/29/. — Zbori 1929, str. 29.
817
Poročilo o mariborskem glasbenem življenju navaja v odstavku II. splošne podatke o uprizorjenih operetah in izvajalcih.
1929/30
[Druzovič Hinko] H. Druzovič: Mariborsko sezonsko* poročilo 1929/30. — Zbori 1931, str. 7.	818
Poročilo o glasbenem življenju v Mariboru omenja tudi solistične vokalne koncerte v gledališču, v odstavku II. pa navaja splošne podatke o uprizorjenih operah in operetah ter o izvajalcih.
1930/31
[Druzovič Hinko] H. D.: Mariborsko sezonsko poročilo* 1930/31. — Zbori 1931, str. 40—41.	819
Poročilo o mariborskem glasbenem življenju govori v odstavku »Glasba v gledališču« o uprizorjenih operah in operetah ter o izvajalcih.
1931/32—1932/33
Opera »Boris Godunov« v Mariboru. — Zbori 1932, str. 20.	820
Opero M. P. Musorgskega so izvajali solisti mariborske opere s F. Neraličem na čelu na koncertu mariborske Glasbene matice v dvorani Union spomladi 1932.
Druzovič H[inko]: Mariborski sezonski poročili za 1931/32 in 1932/33. — Zbori 1934, str. 3—4.	821
Poročili o mariborskem glasbenem življenju navajata v odstavku B. muzikalne predstave v gledališču in njihove izvajalce.
1935/36
[Vauhnik Miloš] V. M.: Mariborsko glasbeno življenje v pretekli sezoni [1935/ 36], — Piramida 1936/37, str. 122—123.
822
V	3. delu poročila se omenjajo uprizorjene operete, posebej »Majda« M. Kozine; omenjeno je tudi gostovanje ljubljanske opere v Mariboru s »Seviljskim brivcem« G. Rossinija.
1936/37
Bajuk Božidar: Pregled glasbenega življenja v Mariboru v pretekli s.ezoni [1936/37]. — Obzorja 1938, str. 125. 823
V	drugem delu poročila so omenjene uprizorjene operete, posebej domača noviteta P. Rasbergerja »Rdeči nageljni«. 1— Premiera 21. m. 1937, RSG 4167.
Brenčič Radovan: Mariborska opera. — Obzorja 1938, str. 126—128.	824
O dosedanjem delu mariborske opere in njenih težavah, v odgovor B. Bajuku na očitke v Obzorjih 1938, gl. št. 823.
Bajuk Božidar: Mariborsko glasbeno življenje v letošnjem letu [1938]. -r Obzorja 1938, str. 232—235.	825
Prvi del poročila omenja uprizoritvi oper: G. Verdi: Trubadur in B. Smetana: Dalibor; ocenjuje dirigenta L.-Herzoga in režiserja J. Koviča ter pevske stvaritve I. Anžlovarja. D. Gorinška, E. Herzogove, J. Igličeve, P. Koviča, B. Sancina in A. Živka.
[Podkrajšek Božo] B.: Razgovor, med in-špicientom in šepetalčem. — Toti list 1938/39, št. 3, str. 7.	826
Bodica na uprizoritev operete V. Parme »Nečak«. — Premiera 22. ni. 1938, RSG 4173.
1938/39
Bajuk Božidar: Glasbeno življenje v Mariboru v začetku nové' sezone [1938/39]. — Obzorja 1939, str. 75—76.	827
Poročilo govori tudi o mariborski operi in navaja uprizorjeni deli: F. Suppč: Boccaccio in G. Verdi: Aida; oceni delo režiserja V. Skrbinška in dirigenta L. Hercoga ter pevske stvaritve I. Anžlovarja, E. Groma, E. Herzogove, J. Igličeve, P. Koviča, V. Kovičeve, A. Manoševskega, M. Veldinove in E. Verdonika.
[Podkrajšek] Božo: Naše gledališče. — Toti list 1938/39,1 št. 18, Str. 3.	828
Bodice na uprizoritev operete F. Suppčja »Boccaccio« in na izvajalce P. Koviča, V. Kovičevo in A. Manoševskega. — Premiera 30. X. 1938, RSG 4175.
1940/41
[Mrzel Ludvik?] L. M.: Mariborsko gledališče. — Naša rast 1940/41, str. 38—39.
829
Ocena uprizoritve operete B. Granich-staedtena »Na cesaričin ukaz«, orkestra, baleta in pevcev: A. Harastoviča, J. Igličeve, K. Kamušiča, P. Koviča, • V. Kovičeve, M. Lubejeve, A. Manoševskega, E. Starčeve in E. Verdonika. — RSG postavitve v sezoni 1940/41 ne navaja, marveč le premiero v sezoni 1928/29, RSG 4117.
7/8:792(05 GL Maribor)	’
II.	SPLOŠNO GRADIVO V MARIBORSKIH GLEDALIŠKIH LISTIH
72/76
1.	Likovna umetnost
Cotič V[iktor]: I. umetniška razstava v Mariboru. — Ztnje 1920/21, str. 37.
830
J.	S.: Utisci sa I. mariborske umjetničke izložbe /8. XII. 1920—2. I. 1921/. — Zrnje 1920/211, str. 93—96.	831
Iz Tabora 1920, št. 99.
Goethe J[ohann] W[oIfgang]: Čustveni in nravni učinek barv. /Iz »Nauka o barvah-«./ — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 5, str. 4.	832
78
78:37
2.	Glasba
a)	Glasbena vzgoja
Hladky J.: O glasbeni vzgoji. — Zrnje 1920/21, str. 125—126.	833
78(091)
b)	Glasbena zgodovina,
[Dev Oskar] O. D.: Anton Foerster. — Zrnje 1920/21,, str. 62—63.	834
Druzovič H[inko]: Črtice k zgodovini glasbene umetnosti. — Zrnje 1920/21, str. 90—91.	835
Druzovič Hfinko]: Glasba kulturnih na-narodov starega veka. — Zrnje 1920/21, str. 98.	836
Druzovič H[inko]: Muzikalni srednji vek. Postanek krščanske glasbe. — Zrnje 1920/21, str. 107—109.	837
Druzovič II[inko]: Posvetna glasba v muzikalnem srednjem veku. — Postanek večglasnosti. — Zrnje 1920/21, str. 115—117.	.	838
Druzovič H[inko]: Postanek in razvoj opere. — Zrnje 1920/21, str. 123—125.
839
Druzovič Hfinko]: Postanek in razvoj oratorija.- — Razvoj instrumentalne glasbe. — Klasiki. — Reforma opere. — Zrnje 1920/21, str. 130—133.	840
Druzovič H[inko]: Romantika v glasbi. — Zrnje 1920/21, str. 139—140.	841
Druzovič Hfinko]: Moderna glasba. Muzikalna drama. — Zrnje 1920/21, str. 146—148.	' 842
Druzovič H[inko]: Nacijonalna glasba. — Zrnje 1920/21, str. 164—166, 171—173.
843
Druzovič H[inko]: Glasba neomikanih narodov. :— Zrnje 1920/21, str; 179—180,
844
Druzovič H[inko]: Zgodovina muzikalnih instrumentov. — Zrnje 1920/21, str. 189, 197—198.	845
78.08
c)	Glasbene oblike
Fivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. [I.] Glasbene drame. Opera in opereta — [II.] Kantata, oratorij, pasija, melodram. — Zrnje 1920/21, str. 99—102, 109—111.	846
785.6
d)	Koncerti
[Osmi] VIII. simfonični koncert vojne muzike. — Zrnje 1920/21, str. 128.
847
Spored koncerta v Goetzovi dvorani v Mariboru 19. II. 1921.
Železničarsko pevsko društvo »-Drava«. — Zrnje 1920/21, str. 135—136.	848
Spored Volaričevega večera v Goetzovi dvorani v Mariboru 5. III. 1921.
Koncert Stefana Romanowskega. — Zrnje 1920/21, str. 144.	849
Spored koncerta 29. IH. 1921 v Mariboru.
»Pevski zbor Rusov« iz Strnišča. — Zrnje 1920/21, str. 175.	850
Naznanilo koncerta v Goetzovi dvorani v Mariboru 4. V. 1921.
»Hlahol« v Mariboru. — Zrnje 1920/21, str. 191.	851
Beležka o koncertu češkega pevskega zbora v Mariboru 13. V. 1921.
Narodni praznik. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 23.	852
Spored akademije in koncerta v korist Jugoslovanske matice v Mariboru 1. XII. 1921.
792
3.	Gledališče
792.01
a)	Dramatika in dramaturgija
Berger Alfred: Povest o malem Janezu in njegovem velikem življenjskem načrtu. /Avtoriziran prevod (M. Skrbinška) iz knjige »Medne Hamburgische Dramaturgie«./ — Zrnje 1920/21, str. 22—24.	853
[Marin Stanko] Dr. M. St.: Nekaj o razvoju gledališča. — Zrnje 1920/21, str. 35—37.	854
Pivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. O dramatiki vobče. — Zrnje 1920/21, str. 42—43.	855
Pivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. O dramatskih snoveh. — Zrnje 1920/21, str. 51—53.	856
Pivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. Enotnost drame. — Zrnje 1920/21, str. 60—62.	857
Pivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. Osnutek in prolog. — Zrnje 1920/21, str. 68—69.	858
Pivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. Stopnjevanje, višek, razpletek in izid v drami. — Osnovna oblika in obsežnost drame. — Zrnje 1920/21, str.
76—78.	859
Pivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. Razredba dramatskih del. — Zrnje 1920/21, str. 82—84.	860
Pivko Ljudevit: Dramatsko pesništvo. Žaloigra, igrokaz, veseloigra. — Zrnje 1920/21, str. 91—93.	861
Rehar Radi voj: K razvoju slovenske drame. — Zrnje 1920/21, str. 181—182. 862 Lah Ivan: Vprašanje malih odrov [na podeželju]. — Zrnje 1920/21, str. 190—191.
863
Bratina Valo: Par besed o naši gledališki umetnosti. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 25—29.	864
[Skrbinšek Milan] M. S.: Umetnost dramatičnega predstavljanja. Pojem igralske umetnosti. Ničevost predsodkov napram igralski umetnosti. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 35—39.	865
Kovič [Jože] Joško! Na pot. (O naši »gledališki poti«.) — Drama [Maribor] 191/22, str. 73—74.	866
[Skrbinšek Milan] M. S.: Umetnost dramatičnega predstavljanja. Igralec v svojem razmerju do občinstva. (Izvleček iz H. Th. Rotscherjeve knjige gornjega naslova,) — Drama [Maribor] 1921/22, str. 77—80.	867
Borko B[ožidar]: Uvodna beseda [o pomenu gledališča]. — v: Turneja Bratina — Bukšekova 1923, str. 1—2.	868
[Borko Božidar] B. B.: Beseda o veseloigri. — v: Turneja Bratina — Bukšekova 1923, str. 7—8.	869
[Gorinšek Danilo] D. G. (Zyr Xapula): Ob začetku gledališke sezone. — Zrnje 1928, str. 7—8, 15—16.	870
Šaljivo kramljanje o glediallšču po zagrebškem Jutamjem listu.
[Tairov Aleksandr Jakovievič]: Dva izreka režiserja Tajrova. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 5, str. 4.
871
792.2A5
b)	Razna gledališča in igralci
Nučič Hinko: f Ignacij Borštnik. — Gledališki list [Maribor] 1919, str. 5.	872
Ivanovič-Mecger Antun: Jubilej hrvatske opere. [50-letnica opere v Zagrebu.] — Zrnje 1920/21, str. 5—7.	873
[Rehar Radivoj] R.: Verovšku in Borštniku v spomin. — Zrnje 1920/21, str. 44—45.	874
Za narodno1 gledališče v državni upravi. [Spomenica ljubljanskih kulturnih delavcev proti poskusu, da bi gledališče v Ljubljani prešlo v privatno upravo.] — Zrnje 1920/21, str. 168.	875
Anton Verovšek. [Slika s poudarkom o njem.] — Zrnje 1920/21, str. 203. 876 Repertoar »-Narodnega kazališta« u Osijeku [ob priliki sokolskega zleta 23. do 29. VI. 1921], — Zrnje 1920/21, str. 224.	877
Škerl Silvester: Nekaj misli o repertoarju [v slovenskih gledališčih]. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 39—41.	878
Splitsko in sarajevsko gledališče [v sezoni 1921—22], — Drama [Maribor] 1921/ 22, str. 41—42.	879
Repertoar jugoslovanskih gledališč v mesecu novembru in decembru 1921 1921 [Ljubljana, Zagreb, Beograd, Split, Novi Sad, Sarajevo]. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 45—47.	880
Repertoar jugoslovenskih gledališč [Skopje, Osijek]. — Drama [Maribor] 1921/ 22, str. 72.	881
Melihar Stane: Hudožestveniki in kubistična umetnost. [Ob gostovanju v Berlinu.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 93—97.	882
80
4.	Jezikoslovje
[Strmšek Pavel] Polenčan: Naš jezik in njegova narečja. [Južni slovanski jeziki.] — Zrnje 1920/21, str. 11—12.	883
[Strmšek Pavel] P.: Nekoliko o nordijskih jezikih. — Zrnje 1920/21, str. 118—119.	884
82
82:01
5.	Književnost
a) Knjižna naznanila
Gledališka knjižnica. [Ljubljansko gledališče izdaja zbirko prevodov svetovne dramske literature.] — Zrnje 1920/ 21, str. 120.	885
Navinšek Emil: Lepa maska. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 42.	886
Robida A[dolf]: Slovenska stenografična čitanka. — Zrnje 1920/21, str. 207. 887 Shakespeare William: Sen kresne noči. — Zrnje 1920/21, str. 195.	888
Skrbinšek Milan: Diletantski oder. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 42.	889
Talija. Almanah za god. 1902. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 85.	890
82:398
b) Ljudska književnost — folklora
Smrt majke Jugoviča. /K slavnostni predstavi Smrti majke Jugoviča./ [V srbščini.] — Zrnje 1920/21, str. 19.	891
Kosovka djevojka. [V srbščini.] — Zrnje 1920/21, str. 20—21.	892
Žalostna pjesanca plemenite Hasanagi-nice. [V srbohrvaščini.] — Zrnje 1920/21, str. 129—130.	893
Kletev. /Srbska narodna./ [V slovenskem prevodu.] — Zrnje 1920/21, str. 153.
894
Asan-Aginica. (Nar. srbska. — [Prevedel] Fr. Cegnar.) — Mariborski gledališki list 1922/23, št. 30, str. 4—6.	895
[Kovačič Maks] M. Kovačič: Deseti brat. Zrnje 1920/21, str. 212—213.	896
82-1/-9
c)	Leposlovje
82-1
1. Poezija
[Baukart Jan]	J.	B.:	Žerjavi.	—	Zrnje
1920/21, str.	33.	897
[Baukart Jan]	J.	B.:	Šetnja.	—	Zrnje
1920/21, s.tr.	33.	898
Ba,ukart Jan: Šotor sanj. — Zrnje 1920/21, str. 49.	899
Baukart Jan: S ceste. /Iz cikla »Oziri v svet«./ — Zrnje 1920/21, str. 97.	900
Baukart Jan: V mraku, /Iz cikla »Pravljica o ljubezni«./ — Zrnje 1920/21, str. 113.	901
Baukart Jan: Intermezzo. /Iz cikla »Pravljica o ljubezni«./ — Zrnje 1920/21, str. 113.	902
Baukart Jani: Nočna slika. /Iz cikla »Oziri v svet«./ — Zrnje 1920/21, str. 121.
903
Baukart Jan: Elegija. — Zrnje 1928, str. 9.	904
Baukart Jan: Jesenske niti. — Zrnje 1928, str. 17.	905
[Benkovič Alojzij] Al. B.: Koprnenje. — Zrnje 1920/21, str. 145.	906
Borko Božidar: Revolucijonarci. — Zrnje 1920/21, str. 217.	907
[Glazer Janko] Kovačev: Iz dnevnika. — Zrnje 1920/21, str. 1.	908
[Glazer] Janko Glaser: Pred kipom nadvojvode Ivana. V mariborskem parku spomladi 1919. — Zrnje 1920/21, str. 10.	909
[Glazer] Janko Glaser: Literarna gaze-lica. —- Zrnje 1920/21, str. 10.	910
[Glazer Janko] Dementij: Resignacija. — Zrnje 1920/21, str. 25.	911
[Glazer Janko] Dementij: Večer pred 1.
nov. —- Zrnje 1920/21, str. 25.	912
[Glazer Janko] Dementij: Rendez-vous. — Zrnje 1920/21, str. 57.	913
[Glazer] Janko Glaser: Sinčku. — Zrnje 1920/21, str. 65.	914
[Glazer Janko] Dementij: V bolečini. — Zrnje 1920/21, str. 81.	915
[Glazer Janko] Dementij: Ti. — Zrnje 1920/21, str. 89.	9ie
[Glazer] Janko Glaser:	Primera.	—	Zrnje
1920/21, str. 137.	9i7
[Glazer Janko] Dizma:	Iz	»►Literarne	po-
stile«. Potrata. /»Zvončkovemu poetu«./ — Zrnje 1928, str. 10.	918
[Glazer Janko] Dizma: Iz »Literarne postile«. Verzifikator. — Zrnje 1928, str. 10.	919
[Glazer] Janko Glaser: V spominsko knjigo. I.—II. — Zrnje 1928, str. 17.	920
[Glazer Janko] Dizma: Iz »Literarne postile«. Revija. — Zrnje 1928, str. 24.
921
[Glazer Janko] Dizma: Iz »Literarne postile«. Uganka. — Zrnje 1928, str. 24.
922
Gorinšek Danilo: Bolest. — Zrnje 1928, str. 1.	923
Gorinšek Danilo: Večerni gost. — Zrnje 1928, str. 7.	924
Gorinšek Danilo: V album. — Zrnje 1928, str. 7.	925
Gorinšek Danilo: Pesem. — Zrnje 1928, str. 9.	926
Gorinšek Danilo: Romanje. ■— Zrnje 1928, str. 18.	927
Marčinko Dragotin: Sonet /1913/. — Zrnje 1920/21, str. 105.	,	928
Marčinko Dragotin: Pred alejo /1913/. — Zrnje 1920/21, str. 106.	929
Marčinko Dragotin: Dekle poje /1913/. — Zrnje 1920/21, str. 106.	930
Marčinko Dragotin: V trenotku obupa /1913/. — Zrnje 1920/21, sti;. 106.	931
[Petôfi Sândor] Petôfy Al. — [prevedel] Alfojzij] B[enkovič]: Koncem septembra. /Szeptember vézgén./ — Zrnje 1920/21, str. 161.	932
Puncer Srečko: Snežinka. — Zrnje 1920/21, str. 73.	933
Puncer Srečko: Od juga. — Zrnje 1920/21, str. 74.	934
[Ravljen Davorin] TRn.: Jesenska jutra.
I.—II. — Zrnje 1920/21, str. 9.	935
Rehar Radivoj: Ob večeru. — Zrnje 1920/21, str. 41.	936
Rehar Radivoj: Zgodba. — Zrnje 1920/21, str. 41.	937
Rehar Radivoj: V potu obraza. — Zrnje 1920/21, str. 89.	938
Rehar Radivoj: Na povratku. — Zrnje 1920/21, str. 137.	939
Roš [Fran] Franjo: Žena. — Zrnje 1920/21, str. 17.	940
Roš [Fran] Franjo: Srečku Puncerju. /Padel 29. IV. 1919 na Koroškem./ — Zrnje 1920/21, str. 74.	941
Roš [Fran] Franjo: V molku, — Zrnje 1920/21, str. 81.	942
Roš Fran: Podoknica. — Zrnje 1928, str.
1.	943
Roš Frani: Povratek. —- Zrnje 1928, str. 9.
944
Roš Fran: Sebi. — Zrnje 1928, str. 17.
945
Žnuderl Makso: Pesmi jutranje. I.—IV.
— Zrnje 1920/21, str.( 122.	946
Štine Slavo: Spomin. — Zrnje 1928, str.
24.	947
Wilde [Oscar]: Sphinx. /Angleški zložil Oskar Wilde, preložil Alfojzij] Benkovič./ [Z uvodnim pojasnilom.] — Zrnje 1920/21, str. 169—170, 177—178, 185 do 186, 193—194, 201—202, 209—210.
948
Župančič Oton: Imeli smo ljudi... [2. kitica iz pesmi Manon Josipa Murna-Aleksandrova kot moto v Cankarjevo številko revije — z naslovom:] Manom Ivana Cankarja. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 49.	949
82-2
2. Dramatika
Cankar Iv [an]: Pohujšanje v dolini šentflorjanski. [Ponatis odlomka:]' Osebe in obrazi. — Zrnje 1920/21, str. 46 do 47.	950
Wilde Oscar: Iz komedij Oscarja Wil-deja. [Dva odlomka iz komedij »Idealni soprog« in »Pahljača Lady Windermere«.] — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 18, str. 4.	951
82-3
3.	Proza
Averčenfco Arkadij [Timofeevič]: Kaj se
vsakemu lahko prigodi. Ruski spisal-Arkadij Averčenko; preložil Al[ojzij] Bfenkovič]. — Zrnje 1920/21, str. 157 do 159.	952
Averčenko A[rkadij Timofeevič]: Potres. /Ruski spisal A. Averčenko; preložil Al[ojzij] B. ¿Benkovič]./ — Zrnje 1920/21, str. 162—164.	953
82(09)
d)	Književna zgodovina
82(091)
1. Splošni prikazi
[Strmšek Pavel] Polenčan: Razdobja ju-goslovenske književnosti. — Zrnje 1920/21, str. 21—22.	954
[Strmšek Pavel] Polenčan: Predreforma-cijska doba naše [jugoslovanske] književnosti. — Zrnje 1920/21, str. 34—35.
955
82(092)
2. Prikazi književnikov
BOCCACCIO GIOVANNI
Ivanovič-Mecger Antun: Giovanni Boccaccio-. — Zrnje 1920/21, str. 204—205.
956
CANKAR IVAN
Skrbinšek Milan: Cankar na slovenskih odrih [v Ljubljani, Trstu, Celju, Mariboru in Ptuju]. — Zrnje 1920/21, str. 3—4.	957
[Glazer] Janko Glaser: Ivan Cankar: Lepa Vida. — Zrnje 1920/21, str. 220—222.
958
Cerkvenik Angelo: Ljubezen — sovraštvo [osnovna miselna motiva v delih I. Cankarja]. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 50—52.	959
Favai Ivan: Nekaj misli o Cankarju. [O Cankarjevem življenjskem nazoru.] —-Drama [Maribor] 1921/22, str. 57—59.
960
Jarc Miran: Nekaj njegovega. [Cankarjevo poslanstvo.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 59—61.	961
Kovič [Jože] Joško: Njegovo romanje. [Cankar — romar hrepenenja.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 61—63.
962
Škerl Silvester: Umetnikova trilogija. [Podoba I. Cankarja v trilogiji A. Kraigherja.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 64—66.	963
Cankarjeve proslave [po Sloveniji ob 3. obletnici smrti]. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 68.	964
Širok Karel: Ob 3. obletnici smrti Ivana Cankarja. [Predavanje na Cankarjevem slavju v Skednju dne 17. XII. 1921.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 82—84.	965
GLAZER JANKO
Kovačič M[aks]: J. Glaser: Pohorske poti. [Ocena.] — Zrnje 1920/21, str. 71.	966
GOVEKAR FRAN
Fran Govekar. [Ob 50-letnici.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 42.	967
JIRASEK ALOIS
Lah Ivan: Alojs Jirasek kot dramatik. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 8—10.
968
MARCINKO DRAGOTIN
[Glazer] Janko Glaser: Dragotin Mar-činko. [Padel 2. XI. 1914.] — Zrnje 1920/21, str. 107.	969
NUSlC BRANISLAV
Odlomek iz kulturnega testamenta (5. XII. 1937). [V srbščini.] — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 3, str. 4.	970
Boglič [Ante R.] A. K.: Anekdota. [Izjava B. Nušiča, ki jo je A. R. Boglič zapisal februarja 1938 v »Naši stvarnosti«.] — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 3, str. 4.	971
PUNCER SREČKO
[Roš Fran] R.: O f Srečku Puncerju. [Padel 29. IV. 1919.] — Zrnje 1920/21, str. 74.	972
SHAW GEORGE BERNARD Anekdote o Shawu. — Gledališki list [Maribor] 1938/39, št. 5, str. 3—4. 973
STRINDBERG AUGUST [Skrbinšek Milan] M. S.: Strindberg. Izvleček iz C. D. Marcusove »Strindbergove dramatike«. — Drama [Maribor] 1921/22, str. 13—18.	974
TAGORE RABINDRANATH Škerl Silvester: Rabindranath Tagore. — Drama [Maribor], 1921/22, str. 89—91.
975
TOLSTOJ DEV NIKOLAEVlC Ivanovič-Mecger Antun: Lav Nikolajevič Tolstoj. /Do početka literarnog djelo-vanja./ — Zrnje 1920/21, str. 150—152.
976
Ivanovič-Mecger Antun: Lav Nikolajevič Tolstoj. /Život i rad u vremenu pjes-ničkog djelovanja./ — Zrnje 1920/21, str. 166—167, 173—174.	977
Ivanovič-Mecger Antun: Lav Nikolajevič Tolstoj kao filozof. — Zrnje 1920/21, str. 198—199.	978
ZAPOLSKA GABRIELA
Gabryeia Zapolska [umrla]. — Drama [Maribor] 1921/22, s.tr. 68.	979
ŽUPANČIČ OTON
Slovenski Shakespeare. [O Župančičevih prevodih: Sen kresne noči, Mackbeth in Beneški trgovec.] — Drama [Maribor] 1921/22, str. 20.	980
82.09
e)	Književna kritika
Engel E[duard]: O kritiki. /Po E. Engel-u./ — Zrnje 1920/21, str. 134—135.	981
Borko Božidar: Neodposlano pismo. [O nalogah literature.] — Zrnje 1920/21, str. 219—220.	982
I. Avtorsko kazalo
-ak gl. Delak Ferdo
Al. B. gl. Benkovič Alojzij
Albreht Fran 394
Averčenko Arkadij Timofeevič 952, 953
B. gl. Borko- Božidar B. gl. Podkrajšek Božo B. B. gl. Borko Božidar B. K. gl. Kreft Bratko B. R. gl. Rudolf Branko Br. R. gl. Rudolf Branko B. S. 19
Bajuk Božidar 823, 825, 827 Baš Franjo 65, 99, 434,
Baukart Jan 897—905 Beauplan Robert 588 Benkovič Alojzij 906 Beran Emerik 780 Berger Alfred 853 Bogdanovič Milan V. 667 Boglič Ante R. 971
Borko Božidar 254, 255, 330, 562—564, 571, 592, 813—615, 624,	625,	629,	631,	640,
645, 670, 677, 679,	680,	682,	868,	869,
907, 982
Božo gl. Podkrajšek Božo Bratina Valo 623, 864 Bravničar Matija 801 Brenčič Radovan 295, 332, 824
Cankar Ivan 950 Cerar Anton-Danilo 448 Cerkvenik Angeloi 959 Chip-Chip 328 Cotič Viktor 830
-č gl. Druzovič Hinko
D. G. gl. Gorinšek Danilo D-k gl. Delak Ferdo Dr. F. S. gl. Sušnik Franc Dr. M. St. gl. Marin Stanko Dr. O. 297
Dr. P. S. gl. Strmšek Pavel Debevec Pavel 284, 296, 312 Delak Ferdo 45, 408, 663 Dementij gl. Glazer Janko Dev Oskar 834 Dizma gl. Glazer Janko Dolar Anton 589, 622 Dolar Jaro 723
Druzovič Hinko 293, 294, 762, 764, 771, 776, 777, 782, 783, 796, 797, 802, 808, 811, 812, 815—819, 821, 835—845 Druzovič Hinko gl. Druzovič Hinko
Engel Eduard 981 Erjavec Fran publ. 38, 57
Fr. L. gl. Lipah Franc Favai Ivan 960
7	329
G.	gl. Gorinšek Danilo Glaser Janko- gl. Glazer Janko
Glazer Janko 3, 18, 406, 574—576, 610, 908—922, 958, 969 Goethe Johann Wolfgang 832 Gorinšek Danilo 46, 407, 409, 455, 766, 768, 770, 788, 870, 923—927 Govekar Fran 800 Govekar Minka 274, 277 Grahor Ivo 315
H.	D. gl. Druzovič Hinko Hladky J. 833
i. r. 319
Ignotus gl. Borko Božidar Ivanovič-Mecger Antun 24, 583, 602, 608, 646, 647, 664—666, 675, 676, 793, 807, 873, 956, 976—978
J.	B. gl. Baukart Jan J. K. gl. Kovič Jože J. K. gl. Kranjc Jože J. P. gl. Potokar Jože
J.	S. 831
Jarc Miran 961 Jiranek Josip 767 Jo-kič gl. Kovič Jože
-k 48
K.	B. gl. Kreft Bratko
K.	S. gl. Širok Karel
Kalan Filip gl. Kumbatovič Filip Koblar France 40, 54, 600 Kocjančič Karlo 681 Kocjančič Karlo- gl. Kocjančič Karlo Kostanjevec Josip 23 Kosič Milan gl. Košič Milan Košič Milan 618 Košuta Just 58 Kovačev gl. Glazer Janko Kovačič Maks 651, 896, 966 Kovačič Maks. gl. Kovačič Maks Kovič Jože 565, 587, 590, 596, 601, 630, 632, 659, 669, 866, 962 Kovič Pavel 97
Kralj Vladimir 49, 627, 713, 717—719, 722, 724
Kranjc Jože 433 Kraševec Ciril 763, 775 Kreft Bratko 323, 450 Kumbatovič Filip 451
-lj gl. Švagelj Ljudevit Lj. -lj. gl. Švagelj Ljudevit Lj. Š. gl. Švagelj Ljudevit
L.	M. gl. Mrzel Ludvik
Lah Ivan 396, 597, 642, 863, 968 Lenard Leopold 585 Levstik Vladimir 569 Lipah Franc 258, 260, 271, 275, 278, 285, 301, 305, 307, 326
M.	413
M. B. gl. Bravničar Matija M. Ck. 792
M. G. gl. Govekar Minka M. S. gl. Skrbinšek Milan M. St. gl. Strmšek Milica .
M.	Š. gl. Šnuderl Makso Marčinko Dragotin 928—931 Marin Stanko 854 Melihar Stane 882
Miloš V. gl. Vauhnik Miloš Mitrovič Andro 798 Mrzel Ludvik 829 Mušič Marjan 10
N.	-S. 400
Nučič Hinko 1, 2, 266, 443, 444, 616, 644, 648, 671, 872
O.	D. gl. Dev Oskar Ocvirk Anton 699 Ostrovška Milica 55
P.	265
P. gl. Praznik Tine P. gl. Strmšek Pavel Parma Bruno 799 Peruzzi Ivo 273, 309, 314 Peterlin Jože 436 Petofi Sandor 932 Pivko Ljudevit 846, 855—861 Podgorjan Fran 5
Podkrajšek Božo 280, 286. 318. 720, 826, 828
Polenčan gl. Strmšek Pavel Potokar Jože 707—709, 711 Praznik Tine 652, 653 Puncer Srečko 933, 934
-r. gl. Rehar Radivoj -r- gl. Rehar Radivoj R. gl. Rehar Radivoj	,
R. gl. Roš Fran rk. gl. Borko Božidar
Rasberger Pavel 98, 256, 272, 276, 282, 283 do 290, 299, 304, 308, 320, 322 Ra vi j en Davorin 935
Rehar Radivoj 37, 52, 567, 586, 604, 628, 639, 643, 649, 714—716, 773, 774, 794, 862, 874, 936—939 Ribarič Josip 598 Roš Fran 940—945, 972 Rudolf Branko 458, 721, 725
St. gl. Strmšek Pavel Skok Franc 660
Skrbinšek Milan 398, 401, 403, 572, 573, 579, 584, 595, 620, 668, 865, 867, 957, 974
Slanovec Lojze 300 Slavčeva Maša 291 Spectator 391, 809 Stabej Jože 594, 609, 674 Strmšek Milica 769, 772, 779, 790 Strmšek Pavel 22, 39, 39a, 41, 43, 44, 62, 593, 694, 883, 884, 954, 955 Strniša Gustav 395 Sušnik Franc 684, 685
Š. -R. gl. Škerl Silvester Šilih Gustav 658 Širok Karel 96, 965 Škapin Karl 570, 599, 611, 612, 672 Škerl Silvester 313, 606, 621, 641, 650, 683, 791, 878, 963, 975
Šnuderl Makso 53, 257, 261, 449, 603, 626, 655, 686—691, 693, 695, 946 Štine Slavo 947
Švagelj Ljudevit 591, 662, 804, 805
TRn gl. Ravljen Davorin Tairov Aleksandr Jakovlevič 871 Talpa gl. Teplÿ Bogo Teplÿ Bogo1 692, 701 Topič Franc 789
Trdina Silva 435, 696—698, 700, 702—706, 710
V.	K. gl. Kralj Vladimir .
VI.	K. gl. Kralj Vladimir V. M. gl. Vauhnik Miloš Vauhnik Miloš 607, 822 Vidmar Josip 302 Vodušek Božo ‘577 Vurnik Stanko 810
Wider Boris 325 Wilde Oscar 948, 951 X. gl. Škapin Karl -X. gl. Škapin Karl
Zyr Xapula gl. Gorinšek Danilo
Župančič Oton 949
Achard Marcel 68, 696 Albini Srečko 745, 762 Andreev Leonid Nikolaevič 310, 494, 530, 562, 639, 696 Antoine André Paul 698 Anzengruber Ludwig 700 Anžlovar Ivo 825, 827 Arcybasev Mihail Petrovič 535, 563 Arhipov Boris 809 Arnold Franz 463, 473, 697 Arx Caesar 713
Averčenko' Arkadij Timofeevič 686
Babič Jože 724 Bach Ernst 463, 473, 697 Bachmann Kurt 706
Beackers Heinrich, Bolten- gl. Bolten-Baeckers Heinrich Bajuk Božidar 824 Balo kovic Zlatko 13 Balucki Michal 538, 564 Balzac Honoré 552, 640 Bambič Milko 235, 250 Barbičeva Elza 110, 111, lila, 709, 711, 714—716
Baš Franjo 422, 428
Bataille Henry 499
Becque Henri 519, 641
Begovič Milan 451, 715
Békeffi Sândor 722
Benatzky Ralph 788
Benkovič Alojzij 932, 948, 952, 953
Beograd (gledališče) 61, 880
Bergantova Berta gl. Bukšekova Berta
Berlin (gledališče) 882
Bernauer Rudolf 280, 722
Bernstein Henry 691
Berr Georges 719
Berstl Julius 69, 565, 689
Berté Heinrich 750, 779
Betetto Julij 234, 328
Bevk France 560, 566, 719
Birinskij Lev G. 421
Blaž Franjo 112, 112a, 697, 698, 714—716, 718, 719, 724
Blodek Vilém 731, 732, 789 Blumenthal Oskar 491, 492 Boc-Savin Josip gl. Savin Josip Boccaccio Giovanni 956 Bolten-Baeckers Heinrich 682 Borko Božidar 678 Borko Jože 714 Borštnik Ignacij 872, 874 Bracco Boberto 543, 567; 568, 679 Bratina Valo 96, 113—117, 235—237, 254 do 260, 331, 677, 680, 682, 683, 719 Brenčič Radovan 64, 118—129, 238—240,
261—264, 331 Brod Max 71, 687
Brumnova Marica gl. Lubejeva Marica Bučar Danilo 709
Bukšekova Berta 130—132, 225, 226, 265 do 274, 682—684 Burja Peter 809 Busch Wilhelm 705 Busnach William Bertrand 541, 631
Caillavet Gaston Armand 688 Cajnkar Stanko' 719
Cankar Ivan 55, 70, 232, 417, 418, 430, 431, 435—438, 456, 478, 479, 517, 518, 526, 546, 559, 569—578, 633—635, 680, 682, 689, 692, 693, 702, 714, 719, 722, 724, 949, 957—965
Celje (gledališče) 259, 678, 957 Cerar Anton - Danilo 258 Cerkvenik Angelo 681, 683, 712 Chaine Pierre 695 Conners Barry 707 Cormon Eugène 691 Costa Karl 466
Crnobori Ljudevit 133, 714—716, 719, 722, 724
Capek Karel 709
Cehov Anton Pavlovič 419, 446, 511, 579, 580
Cepičeva Ljuba 714 Černič Mirko 678
Daneš Josip 134—138, 241, 275, 686, 687, 695, 705—707, 709, 711 Danilo gl. Cerar Anton - Danilo Danilova Avgusta 444 De Benedetti Aldo 718, 722 Debevec Ciril 452, 713 Delak Ferdo 242, 710 Detela Fran 420 Dev Oskar 18
Dickens Charles 447, 581, 718 Dobovišek Rudolf 693 Dolinar Jakob gl. Milčinski Fran Dostoevskij Fedor Mihajlovič 230, 421, 445, 452, 582, 688, 713 Dragutinovičeva Štefa 139, 139a, 140, 276, 277, 696—698, 706, 709, 713
Echegaray y Eizaguirre José 506, 583 Ernst Otto 514, 584 Eysler Edmund 756, 790
Fall Otto 711 Fekete Laszlo 713
Finžgar Franc Šaleški 448, 459, 500, 510, 585, 586, 636, 642—644, 697, 718, 722
Fiers Robert 688 F odor Lâszlô 691, 692, 719 Foerster Anton 810, 834 Francmesnil Lodovic 718 Frank Bruno 713 Frank Leonhard 697, 699 Fulda Ludwig 587, 689 Furijan Maks 141, 141a, 696—698, 700, 706 do 709, 711, 713
Gabrijelčičeva Nada 243, 278 Gajeva Ksavera 809 Gastineau Octave 541, 631 Gavella Branko 707 Géraldy Paul 588, 689 Glazer Janko1 966
Gogol’ Nikolaj Vasil’evic 524, 549, 589, 645, 686, 718
Golar Cvetko 703, 722 Goldoni Carlo 682, 702 Golia Pavel 422 Golouh Rudolf 701, 723 Gorinšek Danito' 142—146, 244, 245, 279 do 281, 709, 713—716, 718—720, 722, 724, 825
Gorinškova Slava 709, 714—716, 719, 722 Gor’kij Maksim 724 Gounod Charles. 748, 763 Govekar Fran 507, 646, 686, 967 Grangé Eugène 691 Granichstaedten Bruno 711, 829 Grillparzer Franz 682
Grom Edo 147, 282, 683, 684, 693, 697, 706 do 709, 713—716, 718, 719, 827 Grum Slavko 698 Grus-Katkič Herman 14 Guitry Sacha 590, 689 Günther Leopold 705
Halbe Max 493, 591, 647 Harastovič Antun 148, 677, 700, 705, 708, 709, 711, 714, 715, 724, 829 Hasenclever Walter 423, 551, 592 Hasek Jaroslav 71, 687 Habbel Friedrich 648 Heijermans Herman 424 Hemar Marian 718
Hervé Florimond Ronger 443, 727, 742 Herzog Ferdo 283
Herzog Lojze 149, 150, 246, 283, 809, 825, 827
Herzogova Eifrida 825, 827 Heuberger Richard 728, 729, 791 Hofmannsthal Hugo 718 Hribar Ivan 657 Humperdinck Engelbert 758, 764
Ibsen Henrik 482, 483, 523, 649, 650, 690 Igličeva Jelka 151—153, 825, 827, 829 Ivanovič-Mecger Antun 24
Janko Vekoslav 154, 155, 284, 677 Jankovič Velmar 718 Jascha Oscar 709 Jerman Janez 156, 247, 285, 677 Jiranek Josip 761, 765—767, 784 Jirâsek Alois 968 Jones Sidney 768 Jonson Ben 700
Jurčič Josip 425, 507, 593, 646, 651, 686, 710
Jurič Marija - Zagorka 531, 594
Kadelburg Gustav 491, 492 Kalman Imre 72, 699, 711, 735, 753, 769, 770
Kamušič Karto 829 Karadordevič Aleksandar 17 Katkič Herman, Grus.- gl. Grus-Katkič Herman Klabund 693 Knittel John 722, 726 Knoblauch Edward 515, 595 Kocian Jaroslav 16 Kocuvanova Franja 809 Kosar* Božidar 709 Kostanjevec Josip 23 Kostov Stefan Lazarov 713 Košič Milan 157, 158, 227, 248, 286, 713 do 716, 718, 719, 722, 724,
Košuta Just 713—716, 724 Kovačičeva Anta 159, 160, 228, 228, 287, 687
Kovič Jože 161—165, 288, 680, 682, 684, 687—693, 695—700, 702—707, 709, 711, 713—719, 722—724, 726, 825 Kovič Pavel 166, 166a, 687, 696, 697, 703, 706—710, 713—716, 718, 719, 722, 724, 825, 827—829
Kovičeva Vida 711, 722, 827—829 Kozina Marijan 73, 167, 822 Kraigher Alojz 19, 963 Kralj Emil 452
Kraljeva Elvira 168, 168a, 229, 289, 677, 686, 688—690, 696—700, 705—710, 713 do 716, 718, 719, 724 Kranjc Jože 713 Krasnopolskaja E. F. 447 Kreft Bratko 74, 75, 700, 704, 713, 722 Križajeva Marica 715 Krleža Miroslav 433, 690, 707, 718 Kvapil Jaroslav 596, 689
Lah Ivan 480, 481, 486, 487, 597, 637, 652
Langer František 719
Lavery Emmet 714
Lehar Franz 752, 792, 810
Leskovec Anton 76, 228, 687
Lichtenberg Wilhelm 713
Linhart Anton Tomaž 458, 488, 489, 653
Ljubljana (gledališče) 61, 67, 259, 298, 431 do 438, 448—450, 452—458, 510, 721, 726, 802, 822, 875, 880, 885, 957 Lopez S. 641 Lorde André 695 Lortzing Gustav Albert 77 Lovšetova Pavla 809 Lôwe K. 709
•Lubejeva Marica 169, 290, 291, 809, 829 Lunaček Vladimir 529, 598
Maeterlinck Maurice 496, 599, 654, 692, 693 Majcen Stanko 426, 520, 600, 601 Malee Peter 713—716, 718, 719, 722, 726 Manoševski Anatol 827—829 Marcus Carl David 974 Marčinko Dragotin 969 Mascagni Pietro 754, 771 Maugham William Somerset 696 Mayo Margaret 704
Mecger Antun, Ivanovič- gl. Ivanovič-Mecger Antun Medven Bojan 170, 711 Mell Max 682 Meško Franc Ksaver 427 Mezgečeva Slava 96, 809 Michaëlis Sophus 505, 602 Mikolič Franc 96
Milčinski Fran 521, 522, 553, 603, 682 Minarik Oto 714
Mitrovič Andró 93, 101, 171—176, 249, 292 do 295, 809, 812
Mitrovičeva Ankica 177—179, 296, 809 Mlekuševa Marjela 706 Modic Miroslav 244
Molière 25, 452, 528, 544, 545, 655—860, 682, 713
Molnár Ferenc 484, 485
Morré Karl 461
Moser Gustav 497
Mrak Ivan 457
Murn Josip - Aleksandrov 949
Musorgskij Modest Petrovič 820
Mušič Zoran 242
Nakrst Rado 180, 181, 696, 707, 709, 713 do 716, 718, 719, 722—724 Navinšek Emil 886 Nedbal Oskar 741 Neralič Franjo 809, 820 Nestroy Johann Nepomuk 561, 661, 719 Niccodemi Dario- 690 Niewiarowicz Roman 719 Nizière F. 688 Novačan Anton 504, 662 Novi Sad (gledališče) 880 Nučič Hinko 182—187, 297—302, 331 Nušič Branislav 281, 512, 525, 557, 604, 605, 663, 682, 688, 696, 704, 716, 719, 970, 971
Oesterreicher Rudolf 722 Offenhbach Jacques 740, 746, 772, 793 Ogrizovič Milan 226, 317, 432, 462, 542, 664, 665
O’Neill Eugene Gladstone 722, 726 Ortner Hermann Heinz 716 Osijek (gledališče) 61, 877, 881 Ostrovskij Alksandr Nikolaevič 705
Parma Viktor 78, 428, 730, 730a, 736, 737. 747, 751, 755, 773—776, 785, 786, 794 do 802, 826
Petrovič Petar Pecija 490, 513, 534, 606, 607, 666
Pirnat Niko 236, 237, 241, 243, 247, 249, 251, 253
Piskor Karel 719 Plecitÿ Jarko- 809 Podgorska Vika 188, 303—305, 691 Polakova Irma 443 Polivka Vladimir 16 Popovič Jovan Sterija 547, 667 Povhe Josip 189 Predič Milivoj 231, 687 Pregare Rade 190—192, 230, 306, 307, 686 do 688, 690, 691 Preradovič Petar 718 Przybyszewski Stanislaw 229, 695 Ptuj (gledališče) 259, 327, 430, 431, 473, 957
Puccini Giacomo 79, 80, 454, 757, 777, 778 Puncer Srečko 941, 972 Putjata Boris 230, 688
Raeder Gustav 696 Rajnerjeva N. 713 Rakuša Janko 689, 690 Rasberger Pavel Í93—197, 684, 697, 705, 710, 711, 714, 722, 724, 823 Rasbergerjeva Branka 198, 713—716, 718, 719, 722, 724 Raynal Paul 450 Rehar Radivoj 697, 699 Reimann Hans 71, 687 Remec Alojzij 81, 432, 508, 509, 533, 608, 609, 682
Rey Etienne 688 Rijavec Josip 14 Robida Adolf 887 Rogoz Zvonimir 684 Romanowski Stefan 849 Rossini Gioacchino 453, 822 Rostand Edmond 724, 725 Rostand Maurice 713 Rötscher H. Th. 867 Rumpelj Emil 809 Rusowsky 441
Salten Zita 199
Sancin Belizar 709, 711, 825
Sancinova Lelja 722 Sarajevo (gledališče) 61, 879, 880 Sassmann Hans 718 Savin Josip 37
Savinova Danica 200, 201, 308, 692, 696 do 698, 707, 714, 716 Scheinpflugovâ Olga 711, 726 Schiffermayer Any 202 Schiller Friedrich 82, 225, 537, 610, 718, 722
Schônherr Karl 83, 467, 468, 495, 527, 536, 611—615, 668—670, 678 Schônthan Franz 460, 616 Schônthan Paul 460, 616 Schubert Franz 750, 779 Schurek Paul 718 Senečič Geno 724 Semečeva Vlasta 722 Severjeva Sava 99, 433 Shakespeare William 25, 84—88, 471, 472,
555,	617, 618, 638, 671, 680, 682, 686, 688, 690, 696, 715, 719, 722, 888, 980
Shaw George Bernard 89, 90, 318, 432, 503,
556,	619, 672, 686, 697, 719, 720—722, 973
Signorini Dante 687 Simčičeva Vladoša 309, 715, 718, 719 Skopje (gledališče) 881 Skrbinšek Milan 94, 203, 204, 250, 251, 310 do 316, 417, 418, 698, 722, 853, 889 Skrbinšek Vladimir 99, 205—207, 231, 232, 252, 317, 318, 686—690, 692. 693, 696 do 700, 703, 706—711, 718—722, 724, 827 Skrivanič Ivo 809
Smetana Bedrich 744, 780, 787, 803, 825 Split (gledališče) 879, 880 Sremac Stevan 709
Starčeva Ema 208, 208a, 684, 696, 698, 700, 705—709, 713—716, 718, 719, 722, 724, 829
Stolz Robert 813
Strauss Johann jun. 91, 443, 738, 804 Strauss Oskar 805
Strindberg August 474—477, 516, 539, 620 do 622, 673, 974 Strmšek Pavel 22, 62, 63 Stupica Bojan 99, 451 Sudermann Hermann 502, 623 Suhovo-Kobylin Aleksandr Vasil’evic 540, 624
Suppé Franz 733, 734, 739, 806, 807, 827, 828
Surgučev Il’ja 548, 625
Šamberk František Ferdinand 501 Šest Osip 449, 686
Šimenc Mario 96, 209, 210, 319, 320, 809 Širola Stjepan 698 Škapin Karl 678
Škerl Silvester 96 Škvarkin Vasilij VasiPevič 713 Šnuderl Makso 626, 717 Šorli Ivo 19
Štandeker Lojze 558, 627, 628, 714—716, 719
Štimac Andelfo) 719 Sturmova Liopoldina 696
Tagore Rabindranath 975
Tavčar Ivan 429
Thoma Ludwig 550, 629
Thomas Brandon 469, 470
Thomas Charles Louis Ambroise 760, 781
Tijardovič Ivo 711
Tolstoj Lev Nikolaevič 499, 522, 688, 714, 976—978 Toman St. 678
Tomašič Hinko 211, 211a, 696—699, 704, 706, 709
Tovornik Franjo 212, 212a, 321, 697 Tovomikova Ana 714—716 Tratnikova Štefka 213, 213a Trbuhovič Doka 214, 697, 711 Trst (gledališče) 957, 965 Tucič Srdan 532, 674 Turk Danilo 714—716
Udovičeva Pavla 215—218, 233, 700, 705, 706, 709, 711 Urvalek Rudolf 219
Valentinov Simon 439 Valento Nikolaj 440 Veiller Bayard 691 Veldinova Marija 827 Velušček Ciril 96 Venišnik Milan 724
Verdi Giuseppe 264, 455, 749, 782, 814, 825, 827
Verdonik Edo 220, 713—716, 718, 719, 722, 724, 827, 829
Verdenikova Branka gl. Rasbergerjeva Branka
Verneuil Louis 719 Verovšek Anton 874, 876 Vladimirovna Herma 221, 809 Vlahovič Mario 455
Vojnovič Ivo 327, 444, 464, 465, 498, 675, 676
Volarič Hrabroslav 848 Vombergar Jože 92, 708
Weber Carl Maria 759, 783 Wedekind Frank 93, 687, 697 Wenzel H. 718 Wenzel J. 718 Werner Vilem 713
Wied Gustav 554, 630 Wildgans Anton 449 Wüchner Oscar 286, 709
Zagorka gl. Jurič Marija Zagreb (gledališče) 873, 880 Zakrajškova Mileva 222, 222a, 698, 706, 708, 709, 711, 714—716, 718, 719, 722, 724
Založnikova Vera 716 Zamejičeva Vida gl. Kovičeva Vida Zapolska Gabriela 693, 979
Zeller Karl 743
Zeverkej Nikolaj 442
Zika Richard 16
Zola Émile 541, 631, 632, 689
Zweig Stefan 713
Železnik Rado 223, 224, 253, 322—326, 680, 682—684, 686 Žigon Joka 716 Živko Avgust 825 Župančič Oton 18, 638, 718
III. Pregled bibliografskega pöpisa
DK-vrstilci	Poglavja	Št. popisa
792(497.12 Maribor)	I. GRADIVO O MARIBORSKEM GLEDALIŠČU	1—829
792:7	1. Splošno gradivo	1— 19
792:725.8	a) Gledališka zgradba	1— 5
792:725.8(084.1)	b) Slike gledališke zgradbe	6— 12
792:791	c) Razne prireditve v gledališču	13— 19
792(05)	2. Mariborski gledališki listi	20— 36
792(050)	a) O gledaliških listih	20— 27
792(050.4)	b) Uredniška obvestila	28— 36
792(09)	3. Zgodovina gledališča	37— 67
792(091)	a) Zgodovinski prikazi	37— 58
792(093)	b) Gledališka kronika	59— 67
792.021/.024(084.1)	4. Slike gledaliških scen	68— 93
792.071	5. Gledališčniki	94—326
792.071(04)	a) Splošno o gledališčnikih	94— 99
792.071(084.1)	b) Slike gledališčnikov	100—233
	1. Skupinske slike	100—109
	2. Slike posameznih gledališčnikov	110—224
	3. Slike igralcev v vlogah	225—233
792.071(084.1) :741.5	c) Karikature gledališčnikov	234—253
792.071(092)	d) Prikazi gledališčnikov	254—326
792.073	6. Gledališka publika	327—329
792.075	7. Gledališka uprava	330—345
792.075(04)	a) O gledališki upravi	330—332
792.075(047)	b) Obvestila gledališke uprave	333—345
792.2/.5	8. Repertoar in gostovanja	346—458
792.2/.5(083.97)(04)	a) Repertoarni seznami	346—390
792.2/.5(083.97)(047)	b) Repertoarni načrti in pregledi	391—416
792.2/.5(083.97)(049)	c) Beležke o repertoarju	417—429
792.2/.5.091.8	d) Gostovanja	430—458
DK-vrstilci	Poglavja	Št. popisa
	1. Gostovanja mariborskega gledališča	430—438
	2. Gostovanja v Mariboru	439—458
792.2	9. Dramske predstave	459—726
792.2:041	a) Ponatisi letakov dramskih predstav	459—561
792.2:82(047)	b) Prikazi dramskih del	562—632
792.2:82(084.1)	c) Slike dramatikov	633—638
792.2:82(092)	d) Prikazi dramatikov	639—676
792.2.091(047)	e) Poročila o dramskih uprizoritvah	677—726
792.5	10. Operne in operetne predstave	727—829
792.5:041	a) Ponatisi letakov opernih in operetnih predstav	727—761
792.5:782(047)	b) Prikazi opernih in operetnih del	762—783
792.5:782(084.1)	c) Slike skladateljev	784—787
792.5:782(092)	d) Prikazi skladateljev	788—807
792.5.091(047)	e) Poročila o uprizoritvah oper in operet	808—829
7/8:792(05 GL Marib.)	II. SPLOŠNO gradivo v mariborskih	
	GLEDALIŠKIH LISTIH	830—982
72/76	1. Likovna umetnost	830—832
78	2. Glasba	833—852
78:37	a) Glasbena vzgoja	833
78(091)	b) Glasbena zgodovina	834—845
78.08	c) Glasbene oblike	846
785.6	d) Koncerti	847—852
792	3. Gledališče	853—882
792.01	a) Dramatika in dramaturgija	853—871
792.2/.5	b) Razna gledališča in igralci	872—882
80	4. Jezikoslovje	883—884
82	5. Književnost	885—982
82:01	a) Knjižna naznanila	885—890
82 : 398	b) Ljudska književnost — folklora	891—896
82-1/-9	c) Leposlovje	897—953
82-1	1. Poezija	897—949
82-2	2. Dramatika	950—951
82-3	3. Proza	952—953
82(09)	d) Književna zgodovina	954—980
82(091)	1. Splošni prikazi	954—955
82.09	2. Prikazi književnikov	956—980
82(92)	e) Književna kritika	981—982
Il s’agit d’une liste bibliographique de programmes de théâtre et d’un aperçu bibliographique du matériel concernant le théâtre de Maribor publié dans les recueils et revues Slovènes depuis la fondation du théâtre en 1919 jusqu’au début de la deuxième guerre mondiale en 1941.
Note accompagnant les ilustrations.
Popravki
V. 13. zvezku Dokumentov, str. 21, je na sliki Miloš Cvetic (in ne Stojkovič), na str. 59 pa je na sredi (neugotovljeni) igralec Tahija, medtem ko je Borštnik (Gubec) na desni.
V istem zvezku je treba pri pregledu Borštnikovih zagrebških vlog (str. 80 in nasl.) popraviti tele enote:
23. Dragošič H. (ne I.)
184. Mors (ne Mars)
218. Stražnicki (ne Stržnicki)
227. Nowaczynski (ne Nowaczenski)
233. Zemski (ne Zimski)
237. Nithak (ne Nithah)
249. Rydel (ne Rysel)
257. Parcovi (ne Pacovi)
Vstaviti pa je treba (prej nerazrešena) imena v tehle enotah:
151. P. Gavault i G. Berr 170. Nina Vavra 174. Dumas sin
224. V. Riškov	- . ^
n