MATICE SLOVENSKE za leto 1877. Založila in na svitlo dala MATICA SLOVENSKA. V Ljubljani. Natisnili J. Hlaznikovi dediči. 1877. LETOPIS za leto 1877. Založila in na svitlo dala Matica, slovenska. V' • Tisi; Blatnikovih dedičev v Ljubljani. 0 1q£> 2.1& >] Podučili in zabavni del. Uredil l)i*. ') 1. 1807 znal je le svoj materni jezik, ali takrat ga oče pelje v Kunwald, da bi se tem navadil nemščine. Poleg vaške šole so imeli v Kumvaldu poseben zavod, v gradu, ustanovljen po grofici Truchsessovej, rojenej Barraohovej. A deček teh šol ni mogel dolgo časa obiskovati, kajti oče z nejevoljo zapazivsi, da se mu sin, vedno v dotiki s katoličani, preveč nagiblje k katoliškej veri, ga 1. 1809 odpelje v Trenčin ter ga izroči ondotnemu protestantov *) O tej prevažnej sekti , katera je Čehom še drugega veljavnega moža podarila, slavnega pedagoga Jan. Am. Komenskega (1592—1G71) glej Palaeky češka zgodovina: IV. 1. str. 46G—495 (klasična partija!) IV. 2. 494 — 500. V. I. 305- 309 V, 2. 510—514.; G i n d e I y , ge achichte der bolim. Briider. 2 dela. skerau izobraževališču. Poduk v Kunwaldu bil je o d i n i, katerega je Palacky prejel v nemškem jeziku*) — kako smešno tedaj, če mu Nemci še dandanes očitajo, da si je svojo izobraženost pridobil na nemških šolah! Palacky, takrat edennajst let star , se je posebno odlikoval po izrednej ukaželjnosti, gotovo nenavadnej pri otroku, kateri še nikdar dobrega šoiskega poduka vžival ni. Ali ravno v slovaškem 1’renčinii niso mogli ustreči njegovemu hrepenenju; poduk je bil silno slab i do 1. 1812 se je le navadil nekoliko igrati na kla-viru i nekaj slaboglasne „ogerske'‘ latinščine. Tudi primernega berila ni imel; strastno išče povaod knjig, ali največ dobi le verske polemične spise, kateri ga konečno tako razburijo, da postane napol fanatik ter se v svojej gorečnosti že odloči za stan protes-tantovskega misijonarja. Vendar njegov izreden duh srečno premaga vse težave i nevarnosti. Francozko i grško slovnico si kupi i se začne brez tujega navoda učiti teh dveh važnih jezikov ; osobno se tudi seznani z rodbino Ba k o še v o i občevanje s temi dobrimi i razumnimi ljudmi mu je bil vir i nagon duševnega prospeha. Kaj slabo podkovan pride Palacky 1. 1812 v Požunj (Pres-burg) na tamošuji protestantovski „lyceumM. Tu so bile razmere dokaj ugodnejše; mesto samo na sebi precej veliko i imenitno, dalo mu je mnogo novega videti i slišati, šole so bile boljše i od profesorjev dobil je berila, katero je boljo ugajalo njegovej vedoželjnosti. Najrajše je čital potopise, po katerih se je seznanil z običaji i pnsebnostimi posameznih dežel i narodov ter se ob enem tudi •znebil onega verskega fanatizma, kateri je bil nasledek duhomorne dolgočasnosti v Trenčinu. Oče našega Palackega je bil seboj v Požunj prinesel rokopis °d sebe sestavljenega šolskega berila, katerega je izročil profesorju ■Juriju Palkoviču, da bi ga na svitlo dal, kar se je tudi zgodilo. Tako se je mladi Franc osobno seznanil s tem možem , ki ga je tudi za prepisovanje čeških spisov porabljaval. Ali občevanje s Palkovičem ga ja od češkega slovstva bolj odvračalo nego spodbujalo. Sele po posebnem slučaji zbudi se v duhovitem mladeniču ndrodna zavest i ono rodoljubje, po katerem se je pozneje tako odlikoval. Ko se namreč koncem avgusta 1813 iz šolskih počitnic v Požunj vrne, prisili ga slabo vreme, včs teden 03tati pri znanem gospodu Bakošu. Ta mož, ki se je mnogo zanimal za češko slovstvo, imel je sam dokaj čeških knjig; ker pa vendar marsikaterih stvari ni razumel, naprosil je mladega gosta, da mu razlaga, kar mu je bilo nejasnega i nerazumljivega. Kako seje tedaj mladenič sramoval, k° zapazi, da sam prav malo i prav slabo pozna svoj mdterini jezik ! Bakoš mu takoj ponudi nekatere dobre češke knjige; po njem napeljan, prečita Palacky Komenskega „labirint svčta", Jungman-novo „Atalo“ i časopis ,,Hlasatelj Ti spisi se mu prikupijo, začenja se zanimati za domače slovstvo i kmalu ga nahajamo med *) Glej: Palacky, zur bohm. geachichtsclu-. str. 174 -176. onimi pisatelji, ki so si prizadevali, oglajevati jezik i pomnoževati književnost. Vrnivši se v Požunj , pomaga Palacky že omenjenemu Pal-koviču pri izdavanji časopisa „Tydennik-a“. Tudi pesništva se poprime i neka ,,elegija na smrt součenca Ivana Bakoša“ je njegov prvi poskus na pesniškem polji. Pa tudi resnih študij se loti; zlasti proste ure porablja za učenje živih jezikov. Marljivo se uri v francoščini i angleščini, sam se uči italijanski i španjski i od nekaterih součencev, rodom Srbov, se navadi čitati i razumevati srbske, ruske i staroslovenske knjige. Pridno preiskuje duševne zaklade vseh n&rodov starega i novega veka; navdušeno prečita Homerja, Pindarja , Teokrita velike pesnike helenske, natančno se seznani z nemškim jezikom ter v izvirnem jeziku vživa klasične proizvode novejših omikanih nilrodov. Čudovito se razširja njegov duševni obzor; 1. 181G se loti tudi filozofije, se seznani z raznimi velikimi modroslovci ter s posebnim veseljem temeljito prebira dela Im. Kanta, največega filozofa naše dobe. Ravno v tej dobi, ko je Palacky tako vspešno zajemal iz neizmernega bogastva svetovne literature, bilo je za-nj prav važno, da se sprijazni z duhovitim Janom B e ne d i e t ij e m , Kolarjevim součencem i prijateljem v Jeni, študujočega Safarika. Po njem stopi tudi Palacky v zvezo sč Safarikom; ko se Benedicti v Jeno podil, mu izroči Palacky 1. 1817 prozajično prestavo nekaterih spevov Macphersonovega ,,0sijana“ *) i Šafarik mu jih spravi v „Prvotiny peknyh umSni“, katere jo takrat na Dunaji izdajal Uro matka. Tako je prišlo im6 Palackega v javnost. Ob enem je takrat nekoliko časa uredoval latinsko pisani časopis: „Eplieme-rides politico-statisticae Posonienses1' iv je pomagal Palkoviču pri-sestavljanji česko-nemškega slovarja. Že 1. 1818 pa sta izdala Ša-fariki Palacky imenitno razpravo: „Počiltky českeho bdsnictvi ob-zvldštč prosodie“. **) Ni čuda tedaj , da so se že takrat razumni rodoljubi, kakor Jungmann v Pragi, pozorno ozirali na mnogo obetajočega mladeniča ! Koncem 1. 1817 se posreči Palaokemu, da pride kot učitelj v družino gosp6 Nine Zerdahely, jako izobražene i blage dame. To mu je mnogo koristilo, kajti občevaje s to plemenito ženo, vpeljan v najodličnejše omikane kroge si je pridobil lepo vedenje ter si je ob enem utrdil naravni značaj. Ko je potem 1. 1819 filozo-fične študi je v Požunu dovršil, ga spravi gospA Zerdahely kot od-gojitelja k svojej katoliškej prijateljici, bogatej g. Cuzy. V tej hiši je ostal do 1. 1823 ter je spremljal svoje učence na Dunaj i drugam. Dobro je porabljal vse prilike, zlasti v dunajske biblijo-teke se je zakopal, obiskoval razne galerije i zbirke (J. 1820) ter si posebno temeljito znanje pridobil v zgodovini i krasovedi (es- *) Objavljeno tudi Fr. Palacky, Radhost, I. 434 — 447. **) Radhost I. 285—332. tetild.) Tudi to je bilo zanj ugodno, da se je tam osobno seznanil z odličnimi učenjaki, s Kopitarjem i Dobrovskim, ter občeval z umetniki, s slikarjem Kadlikom i muzikom Doležalekom. Posebno se je pečal z estetiko ; ko se je v poletji 1821 vrnil na Ogersko, na Cuzycvo graščino, spisal je razpravo: ,,Povšechnč skoum&ni ducha človečiho v jelio činosteh", uvod k estetiki, i potem : „Pre-Ided dejin krasovčdy a literatury“, natisnjeno v „Kroku“ 1. 1823:i:) Zlasti ta temeljih spis, potem pa nedodelana estetika: ,,Krasov5da čili o krdse a umeni, **) (I. knjiga objavljena 1. 1827“, II. 1. 1829 v »Časopisu českeho museum“) pričujejo jasno o obširnem znanji ter o dobrem estetičnem okusu mladega pisatelja. Vendar je Palacky kmalu popustil krasovedo ter se poprijel drugih znanosti, nekoliko, ker tedanje češko občinstvo še ni bilo zrelo za enake teško umljive filozofične razprave, nekoliko, ker se jc preselil v Prago i se tam pečati začel z zanemarjeno ndrodno zgodovino. Odgoja njegovih učencev bila je dovršena, primerno odškodovanje za mnogoletni trud so mu izplačali i tako se je Pa-lacky podal v zlato Prago, v zgodovinsko središče svojega naroda , kjer so novega soborilca srčno sprejeli odlični rodoljubi, posebno neutrudljivi mnogozaslužni J. Jungmann. — Znanstveno delovanje od leta 1823 do leta 1848. Ko je Palacky 1. 1823., 11. aprila z malim prištedenim kapitalom v Prago prišel, nameraval je nekoliko let pečati se s preiskovanjem husitskih virov. Pač mu je bila prihodnost negotova i malo vabljiva; kot protestant se ni imel nadejati boljše državne službe, zgodovina pa i krasoslovje, znanosti, a katerimi se je do-sedaj največ pečal, navadno ne dajete potrebnega vsakdanjega kruha. Vrh tega je rodoljubnega mladega moža src6 bolelo videti, kako gine i propada njegov ndrod. Ona peščica učenjakov, katera se je še zanimala za domačo stvar, bila je razdeljena v dve nasprotni stranki, v konservativno z voditeljem prof. Nejed-lim, i v napredno z Jungmannom načelu;*'’'') prepiri zaradi pravopisja i drugih malenkosti kar niso nehali med njimi, tako da so so izobraženci jim posmehovali i da je bilo narodno prizadevanje tako ob vso veljavo prišlo, da se nikdo, kdor je suknjo nosil, ni več upal javno govoriti v češkem mdterinem jeziku! Tako neugodne so bile Palackega razmere, ko ga znani avstrijski zgodovinar Hormayer naprosi, da mu za njegov ,,ta-schenbuch" napiše rodopis slavne rodbine grofov Sternbergov. Ko Palacky to delo prevzame , uvede ga Dobrovsky v to hišo tor ga zlasti seznani z blagim grofom Francem Sternbergom, kateri je bil *) Ibidem I. 333—425. **) O tedanjih strankah i slovstvenih prepirih glej tudi: Palacky, gedenkbliitter, str. 273 — 275, poleg splošne izobraženosti ob enem dobro podučen v domaČej povestnici, kojo je poznal iz izvirnikov. Na ta način stopi mladi učenjak v odlične kroge, kjer se je vse zbiralo, kar se je ta krat ne Češkem odlikovalo po stanu, premoženju i omiki. Franc Sternberg kmalu spozna njegovo nadarjenost i marljivost; posebno mu je pa vgajal rodopis , s katerim jo bil Palacky že gotov meseca maja 1824. S tem zgodovinskim delcem, z rodopisom SternberSke rodovine, pričel je Palacky svoje imenitno delovanje na zgodopisnem polji. A že kot začetnik prekosi vse svoje vrstnike, kajti po temeljitem preiskovanji najbogatejšo zbirke na deškem, tre bonske ga arhiva (Fiirstl Schwarzenberg’sches arhiv zu \Vittingau), si pridobi tako natančno znanje zlasti husitske dobe, kakor ga takrat nikdo ni imel. L. 1825. začno tudi študirati v dvornih i zemskih deskah ter v vladnem i mestnem arhivu. Zgodovinarju pa, ki hoče na dno priti zakonom, po katerih so razvija človeška družba, ne zadostuje, da pridno prebira zastarele pergamente i noč i dan v samotnej izbici premetava teške folijante, — on mora tudi praktično spoznavati svet ter se vsaj nekoliko seznaniti z onimi odličnimi krogi, ki so od nekdaj odločilni za zgodovinsko življenje. Neizmerne važnosti je bilo tedaj za Palackega, da je zveza z grofom Francem i Kašparjem Stern-bergom vedno bolj prijateljska postajala. Kako so je tu bratilo plemBtvo po rodu s plemenitim mišljenjem , o tem nam jasno pričuje sledeči dogodek: 20. dec. 1825 bila sta Palacky i Dobrovsky na obed povabljena pri grofu Francu. Do pozne noči sedala sta v družbi grofovskih bratov ter so ž njima pogovarjala o marsika-terej važnej zadevi. Tudi o češkem, 1. 1818 vstanovljenem muzeji se je govorilo i britko se je pritoževal grof Kašpar, izvrsten pri-rodoslovec i muzeju predsednik , da se narod ne briga za tako imeniten zavod. Palacky se mu ustavlja, odločno graja dosedanje ravnanje, da se v muzeji zakladi narodu skrivajo, da se ničesar ne objavlja i poln svetega navdušenja izpregovori prelepo besede, vredne, da si jih globoko vtisne v spomin vsak narodnjak: „Jaz, ko bi bil ciganskega rodu i njega zadnji potomec, bi si vendar prizadeval, časten spomin mu postaviti v zgodovini človeštva"! I ta navdušenost imela je dejanske nasledke; po grofu Kašparju naprnšen, izroči Palacky pismeno svoje mnenje o vredbi muzejskega časnika i kmalu potem se je v istini v odboru sklenilo, po njegovem načrtu izdajati društven časopis v nemškem i češkem jeziku (8. jan. 1826.) ter njemu izročiti uredništvo teh listov 15. maja 1Š26.*) Za nemški časopis se je občinstvo sicer malo brigalo: avstrijski Nemci niso marali za duševno delo, na Nemškem pa, ka- *) Glej posebno Palacky, gedenkbliitter, str. 47 —— G7 ; iz teh avtentičnih spisov se tudi razvidi, zakaj nemško glasilo muzeja ni napredovalo, navzlic temu, da ga je cel6 Gothe priporočal! mor jo le sest eksemplarov hodilo, so takrat ošabno prezirali vse, kar je prihajalo iz Metternichove Avstrije. Zaradi toga se je nemško glasilo muzeja ustavilo že 1. 1831. Ali že 1. 1830 prvak vsega Nemštva, slavni Gothe, opozorjen po svojem prijatelji Ka-šparji Sternbergu, hvali muzejski Časopis ter pravi o Pa-lackem: „Die erhaltung und belebung einer literatur, deren spra-che sich in engern granzen abschliesst, geraume zeit fast nur dem untern volke viberlassen war und mit einer teilvvei e eingeburgerten iibergrosse litnder weithin verbreiteten staats- und bildungsprache zu wetteifern hat, ist ein geiviss p r o i sw ti r d i g e s bemiihen, das ebensoviel selbstverleugnung als kraft und geschick fordert<:. *)— Bolje je napredoval muzejski časopis v češkem jeziku. Dn6 16. sept. 1827. poroči se Palacky s Terezijo, hčerjo ve ljavnega odvetnika Jana Mčchure, s katero je v jako srečnem zakonu živel do njene smrti. A tudi drugače je to leto zanj posebno važno bilo , bil je namreč pozvan od stanovskega odbora, naj na-daljiije češkokronologično povestnico ranjeega Franca Pubičke. Ta pisatelj (1722 — 1807, bivši jezuit, spisal je že 1. 1768 v latinskem jeziku: ,,series chronologica rerum Slavo- Bohemicarum"; ker se je občinstvo zanimalo za to delo, začel je izdajati nemško-pisano ,,Chronologische geschichte* B6hmens“ i sicer prve tri zvezke na svojo roko, drugo pa, od 1. 1778 počenši, s podporo i na stroške čeških deželnih stanov. Vendar mu ni bilo dano, končati tega dela; dovršil ga je le do 1. 1630., do prve odstave Wallensteinove i zastonj s<> so potem trudili stanovi, učenjaka dobiti, da bi nadaljeval i dovršil PubiČkovo povestnico. 29. oktobra 1827 pooblastil je deželni odbor Palackega, nadaljevati to zgodovino.**) Ali to delo je bilo pomankljivo, površno ' zastarelo; tedaj je Palacky v temeljitej vlogi „Vorschlag zur bes-sern aufname der vaterlandischen geschichte" (24. jan. 1828) stanovom dokazal, da se ima prava povestnei čeostaVil je Palacky vreden spominek v razpravi: „Die grafen ('ranc und Kaspar Sternberg" (1843), katerej je 1. 1868, pri petdesetletnici češkega muzeja še dodal: „Leben des grafen Kaspar Sternberg, von ihm selbst beschrieben, nebst einem akademischen vortrag liber des grafen Kaspar und Franz Sternberg leben und ivirken {ur wissenschaft und kunst in Bohnien“. Ali ne le v učenih spisih: razpravah, tudi dejansko častil je Palacky spomin teh imenitnih, blagih mož najbolj s tem, da je posebno skrbel za povzdigo onega zavoda, kateremu sta bila ranjka vtemeljitelja i prva podpornika. Ko se je češki stanovski zbor raz-govarjal o spominku za cesarja Franca L, nasvetoval je Palac.ky, da se sozida „Francisceum“ ter da se v njem vmestijo vse družbe i zavodi za znanost i umetnost, kar jih je bilo nastalo za Franca I., v prvej vrsti pa muzej. Obširno spomenico je v tej zadevi izročil deželnemu zboru; le-ta se tudi poprime tega predloga, samo da omeji stavbo na muzej i na akademijo krasoumnosti. Ker se pa tudi to ni dalo izvršiti, vsled prepirov med posameznimi osobami, kupil je deželni zbor vsaj muzeju poseben dom (10. apr. 1845), v katerem se branijo bogate njegove zbirke do današnjega dne. *) Tako je Palacky postal zastopnik i voditelj duševnega delovanja med svojim nArodom. L. 1839 izvoljen kot tajnik družbe „nauk“ (katerej je bil člen od 1. 1830), razdeli to družbo na razrede ter jej vdihne novo življenje; muzej pa, kateremu je postal predsednik 1. 1841., skuša spraviti do tega, da bi bil pravi znanstveni obraz domovine, kar posebno povdarja v spisu: ,,Das vater-landische museum im j. 1842“. Ob enem je bil jako plodovi v slovstvenem oziru; 1. 1839 objavi prvi oddelek drugega zvezka svoje povestnice, obsegajoč dobo od Otakarja I. do smrti zadnjega Ptemislida Vaclava III (1197—1306). '\ ['emu nasleduje jako važna zbirka starih listin i drugih spominkov v češkem jeziku, pod naslovom : ,,Archiv česky, čili stai’6 piseinnd pamfltky českd i moravski. Z archivu domacich i cizich“ (I. IV. del 1840—1846; V. del 1864). Združen s Pavlom Safarikom pa priobči 1. 1840: „die altesten denkmiiler der bohmischen sprache", v katerem imenitnem delu branita pisatelja najstarejšo spominke staročeskega slovstva, „Libu-šin saud“ i odlomek evangelija Joh., zoper napade že umrlega Dobrowskega, **) določujeta starost litomeHskega vstanovnega pisma ter obširno govorita o glosiranej „mater verborum", hranjenej v češkem muzeji, katero jo Kopitar že 1. 1837 za ponarejeno proglasil. V kritičnej razpravi ,,Ueber den Mongoleneinfall vom j. 1241“, objavljenej 1. 1842, dokazuje Palacky istinitost one češke zmage pri Olomucu , lcojo slavi pesen kraljedvorskega rokopisa, katero bi pa nemška „učenost“ še dandanes kaj rada ovrgla, — *) Predlog o ustanovi Francisccja, Palacky, gedenkbliitter, 112— 116; o češkem muzeji, 1. c. 116 —127. **) Aelteste denkmiiler, posebno važno §§. 23 i 24, str. 167—19G. takoj potem pa objavi učeno razpravo : „Ueber formelbuchcr zuniichst in bezug auf bbhmische geschichte", važen spis i merodajen za vsakega preiskovalca srednjeveške zgodovine, kateri se hoče posluževati formularjev kot zgodovinskih virov. Vrlo je napredovalo tudi najbolj imenitno delo Palackega, njegova češka povestnica. L. 1812 objavi drugi oddelek drugega zvezka, obsegajočega dobo od 1. 1306 do 1. 1378, dogodbe do smrti izvrstnega vladarja Karla IV., katerega brani tudi gledč njegovega ravnanja na Nemškem. Kak vpliv je že takrat slavni učenjak imel tudi v najodličnejših krogih češkega plemstva, vidimo iz tega, da je februarja i marca 1843 prvim velikašem (knezu Auerspergu, Colloredu, Lambergu, Lobkovicu, Sclnvarzenbcrgti i dr.) na njih prošnjo razlagal razvoj di žavnopravnih razmer od 1. 1627 — 1792 ter jim razjasnoval delokrog čeških Btanovslcih zborov.*) Tako se jim je bil prikupil, da so ti gospodje, spoznavši važnost ter vpliv domačega zgodopisja, na svoje stroške do 1. 1848 mu plačali dva pomočnika za nabiranje i prepisovanje listin ter se potem na vso moč prizadevali, da je deželni odbor mu preskrbel stalnega pomočnika. Istega leta 1843 potuje neutrudljivi zgodovinar v znanstvenem interesu na Dunaj, potem v Slezijo, v Lužice i Berolin, povsod preiskovaje državno i privatne arhive, da iz njih posname vse, kar je važno za domačo povestnico Takrat je dogotovil rokopis prvega oddelka tretjega zvezka češko zgodovine ter ga v pretres i popravo izročil c. kr. cenzuri na Dunaji, onej oblastnej gosposki, ki je imela takrat skrbno paziti na to, da se duševno ne „okužijo“ avstrijski državljani. Ali žalibog obsega ta oddelek dobo mnogo razvpitega kralja Vaclava IV. (1378 — 1419) ter posebno natančno obravnava začetke husi-tizma i življenje, delovanje i smrt Jana Husa, same dogodbe tedaj, o katerih nepristransko govoriti je bilo takrat dokaj sitno i celo nevarno. Zapreke, katere jo cenzura stavila imenitnej knjigi i že slovečemu pisatelju, so tako zanimive, ravnanje teh duševnih evnuhov je tako komično, ob enem pa tako pomenljivo za tedanjo Avstrijo, da hočemo tu nekoliko črtic o tej stvari podati, kakor smo jih dobili v avtentičnih poročilih Palackega samega. Ze rokopis, obsegajoč leta 1403—1414 se mu je vrnil z mnogimi dostavki i popravki; tako na pr. mu je pregledalec v Husovo karakteristiko vrinil besede: ,,Ilartnackigkcit, unbiegsamer eigensinn und reeht-haberei", katere še dandanes čitamo v nemškej izdaji, dasiravno se kar nič ne strinjajo z drugim tekstom. **) Se mnogo huje so je pa ravnalo z dobo od 1. 1414 — 1419, kjer je bil zlasti popis Ilusove *) Primerjaj Palaeky: gedcnkbliitter, str. 135., zur bohm. Go-scliiclitschreibung str. 92. **) Primerjaj Palacky: geseh. Bohmen’s III, 1. str. 215 i Pa lučk j' zur bohm. geschichtschreibung, str. 94 — 9G. pravde nestrpljivim cenzorjem pravi trn v peti. Dotični presojevalec je ministerstvu kar naravnost nasvetoval, naj se Palackega knjiga popolnem zatri i uniči, kar se je pa vendar celo staremu Metter-nichu pretirano zdelo. Tedaj ukaže ta vsegamogočni minister, naj se Palackemu ne brani, objavljati fakta, naj se mu pa izbrišejo ,,alle missliebigen raisonnements." Odlok c. kr. cenzure, ki je z rokopisom vred koncem septembra 1844 Palackemu došel, bil je tedaj poln graje, sumničenja i popravkov; takoj v začetku pa se je naglašalo, da mora husitska doba povsem tako pisana biti, da ne moti sodbe katoliških čita-teljev z verskega stališča. To je bilo preveč Palackemu! Po onej nepristranosti, katera je najlepši kinč pravega zgodopisca ob enem pa kaj redka lastnost, ozira se Palacky, dasi protestant po rodu i po mišljenji, vendar povsod tudi na občinstvo ter se skrbno izogiblje vsake malenkosti, ki bi utegnila žaliti nasprotno versko prepričanje. Cenzuri pa, zalitevajočej, naj a priori Husa obsodi, naj s strankarskega stališča piše, odrezal se je možko , da tega nikdar ne bode storil, da raje opusti vse delo ter neha pečati se s povestnicol *) Nekoliko izrazov spremeniti je bil pripravljen, ostalo pa je pustil i vračavši rokopis prosil, naj se presojevanje izroči drugemu cenzorju, takemu, pravi, ,,ki bode nekoliko krščanske ljubezni imel ter se inu verska potrpnost ne bode zdela pregreha i hudodelstvo." Vsa stvar se je sicer potem še dovolj srečno raz-motavala i knjiga se je tiskala že 1. 1845., samo, da so Palackega, ko se je bil iz Italije v Prago vrnil, na policijo pozvali ter ga tam po ministerijelnem ukazu ostro grajali zaradi„nespodobnega i strastnega" odgovora! Bolehnost vsled pretirane marljivosti prisili v tem Palackega, da se odpovč tajništvu družbe ,,nauk“. Ker mu je tudi sopruga bolehala, poda se že koncem 1. 1844. v tretjič v Italijo, da bi tam, prezimovaje v Nizzi, zopet okreval. Vrnivši se potem skozi južno Francijo prinese seboj znamenit naroden zaklad, namreč rokopis prvega dela svoje češke povestnice v domačem jeziku. Več o tej važnej reči bodemo povedali kasneje. L. 1846 (4—0. maja) skazali so češki stanovi slavnemu rojaku svoje neomejeno zaupanje i svojo odkritosrčno hvaležnost načinom , ki v istej meri časti odlikovanega i odlikovalce. Palacky Je namreč 300 for. podpore prosil za popotovanje na Nemško (v Bamberg) i Ogersko , kjer je hotel znanstveno preiskovati razne zbirke i arhive. Ali deželni odbor ne izpolni samo te pohlevne Prošnje, temveč povikša (po predlogu gr. Mir. Deyma) svoto od 300 _ for. na 500 for., ter pooblasti Palackega, naj na deželne stroške *upi jako dragoceno a njemu potrebno delo: Mansi, zgodovina cerkvenih zborov (za 200—300 tolarjev), vrh tega pa še njegovej ‘etnej plači 1000 for. pridone letnih 600 for., da si lehko pridobi *) Zur bohm, gescliichtschreibung, str. 94—107. Letopis 1877 I. sposobnega sodelovalca i pomočnika. *) V istini je češko plemstvo s tem sklepom pokazalo, da mu je mar za napredek n&roda i za čast domovine; ni čuda tedaj, da je Palacky, prepričan o domoljubnosti domačih velikašev, kasneje v svojem političnem delovanji vedno priporočal slogo med ljudstvom i staroslavnimi plemenitimi rodbinami! A ravno takrat potreboval je zgodovinar Palacky take podpore i takega spodbujanja, kajti lotil se je tako pustega, sitnega, težavnega dela, kakor se nikdar ne. Začel je namreč obdelovati husitske čase (1419—1434), naj znamenitejšo dobo češke povest-nice. Ravno ti neizmerno krvavi boji pa, v katerih se je n&rod razcepil v mnoge stranke, ki so druga drugej ljuto nasprotovale, i potem tridesetletna vojska, so popolnem predrugačile krajevne, deželne i ndrodne razmere. Ako je na pr. kraljestvo češko takrat imelo poleg mnogih obljudenih mest blizo 400 velikih gradov (hrady) i 2000 drugih vtrjonih graščin ali tvrdnjav (tvvrze) jako pomenljivih za razvoj zgodovinskih dogodeb, biii so ti kraji največ tako razdejeni i pokončani v husitskih časih i kasneje v tridesetletnej vojski , da dandanes od teli mogočnih stavb večkrat niti sledu ni. Vsled tridesetletne vojske pa so se tudi predrugačile mere glede prebivalstva; v dosihmal skoraj izključljivo slovensko deželo naselilo se je mnogo Nemcev, tako, da se je v mnogih krajih Slovanstvo moralo umikati ptujemu vsiljeneu i da je čestokrat ob enem slovansko krajevno imč so prekrstilo v nemško. Vesten zgodovinar moral je tedaj natančno študirati domačo topografijo, prepričati se o legi starih krajev, primerjavah stara imena z onimi, ki se rabijo dandanes, pozvedovati skoraj za vsako vas, za vsak gradič i za v.iako bolj važno rodovino, že zaradi tega, da zamere razumeti stare listine i letopisce. „Kaj koristijo listine , — pravi Palacky sam o tej stvari — ako jih umeti ne moremo ?“ **) Torej je ta neumorni delavec cela tri leta (1845—1848) premetaval stanovske kvaterne , s peresom v roki preiskoval zemske deske (landtafel) fevdne deske (lehentafel) i kapiteljski arhiv, zanesljive zgodovinske date nabral za več neg i 1000 rodbin i 15000 krajev ter kot plod tega velikanskega študovanja 1. 1848 objavil razpravo: „Popis krdlovstvi českeho," v katerem nahajamo stara izvirna skoraj pozabljena imena vseh gradov, mest, vasi itd. češke zemlje. Ni ga rodil narod sina, da bi natančneje poznal svoje očetnjave ! Smemo se li čuditi, da je ravno vstanovljcna dunajska akademija znanosti že 14. maja 1$47, takoj pri prvem imenovanji, *) L. c. stran 107-112. **) Glej Palacky, 1. c. 112—121; primerjaj tudi dotične oddelke njegovo česke povestnice. — Tuko silno težavno je , napisati dobro domačo zgodovino; žalibog so na Kranjskem tega še no zavedamo, kakor jasno pričuje prehvaljeno , a vendar v premnogih ozirih zelo pomanjkljivo Dimčevo delo. Pia. tako zaslužnega učenjaka, tako odličnega zastopnika avstrijskega cesarstva na znanstvenem polji, imenovala rednim članom ? Od leta 1848. do 1860. Tako smo dospeli do usodepolnega leta 1848., v katerem so se po vsej Evropi z elementarno silo vzdignili narodi, da bi razrušili staro sistemo i ustanovili nove državne oblike na podlagi vsestranske svobode. V istini pomenljiva, zgodovinsko važna doba, velik obrat v povestnici našega velca: ali vendar mnogo cvetja — i le malo, malo sadu! Povsod navdušenost, gorečnost za lepe, dasi-ravno največ nerazumljene ideje, ob enem pa slepa domišlija, strast i naivna nevednost! Posebno jasno se to vidi v Avstriji; ko je februarija meseca v Parizu počila ona glasovita vstaja, ko je prebivalstvo spodilo kramarsko dinastijo orleansko, ko se je to gbanje poprijelo tudi Nemčije i Italije , začela so je tudi v Avstriji majati oblast premogočnega ministra Metterniolia i v enem dnevu, 13. marca, se zgrudi sistema absolutistična, skozi i skozi gnila i strohnela, brez boja, brez upora. Uničeno je mahoma, kar je dosihmal kakor mora tlačilo vse rodove; v prah i pepel je dejano v enem trenutku, kar je bilo zidano v teku dolgih stoletij i prosti svojih spon radujejo se na razvalinah absolutizma avstrijski narodi vseli onih dragocenih pravic, s katerimi jih je re volucija tako potratno obdarovala. Brez truda so pridobili svobodo tiska i zborovanja, ravnopravnost versko i narodno parlamentarno zastopstvo , odgovorno vlado i — ndrodno stražo, i veselo so zrli v mnogo obetajočo prihodnost. Ali — kratke sanje! Samega sebe vladati je težko posameznemu človeku, mnogo težje celemu narodu. Avstrijski ndrodi pa so bili zanemarjeni i zaostali, nezreli i vsled dolgega pritiskovanja popačeni; kmalu jih ne vodi več razum, temveč ohola fraza i slepa strast. Vsak začenja delati na svojo roko; Italijan se hoče združiti s svojimi sorodniki, Madjar si zida posebno državo ter tlači svoje sosede, Nemec pa, dosedaj naj- manj marljiv i politično zrel, pazno posluša glasove sirenske, raz-legajoče se iz nemškega Frankobroda, kjer so se ravno pričenjale znane parlamentarne komedije. Tedaj je tudi Slovan prisiljen , da brani z vsemi silami, z vsemi postavnimi sredstvi svoje prirodno pravo i svoj naroden obstanek. Ni čuda zatorej, da je takoj po razpadu stare državne oblike pogin pretil tudi avstrijskej staroslav-nej državi samej! V tem burnem položaji zapusti tudi Palacky mirno sobico učenjaško ter stopi na politično polje, da postane političen voditelj onemu narodu, katerega je dosedaj vodil v slovstvenem oziru. Republikanskih prenapetosti se pri treznih Cehih ni bilo bati, pač pa so grozile nakane nemške i madjarske, nevarne ob enem našemu cesarstvu i slovanskemu življu. Tedaj je moral Palacky pred vsem razlagati svojim rojakom bitstvo novih naprav ter jih seznaniti s pomenom „konštitucije“. Ko jo bila le ta tudi v Pragi proglašena 2* 15. marca, objavi 19. marca v„Pražkyihnovinah"poseben članek: „Co jest kons tituce *) Braniti n&rodno ravnopravnost i slogo, sklical je potem s K. Eg. Ebertom, znanim nemškim pesnikom, 18. marca shod veljavnih čeških i nemških pisateljev i že 21. marca so sklenili pod SafaHkovim predsedništvom, da bodejo z vsemi silami delali za slogo med Cehi i Nemci na podlagi popolne ravnopravnosti ter branili zvezo češke krone s konštitucijonelno avstrijsko državo. Okolo 60 nemških i čeških literatov podpisalo je potem dotično od Palackega sostavljeno izjavo ; med njimi nahajamo tudi — tempora mutantur! — znanega Ignaca Kurando ! **) Da je bil Palacky že takrat v istini voditelj svojega narodu i da so ga kot takega tudi priznavali iuostranci, to se je kmalu videlo iz važnega poziva, kateri mu je došel 10. aprila iz Franko broda. Narodni princip namreč, vpeljan ravno 1. 1848, oživil je tudi ndrod nemški ter v njem izbudil željo, v eno celoto, v eno mogočno krepko državo zediniti raztrgano i razkosano Nemčijo. Znano je, na kak način je triidvajset let pozneje, po grozovitih bojih 1. 1860 i 1870 Bismark, „der mann von blut und eisen‘‘, Nemcem to željo izpolnil ter jim državo osnoval, katera vsaj gledč brezobzirnosti i nasilnosti živo spominja na kruto srednjeveško nemško cesarstvo; takrat pa, 1. 1848. domišljevali so si nepraktični nemški učenjaki i pisatelji, da bi se to dalo doseči mirnim parlamentarnim potom. V svojej sanjariji so hoteli v Frankobrod sklicati nemški državni zbor, ter mu izročiti tako oblast, da bi sc mu morali vklanjati vai članovi dosedanje „nemške zaveze" (tedaj tudi Avstrija), i bi gospodoval razprostornirn deželam od Belta do jadranskega morja, od francoske do ruske i turške meje! V ta namen se je že meseca marca 1848 v imenitnem Fran-kobrodu sešel tako zvani „v o r pa r 1 a m e n t“, ter je izvolil poseben odbor petdesetih članov , z nalogom, naj takoj vse pripravi, da so kakor hitro mogoče skliče pravi nemški državni zbor. Ta odsek 50ih, katerega Laube imenuje „den generalštab des deutschen vorparlaments", pozval je tedaj tudi Palackega, naj pride v Frankobrod, da se jim pridruži kot zastopnik češkega kraljestva. Pismo, v katerem Palacky odgovarja — krepko kot Slovan odgovarja tej nemškej gospodi — je njegov prvi važni politični čin ter je tem bolj zanimivo, ker je imelo posebnih nasledkov i ker nam razjasnuje tedanje politično mišljenje tega izrednega moža. Treba tedaj, da se nekoliko ozremo na ta imenitni zgodovinski spis. V uvodu zahvaljuje se pisatelj za dokaz nenavadnega zaupanja, s katerim so ga počastili najodličnejši prvaki vse Nemčije; Eotem pa pove naravnost, da vabila v tako zbornico nikdar ne ode sprejel i sicer iz trojnega uzroka ne. Prvič za to ne, ker je Slovan („Slovan sem češkega rodu ter sem so z vsem, kar *) Natisnono tudi Palaeky, Kadhost, IIL str. 3 — G. '**) Pala cky, gedcnkbllittcr str. 145; Kadhost III. 7—9, ‘270—278. imam i znam, ves i za vselej posvetil svojemu nArodu'*), verni sin češkega naroda, kateri nikdar ni bil zvezan i združen z nemškim narodom , kajti zveza ni obstajala ,,od ljudstva do ljudstva, temveč le od vladarja do vladarja". Nemci tedaj nimajo nikake pravice, sebi i Nemčiji prištevati češkega naroda. Drugi nagib, da se Palacky ne vdeleži frankobrodskega posvetovanja, je njegovo avstrijsko rodoljubje. Nemci posku-šavajo — pravi — oslabiti i uničiti avstrijsko državo s tem, da jo Hočejo storiti odvisno od Frankobroda, da jej branijo imeti neodvisno vojsko itd., on pa se drži te staroslavne države , ne le v interesu češkega naroda, temveč na korist vse Evrope, da, celo v interesu omike i človečanstva sploh. Ako bodo ta država pravična proti svojim narodom, zlasti slovanskim, potem bode mogočen jez zoper rusko vesoljno monarhijo, katero Palaeky, dasiravno Slovan z dušo i telom , takrat še imenuje veliko i nepregledno zlo. Tako ga navdušuje rodoljubje avstrijsko, da spremenivši znani izrek Voltaire-jev, vsklikne: „V istini, ako avstrijske države ne bi bilo že iz davnega, truditi bi se morali na vso moč, da se ustvari v evropejskem interesu, v interesu človeč- noati“. *) Takrat je bil blagi mož prepričan, da bode n&rodna ravno-pravnost postala podlaga i temelj novorojenej ustavnej Avstriji. Ko je pa videl, da se njegova nadeja ni vresničila i da hočete nemško liberalna i madjarska stranka gospodovati nad vse druge narode avstrijske, je zgoraj navedeni izrek preklical ter pred vsem svetom izjavil: ,,Bii je (ta izrek o Avstriji) od moje strani velika politična zmota, največja, katero sem kedaj storil, kar se jih vem spominjati; računil sem s faktorji, ki se potem kot taki niso skazali“. **) Ali iz tretjega uzroka odpovedal se je Palacky frankobrod-skemu zboru, ker je bilo njemu, vestnemu zgodovinskemu opazovalcu državnih prememb , takoj jasno, da vse nemške sanjarije o preustroji nemško države v svobodnem smislu ne bodejo imele "ikakoršnega vspeha. I v istini ni minulo leto i pokazalo se je, da je bila njegova sodba po vsem opravičena i temeljita. Odpoved Palackega, tiskana v tisočerih eksemplarih, izbudila je kmalu občno pozornost, ne toliko v Pragi i med Cehi kot na Dunaji i na Nemškem sploh. Kakor navadno v enakih slučajih, se Nemci niso ozirali na dokaze njegove, temveč odgovarjali so v svojih listih s surovimi psovkami. ***) Vendar pa je to *) P a 1 a c k y,'gedenkbliitter , str. 152. Pismo 1, c. st. 140—155; primerjaj tudj Radbost III. str. 278. **) Pa!acky, gedenkbliitter (scbluuswort zum j. 1874) str. 295. **'*) Še 1. 1849 bilo je citati v ,,Augsbnrger allg. Zeitung'*, da nemški narod v svojej celoti nikogar bolj na sovraži nego natražnjaka ijBlitersdorfa i Palackega1*!! I še dandanes mu očitajo, da je on pismo zopet oživljalo avstrijsko zavest, na češkem i v drugih kronovinali, odpiralo je oči slepemu ministerstvu ter je omahljivega Pillersdorfa vsaj toliko ohrabrilo, da je objavil 21. aprila, da se bode ministerstvo le toliko držalo frankobrodskih sklepov, kolikor bode to Avstriji po volji. Ko je bil 1. maja 1848 v prvič slovanski shod v Prago s klican, se ga Palacky ni vdeležil, dasiravno so bili njegovo podpisali im6. Pač pa je pridno zahajal v ,,narodni odbor“. kjer so se posvetovali zastopniki Cehov i Nemcev pod predscdnistvom deželnega predstojnika grofa Rudolfa Stadiona. ,,Manifest českeho ndroclniho wyboru o spojeni zemi Morawske a Slezkč s korunau Čes-kau“ je on sestavil; že v tej izjavi naglasa potrebo federalistične vstave ter se tudi nekoliko ozira na način, po katerem bi se dala dejansko vpeljati i vresničiti". *) Dnd 8. maja iznenadi Palackega vest, da je od ministra P i 1-lersdorfa telegrafično na Dunaj poklican. Takoj so napoti, pride 9. maja v glavno mesto i se poda brez odlaganja k ministru. Pillers-dorf ga sprejme prijazno, kakor po navadi, ter izroči osupnenemu cesarski lastnoročni biljet, po katerem je na predlog ministerstva imenovan za ministra nauka. Kakor Palacky sam pripoveduje, bila je njegova prva misel, da tega posla prevzeti ne more; ker mu je pa Pillersdorf vedno prigovarjal, kar je povdarjal, da namerava^ vlada s tem imenovanjem pokazati, da tudi ona priznava prava Čehov i Slovanov sploh, izprosi si Palacky premisleka črez noč. Drugi dan se vrne s pismeno izjavo, v katerej pravi, da ne more sprejeti ministerstva, dokler niso rešene razmere avstrijske države do nemškega zbora v Frankobrodu. Ali na svoje ve liko začudenje zapazi, da je bil Pillersdorf kar vesel tega odgovora. Slaboten mož se je bil namreč dal prestrašiti dunajskim i madjarskim rovarjem, kateri so na Dunaji hoteli osnovati ustajo. Zdaj so ščuvali nevedne, Čehom od nekdaj sovražne Dunajčane, da jih vlada misli pošlo vaniti; punt je bil že pripravljen i nek dunajski mesar najet, da bi bil umoril Palackega. K vsej sreči pa je češki voditelj sprevidel, da v nezmožnem, od ljudske druhali odvisnem Pillersdorfovem ministerstvu ni mesta za razumnega i doslednega rodoljuba i tako se je takoj po svojej odpovedi vrnil na češko. Nekoliko dni potem pa je počila znana vstaja (15. maja), k.tera je dobrodušnega cesarja Ferdinanda primorala, zapustiti razburjeno stolnico ter zavetja iskati v goratih Tirolah v mirnem i vdanem Insprucku. **) Ker je bilo povsem jasno, da je dunajska vlada popolnem odvisna orl akademične legije, od demokratičnih društev i od hotel ločiti Avstrijo od Nemčije, dasiravno je oni Bismark, katerega naši sosedje sedaj kot boga eastd , 1. 1866 na ves drug način Avstrijancein pokazal, da se nimajo brigati za Nemčijo i njene zadeve! *) Pal. gedenkbliltter, str. 156 - 163, Kadhost 111. 18—25. **) Radhost. III. 278-279. l judske druhali, sklical je novi deželni predsednik grof Leo Thun v porazumljenju z vojaškim poveljnikom knezom Windischgratzom, za Cesko posebno začasno vlado, katerej je bil tudi Palacky ud (30. maja): Grof Albert Nostic i dr. Rieger podala sta v imenu te provizorične vlade v Insbruck prosit cesarja Ferdinanda, da bi priznal tor osobno odprl češki deželni zbor, kateri je bil na 7. dan meseca v Prago sklican. Predno pa sta se vrnila poslanca s poročilom, da cesar ni odobril Thunovega ravnanja, je Palacky že spoznal, da začasna vlada nima dovolj oblasti, vspešno se upirati množečemu se neredu. Izdatno se je udeležil znanega slovanskega shoda, katerega je bil 2. junija kot predsednik s krepkim govorom otvoril. *) Navzočih je bilo 341 zastopnikov raznih slovanskih plemen: 42 Jugoslovanov, 62 Poljakov i Rusinov i 237 čeških Slovanov , zbranih v ta namen, da se posvetujejo o načinu, kako bi se dejansko dala vpeljati Slovanom tako potrebna ravnopravnost. Tudi poziv tega prvega slovanskega shoda, edini rezultat njegov, je iz Palac-kevega peresa. **) Obče znano je, da se je ta shod nagloma razšel, ko v Pragi brez pravega uzroka poči neka prenagljena i bedasta vstaja. Nemirnega življa bilo je tudi v češkem glavnem mestu mnogo i zlasti vročokrvno študentovsko mladež vabil je izgled dunajskih dijakov; vrh tega pa so nemški prebivalci na vso moč se protivili slovanskej večini ter so neprenehoma vojaške poveljnike hujskali zoper Cehe. Razburjenost jo vedno hujša postajala; začasna vlada ni imela dovolj oblasti i vpliva pomiriti razdražene duhove, zlasti ker so ptuji rovarji, nemški i madjarski vedno na tihem suntali i ščuvali z namenom kompromitirati češki narod pred vladnim svetom. — Tako so nastale ono žalostne dogodbe na binkoštne praznike od 12. do 16. junija. Praški študentje zahtevajo od kneza Windischgratza eno baterijo topov i 60.000 patron ter ga obsipajo s psovkami, ko jim želje ne izpolni: takoj drug dan pa zadene smrtna krogla Windischgratzovo soprugo, ne da bi se bilo znalo, od kod je prišla. Zastonj se trudijo i posredujejo Palacky, vitez Neuberk i drugi, zapeljano od tujih agentov podšuntano i podkupljeno ljudstvo ne odneha, dokler, Windischgratz z vojaško silo |>e zaduši bedastega upora. Mnogo Cehov, krivih i nedolžnih, bilo je potem kaznovanih po strogem vojaškem zakonu, utaknjenih v temnice itd. ali pravega izvora teh žalostnih homatij še dandanes ne znamo i bržkone je Palacky pravo zadel, ako tudi to ndrodno nesrečo pripisuje zagrizenemu sovražniku vsega Slovanstva, Mad-jarom namreč. ***) Narodna nesreča pa je to bila ne le za Cehe, *) Radhost III. 31. **) 1. c. III. ***) Glej Pa!acky, Radhost str. 281—287 , o pi-eskoj vstaji, o „daleč segajočej slovanskej zaroti", zlasti pa o izpovedbi ogerskega cvni-sarja Marcela Turanskega. temveč za vse avstrijske Slovane, kajti vsled tega upora se že razpisani deželni zbor češki ni sošel i zamudila se je najugodnejša prilika na federalistični podlagi ustanoviti avstrijsko državo. Pa-lacky pravi naravnost: ,,Newim od žadne udalosti za naši pameti, kterdžby mčla byla ndsledky osudnčjši a škodnejši pro narod, nežli tato „baure o swatodušnieh swdtcich“! Kmalu potem se umakne slabotno ministerstvo Pillersdorfovo novemu Wessenberg-Doblhoffovemu i volitve se razpišejo za dunajski vstavodajni zbor, kateri se je imel pričeti 10. julija. Palaeky, izvoljen na šestili mestih , se odloči zastopati praško Novomesto v državnem zboru. Dasiravno se ni mnogo vdeležil debat, bilo je delovanje njegovo vendar posebno imenitno. On je bil središče i vodja zborove desnice, braneče jednoto države na temelji vsestransko ravnopravnosti; okoli njega so se zbirali trezni elementi, posebno slovanski zastopniki ne le iz Češkega, temveč tudi iz drugih dežel. Doleti ga najtežja i najnehvaležnejša naloga; 1. avg. namreč ga izvolijo v odsek 30 članov, kateri je imel izdelati načrt novo vstave, stvar tem bolj težavno, ker je Avstrija, sostavljena iz raznih v vsakem oziru različnih narodov pravi „unicum“, kateri zahteva prav posebne oblike za svoj državni razvitek. Ta odbor sestavi dve „subkomisiji“, vsako 5 udov, od katerih je ena prevzela določbo državljanskih „zakladnih“ (temeljnih) pravic, ena pa se je lotila „ustroja države'1. V to prevažno komisijo se izvolijo Palacky (za Cesko), dr. Kajetan Mayer (za Moravsko), dr Smolka (za Galicijo), dr. Goldmark (za notranjo-avstrijske kronovine) i dr. Gobbi (za južne pokrajine^. Vsak od njih bi bil moral izdelati poseben načrt, ali ker eni niso imeli časa, eni pa nobenih zmožnosti i nobene resne volje lotiti se tako velikanskega i težavnega dela, navalili so vse Palackemu i ta izredni mož se je sedaj zakopal v politične študije z isto neumorno marljivostjo, katera ga je odlikovala zgodovinarja i učenjaka. Takoj mu je bilo jasno, da bode le ona vstava zadostovala raznonarodnej Avstriji, katera v enakej meri združuje potrebno centralizacijo i deželno saumoupravo. Že septembra meseca 1.1848 dovršil je neki načrt, katerega je pa potem precej popravil i spremenil. Priporočamo ta načrt *) v resni prevdarek vsem onim, kateri z dunajsko-židovskim časnikarstvom vred vedno po svetu trobijo staro laž, da je federalizem enako škodljiv državnej oblasti i državljanskej svobodi! Ali od dne do dne je bil splošni položaj neugodnejši i nevarnejši! Vladen vpliv če dalje bolj peša i gine; na Dunaji gospodarijo študentje i delavci, centralni odbor demokratičnih društev i poseben odsek za javno varnost sostavljen iz dijakov, mestnih zastopnikov i nacijonalgardistov. Povsod se gibajo madjarski i *) Objavljen Palacky gcdenkbliitter, str. 169—176. nemški agenti; nemški i židovski demagogi (A la Schiitte, Ronge A\vrum, Oheizes i dr.) dražijo ljudstvo, besni časopisi (n. pr. „der Radicale") ga šuntajo i hujskajo i vse to se vedno silnejše zadira v vlado i v zmerne, vlado braneče poslance. Takrat je tudi Pa-lacky ministerstvo podpiral; ko se mu je 2. sept. v drugič ponujalo ministerstvo nauka, se mu je odpovedal, da ne bi oslabil vladne stranke v zboru, ker bi bilo gotovo mnogo Nemcev, razžaljenih po njegovem vzvišenji, iz vladnega tabora prestopilo k nasprotne] opozicijonalnej stranki. Še le potem, ko je ministerstvo z imenovanjem grofa Lamberga za komisarja na Ogerskem začelo rušiti načelo ravnopravnosti, naznanja Palacky, spremljan od gg. Riegerja i Trojana ministru Bachu v imenu svojih političnih prijateljev , da bodo Slovani odslej svojo pot hodili ne oziraje se na vlado. *) I ravno takrat je ministerstvo silno potrebovalo slovanske podpore! Toliko je bilo netila nabranega na Ogerskem i na Dunaji, da je majhna iskrica leliko razplamenila vso državo ; tako so bili razburjeni i razdraženi duhovi, da se je bilo bati krvavega sprijema pri vsakej priliki! Z grozovitim umorom grofa Lamberga v Pesti (27. sept. 1848) pričela se je žaloigra; viharno so se vzdignili Madjari, i ž njimi vred se je spuntalo nevedno i popačeno prebivalstvo dunajsko. Kar se jo na Dunaji godilo v onih usodnih dnevih meseca oktobra (6. do 31. okt.), to se ne d& primerjati velikim angležkim i francoskim prekucijam , to je kot neizbrisljiva sramota zaznamovano v zgodovini, kajti tu ni vstajal n.irod v sve-tej navdušenosti, da bi branil prirojene svoje pravice , da bi otresel robstvo ter si priboril zlato svobodo, tu ni šlo za idealna blaga, draga vsakemu značajnemu poštenemu človeku, ne! v svojej gnjus-nej nagoti prikazala se je spridenost druhali, katera slepa i neumna, nesramna i sebična divja i razdira besnej živali enaka, od katere se ne razločuje po nobenem plemenitejšem čutu. Kaki elementi so osnovali dunajsko vstajo, videlo se je že 6. oktobra, ko je na grozoviti način bil usmriten vojni minister grof Latour. Tudi Palackemu i več drugim slovanskim poslancem so bili dunajski „svobodnjaki“ enako smrt namenili ali po na ključbi je bil Palacky za nekoliko dni odpotoval k svojej družini i tako je srečno ušel pretečej smrtnej nevarnosti. Zmešnjava bila je velikanska! Dvor je pobegnil iz Schiinbrunna, ministri i vojaki so se umaknili iz uporne stolnice i tudi Palacky je zapustil z drugimi slovanskimi zastopniki razburjeno mesto, v kojem ni bilo več mogoče, neodvisno i svobodno posvetovati se o državnem blagru. Ostala manjšina zborovala je sicer še na Dunaji ter se je smešila s tem, da je hotela prisiliti večino, naj se vrne v glavno mesto, katero sta že oblegovala povel jnika Windischgr;itz i Jelačič. A češki poslanci so odločno proteatovali zoper ustav- *) Radhost III. nost tega zbora i so v znamenitej spomenici *), katero je bil Pa-laeky sestavil, oziraje se na straliovalstvo dunajske svojati odločno od ministerstva zahtevali, naj se državni zbor nadaljuje v moravskem mesticu Kromerižu. Spomenico sta dvoru izročila Pa-lacky i konservativec Helfert. Tako se je 22. novembra državni zbor sešel v Kromčfiži; že 21. nov. nastopi novo minister-stvo Schwarzenbergovo i 2. decembra sc vladi odpove dobrotljivi, pa bolehni cesar Ferdinand i avstrijski narodi so se klanjali novemu vladarju, osemnajstletnemu cesarju Francu Jožefu! V Kromerižu se je Palcky največ pečal z načrtom nove vstave i z debatami o njej v dotičnein odboru. Po njegovem načrtu bi se vsa država razdeliti morala na osem po narodnosti ločenih skupin: v nemško Avstrijo, češko, poljsko , ilirsko (kranjsko, Pri morsko, slovenski deli koroškega i Štajarskega), italijansko, jugoslovansko, madjarsko i rumunsko Avstrijo. Vsaka skupina ima po tem načrtu posebnega deželnega ministra, ter si po svojem deželnem zboru sama zakone daje v vseh zadevah, katere niso izrekoma pridržane državnemu zboru. Nauk i bogačastje n. pr. je po mislih Palaclcega deželna, a ne državna zadeva. A Palacky v napačno **) sestavljenem odboru trideseterih ne more prodreti s svojimi nazori; tako dolgo preobračajo njegov načrt i ga premenjavajo v centralističnem smislu, da ga Palacky kot svojega več ne priznava ter iz odbora stopi, namenjen, braniti prvotni načrt v polnem zboru. Dne 17. marca 1849 se je imela pričeti obravnava o tem važnem predmetu, ali Kromčl-ižkemu zboru so bili dnevi že šteti i 7. marca osupnila je tužna vest avstrijske narode, da je zbor na nagloma razpuščen i nova vstava ok-troirana. Gotovo je, da so vojaški krogi, združeni z plemstvom i z duhovščino , že dolgo vse svoje sile napenjali, da bi se bil razpodil jim neljubi — vstavodajni državni zbor. Gotovo je pa tudi, da je neka interpolacija, vsled nemških razmer po Palackcm stavljena 23. febr. 1849 , posebno pospeševala ta odvažni razpust avstrijske konštituante. ***) S to vstavo, v centralističnem smislu izdelano ter po ministru Fel. Schwarzenbergu vsiljeno , pričenja se ona žalostna reakcija, ki je državo tlačila do 1. 1860. Sili so se umaknili tudi češki poslanci, ali v obširnej spomenici, spisanej od Palackega, opra vičevali so svoje ravnanje pred svojimi volilci. ****) Naj bi to izjavo, odlično po možatosti i pravej svobodomiselnosti, pazljivo prečitali tudi oni, ki v svojej nevednosti Palackega psujejo natra- *) Palaeky, gedenkbl. 176—180. **) Itadhost III. ***) gedenkbliitter 184—189, Radhost III. 38 -42. '*'**) gedenkbliitter 189—205, Radhoat III. 43 — 58. žnjaka i mračnjaka, ker sc ni navduševal za dunajsko anarhijo, temveč hotel stanovitno svobodo pridobiti vsem avstrijskim ple menom! Vedno rastoča sila reakcije odvračal je tudi Palackega od politične delavnosti; ko je bila Praga maja meseca v obsedni stan dejana, vrne se on k svojim zgodovinskim študijam, da bi v preiskovanji sijajne preteklosti zabil odurno i britko sedanjost. Le enkrat se še oglasi; ko so namreč njegovi politični prijatelji ustanovili političen časopis v nemškem jeziku ,,Union", napisal je zanj imeniten članek: ,,Union, nicht centralisation noeh f’oederation“, v katerem dokazuje škodljivost i krivičnost centralistične sisteme ter brani zmerni federalizem. Posebno povdarja važnost narodne ideje ter o njej pravi: ,,Was man immer fiir mittel und mittelelien da-gegen fort anbrauclien mag, sie werden alle mer oder \veniger dem blasen gegen den wind iinlicb sehen, das dessen stromung und richtung \veder aufzuhalten nocli zu andern vermag.“ *) Ali na čelu tega novinarskegapodvzetja stal je dr. Pinlcas (i njegov zet dr. Ant. Springer, dandanes slaven mož na Nemškem i zaničevan odpadnik med svojim narodom) i ta mož, v-topljen v neke liberalne, pa za naše posebne razmere neprimerne nazore, se je branil sprejeti članek, s katerim se ni popolnoma strinjal. Palacky ga tedaj nekoliko predela, razširi i poostri, ter ga, naprošen po najodličnejšem češkem novinarji Karolu Havli-čeku, 21. dec. 18-19 v „narodnicli novimlch" objavi podnaslovom: „0 centralizaci a mlrodni rownoprdvnosti w Rakausku". **) Članek je prouzročil nenavadno senzacijo ; — ,,Nslrodni Noviny“ so bile zaradi njega popolnem prepovedane, dr. Aleks. Helfert, takrat državni podtajnik, napisal je proti njemu posebno brošuro i malo da niso Palackega izročili vojnemu sodu na Hradčanih. Ker je to nasprotovanje i preganjanje mnogo škodovalo njegovej nevarno bolnej soprugi, obljubi jej Palacky, da sejie bode več vtikal v politiko. A reakcija se ni dela potolažiti! Še je bil zaslužni mož 1. 1850 izvoljen v mestni zbor ter je postal tudi predsednik odbora za stavbo „n;lrodnega gledališča." Pa vedno bolj so se zadirali v njega, zlasti od kar se je v mestnej seji 20. marca 1851 upiral predlogu nemških odbornikov, naj se predsednik ministerstva Fe-lix Sclnvarzenberg imenuje za častnega mestjana češkega glavnega mesta. Celo češki pisatelji, deloma preslepljeni, deloma prestrašeni so se mu protivili. V matičnem zboru, kjer je predlagal, naj se z društveno pomočjo izda „naučny slovnik", katerega so Cehi takrat že premogli, ***) bil je predlog vsled tujega vpliva zavržen. To je Palackega tako razdražilo, da položi 6. febr. .1852 predsedništvo muzeja i predsedništvo glediščnega odbora; a tudi to ni zadosto- *) gedenkbliitter, str. 212. **) Radhost, III. str. 58 — 70. ***) Radhost, II. valo njegovim zopernikom. Ko je po muzejnih pravilih 29. jun. 1852 zopet za to šlo , da sc na novo v odbor voli Palackv, bivši predsednik i prava duša tega društva, — mu vsa družba, izvzemši edinega Bergerja i »Safarika odreče svoj glas! To mu je bil.*, v istini huda i skeleča rana, neprenosljiva bolečina, ne ker je moral zapustiti dragi mu muzejski zavod, temveč ker je doživel, da sta se med češkimi pisatelji, med cvetom domače inteligencije dobila le dva možaka, katera se nista dala niti prekaniti niti prestrašiti ! Ze ee je po mestu govorilo, da bode Palaeky kot nevaren agitator od vlade interniran, vendar do tega ni prišlo, ker je bil v tem njegov največji nasprotnik Schwarzenberg umrl. Pod posebno policijsko varstvo so ga sicer dali, a krepkega i značajnega rodoljuba je to kaj malo motilo! Do 1. 1860 živel je največ v Lobkovicah, na posestvu svoje žene, zakopan v svoje zgodovinske študije. Že 1. 1851 je bil objavil drugi oddelek tretjega zvezka češke povestnice , obsegajoč husitsko dobo od 1. 1419-1431. Ker je pa nameraval, odslej svojo veliko dolo spisovati v češkem jeziku, nastal je hud prepir s stanovskim deželnim odborom, hotečim obdržati prvotno, tedaj nemško obliko. Ker jo ta razprava zanimiva v marsikaterem oziru, jo bodemo na kratkem pojasnili po avtentičnih datih, katere nam Pa-lacky sam podaja v svojej že mnogokrat navedene) knjigi: Zur biihm. gcschichtschreibung". *) V poročilu 12. nov. 1850 naznanja Palacky stanovskemu odboru, da bode svojo povestnico nadaljeval v češkem jeziku i sicer iz dvojnega uzroka: 1. Ker je 1. 1848 bilo sprejeto načelo ravnoprav-nosti vseh narodov, i 2. ker je bil vsled znanega frankobrodskega pisma tako grdo napadan od vsega nemškega časnikarstva, da je trdno sklenil, za vselej izstopiti iz krdela nemških zgodopiscev ter se odslej posluževati ie češkega jezika. Da se pa ne bi odškodovalo nemško občinstvo, bode c. k. šolski svetovalec Wenzig vse natančno na nemški jezik prestavljal tako, da se bodeta češki i nemški tekst lehko ob istem času olajavila. **) Ali na to poročilo mu deželni odbor odločno ukaže (30. dec. 1850), da mora nadaljevati svoje delo vstarej obliki ter utemelji ta ukaz, ponavljaje ga 12. marca 1851, s tem, da ima deželni odbor strogo varovati izvirnost na deželne stroške tiskanega zgo-dopisnega dela. Palackega odgovor bil je možat i energičen; naravnost pov6 plemenitej gospodi , da njeni predniki nikakor niso nameravali, za domači denar obogatiti nemškega slovstva, da so marveč le hoteli pospeševati znanje deželne povestnice i da se niso ozirali na jezik, v katerem se bode knjiga pisala. Sicer pa češkemu narodu pristaja pravica, zahtevati, da se ustreže njegovim terjatvam gled<5 dela izhajajočega na narodne stroške. Ako '*) Zur bolim, gcschiclitschreibung, str. 121—130. **) L, c. 123. ne bi nameraval že od mladih let - pravi Paladij na dalje — podajati svojemu narodu povestnice njegove v maternem jeziku, gotovo ne bi bil nikdar postal češki zgodopiscev 1 *) Ko se je deželni odbor na ta način prepričalo trdnem sklepu Palackega, privoli vsaj v to, da se ima povostnica najpreje spisati v češkem jeziku, potem pa podpisateljevirn nadzorstvom prevesti v nemščino. Počenši od drugega oddelka III. zvezka je tedaj Palackega povestnica , spisana v češčini pravi original, nemška izdava pa je le prestava. To sc vidi tudi iz tega, da jo odsihmal češki tekst navadno preje tiskan bil nego nemški, dasiravno se je deželni odbor še 10. aprila 1860 upiral tej prednosti češkega teksta. *'*) Pa tudi prvi zvezek (izšel 1848) zlasti pa drugi (izšel 1876) niste prestavi, temveč natančno predelani ter v marsičem popravljeni no vej izdaji. Ako tedaj Konst. W ur z bacli v svojem obširnem delu o českej izdaji Paiaclcega povestnice pravi: „Uebri-gens ist diess nur eine iibersetzung der zwolf jare friiher be-gonnenen deutschen originalausgabe“, ***) je to le žalosten dokaz one plitvosti i površnosti, katera se po vsej pravici more očitati temu znanemu mnogopiscu. Nadaljevanje češke povestnice bilo je pa tem težavnejše za lJalackega, ker je XV. stoletje, dasiravno prevažno za češko i nemško zgodovino, vsaj v teh oddelkih posebno zanemarjeno i nepoznano. Sočasnih zgodopiscev je kaj malo, pa tudi ti n. pr. Enea Silvio (papež Pij II.), poljski Dlugosz, nemški Eschenloer i v Oger-skej bivajoč Bonlini so iz verskih i n&rodnih vzrokov Čehom nasproti pristranski i deloma nezanesljivi. Tedaj je moral učeni pisatelj z neizrečenim trudom nabirati i preštudirati ogromno število po posameznih arhivih raztrešenih listin, pisem itd. ter iz teh večidel popolnem neznanih spisov svojo povestnico sostavljati. Pri teh preiskavah mu je bila sreča posebno mila i skoraj vsako leto naleti na kaj novega i važnega. Tako je že 1. 1849 v švicarskem niestu Bazeljnu našel važne spise magistra Ivana Dubrovniškega (Joannes de Ragusio, Ivan Stojkovič) i druge, ki razjasnujejo zgodovino bazeljskega cerkvenega zbora i njegova obravnavanja s češkimi Husiti. Te pridobitve ga napotijo, da predlaga dunajskej akademiji znanosti, naj ona izdaja veliko delo ,,Acta concilionun saeculi XV“. Predlog je bil sprejet i Palacky v dotičen odbor izmoljen; po njegovem navodu i s pomočjo marljivih učenjakov, phmela, Birka i drugih se je to delo dovršilo. Palacky sam jo v njem objavil: a) Joannis de Ragusio initium et prosecutio "asiliensis concilii; b) Joannis de Ragusio tractatus, quomodo Bo-omi reducti sunt ad unitatem ecclesiae; c) Petri Zatecensis liber diurnus de gestis Boemorum in concilio Basiliensi“. *) L, c. 126—128. **) L. c. 136. **») Wurzbacli Konst,, biogvapliisches lexicon des kaisertums Oesterreich XXI, str. 187. L. 1853 poda se Palacky iz Nizze, kjer je prezimoval, v Pariz, da tam študira zgodovinske vire. Ko se 10. maja vrne v Prago, predlaga deželnemu odboru, naj se nadaljuje „archiv česky“, tako potreben za temeljito znanje domače povestnice, a deželni odbor je imel tako malo rodoljubja i razuma, da je z odlokom 11. jul. 1851) nadaljevanje odložil „auf unbestimmte zcit“. *) — L. 1853 je sicer imenitno za Palackega, ker je svojo edino hčer takrat v zakon dal dr. L. Riegerju; tako je odslej tudi rodbinska zveza združevala ta dva odlična moža, ki sta bila že zjedinjena po istej izobraženosti, po istem političnem mišljenji in istem redkem domoljub ji. L. 1854 izšel je tretji oddelek III. zvezka češke zgodovine, v katerem razjasnuje pisatelj viharno dobo od 1. 1 -J31 1439, do smrti Habsburžana Albrechta II. Kmalu potem se ga loti huda bolezen ; da bi popolnem ozdravel, rabi po nasvetu dr. Ilamernika sternberške kopelji i grozdno kuro v Durkheimu na Renu. Že septembra i oktobra meseca 1856 pa je neutrudljivi zgodovinar zopet prebrskava! draždanske i herrenhutske arhive ter jo posebno v kralj, državnem arhivu v Draždanih našel mnogo jako imenitnih izvirnikov. Opiraje se na rezultate svojega preiskovanja, objavi 1. 1857 prvi oddelek IV. zrezka ter v njem z živimi barvami popisuje na sprotje raznih verskih i političnih strank za mladoletnega Ladislava posmrtnika i krepko blagodejno vladanje kraljevega namestnika Jurija Podiebrada (1. 1439—1457. Kavno ta mož pa, slavni Jurij Podiebrad, je posebno imeniten za češko i nemško, da, cel6 za evropejsko p 'vcstnieo sploh. Za češko zgodovino, ker je svojemu po tolikih bojih opešanemu , oma-gajočemu narodu zopet naklonil mir i blagostanje i ga potem, ko je moral, krepko vodil v junaški boj za versko in n&rodno svobodo. Imeniten je tudi za nemško povestnieo, ker je bil po »vojej nadarjenosti i državniške) sposobnosti prvi vladarja, iste dobe, tako da so se Nemci sami od njega, trdega Slovana, kateri niti nemškega jezika znal ni, nadejali preustroja zanemarjenega nemškega cerarstvu. Pa tudi evropejska povestnica sploh se mora čestokrat ozirati na tega nenavadnega vladarja, kajti po njemje bila ustavljena prva narodna država, vladana le po po>itičnih, a ne po verskih načelih. Ker je ta doba tedaj tako izredno važna i zanimiva, sta učeni svet i češki n&rod komaj pričakovala, da bode mojster Palacky tudi njo obdelal ter jo vsestransko razjasnil. Od vseh strani silili so ga prvi, zlasti nemški učenjaki, naj kmalu objavi dotično delo. Palacky sam, dasiravno pohleven mož, pravi v nekej vlogi na deželni odbor : „(1 e envartung darauf ist nicht allein bei dem pu-blicum in Bohnien, sondern auch an vielen orten im auslande ge-spannt und wie mir hiiufige kundgebungen zukommen, fast b i s z u r u n g e d u 1 d gesteigert". **) *) Zur bolim, gescliichtschreibung, str. 132. **) Zur bolim, gescliichtschreibung, str. 133. Primerjaj tudi: Zarnckc, liter, zcntralblatt, 1859, str. 182, Voigt v Sybels histor. zeitsehrift VI. Nade, katere je občinstvo v Palaekega stavljalo , bile so izpolnjene v obilnej meri, ko 1. 18G0 objavi drugi oddelek IV. zvezka (1. 1457—1471). Mnogo zgodovinske tvarine je imel že nabrane ko se mu posreči 1. 1858 v (iorelcu najti prevažne anale Jerneja Sculteta (11614), neprecenljiv vir za zgodovino druge polovice XV. stoletja. Tedaj je Palacky, opiraje se na take izvirnike, kaj čisto novega i posebnega podati mogel učenemu svetu. Naj bolj imenitne vire, iz katerih je zajemal, objavil je še tisto leto na stroške cesarske dunajske akademije v posebnem delu: „Urkundliche beitriige zur geschichte Bohmens im zeitalter Georga von Podiebrad". Tudi to delo, v katerem je nabranih 533 pisem, listin i drugih spisov, se odlikuje po nekej posebiiej nataučuosti i zanesljivosti. Le škoda, da mu pisatelj ni pridal posebnega registra. Preje pa, da je Palacky po teh publikacijah množil i širil svojo pisatel,sko slavo, moral je v ostrej slovstvenej borbi braniti od nemške strani napadaue biserje staročeskega slovstva, zlasti sloveči rokopis kraljedvorski. Znano je, da sta se bila že D o-brovsky i naš rojak Kopitar vzdignila zoper „Libušin soud“, katerega sta potem jako vspešno zagovarjala Palacky i Safarik. *) Sedaj se pa ponovi ta literarni boj ter se razširi tudi na kraljedvorski rokopis, kojega je dosihmal ves svet za pravega i nepokvarjenega imel. Palacky sam trdi, da je pri teh napadih sodelovala avstrijska policija , da bi bila zadušila češko narodno zavest, probujeno tudi po kraljedvorskem rokopisu i drugih starinah, pričujočih o starej omiki i slavi češkega mlroda. Od 6. do 29. oktobra 1858 bilo je v listu „Tagesbote aus Bi>hmen“ mnogo člankov objavljenih zoper istinitost i pravost „Libušinega souda“ i „kraljedvorskega rokopisa“, pod naslovom „Palilographisehe liigen und handschriftliche warhei-ten“; v njih se muzejski kustos llanka posredno zaznamuje kot glava onih predrznih sleparjev, kateri so počenši od 1. 1817 celo vrsto ponarejenih starin spravili v literaturo. V treh člankih, objavljenih 5., 0. i 10. novembra 1858 v „Bohemii“, odgovarja Pa-lacky temu pisatelju, znanemu novinarju Kuh-u; jedro krepkega, semtertje prav debelega odgovora je, da morata rokopisa že zaradi tega, v vsakemu oziru nesumljiva biti, ker v vsem XIX. stoletji ni ponarejalca, da bi imel toliko zgodovinskega, jezikoslovnega, paleografičnega i kemičnega znanja, ob enem pa toliko pesniškega duha, da bi bil mogel ponarediti enako pesniške proizvode, kateri so po svojej estetičnej krasoti navduševali ves omikan svet, po svojej paleograiičnej pravilnosti pa prepričali prve izvedence, kakor Pertza i druge. **) Palaeky sam ni več nameraval, vdel. žiti se tega znanstvenega prepira, a 1. 1859 se oglasi zoper njega mladi zgodovinar Maks *) Glej zgoraj: V. pola, str. 4. **) Ponatisnem so članki gcdenkbliitter, str. 214—231. Biidinger, ter naravnost trdi, da je ves kraljedvorski rokopis nesramen falzifikat, sostavljen po najslaboglasnejšem češkem zgo-dopiscu, po Hajeku! To pravi Biidinger, dasiravno ni nikdar izvirnega rokopisa v rokah imel i dasiravno niti češkega jezika ni znal! Kompetentnost i temeljito znanje mojstra Palackega sicer tudi priznava, ali on pravi: ,,es ist, als ob ein boser zauber deti liellen blick des geschichtschreibers vou Bolimen ebep. fiir die Ko-niginhofer handschrift verselileiert hatte." *) Na ta način direktno pozvan, se je moral Palacky braniti ter je to tem rajše storil, ker je na Ceskem i drugod ta znanstvena borba že postajala „une querelle politique“, tako da se je ljudstvo po vseli javnih prostorih, po kavarnah i gostilnah, le o tem pogovarjalo ter komaj pričakovalo novih objasnil i novih člankov i razprav. V II. zvezku Sy belo ve ga strokovnjaškega časopisa priobči tedaj Palacky sestavek: „Die altbohm. handschriften und ihre kritik. **) Trditev, da sta Hanka i Svoboda po Hajeku ponaredila kraljedvorski rokopis, vidi se mu nevredna, da bi jo posebno pobijal, zlasti ker se je to že zgodilo v brošuri: ,,Maks B. und die Koniginhofer gesehwister‘‘, — ali na vse druge od svojega nasprotnika navedene razloge se ozira ter njih plitvost i ničevost tako jasno dokazuje, da se je nazadnje po vsej pravici nenavadno ostra glasila njegova sodba : ,,So ist demnach der ganze aufsatz meines gegm rs ein gewebe logiseher felsehliissc und quiproqu6s, uniiber-trefflieh nur in der seichtigkeit und keckheit Beiner behauptungen — ein trauriges beispiel und ein beweis, wie lieutzutage selbat gebil-dete Deutsche den warhaft erfurchtgebietendencharakter der deutschen \vissenschaft verkennen, wenn sie ilin einem werke dieser art unbe-denklich beilegen.“ Biidinger sicer ni nehal i njemu se je pridru * žil mladi, zelo nedarjeni i marljivi Feifalik, ali Palacky se ni več trudil, odvračati teh napadov, ker sta že 1. 1862 to vprašanje dognala brata Jož. itlermeneg. Jireček v imenitnem delu: ,,Die echtheit der Koniginhofer handschrift kritisch nachge\viesen“ etc. L. 1860 zadela je neizmerna britka izguba našega Palackega. Znano je našim čitateljeno, da je od 1. 1827 v najsrečnejšem zakonu živel s svojo soprugo Terezijo. Da ni bil le velik mož, nenavadno učenjak i globoko mis'eč državnik, ampak da je bil tudi plemenit človek, vidi se posebno iz one redke gorke ljubezni, katera je združevala njega i ženo njegovo. Od nekdaj bila je gospa bolj slabotna; meseca oktobra 1858 pa je nevarno zbolela. Palacky, ki je noč i dan stregel ljubljenej soprugi, sklene jo peljati v Italijo , da bi morda tam , pod milejšim podnebjem zopet okrevala. Prezimujeta v Nizzi i se odtod (10. aprila 1860) vračata skozi Francijo domu; ali med potem zboli mu žena nanovo ter ne vstane *) Sybcra histor. zeitsclirift I. 127 —152: „Dio Koniginhofer handschrift und ihre schvvestern^. **) Sybcl’s zoitschrift, II. 87 —112. več! Zastonj se mudi Palacky ves maj v Marseillu, junij i julij v Genevi; bolezen postaja vedno hujša i mučnejša i komaj jo spravi po daljšej zamudi v Bazeljnu i Heidelbergu z velikimi ne-prilikatni zopet na Cesko, ko mu jo za vselej ugrabi neizprosljiva smrt. Umrla je blaga žena 18. avg. 1860 v Podmokljah pri Dččinu, obdana od svojih otrok i od tužnega sopruga. *) Ali Palackemu ni bilo dano v miru i v samoti žalovati po izgubljenej zvestej tovaršici, kajti klical ga je ndrod v borbe politične; preiskreno je ljubil svojo domovino, da bi se bil ustavljal ndrodovej želji. Z oktoberskim diplomom 1. 1860 nehal je absolutizem i zopet je stopila Avstrija v vrsto ustanovnih držav. Novo življenje se je pričelo po našej očetnjavi, ali še je bila prihodnost negotova i vse je bilo zavisno od ustave, ki se je imela dati pre-ustrojenej državi! Od leta 1860 do l. 1876. Kakor na dunajskem i kromefižkem ustavodajnem zboru zastopal je Palacky tudi po objavljenji oktoberskega diploma i februarske ustave federalistična načela zoper ono centralizacijo, s katero je tedanji minister Schmerling, opiraje se na Nemce i na staro bureaukratično gardo, osrečiti hotel našo državo. Razdelitev postavodajne i upravne oblasti med državo i posamezne dežele, združenje državi potrebne enote z deželno avtonomijo, n&rodna ravnopravnost i zgodovinska prava posameznih kraljestev i dežel — to je bil njegov program i tem odločnejši se ga je poprijel, ker je bil po Schmerlingu usiljeni volilni red za deželni i državni zbor umetno sestavljen v ta namen, da bi se naravna večina spremenila v manjščino ter da bi se slovanski i romanski živelj povsod podjarmil gospodujočemu Nemštvu. Nasprotno časnikarstvo obsipalo ga je sicer s psovkami i surovostimi, ali navdušeno se je krog njega zbiral ves narod i s tisočerimi diplomi častnega meščanstva, poslanimi njemu i zetu njegovemu dr. Riegerju, je pritrdil njegovemu programu. Branit federalistična načela bil je takrat ustanovljen nov časnik „NArodnf listy,“ kateremu je bii urednik dr. J u-lius Gregr. Tudi Palacky je sodeloval i spisal 1. 1861 za ta list dva polemična članka: „Historic,ke haraburdi“. **) Za volitve v deželni zbor sošel se je Palacky z Riegerjem i Braunerjem v volitveni odbor i v njegovo veliko zadostenje prodrli so skoraj povsod od njega nasvetovani kandidatje. On sam je bil izvoljen v Karlinsko-brandižkem i Horaždovsko-strakonickem okraji v obeh skoraj enoglasno, vendar se je odločil zastopati Karlinsko-Brandižkega, ker je njegovo posestvo pod ta okraj spadalo iker *) Svojo žalost izrazuje Palacky tudi v predgovoru k „Urkundliche bcitrilge zur gesch. Bolnnens“, str. XVI. **) Radhost III. 71—78. Letopis 1877 I. 3 so ga Brandižci že 1. 1848 hoteli voliti v deželni zbor. *) Že 18. aprila 1861 je bil imenovan dosmrtnim članom gosposke zbornice — dokaz, da je tudi njemu sovražna vlada morala priznavati njegove zasluge i zmožnosti. Z vstopom čeških zastopnikov v dunajski državni zbor Pa-lackj nikakor ni bil zadovoljen; prav nerad je privolil, da so se ga udeležili z znanim protestom. Znano je, da so češki poslanci že 1. 18G3 zapustili dunajsko zbornico i da do dandanes ni bilo mogoče, jih do tega spraviti, da bi združeni z drugimi Slovani v državnem zboru zastopali i branili svoje nazore. Tudi izkušeni vodja češkega ndroda, Palacky, zapusti kmalu gosposko zbornico, kjer njegova načela nikakor niso mogla obveljati. Lc dvakrat se je bil oglasil v zboru; 27. avg. 1861., ko je vladna večina v posebnej adresi odobravala razpust ogerskega deželnega zbora, grajal je odločno centralistično sistemo , zlasti pa enostransko i krivično sostavo gosposke zbornice, dokler mu ni predsednik Carlos Auersperg v besedo segel; na to je tudi Pa-lacky nehal govoriti. Tudi razgovora o odpravi fevdne zaveze (le-henband) se udeleži 28. sept. 1861 , ali že 30. sept. se je na odpust podal za nedoločen čas ter se je odslej izogibal sejam gornje zbornice. **) L. 1862 izvolili so Palackega za predsednika ,,Svatobora“, novo ustanovljenega društva za podporo čeških pisateljev i njihovih rodbin. L. 1863 pa mu je bila zopet prilika dana, javno zastopati svoje politične nazore ter se potegovati za nttrodne pravice. Obče je znano, da se avstrijski Slovani najbolj pritožujejo čez volilni red, kateri povsod nemškemu življu prednost daje na škodo slovanskej večini. To se vidi posebno na Češkem, kjer v deželnem zboru navadno Nemci prcvagujejo, dasiravno ste v Pragi dve tretjini slovanskega prebivalstva i dasiravno Cehi svoje nemške sosede prekosijo glede plačanih davkov i glede izobraženosti i politične zrelosti. Na podlagi neovrgljivih dat dokazuje Palacky v deželnem zboru v nebo upijočo krivičnost volilnega reda, po katerem n. pr. nemški okraj Jabincov (s 15.898 dušami), ravno tako enega poslanca voli kakor češki okraj Smihovski (s 93.740 dušami), Jožefovo mesto v Pragi, po večem židovsko i nemško (9288 duš) ravno tako dva poslanca kakor Novomesto praško, ki broji 64.836 duš !! Iz češke povestnice razlaga potem govornik , da je ndrod češki od nekdaj spravedljiv i miroljuben i da ne bodo nikdar, dasiravno v velikej večini, zatiral svojih nemških sodeželanov. Ali zastonj se je obračal do poštenosti i pravicoljubnosti nemške večine: predlog njegov, *) Razlogi povedani v „0swedčeni ke swym wolicum na snem zem-sky“ 1. c. 79—84. **) Govora objavljena: gedenkblilttor, 259 • 271; (v ecskej prestavi) Radhost III. 85—96. naj se predrugači volilni red, bil je zavržen, jasen dokaz, da avstrijski nemški liberalci hočejo še dalje gospodovati drugim n&ro-dom avstrijskim.*) Ali 1. 1863 nastal je tudi razpor med češkimi federalisti in vnela se je v domačem časnikarstvu huda, čestokrat prav osobna borba, večidel zaradi nesrečne poljske vstaje. Daje vsa novejša poljska povestniea le tragičen dokaz starorimskega: „Quem deus perderc vult, dementat", (kogar hoče Bog pogubiti, ga preslepi) to se je videlo zlasti 1. 1830 i x*avno tako 1. 1863., ko so se Poljaki spuntali v onem trenotku, ko je blagi ruski car Aleksander II. hotel uvesti reforme, gotovo koristnejše za narod nego sanjarije poljskih izseljencev i rovarjev. Ne moremo tu na drobno razkladati, s kakim nasilstvom je „poljska tajna vlada" povsod delovala zoper Ruse, dasiravno ni mogla nikjer pridobiti kmeta, tedaj jedra n&rodovega; ne moremo razjasniti na tem mestu, kako je političen umor navadno sredstvo bil tem fanatikom , i kako je nazadnje vendar zmagala sila ruska, — pov-darjati hočemo le, da so vsi zapadni mlrodi deloma iz nevednosti, deloma iz slepega sovraštva do Rusov odobravali poljski punt ter simpatizirali z vstaši, da so se celo Cehi dali preslepiti i v svo-jej sodbi motiti. Kmalu so začeli napadati treznega opazovalca Palackega, zmerjati ga natražnjakom, podtikovati mu padlo mišljenje, ker je spoznavši brezvspešnost poljske vstaje imenoval jo »narodno nesrečo". Prvi se oglasi proti njemu list ,,Boleslovan“; kakovi so bili nazori tega časopisa, vidi se najbolj iz tega, da imenuje ,,uhlavniho potlačovatele Bvobody“ onega carja Aleksandra, kateri je bil iz lastnega nagiba 20 milijonom sužnjev podaril vse državljanske pravice ter si tako na veke pridobil častni priimek „osvoboditelja“. Na napade „Boleslovana“ odgovarjal je Palacky v ,,Narodnih listih" (8. jun. 1863) v temeljitem članku, iz kojega le konečne besede navedemo zaradi tega, ker se ravno v našej dobi tako lepo uresničijo v njem izražene nade: „Naditi se jest, že i wldda Ruskd nezadlauho podlehne wliwu za’sad slowan-skych a tudiž swobodomyselnych“. **) „Ndrodni Iisty", ustanovljeni 1. 1860 po Palackem i Riegerji, so se med tem vedno bolj oddaljevali od nazorov svojih vtemelji-teljev ter celo njihovih člankov niso več sprejemali, češ , da jim veleva čast, hoditi za svojim a ne za ptujim prepričanjem. Tako je bil Palacky primoran, s svojimi političnimi prijatelji vstanoviti novo glasilo, dnevnik „NArod“, kateremu je bil marljiv sodelavec zlasti 1863—1865. Izmed člankov, po njem priobčenih v tem časopisu, naj omenjamo tu zarad posebne važnosti onega z naslovom: »Otezka Polskd za naše doby". Kar on v tem spisu razlaga razmere z ono nespristranostjo, katera mu je lastna kot zgodovinarju, *) Zanimivi govor po stenograf, zapisniku Radhost III. 97—110. **) Odgovor „Bolcslovana" 1. c. III. 123—128. 3* z ono treznostjo, katera pričuje o njegovem državniškem talentu, z ono ljubeznijo do vesolnega Slovanstva, katera ga odlikuje kot narodnjaka — to je dandanes opravičeno i dokazano po mnogovrstnih skušnjah, to spoznavajo dandanes tudi oni Cehi, ki so takrat pisatelja napadali i črtili! Tudi Palacky pravi v tem članku, da je razdelitev Poljske v minolem stoletji bila gola kazen i žalosten nasledek velikanske pregrehe, vstanovno uvedncga robstva! „Delicta majorum immeriti luunt“. Še dandanes zaničuje i zanemarja poljska ,,žlahta“ bornega seljaka ter zato pri narodu v svojem prizadevanji ne nahaja pomoči, temveč le odpor. Poljaki pa se tudi ne borč za svojo svobodo, temveč mislijo na svojo gospodstvo i na sužnost svojih sosedov ; vsaj hočejo zopet gospodariti staroruskim sosednim deželam, Volhyniji, Podoliji i Ukrajini, zibelki ruskega n&roda, dasiravno je tam le 4'/2—13 odstotkov poljskega prebivalstva. Teh svojih namer pa ne skušajo več doseči z junaškim bojem na širokem polji, kakor 1. 1831, temveč poslužujejo se zavratnih političnih morilcev, novošegnih asasinov! Akoravno Palacky tako postopanje prav odločno graja , se vendar ob enem vstavlja tudi onim, ki ga zlobno dolžijo, da se on posmehuje bratovskemu n&rodu, ki se žrtvuje za ndrodno idejo i zasluži ljubezen i sočutje tudi v svojih nesrečnih zmotah! *) Na političnem polji je bil Palacky delaven tudi 1. 1865, ko je bilo ministerstvo Schmerlingovo vsled splošne nezadovoljnosti od stopilo ter se umaknilo novemu, kateremu je bil načelnik grof Belcredi. Preden da se je vršil ta avstrijskim Slovanom ugodni prevrat, objavil je Palacky v „Ndrodu“ osem političnih člankov pod naslovom ,,Idea statu Kakauskeho". V teh prevažnih člankih razvija voditelj česko-slovanske opozicije prav sistematično svoje nazore o političnej preustrojbi avstrijskega cesarstva. Le oni, kateri je pazljivo prečital te spise, bode razumel njegovo javno delovanje, zaradi tega nam častiti či-tatelji gotovo ne bodo zamerili, ako jih seznanimo z obsegom teh zanimivih člankov. *) Palacky pričenja svojo razpravo z vprašanjem: ali je naša državananosina le (konglomerat) raznih dežel i narodov, zedinjenih le slučajno vsled ugodnih ženitev i srečnih bojev ter v svojej zvezi ohranjenih le z vojno silo, ali je živ organizem, imajoč poseben namen i poklic, lastno mu idejo? Dokazuje potem, da je avstrijska plemena i njih vladarje iz prvega združeval boj zoper takrat silno nevarne Turke, da je bila tedaj obramba zoper turške napade njih prva skupna korist. Ali v tej borbi so avstrijske vla- *) Eadhost IIT. 145—157; primerjaj tudi 1. c. III. 306-307. **) Kadliost. III. 158—230; tudi v nemškej brošuri: ,,Oestorreicdis staatsidee". p r darje posebno podpirali rimski papeži i tako se je primerilo, da so Habsburžani v dobi verskih razpertij XVI. i XVII. stoletja postali najzvestejši zavezniki rimske cerkve, da se je dvojna naloga stavljala avstrijskej državi: ustavljati se napredujočemu Mohamcdan-stvu in upirati se razširjajoče] se reformaciji. Obveljalo je tedaj v Avstriji avtoritctno načelo v vsakem oziru: nastal je strog absolutizem ter tako dolgo zaduševal duševni razvoj, dokler se ndrodi sami niso osvobodili 1. 1848. Kaj se pa ima zdaj zgoditi, ima-li Avstrija vrniti se k staremu absolutizmu ali mora ona napredovati v svobodnem duhu? Itna-li biti katoliška država „nnr' i!;opiv,u ali mora priznavati ravnopravnost vseh verozakonov ? Ima-li proti vzhodu „širiti nemško kulturo11 t. j. iznaroditi druga plemena, ali pa ima vzvišni poklic, v dobi ndrodnega probujenja vresničiti načelo narodne enakopravnosti V“ Glede prve točke je Palacky trdnega prepričanja, da nobena sila vsega sveta ne bi v Avstriji stalno mogla uvesti starega absolutizma; tedaj se ne spušča v daljše pretresovanje. Gledč druge omenja, da se tudi v Avstriji varuje načelo verske ravno-pravnosti, zatorej se ozira pisatelj le na tretjo točko ter obširno govori o narodnej enakopravnosti. Načelo narodne ravnopravnosti, staro kakor naravno pravo sploh, izvira iz prave podloge vse nravnosti: „Drugemu ne stori, kar samemu sebi ne želiš.l' Dolgo časa sicer je človeštvu lastna sebičnost zavirala veljavo tega načela, ali sedaj se narodna ideja vedno bolj razširja, tako da ni več mogoče vspešno se jej ustavljati. Ta stvar se v Avstriji razpravlja že od 1. 1848; takrat je tudi vlada priznavala to načelo ali za Bachovega gospodovanja hotela je vse narodnosti iznaroditi ter jih žrtvovati nemškemu življu. Vendar so se ndrodi probudili, zavedajo se svoje narodnosti ter jo hočejo ohraniti i obvarovati. Zadušiti mlroden razvoj, uničiti narodnost, bila bi v nebo upijoča krivica, zločin ravno tak, kakor mučenje i klanje posameznega človeka. Žalibog, da se narodnej enakopravnosti ustavljajo tudi nekateri narodi, n. pr. Nemci i Madjari; tudi njim veljajo besede, koje je 1789 na Francoskem izpregovoril Sičyes: „Vi nespametneži, vi hočete biti svobodni i ne umete biti pravični !“ Posebno težka pa je vravnava avstrijske države, ker obsega toliko i tako različnih in nasprotujočih si mlrodov. Vendar pravi Palaeky, da se še drži 1. 1848. storjenega izreka (,,da bi se Avstrija, ako ne bi že iz davnega obstala, v interesu človeštva morala vstanoviti") ali le v tem smislu, da bode pravična vsem plemenom, Mati vsakemu narodu a nobenemu ne mačeha! Obstanek našega cesarstva kot mogočne države je odvisen od dejanske izvršitve nArodne ravnopravnosti. Trojna politična sistema se ponuja Avstriji: centralistična, katera vso oblast izročuje Nemcem, du ali stična, katera jo razdeli med Nemce i Madjare, federalistična, katera hoče zadostovati vsem nflrodom. Proti duhu oktoborskega diploma, varujočega zgodovinska prava in posebnosti posameznih narodov i dežel, bila je centralistična sistema v februarskej vstavi upeljana po dunajskej bureaukraciji. Vstava je bila usiljena, vendar so se iz prvega tudi Cehi udeležili dunajskega parlamenta, nadejaje se, da bodo tam dosegli potrebne spremembe i prenaredbe. To se jim pa ni posrečilo i Sehmerlingova vlada je zahtevala, naj se slepo podvržejo vladnim tirjatvam. Ali ker gre til za obstanek naroda, glasi se odgovor od Moldave i Labe: Non possumus! Ustavljali se ne bodo postavi, naj bode Bachova ali Sehmerlingova, odobravali je pa ne bodo. „On peut subir le droit du plus fort, mais on ne le reeonnait pas.“ Centralistična sistema ovira deželne pravice, zmanjSa delokrog deželnim zborom, odločivši vse zadeve na Dunaji i v nemškem smislu. Tako izgublja po tej sistemi narod parlamentarno življenje i mora preje ali pozneje premagan biti od sosednih plemen, katera vživa^o koristi parlamentarnega razvoja. Ker pa s centralizmom ne gre, se hočejo nekateri pobotati z Madjari ter uvesti dualistično sistemo (kar seje 1.1807 v istini zgodilo. Pis.) Ali ta je Se mnogo pogubnejša i slabejša od popolne centralizacije, kajti ona je dvojna centralizacija i dvojno zlo je huje od enega. Sicer je dualistično načelo znano že od J. 1848, kajti tudi takrat so isti gospodje Avstrijo hoteli raztrgati na dve polovici ter iz ene napraviti samostojno ogersko kraljestvo, drugo pa izročiti nemškej državi, o katerej se takrat Se ni znalo, bode-li ljudovlada ali prusko cesarstvo. Takrat so Slovani Avstrijo rešili, nabojnem polji i v parlamentu, takrat so se ravno oni skazali kot najzvestejše državljane, ki bi se pa sedaj morali žrtvovati dualističnej sistemi. Ali ta sistema je za dalj časa neizvršljiva, kajti večen bode prepir med obema polovicama, prepir, ki bode državo spravil v največo nevarnost. Na ta način obsoja Palacky centralizem i dualizem ter (v VII. članku) preide na federalizem, kakor si ga on misli i kakor bi se dal uvesti v Avstriji. Jedro te sisteme mu obstoji v tem, da, strogo loči državne zadeve od deželnih, prepustivši one enotnej državnej oblasti, le te pa raznim deželnim vladam. Državnim zadevam prišteva Palacky: a) zadeve cesarske rodbine, b) zunanje zadeve, c) vso vojsko i vojno brodovje, d) državne finance i državni dolg, e) kupčijo, i sicer domačo i kupčijo na inostransko, tedaj tudi vse, kar se tiče čolnih i vozilnih naprav (kommunicationsmittel). Vse te zadeve naj se kot skupne izročč državnemu ministerstvu i državnemu zboru. *) Vse drugo pa, n. pr. politična uprava, šolstvo, pravosodje, itd. spada v delokrog deželnih vlad i deželnih zborov. Enoličnosti tu ni treba, kajti šolstvo n. pr. mora povsod primerno uredjeno biti dotičnim dejanskim potrebam, se mora ravnati po jeziku, po šegah, *) Zlasti iz toček c), d), in e) se vidi, koliko več dualizem zahteva od države, nego federalna sistema. Pi». veri i opravkih prebivalcev. Ravno tako pravosodje. Madjari bodo gotovo tudi dosegli to samoupravo (še mnogo več so dobili 1. 1867. Pis.), naj se tedaj to podari ostalim nilrodom. Ako bi se pa kedo temu protivil, rekoč: ,,Šaj nam že Madjari dovolj sitnosti delajo , hočete nam tedaj te nadloge napravljati še po drugih deželah", se mu Palacky krepko odreže z logičnim odgovorom: „0e je to, kar nameravate Madjarom dati, samo ob sebi napačno, škodljivo i zlonosno, potem se ne sme dati Madjarom, niti komu drugemu; če je pa pravično ter državi nikakor ne nevarno, kakim pravom se potem odreka drugim narodom ? !“ Ali obširna samouprava, prav primerna večjim deželam, bi vendar presegala sile malih kronovin. Zato bi se morala po nasvetu Palackega Avstrija razdeliti po zgodovinskih načelih i po zemljepisnih i narodnih razmerah na več skupin ; vsaka skupina naj bi imela svojega ministra pri državnej vladi. Dežele pa, zedinjene v teh skupinah naj med seboj določijo, kaj da hočejo skupno obravnavati na skupnih deželnih zborih i kaj da si hočejo pridržati v lastno razsodbo. Centralni državni zbor naj obstoji iz zastopnikov posameznih deželnih zborov, odposlanih a d h o e, t. j. le za obravnavanje skupnih državnih zadev; tu ni treba dveh zbornic. Pač pa naj bodo deželni zbori sestavljeni iz dveh zbornic, po izgledu ogerskega, kajti Palacky pravi, da do sedaj nobena svobodomiselna ustava, v nobenej deželi ni obveljala niti 25 let z eno samo zbornico. GUed6 davkov je on tega menenja, da se posredni pobirajo od države, neposredni pa od posameznih dežel. Ako državni dohodki ne bi zadostovali, morale bi dežele prikladati po svojej velikosti i premožnosti ter po skupnem dogovoru, i sicer za več let naprej. Tak federalizem — trdi Palacky — ne bi škodoval državi, ob enem bi se pa po njem vresničiti dal najžlahtnejši sad kerščanske i moderne osvete, prelepo načelo, katero se glasi: „Vsem enako pravico." Mirno delovanje učenjaka i viharno politično gibanje st-i si po svojem bistvu tako nasprotna, da učenjak, kateri se podd v politične borbe, se navadno svojemu prvotnemu poklicu izneveri ter v znanstvenej plodovitosti zaostaja ali popolnem opeša. Malo je onih izrednih mož, ki združevaje politično i znanstveno delavnost se ob enem odlikujejo na slovstvenem i na praktično - političnem polji. Med te redke izjeme spada tudi Palacky, kajti dasiravno voditelj svojega naroda v borbi zoper srdite protivnike, od vseh strani obdan od strastno si nasprotujočih strank, v prvi vrsti napadan i psovan — vendar ni zanemarjal zgodovinske vede, marveč je nadaljeval s prirojeno marljivostjo svoje veliko delo, povestnico češko. L. 1865 priobči prvi oddelek V. zvezka, v katerem nam popisuje dobo od smrti kralja Jurija Podiebrada do 1. 1500, največ po dosedaj nepoznanih listinah i spisih. Naravno je, da češka povestnica te dobe, ko nima več one važnosti za splošni zgodovinski razvoj, ko narod sam bolj i bolj propada zlasti po množečem se vplivu plemenitašev, kateri si sčasoma podvržejo večino naroda, ko ljudstvo tudi glede izobraženosti zaostaja, občinstva ne zanima več v istej meri kakor prejšnji oddelki. Tem bolj pa moramo občudovati umetnost, katero nam pisatelj vse te silno zamotane stvari tako lepo vravnava, tako jasno razklada, tako živo predstavlja. Velike zasluge Palaokega za povzdigo zgodovinske vede priznaval je ves omikan svet; od vseli strani, od učenih društev na Nemškem, Avstrijskem, Ruskem, Danskem itd. dohajale so mu diplome v obilnem številu, v katerih je bil imenovan za pravega ali častnega uda prvih učenih družeb i akademij. Ruski car ga je odlikoval z redom Vladimirjevim, nesrečni Maks, cesar mehikanski z redom Guadeloupnim; 1. 1866 pridruži se jima tudi Njih Veličanstvo, eesar Franc Jožef, ter podeli slavnemu učenjaku za njegove zasluge za vedo, zlasti za češko zgodopisje, visoki red železne krone II. vrste. V posebnem pismu mu je pri tej priliki čestital predsednik tedanjega ministerstva, grof Belcredi. Znano je nam vsem, kako hitro da so po vodi splavale vesele nade, s katerimi je avstrijsko Slovanstvo pozdravljalo Belcredijevo vlado. Mož, ki se je pošteno prizadeval, po tolikih britkih skušnjah do dobrega pomiriti nezadovoljne avstrijske narode, ni bil kos nemškemu i madjarskemu naskoku; Beust ga spodrine i po dognanej ogerskej nagodbi nastopi 31. decembra 1867 tako zvani „biirger-ministerium." Pričela^se je „nova doba“, malo prijazna avstrijskim Slovanom, zlasti pa Cehom. Ali bilo jim je v tolažbo, da se je med njihovimi krvnimi brati izvun Avstrije, posebno na Ruskem oživljal slovanski čut i slovanska zavest, kar se je prav jasno videlo na znanej razstavi v Moskvi I. 1867. Med onimi veljaki, ki so se takrat napotili v Petrograd in v Moskvo, v srce ruskega naroda, bil je eden najodličnejših gotovo Palacky. Na Ruskem so ga tudi povsod, v vseh krogih na posebni način počastili, tako da sam pravi: „Mne osobnč dostalo se o tem dukazflvv utčšenych drahnč, ježto wypočitati sama skromnost mi zapovvida (prepoveduje)". *) In v istini, komu je šla pri tej priliki, ko je v prvič Slovanstvo prešinila'vzvišena misel zajednosti, veča čast nego sivolasemu prvaku češkemu, kateri je svojemu že umirajočemu n&rodu zopet vdihnil Prometejevo iskro ter ga probudil k novemu veselejšemu življenju! Bilo je to potovanje v Moskvo važen zgodovinski dogodjaj. Čem bolj je pa z veseljem navdajal Slovane, tem bolj so se nad njim spodtikali Nemci i Madjari ter se zaganjali v Slovane, očitaje jim sovraštvo do kulture i svobode, i celo veleizdajo. Posebno se je bilo dunajsko novinarstvo lotilo Palackega; v vseh šaljivih listih nahajamo takrat njegove karikature, največ surove i gnjusne, prav žalostno znamenje izobraženosti i dostojnosti časnikov i čitajočega občinstva! Leta 1867 objavi Palacky drugi oddelek V. zvezka češke povestnice, obsegajoč dogodbe od 1. 1500 do bitke pri Mohaču i *) lladhost, III. 309. do nastopa habsburške vladajoče rodovine. Tudi ta oddelek je bolj zanimiv le za deželno, a ne za splošno zgodovino; vendar si je Palacky tudi ž njim veliko zaslugo pridobil, kajti ta doba je bila dosedaj popolnem nepoznana i od najvažnejših reči, n. pr. o Vladislavovej deželnej vredbi (1. 1500), o pogodbi Sv. Vaclavsliej (1517) se tudi znanstvenemu svetu niti sanjalo ni, dasiravno so bili ti zakoni bitstveno veljavni do 1. 1848! *) Po 401etnem trudu je bil Palackv s tem oddelkom dovršil svoje veliko delo, vsaj v nemškej izdaji. Dasiravno že 701eten starček, bii je še krepak v vsakem oziru i duh njegov še ni čutil onega oslabljenja, katero po nravnem zakonu nadleguje priletnega človeka. Vendar ni bilo misliti, da bi v svojej starosti nadaljeval češko povestnico ter se na novo zakopal v ogromno množino zgodovinskih izvirnikov. On sam je bil toliko storil, kakor malokedo, i skrajni čas je bil, da se nekoliko oddahne i opočije, prepustivši izvršitev mlajšim močem. **) Zel. 1862(15. julija) je bil deželnemu odboru kot najbolj sposobnega za nadaljevanje svoje knjige priporočil Ant. Gindely-a, profesorja na českej realki; takrat je bil Gindely po njegovem predlogu tudi imenovan za deželnega arhivarja. ***) Sicer je Gindely prav nadarjen i znan zgodovinar (spisal je „gesch. der Bohmischen Briider; geschichte Kaiser Rudolfs II.; gesch. des 30j;ihrigen ltrieges, žalibog le do 1. 1619); nadejamo se tedaj, da bode kos težavnej pa častnej nalogi, da bode primerno dovršil slavno delo svojega rojaka, katero bi sicer moralo ostati „mogočen torso.“ Navzlic svojej starosti se Palacky vendar ni odtegoval znanstvenemu i političnemu delovanju. Ko so češki poslanci 1. 1868 v znanej deklaraciji jasno povedali vzroke, vsled katerih se ne morejo vdeležiti deželnega zbora, povdarjajoč pravne razmere češke krone i zahtevajoč odgovorno vlado za Češko, podpisal je tudi izkušeni voditelj češkega ndroda to važno izjavo. Na znanstvenem polji pa je izborno branil n&rodno čast zoper zlobne napade nemškega profesorja Konst. Hoflerja. Obširno bodemo govorili o tej knjigi, v katerej se Palacky odlikuje po mojsterskej polemiki, ko bodemo razlagali pomen njegov za razvitek zgodovinske vede ter pojasnili njegove razmere do nemškega učenega sveta i do sedaj v Avstriji gospodujoče nemške stranke. *) Palaeky, gesch. Bohmeus, V. 1. 470—472., V. 2. str. 9 — 17., 370-375 itd. **) Zame k c, liter, zcntralblatt, 1868 str. 796 pravi: „Dass er (Pal.) nicht mer gclcistot, bedurfte warlich keiner entschuldigung; nur barer unverstand konnte ilnn das zeugniss versagen, dass er auf gruiid-lage der reichsten vorstudien u n d mit seltenerhingebung licht und ordnung in ein bisher fast vviist gelegenes und doch so iiboraus 'vichtiges gebiet der historisehen vrisBenschaft getragen.“ ’**'*) Palacky, zur bohm. geschiclitschr., str. 139—144. Mnogokrat so znanci, prijatelji i častilci Palackega naprosili, naj v posebnem životopisu popiše svoje zanimivo življenje. Ali mož se je že toliko trudil, cla tudi železno truplo i trdno zdravje nista bila kos tolikim težavam. Dne 25. junija 1. 1869 nenadoma zboli prav nevarno; pogostoma ga obhaja silna omotica i za dalj časa mora popolnem opustiti vsako duševno delo. Prezimoval je v Nizzi i tam je zopet tako okreval, da se je mogel čvrst i zdrav vrniti v svojo domovino. Vendar je še 1. 1869 priobčil dve prav važni razpravi: ,,Ueber die beziehungen und das vcrhiiltniBS der Waldenser zu den ehraali-gen sekten in Bbhmen", i „dic vorlaufer des llussitentums, aus den miellen bearbeitet." Leta 1870 objavi novo češko izdajo husitske dobe; tudi političnega gibanja se zopet vdeleži i nahajamo ga v onem odboru 30ih članov, kateri je v zgodovinsko važnej sesiji češkega deželnega zbora 1. 1871 izdelal fundamentalne članke, kojih se še dandanes drži češka opozicija. Ravno v tem važnem letu 1871. priobči Palaky dve jako zanimivi knjigi. V prvej, nemški spisanej i nazvanej: „Zur biihmi-schen geschichtschreibung; actenmiissige aufschliisse und worte der abwer" podaja nam sloveči povestničar na 144 straneh vse vradne spise, ki zadevajo njegovo imenovanje i delovanje kot stanovskega zgodopisca; na to sledi polemika z Jarnejem Kopitarjem (1. 1838) i z ,,Augsburger allg. Zeitung" (1846), potem pa jako oster odgovor onej nemškej svojati na Oeskem, katera s posebnim veseljem poskuša pačiti i v nič devati slavno češko povestnico. Kako grenke resnice se tu podajajo visokoučenemu gospodu Hoflerju, i gg. Schlesingerju i Lippertu, vrednima deležnikoma tega znanstvenega „Chabrus-a"! — V češkem jeziku začel je takrat izdavati zbirko svojih manjših spisov, obsegajočih slovstvo, krasovedo i jezikoslovje, zgodovino i politiko. Vsej zbirki dal je naslov „Radhost“, ker se pričenja z neko odo: „Na horu Radost", katero je bil zložil kot 191etni mladenič 1. 1817. Posebne važnosti je tretji, od nas že mnogokrat navedeni del; ko je le ta izšel 1.1873, pridal mu je starašina Palacky svojo politično oporoko: „Doslow na miste predmluwy k Radhostu." *) Tudi v nemškem jeziku objavil je 1. 1874 zbirko raznih spisov, člankov, govorov itd., pod naslovom: Gedenkbliitter; auswal von denkschriften, aufsiitzcn etc." ter je tudi tej pridal poseben ,,Schlusswort." **') Sedaj je čcstitljivi starček prav trdno zdravje vžival. Vedno se je pečal z izdajo druzega oddelka svoje povestnice v češkem jeziku, kateri še ni bil dovršen. Na spomlad 1. 1876 dodelal je stari gospod to, i s tem j e bilo dopolnjeno njegovo velikansko slovstveno delo! *) Kadhost, III. tudi nemški „Politisches vermachtniss." **) Gedenkbliitter, 287-313. Še je nam vsem v živem spominu , kako navdušeno jo praznoval češki narod dovršitev tega monumentalnega dela, kako je preslavljal zgodovinarja, kateri mu je priboril bodočnost s tem, da ga je zopet soznanil z že pozabljeno preteklostjo. Na Zofijinem otoku zbral se je cvet narodne inteligencije pri banketu, osnovanem na čast sivolasemu učenjaku. Palacky sam se ga je vdeležil; vesel je sedel med svojimi prijatelji i čestilci, njemu na desnej prijatelj iz mladih let, že 901etni starček, dekan Marek, in v krepkem znamenitem govoru spodbujal je ta prvak v pravem pomenu oni n&rod, katerega je ljubil tako srčno, tako iskreno ko nikdo več, naj ne omaguje v požrtvovalnem rodoljubji, naj ne opeša v svetem boji! Bil je praznik za Cehe, i vdeležili smo se ga, poleg drugih Slovanov, tudi mi Slovenci. V Ljubljani, v Mariboru i drugod napravljale so se v ta namen slavnostne besede, v govorih (dr. J. Bleiweis v ljubljanskej čitalnici) čestilo se je im6 Palackega i po brzojavu izraževalo je slovensko občinstvo svojo vdanost i hvaležnost sijajnemu zastopniku Slovanstva na znanstvenem i političnem polji. Kedo bi bil takrat mislil, da nam bode iz iste Prage, iz katere se je sedaj le glasno veselje čulo i burna navdušenost, v malih dneh došel tožen glas, da je neizprosljiva smrt Palackega ločila od verno mu vdanega n&roda, od katerega ga sicer nobena sila toga sveta ne bi bila mogla ločiti! Bolehal je vso zimo 1875 do 1876; zlasti ga je nadlegoval nevaren kašelj tako, da po cele mesece ni mogel iz sobe. To mu je bilo posebno sitno, ker je bil navajen, eno do dve uri vsak večer se zabavati v mešcanskej „resource-i(i, v krogu svojih prijateljev. Ko je pomlad nastopila, je zopet okreval; zahajal je tudi v „česki klub“, ter se je celo vdeleževal javnih razgovorov. Pri takih prilikah moral je slehrni občudovati nenavadno duševno krepkost i redki spomin 781etnega starčeka. Tudi pri banketu bil je še videti krepak i zdrav. Vdanost n&roda i ljubezen njegova ga je genila, ali gotovo je to častno priznavanje njegovemu zdravju več škodovalo nego koristilo. Saj take burne ovacije presilno razdražijo čutnice ter na ta način nevarne postajajo slabotnim, starim ljudem! — Kmalu se tudi Palacky slabejšega čuti; kašelj se ponovi i pridruži se mu vročina. Vendar je bil šo zmirom dobre volje; navadno je ležal na svojem divanu ter je vsakemu obiskovalcu z velikim veseljem darilo „českega kluba" kazal, krasno vezano češko povestnico. Živo sc je zanimal za balkanski vstauek; ko mu njegov zet, dr. Ricger, še zadnji dan, v petek 26. maja, ob 7»4 uri popoludne tako rekoč malo trenutkov pred smrtjo, iz »Politike" i iz „Pokroka“ brzojavna poročila o jugoslovanskej borbi pročita, izrazi svojo trdno nado, da bode bratski rod na jugu zmagal v svetem boji. Smrt znanega generala Johna ga iznenadi; ,,škoda — pravi — bil je pameten mož!“ Takoj po teh besedah ga zgrabi silen kašelj, tako da zavest izgubi za nekoliko časa. Sicer se kmalu zopet zave, ali kašelj sc ponavlja i že ob Va5. izdihne blago dušo v naročji svoje ljubljene hčere Terezije, Riegerjeve žene. Me bodemo na tem mestu obširno popisavali britke žalosti, katero je tužna novica o smrti Palaekega prebudila povsod na Češkem i kjerkoli Cehi bivajo. Narod je žaloval po svojem očetu, domovina je plakala za najblažjim, najzvestejšim sinom. A ni ga izgubil le narod česko-slovanski, izgubili so ga vsi Slovani, izgubil ves omikani svet! Znanost je žalovala za slavnim učenjakom, človeštvo za izrednim značajem. Daleč presegajoč one plitve duhove, ki so zlasti dandanes tako dober kup i si nekoliko minljive slave pridobivajo v svojih ozkih krogih ter si s svojo drznostjo v strankarskih bojih pripomorejo do nekega imena — je Palacky zgodovinska prikazen, na veke važen predmet zgodovinskemu preiskovanju! Ako tak mož zapusti revno našo zemljo, ako ga nemila smrt iztrga iz onih krogov, na koje je tako močno vplival, potem ves izobraženi svet tako izgubo čuti i tudi najsrditejši nasprotnik odneha nehote v svojem sovraštvu priznavajoč, da se v velikem možu, ako je tudi protivnik, razodeva vseobsegajoča oblast božanstva, katerega borni slepi človek sicer ne razumeva i ne spoznava, kateremu se pa vendar klanja, preverjen lastne ničevosti i prosunjen njegovega veličastja. I bolest prešine vsakega čutečega človeka, če se taka znamenita osobnost loči od hrupa i boja človeškega življenja ter se zopet zedini z onim večnim bitjem, katero je ob enem izvir i cilj vsakej živočej stvari! Da se pa mora Palacky prištevati enakim velikim možčm, videlo se je jasno po njegovej smrti. Na veličasten način skazal je n&rod poslednjo čast mrtvemu voditelju. Maziljeno truplo prenesli so v mestno hišo i od vseh strani vrelo je ljudstvo, da bi zadnjikrat videlo svojega ljubljenca. Iz vse deželo dohajajo deputacije i ccla društva, da ovenčajo rakev i se vdeležijo sprevoda, i v tisočerih telegramih izražujejo sinovi češkega naroda svojo žalost vsled tolike izgube. V istini velikanski človek mora biti oni, kateri se tako prikupi, tako globoko v srce vtisne zavednemu, omikanemu i ob enem praktičnemu narodu milijonov! Ob 10. uri zjutraj 31. maja vzdignejo mrtvo truplo ter ga nesti v Karlin, od ondod pa ga prepeljejo v Lobkovice, kjer je ranjki želel pokopan biti poleg drage svoje žene. Prodajalnice so zaprte, črne zastave vihrajo po premnogih poslopjih, mirno i tiho pomika se ogromna množica po ulicah zlate Prage. Mnogo občinstva v vozovih s črnimi zastavami spremlja potem mrliča do Lobkovic, do malega preje nepoznanega gradiča, do neznatne rake, katera bode^odsihmal v pravem pomenu svet kraj za vsakega zavednega Ceha, da, za vsakega zavednega Slovana! Dejali smo, da je bil Palacky v istini izreden človek, velik mož! I to priznavali so najhujši njegovi protivniki, to so morali potrditi celo dunajski časnikarji, kateri so sicer tudi zanj, dokler le živel, kakor za vsakega Slovana, imeli le psovke i surovosti. Brez izjema so v uvodnih člankih razpravljali važnost ranjkega ter se ozirali na njegovo delovanje; dasiravno neradi, so morali skoraj nehote hvaliti nenavadno nadarjenost, učenost i značajnost češkega voditelja, ter so se le s tem tolažili, da so Cehi imeli edinega Palackega i da bode sedaj tudi konec vsemu narodnemu gibanju na Češkem. Bolj pošteno pisali so o njem Nemci v Pragi, dasiravno je nasprotje med Slovani i Nemci v českej stolnici posebno hudo in oatro. Hočemo tu v slovenskej prestavi priobčiti Palackega nekrolog iz skrajnonemškega časopisa „Tagesbote aus Bohmen.“ Ta Slovanom jako sovražen list pravi : „Najznamenitejši mož cele dežele zapustil je danes 26. maja svoj narod, kateremu je bil vsegdar vdan z neomaliljivo zvestobo i ljubeznijo, kateremu je bil voditelj v najbolj različnih okolnostih. Mogel ga je zapustiti le s poslednjim dihljejem. Za nas je v dvojnem oziru težko, odkritosrčno ceniti velik pomen tega moža, kajti marsikaj tega, kar bi morali povedati ranjkemu na slavo, bilo bi videti poniževanje za one, katerim je posvetil vse svoje bitje i delovanje. V istini izgubil je češki nArod v Palackem edinega znamenitega zgodopisca. Kar je živega na svetu, mora umreti, ali vendar se nahajajo možje, katerih smrt je nenadomestljiva izguba za narod tudi v tem slučaji, če še le v najvišej starosti svoj dolg vračajo naravi. I tak mož je bil Palacky. ,,Srcč, ljubezen je izvir vseh velikih misli," pravi začetkom srednjega veka največi pisatelj med cerkvenimi očaki. To se vidi tudi pri Palackem. On je bil sicer trezen, suhoparen, vedno hladnokrven, ob enem pa prešinjen mogočne vroče ljubezni. I te ljubezni bilo je srce njegovo tako polno, da v njem skoraj ni bilo več mesta za druga čutila. Fanatično je ljubil svoj narod, katerega je bil zgodovinsko i politično predramil. B i 1 je iz gl e d n Ar o dn ega borilca. Ljubezen njegova do naroda ni bila le vir njegovega zgodovinskega preiskovanja, bila je ob enem edino gibalo (motor) politike njegove. Vedno mu je bil cilj: povzdigniti svoj narod do samo-stalnosti i neodvisnosti. Bil je možak skozi i skozi, trden v svojej volji, dosleden v svojih činih. Le tako je mogel vstvarjati svojo „česko povestnico“. S svojo gorečnostjo ohranil je marsikateri arhiv, našel marsikater izvirnik ter si pridobil ndrodu na ljubo znanosti, do katerih sicer samouki priti ne morejo. Tako je bil tudi prvi paleograf v svojej domovini. Danes — pri odprtej rakvi tega vztrajnega moža, kateri je bil prvi med svojim narodom — terja ljubezen njegova i vdanost do naroda, njegova idealna marljivost, njegova neumorna i navdušena delavnost, s katero je sam napisal skoro polovico češkega slovstva, simpatično spoštljivost („sympathische erfurcht"). Mi se tu ne oziramo na preračunajočega, žilavega nasprotnika, mi vidimo le mrliča, ginljivo nam govorečega o minljivosti posvetne velikosti, kateri nas pa ob enem tolaži, da le to ne mine, da le to živi na veke, kar je duh vstvaril. V svojih delih se je poslavil na veke. Umrl je v visokej starosti i akoravno ga je moralo boleti, da je svoje delo, svoj n&rod nedovršen moral zapustiti — je vendar lepo smrt storil, smrt kojo je poblaževala zavest, da bode vplival stoletja i stoletja, dokler bode kaj Cehov na svetu, i da bode na njegovem grobu žaloval ves ndrod, kakor otroci na očetov e j gomili.“ Mi pa, pročitaje to prelepo izjavo, ponavljamo Se enkrat, da je moral v istini velikansk mož biti oni, kateremu so morali, celo najsrditejši protivniki enake nekrologe posvetiti! l‘alacky človek i politik. Kdor hoče Palackega spoznavati i dostojno ceniti, mora ga dobro ogledati v trojnem oziru: človeka, državnika i zgodovinarja. Gled6 prvega ne bodemo čitateljem mogli podati ničesar, kar že nismo bolj natančno povedali v životopisu. Bil je mož ob enem ljubeznjiv i čestitljiv. Njegovo družinsko življenje bilo je izgledno, zlasti svojo soprugo, s katero je živel skoro 33 let, ljubil je z redko prisrčnostjo. Ko je videl, da njegova politična delavnost škoduje njenemu zdravju, zdrževal se je celih 11 let javnosti; ko je nevarno zbolela, čuval je noč i dan pri njenej postelji. Sicer je bil dobrodušen, pohleven i vljuden, ali vendar je imel poleg vse pohlevnosti oni moški ponos, kateri pristaja vsakemu možaku i ono odkritosrčnost, katera je najboljši dokaz značajnega človeka. Razum Palackega i čut njegov bila sta razvita v enakej meri, kar je posebno vplivalo na njegove verske nazore. Za svoj ndrod je bil vnet, kakor nikedo več ne, ter si je prizadeval na vso moč, ga buditi, dramiti, likati, blažiti. Tudi to sveto domoljubje je kaj jako redkega, posebno pri možeh, kateri kakor Palaekv, stoj6 na vrhuncu izobraženosti ter zakopani v svojih vedah ali vneti za umetnost se le preradi od svojega nilroda ločijo, posmehovaje se njegovemu hrepenenju i prizadevanju. Da Palacky ni bil tak, dokazuje izredno nadarjenost i preblago sreč. Storil je za vedo zgodovinsko več kakor kdor si bodi njegovih vrstnikov, izvzemši Schlosserja, Ranketa i Thierry-a; neutrudljivo je delal, nikdar ni opešal v težavnem preiskovanji, ali veda mu ni bila edini namen, temveč tudi sredstva i sile njene je posvetil v prvej vrsti svojemu ndrodu, potem pa vsemu človeštvu. — I kar je dandanes, v našem popačenem svetu, neprecenljive vrednosti: popolnem mu je bila tuja sebičnost, ta najgrša napaka našega veka, ta zlobni črv, ki spodjeda omiko i nravnost, ki oskrunja najznamenitejše možake i uničuje najblažja prizadevanja! Dasi pa tudi nasprotniki priznavajo izvrstne lastnosti Palackega, ter si ne upajo omadeževati njegovega zasebnega življenja, napadajo pa tembolje n jegovo politično ravnanje ter ga ostro obsojajo kakor državnika i voditelja češke n&rodne opozicije. Očitajo mu strastno, neizprosljivo sovraštvo proti Nemcem, imenujejo ga natražnjaka, klerikalca i privrženca fevdalnosti ter so po lepej starej navadi celo policijo na pomoč klicali, češ, da je Palacky veleizdaj ni k, kateri namerava Avstrijo pokončati ter to staroslavno državo žrtvovati — panslavizmu! Treba tedaj, da se nekoliko ozremo na natolcevanja nasprotnikov, če hočemo spoznavati politična načela tega izrednega moža. Fanatično sovraštvo do katerega si bodi ndroda gotovo ni plemenit čut, i v interesu človeškega napredka bi bilo želeti, da bi vsi ndrodi dospeli do medjusobne spravedljivosti i (splošne) ljubezni. Ali, če kak narod svojo veliko moč v to porablja, da poniža i podjarmi svojega soseda, če o najsvetejšem njegovem prizadevanji govori zaničljivo, če v blato gazi, kar je sosedu ljubega, svetega i dragega, če se ima za njegovega naravnega gospodarja: potem je tudi fanatično sovraštvo sicer neopravičeno, vendar pa naravno i razumljivo. Kedo pa more tajiti, da so se Nemci,^počenši od pradavnih časov tako obnašali proti nam Slovanom?! Ze v X. stoletji, v dobi silnega nemškega vladarja Otona I. zaznamuje saksonski mnih Wi dulci n d prav dobro uzroke srditih bojev med Nemci i polabskimi Slovani, rekši: „Transeunt sane dies plurimi, his (Saxonibu3) pro gloria et pro magno latoque imperio, illis pro libertate ac ultima servitute varie certantibus“ *). Že takrat boril se je Slovan le za prirojeno mu pravico, za dom i za svobodo, Nemec pa ga je napadal, da bi bil razširil svojo oblast, ter je po stoletnih bojih konečno res dosegel, da je v potokih krvi zadušil slovanski živelj med Labo i Odro, tam, kjer je sedaj pravo središče nemškega n&roda! Isto sovraštvo, katero jo uničilo polabske Slovane, isto vlado-željnost, katera je jarem naložila našim slovenskim pradedom, kazalo se je tudi proti krepkemu češkemu narodu. Husitski boji n. pr. niso bili izključljivo verski, temveč ob enem tudi n&rodni, i nemški vitezi, kateri so takrat usmrtili vsakega Čeha brez razločka starosti i spola, niso tega storili iz golega sovraštva do krivovercev, iz verske gorečnosti, temveč tudi iz zagrizenega srditega sovraštva do Slovanstva sploh. Celo med Nemci na Ceskem, vselej podpiranimi od čeških vladarjev, nikedar ne poškodovanim od ogromne češke večine, nahajamo tak fanatizem, da so n. pr. bogati prebivalci takrat povsem nemškega mesta Kutne hore za vsakega navadnega ujetega Husita plačali eno vršelo grošev (1 cekin), za husitskega duhovnika pa po 5 vršel. Kar lovili so nesrečneže ter so jih toliko pomorili, da so se utrujeni rabeljni slednjič branili, daviti jih. Nazadnje so jih metali v globoke predore, zlasti v enega, kateremu so navlašč dali im6 ,,Tabor“, i na ta grozoviti način so v kratkem času usmrtili nad 1600 ujetih Ilusitov „ex *) Mon. Germ. 55. V. 444. nudo linguagii nostri odio“ kakor tožijo Pražani v nekem pismu do beneškega vojvode (dožda). *) Tudi po nesrečnej bitki na Belej gori (8. novembra 1620) bila je reakcija jako kruta i silovita, ker je izvirala iz verskega i narodnega fanatizma 1 dandanes? Kako radi govorijo Nemci o svojej nalogi „proti vzhodu Siriti nemško kulturo" t. j. ponemčevati Slovane, časi so se sicer izpremenili i sredstva, ali namen ostal je isti. Zaradi tega vidimo dan na dan, kako ti ljudje z blatom osipajo vse one možake, katere mi spoštujemo za n&rodne borilce, kako se surovo nasmehujejo opravičenemu našemu prizadevanju, kako se združujejo z azijatskimi barbari iz zgolj slepega sovraštva do nas ter se navzlic tolikokrat hvalisanej „neroškej kulturi" prav srčno razveselujejo nesreče slovanskih mučenikov na balkanskem poluotoku! Kedo tedaj more zameriti Slovanu, če po žalostnej svojej povestnici podučen i prepričan po vsakdanje) skušnji za omenjene napade ni neobčutljiv, kedo bi mogel zameriti tudi Palackemu, tolikokrat psovanemu i zasmehovanemu, če bi sc bil tudi v njegovem srcu vnel nekak srd zoper tako nasilstvo i ravnanje ? Ali Palacky, združevaje v sebi vse dobre lastnosti slovanske — i med temi nam imenuje slovanski povestničar v prvej vrsti pravičnost i pravo svobodomiselnost -- bil je preblaga duša, da bi se bil vdal enakim čutilom. Dasiravno je on iskreno ljubil svoj narod ter mu posvetil vse svoje misli i zmožnosti, vendar ni sovražil nobenega plemena i nikdar ni skušal, krivice vračati s krivico, surovosti s surovostjo, sile s silo! Svojo politično delavnost pričel je 21. marca 1848 s proglašenjem popolne ravnopravnosti med Nemci i Cehi, i dejansko vresničiti to ravnopravnost, bil mu je nepremakljivi namen i cilj do zadnjega dihljeja. Tudi ono pismo, katero je 11. aprila 1848. poslal frankobrodskemu odboru, varovalo je le prirojeno i zgodovinsko pravo češkega rulroda, nikakor pa ni kratilo nemških pravic. Če se je pozneje mnogokrat upiral avstrijski nemško liberalni stranki, če je stal na braniku Slovanstva, nikdar ni hotel, da bi Slovani gospodovali v Avstriji, tako kakor hočejo gospodovati Nemci i Madjari: hotel je le isto svobodo, katero vživajo drugi srečnejši nArodi, priboriti tudi svojemu. Nemcev ni sovražil, le miloval jih je, ker jih strast čedalje bolj slepi, ker se ne dajo več voditi naukom i izgledom nekdanjih veljakov, temveč strastnej i brezveatnej, največ židovskej žurnalistiki. **) On sam pravi: „Zastonj se vprašam, kaj za boga da sem žalega storil nemškemu narodu, da me tolikokrat napada ? kedaj, kje i s čim sem ga razžalil ali oškodoval, da z menoj ravna kakor s svojim sovražnikom? Nikdar nisem kaj slabega nameraval zoper Nemce i nikdar nisem izkušal žaliti jih ; nikdar *) Palack^, Gesch. Biilnnens, III. 2. str, 74— 75; gcscli. des IIuBsitontums lind Prof. Const. Ilofler, str. 12G. **) P a 1 a c k y, Itndhost, III. str. 301— 302. mi ni na pamet prišlo, kratiti ali celo zanikati jim veliko njihove pomenljivosti za svetovno zgodovino i tudi danes se še ne čutim nasprotnika vsega nemškega naroda, temveč le nasprotnika nekaterih oseb, v eno mer mojo narodnost zasmehujočih i zasramujočih." *) Tudi v svojem velikem zgodovinskem delu se skrbno izogiba vsakemu napadu na nemški narod, ter si prizadeva, pojasniti zasluge, koje so si Nemci na Ceskem pridobili. Kavno tako se je 1. 1863 (pri obravnavi o volilnem redu) i 1. 1870 i 1871 povsem skazal zmernega i spravedlji vega. Pač bi veselja poskakoval vsak slovenski rodoljub, ako bi se kedaj nam Slovencem polovica tega ponudila, kar je v dobi fundamentalnih člankov Nemcem na Ceskem bilo ponudenega. Ako se tedaj' Palackemu od nemške strani očita strastnost i fanatizem, je to jasen dokaz občeznane pristranosti i vladeželjnosti onih ljudi, kateri se vedno čutijo zatirane, če sami ne morejo svobodno zatirati drugih i drugim gospodovati. Poleg narodnega i socijalnega vprašanja je za naše stoletje jako važno versko pitanje, katero se v Avstriji posebno naglasa ji povdarja. Ker si namreč moderne države dandanes prisvajajo popolno oblast i vsegamogočnost v vsfikem, tedaj tudi v verskem oziru, je naravno, da skoraj povsod srdit boj nastaja med posvetno i duhovno oblastjo. Ta boj pa je posebno hud na Avstrijskem, kajti takozvani „liberalci“, svesti si, da jim ne gre za prava svobodna načela, ampak za nadvladanje i osebne ali strankarske koristi, ob enem polni lepodonečih besedi, pa brezobzirni zoper vsakega drugače mislečega, nezmožni i neplodoviti, skrivajo svoj dejanski absolutizem, svojo krivičnost s tem, da v eno mer napadajo cerkev i duhovski stan ter si tako vsaj pred nevednim ljudstvom i pred zunanjim, površno sodečim svetom ohranijo videz svobodomiselnosti. Ker pa dobro vedo, da izobražen svet največ klerikalnej stranki nasprotuje, imenujejo nas Slovane brez razločka mračnjake, natražnjake, klerikalce itd. Ravno zaradi tega očitajo tudi Palackemu klerikalstvo i mračnjaštvo, dasiravno je bil sivolasi voditelj češkega naroda protestant i dasiravno nikdar ni zatajil svojega verskega prepričanja! Nazori, po katerih seje Palacky ravnal v verskih pitanjih, so popolnem jasni vsakemu, kateri je pazljivo prečital njegove zgodovinske, politične i polemične spise. On sam pravi: ,,Jaz spoštujem vsakatero versko prepričanje, ako je v istini prepričanje; ali gorjč temu, kateri na katerikoli način svete reči zlorabi v sebične namene. — Da pa govorim in concreto, ne bodem tajil, da sc meni med vsemi krščanskimi verozakoni najboljši vidi oni, h kateremu so se priznavali moji pradedje, namreč veroizpovedanje družbe čeških bratov, ne one, katera je bila vstanovljena v preteklem *) Zur bolim, gescliichtsehreibuiig, str. 164. Letopis 1877 I. 4 stoletji v Herrnhutu, temveč one, ki je na Češkem i Moravskem nastala v XV. i XVI. stoletji, ki se je bolj ozirala na praktično krščanstvo nego na dogmatične nauke, ter gledč teh se ravnala po načelu perfektibilitetc na krščanskej podlogi." *) V istini, izvrstno so poznali nasprotniki Palackega mišljenje njegovo, da so ga navziic tem odkritim izjavam imenovali zaveznika duhovenske stranke i skrivnega klerikalca! Ali Palacky se je ob enem navduševal za vzvišenost krščanstva. On pravi o njem: ,,Popolnem sem uverjen, da je krščanstvo samo na sebi najčistejša, najvzvišenejša i najpopolnejša vera, kar jih more sploh biti, ter da zadostuje i bode zadostovalo verskim potrebam človeštva na vsalcej stopnji izobraženosti i za vse čase............... Ne le, da nikakor ne nasprotuje razumu, je ob enem njegovo najvišje razodevanje." *'*) Tega načela se drži, to je prepričanje njegovo, v tem se ne da motiti niti po razporu, kateri je sčasoma nastal med kristijani, ločivši jih v katoličane i protestante, i ki se Palaekemu dozdeva čin božje previdnosti. Če je poleg krščanskih naukov kaka filozofična sistema tiplivala na Palackega, bila je to Kantova modrost, katera po svojej resnobi, po svojej treznej strogcj krit čnosti najbolje ugaja enakim globokomislečim duhovom. Na Kantov nauk o „kategoričnem imperativu" opira se tudi Palacky. Naravnost pravi, da se ima le temu velikemu modrijanu zahvaliti, katerega je marljivo i natančno študiral že od 1. 181G, da „vera“ i „veda" pri njem niste prišli v sovražno dotiko. Lehko ga imenujemu tedaj Kantijanca. ***) Odločno pa nasprotuje novošegnej materijalističnej filozofiji, zani-kujočej vse ono, kar sc ne di razumeti po samem razumu; po njegovem mnenji je neizogibljiv nasledek tej filozofiji skrajna sebičnost, nenravnost, nihilizem i poživinčenje. Ta nova modrost, pravi Palacky, izpodriva medusobrio ljubezen i idejo človečnosti ter na njeno mesto stavi geslo naše dobe: „la for^e prime le droit“ ali kakor Nemec pravi: ,,Maclit gelit vor recht." fj Tudi njemu se dozdeva vsako dulmvensko nad vladanje oči vidno zlo i velika nesreča, ali še mnogo hujša nesreča mu je vedno rastoče neverstvo, na katero sili današnji liberalizem i kateremu se duhovenstvo ustavlja. Zaradi tega se on tudi ne vdcležuje liberalnih napadov na cerkev i na duhovski stan; saj ima ta stan v Avstriji iste nasprotnike ter iste tlačitelje kakor Slovanstvo, kateremu je tedaj pravi sotrpinec! Tako misli Palacky o verskem vprašanji. Za gotovo vemo, da se velika večina naših čitateljev ne bode popolnoma strinjala *) Goseh, dcs Husitentums und prof. C. Hofler, str. 66. **) Gesch. des Ilusitentums f>0—61; sploh je celo IX. poglavje važno i zanimivo str. 59—GG. ***) Radhost III. 697; Ztir bohm. gosschichtschr. 176. i') Gedenkblattor, 302 — 305. s temi nazori, da bode slavni voditelj češkega ndroda enim preli-beralen, enim pa preveč konservativen. Ali vendar je to njegovo moško, neodvisno prepričanje, izvirajoče iz gorke ljubezni do svojega ndroda i do vsega človeštva, opirajoče se na temeljite študije i na mnogovrstne skušnje, i tako prepričanje mora spoštovati vsak rodoljub i vsak izobraženec sploh. Iz srca pa želimo, da bi duh verske spravedljivosti navdal tudi nas Sl-vence ter skupno nas vodil k skupnemu cilju, k sreči i k blagru našega ndroda! A Palackega so mnogobrojni njegovi nasprotniki tudi imenovali protivnika politične svobode, privrženca plemenitašev, branitelja fevdalnosti! Da so mu 1. 1848 nevedni kričači očitali, da je on uničil svobodno gibanje, povedali smo že v njegovem životopisu. Na to se dd le odgovoriti, da so takrat oni svobodo razdirali, kateri niso umeli, da anarhija i nadvlada ljudske drhali ni identična s pravo svobodo, temveč da jej je celo povsem nasprotna. Dunajske ,,svobode", kakor se je tako strašno kazala v žalostnih oktoberskih dogodjajih, pač ni maral, ali jasno se vidi iz njegovih načrtov o preustrojenji avstrijsko države ter iz vseh drugih izjav i govorov itd., *) da je ravno on gledč prave svobodomiselnosti gotovo silno prekosil vse one nemško-avstrijske demokrate, kateri so največ le tako dolgo s svojimi frazami nevedno ljudstvo sleparili, dokler niso splezali do visokih mastnih služeb, potem pa so nagloma uvedli odkrito, silovito reakcijo. Vendar so s spridenim dunajskim novinarstvom vred tudi nekateri odločni češki narodnjaki, tako zvani „Mladočehi“ Pa-lackemu očitali, da brani plemstvo i njegov upliv proti ndrodnemu pravu i interesu. A gotovo so so motili! Ponosno dokazuje Palacky v svojej zgodovini, da so bili Cehi od nekdaj svobodol jubni, kakor vsi Slovani, da niso imeli robstva (kojega so se navadili še le od svojih nemških sosedov), d i v svojem pravu niso poznali imunitet, izjem i predpravic, da so bili enaki pred zakonom i da je kmetiški stan še le potem suženj postal, ko se je po husitskih bojih vdomačil nemški fevdalizem zlasti pod vlado dobrosrčnega ali slabotnega Vladislava II. **) To je bila ,,nemška dobrota" i Palackemu niti na misel ni hodilo, braniti enakih naprav! Enakosti pred zakonom terja tudi on, v tem smislu je tudi on odločen demokrat. Ravno tako odločno pa nasprotuje onim, kateri hočejo plemstvo sploh odpraviti ali ga vsaj izključiti od ndrodnega *) N. pr. Gedcnkbl. str. 109 —176, prvi načrt konštitucije; 1. c. 176 — 180, spomenica ikskih poslancev ministerstvu izročena; 1. c. 184 —189, interpelacija do ministerstva, 23. febr. 1849; 1. c. 189—205 spomenica čeških poslancev po razpustu kromčrižkega zbora; 1. c. 206 — 214, članek „Union, nicht contralisation nocli federation"; Radhost III- 59 — 70, „0 centralizaci a narodni ravnopravnosti v tiakausku11 itd. **) Cf. Palacky, gescli. Bohineus, I. 58; I. 166—173; II. 1. str. 27 — 35; II. 2. str. 3 31; III. 2. str. 37 39 i na mnogih drugih mestih. 4* gibanja. Prvo se mu vidi po nekoliko nepotrebno, po nekoliko nemogoče, kajti ako le obvelja načelo popolne enakosti pred postavo, bode posled nekaterih generacij vse izginulo, kar je ,,papirnatega" pri plemenitaSih, pisano milosti, naslovi itd. i ostajali bodejo le nekateri neškodljivi zgodovinski i rodbinski spominjki. Ako pa „plemstvo“ zovemo one naravne stanovske razlike, katere izvirajo iz velikega podedovanega posestva ter iz duševnih zmožnosti, pri posameznih različno razdeljenih, potem gotovo nobena sila ne bode mogla odpraviti teh razlik. „lJčihte tabula rasa ndsilim tbebas ježte dnes, a pozejtfi již \vyskytnau se opčt rozdily pfirozenč." *) Kar se pa tiče politične zveze, katera obstoji med mlrodno stranko i češkim plemstvom, opravičuje jo Palacky s tem, da se sicer nikaka politična predpravica ne priznava velikašem, da je pa gotovo dobiček za n&rod, ako „šlehtnici“, zvesti si svojih domovinskih dolžnosti, n&rodnemu gmotnemu i duševnemu napredku posvečujejo svoje po materijalnih skrbeh i težavah neoslabljene moči. — Ti nazori, zmerni i pravični, vidijo se nam edino pravi, ker so se v istini mnogi češki plemenitaši od nekdaj trudili za ndrodno povzdigo (Fr. i Kašpar Stcrnberg, Rudolf Kinsky, Izidor i Avg. Lobkovie itd.), potem pa, ker se moramo Slovani v svojem svetem boji ozirati na vse stanove, ter ne smemo izgubiti niti enega! Gotovo je tedaj, da je Palacky navzlic mnogemu natolcevanju vendar odločno svobodomiseln, pošteno „liberalen“. Za napredek je tudi on vnet, ali on hoče mirno napredovanje, brez hrupa, brez silovitosti, on si želi svobode združene z rodom, na podlagi vsestranske pravičnosti. Iz tega stališča pojasnuje tudi delavsko vprašanje, katero danes vznemirja politični svet. Tudi njemu se vidi, da se marsikatera krivica pri nas i drugod delavcem godi; tudi on zahteva, naj se te krivice odpravijo, ali on svetuje delavcem, naj se poslužujejo postavnih sredstev ter rajši z razumnimi dokazi prepričajo javno mnenje nego da ga strašijo z burnim krikom i s tajnimi zavezami i zarotami. Pri tej priliki se kaže Palac.ky tudi nasprotnika občnega volilnega prava, dasiravno v tej zadevi njegovi razlogi niso povsem temeljiti i neovržni. **) Mnogo se je že govorilo i pisalo o njegovih mislih i nazorih gledč avstrijskega cesarstva. Zlasti od kar se je vdeležil moskovskega potovanja, razupili so ga sovražniki njegovi kot veleizdajnika i privrženca panslavizma. To so hoteli dokazati posebno s tem, da je Palacky sam večkrat obžalovali javno preklical znano svojo izjavo o Avstriji. Kaj je tedaj istinitega na tem, kakova je razmera njegova do našo države, kakova do Rusije? Zopet se moramo tii ozirati na ono zgodovinsko važno franko-brodsko izjavo, v katerej je tako slovesno povdarjal potrebnost *) Kudhost, III. 142. ,,0 demokratu" (1. c. 135 —144.) **) ltiulhoat, 111. 293—297. avstrijske države. Ali pravna i moralna podloga njenega obstanka nm je načelo popolne ravnopravnosti vseli narodov. To je bitstveni pogoj njegove vdanosti i njegovega avstrijskega rodoljubja. Tega tudi v omenjenem pismu nikakor ne skriva ter pravi: ,,Narodno pravo je v istini prirodno pravo ter ne pozna niti gospodujočih niti hlapčujočih narodov. A ko jo več narodov v eno državo združenih, bode njihova zveza trdna i stanovitna le takrat, če se nobenemu ni bati za svoje ndrodne svetinje. Še ni prekasno za Avstrijo, odkritosrčno razglasiti ter dejansko vpeljati načelo pravičnosti, ,,sacra ancora“ v pretečem Jadijolomu — ali čas hiti i nevarna je vsaka zamuda. Metternich ni pal le zaradi tega, ker je bil najodločnejši nasprotnik svobode, marveč tudi, ker je bil najtrdovratnejši sovražnik avstrijskim Slovanom!" *) Že v teh besedah, pisanih 1. 1848, razvija Palaeky svoj program, kateremu je bil zvest do svoje smrti. On neče pristranske, on se navdušuje le za pravično državo, kajti po izreku sv. Av- fuština: „Remota justitia quid sunt regna nisi magna latrocinia?“ o njegovih nazorih so pa ta vsestranska pravičnost da uvesti le v federalistično vravnanej Avstriji i zato nasprotuje odločno een-tralističnej i dualističnej sistemi. Kako si je Palacky mislil to federalistično vravnavo, povedali smo že na mnogih mestih; tedaj nam ni več treba, natančneje govoriti o tej stvari. **) Ko pa vidi, da se avstrijska država po njegovem iinenenji vedno bolj oddaljuje od svojega cilja, ter vedno bolj izgubiva prvotno svojo podlago, žaluje on nad njo ter žačenja dvomiti nad njo. Še 1. 1865 ni bil preklical one fratikobrodske izjave, marveč je dejal: „Lahko zagotavljam, da nikdar nisem dvomil nad resničnostjo teh besedi, da se jih odločno držim tudi danes, kakor sem vselej storil ter jih bodem priznaval, ako Bog da, do konca svojih dni." ***) Ali žalostne skušnje poznejših let, vtrjenje dualizma, pad Belcredijev i Hohemvartov, so ga drugače izučile. „Kako — pravi — bi jaz mogel misliti v onih slavnostnih dnevih obnovljene svobode, da bode nam Slovanom mesto absolutizma posameznega vladarja od Nemcev odločen mnogo hujši absolutizem, diktatura namreč povsem nam nasprotnega naroda? !“ f) Zaradi tega tožno kliče: „Žalibog, tudi jaz moram pustiti nado o stanovitne j ohranitvi avstrijske države, ne zaradi tega, ker ne bi bila želeti ali ker bi bila nemogoča, temveč za to, ker se v njej dopušča Nemcem i Magjarom. polastivšim sc vlade, vstanoviti enostranski despotizem posameznih plemen, kateri kot politična nesmisel v raznojezičuej ustavnej državi dolgo obstajati ne more; druge Avstrije pa Nemci i Magjari nečejo. Po krivdi teh n&rodov zabredla je že predaleč *) Gedenkbliitter, 153. **) Glej strau ***) Radhost III. f) Radhost III. 301. po nagnenej ravnici.I ker nek;t nemška stranka nima gorkejše želje, kakor vtopiti se v veliko-nemškej državi, Palacky otožnim srcem vpraša: „Kaj se v istini ne nahaja več Nemcev pri nas, katerim bi bilo mar za obstanek Avstrije, za njeno moč in oblast, za njeno slavo i čast? Mar jim vsa povestnica, večstoletuo združenje z drugimi mlrodi ob Donavi le neprijetne vtise daje? Mar je ljubezen i vdanost do mtiogoskušene vladajoče rodbino tam izginila, kjer so od nje uživali le naklonjenost i dobrote?! . . . . Ker besede tu nič ne koristilo, mi končno le ostaja britki vzdihljaj: pomozi Bog!“ *) V istini, tako ne govori nasprotnik, tako toži le zvesti i vdani prijatelj, katerega srce boli videti, kako se prezirajo njegovi nasveti, kako hira i propada staroslavna država, katero bi rad zopet videl čilo i mogočno. Da je bil Palaoky v istini do svoje smrti vnet za idejo vsem nArodom pravične federalistične Avstrije, vidi se jasno iz njegovih nazorov o Rusiji. L. 1843 imenoval je ,,rusko univerzalno monarhijo1' neizmerno i nepregledno zlo, nesrečo brez konca i kraja. L. 1863 pravi, da je rusko carstvo nastalo, ne po slovanskih, temveč po nemških i mongolskih načelih. **) L. 1867, ko je na svojem potu v Moskvo pazljivo študiral ruski mirod, se sicer ruske monarhije ni več bal, ali on je zvest ostal federalistične] Avstriji, katero si predstavlja kot najbolj zanesljivo zaveznico i prijateljico sosedne Rusije. — Tako smo razložili politične nazore i ideje Franca Palackega. Le te je zagovarjal ves čas svojega javnega delovanja, zanje se je boril z ono prečudovito doslednostjo, kojo so morali celo protivniki njegovi občudovaje priznavati. I ravno v političnih vprašanjih je taka doslednost kaj redka stvar! Celo pri najbolj izobraženih ljudeh jo to kaj prav navadnega, da spreminjajo svoja načela, da zapustijo svoje prijatelje i somišljence ter Bramotno pobegnejo v nasprotni tabor. To se godi iz dvojnega uzroka: ali ni bilo pri njih onega pravega prepričanja, katero izvira le iz resnega premišljevanja i prevdarjanja, katero je nasledek temeljitih študij i mnogovrstnih skušenj, i potem jo begunstvo nasledek duševne plitvosti i površnosti. Ali pa so ti uskoki predrugačili svoje mnenje le iz materijalnih razlogov, iz grde sebičnosti, iz nizke čestilakomnosti, i potem izvira njihov odpad iz podlosti i nemoralnosti. Pri Palackem sta se pa na izredni način strinjala plemenito srce i bistri razum. Jasne so mu bile usode vseh kulturnih držav, poznal je iz zgodovine skrivne uzroke mogočnosti i propada staroslavnih n&rodov, znal je za vse ustave, kako so nastale i kako so uplivale na naroden razvoj, i tako si je sčasoma, hladnokrvno i trezno preiskovaje nArodno i vesoljno *) Gedenkblatter, str. 312 — 313. **) Radhost, III. 124. povestnico pridobil svoje politične nazore. Če se je pa enkrat prepričal, če je dospel do kake resnice, ogreval se je zanjo z onim navdušenjem, z ono gorečnostjo, z ono vzorno ljubeznijo, katera je lastna le vzvišenim duhovom ter najbolj razločuje velikega človeka, junaka od ogromne večine navadnih vsakdanjih značajev. Kjer se pa v takem soglasji bratita razum i sred, je končna zmaga neizogibna, naj se tudi upirajo nasprotniki z vsemi svojimi silami! I tudi Palacky je prodrl s svojimi nauki in nazori, tudi on se je zmagonosno boril na političnem bojišči! Avstrija sicer, kakor si jo je on mislil, je še „pium desiderium“ i ravno dandanes smo navidezno še prav daleč od tega, da bi se vstauovila. Ali dasiravno Palacky v tem oziru ni dosegel svojih namenov, navduševal je zanje vendar ves češki n&rod, ogreval vse ljudstvo od visokorodnega kneza do zadnjega plebejca — i kjer tak zaveden ndrod, izobražen i krepak kako pravo terja, resno i moško terja, zanika se mu to le za nekoliko časa, za dolgo se mu zanikati ne more. Končnega vspeha politične svoje delavnosti stari Palacky ni doživel, ali doživeli ga bodo gotovo potomci njegovi, hvaležno se spominjajo svojega očaka, svojega voditelja v usodnej dobi, kateri jim je z besedo i činom pravo pot kazal iz temne sedanjosti v žarnejšo bodočnost! I'a!acky zgodovinar i učenjak. I)a je probudil i oživil narod, o katerem je ves svet sodil, da se nikdar več ne bode predramil iz stoletnega, pogubnega spanja, to je Franca Palackega veliko politično delo. če bi pa bilo mogoče, Uničiti to d lo njegovo, ter še enkrat v neznatnost i pozabljenost strmoglaviti češki n&rod i ime njegovega vodnika izbrisati iz hvaležnega spomina rojakov i iz povestnico, bi vendar tudi v tem popolnoma neverjetnem slučaji o tem tuožu veljala pesnikova beseda: „Non omnis moriar!“ Pozabljen kot politik, kot državnik, slovel bi tem bolje kot učenjak i zgodopisec. Kajti kar je on dosegel na polji obširne zgodovinske vede, to je kaj tako nenavadnega, izrednega, izvrstnega, da mu je na veke zagotovljeno častno mesto med najodličnejšimi duhovi, med duševnimi junaki vsega človeštva! Na drobno smo častitim čitateljem v životopisu Palackega razkladali, kako se je bil poprijel povestnice, kaj je priobčil v teku 53 let i koliko je spisal v tej dolgej dobi. Zlasti smo povdarjali najlepši sad njegovega truda, češko povestnico, i razlagali, kako je to preimenitno delo nastalo v svojej dvojnej obliki, v nemšktjj i českej izdaji. Naj se nam dovoli, da še enkrat pozornost obračamo na silne težave tega podvzetja i na izborne zmožnosti onega, kateri se ga je bil lotil. Že samo ob sebi je jako težka stvar, napisati dobro zgodovino kake posamezne dežele. Občinstvo je preveč različno ; velika večina si želi čitati svojega naroda povestnico v lepem gladkem jeziku ter videti dogodbe svoje prošlosti naslikane z živimi barvami. Ker temu občinstvu popolnem zadostuje, da pisatelja razume, da se zabava i navdušuje, niti ne zahteva temeljitosti i strogo znanstvene kritike ali se je celo boji zaradi neke suhoparnosti. Strokovnjaki pa sodijo drugače ; dovršeno lepa oblika jim je nekaj nevažnega, natančnost pa, temeljita učenost, bistrovidnost i jasen pogled, na dno segajoč posameznim dogodbam, jim povsem zadostuje ter jili odškoduje za pomanjkanje formalne dovršenosti ali lepote sploh. Marsikatera zgodovinska knjiga navdušuje navadnega bralca, dasiravno se strokovnjak niti na njo ne ozira; marsikaterega učenega dela pa je zgodovinar vesel ter ga skrbno prebira z največjo pazljivostjo, dasiravno se drugo občinstvo kar stresa i obupava vsled njegove suhoparnosti i dolgočasnosti! *) Delo Palackega, ob enem namenjeno učenemu svetu i domačemu občinstvu, moralo je tedaj ugajati jako različnim terjatvam i potrebam ter je bilo že zaradi tega nenavadno težavno i sitno. Druga velika težava pri vsakej lokalnej povestnici (izvzemši onih nArodov, kateri niso bili v dotiki z zapadno Evropo) je ona tesna zveza z vesoljno zgodovino. Domače povestnice nikdo ne more razumeti, zlasti ne v srednjem i novem veku, če so mu neznane velike svetovne spremembe; tu so posamezne dogodbe le glive dolge verige, katerih se druga drži druge ter ima veljavo i pomen le kot del velikanske organično celote. Temeljito znanje univerzalne povestnice je tedaj prvi pogoj za pisatelja, kateri se loti specijalne zgodovine; pri vsakej priliki v svojem delu mora odkriti kavzalno zvezo med poglavitnimi, vsemu svetu lastnimi idejami i med razodevanjem njihovim v ozkem omejenem krogu posamezne dežele ali poedinega ndroda. Stoječ pa na tako vzvišenem stališči ai mora pisatelj gotove meje staviti ter nikdar ne sme pozabiti svojega prvotnega namena. To je pa težko pri narodih, kateri so tako mogočno uplivali na zgodovinski razvoj, ko n. pr. Cehi. Kolikokrat so se odločilne borbe vršile na bregovih Veltave i Labe, kolikokrat je bil češki narod prevažen faktor svetovne zgodovine! Na vse to je moral Palacky paziti, ali vendar si je vselej moral svest biti, da češko povestnico piše, ne pa nemške i avstrijske, ali celo evropske sploh! Da enake težave premaga, se mora tedaj zgodovinar seznaniti z vsim dotičnim slovstvom, počenši od tisočerih domačih listin, diplomov i drugih spisov, od majhenih razprav i lokalnih črtic itd. do onih mogočnih literarnih proizvodov, na katere se dandanes naslanja naša zgodovinska veda. To mu bode tem ložje, čim bogatejši so viri, čira bogatejše je slovstvo, čim večje je število onih, kateri so pred njim obdelavah to tvarino. Kaj pa, ako vsega tega ni, ako *) V vsem zgodovinskem slovstvu ne poznam knjigo, da bi bila slabejšc i dolgoeasnejše pisana od Evt. ICopp-ove: ,,geschichte der cidgenossischen biiude1*; i zopet mi ni nobena znana, da bi gledt! krasnega jezika se mogla meriti z Lamartine-vo: ,,1’ histoire des Girondins". I vendar — koliko višje ceni zgodovinar suhoparnega Koppa od pesniško navdušenega Lamartina! so viri usahnili, ako je polje še pusto i neobdelano? Potem sc da preiskovalec primerjati popotniku, v nepoznanem pustem kraji, zapuščenem od vodnika, kateri se zastonj trudi i muči, da bi pravo pot našel i labirinta, kateri ga obdaja! Taka se je Palackemu godila. Prednikov (izvzemši zaslužnega Pelzla) ni imel, domačih virov je bilo malo i še ti so bili po nekoliko slabi i o imenitnih zgodovinskih dobah vsaj v domovini ni bilo ničesar ohranjenega, ker so se bili o času reakcije, kakor smo že omenili, pokončali stari izvirniki. Listin, pisem itd. bilo je sicer še na tisoče i tisoče, pa vse to je trohnelo po mokrih starih luknjah, katere so evfemistično „arhive’‘ imenovali, ali je bilo raztreseno po širokem svetu, v Parizu i v Rimu , na Dunaji i v Pešti, v Monakovem i v Draždanih, v Benetkah i v Berolinu, v Vratislavi i v Norimbergu, v Bazelnu ali v Gorelcu, ne da bi bil kedo voljo i zmožnost imel, pregledati to velikansko množino ter jo porabiti v znanstvene namene. Kaka silna težava, nabirati to tvarino *), pregledati jo i predelati ter iz majhenih kamenčekov sozidati velikansko poslopje! Vse to pa je moral storiti samouk Palacky, storiti v državi, v katerej je bilo vse duševno življenje zamrlo vsled brezumnega pritiskovanja, storiti na korist ndrodu, kateri se ni več zavedal niti svoje narodnosti, niti svoje povest-nice. **) O svojem starem slovanskem značaji, o svojej pravnej zgodovini, o svojem prvotnem slovstvu ni imel ne duha ne sluha; najbolj znamenite zgodovinske dogodbe pripovedovale so se mu popolnem napačno, tako kakor je ugajalo merodajnim krogom. Predrugačiti to, pa ni bilo le težavno, temveč celo nevarno, ker se v merodajnih krogih ni odobravalo enako početje. Saj vemo, da se marsikatera češka listina iz XV. stoletja še ni smela natančno ponatisniti v „Arhivu češkem" ali v muzejskem časopisu, kar temeljiti nemški zgodovinar G. Voigt hudo graja.“ ***) Ali bogato obdarovan od narave i neizmerno marljiv pridobil si je Palacky kmalu vse lastnosti, potrebne k tako velikanskemu delu. Znanje njegovo je bilo povsem temeljito: raznih jezikov, tako *) Palaeky, bobm. gesehichte. V. 1. str. V. **) Kako nevedni so bili takrat celo izobraženi čehi v zgodovinskih stvareh, o tem nam pov»5 Palacky sam marsikatero prav smešno. Učenjak Zimmermann, c. kr. skriptor v praškej biblijoteki se je 1. 1825 s Palackim prepiral, ker mu ta ni pustil veljati, da sta bila Hus (•)• 1415) i \Vallcnstein (f 1634) vrstnika i osobna prijatelja!! Profesor pravoslovja Schuster ga je vprašal, zakaj se toliko muči s pravno zgodovino ? naj si poičče katerokoli nemško knjigo, naj posname iz nje, kur je bila navada na Nemškem ter naj se povsod misli, da so je to 100 let kasneje tudi na Ceskem vpeljalo. I mož je bil redni profesor češkega ^statnega1* prava »a praškem vseučilišču! ***) G. Voigt, der Husitenkonig Georg von Holimen, objavi, v Sybelovej histor, Zeitschrift, VI. str. 398—468. važnih za zgodovinarja, naučil sc je bil žo v mladih letih. Ko je bil osemnajst let star, znal je poleg klasičnih jezikov i poleg nemščine tudi angleški, francoski, italijanski, španjski, srbski i ruski. Tudi raadjarski jezik mu je bil do dobrega znan. S češko povestnico pečal se je neprenehoma od 1. 1823 do 1876, ter je takoj začel samostojno delati i preiskovati. Paleografično i diplomatično znanje, neobhodno potrebno za preiskovalca srednjeveške zgodovine, pridobil si je, — kar je komaj verjetno — kot samouk. Sam je prečital i kritično ogledal na stotisoč listin itd. ter se je tako izuril v tem težavnem delu, da se mu skoraj nikdar ni primerilo, da bi bil kako stvar napačno bral. Vse njegove izdaje izvirnikov odlikujejo se po izglednej korektnosti i zanesljivosti, kar radi priznavajo vsi učenjaki. *) Neumorno delavnost Palackega povdarjali smo pri mnogih prilikah že v njegovem životopisu. On sam, pohleven i Bkromen, ki samega sebe mnogo ostreje sodi nego druge, pravi vendar v predgovoru k zadnjemu oddelku V. zvezka: ,,Z mirno vestjo lehko rečem, da nikoli nisem opešal v svojej pridnosti i tudi ne bodem, dokler mi Bog da adravje i življenje1*. V tem mu pritrjuje ves znanstveni svet. Kaj lepo slavi G. Voigt delavnost Palackega z živimi besedami: Warlioh, es ist nicht hoch genug anzuschlagen, wenn die arbeitskraft und fiille eines ganzen Menschenlebens einem solehen werke (P., geschichte Bohmens) gewidmet; will es doch scheinen, als sei der jiingern gerieration der mut, nach so fernen und entlegenen zielen zu streben, in geringem grade eigen, als sterbe jene assiduitat immer mer aus, die treu und fest ein jarzehnt nach dem andern einer und derselben grossen aufgabe sich hingibt und in dem gedanken der Jugend noch die hohere freude des alters zu finden wttnscht.“ **) Vendar vsa pridnost zgodovinarju nič ne koristi, ako ni združena z resno, strogo znanstveno kritiko. Kaj mu pomaga, če natančno pozna vse slovstvo, če je marljivo prečital vse izvirnike, če pa ne zna ločiti dobrega vira od slabega, zanesljivega i nepristranskega od enostranskega, dobro podučenega pisatelja od nevednega, neodvisnega opazevalca od golega kompilatorja! Ravno ta kritični dar pa ima Falacky v posebnej meri. Vrhu tega je jako previden ter se skrbno izogiba onim smelim konjekturam i do-mislijam, ki dandanes tako pogostoma kazijo ceh1) imenitna zgodovinska dela, da marsikateremu znanemu zgodopiscu veljajo besede Gothejeve: „Mit Worten liisst sich trefflich streiten, mit worten ein system bereiten." Pri Palackem je to povsem drugače. Pri njem govori le razum, nikdar ne fantazija; kar on pov6, kot pozitivno pov6, na to se človek sme zanesti, kajti če kake stvari dobro ne ve, bode takoj *) Primerjaj Z ar n ek e, literarisclics Zentralblatt od I. 1874, str. 1266. **) Voigt, 1. e. VI. 400. obstal, da o njej šo ni dobro podučen i popolnoma prepričan. Izvzemši Ranketa med vsemi zgodovinarji ne poznamo nobenega, kateremu bi se gled6 fakt s tako mirno vestjo zaupali, kakor ravno mojstru Palackemu. *) Ali skrbno nabrano i kritično prerešetano zgodovinsko tvarino mora povestničar še le obdelati, iz nje mora po težavnem duševnem procesu svoje delo, svoj umotvor ustvariti. Ker je površnost i plitvost velika napaka, niora seči v globočine zgodovinskega gibanja, mora razkriti notranjo zvezo posameznih dogodeb, se mora povzdigniti do velikih idej, v katerih se razodeva duh poedine zgodovinske dobe. Navzlic vsej temeljitosti i globokosti pa ne sme biti niti preobširen, niti prekratek, i mora biti povsod jasen i razumljiv. Zlasti IV. i V. zvezek češke povestnice, v katerih Palacky razlaga zamotane razmere • češke v dobi 1439 — 1526, dokazujeta sijajno, kako ste v njem bili združeni redki zmožnosti, globoko spoznavanje i jasno predstavljanje! I vendar tudi najbolj nadarjeni zgodovinar nc bode zadostoval svojemu poklicu, ne bode koristil svojej vedi, ako ni resnicoljuben i nepristransk, ako predsodki i strasti uplivajo na njegovo razsodbo. Ravno Palackemu pa avstrijski Nemci kaj radi očitajo, da v njem prevagujeta vdanost do svojega naroda i političen fanatizem, ter ga vodita do tega, da postala krivičen i enostransk. V tem smislu pravi Con st. Wurzbach v svojem leksiku: „Die geschichtsforschung verdankt diesem werke manchen lerreichen aufschluss, aber ein wares gescbichtsvverk ist die geschichte Bohmens von Palacky nicht.“ **) Toda tako neumno natolcevanje prihaja ali iz gole nevednosti, ali zavidnosti. Palacky sam pravi v prvem svojem predgovoru: ***) „ Jaz ne poznam drugih načel nego onih, kateri izvirajo iz najvišjega načela zgodovinske resnice i zvestobe. Da iz češkega stališča pišem, to se mi more še le potem v zlo šteti, če bi bil pristransk i krivičen proti Čehom ali proti njihovim nasprotnikom. Nadejam se pa, da me je pred tern grehom obvarovalo moje hrepenenje po resnici, moje spoštovanje vsega božjega i človeškega prava, moja gorečnost za red i za postavo, moje sočutje za srečo i nesrečo vesoljnega človeštva'^. V svojej povestnici nikdar ne prikriva i ne zatajuje, kar je Cehom v sramoto, i naglasa ravno tako nepristransko slabosti i napake svojega n&roda, kakor dobre lastnosti njegove. ***■*) Dasiravno živo čuti s svojim n&rodom, je vendar *) Nemški zgodovinarji se dostikrat nc strinjajo s Palackovimi nazori, zlasti če so Slovanom ugodni. Vendar pa pravi znani Griinhagen (litor. zentralblatt, 1868, str. 796 —797 ): ,,Trotz soleher urteile gewart der reiclilich entfaltete stoflf eine ungetriibte anschauung, deren farbe sieh unmittelbar ans den tatsaelien ergibt und so darf auch unser dank gegen den verfasser ein bedinguugsloser seia.“ **) Wurzbacli, 1. c. XXI. str. 182. ***) P a 1 a c k y, geseb. Bohmens I. str. VII. •»***) Primerjaj: Palacky, 1. c. I. str. 196, II. 2. str. 38 —39 itd. vselej pravičen nasproti njegovim sovražnikom ter so prav lopo razločuje od mnogih nemških pisateljev, kateri imajo za Slovane vedno le psovke i zasmehovanje. Sicer pa pošteni Nemci resnicoljubnost Palackega radi priznavajo. Tako pravi Voigt v svojej, že večkrat oinenjencj obširnej razpravi: „Glaubten wir im vorigen einzelnen seiner auschauungen entgegentreten zu miissen, so wiinsehten wir hier aoa schlussc nochmals zu betonen, d as a der verfasser seinem alten versprechen treu geblieben, zwar aufdem standpunkt eines Bohmen, aber nicht ungerecbt gegen die gegner der Bonmen zu sein . . . . Wol mag der schmerzliche hinblick auf die folgezeiten nach Georgs tode, \vol mag der druck der gegemvart, unter ■vvelchem der verfasser schrieb, unwillkiirlich seine feder beherrscht haben. Dennoch lebt der gerechte sinn in ihm, den wir im grossen und ganzen ein erbteil der deutschen wissenschaft nennen diirfen". Drugi nemški učenjak pa se oglasi v Zarnckevem literarnem listu ter pravi, povdarjaje nepristranost, s katero je Palacky popisal dobo Jurija Podiebrada: ,,Obwol kaum ein Bithme mit ruhigem gemiite des konigs Georg sich erinnern kan n, so ist doch in diesem bande (IV.) aucb nicht ein leidenschaftliches wort; der standpunkt der gegner, auch der pilpste Pius II. und Paul II. wird mit grosster miissigung gewiirdigt, in der regel liisst der verfasser allein die tatsachen reden.“ *) Ako temu, kar smo do sedaj povedali, še dodamo, da se Palacky ne ozira le na politično povestnico, temveč da posebno živo popisuje kulturno zgodovino svojega ndroda na raznih stopnjah izobraženosti, njegove pravne i društvene razmere, promet i obrtnijo, umetnost i slovstvo, verske i vojaške zadeve; da vse to podaja v lepem, plemenitem jeziku, mirno i lično, skrbno se izogibaje vsakej polemiki i osobnosti, potem moramo po vsej pravici reči, da se ima Palacky na vse veke prištevati zgodovinarjem i učenjakom prve vrste. Pač ne poznamo znanstvenega dela, s katerim bi se Slovanstvo moglo tako ponašati, kakor z njegovo češko povestnico! Tako sodijo tudi najodločnejši nemški učenjaki. G. Voigt imenuje Palackega delo: ,,ein werk, das in bohmischer sprache geschrieben, als ein nationaler schatz betrachtet, in deutscher sprache als eine vorziigliche bereicherung der deutschen geschichts-wissenschaft anerkannt ist**) i na drugem mestu pravi: ,,Gerade \venn sein grosses werk nicht nur an sich belert und erfreut, wenn es auch zu weiterm denken und forschen anregt, tritt seine vortrefflichkeit desto heller zu tage. Nicht nur fiir die bohmische geschichte ist es die classische bearbeitung und wird vermutlicb auch fiir lange zeit das buch der biicher bleiben; auch die deutsche geschichte des XIV. und XV. jahrhunderts hat noch *) Zarncke, liter, centralblatt, 1861., str. 285. **) Voigt, 1. c. 401. k e in en bearbeiter gefunden, zu dem man sich so freudig und erfolgreich \vendete wie zu den betreffeuden abschnitten ia Ilerrn Palackys buche.“ ') Ena prvih korifej nemške znanosti, sloveči Droysen pravi: „Palackv — der sien und seinem vaterlande in seiner biimischen geschiente ein beneidenswertes denkmal gesetzt hat. ‘ V imenitnem S y b e 1 o v e m listu pa čitamo sledečo sodbo o Palackem: ,,Wol darf er mit s to Iz auf das werk zuriick-blicken, dem er weit liber ein Menschenalter seine kraft gewidmet. Er erst hat seinem volke eine geseliichte auf vvissenschattlicher grundlage gegeben; an ihm wird ali e zukiinftige forschung ankniipfeu miissen. Es galt hier nicht, ein bereitliegendes material geschickt zu verarbeiten; die bausteine mussten erst nriihsam berbeigeschafft und zugehauen werden, eine arbeit, in welcher der landesliistoriograph gar wenig beistand gefunden. Um so respect-voller stehen wir vor dem staatlichen bau selbst und die deutsche wissenschaft hat, soviel uns bekannt geworden, diese anerkennung nie verweigert, \venn aucb einzelne teile und resultate zur polemik den anlass gaben“. a) Ravno tako sodi o tej knjigi presojevalec v Zarnckovem liter, centralblattu: ,,Sein buch, obwol nur widerwillig dem deutschen geiste huldigend, ziilt zu den stand-werken deutscher gcschichtschreibung." 3) Celo Krones, dasiravno kot avstrijski Nemec bolj nasprotnik češkega zgodovinarja, vendar priznava: ,,Palacky eroberte die mittelalterliche geschicbte Bohmens der modernen historiographie, die hussitische geschichte fand an ihm den ersten (juellongerechten geschichtschreiber und alles, was seit 1848 in historischer richtung von der čechischen seite begonnen und gesohaften wurde, stand unter seinem einfluss, mit ihm in verbindung." 4) Mnogo enakih strokovnjaških razsodeb bi še lahko navedli, ali bolje kakor vse te izjave o pomenljivosti Palackega za zgodovinsko vedo pričuje to, da si Nemci v eno mer prizadevajo, za se reklamovati slovanskega učenjaka. Ze 1. 1843 piše Hitu s ser o Palackem : ,,Der verfasser ist in inhalt und form ein kind der deutschen bildung und so imponierend uns der bohmische patriotismus die spitze bietet, vvir firulen alleuthalben nur die frucht deutscher studien, ein erzeugniss deutscher historischer kunst.“ 5) Štiri in dvajset let pozneje pa piše Z ar nek e: ,,Seiter (Palacky, katerega presojevalec imenuje „den vererten forscher") mit seiner „wiirdigung der alten bohmischen geschichtschreiber" hervortrat, haben wir an ihm mit freude die scliule deutscher kritik erkannt uod so gehort er als schriftsteller uns an." (i) ') Voigt, 1. c. 468. “) Sybol, histor. zeitsebrift XX., str. 206. a) Zarncke, liter, zentralbl. 1868, str. 796. 4) Itrones, oest. geschicbte, I. 62. 5) Glej: Augsburger allg. Zeitung v prilogi od 24. aprila 1843. B) Zarncke, liter, zentralblatt, 1867, str. 318. Dasiravno tedaj vsi odlični učenjaki, zlasti pa nemški zgodovinarji neprecenljive zasluge češkega zgodopisca priznavajo i priznavati morajo, bil je vendar čestokrat prisiljen, boriti se z nasprotniki, kateri so ga napadali po nekoliko iz osobnega sovraštva, po nekoliko vsled narodno-političnega i verskega nasprotja. Žalibog, da med njegovimi osobnimi protivniki nahajamo v prvej vrsti slavnega našega rojaka Jarneja Kopitarja. *) Nastalo je to sovraštvo vsled znanstvenega prepira o izviru staroslovanskih obredov i Kopitar je bil postal tako strasten, da je pod izmišljenim imenom (Kosmas Luden) po inostranih časopisih zgodovinsko delo Palackega na vse načine grajal ter pisatelja tako osobno i brezobzirno napadal i denunciral, da je bil 1. 1840 Palacky prisiljen, pri policijskem uradu pritožiti se, naj vendar c. kr. cenzorju Kopitarju ustavi: „tako nepostavno i nečastno ravnanje." **) Tudi mnogi nemški zgodovinarji se niso v vsakem oziru strinjali z nazori Palackega, kar se že samo ob sebi razume. Prepiral sejen. pr. s Hšlusserjem, Ii oh merjenj i Ko p pom; posebno Kopp mu je marsikaj hotel ovreči, kar se ni popolnoma vjemalo z njegovo neomenjeno naklonjenostjo do habsburške dinastije. Ali vsi ti prepiri so bili strogo stvarni i znanstveni i nikdar se ni nobeden teh možakov pregrešil zoper dostojnost i spoštljivost, katero si morajo učenjaki med seboj tudi v tem slučaji skazovati, ako si nasprotujejo v enej ali drugej znan-stvenej zadevi. Hud i srdit boj je Palacky že v zadnjih letih imel tudi s profesorjem H o fl e r j e m i njegovimi pomagači 8 c h 1 e s i n g e r j e m, Lip pertom ter z drugimi udi „društva za povestnico Nemcev na Ceskem“. Ta polemika je bila tem imenitneja, ker strastni napadi teh pisateljev niso veljali ie češkemu zgodopiscu, temveč slovanskemu življu v Avstriji sploh. Palacky tedaj, zavrnivši te napade, ni branil le svoje osobne i pisateljske časti, temveč čast vsega Slovanstva. Spuščale so se puščice v Palackega, merile pa so v nas, v našo preteklost i v našo bodočnost! Odgovarjati na te napade bila je dolžnost Palackega. Lastna pisateljska čast i čast celega n&roda ste velevali mu, pred vsem izobraženim svetom raztrgati goste mreže domišlije i dvojezičnosti teh nasprotnikov, kar je Palacky mojutersko dovršil v znanej knjigi: ,,Die gescliichte des Ilusitentums und prof. Const. Hofler“, katero po jedrnatem jeziku, stvarnej kritičnej ostrosti, moškej odločnosti i navdušenosti smemo prištevati najboljšim polemičnim spisom. *) Palacky, zur bolim, gcschichtschreibung, str. 193. „Mcd vacmi učenimi Slovani imel sem svoj« žive dui le dva imenitna osobna protivnika, da, celo neizprosna sovražnika: c. kr. dvornega slavista" Kopitarja od 1 1830 i muzejnega biblijotekarja Iianko od 1. 1826.“ *'*) Glede prepira s Kopitarjem glej 1. c. str. 145 —153. Natančno i vestno, kolikor je bilo v našej slabej moči, smo popisali življenje, pojasnili politično i znanstveno delovanje Franca Palackega. S tem pa nismo samo hoteli izraževati neomejenega svojega osobnega spoštovanja do možd, kateri se opazevalcu tem bolj priljubi, čim natančneje ga spoznava, čim giobokeje se spušča v njegova dela — temveč mislili smo ob enem spolniti rodoljubno dolžnost do domovine i do slovenskega naroda. Kajti umevati velike, slavne možake, je pač silne važnosti za posameznega i za ves ndrod! Kakor potniki po morji, utrujeni dolge vožnje, veselja zavriskajo, zagledavši dolgo zaželjeno suho zemljo, katera jih bode odškodovala za vse nezgode i prestane nevarnosti; kakor prebivalci velikega mesta, vjetnikom enaki, v svojem zaduhlem zidovji zaprti i vedno v slabem zraku živččih po naravi hrepenijo, po cvet- čem polji i po bistrem potoku , po rosnatej travi i po zlatorumenem, mehko se zibajočem klasovji, po mirnem hladnem gozdu i po sivem gorskem velikanu, kateri s svojimi sneženimi vrhovi kakor mejni kamen v prirodi v sinje nebo kipi; kakor se radujejo vseh teh krasot, pozabivši za nekoliko časa vsakdanjega življenja sitnosti i muke: — tako se tudi nam sreč ogreva, ako med nebrojnimi navadnimi značaji, med onimi, ki so le „fruges consumere nati“, zagledamo nenavadno prikazen, odličnega, meje vsakdanjosti presezajočega človeka! I dasiravno moramo duševno velikost povsod spoštovati, pri vsakem stanu i plemenu, kjerkoli se nam razodeva, bode vendar izgled pravega moža posebno močno na nas uplival, nas bode mikal i vabil, če o njem lahko spregovorimo ponosno besedo: ta je naše krvi, sin naše matere, nas brat po rodu, naj nam bode tudi brat po duhu! Ni tedaj prav sveta dolžnost za nas Slovane, katerim je nemila usoda dosedaj le borno število v istini velikih mož odmerila, da se z vedno rastočo ljubeznijo i vdanostjo spominjamo svojega proboritelja Palackega? A pravo spoštovanje mu bodemo vendar le s tem skazali, da se ravnamo po njegovih načelih, da hodimo po njegovih potih. Tudi naš mali ndrod slovenski živi v enakem položaji kakor češki. Ni nam dano iskati si bojnih lavorik, uplivati na svetovne usode — zadostuje, če mirno napredujemo, če se borimo z duševnim orožjem ter vstrajno delamo za politično i duševno prosveto našega ljudstva. Naša borba je duševna i zmaga bode naša le takrat, če bodemo gledč izobraženosti i marljivosti sosedom i pro-tivnikom vsaj enaki. Tu pa ne koristi niti glasno kričanje, niti slepo navduševanje, til treba resnega dela i resnih študij. V tem oziru naj nam bode Palacky vedno v izgled; saj tudi on svojemu n&rodu tako delovanje priporoča, rekli : ,,Pred vsem je treba, da se urimo v vseh mirnih vednostih še bolj, nego v onih, ki so potrebne za boj. Nikdar ne smemo rok križem držati; duh moramo oživljati, da nas bode zopet oživil. Če pa pride vendar do boja, posluževati se smemo le poštenega orožja, ne da prizanašamo protivnikom, temveč da častimo samega sebe ter podobni ne postanemo svojim sovražnikom!"*) Da bi ta poštena misel tudi med nami prodrla, da bi to prepričanje prošinilo vse sinove našega naroda! V Dunajskem Novem mestu leta 1877. *) Paine ky geseh. des ]lunitoiitiimu und prof. Hofler, str. 1G4. Životopis dr. Etbina H. Coste je izdan v posebnem zvezku. Letopis 1N77 1. Živo topiš Spisal prof. J. Steklasa. Dne 1. decembra leta 1866. so praznovala vsa učena društva po vseh krajih obširne ruske carevine stoletni jubilej rojstva N i-k o 1 aj a M i h a j 1 o v i č a K a r a m z i n a. Ime tega znamenitega moža bi moralo biti znano vsacemu izobraženemu Slovanu, kajti njegove izvrstne lastnosti ne samo učenjaka, nego tudi človeka so vredne trudoljubivega posnemanja. Kakor državljan je vroče ljubil svojo domovino ter je bil eden pravih svetnikov carskih. Njemu morajo biti Rusi zahvalni za krasno zgodovino ruskega carstva; to ogromno delo bode njegovo ime slavilo na veke. On je popravil ruski pismeni slog, kakor Lomonosov ruski jezik. Karamzin je prvi začel pisati tako, kakor se govori; do njegove dobe se je pismeni jezik mnogo razlikoval od navadnega govora. In čeravno ni opravljal nobene višje službe državne, vendar je on neprestano sledil za vsemi državnimi potrebami kakor tudi potrebami n&roda ter s svojim urojenim mu ravnodušjem izraževal odkrito svoje mnenje; vsled tega se je mnogo spremenilo in zboljšalo po zapovedi vladarjevi, ki je zelo cenil K a r a m z i n a zaradi njegove pravednosti, njegovega visokega uma in brezkoristne udanosti prestolu in domovini svoji. Taki možje so naš ponos, naša slava, zatoraj njihov živo-topis ni samo zabaven, nego tudi poučen za vse potomstvo, ki živi in dela sicer v drugih okolnostih, ali glavne podloge vendar ostanejo vedno iste, na katerih se zida dobro in zlo. Nikolaj M i ha j lovi č Karamzin se je rodil 1. decembra 1. 1766. v vasi Mihajlovki (Buzuluckega ujezda [okrožja], sedanje Samarske gubernije). Oče njegov, doslužen stotnik, je bil nebogat provincijalen dvorjanin (plemenitaš), in ni imel sredstev, da bi bil mogel dati svoji detci sijajno odgojo. Karamzin, rano svojo mater izgubivši, dobival je začetni poduk v domači vasi, kjer se je naučil nemškega jezika precej dobro ter od tega časa začel strastno čitati. Ko je bil Karamzin star deset ali enajst let, so ga pripeljali v Moskvo ter ga vmestili v odgojilnico profesorja moskovskega vseučilišča Sad ena, in tukaj je ostal do konca 1. 1781. Neizvestno ie, koji predmeti so se učili v odgojilnici Šadenovi. Znd se samo toliko, da se je Karamzin naučil točno nemškega jezika ter se prilično izvežbal tudi v francoskem. Razven tega se je vadil tudi v latinskem, grškem, angleškem in italijanskem jeziku, vendar pak je težko verovati, da bi se bil toliko različnih jezikov naenkrat učil. Iz zapiskov, ki jih je Karamzin sam pisal za metropolita Evgenija, je razvidno, da je od Sadena liodil na predavanja v moskovsko vseučilišče, kjer si je nabral do volj no temeljitega znanja v domači in občni zgodovini, proučil dobro povest inostranih literatur ter teorijo lepili znanosti, in čital v izvoru najbolje pisatelje nemške, francoske in angleške.^ Po izstopu iz odgojilnice Šadenove se je odpravil Karamzin v Petrograd, da stopi v dejavno službo. Po besedah J. J. Dimitrijeva, znamenitega pisatelja v tej dobi, je bil zapisan še maloleten v preobraženski polk za podpraporščika (podzastavnika). Tukaj v Petrogradu se je spoznal z Dimitrijevim, ki je bil nastopil že poprej službo v semenovskem polku. Od tega časa sta ostala verna prijatelja: obema urojena ljubezen do slovesnosti (slovstva) okrepila je njiju družbo. Prvi literarni plod Karamzinovih del je prevod (ieasuer-jeve idile: „Lesena noga", tiskan prvikrat 1. 1783. Kara mzin ni dolgo ostal v Petrogradu. Po smrti očetovi — 1. 1785 — je dobil odpust ter odšel v Simbirsk, kjer je, po besedah Dimitrijevih „prav razsipno in neredno'* živel. Ali vse to ni dolgo trajalo, še v istem letu se je spremenilo. Zetnljak K a ramzinov, Ivan Petrovič Turgenev, ga je nagovoril, da gre ž njim v Moskvo. Tukaj se je spoznal z N o vi ko v im in v njegovem društvu, kakor pripoveduje Dimitrijev, se je začelo pravo njegovo obrazovanje, ne samo slovstveno, nego tudi nravno. Od tega časa se počenja v istini nova d oba v življenju K a-ramzinovem. Novikov spada v broj znamenitnejih literatov dobe carice Katarine. Ze početkom sedemdesetega leta se je preselil v Moskvo, kjer je mesca maja 1. 1779. prevzel na troške vseučiliščine tiskarno ter osnoval z dovoljenjem vlade „Učeno društvo," iz katerega je postala 1. 1784. „kompanija tiskarska", imajočo namero, da izdaje v ruskem jeziku koristne in poučne knjige po nizki ceni. Po trudu Novikovem so bile utemeljene v 3 letih knjigarne v Jaro-slavlju, Smolensku, Vologdi, Tveri, Kazani, Tjuli, Bogorodskem in Kijevu, po katerih so se mogle širiti med niirodom, posebno še med srednjim stališčem knjige nravno pobožne, ki so imele velik upliv na razvitek naobraženosti. Okoli Novikova se je zbral krog ljudi, enako navdušenih kakor on sam, a glava tega društva je bil v dolgo časa znamenit pedagog, profesor moskovskega vseučilišča, Švare. Pod njegovim vplivom se je vstanovilo učeno društvo, postavivši si za svojo nalogo razširjenje pravih pojmov o odgoji, pomnoženje dobrih ruskih učiteljev ter izdavanje občnokoristnih knjig. Daroviti mladi ljudje, koje je društvo nahajalo na vseučilišči, po gimnazijah, v semeniščih, do bivali so poziv, da se dalje naobrazujejo na društven račun ter se sčasoma poprimejo tudi sami tega lepega posla. V krog te mladeži je stopil tudi Karamzin, ko je prišel v Moskvo; tukaj se je sešel s Petrovim, s katerim se je iskreno sprijateljil. Petrov je poznal, po besedah J. J. Dimitrijeva, prav dobro stare in nove jezike; poleg temeljitega znanja domačega jezika, bil je on nadarjen z velikim umom in z neobično sposobnostjo za zdravo kritiko. Karam zi n je Petrova posebno rad imel, čeravno nista bila v vsem enaka: eden je bil živ, iskren in vesel, drugi pa mrčljiv, tih in včasi zabavljiv. Ali oba sta gojila enako strast do resnice, do krasnega; edni.ki vkus ja je zbližal, in ona sta mnogo časa preživela v iskrenem soglasju, pod enim krovom, v Menšikovem stolpu v stari zidani hiši, ki je bila lastnina društva samega. Ta hiša je zdaj gospoda Sabaujeva ter je ostala do dandanes enaka (Mjas-nička čast, 3 kvartala, v Bankovsltem pereulke br. 236). Dimitrijev opisuje tako-le to skromno prebivališče mladih ljudi: „ono je bilo razdeljeno s tremi pregradki; v eni sobi je stala na mizi pokriti z zelenim suknom, Švarceva podoba iz mavca (gipsa), (Švare je umrl ne dolgo pred mojim prihodom v Moskvo), a v drugi je visel križ na steni, pokrit s črnim pajčalonom.“ Petrov je imel silen in blagodejen upliv na raz vitek Karam-zinov; uplivu Petrovemu in njegovemu estetičnemu ukusu se ima Karamzin zahvaliti, da se je v njem razvilo čuvstvo za lepo. Sploh je Karamzin njega smatral svojim voditeljem, ter starejim po znanju in modrosti. Petrov je umrl mlad 1. 1793. V spomin njegov je posvetil Karamzin: „Cvetok na grob mojego Agatona", tiskan v časopisu „Aglaja.“ Druga osoba, ki je imela velik upliv na mladega K ar a razi na, je bil nemški pisatelj Lena, s katerim jo živel nekoliko časa v eni hiši prav po prijatelski ter ga nazval v: „Pismah rus-kago putešestvenika“ našincem. Ivan Reinhold Le n z je bil silnega in neobično originalnega talenta, a razžaljeno samoljubje in nesrečna ljubezen sta ga popolnoma zmešala. Le n z je izginil skoro iz literarnega horizonta in čeravno se je narod nekaj časa prav močno zanimal za njegove spise, vendar je bil hitro pozabljen. Le n za je najbolj zanimala dramatična umeteljnost ter je prav točno poznal Shakespeara ; Wie-land in Gothe sta pohvalila njegove spise o gledališču kot izvrstna poučenja. Lenz se čudi Shakespearovi umetni tvorni moči, ki predstavlja delajoča lica -- žive ljudi z vročo krvjo v vtripajočih srcih. To obožavanje Shakespeara prijelo se je tudi Karamzina, Verjetno je, da seje lotil Karamzin po nagovoru Lenzovem prevoda „Julija Cezara“ Shakespearovega ter ga tu li izdal 1.1787. Ta prevod je izdelan po francoskem. V naslednjem letu pa je izdal na svitlo prevod Lessingovega dela: „Emilija Galotti." V krogu učenega društva se je sešel Karamzin tudi z Alešem Mihajlovičem Kutusovim, ki je bil mnogo stareji od njega. Kutusov je bil mistik ter je postal rauo melanholičen; misel o smrti ga je vedno zanimala. Pod uplivom Novikovskega kroga se je lotil Karamzin učenja nravno-filozofskih vprašanj: Ta upliv je bil za Karamzina plodotvoren. Glavna korist njegova je bilo pripravljanje mladega uma za ozbiljna podvzetja, za izsledovanje predmetov, ki so po svoji važnosti vedno vredni in dostojni zanimanja mislecev. V tej dobi življenja, ko umstvena radovednost iztroši svoje sile na malovažne in včasi nedostojne predmete, ali pa brez pravega nadzora zdaj to zdaj drugo začenja in ničesar točno ne prouči, ker nikdar vseh sil ne zbere — v tej dobi se je pokazala Karam -zinu prava sfera človeškega znanja. IJpliv učenega društva se je opazil tudi na drugih delih Kar amzinovih. Novikov je izdaval pet let (1785 — 1789) v »Moskovskih Vedomostih1' posebno prilogo podnaslovom: „Djets-koje Ctenie,“ ki se je imelo pošiljati zastonj, da se širi koristno in ugodno čitanje med mladež. Negledeč na mnoge slabe prevode, zanimal je vendar ta list občinstvo z novostmi in različnim obsegom. V njegovi redakciji so bili A. A. Prokopovič-Antonskij, ki je izdal prva štiri dela, Podšivalov, Bobrov, Petrov in Karamzin, poslednji še le od leta 1787. Maja meseca 1789 1. se je izpolnila Karamzinu vroča želja: mogel je namreč odpotovati iz Rusije po svetu. Poldrugo leto je preživel Karamzin na tujem, in ta čas ni mogel ostati brez velikih posledic v življenju navdušenega mladenča. Sam Karamzin trdi to v svojih „pismah ruskago putešestvenika," in tudi mi ne moremo propustiti, da ne spregovorimo o uplivu, ki ga je imelo to potovanje na njegov daljni razvitek. Življenje Karamzinovo je bilo pred odhodom v sti-ani svet skoraj izključljivo osobno in premišljevajoče. Vstopivši kot mladenič v krog ozbiljnih ljudi, obširnega znanja, se je poprijel Karamzin njihovih nazorov, ali ni imel prilike, da jih potrjene najde, bodisi s svojim lastnim izkustvom ali pa drugih ljudi. Potovanje pa je Karamzina izpeljalo iz tega tako rekoč čarobnega kroga. Ono ga je zbližalo najznamenitejim zastopnikom evropske znanosti in literature in v sredi meteža različnih, včasi čisto protivnih mnenj, dalo mu je zmožnost pravega poznavanja sveti, [n ker je učil so poznavati široko razviti društveni život zapadne Evrope, je naravno, da se mu je tako odkrila nova stran njegovega delovanja. Koncema so morali vplivati na-nj tudi plodovi naobraženosti, ne zunanje, ne samo v letu vlovljene, nego izrašČene počasnim razvijanjem v teku mnogih vokov, pustivši v občinstvu globoke korenine ; v popolni slici je mogel videti pravi cilj truda vsega življenja. K a r’am zji n se je vrnil iz svojega potovanja čisto drugih nazorov o življenju, nego jih je dozdaj imel. V tem je bilo pa tudi učeno društvo razpalo: francoska revolucija je probudila pri vladi sum proti vsim postoječim društvom, tajnim in javnim. Novikov sam je bil aprila 1. 1792. zaprt, od pravljen v Petrograd pred tajno kancelarijo ter potem zaprt v šliselburško trdnjavo. Čeravno Karamzin po vrnitvi v svojo domovine ni imel nobene zveze z Novikovskim društvom, vendar gaje njegovo blago srce bolelo zaradi te nesreče, ki je zadela Novikova. Negledeč na preganjanje, ki je zadelo vse bližnje Novikove, negledeč tudi na to, da so njega samega sumničili, dal je tiskati maja istega leta „Odu k Milosti“, v kateri prosi, da bi carica podelila milost njegovemu nekdanjemu voditelju. V tej odi, v ko ji se obrača do carice z dostojanstvom državljana, prav smelo govori: „Dokolje (dokler) milostju prebudeš“, — Dokolje poljzovatsja budeš — Ti pravom materi odnoj, — Dokolje graždanin spokojno — Bez straha možet zasipat (zaspati) — I vsem Tvojim podvlastnim voljno — Po misijam žiznj raspolagat; —.....................Dokolje vsem daješ svobodu — I sveta ne temniš v umah; — Dokolj dovjerenost k narodu — Vidna vo vseli Tvojih djelah;................... — Spokojstvija Tvojej državi — Ničto ne možet vozmutit, —‘ Dlja čad (otrok) Tvojih njet boljše slavi, — Kak vjernost k Materi hranit. — Tam tron vovjek ne potrjasetsja, — Gdje on ljuboviju brežestja (varuje) — I gdje na trone Ti sidiš!“............... V jeseni 1. 1790 se je vrnil Karamzin v Moskvo, ter je začel precej izdavati na svitlo čisto literaren časopis, kateremu je izključno posvetil vse svoje sile v teku dveh let (1. 1791 i 1702). ,,Moskovskij žurnal" (tako se je zval Karamzinov list) je svojim pojavom proizvel odločilen prevrat v ruski žurnalistiki, ki do tega časa ni zaslužila posebnega zanimanja, razven „Ežemjesjačnih Sočinenij" Millera in nekaj satiričnih žurnalov. Osnova „Moskov-skega žurnala“, ki je bila obrazec skoraj vsem poznejšim žurna-Iom, odlikavala "se je različnim sodržajcm in polnoto. Prvi del je obsezal pesme, kratke povesti, pripovedke, pisma ruskega popotnika, v drugi del pa je uvrstil prevode in izvadke inostranih literatur in izvestja o važnih delih ter kratka naznanila boljih inostranih "perijodičnih izdanij; kritični in biblijografski pregled novih ruskih knjig sočinjaval je tretji oddel, a četrti je bil posvečen teatru. List je izhajal vsacega mesca po enkrat. Karamzin je dobro razumel vso težavo pri tem podvzetem poslu književnem, posebno pa pri tadanji bednosti ruskih pisateljev ; on je znal, da mora pasti ves trud nd-nj, ako se ne udeleže znameniti literati tega časa: Deržavin, Heraskov, Ncledinski - Melecki in prijatelj njegov J. J. Dimitrijev pri tem podvzetji. In tako se je tudi zgodilo. Karamzin je moral sam izbirati in prestavljati bolje oddelke iz inostranih žurnalov, sestavljati izvadke iz novih knjig, pisati kritike in kazališčne objave, in v tem pozabljati na oddel slovstva. lJregledovaje zvezke ,,Moskovskega žurnala" mora se vsaliedi1) nehote čuditi vsestranski in neumorni delavnosti Karamzinovi in poleg tega tudi redkemu poznavanju potreb občinstva ter mu tudi zadovoljiti. „Moskovskij žurnal" ni prinašal samo ugodnega berila, ni razširjal samo koristne znanosti, nego je tudi obrazoval vkus čitateljev, vršil odločen upliv na njihov nravstven in estetičen razvitek. Kakor kritik je Karamzin mnogo večji nego vsi njegovi predniki in vrstniki. Mnogostransko in temeljito naobražen in jako načitan širil je on v občinstvu nazore, ki so bili po ostali Evropi že davno znani, ali v Rusiji do takrat se ne. On je dobro poznal slabo stran tadanjih ruskih pisateljev in ako je njegova sodba o njih (na pr. o Heraskovu) preveč blaga, more se to nekoliko raztolmačiti po njegovem mirnem značaju, a nekoliko tudi po tadanjih okolnostih in mnenju občinstva. Posebno so važni iz tega časa K a r a m z i n o v i članki o k a z a 1 i š č u, iz katerih odseva popolnoma upliv Lenzov, kakor smo že poprej enkrat omenili. Karamzin točno dokazuje in natanko loči dostojanstvo in značenje dramatičnih proizvodov angleških in nemških literatov. Ali posebno so zanimala čitatelje »Moskovskega žurnala" „pisma ruskega popotnika'', s katerimi je položil Karamzin temelj svoji slavi ter občinstvo rusko uvel v nov, dozdaj mu nepoznan svet. Ona so prva občinstvo poučila o stanju zapadno-evropskih narodov, literatur in umeteljnosti. Nravstvena in umstvena vprašanja, ki so zanimala ta čas Evropo, našia so svoj odziv v ,,lismah“ Karamzinovih, predstavljajočih popolno sliko tadanjega duševnega gibanja. Navdahnjena globokim čtivstvom za prosveto, kazala so nehotd čitatelju ono hrepenenje po znanju, ono ljubezen do istine, katera je polnila dušo mladega Karamzina. T& ,,pisma ruskega popotnika1' niso probudila samo tadašnji rod v prvej četvrti sedanjega stoletja, nego reči se more, da njihov upliv seza mnogo dalje, eel6 do dandanes. Drugi proizvod, ki je popolnoma učvrstil slavo Karamzina, je: „Bjednaja Liza.'' Vspeh te povesti, katere sodržaj je brž ko ne vzet iz Giithejevega dela: „Wahlvervvandtschaften“ o utopivši se devojki, bilje neobičen. Vsi, tudi oni, ki niso nikdar mnogo marali za literaturo, vsi so čitali in prebirali „Bcdno Lizo“; tisoč in tisoč radovednih je hodilo k Simonovem samostanu iskat sledu nesrečne devojke in gledat jezera, v katerem je utonila. Tak velik vspeh pripovesti, ki se ne odlikuje niti z globokimi idejami, niti z bo-gatstvom sodržaja, niti potankim risanjem značajev, more so razjasniti s tem, da je v njej dobro razvit občečloveški živelj, prvikrat prenesen v rusko literaturo po Karamzinu. Literatura 18. veka, navdahnjena lažno - klasičnimi teorijami Francozov, odlikovala se je po popolnem otujenji od resničnosti. Izključivši satire, v obširnem smislu te besede, obstajala je ruska literatura največ v junaških pesmah in vzvišenih odah, ki pa niso imele nič občnega a pojmovi, čuvstvi, strastmi, slabostimi občečloveškimi. Karamzin je prvi spregovoril s priprostim, za srce človeško pristopnim jezikom, prvi je on poskusil zbližati poezijo istini. Pa čeravno so bile neistinite in tudi nenaravne pripovesti, ako jih z današnjega vidika motrimo, predstavljale so vendar odsev, če tudi bled, vseh strasti in čuvstev, katera so bila poznana njegovim čitateljem. In če tudi v njih ni bilo verjetnosti, niti umeteljnega izvedenja dejanja, niti nič narodnega, ruskega, bili so v njih postavljeni vsaj živi ljudje, bilo je mnogo človeškega, in občinstvo se je razveselilo nad tem novim glasom ter čitalo Karamzina z oduševljenjem. To je pričina vspeha „Bedne Lize", to važnost Karamzina v povesti ruske poezije. Vspeh „Moskovskcga žurnala" je presezal vsa pričakovanja; negledeč na to tiskalo se ga je vendar le malo iztisov. Nam ni znano, koliko je bilo naročenih na ta list 1. .1792., ali 1. 1791. bilo jih je po lastnih besedah Karamzinovih samo tri sto, kar je komaj pokrilo troske za papir in tiskanje. To je čisto razumljivo. Do Karamzina namreč ni imela literatura nobene važnosti za občinstvo, nego je bila po izreku Karamzinovem samo „Prijatna, sladostna, polezna (lekovita), — Kak ljetom vkusnij limonad." — Zato je slovstvo ostalo lastnina celo malega kroga. K a r a m z i n je prvi vsadil v literaturo občno-človeške in splošne interese, prvi spregovoril razumljivim jezikom; ali to ni bilo še dostatno za materijalni vspeh ,.Moskovskega žurnala'1: njemu je stalo do tega, razširiti ljubezen do čitanja v občinstvu ter si tako pridobiti in stvoriti čitateljstvo, kar se naravno v dveh letih ne da storiti. Vendar je broj čitateljev čedalje bolj rastel, in čez nekoliko let je bil sam „Moskovskij žurnal", ki je 1. 1791. imel samo 300 pred-brojnikov, po drugi pot pretiskan , ne gledeč na to, da so tudi ,,Pisma ruskega popotnika1' in povesti Karamzinove bile že nekoliko krati v posebnih izdanjih tiskane. (Vsi članki Karamzinovi, tiskani v „Moskovskem žurnalu“, so bili izdani 1. 1794. posebej pod naslovom „Moji Bezdjelki"; ta knjiga se je dvakrat izdala, drugo izdanje 1.1797.) Razven tega je bila posebej tiskana ,,Bjednaja Liza" 1. 1794., a „Pisma ruskago putešestvenika" dvakrat 1. 1797—1800 i 1801; „Raznija djela" (dva svezka) so imela triizdanja: 1798— 1803, 1816. i 1835. 1. Prvi zbrani spisi Karamzinovi (8 zvezkov) so prišli na svitlo 1. 1803—1804. V decemberskem zvezku „Moskovskega žurnala" 1. 1792. je objavil K aram z in čisto nepričakovano, da list ne more dalje izhajati. Nam niso točno znani uzroki tega prenehanja, da li je pobudilo njega na to premalo čislo prod broj nikov, ali nevgodno rokovno spisovanje člankov, ali morebiti kake druge izvanjske nevgodne okolnosti. Niti v njegovih pismih, niti v zapiskih Dimitrijevih ali drugih vrstnikov ne najdemo razjasnenja o tej zadevi Karamzin je sicer prenehal izdavati „Moskovskij žurnal", ali zato on ni vrgel peresa z rok nego je 1. 1794. izdal zbornik „Aglaja“ (2. zvezka), največ napisan od njega samega. Izmed vseh drugih je najzanimiveji članek: „Nekaj o naukih, umetnosti in prosveti." Kasneje za tem je izdaval Karamzin v društvu z Državinom in Dimitrijevim tri leta (1796 — 1798) zbornik pesniški „Aonidi". Ta čas se je bavil tudi s prevodom važnejih proizvodov starih in novih pisateljev, iz katerih je sestavil tri zvezke: „Panteona inostrannoj slovesnosti" (1. 1798—1803); ta zbornik je obsegal najrazličneje članke iz vseh strok človeškega znanja. To izdanje je mnogo delovalo na razširjenje obrazovanosti v ruskem občinstvu ter je preživelo rod, kojemu je bilo namenjeno: kajti bilo je izdano drugič 1. 1818, a tretjič 1. 1885. Karamzin ni bil prav pesnik, vendar so njegovi verzi mnogo pripomogli, da se je ruski jezik bolj izgladil. L. 1801. je sestavil odo na slavo kronanja carja Aleksandra Pavloviča, in v njej že govori o svoji nameri, da bode posvetil vse svoje sile preiskavanju ruske povesti. Do tega časa je izdal še tri knjige ,,Panteona ruskoj slovesnosti" (1. 1798), največ prevode iz tadanje literature inostranih pisateljev. V tem času je bil tiskan tudi njegov: ,,Razgovor o sčastii“ (sreči). Karamzin se je dozdaj bavil že petnajst let z litei’aturo, ter je prišel na koncu vendar enkrat do prav važnega zaključka: začel je namreč premišljevati, kako bi mogel izvesti kaj posebnega na književnem polji. Odločil je, da se posveti povesti in to ruski, ki je bila dozdaj precej zanemarjana od ruskih pisateljev. Še le trideset let star loti se ogromnega posla, ki mu je prinesel nesmrtno slavo. Prvi proizvod na tem polji je bil: „Pohvalnoje slovo Eka-terine Velikoj". To „SIovo“ je obrnilo pozornost carja na talent spisatelja (1. 1801). Tega leta je začel sestavljati tudi: „Marta Posadnica“. J. V. Popov je predložil Karamzinu (1. 1801) iz-davanje novega žurnala. Sestavil se je načrt za Rusijo popolnoma nov: zediniti z literaturo politiko, in ta načrt se je oživotvoril v: „Vestniku Evrope". Vspeh tega časopisa je bil izvanreden: 1200 predbrojnikov je bilo že v prvem letu. ,,Vestnik Evropi" je po svojem načinu toliko unapredil rusko literaturo, kolikor enajst let poprej „Moskovskij žurnal", in nedvomno se ž njim začenja nova dopa v ruski žurnalistiki. V tem časopisu sta bila samo dva oddelka: a) literatura in zmes in b) politika; ta načrt se je vzdržal f>ri tem žurnalu i kasneje do 1. 1809. Do tega časa je bila po-itika zastopana prav slabo. Samo nekoliko suhoparnih vesti se je pretiskavalo iz drugih novin. Karamzin je prvi začel pisati kot evropski publicist. On je točno in pozorno motril ves razvitek francoske, anglikanske in germanske politike ter resultate svojih študij neprestano priobčeval svojim Čitateljem. Oddel slovesnosti ,,Vjestnika“ je bil v tej dobi jako obilen: objavljali so se odlomki iz boljih del evropske literature, uvrščali sestavki povestniški in literaturni, anekdote, izumstva v naukih in umeteljnostih, izvestja o učenih in literaturnih znamenitostih. In čeravno je skoraj vse to delal Karamzin sam, vendar je nahajal še toliko časa, da jo pisal tudi izvorne članke, iz katerih so najvažneji: 1) „0 moskovskem metežu za carjevanja Aleksa Mihajloviča"; 2) „Istorični spomini in primetbe na potu v Trojicko lavro (samostan)"; 3) „Kuska starina"; 4) ,,0 tajni kaneelariji"; 5) ,,0 slučajih in karakterih v ruskej povesti, ki bi mogli biti predmetom slikarstva"; 6) „Marta Posadnica"; 7) „Zakaj je v Rusiji malo avtorskih talentov". No more se niti obžalovati, da je Kar a m az in za časa izdavanja „Vjestnika Evropi" popolnoma zanemarjal kritiko, kajti prav malo ima v časopisu kritik. Zaradi prevelikega napora seje odpovedal Karamzin izdavanju „Vjestnika Evropi1' že drugo leto ter se stalno posvetil ruski povesti. Dobrohotniki njegovi so to njegovo namero prijavili carju Aleksandru, ki je odobril njegovo misel, zapovedal izplačevati Karamzin u vsako leto 2000 rubljev (kabinetni ukaz od 31. oktobra 1803), ter mu odpreti arhive državne kot „historijografu“. Osemnajstletna literarna delavnost Karamzinova je nehala in nastopila je druga, rekel bi skoraj bolj važna nego prva. Zdaj je Karamzin začel preiskavati, izsledovati in izučavati historični materijal ter se koncem odvažil na spiso-vanje ruske povesti. Osem let kasneje, to je, 1.1810. ga je car Aleksander prvikrat videl, akoprem je dobro vedel o njegovem delovanju že davno poprej. Velika kneginja Katarina Pavlovna je enkrat pregledovala moskovsko orožarnico ter se tamkaj sešla s Kararazinom. Pri prvi priliki je to povedala carju. L. 1811 prijavil je Dimitrijev po poročilu velike kneginje Katarine Pavlovne, pokroviteljice ruskih pisateljev, Karamzinu, da pride iz Moskve v Tver ter tamkaj pročita veliki kneginji od njega napisano „rusko povest". Ravno takrat je pričakovala velika kneginja carja Aleksandra. Karamzin je prišel v Tver ter je tukaj na dvoru velike kneginje v njeni navzočnosti imel veliko čast, carju pro-čitati najzanimiveje oddelke iz ruske povesti. L. 1816 jo poklonil Karamzin carju Aleksandru prvih osem delov svoje: „Istorije gosudarstva rossijskago", ter je bil zato nadarjen s častjo državnega svetnika in z redom sv. Ane prvega reda, a za tisek svojega dela je dobil G0.000 rubljev. Od tega časa ni Karamzin živel v Moskvi, nego se je preselil v Petrograd ter svoje delo nadaljeval. Poleti je prebival v Carskem Selu, kjer mu je car odločil eno izmed kitajskih hišic; tudi sam car ga je tukaj večkrat obiskal. Ali zdravje Nikolaja Mihajloviča se je popolnoma izkvarilo vsled silne mrzlice, katero je imel skoraj vse leto (1823). Vsled neprestanega napora lotila se ga je sušica, ki se je pokazala mesca januarija 1. 1826. Moči njegove so oslabele. Početkom spomladi istega leta je prebival v Tavričeskem dvorcu, kamor se je bil preselil, da bi mogel laglje uživati čisti zrak. V tem je mislil poiskati si leka v Italiji ter tjekaj odpotovati. Ko je car Nikola Pavlovič za to zvedel, poklonil mu je za pot 50.000 rubljev ter vkazal prirediti ladijo, katera bi ga imela odpeljati v Florencijo — a Karamzin je poprej umrl. Poslednji njegovi dnevi so bili ožarjeni od veliko duševne radosti vsled pisma carja Nikolaja Pavloviča, v kojem izrazuje veliko blagovoljnost in ginljivo sočutje do njega. Car je pisal: „Nikolaj Mihajlovič! Vaše izgubljeno zdravje Vas sili, da zapustite nekoliko časa domovino ter poiščete blažjega podnebja. Jaz izražujein Vam najiskrenejo željo, da bi se skoraj povrnili s pomlajenimi močmi ter mogli iz nova delati na korist in slavo domovine, kakor ste delali do sedaj. Pri tej priliki izjavljam tudi za pokojnega vladarja, ki je po izskustvu poznal Vašo hvaležno in brezkoristno privrženost do njega samega, kakor tudi za Rusijo, popolno priznanje, katero Vi zaslužite s Svojim življenjem kakor državljan in s Svojimi deli kakor pisatelj. Car Aleksander je Vam rekel: Ruski n dr o d je dostojen svoje povesti. Povest, katero ste Vi napisali, je dostojna ruskega n&roda. Izvršujem to, kar je želel, pa ni mogel izpolniti moj brat. V priloženem papirju nahajate izjavo moje volje, ki ni samo pravična od moje strani, nego za me tudi sveta oporoka carja Aleksandra. Želim, da bi popotovanje Vam bilo koristno ter Vam povrnilo zdravje in moči, da bi mogli dovršiti glavno delo Svojega življenja. Ostajam Vam vedno udani (Carsko Selo 13. maja 1826).“ In na te vrstice so padale vroče solzč hvaležnega Karam z in a. Iz priloženega ukaza je seznal, da je car odredil njemu, in po njegovi smrti rodbini petdeset tisoč rubljev letne penzije. On ni niti veroval svojim očem ter se je, zbravši svoje poslednje moči ugašajočega življenja, zahvalil carju za ta dar. „Milost in dobrota Vaša proti meni ste tako veliki", pisal je Karamzin, ,,da jaz tudi zdrav ne bi mogel za to izraziti svoje hvaležnosti." Dn6 22. maja 1826 ob drugi uri popoldne je umrl Karamzin na rokah svojcev in prijateljev v Tavričeskem dvorcu ter bil pokopan v novi ogradi na pokopališču Nevskega samostana. Carje ves čas Karamzinove bolezni skrbel za-nj z naj večjim sočutjem. „Istorija gosudarstva rossijskago" je eno najvažnejih del v ruskem jeziku, po svojem predmetu in slogu. To je najlepši spomenik ruske literature v prvi četvrti XIX. veka. Dela Karamzinova so očividno uplivala na njegove vrstnike ter cel6 v ženskem spolu probudila ljubav do domače literature; ona so pripravljala bol ji okus v bodočem rodu. Da je današnja ruska proza lahka, jasna in pravilna, imajo se Rusi največ Ka-ramzinu zahvaliti. In koliko se ravno njegova povest ruske države čita, razvidno je iz tega, da je ta knjiga doživela že 5. izdanje ter se v sto tisoč iztisih tiskala. (To 5. izdan je je prav krasno izdelano, ima sliko Karamzinovo, dobro karto ruske države ter portrete vseh ruskih carjev. Knjiga obsega 12 zvezkov ter stane 10 rubljev. Dobode se v Petersburgu v knjigarni Lisenkovi br. 5, na Nevskem prospektu.) Sloraslti elementi ? meta iv. Spisal Davorin Terstenjak. Uvod. Non mediocrois tonebrae in silVa, ubi haoc captanda. Varro. Nalovil sem iz lagun venetskega jezika še nekoliko novih besed in je predložim jezikoslovcem strokovnikom v presodbo. Pri preiskavanji besed sem našel prikazen, da venetščina hrani mnogo besed, katere le poznajo severnoevropski jezici, med te®, ko so v grko-italščini celo neznane. Take so, na primer: gusso —kiausze, koša — h us, le da m e, ledja, laydis, la-v i s k o, 1 o t i n j a, magia, m a z g a i td. To potr j uje, da so *eneti morali biti sorodno pleme nekega severnoevropskega naroda. Poznamenovanja za dele trupla so gotovo pravlastnina vsacega jezika, in ker venetščina ima taka, in se td le jedino v litvoslovanščini nahajajo, kakor: cameo — komolec, bero ~~ bedro, schinca — kikini, lanza — lodia, ban le ~~ bul is itd., zato ne moremo drugače, nego verjeti, da so Ve-neti bili del litvoalovanskega plemena. Topična imena so jedna najstarejih v jeziku vsakega naroda, oesede, ki izražajo vlastovitost zemljišča, so pradomače. Ako sedaj primerjavamo besede: m e 1 m a — m u 1 m a, p o c h i o — P°čva, brughiera — bruzgai, bara — bala — barena, s°pet smo prisiljeni verjeti v jednorodnost Venetov in Slovanov, posebno pa še, če presodimo, da noben drug indogermansk jezik teli besed ne poznd; in nektere niso celo nič znane južnim Slovanom, mejašem Venetov, tako, da tudi na izposojenje ne moremo misliti. Mnogo besed venetskih, kakor: b e reti n, piota, magia, sProtar itd. pozn&jedina litovščina, venetščina jih je zatorej ohra-Bl^a iz one dobe, ko je še litovsko slovansko pleme jcdino bilo in celotno. Znano je, da početek denešnjemu mestu Benetke je dal Atila. ,,Historia miscella," letopis iz dobe Karola velikega, pripoveduje, da so prebivalci iz mest in primorja pobegnili v benetske lagune, ko je Atila razdejal Aquilejo, Concordio, Patavo in Al-tinum (glej Muratori ,,Scriptor. ital. I. a, 97“'). Večina teh novili kolonistov so bili ribči; česar se leliko prepričamo iz Cassiodora, kaneelarja ostgotskega kralja Theodoricha. On poroča, da so prebivalci okrožja denešnjih Benetek bili sami ribči, zatorej so imeli uže svoja lastna poznamenovanja za inreže in ladije, in so rabili uže takrat besede : c r i e 1 o — krilo, s e n e s e — s e t n i c a, togna — tonja, cavo' — kab, corda — kardelis itd. Starost se ima tudi pripoznati posodam, o kterih je znano, da so se uže v starih časih rabile. Te posode imajo imena, ktera zopet v litoslovanščini nahajamo, kakor: tarina — tara — taure, zara — žara itd. Vse to pričuje na jednorodnost venetskega plemena z lita-voslovanskim. Pri tacih prikaznih se ne bode moglo očitati, da je v teh razpravah samo indogermanščinost veuetščine dokazana. Vendar naj sami govore dalje neitalski življi v venetščini, in naj se presodi, je-li mogoče te življe kakemu drugemu jeziku jednačiti. Glasnik F v venetščiiii. Uže v latinščini nahajamo prikazen, da glasnik h prelazi v ,/> tako: /nreus in /ircus, /(ordeum in/'ordeum. V slovanskih je-zieih tudi h večkrat prestopi v /', tako v slovenščini: /lod in /ilod, no/t in noht. *) V srbšč. h prelazi v f, a rajši še v v, na primer: mura za mu/ta. Tudi češki, poljski in slovaški jezik isto stori, med tem ko hišpanščina romanski J' spreminja v h, na pri-wor: hierro iz: ferrum, hi j o iz: fio, figlio. Tudi v venet-sčini nahajamo to zmeno, in zdaj nam bode mogoče razjasniti mnogo venetskih besed, drugače ne razumljivih. Začenjamo z besedo: Frapola, tudi: frapa, grinza, ruga, kar pa ni druga, nego: h ra p a, slo vašk. srbsk. sip v. raucus, uneben, ungleich, rauh-faltig, run-Zelig. Janežič ima: vrapa, Runzel der Haut. Da v italšč. / iz « nastaje, priča nemško italski mufo, Schimmel, Muff, nemšk. uiii eh e 1 n, a tudi nemšč. -eh spreminja v //', in nahaja sc: mii-uheln in: miiffen, ruiiffig itd. Posebno v sredini besed h prelazi v f, to nam pričujejo venetske besede: Grufolar, razzolare (Gerausch machen), che fanno porci col grifo (Riissel), srb. gruh a ti. Dalje: /Scamojie, smorfie, Grimassen, Zierereien, slov. skamuhljati, sieli sprei-tzon, spriide zeigen, dio Achsel schupfen, zatorej scainotie = ska mu h le. Dalje: Ronfar, slov. rohneti, rohtati, ruski: rehat, rjuha t, so p it, iz tega themat. rolitdč, sem spada tudi venetsko: Bvfaor, lz: bufador, soffiatore, Blaser, posebno se*govori o ljudeh, ki steklenino delajo, slov. buli ati, buhniti, anblahen, ansclnvel-‘en, venetski bufi, sgonlietti, bufio, aufgedunsen, slov. bulici. Dalje: *) Na primorskem Goriškem sploh slišiš izgovarjati: tlum, staro-sl°v. XJUPB, novoslov. holm. Bafa, lardo, Speck, slov. boli, ravno tako: bcfa, sbefa, sbefania, fola, favola == slov. bahat iz basat. Iz tega theru. tudi: bT>hom, b'J> š, baš. Tudi: iSbrufar, spruzzar colla bocca, slov. bruhati, s bruha ti idern. Dalje: Fujigna, intrigo, slov. fufnjati, fifnjati, sehnuffeln, starosl. hq,hnoti, murmurare. Potem: Fruscio, Gerausch, slov. hrušč. Tako je tudi venetsko: Furo, Iltis, italij. fuina iz: furina, leliko nastalo iz staroslov. tT>horT>, slov. kraj Mure: thor, na Pohorji abjeeto T’l», — : h or, srbski mutato k in v, —: tvor, Iltis, rusk. xop-eB'b, in venetsko: fu-rezza, Fressgier, je nastalo po furo — thoru, kije požrešna žival, in s tem prekličem prvo razlago iz them. hvor, dasiravno je tudi prikladna. V venetšeini nahajamo tudi sufikse: a fo, ofo, ifa, ki se vjemajo se slovenskimi: ihl, oh'b, uhrj>, ih a, kakor: molifa, ein Jammerer, gagiofo, iz: gagliofo, Beutelschneider, (razlaga se dalje naprej), potifa, ein Verhunzer, barlifo, furbo, scaltro = bari uh itd. Tako tudi beseda: Pachiefa, grasso, adiposo, srb. pače, pača, Sulze, rusk. počva, vrhna tolšča zemlje, venetsk. p o c hi o so, fangoso. Dalje: Camufar, granice, srb. k o mu h at, in komu sat, auskornen. Tudi isto zmeno glasnika h z f nahajamo v besedi: Mojlon, Moflone, pri kteri je uže bistroumni Diefenbach vprašal: ,,Woher stamrnt dieser romanische Name?“ (Orig. europ. 390.) Moflon franc, mouflon, ovis amon, musiiuo, ,,tyer von einer Gayss und einem / Widder geboren,“ kakor stoji v Zeningerjevem glossarju iz leta 1482, ali kakor Isidor (Orat. XII. c. 1.) piše: ,,ex eapra et ariete.“ Moflon je iz: muhi. Na Pohorji kličejo takega bastarda: muh, in jaz mislim, da se beseda vjema sč sansk. meša, hircus, rusk. dialek. m is, oven, miška, ovca. V okolici sv. Jurja blizu Kranja sc muhi veli majhen tršat vol, katerega Hrvati imenujejo: bušak. Tudi na: mu h lati, obstinatum esse, bi so dalo misliti, ker so kozli res trdoglavi in svojevoljni, tako, da Italijan imenuje svojevoljnost po kozlu —■: capricio. Mu bel, trdoglavnež, in srb. m uh la ti, obstinatum esse, pa ne prihaje iz: muli a, temuč iz: mu d, cunctari, in se je stvarilo iz: m udi a ti, kakor hrv. re-hav, rarusiz: redsav, truhljiv, gravidus, iz: trudljiv, primeri slov. žena je trudna, est gravida. Tako zmeno glasnika A z f nahajamo tudi v besedi: < Frasca, belaubter Zweig, iz slovansk. hvrast-ka, bulg. fraste, rami, kder tudi glasnik h rad prestopi v f, primeri: /ala — /ivala. Kakor v italščini nahajamo, in sicer v venetščini, slovanske sufikse, tako tudi germanske po uplivanji Gotinov in Longobardov, kateri so nekoliko časa v gorenji in srednji Italiji gospodarili. Tak germansk suiiks je, kakor naš veleumni Miklošič trdi: ar d o, aldo, na priliko: cortaldo, venetsk. gagiardo, robusto, forte, franc, aud, aut, richaud, levraut, (glej Diez Gram. 2, 349), in slov. out, v besedah: migovt, mrdovt, peso v t itd. Ta suiiks nahajamo tudi v venetski besedi in sicer, kakor Diez sam trdi, uže v premeknjenih glasnikih: li zadri a : li zardi a, primeri venetsk. ladro za lardo, Speck. Li zadri a označuje: graziositil, Anmut, Wolget'allen, zatorej beseda slovenskim thematom in nemškim sutiksom; tudi adjektiv: Liziad.ro, beri: liziadro, grazioso, angenehm, wolgetallig, se rabi v ve-netsčini. Uže veleumni dr. Schmidt (glej Vocal. I. 92) je dokazal, da got. leikan, gefallen (glej : Marcusl, 11): „thu is sunus rneins sa liuba in thuzei vaila ga-leikada;“ (tu es filius meus 'blcctus, in quo mihi bene complacui) bc vjema z litov. lin k — 8 m a s iz: ling — smas, latv. lig — sms, froh, erfreut, in starosl. li,za, to irv^cpenov, Uebereinstimmung = Gefallen, in ve-netsčina, iz ktere je beseda tudi prešla v pismeno italščino: leggi adria, je še ohranila got. jednak pomen. Da te besede Italijan ni prejel od Gotov, vidi se iz tega, da jo najdemo v obliki; lizi, leggi, ne pa: lichi, lechi, ali: licci, lecci, v kakoršni bi jo morali najti, ker italšč. germ k (c) izraža: s, cli, cc> na primer: leccar = nemšk. lecken. Razve slavogerm. teh besed ne pozna noben drug jezik indogermansk. Diez izvaja ^eggiadro iz lat. leviš, a tej razlagi ne morem priglaševati. verrin&re, Term. Mar. traforare, bissA adjekt. traforato dalle brunue (Wiirmern), slov. bušiti, bohren (Janež.), srbsk. b uši ti, bohren, bušak, wurmstichige Haselnuss, bušotina, Bohrloch, menda bolje iz tega them. venetsk. bissa, serpente, *) din boh-rende, atechende, bržkone tudi bušak, cin stossigcr Ochs? venetsk. bissc de legni, toredo navališ, slov. bušiti v koga, sioh auf Jemanden stiirzcn, als wenn man ihn durchbohren wollte. Primeri slovenskih otrok pesmico: ,,Antoni žabe goni, kero doša (došel) tisto buša,“ kder je tudi pomen zbadanja. V celjski okolici: bušiti, anprellen, anstossen — anstechen, srb. bušiti, tudi: mit Gepolter fallen. Da venetska beseda ni iz italščine, priča nje oblika, ker tuje besede, v kterih je u, piše z i, tako: piter, poculum, staroslov. p u t y r 'h , tri p pa, venter, staroslov. trup'h, Bauchhohle, pita, gallina, litov. in slov. p uta, piri a, infundibulo, rusk. purit, točit, lit, picagia, srdčevina, alovašk p uk a, idem itd. Iz tega them. je tildi venetsk. bi s sabova, tempestsl oribile, Orkan, zatorej dio bohrende Meeresstromung. Sem spada tudi ruski: buh-at, anstossen. Taca, Kerbe, Einschnitt, korenika: t'i>k, ruski: tknut, pungere, starosl. tyk-at, pungere, slov. iz-tek-noti, die Augen ausstechen. Iz tega them. venetski: taca, monedula, proprie: avis punctata, taca de le doge, capruggine, Fasskiemen, mesto, kamor se doge vtaknejo, tacolar, plappern, schwiitzen po ptici: taca, sraki; taccagno, karg, genau, piinctlich, zatorej isto, kar slov. točen, staroslov. točka, punctum, taca, Wuchs, Statur, primeri nemško: von schonem Schnitt, franc, taile iz tagliar, sclineiden, dalje: slov. obraz, tacco, Stiitze, srb. tačka, Stiitze, kar se p r i-takne ali uta k n e, venetsk. ta con, Schuhfleck, kar se pritakne, tachino, puran, proprie punctatus gallus; taccaizza, fjuistione, oontesa, primeri nemšk. Sticheleien, iz: sticheln. Diez (W. I., 406) pravi: den Stamm kennt sowol die keltisehe als die deutsche Sprache: gal. tac, Nagel, hochd. zacke, Spitze itd., pa slovanščina še obilniše in izvirniše, zatorej jej lehko te venetske besede svojimo. Pissar, urinare, iz piksar, kakor: massela iz maxilla, lissiazzo iz lixivia, staroslov. pyk-anina, pykotina, urina. *) Janežič im A: g uš, Wasscrsclilange. Ni-li kje krivo slišal, in je prava oblika: buš? Jaz sem slišal oboj izgovor: buš in guš. Diez (Worterb. II, 12), bissa, Schlange, razlaga iz nemšk. bi z o, anglosaks. bito, zatorej beissendes Thier, a no morem so prepričati, da je istina. Cof n, come, staroslov. kova, quando, ali pa iz: koga, slov. wie, was? primorale, koli a. V listinah iz devetega stoletja nahajam, da so Venetčani g kot h izgovarjali, ker pišejo: sanctus Ermachoras, mesto: Hermagoras. Da h prelazi v f, smo uže .videli, primeri tudi litovsk. kaip, wie, kakor. Morise, Tazze, bichiere. Pozneje sem naš>'l, da tudi Janežič ima: m liri ea, Melkschaf, na Štajerskem pa se mlečni lonec veli: mu-riea, zatorej ne treba primerjati besedi: žmulj. Morise je iz: m u r i c a, muricc. Gavine, gesehwollene Mandeln, iz: galvine, kraj Mure: žeave iz: želve, kakor: teaci iz: telci; toda še na prvi glasovski stopnji po vokaliz. 1“ iz: galvine. Trucar, premere, latv. trikt, stossen, lito v. iz-trčk-sti, auspressen. Baru/ar, streiten, zanken, barubat, staroslov. borj^, streiten, latvijsk. bar ti, zanken, rusk. bran ko, der Ziinker. Cianzar, beri: čiancar, tudi: zanzar (čanear) plappern, plaudern, cian-cia tudi: zanza, albernes Ge3chwšitz', je le moglo nastati iz: krankiar; in mi nahajamo v litovščini: krank-ti in klank-ti, schreien wie ein Rabe. Slov. čenčati, čenča je zatorej skažena pravenetčanka, kojo smo pokvarjeno nazaj dobili, kakor: z en 8 o. Venetsk. ceneio, Lumpen, Lappen, Hader, pa je iz slovensk. canja, cun j a, diminut. canj-ka, cunj-ka, Fetzen, Lumpen, Sesk. caneor. Da r in l venetšč. vokalizuje, je znano, za r primeri: giazzola, gratiola oftieinalis (zel). Lapazza, Term. Mar. Pezzi di legno tondi (rund) da una parte, e con-°avi dal altra, zatorej istega themata, kakor: lopar, lopata, lit. Jopeta, .Janežič ima po koroškem izgovoru: v a p ača = 1 a p a č a, »ritsche, ker so te žoli (Brettlager) lopataste. Venetsk. p res o n, Je iz: prigione, in to iz nemškega Brilge, Brettergeriist, slov. Pr uk a, tako vsaj Grimm trdi (11., 414). Gagiofa, iz: gagliofa, scarsella, tasca, lcdcrner Beutel, gagiofo, Ganner, Erzschelm, proprie: Beutelschneider. Ker veno.tsč. k spreminja v g, na primer: gato = eatus, ter iz: kal uta in to iz: kal uh a, sansk: k hal la, lederner Beutel, litov. z drugim stifiksom: ku-likas,*) rusk. kalita, skažen je venetskoslovanski izležene« sopet prišel k Slovenccm kot: galuf, golili'. Tegio, lavoro, occupatione, (Boerio pag. 748 sub voce: tibio), Arbeit, Beschaftigung, staroslov. tegi, labor. Sa uro iz: sarvo, grau = salvo in to = srb. slav, grau, iz tega: slavec, slavič, luseiriia, proprie: ptič sive barve. Govori se tudi: šaro, colore tra-bigio e tane. Sem spada litov. szalvas (salmo thymallus (vide Geitler, v filolog, list. 1876 pag. 48.) rusk. s o-lovoj, staroprusk. salovia, luscinia; toda vse po slavi barvi. Baul, baule, voce di gergo e vale culo (podex), litovsk. bulis, Hinterbacken, sansk. buli, vveibliehe Scham, After. Korenika je bul, turac-scere, srb. bul iti, hervorrecken, buljenje, das Hervorreeken der Augen, bul j in a, sova, avis oculis exsertis, bul jok, oculis exsertis, alov. bula, Gesclnviir, to tumesccns, sorodno bavarako nemšk. b c. 11 c n, tumescere, anglosaks. b e a 11 u c, testiculus. Pomeni za napihovanje, naduvanje, pa so tudi stvarili poznamenovanja za mehe in mehire, primeri nemški: Blase iz: bi ase n, zato iz korenike: bul tudi lat. follis, Blasbalg, Beutel, Sack, in zato tudi v venetščini: baul, baule, bolza, Felleisen. Bol za pa je iz bulga naatalo, po Festu keltska beseda, in označuje: sacculus scorteus, zatorej isto kar slov. meh, in sopet nahajamo v nemščini: Balg, in — belgen, tumescere. Zaradi podobnosti so se rodili jednaki pomeni za: meh in: uterus, zato: uter, Schlauch, meh in: uterus, matrix, venter, staronord. belger, uter, follis, folliculus, venter, matrix, pellis, in v prvotnem pomenu: tumor. Baul, baule je iz: bul, bula nastalo, ker venetšč. n stopnuje tudi v au. Baul a v venetšč. tudi: donna su-diciua, ein unziichtigea Weib, primeri lat. scortum, Balg in *) Tudi: kulita, primeri dalje: litov. kaila, Peli. V kurvelsk. in lombard. narečji: gaglioffa, gajoffa, Sclileppsack. I)iez besedo ne v*: cruspare, era špare, slov. kr aš p a ti, krišpati, idem, staro-nemšk. hrespen, vellere, colligere, novonemak. ras pel n, kamor spada tudi crispus, — prasorodno. Celegha, fringilla domestica, = Čelika, litov. k e like, Bachstelze. Ganzo, beri: ganeo, Hacken, iz prvotnega kanlcio, srbsk. kuka, iz: kanka, Hacken. Uže Schmidt (Voeal. I, 1153) je izrekel, da prvotna oblika besede: kult je: kan k, srb. tudi v slabi obliki: čak-lja, Hacken. Calto, borro, Wassergraben, Regenbach, ruslt. k altu s, blato, sanslt. krti, grez, sem spada tudi slov. čret, čreta, korenika krt, spalten, litovsk. s-lt el t as, gespalten. Zurlar, beri: curlar, delirare, zurlo, uomo volubile, srbsk. culjat, rusk. kurit, kurež, slov. imč božanstva: Kurent iz tega them. Glej razlago obširno v „Vestniku“. Tornbolar, eadere con capo ingiu, srb. tumbati, umdrehen, ruski v slabe j obliki: tabačit, ruski: tomby, slov. tu m bas, ladija iz združenih sodov, kakoršno napravijo kranjski tovorniki, ploveči po Savi. Cizza, čarne mollume, je skaženo iz: mečica, mečica. Uže smo naveli v naših razpravah primer dovolj, da italščina iz početka besed cele slovite odbaciva. Sogict, talsche Schmeichelei, obrekovanje, slov. sag lati, Leute ausrichten, sagelica, eine Zungendresenerin, sagati, ziingeln (von den Giinsen). Italač., katera venetsk. glasnik g spreminja v j, ima s o i a. Stenco, zusammengeschrumpft, mager, s tene hi, gambe sottili, jedina sta-roslovenščina je ohranila: s t e k-11> - s t vo, macies, Magerkeit. jBada, maniera, se da tudi primeriti litovsk. b u d a s, Brauch, Sittc, Art. Picagia, iz: p i c a g 1 i a, frataglie, Geschlinge, vjema se se slovaškim: p u k a, srdčevina, zatorej iz: pucagia, glasnik u venetšč. rada oslabuje v i, picagia označuje: interiori spiccati del animale: il cuore, iegato e il polmone. Verzer, averzer, beri: verzer, averzer, aprire, ofFnen, staroslov. vrT.zsj, o tv vr7>zq, apfcrio, v srbšč. se nahaja: od-vrznuti. Trochia, beri: tročia; persona pingue, ruski: dročit, vzduhat, anblilhen, dročfinr,, ein dickes Kind. Venetč. glasnik d spreminja v t, kakor smo se uže prepričali pri besedi: trevo, in sopet t spreminja v d. Cavegia, •z: caveglia, PHock, slov. kavelj, Hacken, čavelj, hol-zerner Nagel, srb. čavao, rusk. kava, Fflock, nekje lat. cla-vus, in italij. chiavo, kakor Miklošič misli. V pismeni italščini, kamor je iz venctščine ta beseda prišla, se glasi: caviglia, toda različno od: chiavo — clavus. Besedo: cavile, hol-zerner Nagel, Zapfen, rabi Papias, toda je uže takrat prišla iz venetščine v latinščino. Korenika je: ku, kav, hauen, in kavcij, der Behauene. Chiavo, clavus in chiave, clavis, Venetčan izgovarja, kakor Italijani sploh te latinski besedi, znamenje, da je: cavigia = caviglia, različna od: chiavo in: chiave. Tudi Diezova primera = clavicula je prisiljena. Ta sc v ital. glasi: cavicchio. Grapa, crpice, Egge, razlaga najbolje litovsk. grypti, reissen, iz katere korenike je tudi venetska in slov. grapa, česk. plur, hrapy, 1’halschlucht, dakle proprie: vdir — Er d ris s. Criola, 12: eri vola, in to iz : eri pola, geflochtener Wagenkorb, slov. kripa, pozna tudi litovšč. kripe, geflochtene Leiter ain Wagen, litov. krypti, drehen, winden, got. ki e m pan, hoclispringen, gršk. y,Qai7iah] in lat. crapula so po Corssenu iz iste korenike. Bisto z»: visto, Garngewinde, Strehne, razlaga naravnost litov. vy-stau, vystiti, winden, wickeln, analogično rusk. moti, Garn, Gebinde, iz: motat, venetski in italij. m at as s a, Garngetvinde. Kabio, sarchio, Jathaue, iz: ravio, in to iz: rrj>valo, v = b, r'b =ra, *o = lo, starosl. rrr>vati, convellere, dakle: rabio — rvalo, To eonvellens, srb. rvalo, rutrum, litovsk. ra uti, ra veti, lat. ru: eruere, staronord. rya. Oblika: rabio je najpriličniša srb. rvalo, starosl. rylr>, ligo, iz praslav. oblike: ravlj., litov. frequent. ra veti, ra v e to j is, der Jiiter. Brughiera, (Boerio sub voce: pustoto), terra piena di prani o d’ altre piante spontanee, ein mit Gestriipp bevvachsener Boden, litovsk. bruz-gai, Gestriipp. V litovšč. se vtiče z pred g in k pred sz, kar je jezikoslovcem dobro znano. Tudi v kymršč. brwg, Straneh, od britanskih Venetov? Gonjio, Geschwulst, iz: gomfio, in to iz: gompio, slov. gumpa, (Ja nežič), Beule, Geschwulst, tudi gumba, litov. gum bas, Ge-sclnvulst. Sem spada tudi slovenski: gumb, Knopf. Diez misli iz lat. conflare, ali ter bi mogli najti obliko: confiato. Tomare, Purzelbiiume machen, staroslovanski: tora iti, ^ara(>QOfifisvsiv, cir-cumagere, novoslov. tomljati, temi j ati, eireumagere. Zola, beri: cola, StrumpCband, litovsk. pa-kole, Strumpfband, pa je predstopilo, kakor v litov. laima in: pa-laima, Gliiek, slov. noga in pa-noga, litovski: k e limes, Hosen, kele, Knio, slov. kol-eno, litov. k el-m as, Strumpf. Bevbolao, das Ende eines Fischnetzes, coda della cogolaria, srbski: brboli ti, im Wasser durchsuchen. Gaza, beri: gaza, corvo, tedaj iz gažia, prvotno: kagia, ruski in sansk. kaga, corvus, lužičkosrb. kjagas, kričat, kakor reoa, česk. kaline, reea, litovsk. k o g a s, liabenkriihe. Comeo in Comio, Ellbogen in Kniiuel, klopko, slov. komolec, lokat, Ellbogeu, litov. kamulis Kniiuel, rusk. komulja, glomus, Klumpen, Comeo nima se jednačiti lat. cubitus, to se v italsčini razgovetno piše in govori: c ubit o. Strussiar, sicli abmtihen, litov. trusiu, ich miihe mieli ab, arbeite, tru-suti, Miihe liaben. Zembao, beri: z e rnbao = zemb at o, percosso, ausgehauen, ausgeschlagen, staroslov. z e bij, dilacero, sansk. džamb, dilacerare, destruere. Barusola, avis palustris = baručola, iz tliem. b a r a, Sumpf, prideni še k tej uže dovolj doprioani besedi slov. bar-ed, nuphar luteum. rti 1 revo, trinchetto, Kreuzstange am Schiff, slov. drevo, srbsk. držvo, Schiff, primeri italij. legno, Schiff in: drevo. Murloti, sciocco, dumm, atbern, sc.hvvachsinnig, slov. mrlun, idem (Janež.), srb. mrl utin a, invalidna, debilis, zato tudi venetsk. merili z zo, pummfiseh. Sem spada slovaški: mrljak, jagnje ne davno rojeno, ruski: mr luška, agnus debilis. Mer luzzo = maris lucius, je netemeljita razlaga. Zvparin, fischietto da tordi, Vogelpfeife, rusk. zypat, pfeifen, staroslov. zypanie, clamor. Carcasso, Kocher, iz calcas30, tliema: k a 1 k — sufiks : asso, slov. k o 1 č-an, Kocher, hrv. karlcaš, tul. Diezova razlaga iz: ar ca in cap-sus netemeljita.*) Travetto, piccollo corrente, ein kleiner Strorn, bodi si iz: drava, ali pa latv. strove. Glasnik: s iz početka venetščina rada odbacne, na priliko: damina — sčamina. Travagio, iz: travaglio in to iz: trapaglio, afflizzione, molestia, slov. trapiti ('Janež.), quillen, peinigen, travagio tudi: Notstall, staroslov. trap, srb. trap, Grube, Locli. Bastardo hglio illegitimo. them. bast, —sufiks ar do, litovsk: bo s tras, Uneholich geboren. Diezova razlaga iz: bas to, Saumsattel, dakle: bastardo, das Kind des Saumsattels, je prav smešna. Ganzo, beri: ganzo, brooeato, Geflecht, Falte, se vjema s6 staroslov. g;j,ž — g^ž-v-ica, vimen, srbsk. guž-v-anje, complicatio, gužvati, plicas inferre vesti, novoslov. gož iz: ganž, vimen. *) V gorenji avb. nahajamo metath. k lok iz: kolk, Pfeil, tedaj k a r k a § — kalkaš, Pfeilbekalter. Letopis 1877. IV. 2 Enca ritroso, Fischnetz, iz: emka, ker m prelazi v n, na priliko: norbio — morbio; ruslc. emky, Zange um Kohlen zu fassen, korenika: em — jemati, fassen, capere, primeri slov. zajnka iz: za-j emka. Bacagiar, v/j : bacagl iar, plaudern, schwšitzen, rusk. b a kul it, bakul nič at, besedovati, govoriti, prideni Se: česlc. bakat, poljsk. bakao, idem, toda beseda per eminentiam slovanska. Loja, Unflat, Kot, ulov. loj e vi ca, Selilammerde, iz korenike li, iz katere tudi: loj. Menage izvaja iz: lutum, Diez iz: alluvies, vse nepravilno, prisiljeno. Gozzo, Kropf, iz: goccio, in to iz: guccio, primeri srb. guka, Klum-pen, Au8wuelis ara Leibe,*) in analogično slov. goža, guža, Kropf, in litovsk: guza-s, Knorren, Driise, Kropf^ tudi: guga, Knopf am Sattel. Turo, vai via! srb. turaj se! ruski: turit, gnat, poganjat. Bazorar, beri: bacorar, tentenar, waekeln, schwanken, slov. b a c a t i in: ko-bacati, idem. Sbagiada, iz : s b a g 1 i a d a, Geschrei, slov. b o 1 i t i, tele boli, das Kalb schreit, litovsk. b i 1 o t i loqui, b u 1 i u s, bik. Roža, mantovanska beseda, canale, iz: rugia, rusk. ryga, žleb, sansk: rud Žana, reka. Roja, potok, koroSk. r o j a, Regenbaeli, bolg. po-roj, Regenbach, litovsk. raj u s, tok, korenika: ri fluere, staroslov. sT.-rojt, confluxus. Beseda znana v okolici primorskega Tržiča. Bora, fusto deli arbore di abbruciare, Brennholz, staroslov. bor, bori e, SevSftnv, arbor, pinus, abies. ) Diezova razlaga iz: g ur ges-gorgozzo, ali nemšk. go s »e, Kinne, bode težko kedaj obveljala. Gambera, fusto di tormentone, Kukurutzstengel, iz: ca m bera litovsk. kem-blys, dicke Bohrstoppeln, hrv. kam bo la c, kam buli, Trauben-stengel, slov. kembelj, Gloekenselnvengel, tudi: eembelj in: camelj iz: cambelj-ejecto labiali. Birlo, munter, lebhaft, slov. vrli, idcm. Randa, artimone, Ilauptsegelstange, srb. slov. r u d o iz : rando, tirno, malo-rusk. rud iz: ran d, Stange, litov. diminutiv. rodiklys, timo. Zonfo, beri: confo, mutilato, iz: zompa, slov. cumpast, truncatus, cumpelj, truncus. Cascar, cadere, iz: cazcar, srb. k a c k a t i, triipfeln, sem spada tudi romansk. cascada. Primeri še srb. kačkavica, quatschiges Wetter, av-strijanskonemšk. quatschig, je iz: kač k a v. Stiapa, ein Holzpriigel, staroslov. š t a p l>, baculum, bolg. š t a p o, srb. š č a p, Stecken, ščapee, šape c, Ladstock, iz: štap — štapec. Sprotar, sprotada, sapere affetatto, sproto, saputo, primeri litov. pro-tas, Verstand, protingas, verstiindig, venetsk. s prot a Donna, clie vuol saperne (die alles verstehen will) e censurare ogni cosa. Kolikor meni znano, razve litov. in venetšč. v nobenem drugem indogerm. jeziku ne ohranjeno, ako sem ne spada got. frath-s, cognitio. Stra-gia, Stag,*) grosso cavo, velik kab, ein starkes Tau. Str a je praepos., primeri venetsk: stra-matto, = areimatto, gia je uže bilo razloženo v tretji razpravi, (vide: Letopis mat. slov. 1876 str. 73.) Zara, beri: žara, urna, Aschenkrug, slov. žara (Janež.) Urne, iz tliem. žar, brennen, zato staroalov. žara-tek']>, favilla, Asehe. Prešlo tudi v pismeno italšfi. giara, Urne. *) Stag je iz slovanščine prišlo v nemšč., novoal. etoglej, ligula, stogla, lori genus, rusk. pa-steg-oll,-nica, funiculi germs, (glej Miklošič Lex. 883 sub voce: stcg.) Štrusi, iz: Štruci = stroci, bacaccio, Hiilse, slov. stročje, strok, Hiilse (Janež.), venetsk. tudi: štruco, Flockseide. Puina, za: purina, ricotta, gelabte Milcli, primeri srb. p ur iti, kochen, rosten, pura, hartgesottene Fisolen. Rado, di rado, radetto, radamente, dilnn, selten, schutter, rarus, litovsk. retis, idem, staroslov. redy, raro, slov. red-ek, starosl. radost in red o st, raritas. Diez misli, da je rado iz: rarus, kar ni mogoče. Cai, iz: c a vi, die Getreidehiilsen, Spreu, luski, litovsk. kevalas, luščina, starogorenjenemško: c h e v a, bavarsko: kefe, siliqua, odtod štajerskonemšk. kiefeln = schiilen, slov. s proteth. s°™ s - k a v e c, Tresterwein (Janež.), ščavje, Bilitjuae, litovsk. po Kuršatu kiav-alas, die Hiilse eines lioggenkorns. V grkoitalšč. ni nič sličnega. Caviello, iz: capi e 11 o, ein dummer Praler, srb. kopilo, nebulo, Fa belhans. Chincio, Zierling, nasalirana oblika, srb. kie-oš, Zierling, kičeliv, bu-perbus, staroslov. kycie, xoft7iog, pralend. Talpon, pezzo di pedale di arbore o legno grosso informe, srb. talpina, die Planke. Crica, tudi: crica, rotelloni, kolesnica, iz tliem. kr k, drehen, sicli win-den, zato staroslov. kriki, vrat (isti nazor v besedi: vrat iz: vrt, drehen) staroslov. k r % k - y g a , xa[mtia, kolesnica, ni tujka, kakor Miklošič misli. Kabi se najčešče v pluralu: c r i c li i. Beretin, colore simile al cenerognolo, litovsk. beras, brunet. Tudi od vgnetsk. spegazzo, beklekst, betiipfelt, slov. tbem. peg, je ohranila litovščina: spo-gas, Tiipfel, Kleks, spogutas, tiiptelig. Usta, Spur, Geruch, tudi: usrna, prikladni še litovsk. u d z u, usti, rieohen, nego thera. qh, voh, kakor sem iz prva mislil. Iz tega them. tudi litovsk. ušle, Nasenloch, Riechloch, gršk: oSfii/, Geruch. Bota, Schwiele, žulj, starosl. hoteti, anschwellen, slov. bo ta vit, primeri slov.: ima bo taste roke, er bat schwielige Hiinde. Bargigli, Bart der Hahnc, ni druga po mojem mnenji, nego spačeno slov. brklje, Jbarklje; tudi litovsk. pakakle iz: parkakle, Hahnenbart, se bliža. Polaca, mezzo abito corto, starosl. p r i-p o I bk T>, vestis quaedam, pri-polb, superior veBtis, hrv polak, dimidium. Bolzano, beri: balcano, iz: baltiano, weiss. lit. baltas, weiss, bel. Mariin, lunicella, Strick, rusk. morju, mor u vat, žilitsja, unterbinden, prešlo tudi v anglešč. m eri in in v nizozemski m eri ing, Strick, Šehiffseil. Boba, putredine, srbsk. buba, Krebsgesclrvviir, litovski: b u b a r a i, harter Aussehlag, srb. bubaljica, pustula, tudi v obliki: buba, Ge-schvvulst, v venetšč. znano. Gonzo, beri: gonžo, goffo, tolpelhaft, starostov. g’bng-avT), balbus. Bero, sedere, das Gesiiss, natiehe, der Hinterbaeken, iz: bedro,*) ker venetšč. glasnik d izpehuje, in govori: laro za: ladro, lat. latro, piera = petra, borro —botro, Graben, pare = padre, vero za: vedro, vitrum. Bedro nahajamo v vsih slovanskih narečjih.**) Nabticale, die Bliihkrankheit bei Ochsen, srb. n a b u k a t i, n a b u č i t i se, anschwellen, anbliihen. *') Ako v venetšeini: bero = bedro označuje: uatiehe, v slovan-ščini pa: femnr, nas to ne more motiti, saj tudi v litovšč. nahajamo, da rietas, pomenja: Schenkel, v slov. pa: rit, pode*. Venetski: berola, vetula, analog, lat. anus, vetula et pode*. Grotesco, laclierlieh, gebildet, je po izpadlem: h (primeri venetsk. traere = trahere) iz: grohot, cachinus, tudi srb. groot mesto: gr o ho t, grotesco tedaj iz: grohotsk; rusk. gr o ha t, ridere. Diezova razlaga: „nach Art der Grottengemakle" je pač neprimerna. In-crozzola, stretto di petto, iz prepozicije: in, them.: k roč, v staroslovenščini nahajamo: o-kr oči ti, cingere, sehniiren, beengen, in to označuje: incrozzold. Gepa! s tar o tržaška beseda, vide! aufgeschaut! iz g 1 e p a, in to iz: g 1 i p a, glasnik l namreč venetšč. vokaližuic, primeri: cherico = clericus, glasnik e spreminja v i, primeri: beverc — bibere, toda celo pravilno: gepa iz: g lip a, staroslov. 'g lip a ti, circumspicere, g lipan ie, visus.*) Orzar, beri: o r c a r, battere con orza, o r z a pa je slcažena iz: v v rh r p c a, ali pa iz staroslov. revica, funiculus. Scoto, die Sarsche, vestis quaedam, staroslov. skuti,, vestis extrema. Barlonco, schwacher Schimmer, slov. srb. brliti, schvvach leuchten. Macaco, derAfle, iz: marcaco = markac, slov. markaca, Affc, sansk. m&rkata, simia. Uže veleumni Schmidt je razlago iz: Meer-katze zavrgel, in na markata opomenil. Slaganoso, gezerrt, bei den llaaren gezogen, je iz: slacanoso, slov. s lak, slačiti, za: s v 1 ači ti. Garanghelo, conbibbid, TrinkgesellschafV, litovsk: gerti, trinken, g ir t uk lis, cin Saufer, gerimas, das Trinken, gir-tas, der betrunkene. V *) Glasnik l in r tudi češčina izbacuje, primeri: češko, bczky, iz: hrezl>ky = litovsk. gražus, puleber, posebno pa litovSč., na priliko: p e ž 61 i, repero = plezoti; petis, humerus = p 1 e t i s staroslov. p 1 e š t e iz: pl e tj c, slov. pleča iz: plutja (glej Geitler Slov. kmeny na U. v Listy filog. 1876. pag. 40.). besedi: ga rang belo imamo praslovanski sufiks: ang'j>, in dalnji ital. elo = slov. ara — a la. Pacchiare, gierig fressen, pacchiatore, ein gieriger Fresser, pacotiglic, Schmausercien, se je ohranilo jedino v dolenjesrbsk. (luž.) jeziku: pakošd, libido, in v madžarščini, kamor je iz slovanščine prišlo: pakosztas, nascbhaft. Pandolo, specie di pasta dolee, staroslov. p q d'1., pabulum, v latinščini srednjega veka: pandaleou, eine dieke Sulze. Bosega, iz: b o c e g a, in to iz bucika, mnugil Cepbalus, (Linee), slov. bucika, Stor, accipenser huso, srb. bučati, stechen, zatorej isti potnen, katerega smo našli v besedi: A d en o — A del o. V slovenšč. tudi: bucika, Stecknadel. Copada, aqua copada, acqua tiepidetta, slov. kopeti, litovsk: k o pet, iumare, toda aqua exhalata. Iz korenike kop, je: kopno, k o p r 7,, kopneti, kopriva, ko priča, Ofenherd. Janežič .krivo dialekt, krupica. Premeknili so se glasniki, kakor v besedi: kropiva, za: kopriva, staročesk. kr o pivo za: koprivo, clibanus, peč. Broccata, Anfall, Stoss, za razlago slov. b r c n o t i, srb. b r k n u t i, wcgschnellen, stossen, iz te besede: blockircn, Blokade.*) Za in, beri: zain iz: zarin ali: zalin, Eisenschimmel, (konj) se vjema se slov. zelen-ko, Eisenschimmel. Pozneje sem izvedel, da Ve-netčan govori: zain, a ne ca in, tedaj se razlaga: čadin, opokliče. Mozza, iz: m o c c i a, moviraento, iz korenike: m’hk, staroslov. mi, k n o ti, movere, slov. meknoti, srb. maknoti, latvijsk. mavkt, mukt. V drugih jezicih mi ni znano. Paca, Wunde, Schlag, starosl. pakost, „pakost prijeti", laedi, percuti. *) Diez (Wortb. I., 87) nc vč nikamor z besedo: broceo, in ne priglaeuje Frischevi razlagi iz nemšk. sproto, ne Mdnagetovi iz lat. veru. Gale, tumoretti linfatici, staroslov. ž 1» 1 y, ulcus, slov. žh ve. Janež, žouve, žove iz: žblve. Scropheln, Driisengcsehwiire, grlk. ulcus, lito v. gilid, Driisc. Scarso, kummerlich, karg, sc ar si ta, Kargheit, rusk. dial. keržak, skopec, slov. kržljav, karg, srbsk. kržljav, verkiimmert, s v besedi: scarso, je proteth. poljsk. lcarzel, ein zwerg, verkiim-mert gewachsen, slov. kržljavec, ein zwerghaft gewachsener Menscli, tudi nemško: karg je sorodno. Muratorijeva razlaga iz lat. excarptus zoper vsa pravila. Baluco, iz: barluco, po vokaliz. r" , kakor: dosso iz dorso, Riicken, srb. brljav, stupidus. Tudi venetsko baloco isto označuje. Calta, maxilla, iz korenike: kal, skal, kalati, staropruski: skalus, slov. čel-j-u st, maxilla, tedaj jednaka korenika, samo z različnimi suriksi, primeri pol jsk. krta, frustum, das gespaltene; litov. keltas, skeltas, das gespaltene. Zinginaja, beri: zinginaja, Kriinklichkeit, slov. gin ga v, schvvachlich, srbsk. g i n g a v , segnis, ni tujka, kakor Miklošič misli; slov. žin-gati, keuchen (Janež.) Sbaragiada, iz: sbaragliada, disunione, staroslov. barajij, otL-baraj^, adversor, rusk: b r a n k o , rixator, primeri spredej: barufar. Gravigliola, iz: g r o b i g 1 io 1 a, Zusamrncnkriimmung, aggrovigliar, zusarn-menkriimmen, metath. iz: grb, staroslov. grb-av-stvo, g r b-le-nie, curvitas, gr bat, gibbusus, novoslov. grba, curvitas, sansk: d ž r b h , litov. g r u b u s , venetsk. gobbo iz: gor bo, spina dorsi, staroslov. g r b 'H , idem. Caiicus, Trinksehale, Becher, pri poznejih latinskih pisateljih, kakor Spar-tianu, litov. k a u s z a s, ein kleiner gestielter Schopfeitner, tedaj iz venetščine. Jiem spada tudi venetsk. c o g - o 1 a , punev. rudern, voga, das Ruder, primerjal sem preje k rusk. vaga = sansk. v a d ž a , vendar naravniše je to besedo staviti k starosl. v o ž - e n i e , remigatio, srb. v o z - a r, der Ruderer, lito v. v a ž -o j u, navigo, tedaj: vogar še stoji na prvotni glasovski stopnji, sorodno sansk: v ah iz: vagh, lat. veho, grsk. %o, o^oe, staronemšk. w e g i u, moveo. Diez iz nemškega: wogen, kar ne kaže. Zanca, beri: canka, der Hacken = srb. čaklja, in: k uk, zanco, mancino, slov. cen kast, zvežen, vegast, cen kasta skleda, slov. cincati, .c a n kat i. Prvotni pomen: kriimmen, biegen, winden, schwanken, wanken, srb. k u k 1 j a t i, iz: k a n k 1 j a t i, hervorwinden, iz te korenike: k a n k, italij. ganghera, Haspel, Thiirangel, srb. k uk ara iz: kan kara, iz italij. gangher o slov. banger, vanger, Thiirangel, 'l'hiirpfeiler, v slabej obliki srb. za-kač-ka, sorodno lat. cingcre, zatorej: zanca, ganghera, cancarar, discancarar iz venetskoslov. them. k a n k, srbslov. kuk (vide Schmidt Verwandschat'tsvrh. pag. 42.) Piotta, iz: pluta, der iiusserste mit Grass bewachsene Ranft der Erde, litovsk. pluta, Ranft, Riude, bei der Erde und beim Laib Brot. Spazzar, •z: s-pacciar, kehren, umkehren, wegraumen. Jaz ne najdem v nobenem drugem arijanskem jeziku themata, kateri bi nam umno in naravno razložil to besedo, kakor v litvoslovanščini. T:l ima thema: pak v pomenu: perversus, verkehrt, primeri: na-o-pak, na-pak, iz-pač-iti, v nasprotno se preoberniti, litovski v be sedi: u s z - p a k - a 1 i n c puse, die verkehrte Seite, Kehr-Riick-seite, p a k - a 1 a s, Riicken. Ker je prodavanje združeno zobrafien-jem, ter tudi: spazzo= spaccio, s p ac ci ar, Absatz, Verkehr, absetzen, verkehren, iz tega them. slov. s p e č - a t i, absetzen, ver-kaufen, primeri analogične nazore: obrt, iz: obvrt, in nemsk. Verkehr. Iz tega themata bode menda tudi slovensko: pačiti, verderben, schiidigen, staroslov. p ak - o s t, damnum, pakoštenie, noxa, in tako si tudi lehko svojimo besedo: Stra-pazzar, •z: stra-pacciar, veriichtlich, behandeln, inishandeln, verderben, in : s t r a ni druga, nego lat. e x t r a , iiber, iiberaus, ungemein, zato: stra-bere, iibermiissig saufen, stra-fare, der Sache viel zu thun. stra carico, iiberladen, stra-potente, iiber- mlichtig, stra-g odere, iibermiissig, sehr-recht geniessen, stra-gonfiare, sehr aufbliilien itd. V slovanščini thema: pak stvarja besede, ki so sorodne v pomenu vcnetskoital: p a z z a r, na primer : p a k - o s t, molestia, vexatio, afflictio, staroslov. p e k ij, afflic-tum esse itd. Vendar vcnetskoit. pezza, Lappen, slov. peča, Kader, pečica, Fleischlappen, srb. pečica, TodtenHeck, bi jaz zapustil nekdanjo (Miklošičevo, vsaj pri besedi: pečica) razlago, in trdil, da je iz korenike: pec-peenoti, scinderc, pungere, zatorej : peča, ein abgeschnittenes, abgerissencs Stiick von cinem Stoffe, Zeuge, primeri: krpa, iz krp, scindere. Tor so, Strunk, Kolben, iz lat. torsio, in to iz: torqueo, težko, bliže slov. storž, tudi strž, Strunk, Kolben, iz: strzati, tondere, radere. V italšč. glasnik s na početku rad odpada. Diez dvomi, jeli bi to besedo iz grŠk. thyrsos ali pa iz lat. tr uncu s izvajal. Minchion, ein sclnvachsinniger Mensch, Dummkopf, iz te: minchionare, oinen iur Narren haben. Uže sem poskusil to besedo v prvi razpravi razložiti iz themata: met, ciroumagere, vendar ne obstane, ker je thema: min k, in sopet ne morem tega thein. k nobeni drugi besedi staviti, kakor k litovskoslov. mink-mek, weicb sein; minchion je tedaj mehek človek. Starovenetščina je dakle glasnik A kakor litvanščma izgovarjala: kot: i n. Presilna mehkost je glupost, dušna slabost, zatorej so lehko obviknoli pomeni: schwachsinnig, dummkopfisch,zato Litvan rabi za izraz: „blodsinnig“, minksztas protas (Verstand), in minksztutis mu je: ein bliider Mensch. Tako umejemo tudi ime venetske reke Mincius, o kteri uže latinski pesnik poje: „tardus meatu Mincius", to je mehko, ne bistro tekoča voda. Schmidt navaja kot sorodnice lat. macer, macero v italšč. magro, got. much-it v farmuchit, hebetudo, staronord. mjukr, mollis, gršk. [larraui, zatorej minchio najbližje stoji litovskoslov. mink-mek. Iz tega them. sem razložil tudi veuetsk. m a s t r a, sicer tudi pri Gelliu: m a c t r a, inv grščini, vendar ta grška beseda se mi ne dozdeva domača; sufiks, tra nahajamo v slov. veh-1 ra, Schilfflechte, česk. v ih, Schilf. Ker imamo v grščini jia(7iT(x)j težko dobimo: /lantpa. Aul. Gellij. pa je pobral, kakor znano, mnogo provincijalizmov. Diez minchion razlaga iz: m i n c h i a , mentula, a težko bode ta izpeljava od lilologov obče sprejeta. Schirato, iz: schurato, veverica (obširni pretres glej Letop. 1876. str. 79) še se naj pridene rusk. j a - š č u r , lesna miš, in š č u r , Fichten- kernbeisser, tedaj: korenika sku litov. skusti, nagcn, schaben, skutimas, das schaben. Biso, grau. Vešč poznatelj italščine me je opomenil, da biso se ne more vjemati z ruskim: bisen, siv, in: bisato, jegulja, ni se staviti k piškur, ker Venetčan izgovarja: bizo, in Italijan bigio (bid-žio), zatorej se more iskati thema: big-biz. Prevejal sem besedo sem in tje, in drugači si ne morem pomagati, nego da rečem, ka je tudi v besedi: b i s o ■ b i g i o glasnik r se vokaliziral, dakle thema: b i r g - b i r z ali b r i g - b r i z , in res nam daje ta thema pomen svitle barve, sansk. bhradž, bhredž, fulgeo, luceo, splendeo, staroslov. brez-g 'h, litov. b r ek sz ta , Morgengrauen, rusk. brežžit, breza, betnla, drevo se sivo skorjo, breza (no-voslov.) vacca albis maculis sparsa, staronemšk. b i r c h a , litov. berza. Lat. oblike: fulgeo, gršk. cpta/ro, got. bairh-t, sansk. bharga, splendor. Biso-birgio tedaj stoji na slovanski glasovalci stopinji. Boerio ribo: bisato, katera se v jadranskem morji nahaja, popisuje tako-le: „giallo sul ventre, ed il dorso un losco azzurro,“ druga vrsta ima: „dorso nericcio e 1’ventre b i a n c o,“ tedaj je v istini: brezasta riba. Da se ribe tudi imenujejo po barvi, pričujeslov. pestrva, pestrug, iz: pestri, versicolor. Kako se Diez trudi to besedo razlagati, naj se pogleda v njeg°v Wortb. 1, 66. 67. Jaz strmim pri tacih razlagah. Magia, die Masche, litov. mazgoju, kniipfen, Knoten machen, stricken, mfinitiv. meksti iz: megsti, m a z g a , Knoten. Znano je jezikoslovcem, da litovščina pred g 'm d rada z vtiče, tako tildi slovenščina, primeri: gnezdo, brzda, litov. b a r z d a za: barda — brada, litov. ra a z g i o t i, tedaj za: magiotiiniz: magia venetsk: magia, ki je tudi morebiti nastala iz polne oblike »nagli a. Več pri razlagi besede: magiolica. Naj še omenim, da lat. buxeae pri Plavtu, baxeae pri Pliniji, tudi litovščina pozna v plurali:’ b u k s v o s, die Hosen, rusk. b a k š e , od Litovcev so prejeli pomorski pruski Nemci: die Biichsen, in ime se je tudi razširilo med Dance v pomenil nogavic, staronord. buxa, dansk. b o x e, bracca. Melma, Term. de Pese. terra cli’ c nele fondo delle paludi d6 fossai e dei humi, ma s’appropria comuneraente al fango. Litovski: m ul m a, Sumpf, Morast, (Kuršat II. 110) rusk. ra a 1 ni k, schlammiger Ort, slov. m u 1 j a - m u 1 j a v a. Venetsko besedo baita, slov. bajta, ktero smo tudi v ruščini in slovaščini našli, pozna tudi litovščina v obliki: butaš, Haus, b u t e 1 i s, kleines Hiiuschen. bava dela seta, Flockseide. Ker bava označuje: vozgcr, pene, Rotz, Geifer, ter Venetčani kosmato svilo imenujejo po priliki, primeri italijansko: catarzo, Rotz in Flockseide. Bava de vcnto, brezza, frisches seidenfeines Luftchcn, poco vento, tiato di vento, una bava, una minuzia, eine Kleinigkeit, ein PfifFerling, bavarol, rutica otrokom okolu vrata privezana, da se ne pobrodijo, sredn jelat. b a var a, kar Du Cange tolmači: pectorale linteummento subtcn-sum ad exeipicndam infantibus bavam (Rotz), tedaj Rotztiichel. In tako ie mnogo druzih izpeljancev. Srbsk: mutato » in I, bala, Rotz. Uže v prvi razpravi sem rekel, da bava ni italjanska beseda, nego iz slovansčine, in sem kazal na srbsko: bala, Rotz, mucus, bala v, mucosus, bale (plural.), sline, bal-ega, Unflath, bali ti, muco maculare. Da v venetščini glasnik l prelazi v v, kakor v francoščini, v gorenjenemških narečjih in v slovenskem, poljskem in gorenjeluž. jeziku, je znano. Razve srbšč. še besedo nahajamo v litovšČini: bala, Morast, zatorej sopet pomen nesnaž-nosti, nekaj slinastega, vozgrivcga, žlezastega. Uže sem omenil, da drugi slovanski jezici, kakor slov., česk., ruski imajo stareji: r v besedi, in sicer: bara, Pfiitze, Sumpf) in tudi venetščina imenuje mužnat kraj: bar e n a, ruščina z daljnim tvarivnim sufiksom : bal-d-o vi n a, Sumpf, Scldamm, staroslov. bali>-t-ina, Sumpf, Pfiitze. Iz romanšč. v novokeltsk. narečjih: baw, Schlaram. Diez iz grškega razlaga to besedo!! (\Vortb. I., GO). Kdor to včruje, naj sam prebere njegovo utemeljevanje. Grezo, beri: grezo, dicht, grob, srb. gr oz, grub. Iz tega thema je staroslov. gr e zn B, Traube; — litovsk. glaudziei, iz: graud-ziei, dicht an cinander gefiigt, razjasnuje prvotni pomen besede starosl. greznB, groznb, Traube, grozd. Bnelo, iz: b ud el o, un pezzo di quel canale, che con varii avvolgimenti va dalla bocca dcllo stomaco insino al sedere. Budelo je vtegnilo nastati iz: vudel o,*) ker glasnik v venetšč. zmenja z b, primeri: iolpe = uolpe, frrespa — vespa, iampada = vampada, l se je izobrazil iz r, in tako bi bila pravenetska: vuderi, in se vjema *) Diez (Woi'tb. I., 92) budcll o izvaja iz: bo te llus, klobasica, pri Martialu. Po Golliji (17, 7.) je besedo: botulus, le rimsko ljudstvo poznalo, in sicer le v diminutivu ohranjeno. V lat. srednjega veka: ,,si intestina vel botelli perforati claudi non potuerint.“ — Naša razlaga zaslužuje globlejega preiskovanja. V narečji Komaskov nahajamo : bo din, Blutwnr8t. Ako ni budello iz: vudello, bi utegnila korenika: bot, staroslov. bo tej anschrvellen, anblahen za razlago besede: botulus služiti. Primeri zgoraj na str. 21 razlago besede: bo ta. sčssansk: udara, starobaktrijski: udara, Bauch, po Zehetmaierji iz prvotnega: vadara, gršlt. pri Hesychiju: oSsgog, Bauch. V slo-vanščini nisem Se zasledil slične besede, pač pa-v litovščini: veda ras, Magen, vidurei, kakor Kuršat piše, Eingeweide, staro-prusk: veder s, Bauch, Magen. Gussa, Scorza, corteccia ed e propr. come de noci, Schale. Schmidt pravi, da se je dosl6 litovska beseda: kiausze, Schale, Gehiiuse, lat. kausis, Schale, staronord. h us, Gehiiuse, le našla v evropski skupini arijanskega jezika in sicer v jedini germanščini in Htvoslovanščini, in visokoučeni prof. Dr. Geitler, Fick in Schmidt sem stavijo staroslov. koša, Korb, prvotno: Gehiiuse in košulja, srajca. Ker je tudi venetščina litvanski jednalc pomen ohranila, so morali Veneti biti dčl litvoslovanskega plemeDa. Tako tudi Schmidt (Verwandschverh.) trdi, da je beseda staropruska laydis, Lehna, Schlamm, staronord. ledja, jedino litovskogerm. a mi imamo tudi v češčini: lato vi s ko, Pfutze, srb. loti n j a, Schmutz, venetšč. leame, iz: ledame, tako bi Plinijeva in Palla-dijeva: la e t amen, gnoj, ki se na njivo izvaža, vtegnila izvirno pomenjati: Schlammerde, in iz venetščine prihajati v latinščino.*) Caia, iz: cavia, ein Erzknicker, dalje: hager, elend, schleclit, bose, v sansk. nahajam : kava, bose, arg, k a v & r a , karg, kavari, knickerig; v zend. ara-kava, litigosus, in v, srb. kav-ga Zank, Streit, koroškoslov. č a v ž a t i, tedaj ne turska, kakor V uk misli, menda sem Bpada lat. ca vi 11 or, in rusk. kav-ni kB, niagus. der Uebelstifter. Duchia, Termino Marin, dice si a que 'cavi (kabi, Taue, Stričke) ravvolti a chiocciola (schnecken, schraubenformig gewunden), che si portano nell vascello per essere adoperati. Ker tako zamotana vrv ima nekakšno podobnost se zafrkočenim ogurkom (Gurke), jo zato mornarji šaljivo tudi imenujejo: curcuma, Gurke, (glej Boerio vox: curcuma). Boerio pristavlja pismen izraz : d u g 1 i a , slovanskodal-matinski mornarji tako zmotano vrv imenujejo: duča, iz venetsk. duchia. A duchia je nastalo iz: duglia (dulja), ker venetšč. gli preobrazi tudi v: chi, primeri pismenoitalsk. pigliata, venetsk. *) Franc, c o a s e, Iliilse der Bohnen, Erbsen. Mdmigetova izvaja iz lat. excussa, Frischova iz uemšk. schotte in Diezova iz lat. cutia, so vse nemogoče, ako se postavljenih jezik, pravil držimo. Diezova razlaga iz g a 1 i c i ci o 11 a, g a 11 i c i o 1 a, kteri tudi Mussafia priglasuje (glej Worterb. I., 23S), je pač prava ctymologična spaka. Mnogo Diezovih razlag bodem v posebnem spisu pojasnoval. (»ichiata. Duglia pa sopet ni druga, nego: dulja, dunja, itov. dinia, cucurbita, staroslov. dynia, pepo, in ker italščina glasnik n spreminja v l, primeri: aZzano iz awzano, pa/tano iz pa»t-tano, ae je: dulja leliko izobrazilo iz: dunja. Beseda dunja, dynia, dinia, je le v litovšoini in slovanščini znana. Ducliia, duglia, curcuma, so tedaj: Striek-Taugurken, šaljivo poznameno-vanje zaradi nekakšne sličnosti. Riga, linea, fila, (Reihe), e dice si d'una linea, riga, che fa 1’ aqua correndo in terra o su che sia, riga de soldai, fila, Reihe, roba lato a r iglie, a verga, a liste, listato, gestreift, rigolar, volto-larsi, rotolare. To besedo je Miklošič postavil med tujke, jaz bi jej rad priboril domovinsko pravico. Kar me nad vsim sili, jo tudi za slovansko imeli, je, da jo tudi v litovščini, samo z drugim sufiksom nahajam, in sicer v obliki: rik-ta. V slovenščini imamo : riž a, Reihe, Streif, rižast, gestreift, toda v istem pomenu, kakor v venetščini; dalje: riž e (plur), Holzbahn, tudi v venetščini: riga, strada. Znano je, kako so nekdaj karnske in noriško gore bile obilne v zlatu, in kako so planinske bistrice imele dosti zlatega peska, menda odtod: riževati (Janež.), Gidd vvaschen, r i-ževina, Goldvviiso.hc, to je vodo po riža h spuščati, du se je vle-gel in zaostal zlati pesek. Iz istega thatn. kak ir riga-riža, bi jaz izpeljaval staroslov. riza, vestis riznica, Kleiderkammer, in trdil, da je riza : rižast o oblačilo, iz sansk. vas, kakor Bopp misli, ne "mogoče. V sansk. nahajamo: radži, linea, series, v staronein. riga, der Reigen, bav. reigen = reihen, r i gest ab = r i c 1)-t-stab, lat. r egu la, zatoraj k sansk. ridž-u, directus, zend. e rezu, gleich, toda sem spada tudi lat. rego, lenken, weisen = Richtung geben, den Weg, die Balin zeigen, in slično, izvirni pomen, torej: dirigere, litov. riktaviinas, directio, Richtung. Iz te korenike sansk. ridž-ras, dux, lat. rex, (them. reg-s), litovski: rikis, v mythičnih imenih: Deivarikis, der Gotterherrscher, in tako tudi ne bi zavrgel staroslov. rig'j,, (by-zantinski pisatelji pišejo, da so Slovani bojeveli pod vodji svojimi: (ftffav), tedaj r i g i, ker gršk. r/ so takrat uže izgovarjal kot: i, kajti, ako bi rig'i> bilo iz lat. rex, bi našli našli obliko riž, kakor: križ, iz: crux. Srb. riza, dW(m, Schnurrbart je torej der Streif, in ker je cerkvenoslov. pisatelj grško besedo: o/tonov, kleines Stiick Leinvvand zum Verbinden der Wunden, Binde, Char-pie, prevel v: riza, ter je še poznal pomen: Leimvandstreifon. Ali je morebiti riza iz istega them. kakor lat. rica, vestimentuo-quadratum fimbriatum (vide Festus). Naj se še omeni, da venetsko-ital. c i ar p a iz ktere je nemško: Schilrpe in franc, charpie, tudi ni druzega, kakor: kar p a, krpa, ein Lappen, ein Lein-vvandfleck, litovsk: s kep e ta iz: skr peta, Lappen. Agio, Erzieher, agia, Erzieherin, italij. Aio, Aia, iz teh nemšk : die A j a. Italijanska oblika: A ja pričuje, dajethema: ag, ker italšč. venetsk. g spreminja v j, tako: tro ja iz trogia. Agio se leliko najumnise stavi k litov. aug-inti, erziehen, aug-int-o j is, Erzieher, a u g y v e, Erzieherin, tudi: augle, aug-in-inis, Žijg-ling, aug-in-imas, Zueht. Ali je Agio — a j o, dico? primeri: ad-ag-iu-m? zatoraj Agio, der Sprecher, sansk. ah-a, er spraeh. Trucar, sich verlaufen, trkati, litov. is-trukti, auseinander laufen, srb. trkati. Grebani, dirupi, rocce, luoghi alpestri in sassosi, slov. greben, scopolus, promontorium, gre b eni t, scopulosus. Greben je gora liki grebenu (pecten) špičasta. Nobeden drug indogermansk jezik ne po-znd t6 besede, razve venetščine in slovanščine v tem pomdnu. Ciurma, schiavi di galera, e la torma dei forzati, che vogano in essa, remigiura, im Sinne der Anzal der lluderknechte, tudi: ciurma e quel legno con tutta la ciurma senza perdere nomo (Sinonimi italiani del P. Carlo Babbi Parma 1778. s. v.), po takem tudi: n a-vigium (legno) a le, kedar so krmarji v njem. Obračajmo to besedo kakor hočemo, nobena druga nam ne dd tako naravne in tudi pravilne razlage, kakor slov. kr'i>ma, ki ima pomene: guber-naculum, puppis, krmar, gubernator, Ruderer, koroman, temo, das Ruder. Obširniše pri razlagi besede: s car m o. Calappio, Schlinge, Fallstrick je gotovo skaženo, in se vjema se litovsk. kilpa, kilpele, Schlinge, zum Vogeltange, slov. metath. klupa iz kit pa, korenika k 1 rr,p, klepati, zaklepati, schliessen. Lanza in lanzo, beri: lanza, lanzo, lombo, arista, Lende, Riicken. Lanza je le moglo nastati iz: lan d i a, in torej se vjema sc starostov. 1 e n d - v i a, lumbi, rtgipoi, pa tudi: noro*;, dioi’sum, riovoslov. 1 e d o v j e, ledje, česk. ledva, gorenjesrb. (luž.) ledzba, dolenjesrb. ljaž-va, althd. lenti, lcndi. Ta beseda jele slavogrmansk a, srbsk. ledja tudi: Riicken. Italijan rabi lat. lombo.*) *) Dicz (Wortb. II., 42) misli na staronemšk. luntussa, Fett, Speck. franc. Ion ge, Lendenstiiek je iz venetae. Naj se denete na tehtnico Diezova in moja razlaga. Schienza, (beri: z dolce = slov. z), Splitter, Span, iz korenike: s k len d ali: skrend, rusk. skrentat, ščepat, spalten, anglosak: sere-adjan, staro-gorenjenemšk. serotan, liauen, schneiden, novo-nemsk. schroten, litovsk. skr6dzu, schnitzeln, venet, serin-zar (beri: z): tagliar 1’oro 1’argento batuto, serinzi, persona pic-eola, tresčiea, betvica človeka. Schienza tudi: sebeza, scheggiola najbližje stoji litovsk: s ki e dr a, Span, Splitter, s k i e d r y n a s, Špane von Silgen. Lat. scindula, Schindel, je težko stvorila: schienza; scheza se najpravilniše razlaga iz litov. s k i e d r a, r se je vo-kaliziral. Melenso, uomo tardo, flemmatico. Tukaj je več prav naravnih razlag mogoče, ali melenso = melez, meluz, meluza, slov. ein wei-cher, schlapper Mensch, (ruski: melužga), ali melenso je nastalo iz m'i> d l'j»n [»ct, medi en ec, po izpehnenem d" , kakor v slov. omilavica, iz: omidlavica, in v venetšČ. • penin iz: pedi no, nožiča, tudi lehko kakor rusk. meledit iz: mlčdeti (praoblika: maild.); zato veuetsk. meledia, tudi: melodia al = mledia ali pa = medlota, vendar, ker: melodia označuje: tarditd, je slov. m'L d lb, tar d us, najnaravniši thema. Lasco, debole, staroslov. lošl>, mager, srb. loša mu bila srieca, litovsk. lesas, mager, got. lasi v s, sehvvaeh. Diez misli: lasco uin-gestellt aus laxus, težko, ker to se glasi: las so v italj. Garzar, beri: garzar, scardassar, carminare, Wolle kammen, različno od: car do, kar Venetčan razgovetno govori in piše: car do, car-detto, scardassar. ’ Ker je z nastal iz: g, iskati imamo korenike: garg, in to najdemo v grsk. yariyali^a), kitzeln = kratzen, srb. g r g a t i, stochern, v Dubrovniku g a r g a š i t i, Wolle kammen, zatorej sopet them. garg, ako bi bilo srb. grgati, gr gasiti iz: cardo, bi morali najti obliko: kardat, ker latital. oarduus-cardo, je v srb. kar duri, novonem. bav. K ar d el, K a r d e 1-distel. Venetski: garzar pa bi se glasil v dalmat. g ar z ati, ako bi bil izposojen. Mi besedo najdemo v slovenščini, samo mu-tato g in d, kar se mnogokrat pripeti, primeri: ba, slov. gol biti, dialekt, gub iti, aushohlen, iz korenike: gl ib, je staroslov. g It. bok'j>, uovoslov. za-golbnoti, haerere, sansk: d ž r b h , nemšk. k 1 i o-ban, menda tudi gršk. plvcpoi, lat. glubo ima uže pomen: luščiti, ln je težko stvarila besede: gorbia in g u b a, pri kterem je prvotni pomen: in fige r e, starosl. u;gl'J. bati, intigere. Lat. g l u b o sploh luščiti, kožo dreti. Po Stirskem dletu še tudi pra-Vlj°: g u b e ž = gh>bez. Tudi v obliki sgubia, s g u b i e t a se nahaja v venetšč., v italšč. mutato / in r: sgorbia. R in l se rada zmenjata, primeri venetsk: pratea — p/atca, sprendore = sp/endore, pirola = pi/ola, prebe = p/ebe. Zambra, beri: tSambra, Abtritt, recte: Vas pro excipiendis secrementis, ker v Benetkah ni stra-uišč, kakor pri nas, imajo: zambre. Znano tudi v štajerski nem-ščini: der Bctts chamber, Bettsc h am beri n, wenn das Kind seme Notdurft im Nachttopf verrichtet. Mislim, da spada k srb. ^ubrast, ohne Oliren, toda: čubrasta posoda, Kusi imenujejo posode, katere imajo ulia: ušati, ušat, Zuber, ali pa je naza-urana oblika in spada k srb. čaber, čabrica, labrum. Bergolo, tudi po vokaliz. r“ begolo, ein unruhiges Kind, frugolo, srb. brkati, umherwiihlen, i talij, frogolare, durchstobern. *) Diezova razlaga garzon = Strunk, ne bode nikdar obče sprejeta. Letopis 1877. IV. 3 Ring am Ochsenjocli, iz korenike: sak, verbinden, zasamnien schliessen, anheften, litov. s e k u, v slovanšč. tudi znano bilo, kakor kaže starosl. s ač-i.il,, vestis, toda isto, kar: sag in k a-ban, slov. sačiti, za sačiti, lat. soeius, der Verbiiudete, sansk. s a k h i s , iz tega tudi vcnetsk : sachiera, gožice za zve-zanje obročev, slov. sak, Wurfgarn, der Vcrbundene. Bova, apertura, che si lascia nolle pescaie dc iiumi por transito, toda iz borva in to iz: vr'i,va, srb. vrveti, vrv lj eji, wohin etromen. VenetSčina glasnik: v na početku rada spreminja v b, na primer: Jampada iz: uampada. Zain, beri: ča i n iz : 6 a l i n, sacoccia di-pelle, sansk. č a r m a n, pellis, slov. cula? ako nekrusk. kul, litovsk: kailis, die abgezogene Haut eines Schafes. Gliiova, iz: g hi ob a, in to iz: globa, Erdscliolle, slov. gleba, poljsk. gleba, rusk. glijba, lat. gleba. Slovanske besede niso tujke, kakor se v obče trdi. Grignada, počasna vožnja z gondolami, poleg ruskega: grunitsja, langsam iahren, dodeni še slovask. grynit, fietat se, sansk. gntirn, com-moveri, g h ur n a, movens se, volvens. V družili indogermanskih jezieih m znano. Musa, iz: muka, os, vultus in mucro, sansk. m u k h a, os et mucro, toda: das zugespitzte, confer.: rt, Spitze, rusko: roti, Mund, lat. mucro. V slovensč. mukice, die Stachelbeere, lu-v. muki n j a, štajerskonem. Muke z e n, Munkezen, povsod jioraen špičastega, in, ker imamo : mukice, je to pričevanje, da je bila tudi : m u k a muča nekdaj znana.*) Toncliio, Kornvvurm, za stonchio, s iz početka rad odpada, rusk. stuk-nut, sonare, slov. stokati, poljsk. steknač, toda po glasu, ki ga dela. *) Sem spada tudi litov. s n u k i s iz : s m u k i s , gobec. Prosteth. s nahajamo v množili venetski]] slovanskim jednacih besedah, da si ga slov. ne rabi. V litovščini ta prosthet. s tudi nahajamo. Curtius (498) lat. mucro stavlja h grški d-fivaiiKi, rado, kratzen, ritzen, slov. mucka t i menda sorodno. Utia, frasconaia, Vogelfang iz: v ati a, iz korenike vat, binden, \vinden, sansk: vata, restis, Strick, der gewundene, tudi v močni obliki vant, nectere, slovenski: ventati (Janež.), vermitteln = verbin-den, rusk. v o to la, Gewebe, vataga, družnaja tolpa, polabsk. slov. vaten, plot, der verbundene , česk. vata, sagena. litovsk. ve nt ar is, Netz, iz tč korenike tudi koroškosl. v a tu lica, Sterz-topf, sansk. vat h ara, Topf, venetsk. gvantiera, vatoio, ein Gefiiss, ker ilalšč. pred glasnikom v pritiče: g, na primer: gruastare, ffUardia, za: vastare, vardia itd. Sela in zadruge britanskih Venetov so se velele: Vente, toda isto kar: pagi, vatage, die Verbundenen, communiones. Bulegar, po vokaliz. r" iz: brulegar, Aufstand en-egen, broglia, Aufstand, srb. brujati iz: br ul j ati, tiinen , Gerausch machen Uže Gri mm je dokazal, da so se iz poznamenovanj hrušča in stropota stvarili pomeni punta in bune, tako srb. buna, Aufstand, nisk. bune ti, rauschen, slov. praska, Liirm in Aufstand, starosl. S 1 k i,, v pomenu hrušča in punta, rusk. r a k o š v pomenu hrušča punta, slov. in staroslov. tudi rusk. kramola, v pomenu hrušča punta. Miklošič in Schmidt imata k ramo 1 o za bavarsko-nemško, in sicer Sclnnidt, ker v tej besedi ne nahaje Svarabhakte, in oblike ruske: koromola: — a kramola nima se izvajati karm, nego: kram, in spada k sansk. gram, loqui, staro-nemšk. h 1 a m o n , tumultuari, staronord. h 1 y m r, tumultus, lat. c 1 a m o , slov. kraj Mure : k 1 a m o t a r, k 1 a m o t a r i t i, Streit anfangen, poltern, schreien, posebno se reče od gospodarjev, ki pijani domov prihajajo, česk. k 1 a m a t, kričat. In-gordia, voracitsl, iz praepoz. i n , in korenike: g r 'i> d. Ta korenika označuje: appetere, desiderare, litov. po vokaliz. r" go d us, iz: gor d us, avidus, got. grcdags, famelicus, irsk. gradh, love, charity, starosl. ž 1 'h d č t i, desiderare, srb. ž u d i t i iz: ž 1 d i t i, slov. po Boppu in Miklošiču iz iste korenike: gladi., fames; toda je: gordia prvotna oblika, in pomen: gladu, požrešnosti, se je le ohranil v slovanščini, gotščini in venetščini. Blizu venetsk. obliki: gordia, je staroslov. g r t d Ti superbus, fastosus, novosl. d e form is, kije iz iste korenike: grl d, appetere. Diezova razlaga V£- „ingurgitem“ (Diez 179) je bosa. Laberij pri Gelliju (XVI. C. 7) uže rabi: gurdus, kar so pozneji glosatorji tolmačili v: ineptus, stultus, importunus in comessationibus excipi-e n d i s , znamenje, da je uže zgodaj iz venetšč. prišla v latinščino. Primeri še litov. gardumynai, cupiditas. In-gordia zatorej — Fressgier. Schinco, fucile, Rohre am Bein, tibia, starostov. v slabi obliki: k '|> k 1 n 5, tibia, litovsk. k i n k a, Hesse,lat. coxa, mittlid. hahse, srb. cukal j, iz: čankalj, Kniebug, tudi: za n ca, beri: čanka se v venetšč veli: tibia. *) Pismena italšč. rabi: s t i n c o iz: schinco, kakor tudi: siiavina iz: scAiavina, v sansk. kan kan a, brachium. Nekteri hočejo najti v: schinco — nemšk: Schinken. Turina, vaso cupo di terra cotta e anche di metallo per uso di riporsi in tavola colla mineštra, le še v litovščini znano: taure, ein Becken in Tellerform, ruski: tara, posudina, bočka, ukladka. Ragazzo, liagazza, Knabe, Madchen. Tretji krat se lotim razlage tega imena. Prvikrat sem mislil, da beseda označuje: Preissraiidchei), in da je im6 nastalo po ragi, salarium, katero so dobivale starovenetslca dekleta, kedar so se možile, drugikrat sem rekel, da beseda morebiti po-raenja: lehko, brzo, bistro bitje. Vendar verjetnejša poitaja razlaga imena, ako se razlaga iz besede, ki še v jeziku živi. Tako besedo nahajamo v veuetščini, in sicer: ragar, saeppolare, saettolare, be-schneiden, stutzen, katero smo tudi v ruščini v istem pomenu našli: ragat, rezat, skubsti. Mi pa nahajamo pri indogermanskih narodih: Rimljanih, Grkih in Slovanih običaj, da so dečkom in de-kletam, ko so stopili v „terupus pubertatis", lase strigli, in jim imena dajali, zato bistroumni Curtitis (Studien, I., 250) grško: xoC(>og, nov oij nasproti Ficku izvaja iz: xsii>a)} tondo, in pravi: xovqo< xovqii babe ich ehentalls al i hieher gehorig aus der Sitte des Ilaar-schnittes in der Zeit der Pubertat zu erweisen gesucht. **) Mi nahajamo v italščini besedo, ki se je po istem običaji stvarila, in sicer: tosa, femmina di pochi anni non anchora mari-tata, iz: tosare, scheren, abseheren, besclineiden.***) *) Glej spredej razlago besede: z a n c a. ’•*’■*) Diezova razlaga in grškega : (>axrj, Lumpenrock, ali pa iz hebrejske raka, liomo niliiii, so pač — nesrečne. Sicer jo Diez autoriteta, ali jaz sc le uveriti dam, aleo sc prepričam, da so razlogi protivnika: veljavni, drugače mi ni nikdo autoriteta. To si naj za vselej zapomnijo moji kritiki, kateri, mestu da hi mi pokazali, kje sem sc zmotil, mahajo s splošnimi frazami. Vituperetis modo corrigatis ! je moje geslo, in to velja mojima kritikoma v Berlinu in Parizu. ***) Diez ne more umeti, zakaj bi sc fant in dekle imenovala: toso, tosa, njemu je: toso skaženo iz: torso, in fant in dekle sta mu sopet „Strunk-a.“ Skoda, da je učeni in pridni mož umrl, gotovo bi sc dal prepričati. Da je ta navada postrižin tudi bila pri severnih Slovanih, vidimo iz legende o sv. Vaclavi, in iz kronike Martina Galla (glej Safafik, Starožit. II., 250), zato veleumni prof. dr. Geitler iz istega običaja razlaga česk. holec, holka, Jiingling, Madehen, holo-mek, juvenis coelebs, holiti, tondere (glej Geitler, Slov. kmen. na H v List. filolog-. 1876 str. 37.). Lužičkosrb. golica, Madehen. Gavignare, ragga-vignare, beim Ilalse ergreifen, aufs neue, wieder (ra — re) beim Ualse ergreifen. Ta beseda se vjema sč slov. gnjavi ti, beim Halse ergreifen, \viirgen, samo da so v venetščini črke premeknjene, kar tudi v slov. nahajamo, na primer srb. gamaein za: magazin, čakavsk: zajik, za: jezik, jazik, slov. repetniea za: peret-nica, gomila za: mogila. Janežič je poznal samo substantiv: gnjavež, Wiirger, a tudi verbura jo znan po Stirskem kraj Mure tudi v obliki: žnjaviti, wiirgen. Ni-li v besedi: gavignar, raggavignar nastopila zmena glasnikov d v g? rl’ako bi tudi jehko gavignar stavili k slov. daviti, wiirgen. Diez to besedo izvaja iz: gavigna, Halsdruse, Mandel, a to besedo smo kot slovansko izpoznali, zatorej si gavignare smemo svojiti. Cogioni, Jz: coglioni, testicoli, Hoden, sicer tudi italij. in videli smo, da se: kul v pomenu: mošnja, Žakelj, nahaja v stari škandinavščini, v grščini, latinščini in ruščini, vendar v latinščini označuje sploh: lederner Sack oder Schlauch zur Aufbevvahrung von VVein, Oehl; in der gleichen wurden Aelternmorder genaht, griisstes Mass fiir Fltissigkeiten (20 amphorae); redko za Hodensack. Da si ravno je beseda tudi lat., vtegne vendar tudi pravevenetska biti, jaz samo omenim, da tudi litovščina ima : kulis, k u 1 i e s , Hoden, die Geilen. Primeri še srb. kuljav in k ulj e n. Tufo, lz: tubo, eattivo odore, fetore da mufa, Schimmelgeruch, slov. tuhneti, nach Schimmel rieclien, mufa je sicer tudi nemško: Muff, mtiffeln, vendar dozdeva se mi, da je v slovanščini ta beseda nekdaj tudi morala znana biti, ker v liitovščini nahajamo: ni u s a i v istem pomenu, in v bolgaršč. rnuhlesati, schimmeln, hrv. muško, Sommerrappe, (konj). Tochio, la parte umida delle vivande, unto grasso, Fett, starostov, t u k i , adeps, t u č a, t u č i j a, litovsk: t a u k a i, das Fett, iz tega: t o c -hi ar, tuffar legermcnte la cosa liquida. Ta beseda je tudi prišla v lat. Peraij omenja goste juhe: j us crassum, Sulzo, in jo imenuje: t lice tu m. V staroslov. še imamo: tu k-o st, pinguedo, tudi tu k- ota, dolenjesrb. (luž.) tuk, latvijsk: tuk, Fctt. Besedo: tuce tum, ktero je Pcrsij (Sat. II., 42) ohranil, je treba obširniše pretre-sovaii. Vrstice se glasd. ,,Poscis opem nervis corpusque lidcle senectae? Esto, age, sed grandes patinac tucetaque crassa Annuere his superos vetuere." Persijov scholiast Cornutus pravi: Tu c e ta apud Gallos cisalpino8 b u b u 1 a dicitur caro, condimentis quibusdam crassis oblita et macerata. — Ker v keltščini ni najti primerne besede, so jo Galli cisalpini, sosedje Venetov, gotovo od Venetov dobili. Beseda je bila znana v rojstni okolici Virgiljevi v trgu Aridcs zunaj Mantove, kar iz istega Persijevega scholiasta izvemo, ki piše: — „hinc Plotius Virgilii amicus in eadem regiono est nominatus : T u-c e t a.'1 Omenjeni scholiast še ima: „tuceta dicuntur loca, in quibus tunsae carnes ponuntur,“ emend: tuce ta dicuntur in ollis tunsae carnes, tedaj stolčeno meso, in lehko se t lice t u m tudi izpeljava iz: tolčem, staroslov. 11 'b c - a j q , pulso, terro. Ker so Vcnetčani glasnik l vokalizovali, česar smo se prepričali pri besedi: gubia za gulbia, tako so tudi lehko govorili : t u č e , t u č e t i n a za: t u 1 č e, tulčetina, das geklopfte Fleisch, — t u n s a caro. Grški glosator je : t u c e t u m prevel: faipoi; na^vi, dichte Briihe, kar bi sopet na izpeljavo iz: tu k 'i>, adeps govorilo. Tudi litovsk. tank us, dickt, iz kterega them. se razlaga staroslov. tonča, novoslov. toča, tuča, Hagel, bi služilo za razlago besede: tucetum. Mi smo našli v venetščini več primer, da staroslov. K je v venetščini uže: u. Nemški glo-satorji so: tucetum in tuce tar ius preveli v Wurst, v Wurst-macher. Diez (538) ne vč, jeli bi t u c e t u m iz španjskega, t o-cinq, eingepockeltes Schiveinefleisch, ali pa tomaeina, izpelja-val. Španjolci so svoj : toči no gotovo dobili iz romanščine rectius italščine. Z litoslov. tankus- ton k-tuk jc sorodno anglosaks. t h i c c e , dick. Geppa, tržaškoitalijanska beseda. Cratej piše: (Perigrafia dei nomi delle contrade, androne o piazze di Triesto 1835): G op pa in lingua nostrana dicc si un ,,buco (Loch, Grube, staroslov. bokrr,, cavi-tas), in qualche maniera vi entra deli acqua“ slov. žepa, žepno, Loch, Grube, Krater. Coccige, osso sacro. Tanfini pa popisuje obširniše ta del trupla in reče: 1’ osso del pelvi,*) che forma 1’ ultina estremitd della collona verte- *) Pel vi Tanfani popisuje tako-le: ,,pclvi la parte ossea piii bassa del tronco, che chiude inferiormente la cavita deli’ addomc.11 Kolčiea, kolčnica, pa se drži križne kosti. r; \ brale. Iz lat. coxcndix, Hiiftblatt, Hiifthohle, težko, ker bi v italščini morali najti obliko: cossendige ali cossondice, ležej : coccige iz: kolkčica, ali kolč iga, slov. kolk. staroslov. k 1 'j,krr., poples, coxaposterior, tudi lužiikosrb. kokack’i>, podex, glej Gilierding, o srodstvč itd. pag. 201) se zel6 bliža venetsk. coccige. V litovšč. kulszis = k I 'i» k 'h, označuje: Lende. V besedi: coccige je l vokaliziran. Vendar primeri tudi gršk: xoxxv^. Sorgetho, Termino »greste, soverscio, die griinc umgeackerte Saat, si dicano le biade, clie non producono spiga, torej neklasasto osiljo, kakor je proso, ber, koruza, zato Venetčan koruzo imenuje: s o r g o t u r c o, in proso: sorgorosto. Venetsko besedo je Linee porabil za botanički terminus; in proso imenuje: holcbus Sorghum. Sorg-hum, S org h e to pa je iz: sorko, toda se vjema z litovskim: sora, proso, in grškolat. Holc us, nekaka zel pri Pliniji, nekteri prevajajo: mišje proso, mišji ječmen, slov. serka, nekaka z61, sirka, Mohrhirse. Da je uže proso po severni Evropi v stari dobi rastlo, vidimo iz Aelijana (V. II. o, 39.), kteri piše, da Sarmati ob prosu tako živijo, kakor Atenčani ob smokvah. Tudi prebivalci planin ilirskega primorja so živeli ob prosu (Strab. 7, 5, 4.). Sorka, sora, s e r k a je prvotno moralo označevati nekako travo, zel, ki je bila podobna pr6su. Vlasovje na turščinem storžiči imenuje Vcnetčan : s p e r n a c h i, in ker mu: spernachiar, izraža pomene: scarmigliar, aruffare, zerzausen, krausig machen, ter prvotni pomen besede: spernachi mora izražati: koštravost, razkrišpanost, razkodranost, in v srbščini še nahajamo: perjati, Flachs zupfen, zausen, rupfen, dalje: nudo capite fugere, toda z raz ko št rani m i vlasi bežati, tudi: p e r u-ljati, rupfen, p er a j a, die Borsten am lliickgrat des Sehvveines, Peraica, Flacnsraufe; s v besedi: spernachi je prostethieen.*) Uže sem omenil, da zrno orehovo Venetčan imenuje: gheriglio, in sem izvajal to besedo iz korenike: gr, in stavil = zrl n o s prvotnim g. Gheriglio jo lahko iz: gvino nastalo, ker Venetčan glasnik n rad spreminja v l, na priliko: a^zana, pa/tano, močtone, Palermo = anzana, pantano, montone iz gršk. Panormos; toda jo glasnik i v besedi vlezel zaradi sledečega I ‘5 . Tudi v *) Gotovo iz them. p er tudi bulg. perči, capilli, srbsk. p e v čin, Haarzopf. Litovsk. s par n as, Fittig, Flosse, menda je tudi z besedo: spernachi v kakej zavezi, ker sp a mas označuje: das flatternde, žuvis sparil as, Flossfeder. Venetčan z besedo: spernachi tudi označuje strašilo, ki se v proso postavi za odvračanje ptičev. Tako strašilo je narejeno iz cunj in perja, katero ferfoli in se sem in tje maja, toda sparnachi, spernachi die flossigeu, fedrigen, fliegenden m se sine staviti k litov. sp a mas, Fittig, Flosse. litovščini še nahajamo prvotni ,Skytika,,D z i c w i t z a war (pri lužičkih Srbih) eine schone junge Knenje (kneginja), dio mit der Zylba (einem Geschoss — stfilba,) bewaftnet in den Waldern umherstreift: die schonsten Jagdhunde begleiten sie. Sie jagt auch in mondhellen Nachten.“ Slovanski letopisci so jo jednačili Dijani. (Obširniše Safarik Starožit. 1., pag. 619, 622, 625, 653 in Hanuscii. Myth. 280.). Ako je slov. punca, puca iz ital. pulcella, in to iz lat. puli us, kakor Miklošič, opiraje se na Dieza, trdi, ter je pulcella nastalo iz: pulicillus, (them. pulicus); a, je-li mogoče punca, puca iz pulica, pulicilla stvariti, ne verjamem. Slovenec imenuje: Augapfel: punčico, kakor gršk: Kovor/ v pomenu Madchen, in Augapfel, in to pozna-menovanjc je gotovo stareje, nego čas, v kterem bi Slovenec mogel izvedeti za italij. pulcella. Tudi pomen: Saamenhiilse, Saa-menkapsel, ima beseda: punčica. Salmo, Salar. T6 ribe omenja P1 i ni j Hist. Nat. IX., c. 18. s. 32 „in Aqui- tania salmo fluviatilis marinis omnibus praefertur" in XXXII. c. 11. — „ut nocturnis per lacum discursibus rapacissimi salares m consanguineas agantur insidias." Salmo se sploh prevaja v: Lacbs, Salm, salar pa: junger Lachs, po družili: Forelle. Te ribe tudi omenja Ausonij (živel 1. 395 po Krist.) in pravi, da je fari o, Lachsforelle „ambiguus ambormu medio“ (Mos. 129 seq.), in da je salar: purpureis stellatus tergora guttis, (Ibid. 88). Riba po nemškem: Lacbs, litov. lašiš, rusk. 1 o s o s imenovana, je doma v severnih morjih, iz katerih plava v reke, posebno v Rčn. Ako Plinij trdi, da ga posebno v Akvitaniji čislajo, je tje prišel iz severnih morij. Galska provincija Akvitanija je ležala na zapadu ob atlanskem morji, je na jugu mejašila na Pireneje, na severu pa segala do reke Ligre (Loire). Ker so Akvitanci bili po obrazih in jeziku Ibercem podobni, (Strabo 4, Humboldt. Uber die Urb. Hisp. str. 92), jo Diefen-bach mislil, da ste imeni: Salmo in: Salar iberskega početka, vendar ker ta riba nima v Akvitaniji prvotne domovine, gotovo tudi ni v Akvitaniji dobila imena. Preje je vtegnilo ime od a r-morskih Venetov priti k Akvitancem. čudovito je vsekako, da nahajamo ime pri nilrodu, ki je ob severnem morji stanoval, in sicer pri starih Prusih, sorodnicih Lit-voslovanov, pri njih se veli riba: salmo thymallus : s z a 1 w i s , litovsk. szahvas. Zm^na glasnikov v in m je mogoča. Korotanski Sloveni tudi ribo: salmo fario, Lachsfoi-elle imenujejo: slavik, in ime je prešlo tudi v jezik Nemcev, ki so staroslovansko Karantanijo zasedli, v obliki: Salmling, Salbling. Slov. som ima drug tliema, in se nema jednačiti sč : s a 1 m o. Čudovito je, da Sloveni r<5d salrna, — S a l rn o liuho, — poznamenujajo z imenom iz istega them. sulec ali solač, in menda se s tema imenoma vjema lat. Silurus, som, o katerem Juvenal pripoveduje, da je najukusniša riba reke Donave. Ime se je vtegnilo glasiti: Salur ali Sulur, in se je po preseljevanji skazilo. Litoslovanski jezik*nam daje tudi umno razlago imen rib : Sal -rflo, Salar, šalvaš, Sul ec, Sol ač, Silur. Tliema: sar-sal označuje: svitcl, siv, in iz teh korenov imamo starostov, ser-otri,, Xtvxog, gliinzend, litovsk. širm-as, šir-v-as, apfelgrau, srbsk. slav, siv, ruski: solo vij, isabclltarben; po barvi svetli so nastale besede litov. šarma — šalma, Reif, slov. slana, iz prvotnega: salna, srb. solja, babje pšeno, die Graupeln, in pa: bjelutak, Quarz, češk. posaleti, pobeliti itd. Salmo — Saler, šalvaš sulec, solač, sal ni k so tedaj svitlosivc ribe. Venctčan ga imenuje : salamon, Italijan: sermone, in je im6 prejel iz tujine, kakor tudi ribo dobiva od ondod ,,salato in barili“. — V keltščini se: salmo fario veli: breac,*) tedaj salmo tudi ni keltskega početka. Lispio, saver da lispio, nach Schimmel riechen. Tu imamo z besedo s premaknjenimi črkami opraviti: Lispio je gotovo nastalo iz: pe-lesio, pelisio, slov. plesen, litov. peleszei. Venetčani so hudo zdelali besede. Tako so iz lat. publica v 9. stoletji napra viti: pluvega, pozneje piovega, potestas publica, iz: ranun colo, pa:'naroncolo. Latinščina ne pozna slične besede, in gršk. Uottos,’, ima pomen: glatt, mager, abgerieben. Sparanga, skaženo iz: s pr a n ga, Kiegel, Querholz, staroslov. pr^g-lo, nalili, Falle, Schlingc, korenika preg, springen, uže tudi v latinšč. srednjega veka znano, staroslov. prijž- iti, rrhilmthu, sich verrucken, nachlassen. Razve starogrm. korenika: pr en g — spreng — s p ring ni drugod znana; litovsk. sprug-ti davonspringen, ent-laufen. Sguarzdr, beri: skvarčar, tudi v italšč. pismeno sprejeto: squarcciare, lacerare, mettere in pezzi, in Stlicke zerreissen. V jedini slovan-ščini nahajam slični pomen, slov. s k vrč-iti, zerbiegen, tudi v srbščini skvrčiti, zgrčiti, staroslov. slkvrič-iti, comprimere. Ker se odeja, ki se iz postelje vzame, vkup stisne, je v venetščini *) Breac označuje: sivosvotli, (Dicfenbach, Orig. Eur. 268), in je sorodno s slovanek. berg-berz, primeri članek: B i s a t o. obviknol tudi pomen: squarchiar, beri: skvarči ar, levare il coperchio; in ta izraz nam pričuje, da je tudi v venetščini bil prvotni pomen besede: spuarchiar, squarzar, bicgen, zusammen-driicken, in ker upognjenje in stianjenje prouzročuje lomljenje in trganje, se je izobrazil lebko pomen: squarcio, Riss, Bruch, s q u a r q u o j o , ein alter Krtippel, bomo confractus, eompressus. Iz tega tliem. tudi venetskoital. squarcina, Sabel, proprie: lace-rans. V slovanščini še tudi nahajamo koreniko s k vrl k, česk. skvrč-eti, prasseln, srb, skvrknuti, knurren; slov. čvrk-niti, c vrč ati, mi pa smo uže pri druzih besedah se prepričali, da se pomeni: krachen in reissen, vjemajo, px-iraeri lat. frangere, bre-chen, fragor, Gekrach, slov. počiti, pokati, ki’achen in reis-sen, spalten, brechen. Diezova razlaga iz: ex-quartare, vierthei-len, me ne more prepričati. Sguero, piceolo cantiere, kleine Schiffswerfte, estensione di luogo, dove si tabbricano le barclie. Squero je iz: squelo, in se vjema se slov. s ko la, holzernes Geriist am Sattel, srb. skele, (plur.) Bau-geriist. Miklošič in Vuk imata besedo za tujko, in sicer lat. scala, katero besedo nahajamo v staroslov., ruščini in srbščini. Ali Ve-netčan razločuje: scala, TVeppe, Stiege, Leiter, Hafen, Niederlage, in: squero; — in squerariol, mu je: costruttorc di barche, tedaj jaz ne bi: squero in scala za jedno isto imel. Jaz mislim, da je korenika kal, erhebon, hervorragen, litov. kel-iu, kelti, ktere: kalnas, brog, slov. v imenih gora: Kal, sivi Kal, črni Kal na Kranjskem in Štajerskem, tudi: Ca v n ime gore iz: Kal n, sem spada, iz tega them. tudi čel-o itd. Tudi lat. scala ne pu-zna pomena: Baugex-iist, Schiffswerfte, Stapel. Cere, yoee di gergo, che valle mani. Znamenita beseda! V sansk. imamo: kara, manus, v litovščini: kairč, manus sinistra. Grško manus, Bopp neče sansk. kara jednačiti, tudi bi iz gršk. ffi(i ne bi moglo: cere nastati.*) Cere (plur.) je tedaj pravenetska beseda. Bopp pravi, da je koren, besede: kar d,-kr, facere, agere, tedaj: kara taciens. Geitler (Slovansk. Kmen. na U filolog, list. 1876 pag, 109), k tej koreniki stavlja litov. kerovati, in slovansk. o-čar-ovati = udelati, primeri: Ficlc (Vergl. Worterb. 3. izdanje 41.). Primeri tudi slov. Černe, manubrium, in lužičkosrb: Kor-š, K o r - c h, linke Iland. Scalmus, scarmo. Ijatinska beseda: scalmus, Ruder, liuderpflock, metaf. Schiff, Kahn; „nulhun scalmum vidit," er sah keinen Kahn, ni izvirno *) Gršk: ^ in tuji h venetše. spreminja v g, na priliko: Girolamo, Hieronymus, gan z a r = handžar, tako bi tudi iz : %ei(> mogli najti: gaire, ali gere. latinska, dasiravno jo Ciceron rabi. Beseda jc gršk. nzidjirij, PHock, an deri das Ruder gebunden \vird. Italijansko: scarmo se ne razločuje od grškolatinskega, in ima isti pomen, takisto venetsko: schermo, caviglia a cui vien legato il remo in nn batello. Korenika rrenda bode: skal — s kar (rrxni.Xoj), behacken. Jaz venetske besede: schermo nimam za slovansko, a trdim, da se se temi grikoitalskimi besedami vjema slov. krma, gubernaculum. Koreniko: krm*) v pomenu: scindere, schneiden, je postavil bistroumni Miklošič za besedo: kremv in kroma, dopušča jo tudi: krma; bndi si, da je krma: der behackte, okrnjeno deblo ali drevo, ki se je vzelo za veslo, ali pa, ker vocl6 prerezuje.**) Tudi Litvan veslo imenuje: irkljas, in irti mu jc veslati, irti pa izvirno ob-značuje: rezati, in se vjema se slov. o riti, ablosen, trennen, ab-kollcrn = abschneiden, in z besedo: orati, — ar ar e, kar tudi druga ni, kakor prerezavanje zemlje, zato ruski: ormo, der Scbnitt, mit dem Pfluge. Isti pomen rezanja, orenja sodržuje lat. remus, o čemur je obširno pisano v Kuhnovi Zeitsch. XXI. 17(3. Tako rešim venetskoitalsko : c i ur m a — zurma, ker grkoital. oblike so: rrxcdfio — scarmo schermo,***) in Diezova primera (W8rt»rb. I., 130), gršk. xšhv. avus, rusk: dja-dja, Oheim, litov. do-das, Oheim, do do-ua-s, Vottor, iz jedne korenike. (Glej Curtius Gruudz, Nro. 307.310.) 7. Un certo mogieta; quellapoca acqua,che si vede in alcuna grotta quasi sudare dalla terra e simili, zatorej muzeja m užefia voda, mozga. 8. M o g i o adjekt. molle, asperso d’a cqua, bagnato d’ a e q u a. 9. M o g i o de la terra, quel bagnamento, o umiditil cagionata dalla pioggia nella terra , zatorej m u ž a. Kakor se čestiti čitatelj takoj prepriča, imamo v besedi: mogia isti thema, katerega nahajamo v besedi slov. maža, dalje v besedah: mz-eti, stillare, m u z - 61 i, idem, m e ž e v e h, mezgec,mezgecast, = inogio, sehlaff, weieh, proprie: saftig, suocosus, rotzig. Ta thema se zatorej vjema z gršk: harnen, pissen, srbsk. miž-ati, idem, sansk. meh-fimi, iz: m e g h a mi, mingo unde: /lo/j-eviu. Iz tega je anglosaks. meig-il, raacula, got. niaihs-tus, the mist, der Mist, litov. miž-u, mingo, armensk. m e g, nubes, m e z, urina, mižel, mingere, zend. maez-a, gorenje-srb. (luž.) mih-ol-ic, wie feiner Nebel herabfallen, poljski m igo (5, Thauwetter, anglosaks. migan, mige, umnebelter Luft-kreis, lat. mingo, in: mejo iz: mighio, harnen, pissen, latvijsk. ttez-nat, mingere. V vseh teh them. je sodržan pomen: vode, mokrote, ali v tolikih soglasnih pomenili besede nikjer ne nahajamo, kakor v venetščini in slovanščini, tukaj so pomeni: mogiana in rauža — mužana jednaki, dalje v obeli jezikih je se ohranjen pomen inznja, mezenja, stillationis. V venetščini in slovenščini se je ohranil pomen vode in polivanja z vodo, a grščina pozna le pomene: megla in pisanje, lat. jedini pomen pisanja, sansk. pomene: deža, megle inpišanja, germanski jezici pomene: nebula in mingere, fimus, venetšč. in slov. tudi pomene: amollare, befeuchten, nassmachen, im\Vasser enveichen. Da ni venetsk. m o g i a iz: m o g 1 i a in jednoisto z besedo : molle, weich, pričujejo venetske besede: molegato, molliehioso, floscio, m o 1 e n o s o, idem, m o 1 e n t e, molle, debole, fiacco, m o 1 e s i n, morbido, soffice, in da je v besedi: mogia, glasnik g koreničen, pričuje italij. iz venetšč. sprejeto: di-moj-are , aufthauen, die VVit-sclie einvveiehen, ker italšč. je vse take besede, katere je iz venet-ščine sprejela, in v kterih je glasnik g koreničen, spremenila v: j, tako: troja iz: t rogi a, traga, Zuchtsau, baj a iz:bagia, soja iz: sogia, s a j a iz s a g i a itd. Prvotni pomen tiiem. mag je: effun-dere, venetska zemlja je polna virov in muž , leliko je torej ob-viknol iz tega them. pomen vode in dejanj v vodi. Rer venetšč. glasnik u spreminja v o, kakor italšč., se je mogia nekdaj glasilo: mu g i a, in to je prvotna oblika besede: muž a. Cerfuglio, eiocco di capelli disordinati. Obračajmo besedo, kakor hočemo, najnaravniše se da iz slov. razložiti. Videli smo uže na mnogih primerih, da venetščina glasnik, s iz početka spreminja v: c, tako Letopis 1877. IV. 4 govori: cigno — segno, signum, glasnik h pa spreminja v:/, dobimo zatorej obliko: serhuglio, in ta izraža v istini pomen: capelli disordinati, slov. srhljiv, hispidus, srh horror, poljski sz er eh la, lana hispida, sr Sati, hispidum osse, zatorej srhulj, srhasti — sršasti vlasi; primeri tudi slov. crfrati, zausen, raz-crfran, zerzaust, e r f r a v eo, Krauskopf, kar je tudi iz: srhrati, ker tudi slov. glasnik s rada spreminja v c, primeri: cvreti, cvrtje, za: svreti, svretje, cmereka za smereka, macesen (rusk. sosen), kocmo-vec za kosmovec, Moos, lirv. cifrati, nacifran itd. Venetsko, tudi pismeno italij. ciocco je bilo uže vtretji rezpravirazloženo. (videLetop. 1876. str. 57 in 58). Naj se še pridene tudi srb : k u č i n e iz : k o 1 č - i n e. Tudi Diezjeizpoznal, da: ciocco ni italij. beseda, samo da jo je primerjal nemšlc. S c li o c k, vendar nemšk. Schock, ne označuje tega, kar ciocco, iu nemšk: sc h so piše italij. sploh seli, na primer: s c h i a t ta iz : s c h 1 e c h t — g e - s c h 1 e c h t. Glasnik h rada italij. tudi izpehuje, zato nahajamo v venetšč. suta, aridita, Trocken-heit iz: suliota. Zupon, tudi v obliki: zipon, ker venetšč. glasnik u rada slabi v i, italij. iz venetšč. gi up po ne. Miklošič ima to besedo za tujko. Predno njen pomen razložimo, poglejmo, kako Boerio to oblačilo opisuje: Abito, che non s’usa fra noi da gran tempo , benchč ce ne sia rimasta e conusciuta la voce. Quest’abito era stretto, eorto e senza bavero (Kragen , koler); coupriva il busto , e vi allaccia vano le calze e i calzoni. Ora il termine vernacolo vale pervelada (Hiille) di pano greve, che sia atto a ben riparare la peraona dal fredo e dal venlo. Besedo nahajamo v cerkvenoslov. župa, vestis , v rusč. župun't,v malorusč, župan, litov. župonas, samo Slovenci tega imena ne poznajo, ker: zobun, zobunec ne spada sem. Prešla jo beseda v franc, j up o n, v lat. brednjega veka, kder glasnik ž nahajamo po franc, pisanega: j upa, zato stare listine tudi imajo: j upani — župani, ime glavarjev žup. Beseda: zupon se ima iz iste korenike razlagati, iz ktere staroslov. žup iste, sepulerum, poljsk. župa, salis fodina, sansk. gopa, gršk. yonri specus , sansk gfipti, carcer, in ta je sansk. g up, tegere, custodire, servare, tueri litov.: g 6 p t i, naravno po-znamenovanje za oblačilo (primeri: toga iz: t c ge rej in za grob, dupljo, in slično. Drugo koreniko im d beseda: župa, regio , Gau, Ge- meinde, Gcmeindecongress; in sicer sansk. g up h, serere, neetere, componere, tedaj ž u p a, die Verbundene, analog, besedam: srenja, comunitas, rusk. vataga in ar tel j, dalje lat. pagus. Iz župa, regio je: župan, praefectus regionis, in: župnik. Tretji pomen korenike g up je: urere, in iz te se je ohranilo v srb. ž u p a, terra aprica, in : župan, calidus, topei, menda tudi staroslov.: župelbci,, župelica xccv&agog, scarabaeus. po goreči barvi. Slov. župnica, pratum silvae adjacens, tudi: župnik, pa izvirno poznamenuje kraje, kder so mrliče sežigali, in ker so ti kraji sploh bili na travnikih pod kako hosto , jo obviknol zgorej omenjeni pomen. Najčešče so pri župnicah in župnikih mogile in godile, nasipi zemlje, pod katere so zakopali s pepelom napolnjene žare (Urnen). Meni je več krajev znanih , kder se imena župniki gomile združena nahajajo, na katerih se Se poznajo kopki (Tod-tenhiigel.). Hrvsrb. zobun — zubun — zubunac je prišel iz Italije, kder so venetskoslov. župan skazili v : giobbone, taeili skažen-eev smo mnogo dobili nazaj. Polabski rilovani so morali besedo se na prvi glasovski stopnji rabiti in govoriti: gupa, gupan, ker le iz te oblike so zamogli nastati srednjegorenjenemšk : gippe, juppe, katere so sopet k Slovencem kot nemški skopljenci prišli v obliki: jopa — jopič, j upa, jupič, sicer se tudi v slovanskih narečjih g, j in ž čredajo , primeri litov. gentaras in rusk. j a n t a r, srb. J uriti in : ž u r i t i, staročeski j a d n y, novo-česk. ž d d n y. Severnonemšč. posebno prusč. pa še dendenešnji glasnik g izgovarja kot j — Jott = Gott,=jut = gut, J a b e = G a b e, jate n = gaten; in v nekterih sredovečnih lat. pisanih listinah se je glasnik g rabil za j, in tudi v pravopisi; češkem srednjega veka je g veljai za: j. Gemursa, Gemo. Plini j rabi jedini to besedo v pomenu: Auswuohs zwischen uen Zehen, Leichdorn, Hiihnerauge, kakor nemški leksikografi besedo tolmačijo. Uže sutiks: ursa je nenavaden, in latinščini neznan. Ako stav besedi dvasulilcsa: u r-fsa, bi ja v slov, našli: g e m bi vtegnilo se vjernati s slov.: ž h m — žfcrufj , comprimo, tako da bi bila: gemursa, ix(ov(>fin ex compressione, ein durch ■Druck erzeugter Auswuchs. Venetščina pozna besedo: gemo — g e m o t o, filo avvalto soprapezzuolini di cartone, niti, namotane na košček papirja. Boerio misli, da je : gemo nastalo iz lat. g lom us, a to izgovarja Venetčan in Italijan prav pravilno : gliiomo. Gemo se zelo bliža rusk. žom, gnet, maloruslc. žmut, Bund, ž e m- 11 u t, tiskat, gnesti, slov. ž i, m e k, ž m o k, ž m o k 1 (Janež, ž m o-k 1 i č) der Knodel, staroslov.: go m-ulj a, eine geknettete Masse česk. hom-ole, Klumpen. Tudi Curtius (Grundzilg. pag. 110, 165) stavi gemursa h koreniki: g e m. Iz tega themata sem uže razložil: go m e n a, g o m o n a, g u-o* i n a (glej Letop. 1876 pag. 54), Ankerthau. Diez ne v6 besede g o m e n a, razložiti, in dvomi, ali je arabsk — algommal, kakor, Muratori misli. Garnela, italij. g e m c 11 a, *) Term. Marin, oatirio
  • : p ut ris, putredo itd. Puta se vjema s slovenskim in hrv. Puca, Madchen, Korotansko z nazalizmom: punca, thema je: P ut, sufiks pa: Bli;a, kakor v besedah: icii,a, eine kleine Wanne, BpiBBua, furiculus OliMja, ovis, ti.ko da bi mogli pisati: nHTl>lja, n8HTi.ua. Ta suf. je žensk, srednjega spola pa: I>U,E, primeri: CFBfl-tiiE. V sansk. označuje: putt, exignum esse, klein, gering, winzig, unansehnlich. V jedini srbščini, kolikor sem dosle zaslediti mogel, nahajam: put-ašce (diminitiv, stvarjen kakor: srd-ašce) pečka, acinus, der Kern von der Weinbcere, dalje: muha, das Korn an der Biichse, plural. n,yn,E genetiv: putaca, tedaj se je tudi v srbšč. glasnik t stopil s sufiksnim glasnikom. P u t a š c e, puce, tedaj izraža: minceno, drobno reč, kar tudi v istini sta pečka in zrno na puški. Zaradi drobnosti tudi Slovenec s besedo: punčica označuje: die Samrnenhitlse, tudi: Augapfel, — po istem nazoru, kakor Grk z besedo xovqt), dekle, in Augapfel, inVenetčan: putina del ochio in Latin s besedo: p u p il 1 a, kleines Miidchen, in Augapfel.*) S poveličalnim sutiksom : ana, o n a, je Venetčanu: putana, p uto n a persona rigegliosa, cine dreiste, tippig ge\vaehseno Maid, iz tega pomena: putana, meretrice. Slovenslc: p uti c a, tedaj nima nič opraviti z latitalsk, p ul celi a. Sansk, putt, tudi označuje: vacuum essc, in menda iz tega them, slov. putan, Kropf vom Gefliigel, ako ne iz: putay:imi, amplector, tedaj putan, der gefaltete. Grudo. G r a d o je bilo imenitno mesto Venetov. Ker smo se prepričali, da so Venetčani one besede, v kterih je nastopila metath. ali Sva-rabhakti, kakor sedaj se imenuje, izgovarjali kot: ar-al, er-cl, tedaj ne moremo imena: G rado — gradi, murus, sepes etc. staviti, ker morali bi najti obliko: Gardi. Ker tudi lat. g radii s ni prikladno za razlago venetskega imena, ne ostane druga, nego postaviti staroslov. gradi, ki označuje: fulmen, tempestas, grando, Blitz, stiirmisches Wetter, Ungewitter, Ilagel. Tudi gršk. (halog, gleba, agger, massa, stai’oslov. pisatelji izražajo z besedo: igr a dl. Prvotni pomen je: rauschen, brausen, sansk. hradami, z: ghradtimi, tono. Ker je v morskem otoku mesto: G r a d o na pečevnati massi stalo, je poznamenovanje prav naravno. Označevalo bi tedaj isto, kar nemško: Bremen, Stadt, wo die Meeres-wellcn brausen, ali pa: die auf einem Felsenklumpen liegende Stadt. Grad, murus, hortus, sepes, izgovarja Venetčan: zardin = lat. hortus, litov. garda s, staronord. gardhr, rusk. gor odi, po-labskoslov. gor d. Sagena. To besedo rabijo venetski letopisci pogostem za poznamenovanje bark posebnega stroja. Vendar se mi dozdeva, da je beseda staro-hrvatska, ker te barke Konstantin Porphyrog. dvakrat omenja, in sicer prvikrat, ko pripovedu je, da je nekov Martin prišel k Hrvatom in je h krščanstvu spreobrnil. Njegovi nauki so toliko pomagali, da *) Uže spredaj se je omenilo mesto: Pucinum, kder se je po Strabonu boginja ajtolski Artemidi slična častila. Denašnji dan se isto mesto veli: D e v i n — P u e i n. Z latinsko: putilus, p utam en so vjema staroslov. pišt-ri-enie iz: plt-j-ri-enie, deeorticatio, in pbšti-ka, iz: pbt-j-ka, pečka, in slat. putare, meincn, pa staroslov. pl-štuj^ iz: p L t - j - u j t), , opinor. niso Hrvatje več svojimi sagenami in konturami hodili po morji plenit (glej Konst, Porph. Opp. III., 149. seq. ed. Bon.) Dalje pripoveduje, ka so Hrvatje pod svojim vrhovnim Banom Basilom se tako ojačili, da so mogli v boj 100.000 pešcev, 60.000 jezdecev in 80 sagen postaviti, in da je na jedni teli bark bilo 80 mož. Iz kontur se je izobrazilo venetsko ime ladije: gondola, kar je uže Banduri izpoznal, in sem tudi jaz v prvi razpravi pomen te besde razložil. Kaj pomenja sag e n a, ne včm, grška ta beseda ni; v grščini sicer nahajamo besedo: (rajr/vt], Zugnetz, ali mnogo filologov trdi, da je latinska, v latinščiui pa jo le nahajamo pri pisateljih kasneje dobe, najčešče pri pesnikih, kakor pri Pa-kil vij i in družili. Čudovito je, da se je v litovščini ohranilo slično im6: žagynis, žagyns, Flotte, žagini budavoti, eine Flotte erbauen, (glej Kurschat L. W. sub voce Flotte). Ako žagynis ni litovska beseda, so jo morali od nekega sosednega slovanskega plemena izposoditi, ker z Grrki so težko v dotiko prišli zavoljo svoje oddaljene lege, in v stari grščini tudi ne nahajamo besede: sag e na v pomenu barke. Ono štango, s ktero pomaga ladijar veslo ravnati in gibati, imenuje Venetčan: ribola — ,,lungo pezzo di legno, che serve per maneggiare e regolare il timone delle barche.“ Ker ve-netčina glasnik : v rada spremenja v h, primeri: bolpe — volpe, bampada = vampada, čorbo — curvo, je vtegnilo : ribola iz: rivola nastati, in naravniše razlage no najdemo, kakor iz slovenskega, tudi srbsk. rivati, schieben, drangen, stossen, saj tudi Rus ima iz istega tliem. poznamenovanje za veslo: rulj. Due bozzeli semplicemente stabiliti ciascuno a lin bordo della nave, in cui passando il fornello del timone servono a far che 1’ agghiaccio s’ accosti ali' uno od ali' altro bordo — pa imenuje Venetčan: braghe del timon. Naj se mi ne zameri, da še enkrat to besedo pretresam. Pravenetska je gotovo, ker v nobenem jeziku ni tako živa, in se ne rabi za toliko raznih poznamenovatij, ki označujejo: vezanje, pasanje, oklepanje, vitje itd. tako: braga, stoffa, die Spange, Klainmer, dalje sospensorio, Bruchband, strac-cale, Schwanzriemen, contraforte, Kiogel, ealzuolo, Schithzivinge am Stock, dalje: cavo, kab, Schiffscil, bragoto stropo, Band, Strick, in: braghe, Beinkleid. V italšč. so znani v obliki: b rac h e le trije pomeni: bratih e, Hosen, Tauwerk in b rac hi er e, Bruchband. Tudi v staro-gorenjenem. brouch, Giirtel v besedi: dieeh-brouch, Hiift-gurtel, braucha, Hose in rusk: brukv, Schiffshose. Beseda tedaj ni izključivo keltska, temuč občna vlaatnina evropskih indo-germanskih ndrodov, in kerkeltšč., italšč., germ. in slovanšč. imajo glasnik: c, ch, cc, ch-k, tedaj je thema: brak, in oblike: braga — braglie etc. so. venecijanizmi. Ruski: brage, kanati, vrvi, s katerimi pripašajo ladje, so tedaj iz venetščine, kakor tudi slov. bregeše, breguše. Staroslov. ima: bračina, bračin'j>, vestis serica, roraunšč. bričil, cingulum, brri>činariu, Hosenriemen. Moram tedaj zaverči koreniko: barg — b r a g, in postaviti: brk — brak, in ta je morala označevati: pasati, vezati, oklepati, viti, vrteti, in menda srb. brkati, miscere, turbare je uže metaforičen pomen prvotnega: cingere, viere, in staroslov. biT.ČLki, svdvla, Anzug, Kleid, utegne h istega them. biti, kakor: bracca in bra čina, in označevati obleko, ki se okoli trupla ovije, opaše, priveže, omota; tudi staroslov brri>čr>hT> n).6mfiog cincinni, srb. brk, slov. brke, cineinnus barbae. ne označuje druzega, nego: Haarbund, zafrknjen, zavit konec brade, menda tudi staroslov: bračiti, uxorem ducere, brak'1>, connubium ni druga, nego vezanje moža in žene, ker iz berfj, kakor Curtius misli, to besede ne moremo razlagati zaradi koreničnega: k. Srbsk. brčiti, »peichen, radiare bi vtegnilo iz istega them. biti, ker tudi brčenje je vrtenje, vitje, oklepanje. Jeli je iz tega them. tudi srb. brače (plur.) vinske droži, česk, poljsk. breč-k a, Maisehe ne upam razsoditi, gotovo pa se vjema srednjelat. bracus, venetsk: brago iz: braco, tango, poltiglia, Kot, Brei, iz kterega them. je venetsk: bragag na = brskanja, ein Kotnetz. V novokeltskih narečjih: bra-chan, putredo, fermented liquor, kvašena tekočina. Iz brago je tudi lat. srednjega veka: bracum za: bragium, lutum (Diez. 66. vox. Brago.), Kvašenje in vretje je vrtenje, zato ne bi neumno bilo tudi v besedah : brače, brečka etc. iskati jednake korenike. Tudi poznamenovanja za kvašenje, vretje se vjemajo s pozname-novanji za blato. Tako slov. drože, litovsk. dragias, staronord. dr e gg, faex, fermentum, v nemščini pa uže pomen: blata. Žito, z iti no, zitello, Knabe, žita, zitella, Miidchon. Jaz v italšč. ne nahajam them., ki bi bil prikladen za razlago te besede. Iz zittare, stili sein, schweigen, gotovo ni, ker otroci radi žlnbrajo, zittare je popačeno iz: quietare, cit ar e, vorladen, anfiihren, beibringen, antreiben tudi ne gre, ravno tako nc iz onega them., iz kterega je: cittii, Stadt, Biirgerreclit, zato trdim, daje sito skaženo iz: d Ste, diete, česk.: dite. Di italšč. spreminja v: gi, venetšč. zi, primeri ital. giorno, venetsk. zorno iz: diurnus. Tudi Srb dj spremeni v di- in govori: džijete, d žete, infans, staroslov. dčte, dčtina, infans, fem. amthn, liberi novoslov. deca. V besedi: j^TTiHa najdemo is'i sufiks: rI.ll,a, kakor v besedah : puca, kaca, srce itd. Jezikoslovci besedo: dčte razlagajo iz: dhe, lac tare, sorodno lat. fello, filius, latvijsk. de Is, slu, tedaj dete = dojenec, der Silugling. Diez v besedi žito, isč« sorodnost s: teta, roamilla in pravi, da je ,,ein Kosewort“ (?) Tresso, adjectiv, travolto, vorkehrt,, schief, quer, slov. tros a o, verkehrt, (Janež.) tresso, piulo, Pflock, legno da basso delle seggiole (Hessel) o simili; un de legni che tengono unite le scranne (Gerichtsstuhl), torej == Qu er ho lz — Querpflock; tress A, scorciatoia, ab-gekiirzter Weg, — tedaj Querweg, t res s ar, scarnellare, tres-seta — do tresseti, due brevi linee parallele o simili. Mi bi tedaj v slovenskovenetski besedi: tresso — tres našli obliko besede: kres'*) — čres, staroslov. čržsT>, in kres je iz: tres nastalo. Zmena glasnikov t in k se v slovenskih jezicih pogostem nahaja primeri hrv. krnica za tmica, poklam za potlam, slovašk. vakši, tudi slovensk. mestu pravilnega: vetši, slovašk. kuvik, česk. tli vik, primeri tudi slov. črešnja, srb. trešnja. Tres —čres pa se vjema z lat. trans sanks. tiraš. Lat. trans ima nasalca kakor lat. e n s i s = sansk.a s i s. Vse venetske besede, ki so iz prepoz. tres stvarjene, izražajo povprečno dejanje. Daljne študije prepuščam mojstrom slov. filologi je Janežič ima tudi verb. tresti, irren, tedaj schief, quer, verkehrt gehen, handeln. Iz: tres je staroslov. tresni>, litovsk. tresa, fimbria, tedaj povprečni traki, povprečne proge, povprečnice. Schena, tudi v pismeno ital. sprejeto, dorso, nell’ uomo la part.e deretana dalle spalle alla cintura, nel rpiadropede dalle spalle alla groppa, ne’ pešci e simili tutta la porte di sopra tra il capo e la coda, Rucken, Riickgrat, schena del coltello, la parte opposta al taglio, Messerrucken, schenal, il di dietro dclle sedic o scanni, a cui s' appogoia la schiena in sedendo, luickenlehne, schena, adjekt. impettito, gerade, aufrecht. To besedo sem priravnaval v sem indogermanskim sličnim besedam, vendar razve slovanšč. v nobenem drugem ne najdeni umne razlage. Ker venetšč. glasnik r rada vokolizuje, ter take vokalizacije tudi smemo v tej besedi iskati in trditi, da schena stoji za sen er n a ali s eh r en a. Hrbet je skrajni del trupla, pri živalih kmast(kan-tig), je prav za prav vzdolž telesa položena os, tedaj je naravno hrbtišče poznamenovati z besedo, katera označuje skrajnost in krnavost. V slovanšč. nahajamo in sicer starosl. skrania, y.ofhaqni, tompora, proprie: Kopfseite, margo capitis, novoslov. skrenje, Kinn, tudi skranja, skranjača, Kinnbacken; česk. skrane, skran, polj. s k ro n, proprie, Gesichtskante, v novokeltskih narečjih in sicer v kymršč. cer n, Kopfseite, Wange, gadelsk. ca ran, vertex capitis,**) brit. cer n, caeumen. Themaje: karu, kr n, scindere, lindere, iz tega slov. kr n, Hauptspitze des Felsengebirges, Gebirgs-kante (Janež.), rusk. k r n a t, k o r n o vat, obrezat, ostrigat, korotit, slov. krnja, Scharte; — Krn, ime visoke rtaste gore na Goriškem. V besedi: skrania, skrenje imamo tedaj metath. obliko, *) Štiraki Slovenci kraj Mure govorijo sploh : kres, mestu: črez. **) Ako Plinijeva: crena lat. ter tudi iz tega thern. ker Vh prestopi v ra, primeri: m r 7> k'[> in mraln,. Iz themata, kam, km, je tudi ime: Kram.cii, to je prebivalec karnov, krnov. Panonski Slovenci ne morejo ni> (nj) izgovarjati, zato j stavijo pred n, in govorč: Krajnc, kakor tudi: strajnski, mestu: stranski., lajnsk mestu: lanBsk, anni praeteriti, vrajnsk, mestu: vraniisk'b, corvinus. Schena — skrna — skrena bi tedaj označevalo krnasto stran trupla. Skranja pa se ne moro staviti k besedi: skrajni, staroslov. kraina, pars extrema, regio slov. krajna, regio, staro-slov. krainr> extremus, kraj, extrema , te besede se imajo izvajati iz korenik: kr a, secare, zato je uže Miklošič omenil: Kranjec male derivant a lcpaž, tedaj tudi Kranbsko ni Mark, Grenzland, temuč zemlja krnov, in ime mesta: Kram., je iz: karnii se tako izobrazilo, kakor vrani,, eorvus, iz : varni, latvij. vam-s, niger. Kran'h je tedaj na k a mu — krnu — kranu — na krnjenem selu stoječe mesto. Diez izvaja schiena, schena, iz althochd. s k i n a, s k e n a, Rohre, Schienbein, tibia, a venetska schena ne označuje: tibia, nego : dorsum, Kiickgrat. *) Chionco, tudi pisano cionco. Ta beseda je vzeta tudi v pismeno italšč. za gekriimmt, gebogen, gebrochen, verstiimmelt. Beseda se je izobrazila iz : cionco. The m a se nahaja v jedini slovanšč. kla^k — k lok, iz tega staroslov. kleč-a ti, claudicare, inclinaro, slov. klencati, sklencati, po-klecati, klek-noti, titubare, vaccilare. Pomen nagnjenja je stvaril poznamenovanje za upognjeno orodje, zato srbsk. k luk-a iz: kl^ka, Hacken, k lakast, gekriimmt, hrv. v slabi obliki: klak-av, rnanu mutilus. Chionco tudi Venetčan rabi za poznamenovanje pijanca, toda proprie : homo titubans, vaccilans. Iz tega them. tudi staro in novosl. kluč-7>, uncus, slov. skl učiti, gekriimmt sein. Poznamenovanja za krivine pa so stvarila izraze za zvitost, primeri analog, staroslov. li^kav, astutus, iz them. ljjk — lok, inflecti, zato tudi iz: kl^k — ki e k — staroslov. k luka, dolus, k luk avl, fallax, srb. dolus.**) Sgura, pezzo longo, che servi per maneggiarc c regolare il timone, isto, kar ribo la (vide ibi!) Tukaj sopet nahajamo prosteth. s, kakor v družili množili venetskih besedah. Themaje: g ur, srb. gurati, stossen, schieben, trudere, guranje, das Stossen. Dosl6 nisem *) Beseda je prišla tudi v franc. eehiiic, in spanj. csquena, Riickgrat. **) Sorodno jc got. k rok, aduncns. island. krokr, uncus, anglo-saks. k r o o k , franc, c r o c. našel v nobenem drugem indogermanskem jeziku them. g ur v pomenu : scliieben, stossen. Kaj pa g ur a slov. ein hockeriges Pferd? Miklošič misli, da • je iz bavarske nemščine: die Gurr, ein schlechtes Pferd, pa ne verjamem, ker gura je grbasta kobila, mi pa nahajamo v srb. Kur a, Ilocker, Buckel, gurav, hockerig, malorusk gura, Buckel, Haufen, v ruskih narečjih gurej, gurij, kup kamenja. Scarsela, ein lederner Geldbeutel, thema: scars, ker: ela je italij. sufiks. S kar s (s je proste tli.) se vjema z malorusk. ččrez, velikorusk. £ e r e s z. V obliki: č e r e si je Svarabh , in č e r e z je nastalo iz prvotnega: kerz — čerz, v litovšč. bržkone iz rušč. cžiara-8las, ein zu gurtender Geldbeutel. Miklošič priravnava poljsko: 11' z o s , Geldgurt, staroslov. t r 6 s T> k t, , lorum, toda mutato k in t kar se v slovanšč. in druzih indoevropsk. jezicih nahaja.*) Chiompo, c i o m p i n , braccio con mano storpiata, cavallo chiompo, di-cese si quello, che nell caminare ed cenclie nello stesso risposo, si appoggia quasi interiamente sulla punta del piede. Uže sem v drugi razpravi to besedo primerjal srb. ki o m pav, klempav, mit herabfallenden Ohren, litovsk. ki um bas, slov. tudi srbsk. k 1 o p a v ,**) kar vse izraža: stolpernd, fallend, hinkend. V litovšč. se nahajamo.- k lup ti, stolpern, fallen vom Pferde, česk. k 1 u-Peti, in veleutnni prof. dr. Geitler je prvi iz them. k 1 u p razložil slov. in srb. kljusa, kljuse, iz: kljupsa, kljupse. V srbščini je še tudi bolj izražen pomen: kljusa, die Falle. Beseda je tudi hranjena v latinščini srednjega veka: cloppus, lahm, in y novokeltskih narečjih se nahaja v kornšč. clof, claudus, menda je ostanek iz jezika armorskih Venetov, ki so se bili v tako ime novani Venedociji na Britanskem naselili. Burelo, Term. marin. Legno tondo, che serve iormare limpiombatura di un cavo coli altro. Okrogel hlod, ki služi za vezanje, kapčenje jedne vrvi z drugo. Uže sem v prvi in drugi razpravi tč besede omenjal, a ker je Patriarchi orodje pomankljivo popisal, sem se obrnil na prijatelja mornarja, kateri mi je pisal, da se z b u r e 1 o m vrvi *) Diez misli, da je scarsela, diminutiv iz: sciarpa, Binde, Giir-tel, ktero besedo smatra za germansko, althd, schcrbe, niederrhoin. schirpe, Tasche, drugi iz scarpsella, vendar sciarpa, ciarpa, Scldeife, Binde se najnaravniše izvaja iz: skarpa, skrpa, krpa. Naj se globleje preiskuje, mene Diezova razlaga ne more uvdriti. **) Sem spada tudi slov. ki op-one-ati, (Janež.) schauckeln, 'vackeln. vežejo in da bi po nemškem venetska beseda: burelo najbolje se tolmačila v: Drehholz, zato Venetčan tudi imenuje: corpi ro-tondi da legno fatti al tornino (Drehen, vrtenje); b ur e ta ali pa: b o r e 1 a. Prvotni pomen je tedaj: vrtenje , das Drehen in nikjer ne nahajam primerniše razlage, nego z rusk. them. b u r, iz lcte-rega : b u r - a v i t, provertyvat, svrlit, drehen, bohren, b u r a v 1 'b , navertok, želobok st. vintovym noskom. Gotovo iz tega them. tudi venetsk. bori a, sod, bulg. bure, srb. collect. b urad, Fiisser in bure, Fass; dalje izrazi za okrogle reči: srb. burav, gross-bauchig, rusk., srb. burača, eine runde lederne Flasche, venetsk. borachia, srb. burgia, Bohrer — Dreher, z nekakim tujim sufiksorn, slovašk. b u r a v i t, aushohlen, ausdrehen, dalje iz tega them. venetsk. b tirata, frullone, Mehlbeutelkasten, b ur a tar, das Mehi durchsieben, im Siebe herumdrehen, v lat. srednjega veka: bultellus, iz buratellus, Mehlsieb, rusk. tudi burit, valit, wal-zen, drehen, zato tudi slepovoža imenuje Venetč. buretello, srb. burnjak, Salamander, lat. oblike reduplic. Fur-fur, Kleie, grsk. ijivpu, riihre um, sansk. bhur, zueken, zappeln, iz tega them. burja, Sturm, der umrlihrende Wind, staronord. byr, veter, burelo je tedaj: vrtelo, primeri še sib. burma, cochlea, Schraube, dovolj pričanj za slovanskost besede. Brandire, schiveben, schwingen, schvvenken, b r a n d a , die flangematte, das schwebende, sich schwingende Beet, letto pensile delle navi, che serve al uso dei marinai, s prostethičnim s'1,'" in po spremeni glasnika: a v t, s b r i n d o 1 a r , penzolare, penzigliare, schweben, hangen. Te besede nikjer drugod ne najdem, nego v litovščini spremeno glasnika: r v l, in sicer v stavku: ,,plauksztis blarido ivirszui buto;“ der Vogel sclrvvebt ober dem liause (glej Kurscliat, Wiirtb. pag. 175. vox. schiveben.). Jaz mislim, da tudi staroslov. bi;;, d tj;, nlavabi, herumirre, herumstreiche, sein spada, kar sodržuje pomene: schiveben, schivirigen, scliwenken, sehvvanken, viseti, majati, zibati se, sem in tje klatiti; in res čudovito je, da je Venetčan ravno tako iz: s brin dolar stvaril: sbrindolona, sgualdrinella, meretrice, kakor Slovan iz: bloditi, scortari, pellicem habere: blij,deica, meretrix. Glasnik l venetšč. rada spremenja v r, primeri : pratea, mesto: platea, sprendore, mesto: splendore. Monet, natura, conno, weibliche Hiille, primeri rusk: monja, Bauch, Unterleib (Dalj s. v.), tudi novogršk: niuni, vulva, cunnus. Sbregar, zerbrechen, got. b r i k a n , lat. frango — fraetum. V latvijšč. se je ohranilo: bralca, fragilis, sansk. bhradž v besedi: giri-bh radž, aus den Bergen hervorbrecheud. ? Bracco, can segugio, can levrir, Spiirhund, v Primorji: b r o k. Ta beseda ni izvirno venetska, tudi ni italska, temuč keltska, jaz jo tukej razložim, da njeno sorodnost z drugo venetsko besedo dokažem. Uže Gregorij Tur. (ex vitis Patrum XII. c. 2), piše, da prebivalci mesta Arverna ,,ursi catulurn" imenujejo: brachio. V novokelt-skili narečjih pa nahajamo, braiene, felis. Uže ta okolščina, da se s to besedo različne živali poznamljajo, pričuje, da Grimmova m Holtzmanova razlaga iz: beračili o (ber, ursus) ni prava, ampak, da se v tej besedi ima iskati pomen barve, zato ima Diefenbach (Orig. europ. i!68) prav, ako bracco razlaga iz ga-delsk. breac, kar označuje: sivo, zmešano, pestro barvo. Da so živali tildi dobile poznamenovanja po barvi, je znano, in tako tudi v novokeltskih jezicih je iz tega them. več živalskih imen, na priliko: breac, lupus, b r e a c 1 a o g h , Hirschkalb, dalje: breac, melles, jazbec, dolenješkotski: b r a i c h i t, skandinavski: brolcig, maculosus. 'l’udi imena rib, gadelsk: breac, salmo fario, kymrsk. brychiad, salmo trutta, brychyll, trutta. Ta beseda se vjema z venetskoitalsko: biso — bigi o, siv, iz ktere je venetsk. bisato, anguilla. Ker v keltskem in germ. jeziku nahajamo oblike: breac— brok — brych, v venetšč. pa oblike: big — b i s, ter to pričuje, da venetsk. biso — bigio, kar je po vokalizaciji ri iz: b i r g i o — b i r z i o*) nastalo, po vsem stoji na slovanski glasovski stopnji. Keltsk. breac in venetsk. brig — ^ r i z odgovarja grkolat. cpXty — flag, in sansk. bhredž. Ker so tudi Kelti slavika (salmo) imenovali po svitlosivi barvi, dobiva naša razlaga imen: salmo — salar še boljše potrdilo. Naj se tukaj še pridene, da tudi v stari slovenščini nahajamo besedo: slav v pomenu siv, in sicer: slavo — očie, glancis oculis. Naj tukaj prilično omenim, da tudi ime ruskega razbojnika: Solo voj, ki se z Ilijo jVluroaicem bojuje, druzega ne označi, nego: sivi, in da je v njem typificirana neka natorna moč, brž ko ne sivi gromslci oblak. Beseda: brak je v raznih oblikah prešla v romanske in tudi getmanske jezike, največ v pomenih: canis venatorius, liciscus, calpar (Schoosshund), vendar izvirno označuje žival — sive barve, sivca. Naj še dodene se slov. breg-noti, leuchten. Magiol, eerino, facellino di cera, (juella lunga e sottil candolleta aggo-mitolata ad uso di lume da tenere in mano, Wachsstockl, namotana sveča, svitek. Thema je mag, krniplen, binden, winden, litovski: m e g - s t i, kniipfen, praes. m a z g - u, mezg u, ker, kakor smo čuli, litovšč. pred: g vriva: z in pred: k, s ali š, latvijski: mazg-s, *) Da jo thema: birg — birz, prikuje litov. borza in ruak. ber e z a, Birke, ki je iz istega tbemata. nodus. Iz tega them. j c tudi: mozolj., staroslov. vibex, žulj, novoslov. pustula, prvotno: nodus, der Knoten. Uže smo slišali, da v venetšč. tudi inagia označuje: i vani delle reti, Maschen, Ringelchen im Netze, in v litovšč. se: megsti tudi rabi v pomenu : Netze stricken. Sorodno je lat. m a c - u 1 a , Masche eines Netzes, iz katere besede se prepričamo, da je thema: ni a g na slov. glasovski stopnji. Tudi v novokeltsk. jezicih je ohranjena ta beseda, in sicer gadaelsk.: mogal, retis macula, kymrsk. magl, Knoten, Masche, maglen, laqueus, franc, maille, die Masehe. Jeli altlid. masca nhd. Masche, sem spada, ne vem, meni se vrinjeni s sumljiv zdi, in bi trdil, da je nemško: masca — Masche, iz litov. izposojen. Ker smo videli, da poznamenovanja za sklede, vrče, ročke, lonce so iz them., ki označujejo: vezati, viti, vrteti,*) ter tudi iz them. mag, kniipfen, binden, winden, venetsk: m a-g i o 1 i c a , sorta di terra cotta ricopertadi smalto, chi serve a far piatti ed ogna altra nianifatura die stoviglic, tedaj : die gewundene, gewalzte Erdart. Po imenu zemlje, iz ktere se dela, po tem ime posode: magiolica. Da je v tej besedi sopet glasnik g koreničen in prvoten, pričuje italij. izgovor: m a i o 1 i c a, ker italšč. venetsk. g med soglasnikoma spreminja v j, primeri: troia iz: trogia, baia iz: bagia, saia iz: sagi a. Giacheta, Boerio misli, da je ta beseda po Italijanskem zdaj sploh znana iz francosk. jaquette, in pristavi: nel dizionario delle voci barbariche di L)u Cange abbiamo jacqueta per una specie di veste, monastica antica. Nel principio del secolo XVIII, chi-amavano i Franeesi Jaquette quell’abitino, ehe portavano i fanciulli fin che si vestivano da donric; ed anche quel saio s en z a maniche, che usavano i contadini. Uže Miklošič je francitalj. j a c qu e - gi a c h o, novonemšk. Jacke primeril k slov. j a n k a, janjka, in mislil, da jc slov. jan k a iz franc. jacque ali iz nemšk. Jacke. Meni sc to nemogoče dozdeva. Ako bi Slovcnci svojo janko iz francos: jaque-giacho bili prejeli, bi gotov izgovarjali: žaka, žan k a, ženka, ravno tako ne bi Nemci rekli: Jacke, temuč: Schake. Jaz trdim, da je janka slovenska beseda in slovensko oblačilo, in da je od Slovenov prišlo k Nemcem,**) Francozom in Italijanom. Oblačilo ae veli: j a n k a , j e n k a, jajnka, jan kara, če je bolj velika;— janki, jenki podobno oblačilo, katero nosijo fantiči, pa se veli: jan kar, je n kar. Janka, Weiberkittel, se je pred 50. leti še obče nosila od slovenskih žen. *) Kuže omejenim: matora, vrat, pinja etc. dodeni še litov. spinta, das Schaff, proprie: gevvunden, gebunden, rusk. o-pan-ica, skleda. **) Slovenšč. je ohranila prvotno obliko: janka, jenka, nernsk. Jacke je iz gorenjo srb. jaka, Kock, ker glasnik , A, an-en je v češe. in gorenje srb. a. Bila je iz platna ali druge robe iz celega sešita, brez rokavov, •n se je oblekla črez glavo, zato so ženske , da si roke pokrijejo, morale še si obleči rokavce. Janka je visela na ramah, zato tudi ni trebalo moderca (Mieder) , in ker ni bilo spredaj razporka, ni tudi bilo treba krila (Schiirze). One ruče, za ktere se je janka na ramah držala, — visela, so se velele hame , in so bile tudi z Janko združene iz celega vrezane, in ne posebej prišite. Jaz druzega them. za razlago besede ne včm, nego : i m ij — j e t i, fassen, umfassen, in jan k a, j e n k a stoji za: j a m k a, j e m k a kakor : z a n j k a, z a 11 k a, z a j n k a, Schlinge, Band, iz : z a - j a m k a, z a-j e in k a. Janka, j en k a je tedaj vse truplo objemajoča obleka. Primeri rusk. ponj a, panja, paneva, Weiberrock, starosl. op o n a, iz korenike pi>n;j, spannen, umspannen, umfassen. Dalje lat. ca p pa vestis po Isidoru: a capiendo totum cor-pus. Tudi lat. liabitus sloni na istih nazorih. Ce je italij. giacheta iz franc, ter so ime in oblačilo vteg-nili Francozje od armorskih Venetov dobiti, vendar jaz mislim, da ]e od Slovanov k Italijanom, in od teli k Francozom prišla, kakor nemšk. Jacke od Slovanov. Uže sem omenil, da venetšč. je iz them: 1 m ^' j • <} • t i, stvarila besedo: e n c a, ritroso, Oeffnung in der Reuase. trlejmo, kako Boerio en ko popisuje, in bomo se prepričali, da poznamenovanje posodi primerno. ,,Quell radopiamento (Verdoppelung), che ha la bocca della rete ridota ad un entratura strettissima, per la quale entrati i pešci non trovan la via di tornare indietro, apertura fatta aguisa d’imbuto (Trichter)." Za res, to je jemka za ribe. Boeriova raz-laga (forse derivato dal lat. eneco, strangolare) je zoper vsa gramatična pravila. V italšč, franc, in nemšč. je n izpadel, kakor ta nahajamo tudi v družili besedah, na primer: sp a car, fčndere, spalten, bersten, starosl. psjkajase, p fj. k - n ij-1 i, rumpi.*) Bagagia, Jz: bagagli a, fanciulla, prvotno označuje: baga j o ča, dieplappernde, plaudernde, rusk.: baga n a, tarantan, Plauderer, Plapperer, sansk. bhadž, loqui, slov. bagljati, zbaglati, ilberreden, abbetteln, rusk: baž-at, baž-it, silno prihotljivo prosit, iz tega them. venetsk. bagarin. fanciullino, dalje b agatela, chiappola, frasche-zia, Scherz, Possen, Lappalie, bagianada, scipitezza, Albernheit, otročarija, b a g i a r, eiaremcllare, parlare inconsidaremente, b a g i o n, ciarlatore, isto, kar rusk. baga n a, v italšč. prešlo po zmeni glasnika H VJ> b a i a, b a i a r e b a j o n e, Spottvogel itd., irsk. faigim, govorim, ^aigle, beseda. Tudi italij. baj a z z o je iz them. b a g, in označuje prvotno : d e r Schwiitzer, Plapperer, Plauderer, SpasBmacher. *) Diez venetsk. s p a e a r izvaja iz nemšk. spachan. Lotopis 1S77. IV. ^ Scandagio, za scandaglio, tudi v pismeno italščino sprejeto, pezzo di pi-ombo fatto a piramide, che legato ad ima sagalo divisa e segnata a passo, sigetta in mare per riscontrare il suo fondo e la sna qua-lita, Henkblei. Thema: s kan d v pomenu: senken, fallen, nahajamo v slabi obliki, v gršč. xk£m iz xad'jw , liinken = sinken , fallen, v litovšč. skendau, skensti, Binken, in tudi v staroslov. s k %-diti, vendar uže v metaforičnem pomenu. Ako besede iz slov. tliem : s ki),d presojami, se lehko prepričamo, da je thema: sk;j,d tudi v slovanšč. izvirno označeval: padati , odpadati; ker staroslov. s k ^ d a , defectus, ni druga, nego odpadek, skij.dosti>, inopia, levitas, sodržuje iste pomene padanja, odpadanja, kakor tudi pomeni adjektiv. skijdri, brevis, pusillus, rusk. skudy j, humilis, kažejo na odpadek, na izpad, in s kadeti, minui, se tudi vjema z omenjenimi pojemi. Ker je convieium, ca lumnia, odpadek cesti, poštenja, se je izobrazil pomen: calumniare, conviciari, primeri nemšk. iiber einen a b f a 11 i g sprechen == verleumden. Dasiravno v gršč., lat. in v sansk. nahajamo ta thema, vendar so vtegnili tudi stari Venetčani besedo poznati, vsaj jo tudi v litovščini in slovanšč. nahajamo, in ker so Venetčani bili izvrstni mornarji, je vtegnilo poznamenovanje: scandagio = s kan dalo za: „Senkblei‘< pri njih se izobraziti. Latinščina thema: skand-skando rabi bolj v pomenu stopanja (Steigen, Besteigen,) nego padanja. Gršč. ima attavSeikov , Stellholz in der Falle, tedaj je tudi tliem: <™ard označeval padanje. V italšč. tudi s ca n de 11 a, ein Tropfen Oehl, Fett, tedaj tudi po kapanji, kakor nemško Tr o pvf c n, in slov. kaplja. Živejša je ta beseda v „8iafo.xtoi; xoivi[kder amvSakov označuje: offendiculum in via positum, in quo impingit alieuius pes, iz kterega se je stvarilo: (TnavdaVi^io , facio , ut offendat, vel impingat aliquis. Iz grškega svetopisemskega jezika je beseda prišla v jezik krščanskih pesnikov in drugih pisateljev, vendar uže v metaforičnih pomenih: scandalum, scandalizo, kakor tudi v staroslov. skaditi, conviciari, še prideni srbsk. skuditi, tadeln. Lagar. Uže v tretji razpravi sem omenil, da je beseda: lagar, ki je znana v bergamskem narečji , in pomenja: lasciare, nastala iz la car, in se vjema s litovsk. leku, lat. licet, ličit ari, reli qu- us. Naj ešče tukej pridenem, da tudi slovanščina je ohranila iz tega tliem. besede, in sicer česk. lik-navy, rcliquus, zaostali, = litovsk. lekanas, reliquus, rusk. po izpehnenem guturalci 1 i s -nyj iz: likš'1.ni>, lik'i>n'i>, rusk. 1 iš'i> (glej Geitler, o slov. kmen. na II v filolog. List. 187G 5. 31. 33.) Italij. franc: lasciare — laisser, stavijo filologi k lat. Iaxus, iz: lac-tus, lag-tus, in gršk. htya.(>o g. Scandela. Specie di biacla (Getreide) detta da’ Sistcmatici Hordeum distichum. Pianta differente dal orzo ( ječmen) volgare, ma che col-tivasi come quello e pegli stessi usi. Tega žita uže Plinij omenja: Gallice quoque suum genus farris dcdere, quod illic bracem (varr. bracum, branee) vocant, a p ud nos scandalam (varr. sandalam, sandaluin) nitidissimi grani. Ker ta ječmen Venet-čan še den denešnji imenuje scandela, ter je pisava: scandala pravilna. Plinij je rojen bil v Veroni, na meji keltskih in venetskih prebivalcev, in ker keltsko žito brace jednači s ca n de ti, vtegne scandela venetska beseda biti, kar tudi ta okolščina pričuje, da piše: „apud nos,“ - to je v oni okolici, kder je on živel.*) Italska je težko, ker nobeden drug latinskih pisateljev je ne omenja, celo Varro ne, ki je vendar de re rustica obširno pisal. Dalechamp k omenjenemu mestu Plinij. (Hist. nat. XVIII. c. 7. s. 11.) piše: Brane en Galliae rustici hodie blance vocant, Allobio-ges blancheen; zat6 je uže Diefenbach (Orig. europ. 205) rekel, da je ime žita po s vi tli barvi nastalo , kar tudi Pliuijev prime-tek: „nitidissimi grani,— potrjuje. Mi smo pa uže zgorej slišali, da še tudi novokeltska narečja poznajo besedo breac v pomenu svitle barve. Da so stari n&rodi žita po barvi imenovali, pričuje nam gut. hvaiteis, pšenica, proprie: belo žito; bretonsk. gwiniz, pšenica iz: gwenn, beli, isti pom6n ima litovsk. kwetys, in gršk: «X(pi — nlbirov, Gerstengraupen , tudi označuje: belo zrno.** Pa, ali pozna slovanščina them. s k a n d v pomenu : svetiti, bele svitle barve ? Jaz mislim, da je beseda nekdaj znana bila in v tem me potrjuje ime: S kan dr a, kakor je staroslovenski prestavljavec Genese gršk. ime mesta Heliopolis prestavil [glej Genes. 4G. 20.). Mesto se veli v hebrejskem tekstu: On, in Gesenius (Lex. hebr. sub voce: On) piše: agyptisches nomen proprium einer be-kannten Stadt in Unteriigypten, einige Meilen nordlich von Mem-pliis, am Ostufer des Nil, griech. Heliopolis. Im Koptischen lautet es: HIV, welches ohne Zweifel gleichbedeutend ist mit OTEIN, OEIN, Licht, Sonne, \velche letztere in der Stadt verehrt wurde. Der griechische Name ist Uebersetzung, eben so der lie-braische: beth šemeš, — Haus, Tempel der Sonne (Jerem. 43, 13), und der arabische: ainun gamsu n — Quelle der Sonne. V istem zmislu razlaga ime O n učeni Mansi (glej Dictionar. hiatoric. crit. s. v.), in Clemens Rom. (in epist I. ad Corinth. c. 25) govori o ptici Phoenix, „qui in alt ar e solis, urbis Heliopo- *) Italijanski jezikoslovci trdijo, da je veronsko narečje : ,,de veneta stirpe“ (glej Gabriele Rosa , Genti stabilite fra 1 Adda ed il Mincio Pag 8.). **) Tudi Španjol imenuje pšenico, ki belo moko d4: candeal. 5* leos advolat/1 Staroslovenski prestavljavec je po izgledu hebrejskega, grškega in latinskega prevoditelja ime O n tudi po domače poznamenoval, in je moral Se takrat v jeziku živo besedo najti, ki je izražala isto, kar O n in Heliopolis. Vtegnilo se je celo solnčno božanstvo tako imenovati. Thema s k and sc sme postaviti k sanslc. čand, lucere, splendere, Čandra, luna. Cand pa je iz: ^.čand, kakor intensiv : čani — 9 čad, licbt sein, puru — 9 čand-ra, eandidus, pričuje. Sorodno je lat. e and c o, candidus, candella, redup. ci-cindola, staronord. heid-r, novonemšk. heiter. Pietet še primerja bretansko: sked, Schimmer. Jezikoslovci stavljajo k thematu: s k and tudi litovsk. skai-stus iz: skaidtus, jaz bi še pristavil slov. čed-en, nett, rein, sauber,v tedaj izvirno: svitel. Blizu Konjic na Stirskem imamo kraj : C a d r a n j e. Narod pripoveduje , da je tam nekdaj stalo belo mesto, cerkev je sv. Janezu Krstniku ^posvečena , vtegnilo se je nekdaj tam božestvo solnca čestiti, in Cudru — C ud ran imenovati. Sloveusko: čeden, so rabi tudi v istem pomenu, kakor nemško: Iiell, čedna glavica, oin heller Kopf. Po Korotan slcem je obilo osebnih imen Čander, tudi po Stirskem Slovenskem. Iz korenike s kan d, fallen, sinken, springen, steigen, se ne d;l izvajati ime: s c a n d a 1 a, ker ne da prikladnega poznamenovanja. Vsekako je vredno, da se dalje preiskuje, kaj je prestavljavca staroslovenskega napotilo ime: 011 - II e 1 i o p o li s tolmačiti v: Sle and ra. Festus še omenja nekake ljulike: scandaluca, vtegnil je to izrod slcandalin biti. Tudi Diez kaže na: candidus pri razlagi te besede. Bihvnvrtn. Dioscorides piše. da: votrzvafiog, Uimci imenujejo: in s a na ali de n tari a, Gali pa: ft/Ainima. L)osl6 vsi jezikoslovci terdijo, da je ftihvuvna ime dobila po bogu Belenu, vendor to ni mogoče, ker pervotna praslavjanska oblika so je glasiti morala: b'i>ln, ker le iz te je zamogla se stvariti ruska: belen, česk. blen in srb. bun iz bri>ln. V ruščini se jo še ohranil verb. belenitsja, bčsitsja, zatorej je belen, blen, bun ime dobil po besnoviti lastnosti, zato jo tudi Rimljan imenuje: i n s a n a. Ker se rabi proti zoboboli, jo Slovenec tudi imenuje: z o b n j a k, Zahnkraut, kakor Latin: de n tar i a. Jaz bi bolen, blen, bun stavil k sansk. bhilrni, wild , in lat. furia. Gali so vtegnili besedo od armorskih ali adrijanskih Venetov dobiti, kakor tudi božanstvo B e 1 e n, B e 1 i n ni galskega početka, vendar o tem tudi Venetom vlastnem bogu obširniše na drugem mestu. Molo. Boerio piše: molo noi chiamamo in Venezia quell tratto dolla riva degli Schiavoni in fondo allu piazzetta, che comincia dal giardineto reale e va fino al- ponte deg la paglia, Molo e definito dali Alberti por ripare di muraglia contro al impeto del raare, il nostro molo n o n responde certamente a questa definizione. Molo razlagajo iz lat. in o les, vendar venetski mestni kraj, kder po leti v hladnih večerili se benečanski „lepi svet“ sprehaja, vtdgne slovansko ime imeti, primere slov. m o 1 e t i, hervorragan, em-porstehen , hingestreckt sein, in grško: /lohir, gehen, fahren, schiffen, vorriicken, je menda sorodno. Molo bi zatorej bilo m o-leče mesto. Vipio. Plini j imenuje nek rod malih žrjavov: vipio. To ime je gotovo od Venetov sprejel, rusk. viprl>, ardea stellaris, litovsk. »p is, Ulm, staroslov. vyp'],, vi pica, vypli,, larus, graculus, iz: vr|, pij,^ schreien, up iti, got. vopjan, rufen. Doanci, Zoll, Abgabe, italij. d o ga n a. Jaz sem pi*eje besedo razložil iz: doga — tedaj po posodi, na kterej se je vtegnil ta davek pobirati, ali venetska oblika: doana mi napravlja več pomislekov, in najglavniši je ta, da je v venetščini glasnik g izpehnen, česar venetšč. ne stori, ona med samoglasnikoma le glasnika: v in d izpehne. Beseda se je zatorej morala izvirno glasiti: dovana, ker ital. oblika: doga n a je lehko nastala iz: dovana, kajti ital. glasnik v rada spreminja v: g, na primer: se govori s ego, mestu: sevo, sebum, loj, , to je: gospodin. V Daljevem besedniku sicer ne nahajam singulara: bari,, a Dalj (I, 43) ima plural: bary, bare od besede bari ni. Bari m, pa Dalj tolmači v: gospodin, vsakij, na kogo drugi j slušit, baritsja, einen Herrn spielen; opposit. besedi: barin'b reče Dalj, je: sluga, Trdilo se je od več strani, da je barint ska- ženo iz: boljarin, ali plural. oblik. bary — bare tej trditvi nasprotujete, in sing barrr> mora v ruskem jeziku tudi živ biti, ker ga pisatelj članka v omenjenem časopisu rabi. Jaz primerjam rusko venetsk.: bar-bara sansk. b h a ru, gospodin, popravem : rednik, b h a r a n a, nutritio: in tudi v latv. se je ohranil verb. b a r j u t, rediti. Vcleučeni prof. dr. L. Geitler (glej njegov izvrstni članek ,,0 slovansk. kmen. na U“ v filolog, list. 1876 str. 63) iz korenike bliar, rediti, izvaja: brav. Poslušajmo njega samega: ]>pai)'l> (animal, pecus (vzniklo z r.opoiSb, rusk. borov, česk. brav, (menši dobitek*) vubec); drueb6 o nevzniklo pravdepodobne assi- milaci po p (jakoby z iiopiJ— eborv, bor a viti, verweilen,-------------- jež se co doyvinu vyi>namu nul k Kpaii'J>, jako česk. o by vat k. polsk. bydlo (pecus, litov. m i s t i, sich crhalten, erniihren) k. mitulys, von Vieb, dass einen Winter hindurch gefiittert wird. Z daljnim tvarivnim sufiksom nahajamo v sansk. bharv, cornedere, in iz tega staroslov. bravi>, victima, Speiseopfer, zend. baourva, Speise, gršk. cpn^ij Speise, Weide, starolat forbea, Nahrung, Speise, v venetšč. biava, Kost, Futter, biavarol, ehi vende grano, venditor da farina. Mi bi mogli v venctščini pričakovati: barva, ali r je preskočil, kakor v venetsk. besedah: crava, iz: cavra = capra, pozneje se spremenil v l — blava, in slednjič se vokaliziral, in nastala je oblika: biava. Menda tudi bolje kaže starovenetsk. besedo: Barbano, stric, iz tega tliem. razlagati, kakor pa iz hrv. barbati, ali kakor Diez misli, • iz lat. barba, brada. Zmena glasnikov: v v: b je navadna, in tako je lehko barba n o iz: barvano = barvan nastalo, in isto označuje, kar rusk. barinrr>. Po smrti očeta je pri starih Slovanih bil stric rednik sirot.zato ime barvan, stric, prav prikladno.**) Boerio o besedi: Bar ban piše: Termine antico, m a usato ancora dai Chioggioti in altre insole deli Estuario, dalla voce barbarica: Bar banu s e vale: Zio. Beseda Barbanus se po mojih latinskih besednikih nahaja v Legibus longobardicis, kterih pa nisem mogel v roke dobiti. Longobardi so posebno pod kraljem Desiderijem svojo oblast v Veneciji ustanovili, zatorej je mogoče, da je longobarski zako- nodavec venetsko besedo v svoj zakonik sprejel, v germanščini ne nahajam nič sličnega. Chioggitti, to so mornarji mesta Chi-oza (Chiogia) blizu Benetek tudi kličejo : Come stemio de lizza? in Boerio pravi, da to pomen ja: Quant’ acqua abbiamo in barcaV Kam hočemo lizza inam dčti, kakor k slov. lijica, lijavica, hrv. litavica, profusio, fluctus? Podajmo se nazaj k besedi: Bara! Kakor sem uže omenil, nahajamo v sansk. b h aru, gospodin, tudi v oblikah: baranju, gospodin, tudi v oblikah: baranja, *) V slovenšč. b r u v, drobna živina svinje in ovce, brav, vervex et sus. **) Primeri analog, teta, litov. te tu te, Tante in brv. t c t o-šiti, pflegen. gospodinja, in v rusk. knjigi: Material, dlja slovar, i gramatik, Tom. II. 35. primerja pisatelj rusk.: barynja v istem pomenu. To besedo nahajamo tudi v stare j franc, bard, vir, maritus (glej Diez Worterb. 455.). V legib. salic. je baro, sloboden mož, der Freigeborne, in tudi v germanšč. je beseda prešla. Jaz mislim , da je ta beseda izvirno vlastnina ali jadranskih ali armorskih Venetov, od kterih so jo lehko dobili Francozi in Nemci. Najnaravniša razlaga je iz sansk. bharu in rusk. bar'j>, vse Diezove primere iz gršk. pvnoua vrtam, kar Schmidt priravnava k slov. trupe ti in k litovsk. trupe ti, zerbrbekeln, tedaj : trivela — tri p e la iz: trupe la, iz istega them, tudi venetsk. tripa, staroslov. trup, kar je uže bilo v tretji razpravi dokazano, jeli tudi venetsk. tripada, pettinare col pettine, col cardo, rusk. tre-pat skubsti, len treti, staroslov o-trep'l>, stuppa, Werg? Ker ni: tripela smeli pričakovati,je to znamenje, da beseda ni italska. Rabi še pismena italščina, kakor je uže bilo omenjeno, tudi: s u c-nbio, dalje: foratoio iz: forare; lat. terebra je čisto neznana. Tudi znano je v venetščini: verigola, sveder iz korenike : vr ali vrg, winden, drehen , ki je tudi v slovanščini obilo besed stvarila. *) Pač pa pozna it alšč. trepanare, bohren, iz lat. tre pan um, Haupt- oder Beinbohrer, ktero besede pa klasična latinščina ne rabi, in ktero so stvarili kirurgični profesorji sredovečnih vseučilišč iz gršk. roenoo, wenden, drehen, zato se tudi: trepo v latinšč. srednjega veka nahaja. Slov. sveder, staroslov. s v r d 1, bulg. s v r e-del, srb. svrdao, menda tudi iz: svr -j- d, tedaj aopet tor-, česk. suk, poljski sek, lužičkosrbsk. suk. Ko bi bila starofrancoska beseda romanska (latinskoital.), ali keltiška, bi mogli najti obliko: coca, cocca, coqua, couque, ker je sansk. glasnik g v grkoitalšč. in keltšč. c (k.) *) Uže Bopp je za koreniko postavil sansk: gan k h, sichbesin-nen, zvveifeln, a ta pomen je uže prenesen, prvotni je: wanken, schwanken, in gankha, gfikha, je tedaj: majajoči se, der wan-kende, schwankende, sich biegende , zato pomeni: surculus in ramus, v staroslov. pa: s^k'5, mQcpos, diirres Reis , ker to se uže maja, pripogiba, trese, in Truber je uže slovensk.: sočje prevel grško: he“. — To so važniša inesta, v kterih se govori o sokalnici h. Komur ljubo, naj pogleda v Miklošičeva: Monumenta Serbica. Maj s tor ie menda bodo artifices, profesionisti, m e r o p l> h e razlaga Šafarik v rusticos, subditos ; in tudi sokalniki so vrsta poljedelcev, in sicer menjši, kakor meropthi. Uže oblika: sok al ni k se ne vjema z starofranc. s o c o m a n u s. To tudi poterjuje ime davka: sočl). Najde se ta beseda v sledečih mestih: „osvobodi je (ljude raanastirske) carstva mi od sokja, ot pozoba, i ot priseliee; — sto bihu so ki, davali carstvu mi, tozi da daju keli svetago Savy, —■ da im n6 ine rabote , razvi zidanija i bfidbe, — da im nč ni-koje priplate župske ni pozoba ni sokja, — dohodki carskyj so-kje i namet i arač, — da im nč gradozidania ni sokja, — osvobodili od pozoba i ot sokja. = V tčh spomenicah se lej rabi za poznamenovanje glasnika: <5, to se izpozna iz besede: kukja —■ „da daju cerkvi svaka kukja po a star pšenice , a drugi star glotine sokja — to je: nečistega sočja. Soči,, sočje je tedaj bil davek v zrnji, in so kalni k, ki je zemljo od gospodarja dobil pod pogodbo, da jeden del pridelka odrajta gospodarji. Kako se dakle razlagate imeni: soči, in sokalnik? Jaz mislim, tako, , m?rjyoQog, accu-sator, srbsk. sok, delator, testis, in te se izvajajo iz starosl. soč-jj, indico, ich zeige an, ich sage an, in s o k 'i>, accusator, po istem nazoru , kakor nemšk. anzeigen = verklagen. Iz sočfj so se stvarili pomeni: soč-ba, detraetio, columnia, enako slov.: rekati, rekovati, sagen , ob-rekovati, verleumden. Prvotni pomen korenike: sok — soč je: reči, sagen, litovsk. sak-yti, dicere, sakdati, peinlich ausforschen, selim e, die Sage, fabula. V štir-skoslov. narečji še imamo : sok-ot-ati, kričati, sok-ot, Larm, trerede, in slično. *) V srednjem veku, in inenda uže tudi preje, so kralji, knezi, grofi in drugi vlastelini svojim podložnikom kos zemlje od kazali, ktero je smel obdelovati, in pridelek porabiti. *) To deblo se je tudi ohranilo v grščini: atn, v starolat. : in- sec-e, in-sec-tioncs c= declarationes, umbrišk. pru-sik-u-rent, declaraverint, obširniše glej Curtius Grundziige. pag. 427. Nro. 632. Ta odkazana — nasočena — zemlja, terra indicata, vtegnila je dobiti im6: sokalnina, in nje užitnik imč aokalnik, davek pa, katerega je moral gospodarji kot vlastniku dajati, im6: sočl>. V slovenšč. nahajamo analogična poznamenovanja. V starih urbarjih sem večkrat našel imena njiv: Kasousche, K asa se, Ka-sentze, kaj so te njive druga, nego take, ki so se podložnikom odkazale v porabo, za ktero je moral potem užitnik odraj tovati: kazn , ktero ime je Se med korotanskimi Slovenci za davek znano. Star kmet, kterega sem \ prašal, kaj bi kazn pomenilo, mi je rekel: podložnik je moral prikazati, kar je pridelal.: primeri hrv: prikaz, donum. So č r> je tedej isto, kar kazn, die Ansage, Anzeige des gefechsten Getreides. Sedaj poglejmo, kar venetskoital.: soccio, soceita, — soceda označuje. JBoerio pravi, da je: ,,specie di accomandita o loeazione di bestiame, ehesi da altrui perche lo custodisca, rmtrisca e n’abbia eura a norma delle condizione frale parti convenute" tedaj isto, kar pri Slovem eih živino: v varovanje, v rejo dati. Zgodi se pa to tako. Eden kupi živinče , vola, kravo ali telico za gotov denar, pa ker mu manjka krme poišče druzega, ki ima dovolj krme. Temu sosed pravi: jaz sem kupil za toliko in toliko to živinče, vzemi ga v varovanje in v rejo, kar prirediš, od tega dobiš polovico. Tomaseo pa besedo: soccio tako razlaga: Soccio, accomandita di bestiame, che si dii altrui per che il custodisea e governi a mezzo quadagno (CJewinn, Nutzen) e a mezza pordita (Verlust). Dare a soccio — a coposalvo — a patto, che chi li tiene , debba del suo rimettere quelle, che morissero.*' Soccio iz latit. socio se ne dil izpeljati, ker se vedno piše: so cci o, nikdar ni Bocio. Soccio označuje: patto, Vertrag, in jaz ne vem te besede nikamor inam postaviti, kakor k slov: bo k, kar prvotno pomenja : dictum , tedaj: a s so cci ar, živino prevzeti, kakor se pogovorilo — s o čil o, in menda malorusk. s o ko ty ti. bulg. s o ko ti, pascere , tudi druga ne izraža, nego v varovanje, v rejo vzeto živino pasti. Eusi imenujejo skotni dvor: varož, Stirski Slovenci pa pastirja: var o v čin, vtegnilo je to sprvega biti ime za pastirja, ki je v varovanje in v rejo vzeto živino pasel. Sokotesk, verbum v jeziku sedmograških Kumunov, ki označuje: attendo, vtegnilo je iz slovanšč. sprejeto biti, saj je: pascere = attendere, achtgeben. Ce pa je ta beseda romanska, je vtegnila v romunščino priti iz venetščine ali iz jezika slovanskih Panonov. Če kdo zamore te besede iz kterega druzega jezika prikludniše razložiti, mu je dano na drago voljo. Sotina. Ta beseda spada v latinščino srednjega veka, v ktero je gotovo iz venetščine prišla. V buli papeža Honorija II. (vladal 1124 — 1130) anno3. apud Ughellinum in Episc. Interamn. Tom. I, pag. 823. stoji: „item quicuncque est, vol erit ferrarius, qui habet s o c i n a m, dabit unum par de ferris cum clavis Episcopo Interamnae." — Du Cange, ki je to besedo sprejel v svoj Glossarium mediae et infimae latinit. (Pariš. 1840. VI. T. s. v.) je sicer mislil, da beseda: socina pomenja: „offieina“ sploh, in se vjerua sč staro-francosko: s o ci n e, ki se nahaja v nekterem „manuscripto loeali ain-bianensi": „nus ne puet faire four ne fournel lil on quise pain autre que desseure est dit, ne la ou il aitsocines etc.; ali uže Carpentarius je v svojih additament. opazil k Du Cangetovi razlagii: vox gallica: »socine11, ibi societatem, non offieinam mihi significare videtur. Sermo enim est de iis, quibus proprii furni usus conceditur ea conditione, ut pauem unacuiu aliis non conficiant aut coquant. Francoska: socine, socines se torej vjema z lat. socius. To je Du Cange sam previdel, pišoč sub voce: socius — „a voce: Socius nostri Soces nuncuparuat, qui aliquam inter se habent societatem; hinc Soces, qui panem communitus lingunt, voci-tantur in Literis Henr. de Grandpro etc.“ Ves citat naj se pri Du Gangetu prebere, mi smo le toliko sprijeli, kolikor je treba za dokazovanje, da Honorijeva: socina, in starofranc. socina ni vse jedno. Ker se v Honorijevi buli govori o „ferrario“ — kovaču — Eisenschmied, Hufschrnied, ki mora dati par podkov sč žreblji vred škofu interamnenskemu, če ima „socinam“, se tukaj nernore misliti na: „societatem ferrariorum“ — Schmiedzunft, Schmiedinnung, Sehiniedgenossenschaft, Gilde, itd., nego socina tukaj označuje: kovačnico, in sopet v nobenem drugem jeziku ne nahajamo slične besede nego v starostov, in sicer v močni obliki: sijč-ilo, Sclimelz-ofen, sijč itse, coqui. Thema te besede je: sok — soč, iz kterega so se stvarile Btaroslov. besede: sok'i>, coctile, so kali., coquina, sok- ačič, coquus, tudi: so kači., novoslov. sok-ač, bor v. sok-ač, sok-ačica, in iz slovanšč. madž. s z o k - d c s i n rumunski sok-ač. Prvotni pomen nam razloži sansk.: <; o č - a m i, ardeo, flagro, •»'o, menda je pravilniSe lat. coc-v-o iz: <;oč-quč, izvajati, kakor pa iz: pač — slov. pek ij. Vsekako pa bi nam keltščina in latinščina morala prinesti oblike: c o c, cocina, a ne: socina, ako bi ta beseda bila lat. ali keltska. Tudi ni v stari franc, beseda: socine niti v Diction. etimolog. Bracheta, niti Eggerja najti, pač pa še ima Venetščina: sason iz: sacion, crogiuolo, cottura con tuoco temperato, sasonii, adjekt. crogiolato, arrosto, geschmorrt, gebrannt, gerostet; tedaj se razlaga besede : sason v tretji razpravi iz sausk-litov. gaka-szekas (glej Letop. 1876, pag. 26) popravi. Mi bodemo pri razlagi imena reke: „Sontius“ o tej koreniki obširniše govorili. V staroslov. je thema: s o k - s o č v pomdnu: pražiti, še sploh znan bil, kar potrjuje beseda gršk. X'^Q0V) SG' 1’ostete Weizengraupen, ktera beseda se je prestavila v: soč-!vo, toda: tosta tritici grana, ali bolje: t or r en da. Zgoraj sem omenil, da bi menda bolje kazalo, lat. coquo- \ cocvo, coquere priravnavati sansk. gdč ftmi, go č-ati, perf. gugoča, nego k sansk. paiS-ami, kteremu se pač prilega gršk. niacjmvL: nexjw. Sicer v nekterih italskili narečjih in tudi v keltšč. nahajamo glasnika: p mestu: k- vendar, ker novokcltska narečja imajo: to cook, the c a k, hi preje se pristajalo: go čarni, nego pačami. Tudi staroslov. sokT», xvP()S> ri°ki jaz jednačil lat. suecus, tudi: bucus, ktero se vjema s slov. si>či>, in menda s sank.: sič; nego hi trdil, da sok'i> spada k: go čarni, vsaj uže prevod grškega: xv!l(,^'> kaže na talenje, raztoplenje— Schmelzen, Eliissigmachen, kar se s pomočjo ognja godi. Tudi drugi pomeni besede: b o k't, kakor: tdO/pr«, pulmentum, coctile, fco/r — stroju sokri>, tttnvio yynmv, celo rabi za posodvo, — Kochgeschirr, Kohlpfanne, Kochtopf, tedaj sopet se javlja pomen varenja, kuhanja, pečenja! Iz istega themata je tudi: soč-ivo, (paxo^, leča, 7i(>oai\f)ri(ia, Zugemiise, oan(tov, Iltilsenfrucht, Bohne itd., in toraj izvirno pnznamenuje: varivo, fructus coctilis, coquendo esculentus.*) Ker se železo s pomočjo ognja tudi vari, raztaplja, je prav primerno peč, vigen (Esse) imenovati: stjčilo — s oči no. Beseda socina **) je mogla za papeža Ilonorija v romanščini znana biti. Zgoraj sem omenil, da je vtegnila iz venetščine v romanščino priti, pa tudi pozneje, vsaj so Slovani uže od nekdaj sloveli kot izurjeni rudokopi, tako, da sam Adelung je moral to resnico izpoznati, pišoč: Daher finden wir den Bergbau, die Han dl un g und manche meclianische Arbeiten bei den im ostliehen Deutsehlande wohnenden Slawen, sehr fr tihe im Gange, und zwar friiher als in dem mittleren und nbrdlichen Deutsehland, welches sich nicht schamen darf, manches in diesem Stiieke von den Slawen erlernet zu haben. Slovanske besede v raznih germanskih jezicih poiskati, bi bilo za lilologa hvalevredno delo. Mi imamo positivne historične dokaze, da je slovansko pleme Veletov nekdaj stanovalo v Bataviji, v Niederlandu, v okolici Utrehta, in ob friesen-skem primorji (glej SafaKk Slov. starož. II, 44, 5.) Starofrisinsko narečje ima mnogo še slovanšč. občih besed, tako, da so uže nemški filologi izrekli mnenje, da je stalo bliže blovenšč. nega druga germanska narečja. Macieovskova, Bandketova, oziroma tudi *) Lj u d j e v okolici, v kterej jaz zdaj stanujem, poznamenuiejo z besedo: sok, sopuh, posebno mladoletni iz zemlje puhteči, Erddumpf, Erddiinate, tedaj sopet. ono kuhanje, katero uzročuje solnčna toplota, delajoča v zemeljski mokroti. **) Ker se je v venctšeini obranila beseda: sason iz: sacion = sačenie, s o če ni e, das Sehmorren, Rosten, ni treba o tem dvomiti. Sason se rabi tudi za: § t a g i o n e, Zeit der Reife, Zeitigung, proprie : čas, v kterem je sad in žito sočen o, verkocht', gebrannt, gerostet. Šafarikova trdenja, da so vtegnili prebivalci severnogalskega primorja, ktero imnujejo stari pisatelji: Leti in Lati, biti litoslovan-skega pokolenja, niso še ovržena, pa tudi ne od starinoslovcev zadostno iivaževana. Fluvius Sontius. Skoz zemeljsko okrožje starih Venetov je tudi tekla reka Soča, katera se na tabuli Pajtingerjevi nahaja v obliki: Sontius*) (Ponte Sonti, pri mostu črez Sočo, se je velela rimska postaja, m sicer prva od Akvileje dolga XV. M. P.). Ta reka izvira v zemlji starih K ar no v, ne daleč od Triglava pod malim Travnikom, in po reki je dobila vas, ki še denes stoji: — Soča — svoje mae. Stoji pa Soča v severnem kotu goriške grofije. Soča preteka vso goriško grofijo in se izliva v jadranski morski zaliv. Italijani jo imenujejo: Isonzo, i pa druga ni, nego pro-thesa, katere ne nahajamo samo v slovanščini, primeri starostov.: zgaga in: izgaga, rusk. volga in ivolga, nego tudi v italščini, na Priliko: stafa in istafa, stecar in istecar, stesso in istesso, spessire m lspessire, stucar in istucar, posebno venetska italščina ljubi to protheso. Barva te reke je skoz in skoz svitla, bela, posebno pri svojem izvoru, zatojoje hrvatski pisatelj Tomažič imenoval „bila voda", in nemški pisatelji: „\vaiss wasser‘<, kar je g. M. L. v časopisu: ,,Soča“ štev. 46 let. 1876. temeljito dokazal, in kdor se hoče sam bolje resnice prepričati, naj bere sostavek v omenjenem časopisu. Pomčn svitlobe — bele svitle barve je tudi sodržan v imeni: oonča — Soča. Ker je staroslov. fH vrusč.: w, v novoslov. pa d; zato nahajamo v pokrajinah, kder ruski Slovani stanujejo, ali so nekdaj stanovali, ime reke v obliki: Suč-ava, zaradi sufiksa Primeri: Mor-ava, Vlt-ava itd. V slovanščini sicer še nisem zasledil besede: si|č — suč, soč, v pomenu: svitel, jasen, čist; ali mi smo se uže pri razlagi besede: So cin a, prepričali, da je thema: sok — soč — suk — suč, bil nekdaj v slovanščini živ. bieer smo samo našli pomene: variti, kuhati, taliti, raztapljati, Pražiti; a ti so se vsi izobrazili iz prvotnega pomena: goreti, žariti se, in ti so zopet stvarjeni iz pomenov: svetiti, bliščeti Se> splendere, fulgere, lucere. **) Poglejmo si ta thema v sansk., kder je ešče najbolje ohranjen. Tam nahajamo: guč — gdč, flagrare, ardere, lucere, §6 k a, Licht, Flamme; guč, fem. Liclit, VViirme; golta, flammenfarbig, glanzendrot. Ker v slovanščini glasnik s na početku besed se rad *) Rimljani in Grki so vse reke po moškem imenovali (fluvius — noTctfioi;) tako: D ra v us, Savu s, in zato tudi Sontius. **) Primeri: uš, illucescere, lat. uro, brennen, sansk. bhradž, lucere, nemšk. brag-eln, braten itd. Lotopis 1877. IV. 6 spreminja v c ali č, primeri slov. cmereka, cvreti za: smereka, svreti, česk. čočoviee za: sočovice, polsk. coezka za: soczka, legumen, ter tudi v slovenšč. nahajamo: čučk-ati, lichteln, na Blaževo z užgano Bvečo glavo, roke, noge, okroževati, slovaški: čuč-a, die blitzende, flammende Gewitterwolke. Poznamenovanja za sijanje, svetenje, pa so stvarila izraze za belo, svitlo barvo; zato sansk. ^uk-ra, hell, hellfarbig, leuchtend, gliinzend, £.uči-varna, leuchtende Farbe habend, helHarbig, £uči, purus, albus, £učisdd, im reinen Wasser wohnend *). Ker sansk. q v staro-prušč. odgovarja: k\ zato tam nahajamo: kukan (acc.) rot, ieuerfarben, in tudi v novokeltskih narečjih, v kterili tudi sansk. 5 se čreda s: c (k), imamo: cochi, roten , errfiten , (kymr.), s ktero je sorodno raetak. kotschen, rot, primeri Plinijevo (9, 41): coccum Galatiae rubens grannum. Šem spada tudi lat. eoc-cineus, (seharlach) rot, gršk. xoxxlvo$, idem. Da so Slovani rekam .dajali imena po barvi vode, pričujejo obile reke: Bela, Sura, Orna, Mura, Jasnica. Pomeni gorenja, pečenja pa so figurative rodili poznamenovanja za bolesti, skrbi, žalosti, primeri rusk. gorest, slov. gorjč, Schmerz, Wehe, Plage, in tako tudi v sansk. apa-<;6ka, oline Kummer, a-^oka, bezpečalni, ohne Kummer, veseli, a-goča, zadovoljen, brezskrben, brez gorja; in zopet v gršč. prav po gla-sovBkih pravilih : xcoxvai, wehklagen, xcoxvfin, Jatnmern, Au>xvtos, ime reke v podzemeljskem svetu, kjer je jok in stok. Sansk. tudi živo srebro imenuje: a - 9 o k a non ardens, Rus, in Poljak, tudi Ceh: rtut, rdut, zakaj in od kod ? Bogve! kakor tudi za prvotni pomen mesta : I d r i a, kder se tudi živo srebro nahaja. Iz themata: tT> in.- p a - p r 'I. t T>, vestibulum, noga, in pa noga itd. Dolge bili rogoza se rabijo obvezovanje steklenic, za pletenje štorij, omotanje pip, tedaj smemo to besedo iz korenike: vr, winden, binden, izpeljevati, in pavera — paverje označuje: vimen, ligamen. Boerio poroča, da Venetčan te bili imenuje: stiance, in pravi, da so ž njimi Uže Rimljani nadevali blazine (materasse). Tedaj stiance ni druga, nego: stlanke, bile za postilanje, za steljo. Tudi sale imenuje Venetčan te bili, in sala mu je isto, kar slovensk. šar, šara,, šarica, Rietgras , šaš, toda: sala iz: šara mutato r in l. Pri meri tudi rusk. saly, vjazki kamyša. Boerio jo slabo zadel, ko je mislil p a ve ra razložiti iz: pa-pyrus. Tudi kocine na rogožnjakovem batu Venetčan imenuje: pa vera, in ker te kocine „intinguntur in o vi albumento", in se rabijo za svečavo, je obviknol tudi pomen: lucignolo, Docht. Kocin je imenujeta Grk in Latin: nnnno$ — pappus, Federkrone am Saamen einiger Pflanzen, Milchhaar, der wolligte Saamen, oder Gauchlmar an etliehen Krautern, so vom Blasem wegfliegen. Ilannoi — Pappus pa tudi označuje: deda, Grossvater, torej je poznamenovarije postalo po seri glavi dedovi, in tudi štajerski Slovenci ob Muri imenujejo kocinje na zeli: leontodon taraxacum: — dedec. Zarad tega lcocinja He rogoz v italščini veli: Pappea, in kocinje kakor v grščini in latinščini: pappi. Venetska pokrajina je od nekdaj mužnata in prav prikladna za rast paverja, in ker venetsčina rabi prav slovanske besede za muže, kakor mogia = muža, pochio (beri: počio) — rusk. počva, metina == litovsk. m e lm a, b arena = bara, bareš, bereg, bari na v vsili slovanskih narečjih, belleta, Schlamm, kar pa ni iz gršk. m/loi, kakor Diez misli, nego je sorodna s srb. bala, Rotz, Geifer, Schmutz, — je tudi pa ver a pravenetska beseda, in gotovo preje znana bila, nego egyptsk. papyrus, v italšč. sploh no rabljena beseda, mesto ktere služi: ca rta, cartazza. Tudi: pav er a iz grškolat. pappus ne moremo tolmačiti, ker venetšč. in italšč. sploh govorite in pišete: pa p a, pa pa le, papaaso, papaseoitd. Nekoliko francoskih besed. Uže sem v tretji razpravi ar morski h Venetov omenil in rekel, da so bili sorodniki adrijanskih, in res tudi v francoščini nahajamo besede, ktere so le iz slovanščine razložiti dajo, so pa te-le: Coche, svinja, Diez piše: „Ooche soli friiher das verschnittene Thier bedeutet haben". On besede ne vč razložiti, in pravi: ,,die Her-leitung aus dem kymrisehcn howch liisst sicli mit nichts recht-fertigen. Zu bemerken ist noch das walachisclie: cocine, Saustall, vergleich ungarisch: kotza, illyr. kutsitza, Sau, (Diez Worterb. 11,260). Slovenšč. pozna : koč-ej, das Ferkel (Janež.), in v letošnji ,,Šoči“ sem bral dopis iz Vipave, v kterem rezarje imenuje: kauč-marje, brez dvombe dialektično za: kočmarje. Ta beseda se je utegnila v francoščini iz jezika armorskih Venetov ohraniti. Crapaud, provenc. crapaut, lim. gropal, za grapal, žaba, Krčite, v pi-bardijskem narečji; crapeuse, Krote, v kterem crape pomenja: »Schuppen auf der Haut, Grind“, tako, da Diez sam misli: „so dass das Thier das grindige heissen konnte. V seianji Pikardiji so v stari dobi stanovali M o rini, v kterih je Surowiecki Slovane spoznal. Čudno je res, da panonski Sloveni imajo: krap-av-ica, Krote. Francozi žabo tudi imenujejo : crasse, Proveny.alci: grais-sant, lehko bi ua slov. krast-ača mislil, tedaj krastača tudi krastava žival, das raudige, grindige 'l'hier — crapaut — kra-pavica. Okoli Brescie pravijo žabi: rapatu, venetsk- rapa, Qrind, slov. v rapa in hrapa, Kiinde, Falle, Grind, Kunzel. Dondon, dicke, kurze Weibsperson, ruski, dundak, ein dicker Mensch, s|'b. dunda, dundara, Spitzname fiir ein dickes, trages Frauen-zimmer, tudi slovaški: dunda v istem pomenu. Haras, Stuterei, v latinšč. srednjega veka: haracium. Diez misli na flrabsk. far as, konj, vendar sam dvomi, ker bi se moglo v lat. fa raci um najti. Kes znamenito je, da v srbščini nahajamo: bar, Pferdestall, da slovenski prebivalci kraj Mure pravijo konjem: bare plur. hareta, in o kobili, kedar se goni: ,,kobila se har-cu j e“. Lagot, Schmeichelei (proveng..), tudi v španjolsk. lagotear, schmeicheln. Diez misli na got. bi-laigon, belecken, vendar naravnišo in bliže staroslov. lagoditi, adulari, češki: lahoditi, idem, dolenje-lužički: lagožiš, h: lagodzič, adulari. Venna, »kleine Schleusse im Miiblgraben". V latinščini srednjega veka nahajamo: ,,unam v en nam pro capiendis salmonibus, quas ipse testis reparavit cum perticis et virgultis“. Diez piše : „das Wort ist ungelosten Ursprunges, und scheint weder der celtischen noch der deutschen Sprache zu entstammen. Hier scheint eiuige Au-spriiche zu haben: viminea (etwas gefloehtenes), denn diese Absperrungen bestanden gcwohnlich aus Flechtwerck, welches dem Wasser den Durchgang erlaubte." Ne prisiljeno so da primeriti rusk. včni>, serturn, staroslov. ven ik’b, virga, tedaj: venna, das Gewundene, Geflochtene. Mor-vran, corvua marinus, bretanska beseda. Densšnja Bretanija je bila domovina armorskih Venetov, in dendenešnji še Francoz rabi besedo: b reto n or, stammeln, to je bretonski za Francoza nerazumljivo govoriti (Diez, II. 238), Uže sem enkrat omenil, da bi mi zelo postregel, ako bi mi kdo v roke spraviti mogel kak idioti-kon bretonskega narečja. Pred 30. leti sem se soznanil z nekim francoskim duhovnikom v gradu hercežice Berry-Brunnsee-u. Ta je bil rodom Bretanec, in mi je rekel, da seje čudil, ko je v Pres-burgu zadel na Slovake. Mislil je, da je v svojo domovino prišel, tako ga je vse — obličja in nošnja — spominjalo na Bretance. Takrat nisem se še s temi študijami pečal, zdaj pa 6n gospod več ne živi, da bi me bretanski učil. Beseda: bran, corvus, se tudi najde v „Codex Venedotia-nus“, o kteri sem v tretji razpravi govoril (glej Letopis Mat. Slov. 1876 pag. 85. V valiskem Primorji so se bili tudi armorski Veneti naselili, in tako je prišla beseda prek Kanala. — Naj priložim šo par italijanskih: Cuccio, pes, sicilj. guzzu. Uže Diez kaže na jugo3lov. k uče, tudi bulg. kuče, pes, hrv. slov. cuc-ek, primeri še hrv. kuč-ak, kuc-ov, čuk-o fem. kuč-ka, kuc-a, psica, venetski: chizza, la femina del cane, rusk. kyč-ka, psica. Pula, Spreu. Diez opazi: „von unbekannter Herkunft, nach Ferari vom lat. apluda, was sich schwerlich rechtfertigen lasst." — Kako blizo je polsk. pela, Spreu. Boton, venetsk. boton in botolo, gambo, Stengel, Stiel, Stamin, boton di forraentone, Kukuruzkolben, ruski: bot-ov, genet. bot-vi, Stengel, slov. but-va (Jan.) Kolben. Magesse, Brachfeld, milansk. maggengh. Diez piše: „vom italien.: maggio, Mai, weil in diesem Monat das Feld umgebroclien wird." ~ Težko, praši se navadno po letu po prvi žetvi, v pozno jesen, na zimo, tedaj je naravniše to besedo primerjati dolenjeluž. sraaga, go-renjeluž. s maha, Brachfeld. Venetčan ima: pustoto, campo lasciato sodo per seminarvi 1’ anno vegnente. Pustoto torej iz debla: pust, iz kterega: pustota, pust oš, desertum, puščena zemlja, staroslov. pušta, novoslov. pušča iz: p ustja. Prašenje zemlje je uže Rimljanom bilo znano, Varro in Columella praho imenujete vervactum, in prašiti: vervagere. Stari Veneti so tudi sloveli kot umni poljedelci, tedaj je beseda pustota gotovo ostanek iz jezika starih Venetov. Gonna. Weiberrock vom GHirtel bis zur Ferse reichend, starošpanj. gona, starofranc. gone, Rock, zumal der Miinche, mlat. gunna (pri bv. Bonifaciju) v grščini srednjega veka: yovva, dicp&šgce, Fell, Kleid von Fell, albansk. gune, Mantel. Diez piše o tej besedi: ,,Varro kennt gaunacum, zottige Dečke, oder Bekleidung. Der Wegfall der letzten Silbe lasst sich zugeben, im ital. ist es aber nicht iiblicb, das auf lat. au gegriindete o durch Doppelconsonanz zu kiirzen, ancli wiirde des Proveneale lieber: gavna, gesagt haben. Eben so wenig ist es von yovvn: umgekehrt wird dem Neugriechen das romaniscbe o oder lat. it zu: ov. Es fragt sieli nun: istkymr. g vvn echt celtiseh? Der Ursprung des VVortes ist also noch aufzuklare n“ (Wortb. I., 218). Znano je, da je Varrov: gaunacum, persinjska beseda, oziroma kaldejska, ker gaunacum je bil babylonsk plašč, a k Babiloncem je prišel od Persinov. Tudi v sansk. nahajamo goni, vestis quaedam. Uža sem omenil, da se ta.beseda je ohranila pri vseh slovanskih plemenih, rusk. gunja, malorusk. huna, srb. gunj, gunja, gunjina, gunjac, možka in ženska haljina z rokavoma iz belega sukna, slov. gunja. Oblačilo je resasto, kocasto, in jedina slovanšČina jo ohranila besedo: gunja v pomenu: resast, kocast, kodrast. Slovencem kraj Mure označuje: gunj as t (pes, vol), ein zottiger Hund, Ochs, gunjavec, človek s kuštravimi vlasi, češki: hunač, kosmatuh, ruski: glina, gunja, volos, Haar, (glej Moroškin Ime-noslov stran 65). Iz iste osnove je slov. žyna, žynja, ein ein-zelnes Rosshaar, (Janež), mutato ra in m: žyma, žym ja, Rosshaar, žymnica, Matratze. Jaz trdim tedaj, da je guna pravenetska beseda, od Venetov je prišla v romanske jezike v ital. španj. in franc, od armorsk. in britansk. Venetov pa k sosednjim Kymercem, Zgorej sem rekel, da je lat gaunacum persinska beseda, priča mi je Pollux, kateri poroča (VII. 59.): jjttov mi xavvdxijg Twv tv 'j'itfi roti rrcpr^iv '/lairirncfnvrfi ).tysi oi ds xah>vm /zeorrcpid' oi 8š Mvvtixtje. Hersychins pa je tolmačil: xavvnxni v: nroMauta, *) v odčjo, Dečke, Bettsack, Targumisti, to so prestavljavei svetega pisma iz hebrejskega jezika v kaledejski, rabijo tudi besedo: g 6 n a k ž, in tolmačijo to besedo v: quimhi, operimentum crassum et vil losu m, torej prvotni pomen: villosus, hirsutus, zottig, struppig, haarig, kterega še v slovanščini nahajamo. Ker je vreča (Žakelj) iz debelega, kosmatega platna, tudi v sansk. goni, saccus. Boetticher misli, daje korenika tej besedi: c/u, z dalnjim deter minativnim sufiksom: gu dh, gršk, xiW>, anglosak. hy d-an, ver-hullen, tedaj: gunja v prvotnem pomenu: das Verhiillende. Vse-kako je veleznamenito, da jedina slovanščina je ohranila besedi: gun ja- žynja v pomenu: villus, Haar, Haarzotte, zottiges Haar der Thiere. Primitivno oblačilo starih mlrodov pa je bila kosmata, gunjasta koža, tedaj poznamenovanje takega oblačila prav naravno. *) xavvuxui (TT(>ti>uata ir/ imfi6Xcua tedaj je odeja bila sam* na gornji strani volnata, kocasta. Vedno nas srečuje pomen kosmatine. Uže sem enkrat v posebnem članku, tiskanem v časopisu „Vestnik“ pod naslovom: »Slovanska poznamenovanje za oblačila'1 omenil, da Slovani in Persini imajo več jednako se glasečih imen za oblačila. Tako Hesychij imenuje: tvgi? o ntQaixog in v srbšč. nahajamo: tur tegumentum braccaiuim, dalje isti pisatelj imenuje: xo(frr/, oblačila Partov, in zopet Husi imajo oblačilo kurt-ka. Kurdi poznajo oblačilo: d žab a, in severni in južni Slovani: gubo, Venetčani: gioba, gi ubone. *) Po Hesychiu so Persini imenovali tiare: xvi>(lacTu, Srbom pajeznaua: kur belica Dal je sta zapisala Pollux in Hesychij : xiiv&vg %ittav ntQtnxog, in sopet je znan kantuš severnim in južnim Slovanom in Venetom. Po Polluxu se je tudi neko persinsko oblačilo velelo: xanvQi$, in Poljaci poznajo: kapo ta, ogerski Slovenci: kepenjek, in Venetčani Oopeueghen. Ako so t& imena domača, tudi ne bodemo nad gunjo-gono dvomili. Oe pa so Slovani nošnjo in imena od Persinov prejeli, se je to le moglo zgoditi v Aziji — P''cje, nego so se v Evropo bili preselili. Kako je prišla persinska beseda: Siga la, Goldvvolf, canis aureus v francoščino, v kterej se veli: chacal? Nahaja se ta zver, akoravno uže redko po nekaterih dalmatinskih otocih in Grškem, prav pogosto pa v Aziji in severni Afriki. Po Kurelcu, ga Dalmatinci'imenujejo čagalj, kar se vjema s pers. siga la, in franc.: chacal. Ravno tako je znamenita beseda franc, car c a 11, Halsband, Halseisen, primeri staroslov. in rusk: kr k, Ilals, sicer tudi althd. in altnord. querk, Gurgel, Hals, pa mogoče je, da je franc, car ca n iz jezika armorskih Venetov, sufiks: a n vsaj govori za to. Ravno tako ne vedo romanisti, odkod bi izvajali franc.: lani beau herabhangender Fetzen oder Lappen, v narečji gorenjeital. Ko-maskov: lam pel, isto. Iz lat. lamberare sam Diez neče razlagati, tudi ne sprime Ascoli-eve razlage iz starolat. larnber, kar se nikjer ne najde. V sansk. nahajamo: lambate, sich senken, niederhiingen, in litovščina pozna: rambus, schlaff. Te osnovi ste najprikladniši za razlago besede: lambeau. Panonske in noriške legije, katere so bile po mestih nekdanje Gallije posajene, so utegnile marsiktero slovensko besedo po Galliji raztrositi. Vem, da se moji nasprotniki posmehujejo trdenju, da so Panoni in Noričani bili Slovenci. Bistroumni Sehloetzer je tudi bil mojih misli, pisavši o dunajskih Praslovenih: Mitten unter den Zerstorungen, die 1000 Jahre hindurch von August bis Geysa iiber Panonien ergangen sind, haben sie sich gleiclmohl erhalten, und machen jetzt wieder *) Hrvatski: guba, »rbsk. gub eni ca, stnigulum , malorusk. hubaua, Oberkleid. einen Theil der hcrrschenden Nation in Ungarn aua, in sam Kopitar nekdaj ni dvomil o slovanskosti Norikov, pisavši: „Nestor mu8s die Krainer in mehr als einer Riicksicht interessiren, erstens iat er ein slawischer Scribent, zweitens hat er die Nach-richt aufbehalten, dass die Slavven frtihcr Noriker geheissen haben, in \velchem Falle unsere Gegenden der Ursitz der Slavven gevvesen wiiren, eine Nachricht, die ein Schlotzer nicht lacherlich, sondern genauerer ForBchung allerdings werth findet." (Gramat. str. XIII.) Aquilea — Aquilia. Glavno mesto krajine Venecije je bilo: Aquilea, „quae et Aquilia quatuor syllabis vocatur“, kakor Eustathij in seholiia adDionys. poroča. Julianus Caesar (in Orat. de Constant. Imperii >'ebus gestis) basnu je, da je ime mesto dobilo po orlu — ,,-aquila/‘ >,urbi quum conderetur, aquila dextra ex parte coelitus advolans de suo nomine vocabulum imposuit." Julijan ni premislil, da Ve-netčani, ki so mesto uže pred zmago Rimljanov postavili, niso govorili latinski. Po Julijami je to basen sprejel Eustatij. Ker denešnji prebivalci italski mesto imenujejo: Agla, sredovečni nemški pisatelji, kakor Wolfram von Eschenbach: Aglai, drugi Aglar, Sloveni: Oglej, z predpostavljenim: v Voglej, in ker je: Agla lehko nastalo iz Akla, ter so je pravenetsko ime moralo glasiti: Akla ali: Akleja. Latini bi je gotovo zvali: Aquilinum, ako bi po „aquili“ dobilo ime. Ker se je, kakor Eustatij trdi, imenovalo tudi: ,.Aquilia,“ vtčgne to latinska prestava domačega itnčna biti, vsaj: Akla isto označuje, kar: Aquilia, die dunkle Stadt. V litovščini nahajamo: aklas, dunkel, blind, latvijski: •klas, dunkel, lit. ukas, Dunst, Nebel, prusk., aglo, triibes Wetter, sorodno grški: Dunkelhuit, lat. aquilus, dunkel, schwarz, aquila, Adler, von der dunklen Farbe. anuilo, Nordwind. dun-kelbringend. Mesto je stalo v bolj močvirnatem svetu ob morji , in kraj je rad meglen, tedaj ni neumno trditi, da se je zaradi tih okoliščin vtegnilo imenovati: Akla. Pa tudi še bi vtegniln druga okolščina imenu dati početek. Znano je, da so v Akvileji čestili božanstvo solnea pod imenom: Belin, katero so latinski pisatelji jednačili rimskemu Apollonu. Kraj Beligna tik Akvileje šo opominja na ono češčenje. Paulinus, bivši škof v Noli, pa ^ piše, da so v Akvileji tudi <>estili solnce v temni dupli, tedaj Črno boga — ponočno zimsko solnce, gotovo je veža in barva hramov bila temna, in tako je tudi vtegnilo potemni barvi hiš ime: Akla nastati. Venetčan ima besedo: chiroli, dunkelsehend, in chirolin jnu označuje: uti po ubbriaco, malo pijan. Pri besedi: chiroli je vtegnil glasnik a ali e odpasti, in beseda se izvirno glasiti: a chiroli, tedaj bi dobili thema: ah, ki označuje otemneti, litov. ii k-ti, wird triibe, j-ekti, erblinden, uk-as, Nebel. Tudi Nemec pravi o pijanem človeku: er ist bonebclt. Po češčenji Crnoboga je menda obviknola orna obleka, v ktero so se radi Venetčani, kakor tudi severni Slovani oblačili, o čemer sem uže v drugi razpravi govoril. Reka, ki teče mimo Akvileje in se jc za Rimljanov napelja-vala v vodne grabne in tako zabranjevala nagli naskok sovražnikov, seje velela: Natisa, Jornandes piše: Natissa; denasnji dan se skaženo izgovarja: Nadiža od Italijanov in Slovencev. Reka z imenom: Natisa tudi teče v Rusiji (Šafarik, Abk. der Slaw. 170). Natisin pad je zelo nagnjen, zato tudi njeno ime: Natisa; isa ali i s a je stareji sufiks denašnjih: i li a, vimenih: Jeriha, Pavliha, in ker: nati označuje: Neigung, tiefe Senkung, izraža Natisa velikost nagnenja. Mi imamo: nati, Vertiefung, Senkung v sansk. ; n a ta inclinatus, nati, die Backe, v arbšč. nad o, rupa, Graben, Locli. Glasnik t se čredi z d, primeri: tropine in drobine, pesto in pezdo, die Nabe. Tudi slovenščina še ima ostankov tega them., samo da se je predteknil glasnik g, kakor se to tudi v druzih besedah zgodi, na priliko: gnezdo, nidus in N o s t, in sicer: g-nača iz: g-nat-ja, Abgrund, Schlund, Schlucht, g n at, Schinken, Schienbein, lat. nates. Festus ima čudno besedo: n a t i n a r e, in n a t i n a t i o , hantieren , Ilantierung , negotiari, negotiatio, Geschaff, jeli ni srbsko zanat, Handrverk iz praep. za in nat? Kam pa spada slov. n a t, Auswuchs an Riiben, in venetsko tudi italij. nat ta, Ausrvuchs, in sicer v venetšč. grosso tumore carnoso ? Bržkone k isti koreniki, in so tako prasorodne te besede kakor slov. a m i c a, sansk. amsa lat. umerus, grsk togog, agerrog, (pri IIesychiji) v pomenih : Schulter, Schulterblatt kakor je v lat. h predstopil tako tudi v slov. se sliši h a m a, hamica, in stari urbarji slovenskih župnikovin imajo po gosto: Der Gsellpriester (Cooperator) bat zu bekomtnen 10 Hame n (svinjskih pleč). S to četrto razpravo sklepam svoje preiskave o jeziku in ndrodnoati starih Venetov. Marsiktero popravo zmot bi še rad pritaknil, ki so mi tri pa tam podletele, a prostor časopisnega organa, v lcterem sem te razprave objavljati začel, mi tega ne dovoljuje. Jezikoslovci strokovniki bodo ono, kar je temeljito dokazanega in izpeljanega, gotovo priznali, kar pa ni veljavno, naj se razkadi kakor pleve pri vejanji zrnja. Brez vse zasluge za filologoarhajologično in historično znanost te razprave gotovo ne bodo, jaz pa sem uže zadovoljen, ako sem le nekoliko pripomogel k pomnoževanji in razširjevanji teh znanostij in rešenji vprašanja o narodnosti starodavnih slavnih Venetov. Tiskarski pogreški in dostavki. Str. 11. pri barufar, naj se še pristavi: Baru far prvotno označuje: zerzausen, primeri stran 71. sub nota. Str. 23. pri besedi: Bosega beri: mugil mesto: mnugil. Str. 30. v 5. redkuod zdolej beri: vestimentuin me3to: vesti-mentuo. Str. 33. v 5. redku od zgorej se po besedi Wollenkammer naj pristavi: ali pa dečko z poglajenimi lasi, mogoče tudi: s ko- drastimi lasi. Str. 35. v 7. redku od zgorej beri: vasoio, mesto: vatoio. Str. 37, pri besedi: tufo, naj se še pridene: rusk. tuhnu., verfaule. Str. 54. v. 8. redku od zgorej beri: oaseus mesto: ca s c us. Str. 54. Na konci razlage besede: Carnisa naj se še pristavi: V rušč. nahajamo: Kom-j-aha, zum Schiffe ausgehohlter Baiunstamm, 'gorenjeluž: čom, Kahn, čom-nik, iSchiffer. Str. 55. v 6 redku od zdolej beri: funiculus mesto : furiculus. Str. 61. pri razlagi besede: chiompoza besedo: ki o pav še prideni: rusk. KJlilH, v besedi: kljaponosyj, nasum adun-cum habens, slov. šklempav, hinkend. Str. 77. v 8. redku beri: calumnia mesto: columnia. Str. 79. v 7 redku od zgorej beri: razlagi, mesto: razlagii. Med francoske besede na strani 84—86. naj se še postavi tudi: Sabot, Holzschuh. Aber woher das Wort? vpraša vrli Diez, in pravi: fiir sabot gilt lienneg. chabot. Res čudovito, da tudi koratan-ski Slovenci poznajo: sabot, Stelzschuh aus IIolz (Janež. s. v); k italijansk. chiabatta, scarpa vechia , ktero besedo smo tudi našli v slovanskih jezicih in v persčini, te besedo ne moremo pristaviti, tudi ne k venetsk. zapat a-z a vat a , beri: capata, Schlappschuh, slov. copata, plur. copate, iz: copati, cepetati, kar se v pomenu vjema z nerašk. schlappen. Hennegavsko: chabot, zopet nahajamo v poljsk. chabot, in znano je, da se je slovanski: cli iz s izobrazil. Koliko še imamo na slovanskem filologičnem p<■ 1 ji dela, in naši beletristi odvračajo mlajše talente od te znanosti ! češ, da je ni treba, večerna naj se preiskuje sanskr. in etrurščina! De gustibus non est disputandum! — Manjše pogreške naj blagovoljno čestiti čitatelji sami popravljajo. Oslabljenim oč6m uide marsikteri pogrešek. — Na konci teh preiskovanj kličem prijateljem njihovim: Vivite felices, memores et vivite nostri, Sivo erimus, seu nos fata fnisse volent. Na Ponikvi v god-sv. Mohorja 1877 slovenskega jezika na Og-erskem. Predge. Konec iz letopisa Matičnega leta 1874. Razglaša M. Valjavec. P. 13. post. pen. F. Szdl. 1814. Et ait illi: surge, vade, quia iidcs tiia to salvum feeit. Luc. 17. v. 19. I veli njemi: stani gori ino idi, ar je vora tvoja tebe zdravoga včinila. Štem vu gnčšnjem s(vetom) ev(angelio)mi, ka g(ospodin) Kri-stuš svojim čudom je deset gobavi' moužov zvračo s takšega betega, prouti šteromi betegi ešče nigd&r nišče nej vrastva najšo. Brezi vse dvojščine bi etak mogli vu pameti zgriintavati: ovo on je vučiteo, šteri sobe za božega sina zovč, takše delo je nad nami včino, štero nature krepkost obldda, zato istinska je njegova rejč, šterov seb6 za božega sina svidoči; na te zrok gledouč naša je dužnost, naj se nezaj k njemi povrnemo, naj njega molimo, zvi-šavajmo i za njegovo dobrouto njemi zahvalnost dajmo. Etak se je mislo samo eden, za toga volo nej je samo njegovo voro pohvalo g. Kristus, nego zviin toga od njega svidoči, lta je njega njegova vora od betega odslobodila. Moral: z etoga lejhko razmite ka vora, kak veli Trident(insko) spravisče, je zveličanja začdtek, korčn i fundamentom. Ona vora, po šteroj vorjemo i vadliijemo, ona štero nas naskončano mouder i pravičen boug vči po s(vetom) e(vangelio)mi i s(vetoj) m(ateri) cerkvi; ona vora, štera na dobra dela, priti bougi vupanje i popolno božo liibeznost obtidjava, i za to nej samo vora nego prava k. k. vora z dobrimi delami vkup prikapčena nas zveliča, i eto je cio mojega gnčšnja guča. Vora, naj na zveličanje i viikivečen žitek bodo hasnovitna, more z dobrimi delmi vkup prikapčena biti. Samo dobro merlcajte. Viira, naj je na zveličanje i vekivečen žitek hasnovitna, more delati, tou je tou, nej samo s. ev(angeli)um tribej viirvati, naš žitek moremo k vori prispodoben . . ., voro skrovnost ne dava za to pred nas g. boug, naj samo vorjemo, nego naj mamo regulo i naša dela naj se ž* njimi (?) glihajo, veli g. boug: vu vori nas je odloučo naj sveti postanemo i brezi raakule pred njegovim lieoin po liibeznosti. Odeteč je, ka g. Kristus je nej samo včio, nego i s peldov pokazo, svoje včenjč je s peldov vkup prikapčo, kak veli s. pismo: začno je Jezus prvle činiti, po toni toga včiti. Odned je, ka apostoije z ričjouv i s pismom na tou opominali krščane, naj poideg viire delajo i pouleg s e(vangelio)ma živčjo. Za to veli s. Paveo: či beo *) kak šte velko i močno voro i brezi liibeznosti, nehasnovitna je na zveličanje govoreči: Si habuero omnem fidem ita ut montes transferam, charitatem autem non habuero, nihil sum. Za to hvali s. Paveo Abraha i driigi’ patriarhov viiro, ar je z liibeznostjov vkiip prikapčena bila i z liibeznosti so pa dobra dela sajala. 'Kakšo voro je meo Abraham? je li ž njouo zadovolen bio i dobra dela je na kraj jao?**) Oh, sto je bio bole podložen g. bougi i njegovoj s. pravdi kak Abraham? Jel da je bio on podložen, šteri jo svojo volo g. bougi gor aldiivao, n». božo zapovid hižo i vse rodbino ostavo, ednoga edinoga sina bougi gori aldiivao? Kakšo voro je meo Mojzes, David i driigi patriarhi, od šteri’ spomina s. pismo? jeli so za to dobra dela zavrgli i saraov viirov zadovolni bili? nej, nego vsigdar so pouleg sv. viire delali, dobra činili, bougi služili, pouleg bože vole živeli? Sto bi se najšo zdaj, Či g. boug taksi aldov želo kak nigda, naj oča svojga sina pod palas vrže i gori aldvije. de martyrio s. Laurentii. Naj nišče ne veli, ka zdaj vu vrejmeni milošče vekšo mouč ffla vora kak pa vu starom t(estamento)mi, ka vu nouvom t(esta-mento)mi z vrejdnosti Kristusa Ježuša vekšo mouč ma vora, za to dobro činiti, delati nej je potrejbno. Či vu nouvom t(estamento)mi je zadosta bila vora brezi dobri’ dejl na zveličanje, ka torni zrok, ka ti prvi krščanje so tak trno za zveličanje skrbeli? či so mejnili, ka samo vora zadovolna je na vekivečno zveličanje, za koj so vsigdar pokouro držali? za koj so tak na tenci živeli? za koj so se tak strašno postili? za koj so se vsigdar prouti vinešnjim no-trejšnjim prijatelom svoji’ duš bojili i tejla poželenja pod tak nioČnov viizdov držali? za koj so telko nouČ vu molitvaj i vu svetom mišlenji potrošili? za koj so svečko lepoto odstavili, vu pistine odišli pečine s. mesta iskat, naj pokouro držali, svečki krič odstavili i bole bougi služili, ar kellco krščanov je bilou za prva, telko svecov. Jelda ka z etoga morete razmeti, ka vora Drezi dobri’ dejl je mrtva? Za to či naša vora je brezi dobri’ dejl, zoubston čakamo naše zveličanje, nego skvarjenje vekivečno, ar kak svidoči s. pismo, ne bodo šli oni vu nebeško kralestvo, šteri so samo vorvali, nego šteri so njegovo pravdo obdržali, govoreči: teda na soudnjem dnevi plača vsakšemi pouleg njegovi’ dobri’ dejl, veli teda svejta sin; jaz sam vu pravoj k. kat. viiri narodjeni, štera je z nebes *) beo je zapisano namesto: bi ineo. — **) jao namesto: djao(?). prišla, štero so apostolje glasili i s. k. m. cerkev drži i vu njoj sam do smrti ostano; ali zaubstom, ar pouleg njeni’ zapouvid si nej živeo, evangelium nej obdržao, za tvoje grehe pokouro nej drže, _ nevolo, križe noso, Kristusa naslediivo, sveekoj dobrouti prouti nej povedao, nebeško naslediivao; či eta ne boš pravo, pouleg vore si nej živeo, tak boš hodo s tvojim zgovarjanjom kak je hodo on nehasnoviten sliiga, šteri je vržen vu krnico vinešnjo, tou je tov vu pekeo. Mejnim ka ona, štera sam pred vas djfio viirjete i vadliijete, nego zdaj vas samo pitam, je li se vaša dela glihajo z vorov? Edno malo si premislimo, ka vorjemo i ka moremo vorvati kak kat. krščanje, po tom toga preglednimo, jeli so naša dela takša, kak nam naša s. vora pred nas dava. Ka za to vorjemo kak krščanje? verjemo ka Jezus Kristuš je naš pravdodavec, ka naš žitek moremo priložiti s. e(vangeliu)mi, vorjemo ka e(vangeli)um prepovidava, ona so nej slobodna, i šteri pa prouti e(vangeliu)mi čini, on de na veke prokleti, viirjemo ka ona pout je vouska štera vu nebesa pela, ona pa široka, štera vu pekeo; vorjemo ka malo je odebrani, dosta i’ na pekeo pride i vekši tao naroda na peklenski ogjen spadne; vorjemo ka, ki s. e(vangeliu)ma ne naslediijejo, oni nebeskoga orsaga ae bodo vidili, eta vorjemo, kak krščanje. Zdaj zbrojavajmo, jeli pouleg naše sv. viire živdmo, ali pa nej? kakši je naš žitek? či istino ščemo vadliivati, no živemo, kak e(vangeli)um želej. Za istino hodimo po onoj pouti, po šteroj vekši tao ludi hodi, šteri svejt lubi, ar samo vorjemo i z navade činimo. Kelko tej je, šteri samo z navade idejo k sv. ineši, predgi i nika ne zdržijo; kelko tej je, šteri se samo z navade spovidavajo i po tom toga vu vekši greh spadnejo? kelko tej je, šteri samo z n& vade boga molijo, viista hodijo pamet pa svečko išče. Eta nedostojna navada štera saja svečke navade, da so pijanstvo, psiiha, špotanje, nečiste riči, nemertiični žitek, pogibelno pajtaštvo, srditost, ogovarjanje, šteri človeka vu smrten grejh sunejo i vu vekivečno skvarjenje, eta se za istino z e(vangeliu)mom i z božov pravdov ne glihajo. Ka bole soudi nas na skvarjenje kak svejta pogibelno delo? Jeli da smo okrščeni, prouti smo veli svejti, te j li i vragi, i samo smo prisegno(li) na Jezuša Kristuša e(vangeli)um. Ali pa mejnite, ka je zdaj driigi svejt i navada, ka za prvi’ lcrščanov? Jeli ne znate, ka naša dužnost se nigddr ne premini, nigdar ne preide kak boža? on e(vangeh)um je zdaj tudi, šteri je bio za pr(vi’) krščanov, štori nas opomina sveti žitek, na naslediivanje naši prvi’ mantrinikov, svecov. Ci ščemo naj na zveličanje, vekivečeri žitek hasnovitna bode naša sv. vora, či ščemo, zemimo naprej s. c(vangeli)um i bomo vidili, kak moremo moliti, alraoštvo dati, naše tejlo raantrati, naše neprijatele lubiti, njim odprostiti, nas poniziti, vso nevolo z dobrim volnim talom trpeti, nas zatajiti, dobra črniti, eta razmejouči našo življenje pod s. e(vangeli)um vrčti. Ne bodimo zadovolni s tem ka samo vorjemo, vadliijemo z ričjou ona istina, ono pravico, štero pred nas dava s. m. cerkev s. e(vangeli)um, naj vbrjemo, nego z delom doprnesiino štera se nam zapovidavajo. I tak naša vora, štero smo od boga kak ti dar zadoubili, de nam naša svetlost, naša tnouč, veselje i naše blazenstvo. Amen. Prcdga pro clca. 11^_ post. pent. Sz. B. 1815 F. Sz. Tetigit linguam ejus. Marci 7. v. 33. Dotekno sc je jezika njcgovoga. Za vračite.la se zove g. Kristus pri Isajas proroki, govorčči ka je zA to poslani od Boga, naj bi potrtoga srca grešnike vračo, ar on ima v rokaj baše zdravje; ali nači vrači g. Kristuš naši’ duš beteg, kak vračiteli telovno boleznost; ar tejla vračiteli man-trajo, postijo telo, naj ona lagoja mokrouča vb s tejla se raskadi, žile puščajo, naj se čistijo od zločeste krvi, na slejdnje s pitvinov žaloudec čistijo Ne čini naš vračitel Kristuš Jezus tak, nego kak dojko vračijo na zvračenje cecatjega diteta, tak ravno Kristuš ščejouči naš duševni beteg zvračiti, sebe je mantrao, naj se mi ozdravili, vu Žitki svojo mouč s postom pomenkiivao, potio vu vnougom trtidi, vu ogradi Getsemani krv točo, s cvekmi, strnjom, z dardov na žilo dao pistiti, ka edna kapla krvi vu njegovom (tejli) nej vstala, ar da soprotivna se soprotivnim vrAčijo. Adam z jejstvinov sAda nam je beteg spravo, Kristuš križnoga drejva mantrov nas je zvračo. Prvi naš beteg se je z lakotov začno, noantra Kristusa se je s pitvinov jesija skončala. Kak z velkov milostivnostjov je vračo g. Kristuš telovno boleznost, svidoči Isajas prorok, ar piše, ka po njem temlim oči, gluhim viiha, nejmim jeziki se odprejo; vso boleznost, beteg on doli z nas zeme, nej tak kak telovni vračiteli, šteri s travov, korenjom i z druge tele vrastvom vračijo; ar Kristuš dosta krat nevidouče samo z ričjouo je zvračo, gda gobavci veli: očisti se, očiščeni je grato; mrtveci: stani gori, gori je stano; dosta krat je rokou vi) rasprestro, da si z blatom, slinami namazajouči slejpo okou, s tem so ga spoznali, ka on z božov niočjouo, nej pa svejta vrastvom vrači. Ciili ste vu gnešnjem e(vangeliu)mi, ka z dosta tele ceremonijov gliihe, nejme zvračo, ar o prvim pelavši njega od vnožine na stran pusto je prste svoje vu viiha njegova i plunovši dotekno se jezika njegovga i gori zglednovši v nčbo zdelino se govoreči: epneta, odpri se. Z etim je nam nazvejsto duhovno gluhost, nejmost, ar dosta je, šteri si zateknejo viiha, božo rejč ne ščejo poslušati, razmeti pouti njegove pravico, nego vu krnici, vu grebi tak da bi niti ouči niti viih ne bi meli, njuhvo srce obtrdi. Lejpi nauk lejhko vb zememo duševne gliihnosti, slej posti, etak odstavim, nego pred vAs denem, kak se more človik vu betegi držati, pokažem prvo, za koj boug na nas beteg pisti, driigo kak se more vu botegi batrivati na trplenje, 3. vu smrtnom betegi kak se moremo držati, naj s toga svejta srečno preminemo, eta so potrejbna znati, ar vu eti stoji zveličanje i skvarjenje naše. Poslušajte: Milostiven boug na sčbe gledouč je šteo, naj bi rai vsi vu dobrom zdravji bili, naj njemi z veseljom, z radostjov služili, za to je pivoga očo tak stvouro, da bi vu negrešnosti oeto, ka bi mi brezi vsega betega po njem ostali. Izraelsko liistvo, gda je z Eg(ipto)ma vii odpelo, či gli zviin dice, žensk je bilou 600 jezčr, naj bi brezi kvara pri neprijateli bili, vsi so zdravi bili, ar je istineko, ka zdravje je na zveličanje hasnovitno, za to i rr.i z Davidom kričimo: za dožo volo obrani moje zdravje, brezi šteroga niti Goliata niti Izraelsko lvistvo neprijatelov ne bi vladalo. Da grehi betega nevolo ne bi želeli, mi bi vsigdar zdravi bili, ar našo mouč na pijanstvo, špotanje i druge grehe obrnemo, naše tejlo gda je zdravo močno prouti dobrorni bori se, kak počinjeni kouj, za to je potrejbno naj se zmeči i dušo posluša, ar beteg grejšno dušo od vnouge pogibeli odslobodi; da bi na božo službo trbelo samo telovno mouč kak kopanje, boug bi nas vsigdar zdrave držo, za to samim delom bougi ne služimo s pametjov, trplejnjom, od-ned je ki trpi, boug njega blagoslovi. Beteg je jim boža temlica, vouza, vu štero za to spadnemo, naj za naše grehe trpimo, vekše pogibclnosti ognemo. Velka bo-leznost je tak kak klada, štere nernre vo idti na hidoubo; beteg je naša viizda, štera nas drži, ka niti prej niti neza nemremo vu zlo, greh se povlečti, arvu betegi k njemi se povrnemo, razmimo njegov tanač, gde bar pijanca, hotlivca, touvaja, kak spoznava vu betegi svojo hidoubo, ar beteg velki trezno včini dušo, nigdar človik bole ne spozna svejta nestalnost kak vu betegi, teda pamet zeme, ka eti je nej naše vekivečno prebivališče. Prel(iibleni) k(rščeni)ki! velki dar je beteg, ar vu s. m(ateri) cerkvi za prva, štere je šteo vu velko diko prinesti, njim je da-riivao mantrinistvo, tak i ravno zdaj, štere bole med drugimi liibi, na nje beteg, nevolo pošle. Či bole sveto dosta krat žive, tem vu vekšem betegi se mantra; eto nam svidoči s. Paveo apostol, Agušton, šteri so sveto živeli i donog vu betegi so dosta mantrali, ar krepost vu betegi, nevoli se spozna, beteg je bože lubeznosti znam6nje, duševne kreposti, ponižnosti, najema pred bougom šker. Beteg je boža škoula, vu šteroj se dosta navči človik, gde se človik bole navči smilenosti bližnjega, ka vu betegi; či sam ne preboliva, ne zna drugo nevolo, ne zna svejta nestalnost nišče liki betežen človik ; vu betegi se človik istinsko vči boga moliti, vu bougi viipati, ar šteri vu zdravji je boga zavrgao, vu betegi se nezaj povrni. Nej ga tak hildoga Žitka človeka, šteri vu betegi od svoje pogi-belnosti ne bi premišlavo, vekivečnoga skvarjenja ne bi bojo. Peldo mamo vu s. pismi od Ezehias kr&la, šteri vu betžgi cejlogo Žitka grehe žerj/ivimi skuzami objouko, proseči bouga, naj njega pouleg njegove vrejdnosti ne kaštiga. Nepobožen Antiochus krao vu betegi je sebe spoznao, premislo 3e, kelko hidoube jo včino vu Jeruzalemi, vadliivao je svoje grehe; šteri prvle niti za boga niti za človeka dosta nej geno, zdaj je začno boga moliti. Za to vu betegi naj človik ne dvoji, nego boga moli, z Davidom krči: smilu j se, ar sam betežen, s Agustom: eti me žgi, eti me sejkaj, samo mi na veke grehe odprosti. Kristus je boug bio i diinog na križ-notn drejvi boga molo, ar nej ga lepšega, kak triplenje. Dosta je zrokov, za koj more človik vu betegi trpeti dobro-volno. Človeki vu betegi naj na pamet pride, ka za grehov volo boug človeka kaštiga, naj nam na pamet pride, ka veleli so Izraela sini: vrejdno trpimo, ar smo pregrejšili, 1 Judit: premislimo, ka eta mantra je mčša od naši’ grehov, ali pa kričimo z Mihaeas prorokom: rad nosim, gospodne, tvoje čemčre, ar tebi pregrejšo. P(reluble)ni k(rščeni)ki! bar da dosta krat ne bi si zaslužili z našimi grehi pekla; pijemo hidoubo kak vodou; či lucifer za ed-noga gizdavoga mišlenja volo na pekoo vržen, ka pa mi vsaki ddn s telkimi grehi smo si zaslužili? ali za to ne šče milostiv^n boug nam pekla, nego svejta nevoljouv, betegom nas kaštiga. Ci mo mi eti trpeli, ne bomo na ovom svejti; premislimo si, ka dosta vekša, strašnejša je peklenska kaštiga. 2‘Hl premislimo, kelko je za naše grehe naš zveličiteo trpo : za naše grehe je hranjen, za našo hidoubo je vraženo njegovo sveto telo. Istiua je, ka na tom svejti nišče vekše mantre, boleznosti nej trpo, kak Kristus, trpeli (so) a(posto)li, mantaiiki, ali telko nej. P(reliible)ni k(rščeni)ki, gda te vu betegi, boleznosti i žalosti, naj vam na pamet pride na križ raspeti Ježuš, šteri je doata trpo i donog je truden nej bio: ka je Adam zapravo, Kri stuš je nezaj pripravo; človeka boleznost prti Kristuša boleznosti je nikaj nej; deni tvojo boleznost križi, boš vido ka de statka i kričao boš s(vetim) Pavlom: dobre voule sam vu betegi, hvalim Be vu betegi, ar mojega gospouda pečat nosim. Ci (si) moj grejšni človik, trno betežen, premisli si, ka sin boži jezero jezer boleznosti pretrpo. Je li je nej vrejdno, ka ti trpo, da bi mogao ešče več; ^i tak misliš, teda trpiš z dobrim talom. 111. Kak se more vu smrtnoj posteli držati. 1. ne prepovi-dava, naj se človik za zdravje ne skrbi, ar boug zapovidava be-težniki: poštiij vračitela za potrcjbčine volo, ar njega je višnji boug stvouro. Tak i ravno veli moudri Salomon: višnji boug je vrastvo stvouro i čeden človik se nj6 ne boji, či britka ali slatka na zvračenje. Istina ka vrastvo betežniki je velka mantra, ali nje tak more zeti kak boži bič. Na dvoje more paziti betežuik: naj boga ne odstavi kaka Asa krao, ar se on viipao vu vrastvi, za to ga boug mouro. Nikakša znanost, vrastvo nikoga ne ozdravi, či boug ne da zdravja, ar veli s(veto) pismo: od boga je vso vrastvo. 2. Vu betegi vso šatringo, couprnijo moremo na kraj djati, ar takši ščejo z vrajžov močjouv vračiti. Od vsega svojga blaga r6d naj napravi, ar na smrtnoj posteli za dušo de se mogao skrbiti i Letopis 18J7. IV. 7 velka boleznost ga okouli zeme. 3. Kak vu beteg spadnemo, včas se z bogom zmerimo, naša dobra poduplajmo, či šč£mo zdravje zadobiti, ar veli sam g. boug: ki se ne šče povrnouti, boug njemi žitek prekrati, kak Anastaziuši coprni je boug nazvejsto ka, da bi greh ostavo, 12 lejt bi duže živo; od dičaka 12 obejšenogai td. Za to ki žitek lilbi, grehe naj odstavi i dobro čini. Nišče naj spouvid na slednjo vijro ne nihava, što zna, je li se onoga vrej-mena včaka, štero je spouvid ostavo. Kelko i (= jih) znamo ka so se zourja dneva nej včakali! Za to dokeč je človik živ zdrav, naj se spovej, ar ne znamo gda pride boži čemer. Oh kelko je i’ prejšlo, šteri so otak veleli: čakaj počakaj, edno malo bom si počivao, edno malo bom preživao, vu tom so so pa svejta vo pre vrgli vu mantro veltivečno. Za to ne odlašaj na smrtno voro, ar vrag zvej i pamet ti zmejša pa ti ne da pokoure činiti. Gda se že spovej, prečisti, naj si dostakrat k bougi zdehne, na pomouč b(laženo) d(ivico) Marijo, vse sveče sezava, naj se za njega molijo, naj njemi na pamet spadne, ka boug je on, šteri nam je smrt pošlo, naj z ednim pobožnim biškopom velimo, či nigda morem mrejti, za koj ne zdaj ? Ka hasni edno malo duže živeti, ali smrti se ne ognemo? Po ton toga naj s(veti) oli k sebi primle šteri njegove grehe doli zbriše. Čiili ste, kak se moremo držati vu betegi, kak se more k srečnoj smrti pripravlati. Ali eto močno vu pameti držte, štero je nikclko krat pravo s(veti) Agošton: nemre hidou mrejti, šteri dobro živč, ali vodi ali vu tabori, ali naj ga zvirina razčejse, zlo nemre prejti. Za to ki šče dobro, srejčno mrejti, sveto naj žive, tou je tov, vsaki d6n naj tak žive, da bi on dčn slejdnji dčn bio, štero nam boug daj zadobiti. Amen. Prcdga D. .9« post. penit. 1815. F, Seul. Iiigrossus in tomplum coepit ejicere ven-dentes in illo ct eraentes. Notri idoiiei Vil cerkov začao je vii goniti odavajouže vu njoj i kipiivajouče. Ona goreča pobožnost, štero je na5 prel. zveličiteo židoskomi liistvi skdzo, gda je odavajouče vu cerkvi i kipiivajouče vit cerkvi zdčo goniti, nepriiiČna bi se lejhlco vidila, gda ne bi takši činio, šteri niti prekaniti niti od nikoga prekaniti (!) nemre biti. Ar nika bole nekrivičnoga ne vidim, kak vu cerkvi goloube, agnece i drugo stvar spodobno za aldov odavati, pejneze prijimati, ar odavajouči i kipiivajouči so nej bili vu notrejšnjem trnaci, po šterom je samo popom židovskim notri slobodno bilou idti, nego vu drugom po-ganBkom, tou je vu prvom, vu šteroga slobodno bilou poganom notri idti, ar vu etoj cerkvi so trije trnaci bili: te prvi je bio pouleg cerkvi, eti se je zvao poposld, pouleg ctoga židoski, te slejdnji poganski, vu etoga so šli oni, ki so nej znali židoski’ Mojzesa zapovid. G. Kristus niti na etom poganskom trn&ci odavajoučo i kipuvajouče nej mogo trpeti, nego vti na vinešnji plac zgono, gde vsakojaeka stvar se je odavala za jejstvino. Kiipivati ali pa odavati je vu sebi nokrivično delo, zmisma pa donog dosta krat skoupost cvete i ona vsigdar želej dosta dobiti. Na etom mesti je boug zbantiivani, na šterom je njemi aldov notri kazani. Pismožnanci velijo, ka sami popovski popovje ino levitje so z goloubami ino agnjeci nej sami tržili nego svojov držinov mo slugami. Ar oni so trucali one, ki so na aldov davali, dragše kipiivati kak pa indi, za to so prestoupili 7. med deseterimi zapou-vidami, štero so drugim prepovidavali. Eto zapouvid: no lcradni, ščctn gnešnji den vam rastolmačiti, od tatije večkrat vu leti čiijete ino diinog z lica zemld se nemre pripraviti niti s čista vii fuudati. Na vekše vsaki varaš ma gauge i diinog tatouvne strašijo niti na dobro ne povrnejo; dosta krat vu ksjpi dobroga prijatela ništerni pride i njegovoga blaga prouti njegovoj vouli odnesč ino odide. Niti za greh ne držijo, niti ne viirjejo ka greh se tati tečas ne odpisti, dokeč se blago nezaj ne povrn6. Oh! kak okorno ino ncmirovno dušno ve j st morejo meti 0,1j, šteri že dugo lejt vu etoj meštriji živijo! eti zgibijo boga, zgibijo diišo, zgibijo na veke vekivečno blažcnstvo, itak pridejo Vu ono strašno šentencijo s. Pavla: niti tatje niti zgrablivci z n(ebeskim) kralestvom ne bodo kidali. 2. Cor. G. Vu prvom tali Pred vas postavim odiirnost, hidoubo tatije, vu drugom tali, ka ste duzni ono blago nez&j povrnouti, štero ste bližnji odnesli. Poslušajte. Odiiren greh je tatija ar po njej boga zgibi, ar touvastvo je vs>gdar velki smrten greh, či je blaga nej trno malo vkradjenoga, ali človik je vu slejdnjoj potrejbčini, ali pa njega pravičen zrok sprejča. Pravo sam, či je trno malo blaga, malo blaga se pa vidi edna igla, eden krajcar, ar nemre človik vorvati, ka bi za malo olaga boug človeka vu pekeo vekivečen siino. Ali more dobro Preštimavati peršono človeka, od koga se kaj vkradne; eto nam hpou tolmači s. Tomaš. Či se nevolnoj prelji eden krajcer vkradne, šteroga cejli den s koncami sliiži ali pa kaj driigo dela za eden krajcar, ali švelji, sabouli igla, šterov si krtih sliiži, niti več igeo n®ima, smrten greh maš, dužen si iglou ino štera bi si njouv pri-služo, nezdj povrnouti. Pravo sam ob 2.: či bi človik vu slednjoj Potrejbčini ali pa sikešini bio, ka bi mogo od gladi mrejti, či prosiš pa ne dobiš, slobodno si telko zemeš, da svoje tejlo nahraniš, ali za to lakota naj nikoga na tou ne žen6 ka bi kradno jno tak svoje tejlo krmo. 3.: či pravičen zrok ma, vu peldi mouž mo žena vktip spravlata, či žena zeme moževi telko pejnez, ka potrejben gvant deci kupi, meni se smrten greh ne vidi. Tatija Jla mesto gledouč ino peršone je vekši ino moši greh, či za eden krajcar vrejdnosti vu cerkvi ali pa na drugom s mesti zemeš vekši, smrten greh maš, kak pa indi; či od sirmaka, od poutnika, šterim se šč6 na pouti hraniti, smrten greh mas, kak pa indi. Po tatji se zgibi sam boug, tatja pred cejlim svejtom je odorna, ar natura človeka na ton gible, ka tata nemre vij stitti, ki je nej meo triida i on z drugim liiekim blagom žive. Tatijo pajddštvo liidi nemre trpeti, či je med porgari, med mešterskimi, med driigimi njega okou nemre viditi. Tatou kaštiga je, ka nej-majo groba, nogo gauge so njiih grob, tatje med sebov se bijejo ino kolejo. Po tatji se sam boug zgibi, niti nej čudo, ar tatja pred boir gom je odorna, niti nej ga greha, šteri za sebov bi več boži’ kaštig vlejlco, kak tatija, nej samo na etom, ešče na driigom svejti. Ništerni po tatji, po hamičiji velko nesrečo na svojo glavou zidajo. Boug je trplivi ino milostiven, ali gda se niti ne dovej ves Žitka triide ino blago zgubi. I kak prilika je, ka tatijo, či nej vu njem, vu njegovi’ sinaj ino odvejtki’ kaštiga. Str&šna je tatija na etom svejti, ali strašnejša na ovom svejti kaštiga. Kaštiga boug driige grehe, ali one ki lučko blilgo ali po hamičiji ali po tatji pri sebi držijo, najbole kaštiga; za koj etakSi gresnicke trno na rejci prdvo pokouro držijo, ništerni držijo za pravico takse blago pri sebi držati, či gli’ nje dušnovejst mA, ništerni z eti’ grehov se ne spovidavajo, priliko s prej Čanja iščejo, ka so oni nej dužni nezaj povrnouti, ništerni na deco, na odvejtek povrnjenje bhiga ostavijo i raj ščejo nebeški orsdg zgibiti, kak pa bl&go tatinsko, za to eti vu dvojščiuo spadnejo, ar znajo ka boug tatijo z vekivečnim ognjom kaštiga govoreči: gospodne, nej na m6ne, nego na ženo, deco skrb mej, ar jas idem vu pekeo, niti nej ga pomouči več nad raenov. Zapouvid eta lučko bklgo nezaj povrnouti je dvoje fele: nezrij p oorni i liickoga bl&ga pri sebi ne drži; ka zapouvid boža nasvči: ne blazni, ne prisezaj, niti hamično ne prisegaj, tak etak zapouvid nas pod smrtnim grehom zavezuje liicko blago vsigd&r kak naj-prvle nezdj povrnouti, ovale vu grehi smrdiš ino veksi greh na glavou zavezuješ. Na pčldo: či vu vogli edna iskrica živa ognja ostdne, či duže bole zača goreti, či ti edna mdla piknica zam&že gvant, t6m na vekše ide, tak liicko blago pri tebi ostavleno ti na včkši cila. Za to či ideš spouvidi pa liickoga blaga nezaj ne povrneš, ešče je zobstomslca ino jalna tvoja spouvid, nej je zadosta samo obečati, nego obečanje zvršiti; ne vgasiš ž6jo či samo gori napneš ka bodeš pijo, nego piti moreš; tak itd. G. s. Aguston doktor; či liicko blago se nezaj ne d& i bi se moglo dati, pokoure takši človik ne drži, nego samo skažližava. Ednoga maloga dečka pes vjo, ide oča s. Amoni Apaturi prosčči, naj njemi sina zvrdči. Pita njega Apatur: znaš, zakoj je boug eto kaštigo na tebe pošlo, ka ti je pes bejsensina vjo? Zrolc je, ka si nevolnoj sirouti telico vkradno. Idi, veli njemi, nezaj povrni telico, teda sin te si »'zdravi. Aliud de morte filii per parentem causata:.................. Zemite ednouk, prel. kr(šča)nje! ino pritisnite na vaša srca oto dužnost 7. zapouvidi; zadovolni bojdite z onim blagom, štero vam je g. boug ddo i ne poželte vaši’ bližnji’ bldgo, šterim brezi greha nemrete kidati. Po božem blagoslovi vaše mdlo blilgo de se povekšavalo, po tatji, hamičiji vaše vnougo bl&go rastoče kak snejg od sunca ino vročine; či šččte svejta blagom ladati, trudte se, skrbte se; ar ki boga molijo ino se skrbijo, njim boug vsa da; či 1 iicko blago pri sebi mate, nezaj povrnite, ar ono se ednouk razžgč kak vogjen i ešče vaše pravično zgori. Vi roditelje bogaci, či vas je boug z bldgom blagoslovo, ne zvis’te se, ar vaše blago je boži ddr, vi pa sirmacke ne dvojte, nego vu bougi se viipajte, ar dober n(ebeski) oča za vds skrb md. Amen. Prcdga Dca. 10« post pent. 1815. F. Szolnek. Pharisacus stans haec apud sc orabat: deus, gratias ago tibi, quia non sum sicut eacteri hominum raptores, injusti, adulteri, vclut etiam hic publicanus. Lue. 28. 11. Farizseus stoječi je etak v sebi molo: boug, hvalo ti dajem, ka sam nej kak drugi lidje zgrablivei, krivični, lotri, kak je i ote publicanus. Jeli je mogla taksa molitev pred bougom poprijetna ino vu-godna biti, štera z visikoga ino z gizdavoga srca sdja vu sebi unajouča bližnjega ogrizavanje ino razlačanje? Ednoga krščan-skoga človeka molitev more biti ponižna i pobožna, i mi za istino mamo zrok nas poniziti, či z naši’ grehov se spomčnemo i či pred naše oči postavimo s kak zmožnim gospoudom šččmo gučati, pred Velkoga gospouda ščemo idti, šteroga mi z našimi grehmi smo zbantiivali. Sami ti pravični, šteri ednako vu božoj pravdi hodijo, steri ao nigddr nej boga zbantiivali, niti njegove s. pravde nej prelomili, morejo z Abraham patriarhom spoznati, ka oni na bogd gledouč se praj ino pepeo. Eto gizdavi farizaeus sebč hvali ino preštimava svojimi skažlivimi jakostami ino dobrimi delami, gda boga moli. Mesto publicanušove ponižnosti sebe zvisi ino meče, hvali i veli: nejsam kak driigi lidje, zgrablivei, krivični, lotri, slejpo soudi publicanuša, šteri pouleg svidočanstva samoga Kristuša spravičani je doli šou vu svojo lužo. Ete farizaeus zavrže, ošpota publicanuša, na šteroga za ponižnosti i potrtoga srca volo zgledno, grehe njemi odpusto g. boug; ete farizaeus slejpo soudi, ete farizaeus je bio razlačnilc, ogrizavec, šteri niti vu cerkvi nej mogo mučati ali pa brezi razlačanja boga moliti. Z etov prilikov je šteo g. Kristuš svoje vučenike navčiti ino njim pokazati, ki prava ino pobožna molitev more biti ponižna, i dosta se liidi najde, šteri se za pobožne, bogaboječe držijo, pouleg toga pa so ogrizavci in razlačnicke. Gučijo oni pouleg svojega ha- mičnoga preštimavanja ino soudbe ino s tdm svojemi bližnjemi dosta akoudijo. Steri rad laže ino razlači, ujemi ne ščejo vorvati; ali či pa pobožen človik kaj pravi od bližnjega, nemi se vorje, ar velijo, da ne bi istina bla, ne bi gučo. Na krači ščem pred vas postaviti ino rastolmačiti, kak se morete habati ino varvatishamič-noga guča, razlačanja ino slejpe soudbe, ar veli boža zapouvid: ne guli krivoga svidočanstva prouti tvojemi bližnjemi. Šč6m na dale na svetlost postaviti, naj liiekoga blaga ne požalejmo, tem menje pri sebi držimo, ar boža zapouvid na dale nas vči: ne požalej bližnjega tvojega hiže ni pola etc. Poslušajte. Krivo svidočanstvo proute svojemi bližnjemi gučati je smrten ali odpustni mali greh: či bližnjemi s tvojim gučam nikakšega kvdra vu imeni ali pa blagi ne včiniš, ne imaš smertnoga greha, za šteroga volo bi te boug vu vekivečno skvarjenje vrgo, ali račun boudeš pred bogam davo; či pa po tvojem hamičnom svidočanstvi bližnjemi zvar vu imeni ali pa blagi včiniš, vrejden si pekla, či tvoje hamično svidočanstvo ali krivi guč nezaj ne potegneš, či njemi poštenoga imčna ali pa kvar vu bl&gi nez&j ne povrneš. Eto nam svidoči sam g. boug vu starom t(estamento)mi: lažlivi svedok ino ogrizavec na veke preido, i med drugimi, štera boug odiirjava, je hamičen ino krivi svedok. Na te zrok gledouč pouleg bože pravde krivi svedok ino ogrizavec so žitek zgubili ino morjeni na peldo drugim sdblov. Vu etakšo lcaštigo so spadnoli sliižbenicke ino sliigi krila, šteri so Daniel proroka hamično toužili, na njega krivo svidočanstvo dj&li, na molitev Daniel proroka o(ro)slanje raseejpali ino spojeli. Na dak dva starca židoskega liistva svidoka kriva in sodca, šteriva prouti nekrivičnoj Suzi krivo svidočanstvo dojauča, naj se na smrt osoudi ino da Suza, samil sta vu grehi zgrablena, na smrt osojena ino morjena. Krivi svidocke ino ogrizAvci so bili prouti samo(mi) Kristusi sini božemi, ali po tom toga pokaštigani, o dani i cejlom široukem svejti rastepeni ino razlučani. Nezgriintanim tillom je boug pokaštigo tri hamične ino krive svidoke, steri so prouti s. Narcisuši piišpčiki krivo svidočanstvo doli djali, te eden eejlov držinov ino hižov z božim čudom zgoro, te driigi živ črvivo, te tretji otemlo; eto nam svidoči Eusebius cap. 6. eccl. i tak g. boug vnožinokrat nezgovornim tdlom hamične ino krive svidoke na etom svejti na peldo tim drugim kaštiga, naj eto odornost, krivo svidočanstvo ednouk doli denejo. Ali na kelko pa g. boug pravico ino pravično svidočanstvo liibi s(k)£zo je dosta krat z vnougimi čiidami na svidečanstvo pravice ino tim pravičnim, najmre gda je za pravice volo mrtve gori zbiido ino so oni pravico sviidočili pred kralmi ino vsem liistvom. S. Stanislaus Polskoga orsaga Kraliovije v/traša s. m. c. (svete matere cerkvi) volki piišpok, da bi on krala za hotlivosti volo Boleslausa kr6no(?) na eto kr;lo rasrdo (se) napiišpoka govor6či, ka on krivično edno v6s pod sebe pokopo in zdaj drži, zato smrti ino kastige vrejden. S. Stanislaus ne majouči lista od onoga, od koga je kupo, niti on nej živeo od šteroga kupo, ar on pred 3 lejti mro, niti driigi’ svidokouv, veli kršili: mejte potriplenjc, jas za tri dni gori zbidim onoga, od šteroga sam kupo ino njemi peneze doli djao. S. piišpok zača se postiti ino bogd moliti, na tretje po s. meši veli onomi od šteroga kiipo: gori stani, gori je stano po imeni nemeški človik Peter, idouči s piišpokom pred krala svidočanstvo pred krdlom ino liistvom včinjeno ka s pravicov kiipo ino pldčo ono ves, nezaj idouči vu grob doli lego ino zaspo. Hamična svidoka ino ogriza-vanje ešče vu tom odorno, dokeč bldga, poštenja, imžna, kvara, nezij ne povernes, tečas ti boug grehov ne odpisti, či boš vsdki den spouvidi šou, nouč ino deti na koulinaj boga molo. zapouvid veli in 10^: Ne poželi bližnjega žene niti slugo n>ti službenice itd. Z etira ne zavezuje nas na tou g. boug, ka niti jnže niti marhe, niti blaga, niti pola ne bi držali, ešče več nam veli : idi k mravli, gledaj njou kak se skrbi za svoj žitek. Vu driigom niesti pali nas vči: boga viirno moli, skrbi se, delaj, trudi nouč ino den či ščeš na etom svejti živeti. Na dale: boug je človeka na delo stvouro kak vtico na lejtanje. Človik pouleg bože pravde dužen je sebi bldgo spravlati, naj more živeti, nego z etov zapou-vid(jov) nas na tou vči ino opomina, naj liiekoga ne požalejino, niti tčm men je k sebi primlemo, niti s hamičijov, čalarijov ali pa z jalnostjov ali pa z driigov prilikov pod sebe ne pokopamo, ar etakše bifigo na etom Bvejti nejma blagoslova, niti na ovom svejti d ar kreščanje vekši grej majo kak so Zidovje meji, da so kreščanje milošče več od boga doubili liki Zidovje. Zidovje zviina toga, ka so se na veke skvarili, trepcli so tak velko vrejmenitno stiskavanje, tak velko vrejmenitno kaštigo, ka nje nišče nemro vb povedati. Za istino, oni tiidi ki zdaj svojim gjanjom zveličitela reči zavrežeo z viik toga ka sena veke skvarijo, vrejmenitno velko stiskavanje do trepeli. Tou je trepelo Židosko liistvo vu poriišavanji Jerusalem varoša. Vezdašnji kreščanje do pa trepeli te, ’da do se začinjala od smrti poriišavati njiova tejla. Židosko liistvo je za to trepelo ar je obtrednolo vu grejhaj, nej si je zmislilo na ona huda, Štera za volo grejhov na nje prišla. Nezračunani kreščanje za to zdaj tak vu sloboščini živeo, ar si ne premislio, kak velko stiskavanje do trepeli samo te, či se grejhov vb ne skopajo, da se njiovo slabo tejlo od smrti začne poriišivati Za volo toga, da jas vas od toga prišesnoga i ešče v etom Žitki strahovitnoga stiskavan]a odslobodim, namejno sam po priliki poriišenoga Jerusalema pred vaše oči jati, kak velko duševno stiskavanje de mogo trepeti vu smrtnoj svojoj vbri eden grojšnik, ki bože zapouvidi zavreže niti se nikaj ali malo od diišne dobre vejsti ne misli. Te čas eto bodem vam glaso, treplivost poslušanja od vas prosim. D e d u c t i o. * Tak se mi vidi ka so Zidovje zadosta pazili na bou naj oni sakšo pogibelnost, nesrečo od sebe morejo odrinoti, ar videvši zmožno čudno dela Kristusa nad mrtvim Lazarom, šteroga je Kristus gori na žitek nazaj obiido, naglo so se vkup spravili i etak so se med seborn čednili, ka mo činili, ar ete človik dosta znamenja dela? či ga tak nihamo, vsi do v njem vorvali i prido Rimčanje i prevzemeo nam mesto i naše pokolejnje. Ovo. kak naprej gledajo, naj prišesnom vrejmeni varaš i njiovo pokolejnje na pogibelnost ne pride. Tak je k. k. nad tem so čednili, na tou so pazili, mer-kali, ali nej pa na tou, ka bi Kristusa zveličitela spoznali, nego ka bi njega mourili. I ravno za to so vu duševno slepoto tiidi spadnoli, štero je Kristus skuznimi očami objouko. Etakša slepota tiidi zdaj okoulig zeme vnouge grejšnike, šteri vnouge bože milošče ne poznajo, opominanja i na povrenjenje tanače gori ne primeo, za zveličanje se ne skribijo, sak den povekšavajo svojo hiidoubo, čedni so naj njim svetska domovanja dobro ideo, za duševna si pa malo ali nikaj ne mislio. Eto je zrolc ka, štera je Jezuš Jerusalemi naprej povedo, ka se ona i nad njimi spunio i te nje ne vidouč doscgnc pogibclnost, da se ne do mogli prouti k jej stanoti. Okoulig te opašeo tvoi nepriatelje. I ka soudite od ednoga grišnika, ki je cejli žitek svoj vu grej ha j ta spuno i slej-pim vupanjom pokouro činiti odlaša, ka soudite od njega? Brezi dvojnosti tou, ka je oči njegove slepota premogla liki nigda Jeru-salemsko liistvo. Gda so Samsona Filisteuške zgrabili, naj oprevira so njemi oči vo skopali, ka tak nigdar niti viipanja ne bi mogo meti svojega odslobodjenja. Tak ravno čini tvoj .... nepriateo: duševne oči grejšniki oslejpi, naj niti teisto štero je njemi na zveličanje, niti ono štero je njemi na pogibelnost, ne vidi te čas dokeč na skradnjo voro ne pride. Te pa v skradnjem vrejmeni naj menša njegova huda dela tejlo svejt i vrag na telko povekša, ka to nevolno diišo vu dvoječe stiskavanje zapela. Te svojo pamet obrene grešnik, posedig se njemi skaziije vnožina njegove hudobe na telko, ka ne vej, ka bi činio, ar grejhov bremen, štero se je prevle za malo vidlo, velko bode i neskončano milostivnoga boga pravica grejšnika bode strašuvala. Te on ki je vsega vejč liibo ete svejt i k njemi se je prikapčo, njegovoj doorouti radiivo, vido bode ka se sej oni’ sleče i tak se okoulig zeme z britkou-čov kak je nigda Jonas okouli zeti z mourskov vodouv. Te ki je svojemi telovnomi poželejnji po vouli bodo, njemi sliižo, ogyen svojega poželejnja ne de mogo pogasiti, goro bode liki ogyen šteri je v slamo prišo. Te kaj koli je pred tem toga slatkou bilou, ono se na britki čemer preobrene. Vu etakšem stiskavanji, vu etakšoj nevouli postavleni grejšnilc etak de gori kričo: o jas jezero krat nesrečen, diiša, na koj sam prišla, na kak velko britkoučo, nevolo sam ostavlena! Tak je konetz etoga svejta pompi, komedii za štero sam lovila; Tak je konetz ncdostojnoj telovno neslad-nosti, vu šteroj sam jas moje veselje postavila, konetz je vnougoj šali, pajdaštvi, štero sam jas po zametavanji boži’ zapouvid iskala. Oh moi zlati dn6vi, oh moje lublene viire, kam a ste, ka ste tak naglo od mene odišli? ste gye liibleni moi priatelje, dragi moi pajdašje? Ovo, nega ni ednoga, sto bi z menov vu vekivečnost, vu neznano zemlo šteo iti. Oh zavrega sam vu Žitki bože zapou-vidi i zato se bojim, za mojim nedostojnim poželejnjom sam hodila, za to trepečem. Živo sam, kak da tebe boga mojega nigdar za stvoritela ne bi pozno, i za to trepečem. Ovo, grejšna diiša, okoulig te opašejo tvoi nepriatelje z etakšim sreče strahuvajoučim mi-šeljnjom. Za to je tou, ka nezgovorno stiskavanje trepi diiša, ar nema obcsclja, nema zagovoritela, nema viipanja, kamtetš se za-gledne, nouvc zroke vidi svoje žalosti. Či se na nebo zagledne, ka driigo vidi, nego zbantuvanoga boga sreditno litze; či doli z nebe zemc svoje oči, okoulig njega je vse povsedig joukanje, klicanje, grozne smerti kejp, soudbe bojaznost, dušne visti griža. Stanovito vkiip stisnejo tebe i na tau pride grišnik vu skradnjoj svoj oj vori z Jerusalem varošom, ka de njega rej Sam saki milivo, ali njemi nišče nede mogo pomočti. Na zemlou te povalio, štero je Kristus od Jerusalem varosa pravo, na zemlo grišnika smrt po-dere, ar nemilostivna smrt njega kakti drejvo doli vseče i duša, či je skvarjena vu megjeni v pekeo pride, na vekivečne kaštige odoleče. Hteo bi te grišnik popolno požulivanje včiniti za svoje grihe, ali njegovo obtredjeno sreče tou ne dopisti; šteo bi te griš-nik sebe prikapčiti g božoj milostivnosti, ali na miseo njemi pride, ka on ki je vu Žitki pouleg tejla i krevi vu grehaj prebivo, je nej vrejden milostivnosti, nego bože kaštigajouče pravitze. Tak moreš prejti nevolen ti grejšnik, na ženilo povali tebe vnožina tvoi’ grejhov i ne dopisti, ka bi se gori mogo zdignoti vu nebeško diko, etc. ut in Damaseeno F or o k. Prcdga 8. Pent. 1813 F. Sz. 1822. F. Bio jo niki bogat žlovik, ki jo meo Špana. Luk. 16. Včasi vu začetki nika čiidnoga morem pred vas postaviti. Ednomi se je ednouk senjalo, da bi on med drugimi najsrečnejši bio, gda se je pa prebudo, prazne roke najšo; ujemi se je ednouk senjalo, ka je trno velki kinč srebra, vnožino ino zlata najšo, dojta si je prernišlo, kama de on z etim kinčom šou. Na pamet njemi [>ride, ka za ete kinč sebi gospostvo kiipi, poleg šteroga de držo &pce kmete i tak de lejhko živeo ino lejpo prebivališče meo na etom svejti. Kak je mislo tak je včino: kupo je za ete kinč gospostvo i sebe za trno srečnoga držo. Ali norija bojdi kaj svejta delo: gda se je prebudo prazne roke videvši vu listom nevolnom sirmaškom stališi se je najšo kak je prvle bio, vu sebi premišlavo: nespameten človik, kak je mene senjo znorilo, bogat sam bio, nika nejrnam, pa sam izda sirmdk. Z ete prilike idetn na driigo priliko. Ništerni je herceg eden velki gospoud, porgar, eden bogati paver, vsaki sebe za srečnoga blaženoga drži, ali kak dugo eto trpi? kak sen etoga Žitka, gda gori prebudi duša tejlo pa na veke zaspi, v pamet zeme, ka je trno vkanjeni, ka je vuednom sirmastvi na diišo gledouč. Ka je tomi zrok? etc. ar je nigdar nej bio svojega blaga gospoud lastiven, nego samo z blaga h»sek me i. 1 vu etom tali je dosta bole nesrečen, šteri vu sneli dosta kinča ino od blaga meo ar od etoga pred bougom mogo račun dati. Etakšo priliko mamo vu gnešnjem s(vetom) e(vangelio)nii, zato ščem edno malo obilnej pred vas postaviti i velim ka človik na etom svejti nika lastionoga nejrna; zato velka norija blago za svoje držati štero mA; noi tao ali vekša morija, či on pouleg svoje liibeznosti ino nature ž njim živč, ar od težki račun de mogo dati; driigi t&o. Obaiva tala na tou cilata, naj človik z blagom na dušno zveličanje, nej pa na »kvarjenje živč. Poslušajte. Nika nej ga Bmejšnnga, veli zldtiviist s(veti) J&noš, liki, šteri svojega blaga sebe za lastivnoga gospouda drži, driigi pa hasek mil. Vsi mamo hasek z našega blaga, ali nišče je nej lastiven gospoud. Sto moro sebe za gospouda etoga svejta držati? nišče nej, ar etomi dvoje trbej, oprvom: naj svejtom, z blagom lada ravna, 2™ naj nišče njemi na zapovidilva, 011 more zmožnost nad blagom meti, ovak je nej gospoud. Na eto nam oČivesno odgovori David: boža je zemla i vsa punost. Dak mi nika našega nejmamo, nego vsa so boža. Najšli so se lidje na etom svejti, šteri so sebč za lastivne gospoude držali, ali trno so se vkanili; p61do mamo vu Antiochus krdli: ete krao od velke gizdosti ino srditosti zapovedo je, naj se židosko liistvo opisti, spomori ino cilou doli funda. Ali kak je njega boug pokaštigo? gda se je jelo, doli je spadno s kou, vkiip se je vdaro, ka od boleznosti niti piti jesti spati nej mogo, mesou na njemi začalo gniliti, ka sam sebi vonjo ino mogo spoznati, ka človik jo pod božov rokouo i prouti bougi samo kak črv. Takso pčldo mamo vu Nabuhodonosor krali. Ete gizdavi krao vkup je dao prizvati svoje prejdnje ino veli njim: spoznate vi, ka sam jas najzmožnejši na etom svejti, ka sam ja gospoud etoga svejta i vekšega nejga od mene, naj ves ndrod eto zna. Na telko se je zviso, ka je eden steber dao gori postaviti i pod smrtnov kaštigov dao zapovedati, naj vsilki, ki bode pouleg etoga stebra šou, doli poklekne ino njega moli. Ka štimate, s kim je boug njegovo gizdost pokaštigžo ? z etim ka je pamet zgubo, edno ccjlo loto z nejmov marhov travo i med zverinov probivo sledi pa spozno ka ie on noj nebe ino zemle gospoud, za to je etak sam vadliivo: zdaj jas Nabuhodonosor hvalim, zvišavam i dičim nebe ino zemle gospouda, vsa njegova dela so dobra, njegove poti pravične, on koga šče ponizi. Jezero prilik bi vam lejliko naprej prineso staroga t(estamento)ma, nejli izda on boug, šteri z mali’ velke, z velkP male postavo, šteri z velkimi tak, kak z millimi zapovidilva. Šteri človik more praviti, ka je on svoje hiže ali pa blaga gospoud? eta so, kak ti mehčr ino dim, ednomi, boug v kraj zeme i drugomi da etc. Nej ga dak vekše norije kak svečko blilgo na vekše kak duševno poštiivati, za svečko se skrbeti, duševno pa zavrečti i sveckim blagom nigddr nej nasititi. Engediijem, ka 5, 10, 20, 30 lejt maš ž njega hasek, ali da eta pretečejo, vsa so tota. Ka basni kralom orsagouvje, gospodi imanje, bogaoom bogastvo po smrti, diiša njim pa v pekli geči ? Engediijem ka lipou živeš, gda pa mrješ, tak si, komi se je senjalo, ka vnožino kinča mA, da se pa prebidi, nika nejma. Nej ga lepšega: iščite n(cbeski) orsag, druga se vam pridajo, ar od vsake stvorjene stvari bode račun davati. Nej ga vekše norije dosta blaga na sebe zeti i od njega nej račun dati, t. j. nej ga vekše norije na etom svejti vu grehi živeti, na ovom svejti pa na veke vu pekli goreti. Kak more takši človik pred bougom račun dati? Gnčšnji špan za to je bio pri gospoudi obtoženi, ka je njegovo blago zapravo i za to je Španijo zgubo, za to da je pred gospouda mogo idti, vu sebi je etak velo: ka boudera činio, gda gospoud Španijo od mene vkraj zeme? kopati i delati ne znam, koudivati me je sram, znam ka bom činio: polojno blaga zatajim, gda Španijo zgibim, naj morem se hraniti. Ete čalarija pred lidmi nej pa pred bougom. Mi vsi smo na etom svejti, kak spanje: od vsega našega blaga bodemo mogli račun dati! Ka boudemo činili, gda po naSoj smrti bode(mo) Jnogli od našega djilnja račun dati? Ka boudemo činili, gda bi leihko bougi služili, bože smo pa zavrgli, kak s(veti) Anselmus od grešnika piše: na pravom kraji boudejo grelii, na lejvom vnožino vragouv, pod njim pekeo odprejti, obr sodec sin boži. Ka bodeš čineči, gda tebe tvoja vnouga psiija, preklinjanje, ogrizavanje, razlačanje, tatija, pijanstvo, sirmakov prejšanje, margjanje boude te toužilo; ka 'boudeš čineči, gda zemla, listje, trdva, zvirina pred cejlim svejtom bode toužilo? Ešče sam peklenski vrag boude tebi tvoje grehe naprej prinašo. Telko tožbenikov boudeš pred tebov meo, kelko liidi te je na dobro opominalo i nej si šteo činiti. Teda boudejo Časarje želeli ino driigi, da bi na etom svejti koudiske bili, ali goubstom boude. Za to bojte se sodca i naprej dobro živte; čiili stevuprvom tdli, ka od vsega blaga morete račun dati; vrejmen, vu šterom Živemo, je trno kr&tko nosladnost, v šteroj ste živeli, je samo senje, dim, mehčr na vodi; vi ste krščanje, dak morete po krščan-skom živeti, či kakši greh mate na diišnoj vejsti, spovejte se, za njega pokouro držte, vaš žitek pobougšajte i tak sodca se ne bodete bojali nego z veselim tAlom te na soud boži šli, ne boudete z gnešnji(m) slugom pravili, ka boudem činio, kopati, delati ne znam, koudivati mo sram. Predga Post Pent. 11. 1822 Csep. Bone oinnia feeit, et surdos feeit audire et mutos loqui. Mare. 7. Dobro je vsa vžino, i gliipe je vžino čitti i nej me gučati. Dober i milostiven boug, nigdar je meni na telko nej po-trejbna bila tvoja p(om)ouč, kakgnčšnji den, naj z moje predgye hasek pride. Tvoj sin je diio gliihomi čiitenje, nejmomi guč i vsAki človik njega hvalo govoreči: dobro je vsa včino. Etak čiido i meni bi tribelo činiti i z etakšim vrilstvom živeti, i da pamet zemem, ka telko rnouči moj zveličiteo nej dopusto, i diinog kelko je mogouče, vu tebi se viipam, ves mojo mouč na tčbe niham. J jas gnešnji dčn bi mogo gliipim čiitenje, nejmim guč dati. Ali šteri so eti? vo povem brezi dvojščine, jas imenujem glvihe one krščane, šteri do eti mao od svetoga ino blaženoga so nigdar nej šteli čiiti, nego svoj žitek so sveckom obrnoli i tak močno vorvali, ka so oni vsa doprinesli, svojoj diiševnoj dužnosti zadosta včinilij nejme krščane zovem one, šteri so svoje jezike na lagovom guči brusili i od svčtoga i blaženega nigdar nej gučali. Kelko dak zdaj ctakši gluhi ino nejmi krščanov se zdaj ne najde? Ete vu mojoj gndšnjoj prcgyi ščem zvračiti, naj ouciga milo dobro ino prav gučijo. Vu prvom tali tim gliibim, vu drugom tim nejmimboudem vrastvo isko. Poslušajte moj guč vu imčni Ježuša ino Maric. Po gluhi ne razrnim one velke grešnike, šteri nikakšega opominanja neščejo na svoja viiba notri zeti i že vu dvojščino spadnoli, niti nikakšega vupanja k zveličanji neimajo, nego po gluhi razmim one krščane, šteri se od zviina vidijo krščanje i na popolnoust itio jakosti krščanske so nigdar nej prišli. Kakrščanik svojo krščansko dužnost doprinese, nej je zadosta, nego vbra more vu serci evesti, kak šteri se ooviina povrne sercč pa nika ne vej od povrnčnja. Cejlo dugo leto se vam prejdgya i ništerni krščanje se trsijo na pobougšanje Žitka pridti i vu nebeški, ali či vu kakštd stališ oči vržem, drugo ne najdem, liki edno niško liibezen, eden logoj žitek. Ka tomi zrok? etomi je ete zrok, ar sveckemi dugovanji svejta nasladnosti njuhvo srce zvezano .... či več Izraelitanci dao delati, i boug Mojzeša pošlo naj vu obečano zemlou idejo, tem menje so Mojzeša poslušali. Tak ravno z vami peklenski vrak čini, naj duže vu grehaj, svejta neslad(noBti) sejdite, ne da vam počinka, ka bi si od svetoga i povrnenja mislili. Naj guči od svete spouvidi, od zgruntava(nja) dušne vejsti, molitvi, pobožnosti, gluhi sto. Ka je tomi zrok? ar dosta dela mate. Ne gučim od velke gospodč, nego od pavrov i pitam vas: zakoj vaši molitv ne skončate, božoj službi no hodite, svetke se no spovidavate, odgovorte sami, ka nejmate cajta. Ta druga čalaria Satana je, naj se ne povrnete, Žitka neslad-nost. On vam lipou doli zmala slatki žitek kak Evi vu paradižomi i vu tom se skrbi, naj se od smrti, bože soudbe, vekivečnoga skvarjenjil nigdar ne zmislite nego vu grehaj gečite. On vam pravi: ešče zdaj nedte mirali, ešče je dosta vrejmena od zaja, za pokouro; či ednouk vam eto vb s pameti zbije, sreč po sveckoj nesladnosti stisne, ne mogouče, ka bi se povrnoli Zemimo človeka, šteri svojo pokouro na dale odlftša; zakoj eto čini? za to ar si premišlava ka, či se povrnč, grebe, svejta dobrouto de mogo ostaviti, či eto vu pameti drži, nigdilr se ne povrnč. Ali kakši konec etomi boude? viirjete ka za sveckoga dela volo te sprejčanje pred bougom meli, ka ste vi vaše povrnenje na tak dugo vrejmen odlasili? Oh stanovito nej, vaše svečko delo vds pred bougom od skvarjenjil ne oslobodi, za vašega zveličanja volo je boug nebo, zemlo, firmament stvouro, za vašega zveličanja fvoloj je boug angyele, patriarhe, proroke, apostole, na konci svojega liiblenoga sina na ete svejt pos'o, nej se je triid, delo vnoužalo, i smrt za nas gori zeo. Ci ves etoga svejta delo opraviš, eta vsa pred bougom so nika nej, či pouleg dušo zgibiš, kak sam Kristus veli: ka basni človeki, či eejli svejt zadobiš, dušo pa pogibiš? Svejt preide, duša pa more na vekivečnost idti, či pa njou zgibiš, vse zgibiš. Je li je dak vrejdno, diišo za svečke nesladnosti, za eden mali dobiček, za maloga veselja volo pogibiti za očne meg-njene slatkouče volo? Kak dugo eto trpi? ka je et.o prouti veki-večnosti, ka so eta prti n(ebeskomi) veselji? Oh odprite vaša viiha, Vzemte (v) vaša srca eto pravico: Ete svejt prejde i nesladnost ž njim vret. Ete svejt prejde, zakoj bi človik diišo za njega volo zapravo, edna duša, štere na veke boude živejla, šternj svejt nika nede hasno, ono dušo na veke pogibiti. Ete svejt prejde i ž njim nesladnost, za kej bi človik vekivečno nebeško veselje zapravo, štero boude na vse veke trpelo? Kak kratki je naš žitek naetom avejti, kak duga je vekivečnost, dak moreš se ednouk povrnouti, tvoj žitek eto vrejmen na dobro obrnouti, kak moreš med nebov i zemlov živeti, dak ouciga mdo ne bojdi gluh nego posluša] rejč božo, tvojoj dužnosti zad0sta včini, naj moreš na krščanski žitek pridti. Ka sam vu začetki one imenivo za nejme, šteri svoj jezik vu Iagojem, vu grehaj briisio, od boga i od zveličanja niti edne rejči ne znajo praviti, tak štimam ka sam nej shalo, či (s) sfvetim) Markotn e(vangeli)stom velim: Pliinovši dotekno se je jezika njegovoga i gori zglednovši v nebo zdejhno je i veli njemi: effeta, tou je odpri se, in prec so se oudprila viiha njegova i razvezalo se je vezalo jezika njegovoga i prav je gučo. Od etoga veli s. Oregor papa: ka j0j ]ia pliinovši jezika njegovoga se je dotekno, i njegov odgovor je; pliivanje, štero smo mi ž njegovi’ viist doubili, je nazviščavanje modrousti ino dike n(ebeskoga) oče, za to veli s. Marko: dobro je gučo. Nejmi dak (S0) vs; onj, šteri svojega jezika na božo (diko?) ino hvalo ne n,icaj0> nego na fcrlice,vgrehoto ino dušno skvarjenjč. Kelko mi takgj ill(j[j ne najdemo? Či idcm med paidaštvo, ka čiijem drugo Hki ogrizavanje, sirmak^v prejšanje, ali od božo rejči, od n(ebea]i0ga) 0rsflga, od peki;., od zveličanja svoje diiše niti edne rejč, nej_ _ ;,jem k driigomi pajdaštvi, ka čujem liki psuje, Preldinjanjo, nečisti guč? da bi ništerni telko očonašov zmolo, nigddr driiga ne bi delo, liki nouč den bogd molo. — Ci dvd trije (pisano: trigye) vkiip pridejo, drugo ne znajo kak razkačiti, driigomi srečo, poštenje v kraj jemljejo (pisano: gyemlejo)j pouleg šterOga z;,je odiirjavanje, nevoščenoust, nepriatelstvo, nej pa boža dik s= jn0 }1Vala, ete krščanc morem (s) s(vetim) Jakobom: Ci što mejni ka je pobožen, jezika pa pod viizdo ne vrže i zapela svoje sreč , njegova vora je bojdikaj. Znate za koj vam je boug jezik ddo? pitaj marho, ftice, n6bo, zčmlo, ka tvoj jezik more gučati, prav, dobro moreš s pamet jov gučati: vidimo, vsaka stvor-jena stvar bougi na diko, hvdlo stvorjena, mi vidimo, ka nespametna stvar boga diči, t6m bole človik, šteromi je boug ete svejt vu rouke ddo, more (s) svojim jezikom bogd dičiti ino hvaliti. PosliiSajte s. pismo: šteri guč je nej bougi na hv&lo, bližnjemi na diišno zveličanje, nam pa na diiševni hasek, greh je. Od vsake manje rejči takši račun boudeš pri bougi divo na soudnjera dnčvi, dak krščanski jezik dosta nači more gučati kak do eti’ mdo, dak drugo ne smo gučati, samo štera bougi na diko ino hvillo; za to tudi veli David: moj jezik boude bogii hvalo. Ob driigim nika drugo ne smi gučati, nego istino, pravico, veli sam Kristus pri s(vetom)^ Mateji: ja ja, nej nej, či več gučiš, že je hudo. Sam s. Pavco piše v listi Ephešancom: lagoj guč naj nigdar z vaši’ viist ne ide, nego dober na povekšavanje vore, naj da miloščo čujoučim, vsa žalost, srditost, čemčrje, bl&znost, naj ouzdaleč od vas boude, eden driigoga liibte, eden driigomi bojdi milostiven. kak je boug nam bio milostiven vu Kristusi. Gučt« spejvajte, bogA molte na diko Kristusa. Dober boug, kakši račun te davali od takšega guča. ^Dober boug, nad tebov stoji, ka si ti po tvojem liiblenom sini čudo včino, ka gluhomi čutenje, nejmomi pa guč dAo, eto bi mojim krščanom gnešnji den potrejbno bilou. Odpri njim njuhva viiha, naj samo pvavico ne poslušajo ino zdržijo ino doprnesejo, naj ednouk svoj žitek pobolšajo. Dotekni se že ednouk njuhvi’ jezikov, deni njim na njuhv jezik rejč božo, naj njega na drugo ne nuca.jo, nego na tvoje poštenje, diko ino hvalo, niti ne dvoim nad tvoj o v miloščo, šterov se povrnejo i n(ebeBki) orsdg zadobijo. Amen. Predga 3. post. pen/. 1825. Gaudium arit in ooelo. Luo. 15. Radost bode vu nebi. Nemrem gnešnji den zadosta rastolmačiti gnešnji s. e(vangeli)um. S t<5m vu gnešnjem s. e(vangeliu)mi, ka ednoga cajta publicanuške i grešnicke so k Ježuši prišli, njega poslušali, štere je nej samo k sebi prijao nego ž njimi jo. Farizeuške i pismoznanci eto vi-devši so mrmrali i pravili: ka eto grešnike k sebi jemle ino jej ž njimi. G. Kristuš eto pamet zevši, veli jim eto priliko: što je z viis človik, ki mA stou ouve i či zgibi edno ž njih, je li ne ostavi 99 vu pistini i ide k tisto j, štera je zgiiblena dokeč je ne najde i gda jo nAjde, gori jo dene na pl6ča svoja raduvajouči se i domou pridouči vkup zezove priatele i souside govoreči njim: veselte se z menov, ar sam najšo ovcou mojo, štera je zgiiblena. Ali štera žena m a 10 grošouv, či zgibi eden groš, je li ne vužge svejče i pomejče hižo i išče skrblivo dokeč ga ne najde? i gda ga najde vkup zezove priatelkinje i souside govoreči: veselte se z menov, ar sam naišla groš, šteroga sam zgibila. Ali kama cila z etov prilikov, sam rastolmači i veli: velim pa vam, ka vikše veselie boude nad ednim grešnikom pokouro činečim, kak pa nad 99 pravičnimi šterim polcoure nej tribej. Ali kak je tou, da ti odorni grešnicke so bole poprijetni pri bougi liki pravični, šteri so nigd&r nej bogd zbantiivali? Dak lepše je greh činiti, vragi svejti, tejli sliižiti liki sveto i pravično živeti. Samomi se teško vidi eto ras- tolmačiti, za to moj guč na dvd tdla zemem i vu prvom t&li pred vas postavim bože priatele, ki grešnicke bili, v 2. tali bože priatele, ki sov pravično i sveto živeli. Poslušajte. Ci mi pokouro čineče grešnike premislimo, nemremo viirvati, kakše veselje boug md nad njihovov pokourov. Boug je boug i ostane boug vu tom bldženstvi, ali se človik zveliča ali pa nej, z& to njegova dika i poštenje nede vekše. Kakše veselje 011 more •neti, či se eden grelnik povrne? eden grešnik šteri njega telko krat zbantiivo ? eden grešnik, šteri že dosta krat pekeo zasliižo ? eden grešnik, šteri brezi njegove milošče sc nemre povi'nouti? ka haska mA, či grešnika za priatela zeme? či što koga zbantiije i njemi bližnji odpisti, radtije se. I kak milostiven je nam grešnikom velko milostivnost sk&zo vu odkuplenji, tak se veseli, gda se ujemi grešnik povrne. Eden farizeuš ednouk je Kristuša k sebi na obit zvdo i pri njem pri stouli sedo, pripelo je k njemi edno naj včkšo grešnico, prosi njega, naj njej grehe odpisti, ona je pa njemi nogč kišiivala. Vsi so morgtivali, za koj s tak velkov greš-nicov guči. Eta g. Kristuš pamet zevši pred sejmi veli Petri etak: Bila sta dva ednomi dužna, eden sto grosou, te drugi 50, eden pa nej meo odkeč ki pl&čo, šteri je njega bole lubo? Steromi je več doli pusto, odgovori Šimen Peter. Dobro soudiš, i k njemi se obrnovši veli: eta venska vidiš, gda sam v liižo prišao, ona je meni vodou prinesla, noge zepnila, noge kišiivala, svojimi vlasuni doli zbrisala, ti si meni nouk nej prao niti kišiivao, glavou z oliom nej natnazo, za to da je dosta liibila, vnožino grehov njej odpistim. Steroga jas eto sklenem, ka Peter je bio pravičen, nej tak velki grešnik kak Magdalena, on je njemi kak je mogo dvoro. Jeli je pa Magdaleno velko grešnico nej na včkše p štiivo? SicdeMartha ete. a simili, sic de lilio prodigo adduces exemplum gaudii etc. Kelko takši peld nnltno vu s. pismi; kak velkiva dva greha je spadno David, vu praznost vu ludomarstvo, i držečemi pokouro veli, ka je on človik pouleg njegovoga rafia. S. Janoš je vil či-stouči, svetosti na telko živeo, ka njega na telko lubo, ka na njegovo krilo si je njega posado, s. Peter grešnik, ki je njega zatajo i donog s. Peter apoštolov glava postane, Jilnoš pa nej. Sto more dvojiti ka dosta pobožni bogd boječi liidi bilou, gda Krištuša raspili i diinog samo razbojnik vu n. orsag prišao; eto vam je pelda ka 99 pravični’ ostavi i tak za grešnikom ide. Tak vi pobožni i bogd boječi krščanje bi se lejhko toužili: mi smo že dugo lejt sveto i pobožno živeli, grešnicke pa bogil telko krat zbautuvali itd. Mata peldo vu rasipnom sini, nemrete toužiti itd. Jo li so dak pokouro činčči grešnicke prednjejši pred bou-gom kak pravični? Nej, pravični so boži priatelje i velkoj pri bougi milošči i njim lejp najem boug da, či oni do vu božoj pravici hodili eccl. 27. 9. zadobiš njou, gori obličes poštenje i vu pravici boudeš prebivao, on boude te na voke srdno, na konci najdeš najem. I pri Ižajaš proroki veli boug od pravični 61. 8. jas sam gospoud, šteri mojega 3lugo lubim i jas včinim naj njuhva dela vu pravici hodio i ščem med njimi pogodbo včiniti, njuhvo deco do med pogani poznali i oni so on ndrod, šteroga boug bla-goslovo. Za to vsaki pravičen lejhko pravi: radiivajouči boudem se radiivo vu bougi i veselila de se duša moja vu gospoudi, ar me je oblejko s plaščem pravice i lepote. I kak velko veselje m a boug vu pravičnom, gda je Satani pravo: nej si vido mojega slugo Jobba, on neima sebi para na zetnli, on je pravičen, boga boječi, hiidoga se varje. Ka pa morem praviti od Abrahama, šteroga boug za pravice volo na telko poštiivao ino liibo, ka njega za verni’ očo imenuvao i njemi obečo, ka njegovo semen blagoslovi, ka ž njegovoga semena se Kristuš narodi. Ka morem praviti od egyptuškoga Joužeffa, šteroga boug za pravice volo na telko poštiivao, ka nej samo njega za očo celjoga Egyptoma dao, nego esče prorokiivanje dariivao. (Jejlo pismo mi svidoči, ka g. boug nad pravičnimi velko radost m& ino njim dosta milosč dd, ar so njemi stalno vorni ino pobožni. Ka vu gnčšnjem s. e(vangeliu)mi g. Kristuš veli, ka nad enim pokouro činečim grešnikom včkše veselje ma liki nad 99 pravični(mi), etak morete razmeti, či vi kaj zgibite ino nezaj dobite, bole se veselite, liki nad vašim blagom, štero pred rokami mate. Peldo mate vu oči pogiiblenogo sind, šteri nad svoim sinom se je bole veselio, liki nad onim šteri je doma bio, zato veli pravičnomi sinej : moj sinek, ti si vsigddr z menov i kakoli mam vse je tvoje; da bi velo: moj sinek, bole tebe liibim, ali včkše vesčlje mam nad ovim ka se je nezaj povrno, liki nad tebov. Ar či što koga z velkoga betega vij zvrdči bole njemi zahvdli, liki da bi ov njega beteg v kraj odvrno. Prelubieni krščanje, neimam na slejdnje drugo vam praviti, vi sami se morete veseliti, či vidite, ka eden grešnik pokouro drži, ar či se je sam Kristuš veselio, vi se morete raduvati, ar Kristuš je nej prišao pravično nego grešnike zvdth. Vi pa grešnicke vidite velko božo miloščo ino milostivnost, šteri drugo ne išče nego vaše zveličanje. Vidite velko veselje, šterim vas šče zveličati, vidite velko skrb, šterov vas ščč blažene včiniti. Ob kak je mogouče, ka vi duže vu vaši’ grehaj ležite? Nej, nej! držte pokouro, povrnte se, živte vu pravici i svetosti i ka ste zamiidili, zdaj doprineste. Či ste zadoubili odpuščenjč grehov, vu dobro stalno ostarite kak Magdelena, Peter, David i tak zadobito vaš najem, vekivečno blaženstvo. Amen. Predga dca. 4« post pent. ex Bogzaj. 1827. F. Ssliln. Mešter, cejlo nouč delajouei nika smo noj vlouvili, ali na reje tvojo rasprestrem mržo. Liik. 5. 5. Ete odgovor, šteroga je s. Peter Kristusi, šteri njemi eto za-pouvid dač, naj ladjo edno malo od brejga odrine ino mržo ras- prestre: Gospodne, cejlo nouč delajouči nika smo nej vlouvili, ali diinog na tvojo zapouvid rasprestrem mržo. I gda bi ton včinili, zaprili so rib vnožino veliko, trgala se je pa mrža njuhva, štero gda bi vido Peter, doli je spadno pred koulina Jezuša govoreči: odidi od menč, gospodne, ar sam jas grešni človik: i gr )za obišla i’ vse ki so ž njim bili, i gda bi ribe vo spraznili, vsa so ostavili ino so naslediivali Kristusa. Eto nouč, vu steroj apostolje cejlov močjouv paščijouči niti edne ribe so nej vlovili, s kim bi svoj triid obeselili, eto nouč kakti senco svečki liidi ino delo moremo preštimavati; štori vu deli se nouč i den tr(u)dio za zveličanje pa nika ne genejo, oni v ednoj goustoj krnici svoj žitek potrošio, oni nezračunane triide inu gori-napnje mdjo, atera na smrtnoj posteli vesnejo, na slejdnje spoznajo, k a nikakšega haska neimajo. Cejlo nouč itd. I za istino, ka je ete svejt, po či potaj oni tak frižlco hodio, čida dobrouta s takšov silov iščejo? Ete nagli viiter vesne, za šterim driigo ne naidemo, kakti nemiroučino, zmejšanco naidemo, nika nej ga, ka bi človeka nasitilo, gde kinči, bogastva, lep ita, č“st, dobrouta z nemirovčinov, iancostjov se napuni, z ričjouv vsa bojdikaj, serca žalost cvet6, veli s. pismo. Eto ne zadene driigo, kak zobstom delati, zveličanje zavrčti, bojdikaj iskati. Eta nenaredna navada se je na občinski greh obrnola, ništerni nika ne gene, na zemelsko gleda, na nebesa se nigddr ne zgledne. Naj v6kše ino plemenitnejše delo človeka je iskati zveličanje, človik za driiga ne skrbi, zveličanje pa ostavi, zavrže, eto je cejlo nouč itd. Eti je vrejmen naj mrže rasprestremo ino zveličanje moremo loviti, kak s. Peter veli: gospodne, na tvojo itd. Dokeč rastolmačim, kak se more človik na etorn svejti za zveličanje skrbeti, favete. 1. Ednouk vu Bethanio idouči naš zveličiteo njega ž njegovimi pajdaši notri pripela po imeni Martha ženska. Etomi velkomi gostej ino pajdašom naj obit sprdvi, focas je g. Kristus svojimi vučeniki eto vrejmen na hasek obrno ino ž njimi od n(ebeskoga) orsaga gučo, navuk, da mdte ceit nej od šale . . . nesramnoga, laži, nego od n. orsdga si morete zgučavati. Maria približivajouča Kristuša nogdm naj tem bole njega čiijo Martha videvša, ka eejle hiže delo nad njouv stoji, etak se je toužila ino prosila Kristuša, naj opo-mene Mario naj gori stane i Marii pomore: etak veli g. Kristuš : Marta Marta skrbliva si i burkaš si okouli vnouga, edno je po-trejbno, Maria si je naj bougši tao odebrdla, štero se ne vzemo od nje. S. Aguston veli: ober vsej se moremo za zveličanje paščiti, eto edno je potrejbno. Za zveličanje se moremo skrbeti, ar od etoga mi moremo račun dati, eto na driiga nemremo nihati, nego sami moremo opravlati, nej li? svejt je bio pred nami ino boude ; da smo se na svejt naroudili, vu s. 111. cerkev smo stoupili, naj se za naše zveličanje skrbimo, eto je naša dužnost, etak nas opomina s. Paveo: prosim vas, bratja, naj obilnej i obilnej se skrbite, mirovni bojdite i vaše delo doprinoste, gteri veli: kak te sejali, tak boudete želi ino taksi račun davali; kak se za zveličanje skrbite, taksi rajem boudete meli. Boug je nas stvouro ka smo mi noj znali, ali nas nemre zveličati či se mi ne bomo skrbeli za zveličanje, na štero s. Ambrus piišpiik veli: pazi na s6be oh človilt ino skrb mei; pazi na sebe, nej samo na pejneze, pištvo ino oročino, stera na krači eti ostilviš, pazi na n. kinč, nej na tejlo, štero na pepeo ino praj pride, nego na dušo, eto je tvoj naj dragši kinč, naj plemenitnejša kotriga. Vu t(c3tamento)mi ostilviš na sirmake, s. meše, cirkvi, sveto činiš, ali na pamet ne pride duge vii splačati, lučko bhlgo, poštenje nezaj dati, dokeč si pejneze meo, almoštvo sirmdkorn dati si pozibo, dak moreš sam za zveličanje skrbeti. Či se zveličaš vsa dobiš, či pa na skvarjenje prideš, vaa si zapravo, zapravo si Kristuša s. krv, šterov si odkiipleni, zapravo si ono naj vekše dobro, vu šterom si se vtipao, za to s. M&taj veli: ka hasni človeki či cejli svejt dobi, diišo pa zgibi. Ništerni krsčenik svoje zveličanje za nikoj drži, ki čini od zr&nkoma do veččra, od leta do leta, od mladosti do starosti v gojdno gori stane, kaj si misli, ešče lagovo misli; ništerni zr&nja niti več6r bogd ne moli, či moli, tak da ne bi molo, tak si guči z bogom liki z ednim ldpcom, cejli den pa niti z bogd niti z duše se ne spomenč, tak da ne bi duše meo. Lejhko nedelne ali sve-tečne dni se zveličanja spomenčte? oh kk! eto vi naj bole zn&te ino vidite, svetečne dni naj bole vu sveckom pomudjenji se zdr-žAvate, eti dni se zmenjate, plešete, šetate, gostite se, krčmč var-jete, po tatji, liicki’ kvari’ hodite, razločite, njive, travnike, gorice poglddnete, cirkvi so pa prazne. Cujete vu s. mesi, ka Kristus za nas človilc pousto, za našega zveličanja volo naše tejlo na sebe zdo, ali od mantre, moke ino smrti se pa ne spomenčte. Clovik samo edno diišo m£, dak za njou nouč ino dčn se more skrbeti. G. boug Lothi veli: zdrži tvojo diišo, idi vii z vpraša, ar na mesti v&raš ze vsim preide. I kak David k rito veli: duša moja vsigdilr vu moji rokaj; na eto veli s. Bernard: ka vidimo ino čujetno, tisto premini, ali diišo vsigdilr moremo stisnjeno meti vu rokaj; zil to veli: vsigdar, njegov cio je vsigdilr prvi dušno zveličanje, ž nje niti vujdnd niti v noči se nigdar nej spoz&bo, dušno zveli Čanje nigdilr pred našimi očimi more biti, kak šte delo maš, ali z diiše se nigdar ne spozdbi. 2. Mi rano se neraremo pripraviti k našemi zveličanji, za to roditelje opominajte vašo deco, naj rano idejo na pout božo, na pout lejpi’ jakost, na štero nas etalc opomina: sinek, spoumeni se s tvojega stvoritela vu mladosti prvle liki žalostno vrejmen pride i lejta prihajajo, od šteri’ boudeš itak pravo, meni so ne vidio; vrejmen je krdtko i vsigdar boude kračiše, vi ste že dosta zamudili, štero je ešče od zija, ono na dobro vršite, obrnte, zil to s. Paveo piše: ki mate žene, tak da ne bi meli, ki svejtom živčte, tak da ne bi živeli, ar etoga svejta obras se premini; ar na ovom svejti eto miseo nigdar ne najdete, hodte po svetlosti dokeč je den, ar pride nouč, gda nika ne boudete vidili. Pali: ka si začno činiti, skrblivo čini, ar niti djanje, niti modroust, niti spametnost, niti znanost vu pekli ne de ka ti hitiš. Mi moremo našev zveličanj e vu skrblivosti ino pravici iskati, g- boug Moyžeši veli Zidoskomi liistvi: bninte skrblivo diiše vaše. Kak Zidovje so se bojali tak i mi se moremo bojati, ete svejt je pun pogibelnosti ino jrilnosti, na vsrikom stopaji, gde idemo, po-gibelnost se vrti, mi mamo vnožino nepriatelov, šteri našo pogi-belnost iščejo — vouske so dveri ino pout, štera vu žitek pela, malo i’ je ki eto najdejo; na rejci se najde, ki do koncil stalen ostane; ar najde-se takša pout, štera se pravična vidi, nje konec je pa smrt. Za to z bojaznostjov ino trepetanjom iščimo naše zveličanje. Telko skrbi moremo meti na dušo kak na tejlo; či tejlo obetežri, včasi vračiš, či pa duša obeteža nika ne geneš. Tejlo sprnej, duša pa vu vekiveonoj mantri more goreti, zakoj dak telko lejt vu greliaj živeš? 3. Mi moremo nestanoma se skrbeti za ono lcorouno , štero nam je boug rendeliivo, z etim se prti g. Kristus ednomi piišpoki: ovo frižko pridem, drži ka maš, naj nišče ti korouno vkraj ne zorne. G. boug samo onorui korouno dri,, šteri istinsko ino do konca vojuje. Ovčrir nestanoma prizi naj ne zaspi, ar more biti vuk pride ino ovcou njemi vnese, kak s. Paveo piše: bio sam vuv vracgom deli, dosta krat vu temlici, vu kaštigaj, vu smrtnom, Zidovje so nje šibali ino bili, ednouk kamenuvati, 3 farti malo ka sam se nej zalejo nouč ino den na globočini mourja, vu pogibelnosti na pouti, na vodi, med razbojniki, med liistvom, vu varaši’, vu samoči, med liamični bratmi, vu deli, vu sikčini, verostiivanji, žeji, gladi, posti, mrazi i nrigoči i diinog na cirkvi, na liistvo ino moje zveličanje sam pazo. Epil. Gnes či te njegovo rejč čiili, ne obtrdnito srcri, vaša, veli prorok; eto božo pravico, štero ste čiili ino vorjete, ne ob-trdnite srcri. vaša, gnes, gnes začnite iskati zveličanje vaše, gnes si premislite, kak krdtek je žitek vaš, samo lejki eden den, fkeden, mojsec, leto, eto na duševno zveličanje obrnte; blaženi, ki na dobro obrne, nesrečen pa ki na voke na iagoje. Morete znati, ka pri bougi diigi žitek kak eden den; pred tebov jezero lejt kak včerrinji den, šteri je minou, veli sveto pismo; ki na hiidoubo obrnč svoj žitek, dugi se njemi vidi, ki pa na dobro, kakti edna megnjena; za to, viiren boži sluga, veseli se ino etak kriči s. Havlom: vu dobrom borenjej sam se borio, bižaj sam skončrio, žitek sam skončo, vu driigom ostavlena meni korouna pravice, štero mi dri, gospoud pravičen sodec, nej samo meni, nego onim, ki liibio njega. Amen. Letopis 1877. IV. 9 Predga Dom. 10. p. pent. 1824. Non sum, sieut cietori liomimnn. Noj sam, kak drugi lidjo. Lue. 18. 11. Nej je pregrejšo farizeui niti a tem, ka je stoječ niti s t6m, ka je samo vu sebi molo; dr se stojčč bogd moliti dostdja, či gli’ bi boždnske visoukosti velikouča vrejdna bila, ka bi se do zemle ponizili pred njouv, diinok ne prepoviddva boug stoječ boga moliti, či tdkša stojdč valon molitev zviin toga driigoga kdkšega lago-voga konca i eila nejma. Ka se pa farizeuševa vu sebi na tiihoma valon njolitev dostdja, i tou ne moremo na hudo tolmačiti, ar so boža vtiha vsigddr bliizi pri naši’ viistaj i onih ndjmenše na tiihoma včinjeno gibanje čiije, naj samo naše srce daleč v kraj ne bode od naših viist. Ka je bilou tak za zroka, ka je boug farizeuša molitev zavrgao? Tomi je nej drugi zrok bio, nego hvdla i gizdost, štero je z etimi rečmi nazvejsto: nej sam kak driigi lidjč. Naj tak boug i naši’ molitvi ne zavrže, ne odiiri za naše gizdosti volo, denešnji dčn se moremo navčiti, kak da i za kaj moremo gizdost od sebe odprdvlati. Gizdost od sebe odprdvlati til nihdvati i doli dej-vati moremo 1(1, ar nikšege ndjmenšega zroka nejmamo na gizdost. Ešče smo z močnov i trdov zapouvidjov zavezani gizdost od sebe odprdvlati, favete. Ka je gizdost?’ gizdost je tou, gda se što od driigi’ za več, vekšega i bougšega štima. Niščc sc pa ne more od driigoga za več i bougšega držati, dr či prcglednemo s koj smo, ka smo i na koj pridemo, taki spoznamo, ka amo vsi glihni. Ar ka jo eden bogdtec na svoj začetek, na svoje shajanje gledouč? nikaj, ar je z ničesa postano kaj po božoj neskončanoj zmožnosti ji ka je eden siromdk koudiš na svoje shajanje? i on je nej nači, kak te bogdtec, nikaj, ar je i on rdvno z onoga ničesa stvorjeni od bouga, s šteroga je stvorjeni bogdtec. Nikaj se tak ne louči poudiš na svoje shajanje gledouč od bogdea. Preglednima pa i tou, ka smo vsi s tej la i duše stojčči lidje; zmislimo si po tom i tou . . . (vež te pridige ni, konec se je izgubil). 1‘mlga pr o dominica 12>* posl. pentecosten. 1830 in Als6 = Szolnok. Et tu fae similiter. Vfiini i ti prlspodobnim taloni, tak židovskomi pisinoznanci veli zvelifiiteo svojta Kristus. Pravo je ednoulc sin boži svojim vučenikom : krouto ste srečni, da je vdm ddna td velika milošča, ka rdijč bož6 z moji’ viist čiijete i čudna dela boža vidite — viirte ka so vnougi pobožni slugi boži, vnogi prorocke, kralovje želeli čiijti, štera vi čiijete i viditi štera vi vidite i nej je njim dana ta milošča. liio jc ravno te nazouči eden pisuioznanec — on želejouči Jezusa skiišavati veli njemi: povej mi, mešter, ka mi je činiti, naj ednouk zadobim žitek veki-večni, odgovourjo je ujemi Jezus: ti si vučiteo vu Izraeli, ti si pismoznanec i nej veš ka more činiti na zemli človik, či so po smrti šče zveličati? Odgouvoro je pismoznanec: dobro jas tou znam, ka je boug po Moyzeši nigda velo: či ščeš na veke blaženi biti, liibi boga s cejloga srca, s cejle duše i ze vse mouči tvoje, liibi bližnjega kak samoga tebe — Veli njemi Jezuš: včini tou i na veke živio boudeš. S tim odgovorom je nej zadovolen bio pismo-znanec, zvedeti je šteo od Jezusa, što bi bio njegov bližnji,, ar Zidovje so vu tom nespametnom štimanji bili, ka je samo Židov Zidovi bližnji i za to je Židov samo Židova dužen liibiti kak sa-inoga sebe, driige ki so nej Židovje sloboc\no odiirjavati. Na tou pitanje je njemi Jezuš po lej poj priliki dao odgovor, i tou priliko vam želejm (lenešnji den raztolmačiti, či te skrblivo poslušali. Eden Židou je z Jerušalemo potiivo vu Jericho, na pouti ulouči je spadno med razbojnike, tej nemilostivni touvaje so siromaka Zidova slekli. Pripetilo se je, ka je ravno po onoj pouti z Jerušalema potiivo eden Židovski pop, vido je kre pouti ležičega Zidova,v odstavo je tam ležičega i mimo je šou — pride za njim levita Židovski i on je vido Židova vu nevouli i mimo je odišo. Siromak Židov čaka pomouč, sam je nej mogo gori stanoti od vnogoga bitja razbojnikov i krvi prelivanja slab je ležo kre pouti, k njegovoj sreči se je pripetilo, ka je eden tiihenec Samaritan pouleg njega potiivo na konji sedeči; te tiihenec vidi Židova kre pouti ležičega, doli stoupi s konja, ide k njemi, spitava njega, lcakša nesreča se je njemi pripetila i gda je od njega zvedo, kn je od razbojnikov tak kruto hranjeni, taki je zepro njegve hrane, vino i oli je vlejo v nje i da je na pamet zeo, ka Židov od slabosti nernre idti, gori ga je pomogo na svojega konja, on je peški šou poulug njega i pelao ga je do oštarie, tam ga je prejg dao osta riaši, njega proseči, naj skrb ma na siromaka Židova, naj njemi d;i potrejben žitek, naj ga vrači, obečajouči gda se nazaj povrne ka njemi strošek i trud obilno plača. Po skončanoj toj priliki pita Jezuš pisinoznanca: povej mi, što je bio istinski bližnji toga Židova? Odgouvoro je pismozn&nec: za istino te Samaritan tiihenec je bio njegov bližnji, da je on ž njim milostivno včino. 1 veli njemi Jezuš: idi i ti včini prispodobnim tdlom. Dragi kričanje! ta lejpa prilika nam glasno kriči, ka je vsaki človik što koli je on naš bližnji, ka smo vsakoga človeka liibiti dužni, ali navkiip nam kaže kakša more biti naša liibav na bližnjega gledouč. Bližnjega našega liibiti nam zapovidava prva pravda nature, liibav je vezalje štero vkiip drži čejli človičanski n&rod, ravno kak vu linči edna lcotriga od druge visi, nej je cejli lanc, či se li edna kotriga od njega odkapči, tak visi eden človik od toga driigoga, eden je tomi driigomi potrejben, kak se na svejt porodi, dejte prez lučke pomouči nemre živeti i tak do groba vsigdar je človik človeki potrejben i ta potrejbčina pre . . . (več ni od te pridige ohranjenega), 0 stamii rimskem malikoslovji sploh. Spisal Fr. L. Črnogorski. Vsa novejša omika se je največ povzdignila na podlagi stare. Latinsko, posebno pa grško slovstvo je toliko vplivalo na slovstva novejših narodov, da nahajamo v teh nazore, običaje, verstvo in modroslovje starih vdomačeno, se ve da nekoliko prenovljeno, kakor je kakemu narodu vgajalo. In še dandenes, ko se bahamo, da smo staro že daleč za sabo pustili, se od vsakega više izobraženega zahteva, da pozna stari slovstvi in stara jezika. Tako se skorej ni mogoče izogniti, da bi se pisatelji v svojih spisih ne spominjali na klasike. Posebno se pa pesniki radi ozirajo na stare bogove in boginje, vzore lepote, moči, modrosti. Gotovo je bil že večkrat ta in oni, ki ne pozna Grkov in Rimljanov mnogo bolj, kakor po imenu, v zadregi, kadar je naletel pri branji na kaj tacega. Takim slovenskim bralcem so namenjene naslednje vrstice, ki jim podajajo rimsko rn al i ko s 1 o v j e najprej sploh, potem posebej o bogu Janu. Ravnal sem se v prvem spisku vseskozi v razdelitvi in opisovanji po znanej knjigi: „Rom. Alterthumer“, ktera je nekdaj rabila učencem po latinskih šolah, in se še sedaj težko pogreša, kajti doslej nima nadomestila. 1. Vernost starih Rimljanov. Stari Rimljani se imenujejo ,,najbolj verno ljudstvo". In po vsej pravici. Vsako važno početje so posvečevali z verskimi obredi. Hoteli so pred zvedeti voljo bogov, in potem so sc ravnali nekako po njihovem nasvetu, delali v njihovem imenu in varstvu. Zaradi tega so pa v sebe zaupali, in ravno zaupanje stori človeka določnega, vztrajnega in mu zagotavlja vspeh. („Ab Jove principium, cum Jove finis erit“ — pri Jupitru je začetek, pri Jupitru konec, ali po slovensko: „Z Bogom začni, z Bogom tudi končaj".) Sreča rimskega vladarstva in rimskega orožja je poviševala strah in spoštovanje bogov pri ljudstvu, in samo ta strah je večkrat jedini premogel brzdati razdivjano množico in njene strasti. 2. Božestva. Rimljani so častili mnogo božestev (numina), katera so sprejeli po nekoliko od Grkov in Etruskov, po nekoliko ,od družili narodov, pa tudi prvotne svoje so imeli. Razdeljevali so jih, kakor družine senatorjev, v dva reda: Bogovi višega reda, in bogovi nižega reda. Ravno tako ste bile tudi dve vrsti duhovnikov: ena vrsta je služila vsim bogovom, druga le pojedinim,kakor n. pr. Flamini. a) Bogovi v i š e g a reda. To so bili dvanajsteri včliki bogovi. Zvali so se tudi „l)ii Consentes" (svetvajoči), ker so menili o njih, da zborujejo z Jupitrom. Njihovi kipi so stali pozlačeni na rimskem trgu ali foru. So pa ti-le: 1. Jupiter (t. j. Diov-pater, bog neba, svitlobe; grško Zevs ali Zen), sin Saturna in Reje, bog neba, kakor kralj bogov in ljudi češčen in „Optimus Maximus“ (t. j. najbolji, največi) imenovan. Njegov sluga je bil orel, s šopom bliskov v krempljih. Heba, boginja mladosti, mu je podajala božjo pijačo, nektar, in Ganimed prinašal božjo jed, ambrozijo. Po svetiščih, kjer so ga častili, se je imenoval: Jupiter Capitolinus, Stator, Tonans, Ultor, Feretrius, Latialis i. t. d. Svečenik Jupitrov se je zval ,,Flamen Dialis". Njemu na čast so igrali Rimljani vsako leto „velike igre“ (Judi •nagni, ali 1. Romani) in imeli „Jupitrovo gostijo" (epulum Jovis). Treba je vedeti, da so Rimljani svojemu Jupitru veliko moč Pripisovali. On je mignil z očmi, in streslo se je nebo z zemljo. I'a oblast se je še povišala, ko so spoznali Rimljani grškega Zena. 2. Junona, (lat. Juno, gr. Ilera) žena Jupitrova, kraljica bogov, varuhinja zakonov (Pronuba) in porodov (Lucina). Sploh nam ta boginja zaznamuje poosebljeni vzor ženstva. Njena služabnica je bila Irida (lat. Iris), boginja mavrice. Pavi so bili vpreženi pred njen voz. 3. Minerva ali Palada (gr. Pallas Athene), boginja modrosti, vojske in orožja. Njej na čast so obhajali praznik „Quinquatria", ki je trajal pet dni. Od te boginje sta vzeta pregovora latinska, ijnvita Minerva", t. j. proti volji Minerve, če kedo nima za kak predmet naravne sposobnosti; „sus Minervam" — svinja Minervo, namreč: uči, t. j. koga učiti, ki sam bolje razume. Vpodabljali s? jo s čelado, sulico in oklepom. Ščit njen je „egida“ z Medu-zino glavo. 4. Vesta (gr. Hestia), boginja ognja in čistosti. Njenej službi §o bile posvečene „vestalke", t. j. device, ki so v svetišči Vestinem skrbele za veden ogenj, imele shranjeno ,,palladium", in opravljale svete obrede Veste Njihova služba je trpela 30 let. Prvih 10 ‘et so se učile, potem 10 let opravljale opravila božja, in zadnjih deset let učile nove svečenice. Vživale so mnogo pravic in časti; jdi če so prelomile svojo obljubo čistosti , so bile žive pokopane, •n njih zapeljivec na foru bičan do smrti. Praznik Vestin se je zval Vestalija. 5. Cerera (lat. Ceres, gr. Demeter), boginja poljskih sadežev •n postav. Njen letni praznik so bile Cerealije. Hči njena je bila vrozerpina (gr. Perzefona); ko jo jej ukrade Pluton, je išče Cerera skrbno po vseh krajih, in uči ljudi poljedelstva. 6. Neptun (gr. Pozejdon), bog morja, njegova žena Amfitrita. bpremljevali so ga Tritoni, Nereide, in spreminjajoči se Protej, Prerokovajoči Glavkus i. dr. Njegov praznik so bile Neptunalije. 7. Venera (lat. Venus, gr. Afrodita), boginja ljubezni in lepote. Njeno spremstvo so bili: Kupido ali Eros, njen sin, in tri Gracije (gr. Harite): Aglaja, Talija in Evfrozina. H. Vulkan (gr. llefajst,) bog ognja in kovačev. Njegovi pomagači so bili orjaki z enim očesom na čelu, zvani Ciklopi, ki so kovali Jupitru bliske in drugim bogovom oprave. Praznovali so njemu na čast Vulkanalije. 9. Mart ali Maoort ali Davor, (lat. Mars, gr. Ares), bog ljutega boja in oče Romulov. Njegova sestra je bila Belona, boginja vojske. Ni imel samo posebnega duhovnika, flamina, ampak še cel kolegij Salijarijev, v kterem je bilo dvanajst duhovnikov. Ti so 1. marcija v slovesnem obhodu s petjem in plesom hodili na Kapitolije, v spomin, da je ta dan padel iz nebes sveti ščit ,,ancile“, — poroštvo rimske vlade. Od teh salijarskih pesmi imamo še ostanke, ki so za jezikoslovje zelo važni. 27. februarija so njemu na čast obhajali praznik „ekvirije“, t. j.: na Martovem polji so napravili dirjanje konj, ki so se v teku med seboj skušali. 10. Merkur i.j (gr. Ilermej), sel bogov, bog zgovornosti, trgov cev in popotnikov, tudi tatov; izumil je liro, bil varuh pesnikov in učenjakov, ki so se zaradi tega tudi Merkurijevoi ali njega možje imenovali. Spremljeval je umrlih duše (mane) na spodnji svet. 11. Apolon (gr. tudi Fojbos), bog pesništva, muzike, zdravilstva in vedeštva. Vsako leto so praznovali v njegovo čast ,,Apo-linarske igre.“ Sin njegov jo bil Eskulapij, pokrovitelj zdravnikov. Apolon je bil tudi predstojnik deveterih muz (vil) in se je zval zaradi tega „Muzaget“ (vodnik). Muze so bilo boginje umetnij in vednosti. Njihova imena so ta: I. Kalijopa, muza pesništva junaškega (epopeje). 2. Klijona, muza zgodovine. 3. Melpomena, muza žaloigre (tragedije). 4. Taleja ali Talija, muza komedije. 5. Erato, muza ljubezenskega pesništva. 6. Evterpa, muza žvegle (flavte) ali piščali. 7. Terpsihora, muza plesa. 8. Polihimnija, muza mimike ali glediščne umetnosti. 9. Uranija, muza zvezdogledstva. Muzam so bili v Greciji posvečene tri gore, kjer 30 najraje bivale: a) gora Parnas s kastalijskem studencem, b) gora H&• likon s studencema Hipokrena in Aganipa, c) gora Pind-Od tod izvirajo pri pesnikih navadni reki: Jezditi ali jahati na Parniis, na Helikon, to jc peti; iz Hi po krene piti: dobiti pesniško navdušenje. 12. Dijana (gr. Artčmida), boginja gozdov in lova. Vsakih sto let so praznovali Dijani in njenemu bratu Apolonu, igre zft blagor države, „sekularske“ igre (ker so se ponavljale vsaki vek, saeeulum). Te so se godile tri dni in tri noči. Klicar jih je ob-znanil z besedami: Pridite gledat igre, katerih ni še videl nihče in jih ne bode videl. b) Izvoljeni bogovi. Razve n teli so častili Rimljani še osem izvoljenih bogov, namreč: 1. Saturn (gr. Hronos), bog časa in oče Jupitrov. Za njegove vlade je bil na svetu zlati vek (aurea aetas), katerega so se spominjali Rimljani vsako leto na praznik Saturnalij z veliko veselostjo. 2. Jan, iz perva solnčni bog, pozneje bog leta, nebeški vratar, bog miru in vojske. Njegovo svetišče je bilo v miru zaprto, in v vojski odprto. Njegov največi praznik je bil 1. januarija. 3. Eea ali Cibela, žena Saturnova, mati vseh bogov. VRimu so jo navadno klicali: Velika mati. Njeni duhovniki so bili ,,Galli,“ ki so imeli pravico pobirati miloščino pri ljudeh. Njeni prazniki so bile Hilarije ali Megalezije. 4. Pluton ali Dit, bog spodnjega sveta („orcus, hades“), in kralj umrlih. Zena njegova je bila Prozerpina ali Hekata, boginja čarodejstva. V njegovem spremstvu so bile: 3 Parke, „Clotho, Lachesis, Atropos“; 3 furije ali evmenide: „Alecto, Tisiphone, Megaera". Imele so te namestu las na glavi kače, v roki biče in bakljo, s čemur so mučile hudodelca. Dalje: smrt in spanje. 5. Bakh ali Bali (lat. Bacehus) ali Liber, bog vina. Njegovo spremstvo: Bakhantice, Satir in Silen, kije jezdaril na oslu. Njegov praznik so bile Liberalije ali Bakhanalije. 6. Solnce (lat. Sol). Njegovo spremstvo so bile Horae (uro) in štirje letni časi. Zval se je i Titan, pri Gerkih ,,Helios“. 7. Luna, meaee, sestra solnca. 8. Genij (1. Genius) bog varuh, ki je varoval človeka vse življenje. Za cesarjev so pri geniju cesarjevem tudi priaezali. Vsak kraj je imel svojega genija. Vsaka hiša je imela svoje lare (t. j. umrle hišne očete) in božje varuhe ali pcnate. Prve so častili na ognjišči v atriji, zadnje v notranjem prostoru hiše, ki se je zval „penetrale“, na posebnem darilniku. Rimska država je imela svoje penate, katere je bil pripeljal Enej seboj iz Troje. Te so častili na kapitoliji kot mestne varuhe. V priličnem pomenu zaznamujejo penati hišo ali stanovanje n. pr. zapustiti penate, skrb za penate, t. j. pohištvo, dom, domačijo. c) Bogovi nižega reda. Pripadali so k tem „bogovi domovinski" (Indigetes in Se-inones). a) Oboževani junaki: 1. Herkul ali Heroslav; pri njem so prisezali. Zaradi svoje močijo bil štet med polbogove. V pregovoru so njegova dvanajstera težka dela; kakor na pr. še danes: Osnažiti Avgijev hlev, t. j. nered, zastarele slabe navade itd. odpraviti. Izvijati Ilerkulu gorjačo, se pravi, kaj nemogočega počenjati. 2. Ajnej ali Enej, češčen pod imenom: domovinski Jupiter (indiges). 3. Kovin!,, vstanovitelj Kima, češčen pod imenom Kvirin. Zato se zovejo Rimljani tudi Kviriti. b) Bogovi (I)ii Semones, zelo sorodni z geniji). 1. Pan, varuh pastirjev. Provzročeval je nagel, nenaden strah, od tod rek: paničen strah. Varoval je ovce volkov; zatorej se je zval kraj, kjer so ga častili, Luperkal, njegov praznik v februariji Luperkalije. Njegovi svečeniki, Luperki, so tekali na Panov praznik s kozlovino prepasani po mestu, in bičali, kogar so srečavali, posebno omožene ženske. Soroden Panu je bil Faun in Silvan. Fauno, hčer Faunovo, so imenovali tudi „dobro mater"; njen praznik je bil 1. maja, praznovan od Vestalk, pri katerem ni smel biti kak moški vpričo. 2. Vertumen, predstojnik vsega spremenjevanja štirih letnih časov, posebno spomladi. 3. Pomona, boginja vrtov in sadnih dreves. 4. Flora (gr. Florida), boginja cvetlic. Njen praznik Flo-ralijc. 5. Termin, bog mej in mejnikov. H. Pales, boginja pastirjev in čed. Njen praznik Palilije je bil 21. aprila; ta dan je bil tudi rojstni dan mesta Rima. 7. Himen ali Himenej, bog ženitvanja ali svatovščine. 8. Nimfe (po naše Vile) so bile varovalke na posebnih krajih, na pr. studencev in drugih voda, (Najade), gora (Oreade), gozdov in dreves (Hamadrijade) ali morja (Ncreide). Sodniki na spodnjem svetu so bili: Minos, Radamant in Ajak. — Karon, brodnik, je duše prevažal čez reko Stig. — 3. O bogu Jami posebej. Med rimskimi maliki nas zanima bog Jan vzlasti zaradi svojih posebnosti. Ko so sprejeli Rimljani od Grkov omiko in po nekoliko tudi vero, so zastonj iskali pri njih božestva, ki bi se bilo dalo primerjati Janu. In res se mu težko pri kakem narodu najde sorodnik, bog njemu enak, k večemu nekoliko pri Slovanih, kakor bodo pokazale pozneje vrstice. Za bajeslovca je ta bog tudi zato važen, ker se na-nj opira nekaka kozmo- in teogonija. Grško izobraženi Rimljani so jo namreč v domačem verstvu težko pogrešali, ter začeli Janu pripisovati začetek sveta in bogov. Poskusimo določiti njegovo pravo bitstvo in njegov pomen v rimljanskem verstvu, kolikor nam je znano o njem po latinskih pisateljih. Naj obširneje ga popisuje O vidi j v pesmotvoru: „Fasti" (L 89—294), na katerega se bom najbolj oziral. Tudi drugi pisatelji nam podajajo dragoceue opazke, ki nam bodo dobro služile v pojasnilo. Sicer so pa tudi nemški učenjaki v tej reči mnogo storili, kakor Buttmann, Preller in dr. V rimskej zgodovini se prikaže češeenje Jano vo najprej pod kraljem Numo. On in njegovi nasledniki na prestolu so bili h krati svečeniki njegovi. Ko so pa izgnali bili kralje, je stopil kralj darovanjski „Rex sacrorum'1 ali ,,sacrificulus“ na njegovo mesto. Zategadel je bil ta duhovnik najprvi svojega stanu. — Iz vsega, kar nam je o tem bogu znano, smemo pa sklepati zanesljivo, da je bila starost njegova mnogo viša, kakor rimske države. Gotovo je starim Latincem bil bog prve vrste; ali ne samo Latincem, ampak tudi drugim italskim narodom, ki so bivali pred Ajne-jevim prihodom v teh krajih. Ta Trojanec ga je neki našel pri Aborigincih, (to je, narodu, ki je bil iz prva tu,) v velikej časti. Nekateri hočejo imeti to božestvo celo pri Pelazgih. — Če tudi ni Jan tako, je vendar zelo star, kar spričujejo tudi latinski pisatelji, ki ga najstaršega bogov zovejo. (Juv. „antiquissime divum“. Ovid. ,,sum res prisea“. Herod, ihog d^canrutog rije 'Jialiag tm . . . idr.) Predno njegovo bitstvo razložim, treba razložiti še njegovo ime. Že stari se niso strinjali. Najverjetneja se jim je zdela izpeljava iz glagola: hiare (zevati) ; od tod: Hianus = Januš (Cf. Paul. p. 52). Menili so, da je prvotno zaznamovalo ono ime to, kar beseda „Chaos“ (od %aivsiv = hiare, Ovid I. 103. 89.). Lahko se jim je vrivala ta misel, ker so ga sploh smatrali za začetek vseh stvari, in O vidi j na omenjenem mestu naravnost trdi, da je Jan nastal iz C h a o s - a. Druga razlaga, katero posebno Ciccron zastopa (N. D. II. 27), je od besede ,,ire = iti“. Ozirali so se na njegovo bitstvo, kakor boga izhodov in vhodov, ali pa boga večnega premikanja nebeškega (Makrob. I. S. 9. II). Ta razlaga je napačna, kajti že etimologija sama je ne more odobravati. Tudi se ne d& misliti, da bi bil v visokej starodavnosti kak bog samo bog vrat. (Cf. Preller „rom. Myth.“ 149). Tretja in prava razlaga, katero so poznali že stari (Nigidij Figul pri ,,Makrob." I. 9. 8.), posebno pa nemški starinoslovci dognali (n. pr. Buttmann i. dr.), daje Januš = Dian us, moška oblika za „Diana“ od besede „dius“ svitel, „dium“ svitlo nebo. Zatorej bi bil Jan bog svitlobe, bog solnca, kar je tudi v resnici. Ta izpeljava je popolnoma opravičena, če se oziramo na boga samega, ali pa na anologijo z drugimi bogovi. Latinski bogovi namreč imajo posebno radi splošna imena, n. pr. Diana, boginja luči in mesca; Jupiter — Diov — pater; rek ,,sub divo1': pod prostim nebom. Ravno tako kažejo tudi grška imena na to. V vsakem bajeslovji vidimo, da je bog svitlobe prvi bog, oče vseh drugih, kakor tudi Jan. Iz boga svitlobe je postal sčasoma bog vsakega začetka in še druzega, kar bomo v teh vrsticah videli. Določimo sedaj njegovo bitstvo na vse strani, kakor se nam kaže pri Rimljanih v vseh časih. Najprvo je Jan vratar nebeški. Zjutraj solncu, luči, dnevu odpira, in zapira za njim nebeška vrata zvečer. Pri Ovidiju go- vori Jan: „Vrat sem nebeških predstojnik. ... Jupiter odhaja in prihaja in pri tem mu jaz služim." Ker ima ključe od nebes, je tudi njih gospod, in gospod vseh prikazni, ki jih vidimo nad sabo. Ovidij mu celo prideva vlado čez morje in zemljo. „ Karkoli vidiš", beseduje pri pesniku Jan, „nebo, morje, oblake, dežele — vso odprem in zaprem z lastno roko“. Kakor je gospodar nebeških vrat, tako tudi vrat na zemlji, prehodov, cest; bog vsakega početja in gibanja, ki se vrši na teh mestih. Posebno zanimivo pa je to, da je bil nekak posrednik med nebom in zemljo: zatorej so mu pri vsakej daritvi najprej darovali, češ, on naj bi odprl prošnjam vrata do bogov. Lepa misel, a še lepše jo izraža krščanstvo! Tako je zapiral vojski in jej odpiral, pospeševal trgovstvo, vožnjo po morji in po suhem, — da, skoraj vse življenje je bilo njemu priporočeno. Pri tej priliki opazuje Preller (Rom. M. p. 151): „Nc smemo si misliti te službe odpirati in zapirati tako mehanične, kakor da bi pri tem ne imela svitla solnčna moč nič opraviti. To se jasno razvidi iz naslednjih izgledov: Tako so ga vsako novo jutro klicali na pomoč kakor ,,zgodnjega očeta" (Matutinus Pater, t. j. boga zgodnjega dneva), s katerim pričnejo ljudje, kot pristavlja Horacij, svoje delo. Tudi mu je bil zaradi tega začetek vsakega mesca posvečen, to je, Kalen d e (1. dan mesca), kader se je luč rastoče lune na nebu zopet pokazala, zatorej so ga tudi klicali „Janus Junonius1' in častili vsake Kalende z Junono vred. (Cf. Makrob. I. 9. IG.) Izmed mescev pa mu je bil Januarij gotovo zato svet, ker sejeta mesec brž po najkrajšem dnevu pričenjal, zatorej je bil naravni začetek novega leta, akoravno je Numa, oziraje so na če-ščenje Salijev in Marta palatinskega, začenjal leto z mescem mar-cijem. — Da je Jan starim Latincem bil bog solnca, nam priča kar sera že nekoliko omenil, da je vedno veljal kot prvi. V poznejši dobi je bil nekako le po številu prvi, a iz prva gotovo tudi, po oblasti svojej. Stare pesmi Salijev ga zovejo ,,bogA bogov“ (Divum Deum; Deorum deus pri Makrobiju). Sploh ima bolj nego kak drugi bog pridevek „pater“ (oče). — Njegov dvojni obraz, katerega bom pozneje razložil, nas nekako spominja na vsevidnost, katero pripisujejo stari narodi solncu. Jan je bil tudi bog studencev, potokov, rek in drugih voda. Bajka pripoveda, da je imel ženo Juturno, — ki je bila boginja studencev, da ima Bina „Fontus“-a (fons = studenec) češčenega na hribu Janikulu. Imenujejo ga očeta „Tiberinus“-a, boga reke Tibere. Težko se d;i določiti, kaka zveza je med to in drugimi njegovimi lastnostmi. Nekateri hočejo v nemški mitologiji pri bogovih Phol-u in Balder-u najti analogijo, ker sta ta dva h krati boga svitlobe in studencev. Po tem, kar beremo pri Ovidiju, bi skoraj sodili, da je pri vod:\h on le vratar, ki zapira in odpira studence. Ravno tako težko je določiti, zakaj je Jan varuh luk ali pristanišč, kot „Januš Portunus'1, (portus = luka). Sicer je res, Sie nach jedem ilhjr. geschriebeneu Brief sich wie dahingeschlachtet filhlen, su toerden Sie es mir um so toeniger verargen, der ich an Jahren vorgerilckt, und von der genannten Sprechart zu weit ent-fernt bin und sie toohl in Schriften lese, aber die natilrlichen Tone nicht. vernehme. Lassen Sieeinen Serben sloivenisch schreiben, so toird er von sich das ndmliche behaupten, toeil die Angetvohnung einer an-dern Varietdt immer ihre Beschioerlichkeit haben toird. — Ni ir durch lang fortgesetzte Uibung und durch das toirkliche Leben mit-ten in dieser Mundart kanu uns die Gelavjigkeit bereiten, deren sich die Mittel-und Unt. llljjrier erfreuen, da sie ihnen angeboh-ren ist. — Nocli immer vermisse ich in der Danica die Annčiherung zu uns, da man sich nocli immer illegitimer Endungcn bedient, die uieder uns, noch den Nordslaivcn gefallen konnen. Giebt es eine Wechselseitigkeit, so miissen die gesetzlichen Casus, deren wir uns zu erfreuen liaben, anerkannt ruerden, sonst mir d der Dialekt nie vollkommen ilhjrisch, sondern serbiscli heiszen miissen. Es giebt nur ivenige Casus und Formen, die sie anzunehmen haben und dann tragen sie den Sieg davon. Wem kann der Genitiv pl. Stajeracah, Kranjacah ti.no. tooldgefallen ? Das Beharren bei dlesen, Endungen fillirt /"ur j eden Leser eine Unbehaglichkeit lierbei, die ich toeg ge-bannt loilmschte. Ist es denn fiir die iibrigen Ilhjrier gar so scluver, sich auf dieser Seite uns zu nahern ? Verdienen toir nicht auch Beaclitung in dem, ir as wir mit lieclit fordern Iconnen"? m demun-sere Formen die Kritik aushalten. — So gelit es mit dem Einsammeln von topograph. Namen doch Uberall gleich! Selten hat Jemand einen Sum dafiir, wozu ich selion im J(ahre) 1813, also vor 25 Jahren. aufgefordert, habe. Was man selbst thut, ist am besten gethan. H. Spiritual Slomshek hat von seinen Theologen doch Vieles herausgebracht, was bei Ihnen in G(ratz) eben so geschehen komite. Von den Dienern der ist also nichts zu ermarten. Sie haben in dieser Hinsicht meinen vollesten Beifall, dasz Sie die edle kostbare Zeit zn weit niitzlicheren Dingen beniit-zen , als jene; der Lohn tvird Ihnen von selbst folgen. Den Still-stand von M(ur7co ?) in seinen Jahren kann ich mir nicht erkldren! loann tvird sich das iinigma lasen? — Der Aufsatz im Aufmerk-samen: „Notizen zur slaio. Litivar ganz nach den Ansichten Safarik’s zur Verbreitung des Besseren gegeben. Der Ansdruck ivegen Emanzipation der sl. Sprache klingt doch etivas sondevbar, wenn man dagegen enedgt, dasz die Herzoge v. Kdrnten bei Klagen vor dem Reichsgerichte nie anders als in slaio. Sprache antioorteten und Utre Vertheidigung filhrten, und auch der Ilerzogsstuhl noch immer die slaw. Jnschriften aufwcist. Vergessene und nicht eingehaltene Rechte, ivelche die Ritter v. Krnten im XII. Jahrli. nocli kann-ten, da sie den als Koniginn Venus reisenden Ulrich v. Lich-tenstein bei Arnoldstein begrilszten: Bug vas primi kraljva Venus! — Die Hijmne an Sr. Maj. Kaiser Ferdinand ist gut, man mvsz das Talent aufmuntern und nicht verzagt machen. Die Vervollkommnung folgt v(on) selbst. — Was Sie vom H. Pfarrer Krempl sclireiben, ist interessant. Er verdient ein besseres Geschick. Aber toir miissen gar oft contra torrentem schtvimmen, ivas Widerwartigkeiten bringt. — In Agram ist die Lage giinstiger, iveil auch der Adel noch slaiuisch spridit, wie der unsrige im XIV Saec. Dem Herm Caf haben Sie die Giite alles G ute zu vermelden, er mdehte in 'seinem Unterneh-men nur fortfaliren, aber zu den iibrigen enropdisclien Sprachstudien auch noch das Sanscrit filgen, weil ihm diese Urquclle allein den besten Aufsclilusz ilber viele Zmeifel tvird ertlieilen konnen. Zudem ist er in dem Alter, es erlernen zu konnen, toas in spdtern Jahren niclit so leicJit geschieht. In Bopp’s Conjug. System der Sanskrit-spraclie verglichen mit dem Lat. Griech. Pers. Germanischen von 1815 liest man z. B. Jad jičasi sthatum, ivenn dn vcrlangst zii. bleiben; u. an einem andern Ort: džnatum tvam vaiam ičama; wie gleicli-lautend viit dem slaiv. znati to (tebe) mi hočemo! — Eine grosze Anzahl von IVortern ist im Slaio. zu ;finden, die, mit den Indischen noch gleiche Bedeutung liaben, was filr die unge-Jmter lange Zc.it der Tremiung sehr viel sagen loill. Denn der gleiclie Iilang der Worte besonders ivenn man das Altslaiv. dagegen halt. Dieses Feld soli er aufsuchm, iv as ihm einen noch tiefern Blick in den Sprachbau niclit nur des Slaw.f sondern aller damit venvand-ten Sprachen sammt dem Indischen verschaffen ivird, dami toird seine Vergleichung in die graue Nebelferne der Urzeit iveit ilber alle europaische Geschichte zuriickreichen, ivas Um selbst in der Folge in Erst.aunen versetzen ivird. Sammeln Sie nur fleiszig an den Liedern unserer Mnndart, menn Umen die Censur zu viele streichen solite, so konnen Sie solche ivohl in Agram drucken lassen. Von kralj Matjaž habe ich meines Wissens in Krten keine Lieder gehort. Sie konnen vielleicht existi ren, ohne dasz sie meine Ohren erreicht liaben, oder sind sie schon ausgestorben, wie leider die meisten von den altesten. Koldrs Werk ivird nocli von Mehreren gelesen loerden, denn Keiner, der es einmal zur lland nirnmt, begnilgt sich blos mit dem Hineinblicken, sondern ist begierig das Ganze zu lesen. Ich ersnch Sie dalier blos mir den Preis zu berichten, damit icli Iknen Ilire Anslage iverde vergiiten konnen. Denn es kanu geschehen, dasz von hier aus noch einige Exemplare iverden bestellt loerden, um der ge-diegenen Wahrheit so viel als moglich Raum zu bereiten und die Liclitstralilen in die dicken Finsternisse hineinf allen zn lassen. Wenn neue Werke von diesem beliebten Autor erscheinen, so iverden Sie m ich mit ihrer Anzeige sehr verpflichten, denn nichts als Gediege-nes kann aus der Feder dieses auserivčihlten Kdmpfers und V er-fechters der Slaioia Jlieszen. Vale J'aveque Tno amico II. J. m. p. U Blatogradu 21)5 38. IV. Dragi Prijatelju ! S radostnim sercem prijeli VaSe pismo od ruj na, i osve-dočih se o Vašem sada, hvala Bogu! boljim zdravji. Da Vam Pre-višnji dugolčtni život podaruje na radost i polztj vsem Slovenom! Za naju potovanja v Z. dolin;), mnogokrat spomnihova s g. M a- jerjem, da bi ješe Vi mogli v našem družtvi biti! Ali naše želj-vanje tada nije moglo ispunjeno biti. Može se pa sgodfti kako drugo lčto, ako B^g da. S vse hvale vrednim trud' m g. Majerja dobite sada napisamj knižicfj, prineskov za Vaši}, Pesnarioi},. Pri-jemite je zadovoljno! Iz Gorice ješe nije pisma. — Škoda, da g. Bo dj anale ega ne vidimo, g. Stanič jerazpaljen narodoljubjem i je uže mnogo bogoslovnih molitebnih knižic na svetlo dau. — Karniolia hoče, kako pišete, v vaše sledi stijpiti. Kd6 bi dvoumiu o napredovanji vremena? Na herbet stare sgodovščine se napiše nova. Kdo hoČ3 kolesa nasiunega vremena ustanoviti? kd6 se njemu uprotiviti ? Obč knižici obnovljenih kr. iger vidili i čitah. — g. Smold se kaže velikim prijatelem novega knižestva, takovih je treba imfiti. Je li Milko rodjeni Krajnec? Jako v vseslavenskom duhu govori, dočakati je i više od njega. Radostno včst mi pišete od F. Krempla, sed quis contra Deos? Od Celskega kotara mi nije nič znano, vso je tiho. Veseleji Sij slišati novine iz dolnih pokrajin, gder se Slovenščina svobodna gible. Vpredgovoru Vaših narodnih pčsen imam ješe nčkaj opomniti Str XIX stoji biewi za Koroško. Ali l se spremeni samo pred a, o, u v’ u, na pril. bjeua, bjeuo , bjeuu , pred e, i ostane pri svojem lastnim glasu, bjele, bjeli. Tako i z’bjelij r^kžj namesto z!bčloj rokoj. V’ instrum. jaz rad upotreblujem oj secundum Sty-ros, qui legitimam liane et veterem formam observare solent. — W apud Ziljanos sonat sieut germanieum IV. sed l polonieum 1 bene notasti eum u, ergo non biw secundum Boliem. orthographiam, sed biu ete. quemadmodum per totam Carinthiam sonat. Die Djulabie sind eine zarte Frucht Ihrer poetischen Vena, aber fiir unsere OberlUnder, die nocli nicht iiber ihren Provincia-lism hinaus sind, zu hodi. Bei uns musz erst der Geist leommen, dami loird anch das Gute zn enoarten seyn. Et Tihi haec omnia nota. Bei reditev Muse werde idi sie besser genieszen, jetzt driin-06 et. 7. Seiner Wohlgeboren dem Herrn Herrn Stanko Vraz (Frass) in Gratz. abzugeben am Glacis im Baron Sternbachschen Hanse N. 506 et 7. nothigen Falles in der Buchhandlung dar Herren Damian et Sorge in der Sporgasse, Na pečatu stojo na oblatu vtisnene besede, ki se lahko bero : „mit Gott und Redita postni se štempelj glasi; Laibach 6. Mere. III. Lieber Freund! Nachdem Du meinen letzten Brief noch niclit beantivortet hast, so habe ich keine Verpjlichtimg Dir zu schreiben, aus besonderer Gnade toill ich es jedoch thun. Die „Zliebeliza“ wird meines Erach-tens nie mehr■ ausfliegen. Die Tendenz nnserer Carmina und sonsti-gen literiirischen Thatigkeit ist keine andere, als unsere Mutterspra-clie zu kultiviren, liabt Ilir ein anderes Ziel, so iverdet Ilir es schiverlich erreichen. Die Vereinigung aller Slaiven zu ein er Schriftsprache ivird ivahrscheinlich ein frommer Wunsch bleiben. Es dilrfte Euch niclit so leicht gelingen, den steirisch-kroatischen Dialekt aufden philologischen Authokraten-T/iron zu erheben. Unterdessen auch verkehrtes Strebenist besser als Apatliie gegen alles Vaterlandische. Die Benennungen aller in Krain bejindliclien Flusse, Bache und Quellen leann ich aus Mangel an Musze niclit sammeln Metelko iviire hiezu der geeignetste, iveil ihm die Theologen aus allen Gegenden liiezu die geeigneten Daten zu Uefern bereit seyn dilrften. — Ich enoarte mit nčiclister Gelegenheit eine Novitcit von Euerm Sloioenophilologischen Vereine. Die Idee zur Erriclitung einer Gesellschaft, die die Druclckosten von guten Sloiue-nischen BUcliern ilbernehmen soli, ist sehr lobensiverth. Ich rvilnsche der Societi.it viele und zwar au s h ar r en de Mitglieder. lcli filrchte nur, dasz dieser Verein ein mons parturiens der Fabel tv er den dilrfte. Was macht Murko? Ist auch sein Eifer bereits erkaltet? Lasset Euer Licht leuc/iten! Rusticus exspectat dum dejluat amnis etc. — Kannst Du dem Herrn Sertich in irgend welcher Riicksicht an die Hand gehen, so ivirst Du mich sehr verbinden. Dein Freund Dr. PresMrn m. p. Laibacli am 5. Juli 1837. vzvana: Seiner Wohlgeborcn Herrn Stanko Vran in Graz, abzugeben beim Herrn Prof. Kvas. IV. Laibach am 19. Juli 1838. Lieber Freund! Ich und Kasteliz bedanken unsfiir den schon liingst Uberscliick-ten Erlos aus den verkauften r/Zhebelizen“ und „Kerst“-exemplarent so Letopis 1877. IV. u ivie ich und Smole filr die beiden Exemplare der Kolarischen Wechselseitigkeit. Zum Beweise, dasz ich ivenigstens den materiellen Tlieil derselben aufaefaszt hube, ilberschicke ich Dir 6 Exemplare des „Ker st“ zur beliebigen VerfUgung mit dem Bedauern , dasz ich mit keiner in Ljubljana erschimen Noviti.it aufioarten kanti. Umil Korvtko, fiiner der beiden hieher relegirten Pohlen, beabsichtiget, ein Bandchen Volkslieder in unserer Muttersprache herauszvgeben und liat das Manuskript bereits der Censur vorgelegt. Die Landesstelle hat es dem hierlandes als groszten Rigorosisten bekannten Canoni-cus Pavshek, ehmaligen Professor der Philosopliie, zur PrUfung zugeiviesen, woraus ich den vielleicht voreiligen Schlusz ziehe, dasz man dieses Unternehmen zn hintertreiben beabsichtiget. Die Lieder sind, so ivie sie ihm eingeliefert ivorden sind, ohne Korrektur anf-genommen ivorden; doch dilrfte bei einigen ivenigen schon fruher eine unberufene Verbesserung vorgenommen ivorden seyn. Namentlich iverden die ,.od lepe Vide ', ,,od Roshlina“ in ilirer bessern ursprUng-lichen Gestalt erscheinen. Korytko sammelt Ubrigens unsere Volks-trachten und Notizen iiber Sitten und Gebriiuche unseres Vaterlan-des. Er hat s ich an den Herrn Dr. Ljud. Gai venvendet, um so die Volkslieder mit den Zechischilyrischen Letern drucken zu lassen; allein eine ziemlicli rathselhafte Antwort erhalten. Es ist ihm beden-tet ivorden, dasz die Dr. Gaische Offizin nur unter der Vorausse-tzung den Druck zu Ubernehmen bereit ware, wenn die Lieder cine rein ilhjrische, nicht kr a in iseli e Tendenz haben sollten, was mir fast unverstdndlich ist, indem sich Tradizionen vergangener Zeiten nach meiner Ansicht keina Tendenz der Gegemoart unterschieben, auch die Sprache des Volksliedes nicht Hudem luszt, ohne dieselben loesentlich zu umstalten. Es hat den Anschein, als ob es dem Dr. Gai und andern slatvischen Literatoren mit der Idee Ernst ivčire, dasz die sloivenische und ilyriscli servische Sprache in eine verschmol-zen iverden sollten, oder vielmehr, dasz der sloivenische Dialekt als Scliriftsprache aufhoren und hinfilro nur mehr der senvische ge-schrieben iverden solite. Ich bin von der Unausfilhrbarkeit dieser ldee subjektiv ilberzeugt, habe doch bis nun dieselbe auf keine Art bekampft, auch ist mir sonst, jemand in Krain bekannt, der diesem Unternehmen entgegengearbeitet hdtte. Meines Wissens ist seit dem Erscheinen der „Ilirska Daniza“ gar kein profan literiirisclies Produkt in Icrainischer Sprache erschienen , daher auch jener Tendenz nicht einmal indirekt entgegengearbeitet ivorden ist, daher mich der Ausdruck ,,krainische Separatisten“, dessen sich Herr Dr. Gai in seinem Briefe an *Korytko bedient hat, etivas befremdet. Icli iv er de luahrscheinlich metne Deiner und der Ansicht der H. H. Kolar und Schaffarik entgegengesetzte Meinung in der Zeitsclirift ,a a bracia šnvy wscyszy rodzeni, ktory gorečim, sercem spolne matice milujemy. Žegnam, pozdroivic prosze bruci Slaioianoio Emil Korijtko. V. (Počet ek je izgubljen). Sammler, Du , Smole und der Pinter, voh dem Ilir vielleicht naclistens was horen iverdet, solche unmitel-barf ausdem Munde des s ing en de n Volkes w er det anfgenommen liaben. Dass wir unsere ,,Zivergliteratur" injenen Ziveigen, die nicht unmittel-bar, selbst aus dem Volksleben aufspriessen, schlafen lassen, dafiir hoffen wir von Euch (pluralis majestatis) Dank einzuerndten. Soll-test Du mit Kollar, Schaffarik etc. in Korrespondenz stehen, so bitte icli Umen dies erfreuliche Ereigniss belcannt zu geben. Es iv čir e sehr eifreulich, dass in unseren Gegenden der Slaivismus zu Grunde gehen ivilrde, indem dadnreh die IcUnftigen Coriphden desselben der Milke enthoben iverden ivilrden, einen Dialekt, dem sehr viele moderne Ausdrilcke felilen; der jeioeh uber manche Umen nicht mehr geldvjige Derivazionen und Konstrukzionen Aufschlitsse geben dilrfte, ich meine nicht zu studiren, sondern nur oberjldclilicli zu beacliten. Wir „Oberillyrier‘' sind noch sehr jung, ivas die Schriftspraclie be-trifft, deslialb ist es billig , dasz ivir das Resnltat fremder Erfah-rungen abivarten. Der spanische Dialekt wird vielleicht niclit entfern-ter von dem italienischen seyn, als der sloivenische von dem servi-schen, als der czechische von dem polnischen, als der franzdsische von 11* dem italienischen oder spanischen. Sobald diese sich in einen Dialekt verschmelzen toerden , hoffe ich auch, dasz loir czechisch , pol-nisch, ruszisch und um so eher serbisch sprechen , und toenn niclit sprechen, docli oh ne vorlaufiges Studium verstehen toerden. Ca-moens hdtte doch, tuenn nicht panromanisch, wenigstens spanisch schreiben sollen, nachdem das Spanische dem Portugiesischen vielleicht so nahe, oder noch ndher seyn dUrfte, als das Sloioenische (krainisch —■ karantanisch — steiermdrkisch Slaiuische) dem Provinzial-kr o ati seli en, geioiss aber nciher als dem e ki e k tis c h Ilhjrischen seyn dilrfte. Si Deus pro vobis, quis contra vos? bedenkt jedocli, dass auch o Xoti(rrog getodtet toerden komite, d as s jedodi die Wieder-ertvedmng als das grijszte Wunder v on dem Weltapostel Paul und von allen Weltaposteln mit Redit gepnesen toird, und dasz Homer sagt, besser ein Sdiioeinliirt seyn, als ilber alle Todten gebieten. —■ Du erinnerst Didi vielleidit aufeine Gesellsdiaft bei Dolnizhar, ivo toir etioas extravagant geioasen sind, in einer dhnlidien Gelegenheit befinde ich midi gegemodrtig; icenigstens eben so viel Wein habeidi genoszen; deszlialb toirst Du entschuldigen, dasz ich keinen meiner gegentvilrtigen Ausdriicke auf der Seelentoage iSvetoga Mihaila habe abiodgen toollen oder konnen. Idi loiinsche ilbrigens nicht nur dem Panslavismus, sondeni auch dem Panillirismus das beste Gedeihen ; glaube jedodi, dasz man bis zum Erntetag alles Aufgesprossene stehen lassen soli, damit der Herr (to Ilav) am jiingsten Tage das Gute toerde von dem Schlechten ausseheiden konnen. Laibach am 26. Oktober 1840. In vino veritas. Dein und des Slatventhums aufrichtiger Freund Dr. Franz X. Presličrn m. p. Z drugo tinto in drugo roko je na kraji pisma še to-le: Wie viel toilrde dorten der Druclc von Bogen von 1000 Kx. im Format toie „Matičekohne Papier kosten ? Cigani na Crnoj gori. Po pismu dr. B. Bogišiča s Cotinj v deeumbru 1873 vredniStvu „Ausland-a“. Poslovenil Fr, H. Dr. B. Bogišič, profesor v Odesi, kateremu so najbolj znani običaji južnih Slovanov, živel je dalje časa na Črnej gori, kamor gaje poklical knez Niki ta, da uredi državni zakonik. Ko je bival med sinovi Črne gore, pisal je pismo , iz katerega objavimo naslednje črtice: Gotovo poznate zanimive razprave o ciganih, priobčene po proi Miklošiču pred letom v spominkih cesarske akademije znanosti dunajske. Velecenjeni učenjak našel je v jeziku ciganskem (promotroval je tudi govor španjskih gitanos) nekaj stotin besed slovanskih in grških. Opiraje se na to izrazil je misel, da ao stanovali cigani za časa svojega selenja dalje časa na Balkanskem poluotoku, predno so se razkropili po zahodnih pokrajinah evropejskih. Poslovenjeni cigani črnogorski, s katerimi se do sedaj etimologi (narodoslovci) še niso pečali, potrjujejo misel Miklošičevo popolnoma. Črnogorski cigani (srb. c i ga n j i) govori isti jezik, spoznavajo isto vero, nosijo isto obleko, imajo iste navade in običaje s Črnogorci. Ločijo se od teh le v tem, da so oni le ključarji in kovači, da so omejeni nekoliko v političnem in društvenem stanu da kaže telo njihovo nekaj posebnosti. Naseljenci so, zatoraj Črnogorcem popolnoma enaki. S tem se pa ločijo tudi popolnoma od svojih sonarodnjakov, ki potujejo še dan danes po svetu. Skoraj nikdar ne zapuščajo domačega sela, če jih ne primora pomanjkanje dela ali obilica delavcev. Koliko jih je po Črnem gorovji, ne morem reči lehko, ker ne plačujejo davka od rokodelstva, kakor po^ sosednjih deželah in zatoraj tudi ni posebnih zapisnikov zanje. Če se pa oziram na povprečno število kovačev po raznih kapetanijah, smem soditi, da jih ni nad 500. Govor6 samo srbski. Govor je posebno čist, tudi mlglasa črnogorskega so se navadili in rabijo tudi tu navadne provincija-lizme. Le sikovca S ne izgovarjajo pravilno. Glasi se pri njih kot S. Mesto sit pravijo š i t, mesto s u n c e, š u n c e. Zato imenujejo črno ■ gorci tako napačno govorjenje, šuškati po ciganjski. Pravega ciganskega jezika ne ume nobeden izmed njih, še najstareji ne. Taj6 tudi sorodnost s cigani, ki prihajajo kedaj v deželico in govore o tih le zaničljivo. Da jih ne žali, ne imenuje jih črnogorcc ciganov, ampak „ineštre<< ali ,,majstre“ (majstor). Bolje lcpoglasno zovejo jih tudi „jegjupkc“ (jegjupak) — Egipčane. Vero spoznavajo, kakor povsod, vladajočo. Po deželah, sosednih, Srbskej in Albaniji, kjer je večina mohamedanska, so tudi cigani večinom mohamedani. Sara sem opazoval v Podgorici, racstu srbske Albanije, oddaljenem le četrt ure od meje črnogorske, da so vsi kovači cigani, akoravno govorč vsi slovanski, vendar le mohamedani. Opazovati pa nisem še mogel, so li ohranili kak ostanek poganski, to pa vem gotovo, da so drže kakor Črnogorci nekaterih običajevpredkristijanskih (n. pr. običaja z badnjakom o božiču), kateri so se ohranili po Črriej gori bolje nego drugod. Stopili se pa vendar še niso z domačimi prebivalci, ohranili so svojo individualnost do današnjega dnč. Kakor sem že omenil, so črnogorski cigani v s i kovači. Kovač cigan, ki se naseli kje, je delavec cele občine; občina mu postavi kovačnico (viganj) in mu preskrbi potrebnega orodja. Pla-čujejo ga pa skoraj ravno tako, kakor uradnike. Rodbina vsacega plemena daje mu na leto nekaj pridelkov, več ali manje, kakor dela zanjo več ali manje, bolje ali slabje. Plačilo je razno tudi po krajinah. V Katunskej naniji n. pr. plačujejo družine , katero nimajo konj , občinskemu kovaču po 12'/,, funta pšenice in hleb sira. One, ki imajo konje, dajo za vsakega konja po 25 funtov pšenice in za vsakega možkega delavca 12 '/„ funta. To plačilo imenujejo „uljetico“, t. j. letno plačilo, cigani pa bir (bira) kakor popi, in birovnice domačine (gospodarje), ki plačujejo uljetico, akoravno pomenja ta beseda tudi le plačevalce popove. Kakor dobivajo duhovniki tudi še štolo poleg svojega plačila, zahteva navada, da daje družina, za katero dela ravno kovač , temu tudi jed, so ve da, dobro in obilo, če ne, skazi majstor rad , kar dela. Vrh toga mora mu pomagati še kdo iz družine, za katero dela, da kuje železo, goni meh i. t. d., da, mnogokrat pusti majstor delati pomagača več nego stori sam. Tega pomaganja ne sramuje se nikdo , akoravno misli še najubožneji Črnogorec, da bi ga onečastila kovačija. Vse to pa izvira od tod, ker so le cigani kovači. Zato je morala siliti vlada črnogorska ljudi, da so pomagali tujim delavcem, ko je napravila pred dvemo letoma (1871) orožnico na Ri j e ki. Pa še tedaj poprijeli so se dela neradi in le Birote, najubožneji v deželi, akoravno dobivajo prav dobro plačilo. Družina ciganska je uredjena ravno tako kakor črnogorska in ,,mutatis mutandis" so iste tudi pravice in dolžnosti vsakega uda po starosti in po spolu; ravno tako sme si voliti drugega stare j-šino (domčina) ali drugo gospodinjo (domačico), možki otroci nimajo neomejene pravice do posestva, v inedsebnih pravnih zavezah zavezujejo se vsi za vsakega in vsaki za vse. Isti zakoni veljajo o delitvi dedščine i. t d. Imena posamnih oseb in priimki družinski so isti kakor pri Črnogorcih, n. pr. fciavo Lazov, Lazo Kurtovič i. t. d. Plemenskega imena, med katerim stanujejo in imena bratstva, kateri jih varuje posebno, ne smejo rabiti, ker po rodu ne spadajo mčd-onj. Pa ravno zaradi prepovedi prizadeva si vsak cigan po znanem Iloracijevem „ruimur in vetitum“, da se kinča, kjer ni znan, z imenom plemena, ali, da pravi vsaj, da je v rodu kakej družini izvirno črnogorskej. Pravice gospodarstveno-državljanske uživali so vedno popolnoma, tudi ko so vladala še plemena. Kupovati smejo posestva in druge nepremične stvari, pred sodnijo so in bili so vedno ednaki drugim Črnogorcem. Isto pa ne velja o družbinskih in političnih zadevah. „Jus connubii" (pravice ženiti se s Črnogorci) še nimajo, akoravno o tem ni pisanega zakona in akoravno si prizadeva sedanja vlada na vso jnoč, da bi dosegla popolno ravno-pravnost zanje. Najubožniši Črnogorec dal bi se komaj pregovoriti, da bi dal cigariu hčer za ženo, ali da bi vzel cigansko dekle, naj bo še tako bogata. Tolika je^ zavednost nilrodova, tako močna je navada, da imajo zvezo med Črnogorcem in naseljenim ciganom za „impedimentum dirimens“, akoravno sta iste vere. Sedanji metropolit črnogorski llovione pripovedoval mi je kot sodnik v zakonskih rečoh karakterističen dogodjaj. Dve ubogi bielki, t. j. beli dekleti, tako imenujejo dekleta črnogorska nasproti ciganskim, ki niste imeli ni roditeljev ni premoženja in niste sluli najbolje, seznanite se z dvema premožnima ciganoma. Naposled dovolite, da se poročite. Postavne zapreke ni bilo, pop poroči ji. Nakupili ste Ri mladi ženi lepo obleko, najedli ste se; na plesu imenuje ji pa nokdo zaničljivo ciganki; žal jima je bilo zveze in idete v Cetinje in se pritožite metropolitu zoper veljavnost svojega zakona. Pravili ste, daje tu „error conditionis", da niste vedele pred poroko, dasta ženina cigana. Metropolit pa zavrže tožbo, ker ni bilo postavnega uzroka. Na to vrnete se domu in živite z možema; al mir domači je kaljen, še sedaj ji ndrod ne spoznava za ravnopravni (capitis deininutio). Otroci takih ,,mešanih" zakonov postanejo po misli n&rodo-vej še le vspetem kolenu pravi Črnogorci, akoravno se ženijo le 8 pravimi Črnogorci. Vendar ne zdi se jim nepravo, ako stopi kdo s ciganom v duhovno zvezo. Črnogorci so kumi ciganskim otrokom , ker dajo to neko oblast čez nje, Črnogorec pa ne bode prosil cigana nikdar za botra. Mnogo ciganov prihrani si denarja, kupi si posestvo. Obdelujejo ga pa udje družinski zanje ali plačani delavci. Pravico kupovati zemljišča v pokrajini domačega plemena imeli so po nekaterih krajih že za časa vladanja plemen, akoravno je niso imeli Črnogorci druzih plemen. Veljalo je namreč pravo , da kupujejo zemljišča sorodniki, sosedje lastnikovi in udje istega plemena. Cigani kot vedni gostje imeli so tudi pravico do paše in do drv iz občinskih šum. Ko so pa razdelila plemena njive , šume in paše med svoje članove, niso dobili cigani ničesa. Vojna služba na Črnej gori ni dolžnost, ampak častna pravica, zato cigani za časa plemenskega vladanja niso bili dolžni biti vojaki. Imeli so pa pravico nositi orožje — brez te pravice je vsak Črnogorec mrtev, — smeli so tudi prostovoljno na vojsko. Posluževali so se pa tega prava le, kedar se je pripravljalo na boj celo pleme. Le redko hodili so četovat na tuje zemlje, morda zato, ker Črnogorci niso imeli radi seboj takih tovarišev. Javnih s luž eh cigani ne morejo dobiti. Kdor pozna temeljito pleme črnogorsko in ve, kako si dobivajo ljudje pravic, upliva po občinah, po plemenih in v državi, čudil bi se , ako bi mogii postajati cigani uradniki. Zborovati pa smejo pri zborih občinsldh in plemenskih, a molčati morajo, ker bi se smejal vsak nasvetu jegjupkovcmu. Sedanja vlada delila je že večkrat svetinj za hrabrost ciganom, ki so se odlikovali v bojih , al vendar ni mogla podeliti ni najmanje časti vojaške ciganu. Zakaj, vgane lahko vsak. Najniži Črnogorec navajen je od mladih nog, da se misli važnejega od naj bogatejšega cigana, kako bi mogel vbogati njegovemu povelju? Trpel bi rdd in trpela bi ubogljivost, ko bi zapovedoval kak cigan. Umrlemu knezu Danilu posrečilo se je s trdno voljo odpraviti navado, katera je pritiskala na domače cigane v cerkvenem obziru. Nikdo izmed njih ni imel pravice, da ga pokopljejo na občinskem pokopališču. Metropoliti tadanji učili so sicer, da so cigani tudi ljudje, da so pravoslavni kristijani kakor Črnogorci sami, a ljudstvo odgovarjalo je: „Cigan skoval je tri žeblje, s katerimi so pribili Krista na križ, proklet jo rod ciganski, prokleti ljudje pa ne smejo ležati v senci svete cerkve". Knez Danilo imei je pa boljih sredstev od metropolitov, ni se brigal za ovire in je odpravil nestrpno navado. Po tem, kar smo rekli, mogli bi soditi na prvi pogled, da je bil stan ciganov posebno za vladanja plemenskega popolno nestrp ljiv, da ni bilo varno ni imcnje, ni zakon, ni živenje. A to bilo bi napačno. Ze za vladanja plemenskega varovalo je cigana celo pleme, ker je vedelo, da je koristen, da ga v gospodarstvu ne morejo pogrešati. Varoval ga je zatoraj bližnji kapitan vsacega napada od strani udov plomenovih. Varstvo bilo je tako strogo , da so kaznovali vsakega , ki bi onečastil cigana , ravno tako, kakor bi bil žalil uda družine varuhove. Če so pa pridrli sovražniki, branilo ga je celo pleme, kakor vsakega drugega. Vidimo zatoraj, kakor drugod, da se podaja slabeji pod varstvo močnejega, kateri si šteje za sveto dolžnost hrambo varovan-čevo. Položaj varovanca proti varuhu spreminja se navadno po raznih okolnostih in po raznih pokrajinah. Po Ornej gori pa iz tega odnašaja ni dobivala nobena stranka ni pravic ni dolžnosti gospodarskih , ostala je nravna zveza zvestosti in dolžnost, da si pomagata drug drugemu. Drugod povsod , kjer je bilo enako ali je še, — n. pr. v Evropi v srednjem veku ali dan danes po Kavkazu , — velja pravilo, da mora plačevati varovanec varuhu za plačilo, razven zvestobe, kak davek ali opravljati mu od časa do časa kako drugo službo. Zatoraj nastane mnogokrat trda odvisnost, če ne popolna sužnost. Po Crnej gori enaka je ta navada bolje razmeri rimskej med patronom in klijcntom (se ve da ne klijen-tom prostim po „manumissio"), za časa kraljev in prej. Iz tega varstva izvira čudna reč (katero pa opazujemo tudi po druzih slovanskih zakonih), daje ,,krv“ (plačilo za umorjenca) za cigana ravno toliko, kakor za najodličnejega kapetana. Po rečenem in oziraje se na milost in dobrosrčnost črnogor-sko, je gotovo vsak moje misli, da so cigani po tej deželi, ako-ravno se ločijo narodoslovno popolnoma od domačih prebivalcev, v posebnem položaji, da pa še za časa samosvojega ■vladanja plemenskega niso bili tlačeni. Razmere posebne napravile so navado, da se ni mogla vriniti samovolja in tlačenje. Dandanes pa varujejo uradniki vladini vse po iste j meri, zagotovljajo vsakemu svojo pravico. Zato zgubile so se že navade omenjene in gotovo izginili bodejo i ostanki kmalu. To kaže vse, kar se je godilo do sedaj. Ne pripovedujem vam o fizičnej vunanjosti črnogorskih ci" ganov, ker se zakonski no morejo mešati z domačimi, ostal jim je isti typus, kakor bratom, ki so ohranili ndrodnost. Vidi se mi pa, da je obraz njihov bolje označen, kakor drugih ciganov. Vsako pleme črnogorsko ohranuje ustno spomin svojega početka. Cigani, akoravno razstreseni po vsej deželi, štejejo se tudi za posebno pleme, ohranili so si zatoraj tudi ustna porodila o svojem početlcu. Ker bi bilo preobširno, opuščam vse, kar pripovedujejo o vladi ciganov v Egiptu, o kralju svojem Faraonu i. t. d. Končujem pa svoj list pripovodovaje, kako je prišel po misli črnogorskej oča sedanjih ciganov na Črno goro. Begu mesta iz okolice Kolašinske (na meji črnogorskej) Hasan agi služil je cigan Kur to, dober pevec in godec. Gospodar jemal ga je pogosto seboj, kedar je potoval po svojej zemlji. Nekdaj pobiral je harač (davek) po okraju Drobnjaškem. Hasan aga vzplamti ljubezni do lepe popadije (žene popove). Popa ni bilo doma. Hasan aga imel je seboj Kurta in svoje vojake. Aga prenoči v popovem domu in upa, da doseže tako najlože svoj namen. Zvečer vsede se s popadijo k večerji in začne piti rujno vince. Kurtu pa zapovč, naj vzame guslo in naj zapoje. Kur to ne premišluje dolgo in počne: ,,Zapoj druže a pomozi IJože! Pomozi i agi Hasan agi, I njegovu drugu svakojemu; Zdravo bio i harač skupio, Zdravo došo Kolašinu gradu!“ . . . Komaj odpoje cigan uvod pesmi, katero je že imel gotovo v glavi, zagrmi Hasan aga, kateremu je ušlo vino že pod kapo in je želel že objemati lepo popadijo: „Raspoj!“ Se ve da ni mislil druzega nego: tiho! A Kur to, žaljen na svojej pevskej časti in slabe volje zaradi tega, razlaga si „raspoj“, kateri pomeni „tiho“, ali pa predrugači pomen pesmi na zadnji način in začne: ,,Raspoj druže, ne pomozi Bože! Ne poinozi agi Hasan agi, Ni njegovu drugu ni jednomu Ni zdrav bio ni harač skupio Ni vidio KolaSina grada!“ . . . Jezen, da ga je prekanil cigan in ni hotel umeti povelja, skoči aga vna noge, strga ciganu guslo iz rok in ga udari ž njo po glavi. Žaljen v drugo odide Kurto iz hiše. Da se osveti, naznani seljanom namen gospodarjev in jih zove na osveto. Razdraženi zbero se možje, udarijo na Turke in ubijejo Hasanago in vae njegove spremljevalce. Kurto pa ni smel več v Kolašin, bežal je na Orno goro. Krstil se jo in jo oča ciganskih kovačev, ki živo še dan danes po gori. Prisega na €rnej gori. Po liogišičii Fr. H. Ako hoče zakleti ena stranka drugo, odvedo perjanik obe dve stranki v cerkev Matere božje, pokliče kalugjera, da se obleče v cerkveno odelo, užge dve sveči- Kalugjer odpre zaklop kov-čega, da se vidi celi sv. Peter (nekdanji vladika črnogorski) pa reče onemu, kateri misli zaklinjati: ,,Evo, Nikola (ali kakor mu je ime) pa ga kuni po tvojoj volji!“ Nikola donese ispred cerkve pločasti kamen in ubere nekoliko črnega trnja, in dene onemu, kateri hoče priseči — recimo Milošu — pločasti kamen na glavo, trn pa na kamen, kateri pridržava Miloš z obema rokama, da ne pade. Onda počne Nikola n. pr.: ,,Hočeš li mi se, Milošu, zakleti, da mi nijesi dužan?“ Miloš: ,,Da ne mislim, ne bili došao amo.“ Nikola: ,,Tako ti se ne okamenila tri sjemena: ljudsko, skotsko , (živinsko) i zemaljsko kao taj kamen, što na glavi držiš, i tako ti crni trnj po kiitnjem ognjištu ne rastao, kao taj, što u ruci držiš. Jesi li mi i koliko si mi dužan ostanuo po-slije našega konta (računa) kad učinismo?'* Miloš: „Tako mi se ne zakamenilasva tri sjemena i svaka sreča, i tako mi crni trnj po ognjištu ne rastao, nisem ni pare jedne ,,(ili toliko i toliko, a ne više).“ Tedaj vzame kamen in trnje z glave, pristopi h kovčegu in poljubi roko sv. Petru. Besede pa niso zapisane, s katerimi prisezajo. Kdo drug n. pr. govori onako : „Zaklinjem te, Petre, bogom i svetijem Jo- ! f vanom, kolom nebesnim, da se mi pravo zakuneš, da mi nijesi dužan. Ako bi se krivo zakleo , da dade jaki bog, da se tvoja klicu iskopa od muškijeh glava, da ti se svaka sreča zakameni kao stanac kamen, na ovom se svijetu vazda mučio a nikad sreče ne imao, kad umro dušil ti gjavoli rastezali, a ti jelo ti se po smrti ne raspanulo, nego ga zemlja iz groba izbacivala." Kdor priseza, mora govoriti iste besede Po tem sleče kalugjer odelo, perjanik pa pelje oba pred senatore in reče jim , kako se je zaklel toženi po volji toženca. Sekretar (tajnik senatov) zapiše protokol, kako je rešena tožba. Sok. Po Bogišičevem „Zboi'uiku.“ *) Fr. H. Po Crnej gori, Hercegovini in Bokikotorskej ohranila se je do današnjega dne navada, katera je bila nekdaj obična tudi pri drugih narodih slovanskih. Ce je ukradeno komu kaj, ima pravico, da sme iskati stvari pri vsakemu , kateri se mu zdi suml jiv. Pri preiskavanju vzame seboj v Hercegovini zaptijo, na Crnej gori perjanika in v Boki stražnika. Navadno pa ljudje ne iščejo pomoči od sodnije. Občinske starašine obsodijo navadno tatu, ako ga najdejo, da plača „samo sedmo" t. j. sedemkrat toliko, kolikor je ukral. Ako pa dokaže sumljivi, da ni storil zločina, plačati mu mora iskalec ,,potvorštino“, to je toliko, kolikor je iskal pri njem. Tako postopanje tedaj ni ravno milo, zato skušajo dobiti tatu drugače. Okradeni vzame nekoliko tolarjev ali cekinov primerno vrednosti ukradene stvari, razcepi palico, vtakne denar v cep, pa jih nosi o praznikih med zbranim ljudstvom po selu domačem in po bližnjih vaseh ter vpije: ,,Poginula (ukradena) mi je ta i ta stvar , ko če mi jc nasočiti, evo mu ovoliko i ovoliko talijera ili dukata." Išče zato raj za plačo (sočbina), človeka, kateri bi mu vedel povedati takih dokazov, da bi mogel najti tatu gotovo. Tega človeka imenujejo „sok.“ Ako ne najde soka, poviša sočbino, tako dolgo, da ga dobi. Mnogokrat je plačilo celo veče, nego vredna ukradena stvar. V novejem času zabranjuje zakon črnogorski, da sočbina ne sme biti viša, nego je vredno ukradeno. Ako se najde sok, pa se neče javiti, ker ljudje nimajo ravno radi sokov, pošlje tajno kakega tretjega človeka k tatu. Tega imenujejo „s o k o d rži ca." *) Zbornik sedašnjili pravnih običaja 11 južnih Slovena. Osnovno, uredio V. Bogišič. I. u Zagrebu 1874. Ta gre k tatu, navadno skrivajo, in mu naznani, da vo nekdo, da jc on ukradel. Opominja ga zatoraj, naj vrne ukradeno stvar in naj povrne okradencu i soobino. Jeli to resnica, oplaši se tat in vrne stvar in plača sočbino, pa ne zve, kdo je sok. Navadno prinese ali prižene ukradene novce ali ukradeno živino po noči pred hišo okradenega in nikdo ne zve, kdo je bil hudobnež. Ako pa sok ne nameri na pravega zločinca, ali misli ta, da sc mu posreči prevariti tožilca pred sodbo, neče slušati. Onda prijavi se sok, stvar pride pred sodnika. Dokaže li sok, da je ukral res obdolženi, mora plačati slednji škodo storjeno, sočbino globo in stroške, ako se pa dokaže, daje legal sok, mora plačati škodo okradenemu, „bijedo“ toženen za obrekovanje in globo sodniji. Ako toženec ne more povrniti več ukradene stvari, plačati jo mora v novcih, kakor jo ceni okradeni „po duši." Daje bila ta navada znana tudi drugim ndrodomv slovanskim, kaže nam najstareji spominek slovanskega prava na Ceskem „jura županorum" (jus Conradi) iz XII. veka. V tem zakoniku nahajamo tudi sledeče pravilo: „nullus zok alirjuem accuset, nisi certo sub testimonio vicinorum constet de damno; et si fuerit zok con-victus testimonio fori communis, lapidctur." Taka pravila nahajamo tudi v statutu Vinodolsjcem iz XIII. veka in v litvanskem statutu XVI. veka. Soka pa nslrod ne spoštuje ravno kot poštenega človeka, samo tedaj ne škoduje njegovi časti sokovanje, ako neče uzeti sočbine, ali je bil okradeni sirota, ali bo oropali cerkev. Mnogokrat si pa išče ljudstvo samo pravice, celo selo vzdigne se, pade na lupeža, kateri mora plačati ,,samo sedmo" in kaznujejo ga še s tem, da mu sned6 seljaci vola in mu popij6 sod vina ali rakije. Družinski život *) v Jugoslovanske j. Kulturhistorišk obraz. Po B. Bogišiei, priredil Lav. Gordnjec, Podgoriuau. V Dalmaciji, v Horvaškej, v Slavoniji, v Sremu in po sosed nih Ogerskih krajinah se je stari rodbinski red vzdržal le poleg novodobne rednosti; v Vojaškej granici, razen Vojniskih nemških *) Viri so: B. Bogišio, Utjcšenovic (die liauscommunion dur Suid-alawen 1859), čaploviu (Slmvonicn und zlim thcilc Croaticn 1819), Lov ric (Osservaz. sopra diversi pezzi del viaggio in Dalmazia del L. Alb. Portis 1776), Vuk Stepanovič Karadžidj Milinovič, grof Pucic, Milicovič, Odžalov i Medakovie, občin, v njej je zmčrom bil splošno vodilo; a v Bosni in Hercegovini je ta red trpel veliko krivico, zato ker so Turki deželanom vzeli včs svet, da so kristijani le njih najemnici, ki sojnorali žrtvovati svoje rodbinske skupnosti glavno podlogo. V Crnej gori, v Srbskej knježevini in v Bulgarskej pa je, da-si ne sploh, vendar-le vzdržala se družinska skupnost, katerej Horvatje in Srbi rekajo zAdruga, Bolgari pa rod. Kaj pa jezAdruga? — Zildruga je družba precej mnogo skupaj živočih posameznih osob ali rodovin, ki jih veže krvni rod in ki imajo vsi tisto gospodarstvo , katero je imovina vseh, in ki jih vlada samo jeden gospodar, katerega si običajno odbere sami. Rodbinsko družbo ali zAdrugo najjasnejše odlikuje število njenih udov, zlasti ženskih. V Vojaškej granici Utjcšenovič trdi, da imajo zAdruge povprek po 10 do 15 udov, med katerimi so po 3 ali 4 ženske, po rodovitejših krajinah pa piše, da so bogatejše hiše, po katerih živi po 50 do 60 ljudi. V Reškej župniji in Varaždinskej je največ posameznih rodovin, zato ker je tam malo sveta, da bi redil velike zadruge. Kolikor mogo rediti otrok, toliko jih je doma, drugi pa hodijo po sveti s trebuhom za kruhom. Po Slavoniji piše Caplovič, da je dosta hiš, ki imajo po 60 duš, pa da je tam pa tam, to je, da redko kde, po 60 udov v tisti zadrugi, navadno je po 20 do 50 duš v vsakej hiši. „Gospodarski list1' 1861. lčta piše o zadrugi v Horvaškej, da je tam z otroki vred po 10, 15, 30 in 50 duš v hiši. Lovrič piše o Morlacih, da je v Dalmaciji mnogo zAdrug, ki imajo po 30, 40, 50 duš. Vuk Stepanovič Karadžič pa v svojem i,Rečniku srbsko -nemačkem11 pravi, da je v Dalmaciji v Kosovi videl človeka, ime mu je bilo Trifunovič, ki je imel 62 duš močno družino, med njimi je bilo 13 zakonov z dvema udovicama vred. O Včlikej noči, o Kresi in o vseh svetnikih se vsako leto vsi udje snidč dornA; sicer bivajo po gorah in poljanah, starejšina pa je navadno v malinu. Trifunovičeva zadruga je imela blizo 1400 ovAc in koz, 50 glav goveje živine in 14 konj. V Konavlih pri Dubrovniku je zAdružno živenje splošno, tam so družine tako množne in stare, da zadružniki lehko brezi vsakoršnega cerkvenega zadržka soproge dobivajo v svojej zAdrugi. V plemenu Vasojevičev Prekomskih v Crnej gori je 1400 zAdrug, ki imajo po 40, po 50 duš in po 8 zakonov. V Črnej gori lehko v rodovini najdeš po 20, po 30 duš. Tako je tudi v Srbskej knježevini, kjer pa o novejšem časi močno razpadajo stare zAdruge; samo po zapadnih krajinah: okrog Sabca, Valjeva in okrog Užice se doslč še vzdržujč v popolnei moči. V Bolgarskej zAdruge, ki imajo po 40 do 60 duš, niso redke, le to je, da imajo tam pa tam ta običaj , da družina, ki nima več prostora v rodnem domu, postavi posebno bivališče na domačem dvoru. Kedar pa tudi s tem ne zmaguje, ustanovi blizu rodno vasi novo naselišče, kateremu rekajo kolibe; to naselišče v naj- veči edinosti živi z glavnim rodom in imajo vsi tistega vladarja — deda ali djada. Te kolibe zovejo tako, kakor je ime dedu, za čegar vlade so jih postavili, n. pr.: v mestici Tetevenu na Balkanu so kolibe Vlajkovei, v vasi Drjanovej pri Trnovskej kolibe Gančevci, njih ustanovna deda sta bila Vlajko in Gančo. Na severnej strani na Balkanu blizo Tetevena, Trojana, Sevlijeva, Trnova, Gabrova, Leskovca in Jelene ni prav nobene vasi, katera bi ne imela blizu sebe takega mladega naselišča. Zadruge niso doma le po vaseh, temuč nahajaš jih tudi, a redko, po mestih. V Kvernarskem zalivu na otoku Lošinu,*) kder je znano bogato trgovsko mesto, se dan denes ituovitih Vidoličev rodovina, ki ima svoje pisalnice in zaloge v Aleksandriji, v Carigradu, v Odesi in Taganrogu, živi v z&druzi in ima sci ženskami in otroki vred do 50 duš. Tudi po Bolgarskih mestih so zadruge, v Srbskej knježevini pa v nobenem mesti ne bi našel nikakorsne zadruge. Kar tiče zddružnih skupin imena, tudi Jugoslovani niso vsi edini. V Crnej gori in v Hercegovini ima vsaka rodovina svoje staro ime, katero prehaja z roda na rod. S krstnim in rodovinskim imenom Črnogorci in Ilercegovinci strinjajo očino ime z imenom do-tičnega plemena vred; Sava Markov Petrovič Njeguš znači Savo, Markovega sina, Petrovičem iz rodu, Njeguševega plemena. Oe ima katero pleme še kak manjši razdelek, tudi ta naslov zedinijo z drugimi imeni, n. pr.: Cetinje deld na Bajico in na Dolenji kraj, za tega delj imajo tam taka imena, kakoršno je to-le ime: Gjiko Milov Martinovic Bajiča Cetinjanin. V Srbskej ni bilo tega običaja, temuč vsakedo jc imel očino ime, le da bo k očetovem krstnemu imenu pritikali končnico •ovič ali -evič, imenom pa, ki se končavajo na a, pritikali so -i'o, 11. pr.: Gjorgjevic (oči je bilo Gjorgje ime), Petrovič (Petrov sin), Vasiljevič (Vasiljev Bin), Milojevič (Milojev sin), Rankovič (Rankov sin), Alimpič (Alimpijev sin), Miletič (Miletin sin). Komur pa je umrl oča popreje, nego mati, ta je imel materino ime n. pr.: Ružič (Ružin sin), Poruničič (Poruničin sin). Stanovitih družinskih imen niso imeli, zato človek ni mogel leliko od družine do družine stikati v rodovini. Poleg tega v Srbskej število navadnih krstnih imen ni obilo, za tega delj je osobnih imen jedno-tičnost velika. A po vojski Srbski za sveto svobodo (1804. Ičta) so po mestih v vojvodskih in sicer odličnih rodovinah jeli gojiti stanovita imena, zvlasti sijajnih osob, n. pr.: ime Obrenovič, ime Simič itd. Tudi v avstrijskih Srbih je živela ta navada, katera je bila običaj v Turškcj Srbskej, naposled pa je raznih uradov trud tudi našim Srbom postanovitil imena. *) Lushui piccolo. Tudi poturčeni Bošnjaki, zvlasti begi in plemenitaši varujč svoja stara rodovinska imena — in baš s tem se izdajajo, da so kristijanske krvi, n. pr.: Filipovič, Gjurgjevič, Todorovič itd. Vuku Karadžiču se je dozdevalo, da ima to svoj izvor v njih starih pravicah do ,, spahi luk'‘ — v pravicah, katere so jim dali sultani, ko hitro so se poturčili, in zjedinili jih z njihovimi starimi kristijanskimi imeni. Poleg rodovinskih imen na -ič imajo Jugoslovani tudi druga imena, n. pr.: Mlatišuma, Besara, Kuliza, Šakabent itd., ali tudi ta imena prominjajo v priimke na -ič, n. pr.: iz Kulize obrazč Kuliča, ravno iz takovih imen so vstali priimki: Carapič, Zimonjič, pukič in mnoga druga imena. Tudi službe in uradi dajč mnoga imena, n. pr.: Vojvodič, Kneževič, Pisarovič, Porčzovie. Vsled tega tudi slavnemu Marku, kralja Vukašina sinu, ni ime Vuka-šinovič, temuč Kraljevič. V Dalmaciji tudi katoličanje, kakor v Crncj gori, pridevljo °čino ime, n. pr.: v Dubrovniku: Gjuro Ivanov Palmotič. V Horvaškej imajo stanovita imena. V Bolgarskej po vaseh in nekoliko tudi po mestih je vsakedo )mel očetovo ime, kakor iz početka v Srbskej; oči je n. pr. bilo ime Nikolaj Atanosov, njegovemu sinu: Ivan Nikolajev, vnuk je bil Hristo Ivanov. Tako je to tudi v Novogrškej. Po mestih imajo po sto in sto lčt stara imena; vsakedo vs krstnim imenom jedini tudi očino ime, n. pr.: Todor Petrov .Šiškov, Panajot Toclorov Kesjakov. Ženske v zAdrugi niso to, kar so moški. Največ domačega dela imajo ženske v svojem področji. V Srbskej ženske pripravljajo obleko vsej zadrugi; ta obleka je platnena, platno vse same preskrbljajo, in iz volne, ovce same strižejo. Ženske v zadrugah {majo delo v kuhinji in v hlevu, same deiajo sir, same nosijo vodo 'n tudi na polji dohaja v delež več dela njim, nego moškim. Po primorskih Dalmatinskih krajinah se moški pečajo le z mornar-stvom ali pa z ribštvom — in mnogo svojega časa preživč daleč na tujem morji, zatč ženske same delajo po polji, kakor na našem Kočevskem, ker Kočevarji skoraj vsi zunaj svoje domovine koša-rijo, — same obdelujč vrtove in vinograde, — da, po nekaterih vaseh celč mrliče same pokopujo. Kakoršna v Dalmaciji, taka se ženskam godi v Crnej gori, kajti Črnogorec še zmerom trdno veruje, da njegova skrb je le vojska in priprava na vojsko. To je skoraj tako, kakor na Kočevskem, kder morajo le ženske vse delo preskrbljati na polji iu drugde, če prav je gospodar domA, — mož pride s tujega domov, pa se raji kratkočasi v senci, nego da bi izpod strehe šel na delo. Srbi, Bolgari, Horvati jako čestd starost posameznih udov v svojih zAdrugah, za tega dčlj se ženske može po starosti, po sta rosti sedč doma za mizo in po letih imajo mčd-se razdeljena tudi nekatera dela. V gorenjej Dalmaciji so moški razdeljeni ca dve strani: na stare in mlade moške. Sc starimi moškimi se starejšina posvetuje o važnejših domačih okolnostih, o mladih pa imajo tale pregovor: „Dokler stari govorč, mladi molče1. Mladi prehajajo med stare stoprv o tistih letih, o katerih se ljudje navadno zakonijo, kar pa ni povsodi takisto. Pa tudi mlado moštvo je razdeljeno na dve vrsti, dčca in momke (mladeniče). Otrok začne biti momak, ko hitro dobi gače (hlače), v Dalmaciji so te hlače nekova Rimska „toga virilis". Vsak mladič teško pričakuje svojih potrebnih let, in ko hitro jih dočaka, pride na nj tudi več dela, poprej le ženskam streže doma, ali pa pase nekoliko ovac, potlej pa more h >diti tudi na polje in more delati tam. Kedaj otroci dob6 gače, ter so momki, to ni povsodi jednako. V Rosni in Hercegovini so kmetski mladiči do 14. leta hodili v košuljah, zato da niso Turškega liarača (glavnine) plačevali zbo" njih prevred. V Dalmaciji pa so momki stari tudi po osem let. Vsi južni Slovani — vse njih ženske in otroci se razlikuj*') vsled svoje obleke. Ali da-si je razlika neizmerna, vendar-lc je razloček povsodi drugačen. Posamezni zadružni udje imajo svoj poseben premičen imetek, tudi imajo svoje novce. Vsa nepremična imovina, hiše in pozemlje, ta je v Srbih, v Bolgarih in Horvatih stalna ded-ščina vsega rodu, posamezni udje so le nje začasni uživalci. Pa-štroviči v Kotorske) Boki rekajo tej imovioi stožer, Črnogorci pa h a s a b a. Starejšina, Bolgarski dčdo ali domačin, ni vselej najsta rejši ud v z&drugi. V z&druzi, v katerej je oča sam sč svojimi sinovi vred, prigodi se rado, da oča, ko je uže jako star, odloži svojo čast in jo sinu odda, pa je ne odda vselej najstarejšemu sinu, pač pa o vsakej priliki najumnejšemu. Če ima brata ali kakega drugega sorodnika, njemu prepusti vso oblast. B. Bogišic piše, da se starejšina o vsem, česar se loti v imeni svoje zddruge, posvetuje si svojimi domačimi. Starejšina ni gospod v zddrugi, starejšina je le nj6 oskrbnik, zat6 je rodu odgovoren za vsa svoja dejanja. Starejšinine dolžnosti so jako različne. Starejšina ukazuje, kaj in kde, pa kako morajo delati zadružni udje; mlajšim udom odloča delo in pomaga jim sam, kolikor more. Starejšina najemlje delavce in tudi plačuje jih. Starejšina prodaja, kar ima zadruga na prodaj, pa tudi kupuje, česar potrebuj^. Starejšina vodi tudi novčne razmere vsega rodu, plačuje davke, a posamezni udje sklepajo z njim vred račune, koliko so potratili rodbinskih novcev. Starejšina daje dobre nasvete, kader je treba, pa tudi krega in svari ude, mlajše sme cel6 z leskovo mastjo maziliti. Starejšina vHorvaškej, v Srbskej in Bolgarskej je posrednik med uradi in rodom — in v Srbskej se starejšine posvetujo o splošnih okolnostih. Starejšine sami prejemljo uradne ukaze zato, da jih ogla- šajo svojim zadrugam in sami v imeni uradov mlajše ude kličo na sodbo. če pridejo gostje, starejšina obeduje z njimi vred, tudi večerja • n kratkočasi se v njih družbi. Kedar rodbina moli, starejšina začne in konča molitvo. O slavnih prilikah in o praznikih starejšina nameščajo vso zadrugo, n. pr.: v Srbskej ,,o krstnom imenu“ nese v cerkvo kolač in lomi ga z duhovnom vred; „na zadušnice“ nese svečo in „poskurice“ (pevico) pokojnim dušam na dobro v cerkvo. Tudi namesto katoliških Dalmatincev, n. pr. okrog Dubrovnika, starejšina zvršuje različne, na pol mitologične obrede in o cerkvenih slavnostih nameščuje svojo družino. Podoben je urad tudi Bolgarskega dčda (d j a d a) ali doma č i n a. Domadica je navadno starejšinina žena, vendar ne vsaka. Dmožena pa mora biti. Dekle ne more nobena biti domačica, — >>momak“ pa starejšiniti ne more. V Srbskej in Crnej gori — če je starejšina mlad moški in če mater ima še živo, ni njegova soproga domačica, temuč mati. V Dubrovniškej okolici v dolini Konavlji mnoga starejšinina soproga ni domačica, zat6 ne, da bi glavna moč v z&drugi ne bila centra-hzovana starejšim v lasti in v lasti njegove soproge. Domačici glavna dolžnost je to, da delo odkazuje ženskim udom v zadruzi, kakor ga starešina razdeljuje moškim. Tudi je nadzornica vsega ženskega dela. V Bolgarskej je domačici ime domovnica in ta je navadno domačinova soproga. Po Bolgarskih krajinah ima po mnogo mesecev z&družno oskrbništvo domačica v svojej lasti, zato ker le-todi ni moških leto za letom po leti doma, kajti hodevajo na delo v Srbsko, v Carigrad ali pa v Valahijo. Zadružni udje imajo vsi tiste pravice in tiste dolžnosti, ven-dar pa je često i’azlika med pozakonjenimi in samskimi udi; po nekaterih krajinah namesti užitka novce delč pozakonjenim zadružnikom. Vsak pozakonjen ud ima za se poseben domec na zadružnem dvoru, ali pa večo izbo v splošnem domu. Dekliči bivajo ali v nianjših izbah, ali pa v velikej družabnej sobi. Uže smo opomnili, da imajo leta svoj gotov upliv na pravice 'n dolžnosti zadružnih udov, in ta upliv je očit o različnih prilikah. Kedar ubedujč, moški sedč po starosti, navadno starejšina obeduje z drugimi moškimi vred, če pa ima gosta v hiši, pa sam sedi pri njem. V Konavljih se le stari medsobno, pa mladi tudi medsobno *lič6 g krstnimi imeni. Kedar pa kateri mlajših zadružnikov ogovori starejšega zddružnega uda, vselej pred krstno ime postavi besedo „dundo“ ali „strijče.‘‘ V gorenjej Dalmaciji, piše Milinovič, smejo se v rodovinskih zborih oglašati tudi mlajši, ali navadno starejšim ni kaj dosta do njih nazorov. Letopis IV. 1877. 12 Najvažnejše pravo, ki'se naslanja na starost, to pravo je že-nitovanjsko pravo, kateremu so Horvati, Srbi in liolgari jako včrni. V Srbskej kneževini se jako redko primeri, da bi se mlajši, sin oženil popreje, nego se oženi starejši. Pa kakor je v Srbskej, tako je tudi v Dalmaciji. O Dubrovniški okolici, zlasti v Konav-ljib, pripoveda grof' Pučid, če ima več bratov vsak nekoliko sinov, da se najpopreje oženi najstarejši sin najstarejega brata, potlej najstarejši sin drugega brata itd., stoprv — ko se poženijo najstarejši sinovi vseh bratov, stoprv potlej pride vrsta na druge sinove , ali zmdrom so zvesti redu, vsled katerega se oženi drugi sin prvega brata, drugi sin drugega brata itd.; če se pa kateri sinov hoče oženiti popreje, nego je nu-nj prišla vrsta, mora izprositi, da mu to dovolijo vsi domači in mora pobotati se s tistim, ki ima pred njim pravico do ženitbe. V Horvaškem primorji se to godi na robe. Tu se z&druga ni mogla razviti zbog skalovitega in pičlo plodovitega sveta; starejši brat se oženi iz doma kam, najmlajši pa ostane doma. Vseh zadružnikov splošna dolžnost je ta, da delajo zadrugi na korist in da so poslušni starejšininim ukazom, njih glavna pravica pa je, da iz splošnega imenja dobivajo vse, kar zahtevajo njihovega života potrebe. O vseh zadružnih zadevah se morajo posvetovati. Srbski kmetje nenavadno čest6 starešino, kateri vse sam dela, zatorej nikogar ne povpraša ničesar. Na posvetih so povsodi, kder koli se snido z&družniki, ali delajo, ali popotujo, ali obeduj6, ali Se večerjajo. Baš tako se godi tudi v Slavoniji in Hrvaškej. Tudi v Dalmaciji je tako, le v Konavljih pri Dubrovniku se rado pripeti, da starejšina zadolži imovino brezi z&družne vednosti; ali o takih pripetljajih vstano vselej velike sitnosti, cel6 razder6 se zato mnoge zadruge, za tega dčlj je v Konavljih ta običaj, da mora starejšina vsako leto vsaj račun narediti in vse razkazati svojim zadružnikom. Vsak zadružnik ima sam svoje iraenje, tej imovini je ime os o bi n a, v Slavoniji pa prčija. Miličevič o Srbskih kmetih piše, da vsak ud v zddrugi nekaj pripridi s tem, ker dela o takih časih, ko z&druga slavi kak praznik*) (svetak) ali pa si poišč6 kde zunaj zddruge kako delo, najraji rokodelsko: kolarsko, sodarsko itd. Kedar mora kateri zadružnikov oditi kam z doma — na kumstvo, ,,na goste“, na kultov cerkven praznik ali vsled kakove uradne dolžnosti kam, mora starejšina vselej dati mu splošnih novcev toliko, kolikor jih neogibno potrebuje, če prav ima dotični zadružnik sam novce. V samostanih na Fruškej gori je nekedaj tudi vsak menih imel „osobštino“, n. pr. vinograd ali bučelnjak, pa ta običaj je minol o metropolitu Nenadoviči, zdaj imajo tamošni menihi le vsak svoje cvetice, pa solato. *) Kazen cerkvenih svetkov Srbski kmeti slavč mnogo drugih manjših praznikov. Utješenovic piše, da ima v mnogih zadrugah vsak zakon, to je: soprog se soprogo vred, ali kakov majhen vinograd, ali pa nekoliko repov goveje živine, in to je zadružnih zakonov prava lastnina. V nekaterih rodeh izmed mlajših udov vsako leto po jeden gre na „dobit“ (na pridelek,) a kar pridela na tujem, to je njegova imovina, le nekaj malega mora oddati, kar je zAdrugi prezimščina. V Horvaškej in v bivše j Voj ne j granici se svojemu deležu v zAdruž-nem imenji odpovč vsak tisti, kateri se podijači, ali kateri se izuči kako rokodelstvo, ali kateri ide v vojake ali če se kdo poloti kake kupčije; taki zAdružniki navadno ostajajo v mestih — in le malokateri pride zopet domov. Oaplovič piše, da je nekedanje dni v Vojnej granici bila ta navada: kar je graničar na vojski priplenil ali privaroval — da je vse bilo njegovo ali njegove soproge, njegovih otrok imenje, da tega nikoli nisi lastili zadružnej imovini. V Konavljili je ta običaj, da zAdružnik, ki je rokodelec: ali kovač ali krojač, in kuje ali šiva sam sebi, da mora o delu na zadružnih njivah ali v zadružnih vinogradih delavca najeti namesti sebe; če pa doma, potrebuje njegovega rokodelstva kak izdelek, mora zaman postreči dotnu. Ce se sč svojim rokodelstvom vred preseli v kako mesto in nc podpira več svoje zAdruge, po tridesetih letih nima več nikalcoršne pravice do zadružnega imetka. Ke-dor v Dubrovniku ide ha morje, navadno se zopet vrne po nekolikih letih in zopet se udeležuje vsakojakega poljskega dela. V Bolgarskej zadružniki tudi hodijo na tuje na delo, ali mnogo obilnejše nego v Srbskej in Horvaškej. V Bolgarskej ne zapuščajo vsak svojega doma le mlajši ljudjč, temuč tudi starejši, pozakonjeni, da, cel6 starejšina jako rad po leti odide z doma, doma je le ženstvo, zato po mnogih naseliščih, posebno po revnih krajinah, po leti razven otrok ne najdeš doma nikogar drugega, nego same ženske pa dekleta, moški vsi odid6, da spečalit pari *) (para so novci). Temu zaslužku je ime pečalba, Turški kčr ali kjar. trlavna pečalba je baštovanstvo (vrtnarstvo), poleg baštovan-stva lončArijo, kotlarijo, tesarijo, zidarijo, mlekArijo, pekArijo in rolinArijo. Tisoč in tisoč Bolgarov ide vsako leto na delo v Srbsko, v Rumunsko, v Carigrad, v Odeso in v avstrijske dežele. Zelenjadarji v Pešti, slaščičarji (halvadžije) na Dunaji in v Praži, to so Bolgarji. Tudi doma liodevajo od krajine do krajine na delo, na Balkanu snuj6 društva, katera o žetvi v Dobrudž hodijo na delo. Kar koli zasluži kedo, vse je njegovo; ali če domA o njegovej nenavzočnosti potrebuj6 kakega delavca, najm6 ga, nenavzočnik ga mora pa plačati. Zanimljiva je ženska vrednost v zAdrugi. Dekliči imajo svoj delež o vsem delu na polji in domA, kakor ga imajo pozakonjene ženske. Kakor vsi drugi zAdružniki, imajo tudi dekleta svojo imo-vino, ali jim roditelji dado kaj na dar, ali pa same kaj priper6, pritko, prišivArijo itd. V Srbskej kneževini, kedar strižo ovce in *) Speealiti sc pravi s trudom zaslužiti kaj. deld volno, več volne dadč dekličem, nego drugim udom v zadrugi. Po vaseh okrog Dubrovnika dekletom dadč vsako leto drevo ja-bolek, smokev ali kakega drugega sadja, a ko jom6 otresati drevje, privoščijo jim nekoliko dni, o katerih smejo to ali to sadje obirati in v mesta nositi na prodaj; kar tam stržč, to je njihovo. Mnogo deklet v Srbskej goji svilode — in skupiček je njih. Tudi v Bolgarskej ima vsako dekle svoj vrt. Zlate in srebrne novce, ki jih dobivajo za sadje in cvetijo, pripenjajo k ,.ogrlici", katere vse nosevajo okrog vratu. Zadružno dekle, če se pozakoni, ue dobi prav nič zadružnega imetka, ker bi, da kaj prejme, to bilo nasprotno „ideji“, na katerej počiva vsa zddruga. Deklič, kedar zapusti svojo z&drugo in preseli se v drugo, neha biti ud poprejšnje zadruge, zato ne more imeti tistih pravic, katere je imela popreje in katere uživajo tisti, ki so ostali v zadrugi. Tako se zgodi vsakemu moškemu, kateri se oženi iz z&druge. Dekle, ki zapusti rodno zddrugo in zgubi pravico do njenega imetka, takovo dekle je potlej nove zadruge ud. Ali kedor dobi toliko, kolikor je zgubil, o njem ne moremo govoriti, da je sploh kaj zgubil. V Srbskej in Horvaškej sploh o ženitvi zadruga nevesti d&de obleko, ali pa dopolni nje skromni imetek in plača svatbene stroške. Ko hitro se kaka ženska pozakoni s kakim zadružnikom, takoj je prav ud v zadrugi — in vež6 jo vse zadružne dolžnosti, pa vdeležuje se tudi vsili njenih pravic. O ženskej delavnosti v zadrugah v Srbskej kneževini raz-sežno piše Mijičevič. Zenske v zddrugah, piše, da imajo pravice in dolžnosti. Zenske oskrbljajo vse domače potrebe, kakor jim red odloča to; red jim nalaga, da pripravljajo sir, to je: vsaka mora leto dni skrbeti za vso pripravo potrebnega sira, mora mlesti, siriti itd. Druge ženske morajo rediti, kar se godi takole: vsaka ženska mora teden dni, v ponedeljek ravno začne, mesiti kruh, kuhati jedla in nositi ja delavcem tija, ltder koli so. Ta teden ne gre prav nič na delo, to je da — če je zadruga dosta velika; če pa je zddruga majhna, pomaga na polji, kolikor utegne. Red ue veže svekrve, pa na novo prišle mlade tudi ne, prvo na veke, le-te pa samo leto in dan ne. To pravilo je vodilo le v tistih zadrugah, kder ljubezen in sloga veže zadružnike, tam pa tam tudi svekrvo in mlado priganjajo na delo, pa narod ne odo brava tega. Vsaka ženska v zadrugi, piše Miličevič, da sama oblači svojega moža in svoje otroke, a če je sveker vdovec, tudi njemu skrbi za obleko tista izm -d ženskih, katera ima najmanjšo družino. Ce kak svak oudovi, njemu in njegovim otrokom za obleko skrbi tista sinaha, katera ima najmenj skrbi. Miličevič dalje piše, da vse, kar ženske delajo, delajo ali iz volne, ali pa iz konopnine, za tega delj, ko hitro ostrižejo ovce, volno razdele na toliko delov, kolikor je moških glav v zddrugi, ali pa na toliko, kolikor je duš v domu. Prvej delitvi reka]o dioba*) po mužkima, drugej pa, dioba po čeljadima ali po živini. Da zadruga konoplie g ji, zato ima skupno konop-ljisče, katero, kadar pokne ugodni čas razorjo se skupnim ralom, potlej pa v domu vsakej družini, katerej mora jedna izmed ženskih skrbeti za obleko, odločijo gredo, ki jo mora dotiena družina prekopati sama — in posejati, ko pa konoplje dozore, vsaka družina popuče svoj pridelek, omladi ga, posuši, otare, omiče, sprede, zmota in stke. Vsaka družina mora se svojega konopljišča prihraniti semena, da ga zopet vseje ob leti. Kolikor katera družina pridela takega semena, toliko je prav njenega, da ga sme za novce prodati katerej drugej družini v tistej zadrugi. Oaplovie o Slavoniji piše, da tam ženske oskrbljajo kuhinjske m druge domače potrebe, katere red odkazuje njihovej dolžnosti. Tistej, na katero pride vrsta, rekajo reduša**); Vuk jej v svojej zbirki narodnih pesni j pravi r e dara. Pa nimajo po vseh krajinah tega domačega reda. Ne v Dalmaciji, ni v Imostskej okolici, niti v Dubrovniku ni v navadi. V Imostskej krajini v zadrugah soproga oblači svojega moža in svoja deteta; le če kateri zadrugar oudovi ali ostane samec, skrbi za njegovo, obleko soproga tistega moškega, kateremu je naj -bližji sorodnik. Ce ima oča oženjene sinove, pa oudovi, skrbi za-nj najstarejšega sina soproga, navadno pa rnčd-se dele to skrb vse sinahe. Brošča, ***) ki ga v Imostskej okolici jako močno goje, da obleko barvajo z njim,—brošča vsaka ženska seje toliko, kolikor misli, da ga bode dosta tistim, katere ima v svojej skrbi. Če pa ne pridela dovolj te barve, dade jej je katera druga ženska, zato ker se boji, da bi jej ob leti zopet ne bilo dosta. V Konavljih vsaka soproga pripravlja in popravlja svojemu možu in svojim otrokom obleko, sestra pa bratu, a če kateri za,-družnikov nima ne soproge, ni sestre, domači c a katerej izmed soprog ali dekličev odloči skrb za njegovo obleko. Novejši čas pa največ kupujo obleko, ženske jo morajo pa snažiti in krpati. Omožcne ženske smejo imeti tudi lastno bogastvo, če prav imajo pravico, kedar potrebujo česa posebnega, da moža ogovore za pomoč, ta pa jim tudi rad dade kolikor more. Nekatere ženske, ki pridejo iz boljših hiš, sč seboj prineso tudi nekoliko novcev, časi katera tudi govejega blaga kot veno (doto) pripelje sč seboj, a to blago se doma pase z drugiiu blagom vred, ali pa ga dade na pašo kam v sosedstvo. *) Dioba ali dčlba — theilung. **) Reduša ali redara — die Anordnerin. ***) Farberrothe, Rnbia tinetorum L. Udovicc po nekaterih krajinah po soprogovej smrti ostano v zadrugi, po nekaterih pa se vrnejo na očin dom. Če katera Paštrovičanka v Kotorske] Boci ostane udova brezi otrok, pridejo iz očine zadruge nje sorodniki, obleko jo črno in odpelji domov z vsem vred, kar je bila prinesla se seboj, zato tam po svatbi, ko prineso veno, vse na drobno preštcjejo vpričo svekra in svekre. V Konavljih ima udova po soprogovej smrti pravico, da sme vrniti se domov; ali redko katera se resnično vrne na očin dom, temuč skoraj vsaka rajša ostane v zadrugi, katere se je privadila. Odžarkov piše, da se v Bolgarskej v Trnovskej okolici, vzlasti pa v mestici Leskovci, brezidetne udove vračajo domov, ali samo tiste, katere imajo očete se žive; o takim slučaji dobi četrtino osobnega moževega imetka. Vsi otroci, kateri se narode v zadrugi, — vsi so zadružni udje. V Konavljih 4 do 5 let stari otroci uže ovce paso, poslušni morajo biti očetu in materi, pa tudi domačinu in domačici, in če mu kateri starejših zadružnikov kaj reče, mora slušati. Kar smo dosle pisali, vse to nam dovolj jasno priča, da po krajinah, po katerih se še zadruge, ni treba za sirote skrbeti ne srenji, ni državi, če detetu umrje oča, zat6 ni osirotelo, živi ga starejšina, saj je njegova dolžnost to, da skrbi za vse ude v zadrugi. Sirotek ne more podedovati ničesar po očetu, če le ta ni imel ni-kakoršne osobine, ali posebnega osobnega imetka; nasprotovalo bi bistvenemu zadružnemu običaju, ko bi se vselej, kedar umrje kak zadružnik, drobil zadružni imetek. Da je zadružni starejšina nedoletnikom natoren varuh, to priznava tudi državljanski Srbski zakonik, ki je čudovito skrojen prav po zahodnih vzorih. V Konavlih je vodilo Avstrijske države zakonik, pa se uradi jako redko vtičejo v dedščino in v varuštvo, za to skrbi zMruga sama po starodavnih pravilih. V Leskovcu pri Trnovu se je užč vgnezdilo tuje pravo. Po očitnej smrti popiš?) vso zapuščino, otroka pa dade očinemu bratu v skrb, če pa oča ni imel nobenega brata, odločijo kakega poštenega moža, da je otroku varuh, otroka samega pa dad6 kakej družini in plačujo jej, zato da ga redi in goji. Pred poroko pa sirotku izroči imenje vpričo starejšin, ki pregledajo dotičnega varuha račun. To oddajo navadno končajo z gostijo, ,,momak“ pa nekoliko novcev podari ali cerkvi, ali pa učilnici novejši čas. Tako je to v Leskovci; po vaseh in posebno v Šopih v zahodnej. Bolgarskej varuštvo ni na mari nikomur drugemu, nego starejšinam in domačim ljudem. Baš vredno je, da konci tega sestavka zapišemo tudi kaj o služništvu v zddrugah. Služništvo se ne razlikuje mnogo od drugih udov v zadrugi. V Srbskej se gazda (gospodar) posvetuje in pogovarja tudi se slugo. V črnej gori, piše Medakovič, kdor ima toliko polja in blaga (živine), da ne more sam zvrševati potrebnega dela, najme pristava, ki mu pase blago in pomaga delati na polji. V Srbškej kneževini v Negotinskej krajini in v Braničevu (okrog PožarevcaJ slugi rekajo pristav. V Imostskej krajini v Dalmaciji služnikom po kmečkih hišah ne rekajo sluge, t^muč najemnici, kmetje pravijo, da sluge f ima gospoda po mestih. Najemnika ne zanemarjajo v zadrugi, dela tako, kakor delajo zadružniki, daj6 mu obleko, obutalo, živež, samo plačo ima majhno —jedva 20 goldinarjev na leto. Najemnik svojemu gospodu ne reka gospodar, temuč po krstnem imeni ga kliče, kakor ga zovejo vsi domači, le starejšim reka dundo ali s t r i j č e, ženskam pa t e t i k a. Kakor služniku, tako se v zadrugah go'U tudi sluznici, katerej je ime najemnica. Če se sluznica omoži, preskrbi jej zddruga „pirno veselje" (ženitovanjsko veselje) t&ko, kakoršno vsakemu drugemu dekletu, če najemnik ali najemnica mnogo let, morda cel6 do visoke starosti služita v z&drugi, imata naposled vse pravice, katere uživajo pravi zadružni udje. V Konavljih zadružniki slugam rekajo momci, godi se jim v zadrugah tako, kakor okrog Imostka. Na Dalmatinskem otoku Korčuli je slugi ime junak, služ-nici pa d j e vojka. V Dubrovniku še zmerom živi neko posebno razmerje med služabnimi djevojkami in med njih gospodo. To razmerje pa je bilo o Dubrovniškej ljudovladi, uničenej 1806. leta, mnogo živejše v navadi. Razsežno ga je popisal Vuk Karadžič. V Dubrovniku nekedaj niso imele ni kmečke sluznice, ne sluznice najboljših rodovin veče služnine, nego po tri Dubrovniške zlatnike na leto, ali vsaka gospodinja je morala dekliča spraviti. Ta sp rava pa ni bila nikoli pred desetimi ali dvanajstimi leti, če pa je katero dekle vdinjalo v službo še jako mlado, prišla je sprava jej v delež stoprv po petnajstih letih. O spravi, kedaj bode, pobotali ste se na tanko gospodinja in služnica takoj o vstopu v službo; če pa je dekle samo en dan pred odločenim časom zapustila službo, ni dobila sprave, temuč prejela je le služnino. Tistih tri|eh zlatnikov gospoda ni plačala vsako leto posebe, temuč dobila je služnica vse skupaj o spravi. Sprava je bila vsaka v soboto. V četrtek pred spravo je gospodinja sprav lj eni c o poslala k svojim sorodnikom, prijateljicam in znankam — in povabila jih je na spravo. Povabljena gospodarica je vselej, ali je sama prišla ali ne, poslala slugo, kateri je na okrožniku prinesel najmenj srebrn goldinar, poleg tega goldinarja pa je tudi prinesel pomeranič, jabolek ali kakega drugega sadja, časi tudi obleke, platna itd. Gospodarica je dobro zapomnila, kaj je kedo poslal, to je potlej bilo jej mera, koliko naj sama pošlje, kedar jo utegne ta ali ta sorodnica ali znanka f>ovabiti na spravo. V soboto so služničini sorodniki prišli v naj-epšej obleki in prinesli so koše — polne kolačev, obleke in drugih darov. Takih sorodnikov je časi bila cela vrsta, časi vsa zadruga, šli so o vsakej priliki čez Dubrovniški trg, če prav je dostikrat sprava bila vkaterej stranskih ulic; to se je navadno godilo rano, ko je največ ljudi bilo na trgu. Pred sprevodom je kakov kmet ' igral na dudo, nekateri so streljali se samokresi ali pa s puškami. V hiši, kder je bila služnica, razpostavili so po mizah vse darove, ki so bili po odličnih hišah obili; novci, med novci vsa plača mnogih let, potaknjeni so bili v „glavo“ voska. Zbranim gostom so vselej postregli s kavo in z različnimi pijačami. Po polu dn6, ko niso več pričakovali nikakoršnih darov, poklicali so „spravljenico“ iz sosedne izbe; kedo izmed navzočnih, ki so ga bili poprej odločili, preštel je vso „spravo“ in devi opomnil, da je to njeno. Dekle pa je pokleknilo pred gosp6, sedečo na stolu, in poprosila jo je, da bi jej prizanesla vse pregreške in da bi jo poblagoslovila, a gospd je z blagoslovljeno vodo pokropila njo in vse darove. Deva je vstala, roko poljubila gospo — iri naposled so začeli plesati in veseliti se, kakor je mogoče. Stoprv drugega dn6, rano v nedeljo, razšli so se vnenji gostje vsak na svoj dom. Sprava je bila slovesnejša, nego svatba. Mnogokrat je sprav-ljenica poleg drugih darov dobila 160 do 200 goldinarjev novcev. Po spravi je d j e vojka ali vrnila se domov, ali je šla služit kako drugo Dubrovniško rodovino, ali pa je ostala v starej službi, a do druge sprave ni služila delj, nego 5 do fj let, tudi služnino so jej povečali. Tudi momci so nekedaj v Dubrovniku služili na spravo, katera pa nikoli ni bila tako znatna, kakor dekliška. Rokodelci so svojim učencem na spravo dajali lepo novo obleko in vse rokodelsko orodje. Mnogega momka je moral gospod, če- je pobota zahtevala to, po dokončanej službi spraviti na morje, to je: moral mu je omisliti pomorsko obleko, torbo in samokres, pa preskrbeti barko, v katerej se je odpeljal po sveti, kajti Dubrovni-čanje so o svojej ljudovladi mnogo svojih dni preživeli na tujem, ali na ladijah, ali pa mej karavanami v Turškej. V Bolgarskej okrog Trnova tiste hiše, katere nimajo ženskega spola otrok, i'ade jemlj6 med svojo družino uboge deklice, katerim pa ne dajo nikakoršne plače, temuč le goj6 jih, kakor bi bile za družne. Takim deklicam rekajo hranjenice. V tujih popotnikih Jugoslovansko živenje vzbuja veliko čudo. Už6 marsikateri zahodno-Evropskih pisateljev je dosle v nebesa povzdigaval Srbe, zato ker ne potrebujo ne sirotišnic, ne invalidnic, niti ubožnic: v Srbskej ima vsak človek svoje zavetje doma. Ali najnovejši čas vzlasti v Srbskej kneževini ginejo, močno ginejo zddruge. Po zahodnih krajinah in v Posavji so se zadruge najbolje obdržale, na pr. v Valjevskem okraji je še 51 zadrug, med katerimi ima najkrepkejša zadruga 37 duš. Po vzhodnih krajih, n. pr. nad Moravo je z&druga skoraj popolnoma zginila, zakaj, o tem so uže mnogo pisarili in mnogo razlogov so uže razodeli, kaj jc krivo, ker tako urno razpada z&družno živenje v Srbskej. Piš6, da to izvira iz mestnega živenja, da zadruge podira starejšinskih moči propast, novošegno, po zahodno-Evropskin vzorih skrojeno postavo-dajstvo, velikih zadrug siromaštvo, stik se zahodnimi narodi, do cela pa, trde, da razdira zadruge novega časa puhlost. V Konavljih pri Dubrovniku mnoga zadruga razpade zbog ženskega razpora, marsikatera pa tudi zato, ker starejšine malomarno gospodarijo. V Vojnej granici je do nedavnega časa zakon prepovedaval zadružnega života razdor, zato so se razdirale samo skrivaj. V Dalmaciji „diobu“ (theilung) zvršujo razsodi, rekajo jim ,,dobri ljudi". ,,Dioba“ se godi o ženskej nenavzočnosti. „Dobri ljudi" vsakoršno zadružno imovino razdele na toliko delov, kolikor je moških oženjenih, kaj je tega ali tega, to kocke določujo. Velike zadrugo še dan denes nahajamo v Črnej gori in v bivšej VojaŠkej granici, zadrugo, močno 80 duš, pa vendar jedva najdeš kde drugde, nogo v Bolgarskej. Novošegno živ6nje povsodi pospešuje razdružbo (divide et impera) in ruši red, ki je tisoč let neomejeno vlado imel v svojej lasti. Verske razmere v Bosni in Hercegovini. Po raznih virih spisal Fr. IT. Kar so zagrabili kristijani po Bosni in Hercegovini orožje za „krst častni in slobodu zlatnn," ozira se vsa Evropa na deželici, ki ste počeli reševati vzhodno pitanje. A niso vredne samo razmere narodne, da jih premotravamo, večjega upliva nahajamo po teh krajinah razmere verske, katere določujejo mnogokrat tudi narodnost. Že Fallmerayer v ,,Geschichte von Morea' je pripoznal, da je verska vez močnejša od krvne. Spoznavatelji vere pravoslavne se imenujejo Šrbe, katoliške pa Hrvate; pomohameddnjeni Slovani prištevajo se Osmanom, akoravno mnogi ne umejo niti besedice turške. Ta razlika se je pokazala že za časov, ko so.se pokristijanili Slovani onkraj Save. Iz Carigrada so jim oznanovali v6ro pravoslavno, iz Splita, stare Salone, prihajali so pa oznanovalci vere katoliške. Slovani, nesložni že prej, niso postali složni, akoravno so verovali od sedaj na istega Krista. V 15. veku prider6 pa še divji Turki. Na svojo korist obračali so si razprtije med knezi slovanskimi, kateri niso poznali bližajoče se nevihte in so prosili sem ter tje celo pomoči divjih Azijanov. A gorje premaganim! Turki niso bili prijatelji nikomur. Kdor ni hotel pustiti svoje vere, pravoslaven ali katolik, moral je umreti ali pa služiti v strašni sužnosti. Mnogi so začeli častiti Allah-a in preroka njegovega, da rešijo imenje in življenje; naučili se niso tujega jezika, a postali so odpadniki bolje zagrizneni od prišlecev. Mnogi so ohranili svojo vero po gorah in šumah, mnogo jih je bežalo pa iz domovine , da si iščejo kraja, kjer hi mogli počivati pred krutim zmagovalcem. Od teh dob pomešano živč pravoslavni, katoliki in mohamedani. Težko je razločiti, koliko jih spada tej ali dnej veri. Statistika turška je ravno turška. Mnogokrat so že šteli uradniki sultanovi podložnike, ali po nekaterih krajih so dokazali konzuli drugih Evropskih vlad, da so zamolčali uradniki skoraj polovico možkih prebivalcev (katere pa si same štejejo), da si polnijo lože svoje žepe. Zato nahajamo tako razna števila po raznih knjigah. Po iztočnih krajinah poluotoka balkanskega nahajamo same pravoslavne in mo h a me dane; na zapadu priboril si je pa Rim tudi mnogo ovčic. Albanijo osvojila sta v 12. veku grot’ lloger, v 13. pa Karel d' Anjou. Ta dvd pospeševala sta katoliško vero, katera je vladala po teh krajinah za časa njunega. A komaj sta izgubila svoje posestvo, jeli so preganjati nasledniki katolike. Ti so se umaknili na gore, kjer jih je branila narava in lastno junaštvo svojih nasprotnikov tako dobro, da so si ohranili n. pr. Miriditi vero katoliško do današnjega dne. Iz Dalmacije prihajajo k njim duhovniki še sedaj, posebno frančiškani. Mohamedani so pridrli v te krajine, ali upali si niso na strme gorč, kjer so branili gorjanci možato svoje imenje in svojo vero, le po dolinah so se zatorej naselili častitelji prorokovi. Kako so se pomešali spoznavalci raznih veroizpovedanj, kaže nam zgodovina: Za Rimljanov Bosna in Hercegovina spadali sti Libur-niji in Dalmaciji. Prebivalci bili so pogani; katere pa narodnosti so bili, ni dognano natanko; pomešani so bili Grki, Rimljani, Traki in po mislih nekaterih tudi Slovani. Največ upliva imela so mesta dalmatinska, ker so posredovala zvezo z jadranskim morjem. Zgodaj so se pokristijanili prebivalci, a mnogo jih je ohranilo svojo vero in zakon starodavni. Po gorah in šumah, kamor je stopila redkokrat noga tujih misijonarjev, ohranili so si svoje malike; tamo venčali so še pastirji razna svoja znamenja bogov. Mnogokrat so prepovedavali škofje, naj se ne zbirajo po gajih, naj ne nosijo darov na puste kraje, kjer so častili razne naravne bogove; ali pomagalo je malo. Posebno dolgo so si Nerečani ohranili poganstvo, da so jih imenovali kristijani še dolgo pogane. Ko se je ločilo carstvo rimsko na vztočno in zapadno, spadli sti deželi pod carje carigraške. A divji n&rodi so se gnetli že ob mejah; slava in mož carjev byzantinskih zgubljevala se j« bolj od dnč do dne. Kmalu niso mogli braniti več vladarji sami svojih mej. Slovani, pozvani od carjev samih, pridero v 6. in 7. veku. Pogani so bili naši dedi; propala je tudi vera krščanska. S prišlimi so se združili ostanki poganski. Le mesta pomorska Split (Salona), Dubrovnik, Zadar i. dr. ostala so še v rokah krščanskih. Ondi se je ohranila tudi vera Kristova. V ‘J. veku zasijala je pa luč prave vere tudi'Slovanom. Ciril in Metod oznanovala sta nauk ljubezni, pisala sta svete knjige v jeziku domačem in postala s tem utemeljitelja književnosti slovanske. Imeli so sicer že prej Slovani nekakova pismena, ker pripoveduje ornorizc Hrabr o njih: ,,črtami i režami č’t6li£j i gataah;^, pogani sij,šte,“ a razširilo se je pisanje se le v krščanski dobi. V istem času začela se je pa razprtija med katoličani rimskimi in pravoslavnimi. Carigrad sije pridobil iipliva posebno na poluotoku balkanskem; v teku časa nadvladala je vera pravoslavna. Katoličani zginili so skoro popolnoma. V 10. veku pokristijanijo se pa Ogri. Zapovedovali so ti celih sto let hrvaškim knezom po Primorji in po Bosni; pospeševali so tudi delovanje misijonarjev rimskih, zato je nadvladala vera katoliška. V 12. veku štolo vali so bani bosanski v Kreševu (Cressovium) »u slavnom gradu, u slavnom dvoru kralovskom“. Bili so pa bani skoraj neodvisni, le navidezno so se klanjali kraljem ogrskim, kateri so jim podajali čast, v istini so se pa brigali malo za svoje gospodarje. Se ve da so bili med n jimi nekateri možje pogumnega srca, drugi Pa slabega značaja, bolje dvorniki nego samosvoji. V Kreševu je bila tudi stolica škofa katoliškega. V istem veku so se seznanili katoliki prvič sč sekto bogu-milo v, kateri, zatirani od carjev carigrajskih in škofov pravoslavnih, so bežali v Bosno. Početek bo g umil o v popisuje presbyter Kosmas tako-le: Za časa bolgarskega carja Petra (927—968), sina Simeonovega — pravi — bil je pop z imenom B o g u m i 1, a v istini bogu ne mil, kateri je začel prvi oznanjevati krivovertsvo po Bolgarskem. Car Konstantin Kopronjmos preselil je že leta 752 mnogo manihejskih m gnostiških krivovercev iz Azije v Tracijo. Naseljenci pa niso opustili krivoverstva, še razsirjevali so ga med narodom slovanskim ob Balkanu. Prikazali so se med njimi lažnjivi proroki, kateri so oslepili ljudstvo tako, da ni vedelo več, kaj naj veruje. Za časa Bogumilovega pa naseli cesar Cimiskes Pavlikijane iz Azije v okolici Filipopeljski. Zatorej je nastala še večja blodnja. Od teh heretikov se je na>Jčil i Bogumil ki’ivoverstva. Kmalu se je zbrala okolo njega množica privržencev. Slovani so se poprijeli radi nove vere. Pozabili še niso svojih nekdanjih bogov; po gorah in šumah, po pustinjah in cvetnih ravninah ohranili so se ostanki poganstva. Prosti kmet slišal je še, kako viče bela Vila iz belega grla, beli (dobri) bogovi, mislil si je, mu pospešujejo še rast plodne pšenice in množico črede, črne (zle) bogove in bese čul je v vih&rju; o temni noči zbirali so se skrivaje starčki sivolasi pod starimi lipami v gaji, kjer 80 dedje darovali svojim bogovom. Bogumilstvo pa, v sorodu z gnostiki in manihejci, oznanovalo je tudi dvojni princip v naravi, dobri in zli. Ni čuda zatorej, da se je priljubila Slovanom kriva vera. Bog je bil iz početka, učili so novi proroki. Imel je sina prvorojenca Šatanael-a. Taje zapovedoval duhovom; a v napuhu svojem hotel je imeti tudi svoje kraljestvo, akoravno je sedel svojemu očetu ob desnici. Zat6 si pridobi množico angeijev, ustvari si svoja nebesa in svojo zemljo in zanjo človeka. Napravil je truplo človeško, a duše mu ni mogel vdahniti, truplo je ostalo mrtve'). Ko to Bog vidi, smili se mu mrtvi človek, in da bi si zadobil namestnika odpadlih angeijev , vdahne mu dušo; Adam in Eva se vzbudita in bila sta prva človeka. A Satanacl ni še izgubil svoje moči. On zapelje Evo in rodi ž njo Kajna, zastopnika vsega zla na sveti, kakor je bil Abel, sin Adamov, zastopnik dobrega. Ali moč Satanaelova ni bila se končana, sin njegov Kajn in potomci njegovi so delali na svetu zoper dobre otroke Adamove. Izmed množice n&rodov prevari Satanael posebno Izraelce, Mojzesu prikaže se kot pravi Bog, prevari ga. Njemu je dal z gromom in bliskom zapovedi, in ljudstvo je verjelo lažnjivemu proroku. Le peščica nepokvarjenih potomcev Adamovih je ostala zvesta pravemu bogu. Čez 5500 let se usmili Bog zapeljanih ljudi, emanira iz sebe druzega sina in pošlje ga v telesu, na vid enakemu človekovemu, na zemljo, da premaga Sa-tanaela in verne njegove. Ta bil je Jezus ali Krist. Z zvijačo in hudobijo pa ubije Satanacl Krista, a čez tri dni vstane Krist od mrtvih, pokaže se nasprotniku v svoji podobi in Sa-tanael je bil premagan, Bog ga trešči v brezno in Satanael postane poglavar zlih duhov, pravi Satan. Na mesto njegovo pa stopi Krist, usede se k desnici očetovi in zadobi vso oblast namenjeno prvemu sinu. Da bi pa ne ostali ljudje brez vodnika, emanira Bog še tretjega sina, sv. duha iz sebe, da bi vodil ljudi po pravi poti, da jih ne zapelje Satanael na novo. Boj ž njim pa še ni končan; kadar ga pa bode konec, in bode zmagala pravica in resnica, bode vzel Bog Krista in sv. duha zopet v sc in bode zopet en sam Bog, kakor je bilo iz početka. Tako je učil Bogu mil in učenci njegovi. Knjig starega zakona ni priznaval vseh, le proroke in novi zakon. V zakramente ni veroval. Mesto krsta polagali so roke na ljudi in prosili so, naj pride duh na verne. Obhajila tudi niso priznavali, kajti niso hoteli znamenja nevidnega trupla rešiteljevega. Priznavali dalje niso znamenja križa; zato so zametavali tudi častenje svetnikov, Marije in podob. Politična načela niso bila mila vladarjem, kajti učili so, da vladarji niso ustanovljeni od Boga ■ in da nikdo ni zavezan podložnemu biti drugemu. Kmalu so jih zatoraj začeli preganjati in to jih je prisililo, da so se podvrgavali vsaj na videz tudi obredom vladajoče cerkve. Hodili so celo v cerkve, prejemali so sv. obhajilo, a le zato, da bi varali svoje nasprotnike. Razširjalo se je pa hitro krivoverstvo. Bolgari so bili tedaj znameniti trgovci; bili so v zvezi z Dalmacijo, Italijo, Ba-varijo i. t. d. V Benetkah so jih spoštovali; skoz njihove roke prihajalo je blago iz republike v carstvo byzantinsko. Mnogi trgovci seznanili so se zatorej z bogumilstvom, mnogim se je pri ljubila nova vera, privrženci so se povsod množili. Imenovali so pravoslavni nove heretike po Bogu milu; ker je pa stala vera njihova na podlagi gnostiški, zvali so jih mnogokrat tudi naravnost gnostike ali maniheje, ali paulikijane in patarene; sami nadeli pa so si ime istihi£ (Kathari). Ločili pa so med seboj v mnogo vrst. Verni, kateri so spričali svojo vernost, prišli so v vrsto čistih in popolnih. Iz teh sestavljala se je cerkev, izmed njih so volili svoje predstojnike in glavo svojo jStarosto' (ancia). Boji carjev bolgarskih z byzantinskimi so pospeševali krivoverstvo; obe stranki si niste upali postopati strogo zoper nje, da bi dosegli svoje namene z njihovo pomočjo; da, nekteri carji sluli so za bogumile. A naposled se je počelo preganjanje. Ko se je bojeval car bizantinski Aleks ij Komne n os (1081—1118) z Normani, zapustilo je 200 bogumilov njegove prapore; zato se odloči, da jih zatare. Starosta bogumilov bil je tedaj Vasilij (Basilius). Petdeset let vladal je vernim, čistim in popolnim, na tisoče privržencev štela je cerkev njegova. Aleksij pride v Filipopelj, da bi počel svoje delovanje. Vasilij« pokliče pred so in ga izprašuje v veri njegovi. A ta ne odgovarja, ker ni bilo dovoljeno čistim in popolnim raztovarjati se z nevernikom o veri, ako ni hotel prestopiti. Zato poskusi car prevariti ga. liazglasil je, da ni po vsem zadovoljen z vero pravoslavno, delal je, kakor bi se hotel pobogumiliti. Vasilij se d& preslepiti, začel ga je podučevati v veri; a pisar, skrit v stranski sobi, poslušal in zapisaval je vse. Tako je zvedel car, kar je hotel, in dal je zapreti Vasilija in mnogo privržencev njegovih. Nekateri pisatelji pripovedujejo, na kak grd način je spoznaval Aleksij krivičnike in nekrivienike. Dal je, pravijo, narediti dve gramadi. Sredi prve je s al velik križ, druga pa ni imela tega znamenja, katerega niso priznavali bogumili. Oznanili so vsem jetnikom, da jih bodejo sežgali; ko pa pridejo na morišče, oznanijo služabniki, da jim car prosto dd, na kateri gramadi hočejo zgoreti. Nekoliko jih je hotelo zgoreti pod znamenjem spasenja, drugi so drli k gramadi brez križa. Prve se pomilostili, a druge vrgli zopet v temnico; le Vasilija sežgali so res. Ko je stal na gramadi, prigovarjali so mu, naj se odpov6 krivoverstvu, a bilo je vse zastonj. ,,Angelji prihajajo, da me spasijo", bile so njegove zadnje besede. Občudovali so vsi stanovitnost njegovo, da, celo pisatelji grški divijo se mu, se ve da pa skušajo pripisavati stanovitnost njegovo hudičevemu uplivu. Ana Komnena, hči carja Aleltsija, napisala je spominke svojega očeta in pripoveduje o bogumilih in glavarju njihovem Vasiliju. Navadno pa te heretike imenuje mani he j e in gnostike, ker jim ni poznala pravega vira. Smrt Vasilijeva in srčnost njegova provzročila je, da so mislili do sedaj mnogi zgodovinarji, da je on podetnik bogumilov. Glava je bila strta ali vera kriva zato ni zginila, širila se je bolje skrivajo, a privržencev je bilo vedno več. Na povelje Aleksi j a Komnena je spisal Evthymios Zingabenos, llctvonlia Šoyfiariy.t, v kateri razlaga tudi nauke bogu-milske in dokazuje, da so del M asa 1 i j a n o v. Vendar je bila že leta 1140 za carja Ivana Ko m ena zopet synoda v Carigradu, kjer so obsodili meniha Konsta-tina Chrysomaltosa na gramado, ker je razširjeval se svojimi spisi krivoverstvo. Tri leta pozneje pod carjem Manuelom Komnenom odstavila je nova svnoda dva kapadokiška škofa, Klementa in Leontija. Nekoliko let pozneje so zaprli meniha Nifon-a kot bogumila, ker je pridigoval zoper prazno vero in je grajal slabe navade grške cerkve opiraje se na sv. pismo. Cari-graški patrijarh Kosmas, kateri je uvideval sam, da je mnogo gnilega v cerkvi, in je zagovarjal Ni fona, je bil odstavljen. Bogomili so bežali v velikih trumah, da se rešijo nevihte. Mnogo jih je pridrlo na Srbsko. Drugi so se razprostirali po poluotoku balkanskem. Celo mirno republiko meniško na sveti Gori (Athos), ki dosedaj ni poznala hrupa, so zasedli nekateri krivoverci. V grški cerkvi je bilo mnogo slabega, nezdravega. Simonija in mnoge druge nepriličnosti vrinile so se bile v patrijarhatu in po raznih škofijah. Nižji duhovniki so se upirali zoper to, priljubili so se jim spisi Chrysomalto vi in Ni fon-o vi tako, da so se nagibali mnogi krivoverstvu. Ko je sezidal veliki župan srbski StepanNemanja okolo 1195 slavni samostan Vilindar, (Chilandar), je prišlo mnogo menihov slovanskih. Sv. Sava je sestavil tarno ,,typikon“ ali pravila, katera so prejeli vsi menihi slovanski. Med njimi pa je bilo mnogo popov, ki so poznali boguroilstvo, katerim se je priljubila kriva vera. Zato so nastale razprtije, pričkali so se pobožni možaki med seboj o sv. pismu, o Kristu in o drugih stvareh. Grki so bili tndi nasprotniki krivoverstvu in srbski narodnosti, zato so pozabili naposled na versko razliko in pravdali so se zaradi n&rodnosti. Nikeforos Grcgoras pripoveduje mnogo o teh pravdah, on pravi naravnost, da so zasedli bogumili in mašili iani skoro vso goro. Razprtija trajala je vedno dalje. Car srbski S tč pan Silni je zbral leta i352 škofe srbske in bolgarske v Serres-uin odpovedal se je patrijarhu carigrajskemu. Grške pope je spodil iz Srbije. To je vlivalo olje na ogenj; na sveti Gori je bilo mnogo menihov srbskih, a tem so prepovedali Grki, da se ne smejo pustiti posvečevati po škofih srbskih. Razprtija trajala je tako dolgo, da se je zjedinila cerkev srbska s carigraško pod carjem Lazarjem. Bogumili pribegli na Srbsko so razširjevali svojo vero na vse moči; kmalu je narastlo število krivovercev toliko, da je zbral Stepan Nemanja arhibiskupa in ostale duhovnike in boljare. Zbor sklene, naj se začno preganjati krivoverci, ,,kateri razdeljuje nerazumljivo Trojico božjo in se klanjajo Satanu'1. Hitro počelo se je preganjanje. Kolikor jih je bilo sumljivih, zaprli so jih in začela se je pravda. Nekatere so žive sežgali, drugi so umrli po dolgih mukah, tretje so iztirali iz carstva. Načelniku so izrezali jezik in so ga pregnali iz zemlje. Tudi na Ruskem se je Sirilo bogumilstvo. Kroniki pripovedujejo, da so tamo vrgli 1. 1123 Demetrija v ječo, ,,ker jo bil hud bogumil." Nesrečneži so bežali dalje proti zapadu, v Bosno. Tedaj je banoval v Kreševu Kulin (1168— 1204). Bil je sicer pod vrhovno oblastjo ogrsko, a upliva so imeli Ogri malo, ker si je vedel pridobiti ljubezen svojih podložnikov. Bil jim je pravi oče. Obrtstvo, trgovstvo in rudokopstvo je cvetelo za banovanja njegovega. Kmetijstvo se je povzdignilo na visoko stopinjo, izobraženost se je sirila pod njim; blagostanje bilo jc toliko, da zovejo Bošnjaki še dandanes dobre čase „vretnena Kulinova.“ Na škofovem sedeži je sedel Danijel, izobražen mož, kateri je verno podpiral bana. Oba nista bila nasprotnika pribeglim, da, celo priljubila se jima je nova vera; bogumili so si šepetali celo na ušesa, da sta skrivna bogumila. V istem času se je začelo preganjanje albi-genzev po Franciji in pavlikijanov po Italiji. S temi krivoverci so hili Bogumili že v zvezi; nekateri zgodovinarji trdijo celo, da je prišlo krivoverstvo z balkanskega poluotoka. Papež I n o c e n c i j III. izv6 o razširjevanji krivoverstva po Bosni in pošlje svojega poslanca kralju ogrskemu, naj mu zapovč, da pošlje Kutina, o katerem so pripovedali, da pospešuje krivoverstvo, v Rim, da se opraviči in naj spodi vse patarene (bogumile) iz Bosne. Kulin je bil dosta zvit, spoznal je, da se ne more in ne sme ustavljati, ako si hoče ohraniti vladarstvo. Z mnogim spremstvom in obilimi darovi se napravi na pot, pride v Rim in pregovori papeža ter mu dokaže, da je veren sin katoliške cerkve. V tem se je širila kriva vera na vse strani. Iz Dalmacije so prihajali mnogi trgovci v Bosno, ti so se seznanili z novo vero in zasejali so ljuliko po mestih pomorskih. Posebno marljivo sta delovala zlatarja Aristodij in Matej iz Zadra. Nadbiskup splitski izv6, da se bliža volk hlevu njegovih ovčic, zatoraj začne delati na vse kriplje, da odvrne nevarnost. Najprej zaprč zlatarja, izobči ja iz cerkve in vzame njiju premoženje. Da si rešita imenje, prekličeta Aristodij in Matej svoje krivoverstvo in dobila sta vse svoje nazaj. Drugi patareni, (po Farlatiju jih je bilo naj več med bogatimi in odličnimi mestjani,) so se prestrašili, in spokorili vsaj na videz, da se rešijo nadlegovanja. Mnogi so pa zapustili vendar domovino in šli iskat sreče po sveti. Ban Kulin ae vrne opravičen iz Rima; naučila ga je prva nezgoda, da se mora varovati, a vendar je pospeševal bogumilstvo; celo škof Danijel ni ravnal zoper neverce. A ni trajalo dolgo, tožili so že zopet v Rimu. Nekateri pripovedujejo, da je bil ta Stftpan, sin Stčpana Nemanje, ki je želel carskega naslova in prosil papeža, naj mu ga podeli. Tožili so, da se množi bogumilstvo po Bosni, kar je bil Kulin v Rimu. Nad deset tisoč, so pravili, jih je prejelo krivo vero samo po Bosni, ker ban Kulin jih pospešuje. L 1200. dobi kralj ogrski novo povelje od papeža, naj pozove Kulina, (Baeulinus ga je imenovalo pismo) da zatare ljuliko, ako ne, izobčili ga bodejo iz cerkve in mu vzeli vse imenje. Tudi škofu Danijelu so žugali z interdiktom. Nadbiskup splitski dobode povelje, naj oznanja vsako nedeljo in vsak praznik interdikt zoper škofa bosniškega, kateri pospešuje krivoverstvo in brani posebno bogumde, pregnane iz Trogira in (Splita. A zvršili so slabo to zapoved. Kralj ogrski je spoznal, da ni močen zadosti, da bi primoral bana svojega, naj zvrši zapoved, bal se je morda tudi pregnati toliko pridnih in delavnih ljudi iz kraljestva. Pisal je zatorej banu, naj se varuje, ker bi bilo nevarno ustavljati se Rimu, in Kulin varoval se je. Celo nadbiskup splitski je opustil oklic interdikta, in škof Danijel je umrl v miru 1. 1202. Po smrti škofovi pošlje papež svojega poslanika Ivana de C as am a r i a iz Srbije v Bosno, naj poskusi svojo zgovornost nad trdovratneži. Potoval je zatorej poslanik iz mesta v mesto in pridigoval, naj opuste krivoverstva. Nekateri so se vrnili s krive poti, drugi so opustili kriva mnenja le na videz, bili so rimski katoliki, hodili v cerkev, prejemali sv. zakramente, skrivajo so pa širili bogutnilstvo. Med njimi, — pravi Farlati, — bo bili celo menihi reda sv. Vasilija, kateri so se preverili še le kasneje. Meseca aprila 1. 1203 pa so se zbrali odlični bogumili in obljubili so banu Kulinu, papeževemu poslaniku in arhidijakonu dubrovačkemu, da hočejo ostati verni rimski cerkvi. Prisego ohranil je Farlati v četrtem zvezku (str. 4H) knjige „lllyricum sacrum.“ Vendar se je širila herezija tudi po Dalmaciji. Meseca oktobra 1. 1203 prišla je križarska vojska na benečanskih ladijah pred Zadar, kjer je bilo obilo krivovercev, kakor so trdili Benečani. V mestu razsajala je kuga, zato so meBto dobili z lahka v oblast. L. 1204 je umrl ban Kulin Vsi njegovi podložniki so plakali za njim. Na banovo mesto je prišel sin njegov Kulin o vic in za njim Nikola. Krivoverstvo se je vedno širilo. Papež Ho nori j 111. pošlje zatorej v 1. 1210—1222 poslanika Acconcio v Bosno. Vse prizadevanje njegovo je bilo je zastonj, ljulika poganjala jo vedno krepkejše. Ko pa je šel Sibislav na banov prestol, začel je preganjati patarene (bogumile). A bili so premočni, sam jih ni mogel ukrotiti. Zbrali so se glavarji njihovi iz vse dežele in izbrali so si glavarja vsem čistim po Iliriji, Italiji, Galiji Slavoniji, Dalmaciji, Istriji in Kranjski. A ban je dobil pomoči od bana ('grškega. Začel se je boj. Bogumili so bili jaki, razrušili so glavno mesto Kreševo sč stolno cerkvijo in nadvladali po vsi deželi. Papež Gregor IX. jo bana podpiral, a bolje z besedami nego z dejanjem. L. 1236 je pisal banu pohvalno pismo, ker je branil tako možato vero katoliško. Ta čas so pa pridrli divji Mongoli. Kralj ogrski Bela IV., prema-ganoddivjegasovi^ažnikaobreki Saji, je moral bežati iz svojega kraljestva. Dolgo se je potikal okoli, da je naposled našel zavetje v Dalmaciji, v Splitu in kasneje na otokih Buja in Ozer. Bogumilom je bilo to cel6 na korist. Ban S i b i s 1 a v so je branil možato na Grobničkem polji, katero se je imenovalo prej Jelensko polje, a po tej bitvi paradi mnogih grobov grob nič ko. Mongoli so poplavili vso deželo in pridrli cel6 v Dalmacijo. Še le ko so zvedeli Mongoli, dajepal p boju vodja njihov Batu in so jih premagali, ko so hoteli napasti ladije hrvaške, so se vrnili, in Bosna je kmalu okrepila, a s tem tudi bogumilstvo. L. 1246 iu 1247, ko so bili komaj odšli divji pagani, so začeli zatirati zopet krivo vero. Delovali so posebno marljivo očetje reda sv. Frančiška, katere je poslal papež v Bosno, da razširjajo vero katoliško. Po svojem prizadevanju so priborili Rimu mnogo upliva, tako, da so ustanovili leta 1260 celo „Vicaria Bosnae Argentinae". Imenovali so jo pa „Argentino“ od starega rimskega mesta Argentoria (Srebrnica). Na severu namreč so že kopali Rimljani srebrno rudo. Pozneje so gospodovali rudokopom Dubrov-čani. Sedaj sicer ni duha niti sluha o rudi, a imeni mest Srebrnica in Srebrnik kažeta še dandanes, daje bila zemlja nekdaj bogata srebrne rude. S pomočjo bridkih mečev ogrskih in delovanjem frančiškanov opomogla si je zatorej vera katoliška. A trajalo ni dolgo. Leta 1^02 je postal ban bosanski Mladin Pavlov Šubic. Pod njim so zopet ojačili bogumili. Brigal sa ni za ostre zapovedi papeža Inocencija XXII. Zato so nastalo mnoge homatije. Papež je tožil kralju ogrskemu, kateri se je štel vedno še za vrhovnega gospodarja bosanskega. Ker niso pomagale dobre besede, začela se je vojna, trajajoča do 1. 1322. Tega leta premagal je kralj ogrski Robert d’ Anjou bana in mu banstvo odvzel. Naslednik njegov je bil Stčpan III. (Kotromanovič). Prisiljen od kralja ogrskega in od papeža, je začel preganjati bogumile. A bili so že premočni. Kmalu so primorali bana, da opusti zatiranje, da, celo, novih pravic so si priborili. Še bolje je šlo razkolnikom pod Tvartkom, kateri S bil pravoslaven in prijatelj krivovercem. Ojačevali so po Bosni, ercegovini, Rasciji in Albaniji. Celo po Dalmaciji so si pridobili privržencev, posebno v Kninu. A Knin bilo je mesto važno za kralje ogerske. Kralj L judo vik je podpiral zatorej škofa kninskega, da prežene krivo vero. Podpiral ga je tudi škof trogirski. Proglasili so duhovniki, da bodo sežgali vsacega bogumila ali patarena in celo one, ki so se spovedali pri spovedi, so preganjali. Bežali so jadni na vse kraje, a vendar se ni posrečilo vsem , da odneso pete. Nikdo ni smel občevati s krivoverci. Bosanska vojna, večiuom krivoverska, je potovala pod vodstvom O s to j e in Bogdana skoz meje trogirske, da obleže trdnjavo Kliso. Škofje prepovedal, da jim ne sme prodajati nikdo živeža in drugih potrebnih reči. Trogirci so se pa bali plenjenja, zat6 jim je šel naproti grof trogirski z dvema uradnikoma. Prosil jih je, naj ne Letopis 1877. .IV. 13 pustošijo zemlje in dal jim je živeža in darov. Škof zatoži grofa nadbiskupu splitskemu 111 grof je moral prositi odveze. Množina bogumiluv je bežala v Bosno. Tvartko oslobodil je deželo svojo nadvladanja ogrskega in se proglasil 1. 1376 kralja bosanskega. On je varoval bogumile do svoje smrti 1. 1392. V 15. veku napredovali so bogumili čim dalje tem bolje. Po smrti Tvartko vi nasledniki niso bili močni dovolj ali pa niso hoteli spolnovati zapovedi papeževih, kateri je zahteval, naj zatirajo ljuliko. Ko je bil skliean 1. 1433 cerkveni shod v Basel, prišli so tudi iz Bosne štirje škofi, katerih pa niso pustili zborovati, ker se niso hoteli odpovedati patarenstvu (bogumilstvu). Tudi turški navali jim niso škodovali, kajti znali so si pridobivati v homatijah vedno več pravic. Stopili so I. 1437 celo v zvezo s češkimi Husiti; a koristi jim ni donesla td, zveza. Kralj bosanski Stčpan Ostojič je bil menda cel6 sam bogumil, a preveril se je kasneje L. 1446 pozove velik zbor v Konjice. Zbrali so se duhovniki pravoslavni in latinski in plemenitniki bosanski. Kralj sam je predsedoval. Sklenili so, da bogumili ne smejo več prebivati po Bosni. Kdor ne zapusti krive vere, mora iz dežele. Mnogi so se preverili, nad 40.000 jih je pa zapustilo domovino in preselili so se v Hercegovino. Ta dežela se je prej imenovala vojvodstvo sv. Save. Bila je odvisna od Bosne in imenovala se je tudi Zahlumija. L. 1441 odpovedal se jo pa grof sv. Save, Stčpan Kozača (Kozavič) nadvladi bosanski in podal se je pod varstvo carja nemškega Friderika III. (IV.). Ta je nadel tedanjemu grofu naslov ,,Hercog in varuh groba sv. Save." Od torej se je imenovala dežela Hercegovina. Tu so se ohranili bogumili po gorah in šumah. Mnogi so opustili krivo vero in so postali katoliki pravoslavni ali celo mohamedani Le v današnjem času, ko se počel boj za osloboderije jadne raje, so prišli begunci na avstrijska tla. Krivoverci bdi so zatorej prognani iz Bosne, a že 19 let po zboru v Konjiči so pridrli Turki iz nova (prvič premagal jih je kralj Stčpan Tvrdko 1. 1389). Kralja Stčpan a Tomaža je sin umoril, da se vsede na prestol očetov. Udova umorjenega, Katarina, hči vojvoda sv. Save, pokliče pa Turke, da se osveti in vlada sama. Pridrli so leta 1460 Turki, premagali so vojno bosansko in jadna Bosna je morala plačevati davek. Katarino je nadaprevarila. Sin njen Sigmund in hči njena se cel6 poturčita. Zato zbeži kraljica v Rim, proglasi papeža za naslednika svojega na prestolu, sama pa stopi v red frančiškanski. Umrla je v Rimu 25. oktobra 1478, pokopali so jo v cerkvi Marije Device. Na grob napisali so ji napis ilirsk in latinsk. Ilirski napis spominja oče Katančič: „Katarini kraljici Bosanskej, Stčpana Hercoga od svetoga Sabe, od poroda Jeline, in kuče cara Stčpana rodi enoj, Tomasa kralja Bosanslcoga ženi, koja živi godin peldeset in čctiri, i preminu u Rimu na leto Gospod. 1478 na 25. Listopada, spomenik rijezinim troškom postavljen." Latinski napis ohranil je pa Du Fresne: „D. O. M. Oatharinae Reginae Bosnensi Stephani Ducis s. Sabae sorori, ex genere Helenae, et domo Principis Stephani natae, Thomae Regis Bosnae uxori, quantum vixit annorum LIIII. et obdormivit Romae 'anno Domini 1478. Die 25. Octobris. Monumentum Ipaius sumptibus positum." Na prestol sede Stčpan Tomaževi c. Nemilo mu je bilo nadvladanje tui-ško, zatorej prosi papeža, naj mu dd on krono bosansko. Dogovarjal se je ž njim, z Ogri in z Benečani na vojsko zoper Turke. Povsod so mu obetali pomoči. Nanašaje se na obljube neče plačati sultanu letnega baraea 25.000 cekinov. M e h m e d (Mahmud) pošlje poklisare, da ga opominjajo, Stčpan pa odgovori ponosno, da neče plačevati, pelje poslanike v peneznico, pokaže jim denarje rekoč: ,,Glejte in recite svojemu carju, da nisem siromak, a plačati nečem.“ Poklisari odidejo. Kmalu pride vest, da se bliža Mehmed z vojsltč. Na vse kraje pošiljal je kralj posle in prosil pomoči zagotovljene, ali bilo je ni od nobene strani. L. 1462 pridere sultan s 150.000 konjikov in toliko pešcev in poplavi vso Bosno. Potolkel je Bošnjake, aleje, ne povč nobeden zgodovinar. Babičo vzeli so Turki, izdal jo je pataren, imenom Radie. V Bahovcu oblegali so kralja. Stčpan pobegne od tod v Ja j ec in °d tod v trdnjavo Ključ. Tu ga je oblegal vezir sultanov. Začne se pogajati ž njim in mu obljubuje drugo deželo na Turškem, siko pozove svoje posadke po raznih trdnjavah, naj se prodade. Stčpan Tomaževih pristane na to, sedemdeset mest pride tako v pest Turkom. A rnufti proglasi, da vezirove obljube, dane neverniku, ni treba spolnovati. In sultan je delal po besedah muftovih. Dne 30. junija 1463 so poklali Turci na polju Blagajskem kralja Stčpana Tomaževiča (pravijo, da ga je posekal Mehmed sam), strijca njegovega Radivoja in cvet plemenitašev bosanskih in veliko množico druzih, ki se niso hoteli poturčiti. 30.000 dečkov so zbrali Osmani za janičarje, 200.000 drugih so gnali v sužnost prokleto. Katoliki bežali so posebno v Dalmacijo. Zatirani bogumili, kolikor jih je bilo skritih po gorah in šumah, se niso bali novih vladarjev, gotovo je celo, da so pospeševali zajetje domovine, vsaj se jim ni trebalo bati hujega jarma. Rimski menihi frančiškani pridobili so si tudi ljubezen novega vladarja. Že leta 1463 zagotovil jim je sultan Mehmed I. mnogo pravic v poročnem pismu (atname), katero se glasi: „Jaz, ki sem sultan Muhamed kan, dajem na znanje vsem in vsakemu pesebej, kako se je skazala moja milost menihom bosniškim, kateri imajo v rokah ta ferraan. Zapovedal sem, da jih ne sme nadlegovati nikdo, niti zadrževati jih ali mešati se v cerkev njihovo. Zapovedujem, naj ostajajo mirno v carstvu mojem in da smejo stanovati po cerkvah svojih. Niti carska moja oseba, niti kdo svojih ministrov ali kdo drug mojih ljudi in ljudstev jih ne sme nadlegovati ali trpinčiti, niti ne na osobi niti na imenju, niti po cerkvah. Zato sem jih pomilostil svojim carskim fermanom in prisezam slovesno prisego ter se zaklinjam pri velikem Bogu, stvarniku nebes in zemlje, pri sedmerih knjigah, pri velikem preroku in pri sablji, katero nosim, da ne sme delati nikdo n?sproti tu zapisanemu, dokler so pokorni menihi moji zapovedi in so zvesti moji službi." Drago so plačali zatorej menihi milost sultanovo, pokornost so morali obljubiti zapovedi njegovi. Kasneje so dobili tudi So pravico, da smejo imeti svoje cerkve, premoženje, da jim ni trebalo plačevati davka itd. Katoličanom je bilo zatorej še dosta dobro, pravoslavni pa so trpeli muke neznane, malo je bilo izdajic med njimi, le nekateri plemenitaši (prvoslavni in katoliški) so se poturčili, da rešijo imenje in odlični stau. Te izdajiee tlačili so kmeta, bili so bolje zagrizeni od Turkov samih, a vendar hranjujejo nekateri še dandanes stara pisma iz časa kristijanskega, ker mislijo, da bi jim mogla pomoči, kedar se razruši carstvo turško. To se pa zgodi, mislijo Turki, p red no bodejo našteli 1400 let po hedžri. Tedaj bode „Rijamet“ ali konec sveta, ker nadvladali bodejo gjavri musulmanom. A pridrli so kmalu Ogri; dolgo se je bojeval Mati ja Korvinus (kral j Matjaž) ž njimi, a uspeha je bilo malo. Že 1. 1483 pala jo tudi Hercegovina v roke turške. L. 1517 je povzdignil papež Leon X. ,,Bosno Argentino" zopet v cerkveno provincijo. L. 1526 premagajo Turki kralja ogrskega L u do vika pri Mohaču. S tem so si pridobili Bosno za stalno, postalaje popolnoma turška dežela. Zemljo so razdelili na tri dele, za sultana, za mošeje (vakuf) in za poturčene plemenitaše. Tedaj se je silno pomanjšalo tudi število katoličanov, nekaj jih je bežalo v Dalmacijo, nekateri so se pa poturčili. Od tega časa se ni slišalo več mnogo o Bosni. Pozabila je Evropa nanjo, še bližnji sosedje spustili so v nemar bogate dežele, kjer je vladala turška sila. Poturčenci so vladali, naučili se niso turškega jezika, ostali so po govoru Slovani, a vera odločila jih je popolnoma bratom svojim po rodu. Po bitvi pri Mohaču je rastla turška moč, nesložnost evropska pomogla jim je, da so osvojili skoraj celo Ogrsko. Že 1. 1529 pridrli so pred Beč, a odgnali so jih Avstrijani. Med tem so krvavele zemlje slovanske na jugu, kakor pijavke so pili Osmani kri slovansko. A nastala je slavna doba za ono malo ljudi, ki so bili še dosta srčni, da so se ustavljali tlačiteljem, akoravno niso mogli doseči svobode za svoje brate. Le osveta jim je bila geslo. Hudo jo udarila sila azijaška Slovane, mislil bi človek, da ni več spasenja zatiranim, a ostala je zavednost ne le n&rodna, tudi verska. Začeli s« vikati hajduki po gori zeleni in gospodarji, pred katerimi se je tresla Evropa, so se tresli sami pred malim številom onih, ki so vračali hudo s hudim, da osvete sebe in svoje rojake. L. 1683 vihrale so zastavo zopet okolo ozidja dunajskega. Kmalu ugasne jim sreča. Sobijeski jih zapodi na Ogrsko in pet let kasneje prekorači že Ludovik vojvoda bavarski Savo in pribori carju severni del Bosne. Slavni Evgenij je neael prapore zmagovalne celo v Sarajevo, a mir Karlovaški (1. 1699) je po- stavil zopet Savo in Uno za mejo. Kri, ki je tekla toliko časa v potocih, stekla je zastonj, Bosna je ostala turška. Avstrijani so se bojevali še 1. 1717, 1718 in 1739, a zastonj, uplivti niso imeli boji na položaj bosanski. „Jadna raja“ je trpela. Tlačili so jo gospodarji, tlačili uradniki in ni bilo pomoči. Le hajduki in Črnogorci ustavljali so se Turkom. Kolikokrat so prileta-vali sokoli z visocih gor&, koliko je teklo krvi, a rešeaja ni bilo. N&rod, tlačen, krvav od biča svojega poveljenika, ni obupal. Zuljavimi rokami so ubirali sivolasi starci in golobrodi mladenči struno na gusli. Petje jih je vzdigavalo nad vsakdanje reve, slavna prošlost, junaštvo že mrtvih junakov, spomin svojih prednikov varoval je reveže obupnosti. Kraljevič Marko, slavni car Lazar, starina Novak in drugi hajduki, četovanje in ratovanje črnogorskih sokolov, katere so opevali guslarji, krepilo je dušo vsaj toliko, da ni pozabila narodnosti in vere. Kedar je peval starec: ,,Uzc Marko perna buzdovana, Uze njega u desnico ruku, Pa ga baci s Urvine planine A u sinje u debelo more, Pa topuzu Marko besjedio : ,,Kad moj topuz iz mora izišo, Onda 'vaki djetie postanuo!11 stiskali so mladenči jatagane in upali so, da skoraj pride čas, ko priplava Markov topuz na snho; a topuz ležal je še na dna morja in bode ležal tamo še mnogo mnogo let. Bratje po veri in po rodu so pozabili Bosne, dežela bogata m cvetoča opustošila je. Ali v severu in zapadu je začel pihati drug veter, Slovani so začeli vzdigovati svoje glave, zavest narodna se je narodila na Francoskem in kmalu šinejo vsem n&rodom druge misli v glavo. V Avstriji in po ltuskem so se spomnili revežev. Kakor se ozira solnčnica za solncem, so se ozirali Bošnjaei proti severu, dobivali so res od tamo mnogo lepega in dragocenega za svoje cerkve, dobivali so molitvenih knjig in duhovnov; ali rešenja ni bilo. Se le pred nekoliko leti so se zavedli jadni, da se sinejo zanašati le na svoje pesti in vspeh jim bode menda pokazal, da so storili pravo, ko so vrgli kamenček z gore, ki narašča sedaj v teku tako, da jim stere zatiratelja. Kar so začeli gospodariti Turki, manjšalo se je število katoličanov. Atname 1. 146'} jim je zagotovljal cerkve iu prosto službo božjo, a Turki so ostali Turki. V teku časa požgali in podrli so katoličanom 30 samostanov in 151 večjih cerkev. Vendar je bilo še vedno bolje katoličanom. Cerkve in samostani ohranili so svoje premoženje, duhovnikom zatorej ni trebalo živeti od davka svojih ovčic. Drugače je pri pravoslavnih. Cerkve in samostani nimajo premoženja, zato morajo živeti duhovniki od darov svojih faranov, vrhu tega morajo kupovati svoje županije. Katoličanom je poboljšal stan nekoliko mir Karlovaški. A samostanov ostalo iim je do tega leta (1699) le 3., far je bilo prej 150, ostalo jih je 20. Od te dobe se je jelo množiti število far, leta 1800 jih je bilo 28., 1.1850 41, 1.1865 pa 69, s Hercegovino, celo 94. Pripomogli so mnogo carji avatrijanski in južni Slovani avstrijan-skega carstva; ali razven podpore v denarjih ostalo je vse bolje platonično. V Sarajevu je ustanovila Avstrija glavni konzulat, kateri je storil mnogo za katoličane. Duhovne so odgoje-vali v Djakovaru, zato so popi katoliški mnogo bolje omikani od pravoslavnih. Trije šamatizmi (schem. dioec. Rachusinae, 1866; schem. Custodioe proviucialis et Vicariatus Apostoli in Hercegovina, 1867; sch. almae missionariae provinciae Bosnae Argentinae, 1865); podajajo nam najbolja števila o katolikih in razjasnujejo tudi nekatere druge stvari. Obsegajo namreč tudi zemljepisne, zgodovinske in starinoslovske reči poleg statistike posameznih županij. O naštetem številu vernih ne moremo dvomiti, da je resnično. Škofijske meje se ne ujemajo z mejami turških pokrajin. Raztreseni katoličani po južni Hercegovini, na vzhodu Neretve, okolo 9000 duš, so imeli koncem preteklega veka svojo škofijo v Trebinjah, sedaj spadajo pa pod škofijo Dubrovačko. Po vzhodni Hercegovini skoro ni katoličana, sami pravoslavni so zasedli deželo, le po mestih nahajajo se mahomedani. Mnogo katoličanov je po dolini Neretve in po pogorju ob meji dalmatinski zato, ker je bila združena ta pokrajina do 16. veka z Dalmacijo pod vlado benečan-sko. Od leta 1852 imajo katoličani te pokrajine svoje središče v samostanu Široki breg proti zapadu od Mostara (most star?!) kjer stoluje tudi pravoslavni škof. V glavnem mestu bosanskem, Sarajevu, je le malo katoličanov. Zbrali so se okolo samostanov, izmed katerih so se ohranili še od časa prostosti bosanske le Sudiska (Suteška), Fo j n ica (Vojniča) in Kreše v o. Po okolici kreševski in vojniški nahajamo še dan danes rudokope, po katerih delajo večinom katoličani. V srednjem veku kopala je naselbina dubrovaška srebro. Delavci so prihajali iz Dalmacije, bili so katoliki, zato se je ohranila vera do sedaj. Tudi okolo Travnika in okolo Jajec, kjer so stolovali nekdanji samostalni kralji, se je ohranila vera katoliška. Ni še dolgo, kar so sezidali katoličani pomočjo avstrijansko blizo Travnika samostan Gručja gora in na severo-zapadu ob meji dalmatinski samostana Gorica in Livno. Pa tudi po sredi dežele nahajamo županije katoliške raanje in večje. Se ve da, duhovnikov ni mnogo, večkrat žive verni daleč od svojih pastirjev, posebno po Posavini. Nekdaj so tržili posebno živahno čez Savo. Sedanjo županijo Taliso so naselili katoličani 1. 1683 iz Slavonije; sedaj šteje že okolo 5000 duš. Rimska cerkev se je širila po Bosni in Hercegovini posebno od juga, ali celo pomoč ogrska jej ni pomogla, da bi nadvladala. Šematizmi 1. 1865 kažejo naslednjo števila katoličanov: V škofiji Suteška 27 županij s 53.000 dušami ,, Vojniča 12 „ „ 23.000 „ „ Kreševo 6 „ „ 13.500 ,, „ Livno (Gorica) 11 „ „ 18.500 „ „ Gučja gora 13 „ „ 24.000 ,, Vkup po Bosni 69 županij s 132.000 dušami „ „ Hercegovini 25 „ ,, 59.000 „ Vsega 94 županij s 191.000 dušami. Pravoslavnih je mnogo več. Razdeljeni so v štiri eparhije, katerim načelujejo vladike, v Sarajevo, Zvornik, Mostar, Novi požar. Po štetvi v sredi tega stoletja jih je po Hercegovini od 120 -180.000, po Bosni blizu 560.000, vseh zatorej do 740.000. Ohranilo se jih je več nego katolikov akoravno so jih zatirali Turki huje, ker so bili v večini že od začetka in niso bežali kakor katoličani. Za časa bosanskega kraljestva, ko ste se bili zjedinili za nekaj časa cerkev rimska in carigraška, so bili tudi pravoslavni pod škofom katoliškim. Ali sloga ni trpela dolgo, postavili so si zatorej svoje vladike. Leta 1690 in 1737 se je preselilo pod patrijarhom Peškim, (Peč-Ipek v Albaniji) Arsenijem III. in IV. po 35—40.000 družin na Ogrsko, kjer so jim diili svoje vojvodstvo. Med temi je bilo innogo Bošnjakov in Hercegovcev. Kasneje so prišli pravoslavni po teh deželah pod patrijarha carigraškega. Od sih dob so vladike navadno Grki, ki mnogokrat ne poznajo ljudstva, ki so mnogokrat privrženci turški, katerim je mileja korist svoja nego svojih ovčic. Zato so storili višji pastirji manje za svoje ovčice nego nižji. Katoliški duhovni prihajajo s tujega, mnogi ljubijo zares narod in pospešujejo ga v ratu za svoje pravice, mnogi pa vendar ne storč toliko zanj, kakor bi mogli. Popi pravoslavni niso posebno učeni. Kakor djaki pri kakem popu ali v kakem samostanu nauče se čitanja staroslovanskega jezika in se vadijo tako dolgo, da si pridobč za silo potrebne vednosti. A ž.vč in trp6 z ljudstvom, dobro poznajo težave njegove, živo čutijo ž njim, zato so si pridobili tudi mnogo zaslug na vse strani. Eparh Sarajevski se zove metropolit, drugi pa vladike. Po Bosni imajo pravoslavni 14 samostanov in primerno število cerkev. Večina namastirov (samostanov) stoji že od časa srbskih knezov in carjev, kateri so jih zidali v zadušbine. Izraelitov je tamo kakih 2000, in ciganov 8000. Turški gospodarji jih štejejo po Bosni okolo 444.000, so pa isti kakor po vseh drugih pokrajinah na poluotoku. A število njih se manjša od dne do dn6, kakor trdijo vsi narodoslovci. Ain newes lied von dcn kraynerischen bauren. Poroča dr. Jan. B)ciwcis. Pod tem naslovom prinašamo v prilogi zanimiv zgodovinsk zaklad, v Blaznikovi kamnotiskarni natanko natisnen po obliki originala, ki ga je naš velecenjeni zgodovinar gospod Peter pl. R a d i c s prijazno prepustil Matici slovenski. Grozni punti slovenskih kmetov na Kranjskem, Štajarskem in Koroškem leta 1515. in 1516. znani so našim čitateljein. Trdivsi, da so grajščaki jim vzeli njihovo „staro pravdo" (stare pravice), so se spuntali. Poslali so, kakor zgodovinske knjige poročajo, pred ustankom poročnikov v Niirnberg do cesarja Maksimilijana, ki jim je obljubil pravično poravnati njihove pritožbe, ako orožje z rok polož6 in se mirno vrnejo na svoje domovje. Al ker zaradi Bonečanske vojske cesar ni mogel brzo zadostiti njihovim zahtevam , oni pa so mislili, da jim noče pripomoči do njihove , stare pravde*', začeli bo se zato zbirati na tisoče, po klicu, ki se ponavlja v vsakem odstavku navedene pesmi z besedami: ,,Leu- khup leukhup" (le vkup, le vkup!) itd. ter so planili nagrajščine, samostane in cerkve, ropali, požjgali in morili, dokler leta 1516. krvavi punt ni bil zatrt z vojsko Štajarskega glavarja Sigismunda Dietriehsteina in Jurija Herbersteina po povelji cesarjevem. Izvirnik pesmi „Ain newes lied von den kraynerischen bauren", natisnen na tak listič, kakor so se tiskale nekdaj „neue Zeitungen" Turških vojski, je redka bibliografična prikazen, kajti po poročilu Kadicsevem se poleg našega le še d v o j e tacili iztiskov nahaja v knjigarnah: en iztis hranuje dvorna knjigarna v Berlinu; — drugi iztis je pred več leti imela neka antikvarska knjigarna v južni Nemčiji, — kje pa je dandanes, se no ve. Nemški pesnik Ludevvik Uh lan d, ki je na svitlo dajal zbirko nemških n&rodnili pesem („Sammlung der deutschen Volkslieder"), je od dr. Wackernagelna dobil prepis te pesmi in jo svoji zbirki pod štev. 186 (Band I. pag. 511, Stuttgart 1844) vvrstil pod naslovom „die krainischen Bauern", al v tej Uhlandovi zbirki natisnena pesem v pisavi ni prav natanko taka, kakor je izvirnik naš. Tako nekoliko pokaženi ponatis je tudi na svitlo prišel v „Notizenblatt“ Dunajske cesarske akademije znanosti, ker jo je C hm el (1851. leta Nr. 7. III. 7. pag. III.) na svitlo dal, — v koledarji, „Avstrija", v drugem zvezku ,,Celjske kronike" Oroženove, — v naznanilih Štajarskega zgodovinskega društva, v „Gratzer Zeitung" itd. Slin neto ea licb von ben hra^n ■> nerifdjcn baurcn. Afot vpuftbcr^u/bcr&uim im nje/ ibztfid} fo | era us pitittn* 'Ju Furg* ec jcit/ 3u Fn'c.0 i>nbfireit/ n?arn nujmgeti?er von ivcitteu.3ueirerge* mam/fl)ctn fy fct)jeun ©tara piautoa/atn ycber wolt fid) rcd^nljeiries tyetn gin nun fd)tr cd)n. £eufhuf leu!?bttplci:?f)up (euirbnptvoga jjniai na/ mit ^mainem rat fy tl) a m a? barifur 0fcl)l<$f]*cr »n arcfj)tt>ae ifi irmv IDer abet guet/anfd freyem mueri rliet fid) gar ftarrfauff fd)n?tn#enr er mad?t bae po|}(upar nit ber le^fi/mit ped)tn p nb mir ringen/btt 6aunt fd>ar[ irae rueffen bar.@tarapjaubalbie lantjfned)t rbetrett pum$cn mir fpieffat pttorBitftmt0en.lcufbup.M*^wo0agmainalbey6fiumt pa not u’^0 3cr trcrtti ir f fyrtmcrtt>e|l tfmbbaa enbr. ©er ftautT) frflitian nit tfcrgi{f/ ju fmpeutmbsu Jcbm&nm irem mut ba&ebclpluct/crbad)tnfy5ui!ertrci6cn!fy fdnayen feryclen0ecvemsr/ ©fara piauba/ben geifiltd)n »Tir fcfyencfan/tr niiij r»n gtmn $u fobenečo cn.leufyitpdj.l,rpo0agmamajirffyamcrfola6tt>cnt>«nlei:mfiflt>en friqjwtcnbcn* rDcr Gaurenjtttl0tigc>flt rnbtnat/pen Ctlibor tl;et fcbicFen! ftegmbo Vilmin feft^am IpilbiV fiat tl>er ftct> erquic£cn/nut p ud) fen gut/f v fdyce* cf en tl)ur. ©farapiajibu!ain ycocr fd}x&fir&ey femem ayt> / cs (oltbcc (Lnwcrt>enlayb. £euH()up.I.l. l.U'O0a^mamafuiitwcUcti0frifc^lid> val)cu an I ftjaincn barm IcBcn lan. 2im9; nad) refpcr ^eirbtc Gauren tbeften !>etb:mgetttoo! $uberf7at/ in iamerf¬jpermamtnbie $ut>e$win0cn/mirirermad)t/ itbcrt^bao lad)t. ©taraprauba/ palbu>asm cntgcgngan/mangfarb fy auffberwal(lar|lau.lcuft)up.l.l.l.tt>c)ga0mama.irpud;j]enwot» ben f rad^enl bas fpil vrni ftd) mad?cm <£arpalbbarnadj/ainfpilba gfd)ad)f gat manigeru>atbetflodfrcttf auff t>er Gauren feyt/in tlaine r $eit | ca t)er am enbt ir p ud) en I etlid) aus 2|fn/l)ettenflaingett)in.0tarap!auba.@y^aPcnbiefc^aiiQverIo:it) man fyat m truden gfd)OK». leufbup. i. I. l.n>oga gmama I butci) ~fr falfct) firm tmb argli j|;'erbanam tnib aud? gejpiji M Porota dr. Jan. Blelvvels. 201 Mi imamo tu original pred seboj; našel ga je pl. Radie s v zbirki knjig lani na Dunaji umrlega gostilničarja in iskrenega prijatelja književstva gosp. Haydingerja. Ko je Haydinger leta 1876. umrl, so dediči njegovo bogato biblioteko na prodaj dali. Gospod pl. Radics je naročil Dunajskemu antikvaru gosp. Kub as ti, naj to pesem „das newe lied von den kraynerischen bauren" zanj kupi, da se velevažna literarna starina ne pogubi, ampak ohrani domovini naši. To se je zgodilo, in pl. Radics je zanimivi listič za ceno, po kateri ga je 011 dobil, prepustil Matici. Matica hranuje izvirni list v svoji knjigarni. Po pisavi, obliki m celč papirji natančni prepis izročujetno tukaj svojim bralcem. Ta nemška pesem je, poleg zgodovinske vrednosti se posebno nam Slovencem zato zanimiva, ker je dokazano, daje prva tiskovina, v kateri sc nahajajo slovenske besedo, deloma popačene, kakor. n. pr. „woga“ namesti uboga, „leukhup, leukhup", Mi pa ponemčene kakor n. pr. „gmaina“ namesti občine. Al kdo se bode spi dtikal nad napačno zapisanimi slovenskimi besedami, kdor vidi, da je nemščina te pesmi še slabeja. Za one slovenske pregreške nas pa odškoduje prava slovanska beseda »pravda" namesti pravice. Na vprašanje, od kod je ta pesem, je vrietna trditev ta, da ie zložena bila v Celji, ker govori „0 Kranjskih kmetih", ki so se :°t ustaši s klicem „Leukhup leukhup leukhup!" zoper grajščake proti Celju valili; kdo pa je to pesem zložil, na to pač ni moči odgovora dati. V gozdu. Poslovenila Lujiza Pesjakova. Sredi velicega gozda je bila bukev, na bukvi veveričje gnezdo, v gnezdu petero mladičev. Najmlajši je bil veverček Zirko. Vroče letno popoludno je, in vse počivaje spi; samo Žirko, sedčč visoko med vejami, ogleduje zeleni svet. IKar se blišči, kar leta, kar se po vzduhu nosi, od solnčnega žarka do kosmate gosenice, od čopastega strižka do svetlo-gladkega želoda, vse Zirko strmčč premčrja s črnima očima ter še mnogo bi več videl, — a čuj ! v vejah nekaj zasumi, in mekak, dlakovit hvost se mu dotakne lica, veseli oči se mu zablisneta skozi listovje ter po veji k njemu priskače najlepša, najmanjša, najljubša veveričica, kar jih je kedaj bilo na svetu. Živdna je, Zirkova sestra. „Ulovi me, če moreš," tako vsklikne ter bratu se iz vej pomoli nje rujavi, nagajivi obrazek. Zdaj se otroka zaigrata: veje se pripogibajo, listi šumč, skok za skokom, gori, doli in okolo debla se lovita pogovarjajo se in ska-kaje. Nepokčjnika sta pozabila, da v drevesu sladko pladnuje oča, mati, Gvozdkn, Zidovit in sestra Ostrozobka, ter osobito babica Gospoduša, najniže doli v prostornem, lepem duplu, prepetem z mahom in postlanem z gorkim, suhim listjem. Vsi se prebudč: roditelja, brata in sestra. Zirka in Živdno pošljč takoj doli k babici Gospodiiši, prosit oprostila, ker sta preživo razgrajdla. ,,Kakor zarobljen krt si k meni prišel, a nevkakor odgojčn vdver, ljubi moj," — babica osorna reče, ko se Žirko spotakne, čez prag stopaje. — Gospoduša je bašti zelo stroga, ker vč, katero je spodobno a katero ne, ter vrlo dobro pomni, kako je ob nje času bilo vse drugače. O često se ozrč v nekdanjo mladost, globoko vzdihaje! Kako je ona hvost po konci stromila! Tedaj so se drobljanci še učili držati ga na višek, a ne leno ter samovoljno za soboj vlačiti, kakor zdaj; tudi še pomni, kakošno vrsto lepih ostrih zob je imela, kakor so dejali vsi včverji; nobeden oreh ni bil pretrd, če tudi so bili orehi za nje dobe trjši in debelejši, nego li zdaj. A stara gospd denes oprosti mladini ter jo samo nekoliko okara, v prednjih nožicah vrteč golobje jajce, katero je prinesel Žirko, da bi se laže pridobrikal. „Nehčeš li jajca snesti, babica?" izpregovori naposled Žirko, vidčč, da ženica ne prestane učiti, kako se starost spoštuje. „Naj- bolje storiš, ako zgoraj prevrtaš lupino. Oča vselej tako jajca pije; menim, da je takisto prav." „Ni treba, da bi ti babico učil!“ Res ni bilo treba; Žirko je potem skoraj videl, kako izvrstno Grospodiiša ta posel brez njega umeje. Razven obitelji rudečih drevskih veveric, ki imajo gori v starej bukvi toplo zimišče in hladno poletno zaselje, stanuje pri tleh med drevesnimi koreninami strijna Rusa z možem. Oba sta podleska, trda koščena delavca, in pri sebi imata rejenko, mlado veselo De.sino. Žalostna je dogodba, kako je doli v temno hišo prišla ta nežna, blagorodna deva. Rusin mož Terpigor, delavec, ki je od zore do mraka nabiral in zasipe blaga znašal, pride jednoč po svojem poslu globoko v šumo, od kodar se je potem izpehan vračal. Kar se mu zdi, kakor bi tam daleč nekdo klical na pomaganje. Ustavi se ter na vse strani jame z ušesi striči. IJbežen zajec pridirja. ,,Opasno je!“ zakriči Terpigor ju, „pazi se ter ne hodi mi dalje v šumo; — gad je veverico ujedel." Terpigor hrabro teče v gozd, kder najde umirajočo mater z otrokom. Za svojo vzame živalco, ki je terdno spala, kadar je smrt nje mater grabila. Terpigor ne ve, kako bi otroka prijel in domov nesel. Matere deteo noševajo v gobci, to je uže videl. Kaj, ako bi še on poskusil? Res je tako storil. Novo, nežno, gorko čutilo mu srce raztopi. Čemerni, trdi mož, je omečan. Skrbljivo pazi svojega bremena. Vse je bilo dobro, dokler je dete spalo; — a zdaj se prebuja. ,,Izgubljen sem! reče Terpigor sam v sebi; jaz bodi to in to, ako mi ne zacvili!" A ni cvilila, nego z mehkimi parkljeci mu gladila nos. Terpigor prinese Desino srečno domov; bila je po sedaj veselje in luč ubožnej koči. „Terpigor!" deje strijna, katera se ne more nagledati lepe 1'ejenke ni prehvaliti blagodeti svojega moža, „Terpigor!" deje Rusa na tiho, „veš li, de je to dete drevska veverica?" ,,Molči!“ zareži on, ,,jaz nehčem slišati o drevskih včvericah, sit sem jih do grla." „Ne jezi se!" strinja ponižno zaprosi, ,(mislila sem, da si dolžen to vedeti zaradi otrokove odgojitve." „Odgojena bode, kakor poštena podleska/* reče Terpigor, »to se umeje samo ob sebi. Gosposko življenje mi ne ugaja. Pri-seda mi kar vidim tu gori, kako se vlada visoko gospA in nje obitelj, ki se povzdigajo nad kogar si bodi." „Nad nami so, kakor veš", reče strinja pohlevno ter pogleda k vrhu bukovega drevesa. Poleg teh in takih razgovorov so gosposki otroci Desino vendar skoraj za tovaršico vzeli v svojih igrah. A Živdna je bila od dn<5 do dn6 poskočnejša in veselejša. Kder je bil Žirko, tam je bila ona. Mirovala nista nikoli. Solnčni svit, gibljivo listovje, pojoči ptiči, poletna sapa, ti glasovi so oba neprestano vabili. Velesročni dnevi so bili, kresni dnevi v zlatem srci blazega poletja! JednoČ se zvečera domislita Žirko in ŽivAna obiskati polha Dremoslava, ki si je bil v daljnem rodu z vevericami. „Spavač semu, reče jima Dremoslav, „polovico življenja prebivam v sanjskej zemlji". Otroka Bta hotela zvediti, kde je ta zemlja, kaj si je tam videti, kako se tja pride in kedaj se |e treba iz nje vračati? Polh ni mogel vsega povedati. Samo to je rekel, da skorja-nec, ki Be za oblake skriva, rosa, katero solnce razmegli in k višku dviga, veter, kadar gozde preletava, gred6 v sanjsko zemljo ; da on v tej deželi nahaja solnčni soj, cvetlice in zvezde, jutranje meglice, bleskotno roso, letnih sapic godbo, šumeče vode pesen, drage spomine, oroamljive nadeje, ki se nikoli ne zveršč, sladke besede, katerih tukaj nihče ne govori, — ter da o prvem snegu tja odhaja in se zopet vrača o pomladnjem vetru; — a kako se to godi, tega ni vedel. Dremoslav je zaspal mej povestjo. Otroka sta čakala, da bi se prebudil ter še kaj povedal. Vzdramiti sta ga hotela. A Zerno-Bkraba, mimo gredoča poljska miš, jima je branila: „naj spi! Ljudem ni vselej po godi, ako je kdo pokliče iz sanjske zemlje." — Otroka otideta domov. Solnce je baš padlo za goro, gozd, reka, bukve in stari dobovi so plameneli v bagrenej svetlobi; pozlačena je bila trava in luč se je dotikala porotnic zakesnelega kačjega pastirja, opominjanje, da je treba domov iti. Žirko je vprašal: „more li v sanskej zemlji biti lepše, nego li v našem gozdu, kadar polagoma zahaja ponosno solnce?" Jesen je prišla. Zidovit, trudoljubiv domač sin, samouk zida-telj, sestavi črteže, kako bi se popravil dedni kremelj, v katerem je prebival uže rod za rodom. Oča mu srdit izpodbije misel. Sin se je učil sam o sebi ter v svoj nauk videl mišje gnezdo, krtovo poslopje, kunčeve izpodkope in lisičine. Očo so mrzele take stavbe kmetskih ljudij. Ponosen ovrže razkoluo misel, ki se je predrzno dotikala njegovih dedov Bvetega kremlja, Malo pozneje pride viharna grozovita noč. Jesensk piš je razsajal, blisk in grom sta Be vrstila, nalivi so curčli ter nevihta je strašno vila. Blisk trešči v staro bukev in razdrobi dedni kremelj. Izpod razvalin je zopet živo vstalo vse, — razven babice Gospoduše, pokopane pod njimi; a izgubljene so bile trudovito nabrane zimske zaloge in vsi zakladi; obitelji je pretila prosjaška palica I Terpigor in strinja Rusu, delavca, katerih koče nevihta ni podrla, ker je stala pod koreninami, pritečeta naglo. Vsak po svoje. On, malo ne zadovoljen, ka je nesreča zadela nekdanje visoke sosede, a ona vesela, da more gospodi pomagati. Oča, stari boljdr, bil je silno potrt. S težkim srcem je premišljal, kako bi in kaj bi, ter kam dene svojo obitelj ? Žirko ni brezumno govoril, da Terpigor zna pridno delati in zaloge znašati. Od kod bode zdaj v naglici živeža na vso zimo? V žoljnem gnezdu starega doba najd6 prvo zavetje. Drevo je bilo res trhlo, razklano in vlažno; voda se je povsod cedila, dobil polagoma staro srce izpodgrizaje; a matoro deblo je kazalo še nekaj sledu nekdanjega veličja, kar je vrlo dobro dejalo razvalje-nej sreči plemenite obitelji. Plemenita je bila res. To je kazal osobito oča, Rudivoj. Dostojno je trpel nesrečo. Imenitno je stal bal pred vežnimi vrati, ko gostoljubja poprosi tujec v deželi, siv sever-ik včver. Otroci so ga bili srečali zunaj v debelem snegu ter prijazno k sebi povabili-,,Bedno vas moremo spreje i,“ Rudivoj otožen reče, „a kar imamo, to je tudi vaše. Truden hočete biti. Prosim, vnidite in razsluščite kak oreh do večerje/' „Dragi moj, dragi moj!•* zašepeta mu ter namigne soproga Domovlddna, „anti ga ni orehovega sledu ni tiru v duplu.'* „Nič za to, daj žel6da‘‘, lludivuj odgovori nazaj preko rame. ,,Želoda! vsklikne Domovl&dna, ,,želoda, kadar imamo gostil J ega nisem vajena! Zt-16 nepremišljen si, Rudivoj; kako moreš tujca vabiti, ka veš, da nemam ni črešnjeve koščice ni sladkega kostanja ponuditi!" Nekaj zlovoljna je gospodinja Domovlddna res bila iz početka, a to ni za dolgo trajalo. Mehko maternje srce se ni moglo zapreti Prostemu, poštenemu, prijaznemu licu sivega severskega včverja. Oospojin strmo vzdigneni hvost se polagoma povesi, nje mrmranje i*une ter skoraj pozabi o vsem uboštvu skope večerje. Tudi se dozdeva, da pomanjkanje ni tujcu neobična stvar. Novim gostiteljem začne pripovedovati, kaj si je uže izkusil po svetu: „Lopar •ni je imč, ker sem Laponec, porojem daleč v norveških gozdih. Tam je vse drugače neg i li tukaj. Bodi si vaša dežela milejša •n lepša, a m<>je srce se vedno obrača k Snežnikom in (mračnim zan6žinam. Uho mi hrepeni le po otožnem severu, ki buči po temnečem smrečji. Sivi veverji smo krepak in utrjen rod, a sovražniki nas kr6žajo. Naše velike šume so divje in prostrane ter opasno je tam prebivati. Po njih odmeva lajež severskih lisic; voleje vij6 v srebrozvezdnej noči; medvej sled je po debelem snegu in orli plovo nad drevesnimi vrhovi, krvav plen odnašaje na visoke gore. Osobito po zimi živerno sredi opasnostij; a navajeni smo jih. Za klonjeni v smrečji, zibani z burjo zaspavamo ob divjej godbi lakotnih volkov. Zima je mračen ter ob jednem velikolepen čas. Solnce se nam skrije in dolg aomrak nastopi. Smreke se pripogiblj6 pod snegom.. Migetajoče zvezde blesketajo d- li na temne tihe zan6žine. Od širokih snežnih ploščadij odseva mračna svetloba, padajoča n:i -nje, a severno sijanje se veličastno ž&ri. — Izprelčpo je!“ Severski včver je tudi pripovedoval, kako je bil nesrečen. Govoril je o svojih dedov kremlji; o pokojnem oči, ki je poginil mej oblaki v orlovih nohte h ; o izgubi svoje neveste, krasne Kosine, ki je imela mek&k, srebrno-siv kožuh, kateri jo je odeval, kakor snež&n oblak; o svojej tugi in bolesti, kako so ga bili člo-veki ujeli ter iz norveške zemlje gnali preko valovitega debelega morja; kako je potlej noč in dan glodal železno mrežo svoje kletke ter naposled zvršil težko delo in se osvob6dil. Rusa in Terpigor sta si bila prerila pot iz zamete n e koče ter z Desino prišla v dob k včverjoviin, tujčevih pripovedk poslušat. Pozno v noč so pazljivo sedeli vsi, in osobito Ostrozcibka ni mogla očesa umekniti od pripovestnika, oprši se o prednjej nožiči, da jej ne bi odšla niti besedica. blaženi, Desina," reče strinja Rusa, srečno se vrnivši zopet v svoj dom, ,,grozoviten kraj hoče biti norveška zemlja!" „0 mati Rusa," odgovori Desina, „Žirko misli, da je tam krasota in jaz tudi menim.“ Res je Žirko tako sodil. Uže se mu ni hotelo domd biti. Po širocem svetu je želel iti a naglo se povrniti zopet k svojcem. Srečo bi rad bil izkusil, in v čudne dogodbe se zapletši domov prihitel. Svet bi se čudil, kakor se Loparju čudi. Zdaj se Žirku nikdo ne čudi. Izvrstno bi bilo, ako bi se njega besed vsi napajali, ušesa nastavljajoč. ,,Ni brezumno, kar namerja Žirko," reče Rudivoj, ,,samo premlad je še. Davno sem uže premišljeval, da nas je tukaj preveč, ter da bi si nekateri izmej naših mladcev utegnili kde poiskati novega prostora.'* „A zakaj bi hodil baš moj Žirko V," odgovori mati Domo-vl&dna, „dosti kmetskih vžverjev je; ti naj gredo, nihče jih ne bode pogrešal.11 „Tak6j se zopet vrnem domov, naselivši se v novem gozdu, mati, in vse vam povem, kako je bilo tam. Kdo ve, če pozneje i vi tjakaj z menoj ne po j dete V“ Zjvana je zelo malo govorila. Iz početka ni mogla vrjeti, da jo Žirko res namčrja ostaviti. „Ljubi Žirko", reče obotavljivo, „a ne moreš li tudi doma srečen biti pri meni?" „Zopet bodem pri tebi, predno me utegneš pogrešiti." „Ali res? — Nu, verujem!" in Živina se je izkušala veselo držati, kakor bi jej ne bilo na srce padlo težko, čudovito breme. Ob meglenem jutru po zimi, ko je neprestano kapalo z drevja; otide Žirko z domu, svoje sreče iskat. Desina je v tem raetla. krmiteljima na radost. Lepa je bila; ne temna in svetla, kakor Živana, a v zl&tu se je lesketala nje polt, in ponosno je hvost po konci nosila, čemur se ni mogla naučiti od uboge strijne Riise. .,Nihče ne more misliti, da je moje dete*', strijna reče nekoliko ponoana, nekoliko žalostna. ,,Samo poglej, kako ima lep, kratek n6sek, ter kako je prijetne rasti Terpigor z nog6 zatepta. Ne more slišati, da bi Desinka ne bila res njegova. Nema veselja razven te deklice. Zaradi nje zdaj uže l&kom stiska in skopuje. Iz prva je hotel neprestano delati, potem je ščedel za Desino ter naposled blago pohlepen kopičil; hotel je blagorodnej gospodi drevskib veverjev pokazati, da je v svojem nizkem duplu bogatejši od njih. Tako se je zgodilo, da je Terpigor bil samoglav, nesrečen mož, terd skopuh, ki se je za svoje navrho.vačene zaklade noč in dan tresel. Pripetilo se je, česar se je vedno bal. Dvč podgani in cerkvena miš, katere je bil grdo od praga zapodil, ki so ga milostinjo prosile, zlezo po noči v njegovo žitnico. Prebudivši se z Ruso, ko je mesečina skozi razpoko mej koreninami svetila v ln-am, opazi siromak, česar mu nikoli najgrozovi-tejše sanje kazale niso. Podgane sta se bili najedli ter potem strašno začeli ničiti, kar jima je prišlo na mčt. A sredi hrama je sedela cerkvena miš, držeč prelepo jabelko, katero je skr6bala, kar je najhitreje mogla. V sosednjem duplu je stanovala podlasica Krvosrčba, zel('> neu3miljCna žena, katere so se boječe ogibalo veverice in podleski. Sovražnica jim je bila; a še bolj je črtila podgane. K njej priteče razkačeni, brezupni Terpigor in je poprosi pomoči. Pomogla mu je in 1 j ut boj se vname. Jedna podgana uleže podldsici a s cerkveno mišjo Terpigor ob tla udari. Druga podgana pobegne v težkih ranah, prisegši na pragu, da se hoče maščevati. Boritelja planeta za krvavečo razbojnico, a milosrda strinja 8« pripogne k umirajočej miši Glodojčdovni. „Zlobna miš sem bila", zastoka uboga živalca, očesci milo obračaje k strinii Rusi, „a nikdo me ni drugače živeti naučil, in tudi lačna sem bila“. „Ubožiea moja! ubožica moja!“ reče strinja Rusa, vijoč s prednjima nožicama. „Nič me ni smrti strah," veli Glodojedovna, „vedno sem stradala, in po zimi zel6 zebe. Mišine jaz nisem nikoli imela. Podgane 8o bile trdosrčno, a razven teh ga ni bilo, h komur bi se bila mogla zateči. Vesela sem, da bode zdaj vsega konec." Strijna jej sočen kos jabolka pomoli v usta. Glodojedovna odmaje. ,,Zdaj nisem lačna; uže umiram! Zakaj nisem bila boljša miš? A kako li? Kdo me je učil, kaj je prav? Vi ste mi dobra; zdrava ostanite! Zdi se mi, kakor bi šla dremota nd-meu. Tako je umrla miška Glodojčdovna, ki je bila jako zlobna. Ljudje so rekli: „prav jej bodi"; — a pobožnost res utegne zelo težka stvar biti, če kdo nema ni svoje mišine ter je brez nikder nikogar na svetu, vedno v lakoti in mrazu. — IJboga miš! A v tem se je Žirko trudil in trudil, sreče iskaje. Dežela njegovega prihoda je bila široka, peščena pustopoljina brez gor in brd; imela je samo borovje, razstrgano, polomljeno ter nagneno k zapadli Vsi pustopoljski bori se tega običaja poprimo prej ali pozneje. Čemu bi li vedno po konci stali, kadar je izpodsolnčni veter neprestano in trdo upogiblje? Bilo je prosinčev dan. Sapa je silovito podila žareče oblake v zapad, kder je solnce zahajalo. Zdaj zazvižga v zavod mladih macesnov, smrek in ogrojenih drevesc, katera krepko rasto, da-si veter izkuša vse podreti. Tukaj se je potujoči Žirko vstavil. Dospčl je včeraj in z njim sladko upanje A vse golo, vse žalostno, vse mu je novo; starih velikih dreves ni, kakoršna so dorr a. Kako si more gnezdo postaviti na zibljive, nemirne veje? Kde si najde hrane? Sam sebe je hrabril. Sč zobmi je klepetal od mraza in piš je tudi njemu hvost obračal vedno k zapadu; a on bi rad bil ponosen ter se hvalil s poprejšnjo svojo domovino. — Siromak! Storil je, kolikor se je dalo; več ni mogel storiti. A prišel je glad in jelo se mu je tožiti po očevin', katera mu je neprestano bila na umu. Tu mu jc presamotno. Opominjal se je starih domačih dreves, belih brez in žiro vitih bukev, prijaznih luči j in sdnec pozimskega solnca. Kar dom6v se je mislil vrniti. Samo še danes je hotel prebiti, a zdelo se mu je uže to preveč. Tak6j davi je bil krepak nepokoj v zavodu. Tetrevje *) so mimo letali, a nekak zajec, baš malo pozajutrekovavši, splašen k višku pogleda, tenko posluhne ter naglo smukne v grmovje. Žirko povpraša svojega tovariša, naselnika Snegotina, kaj si je to? „Ne slišiš li 8am?“ odgovori včver Snegotin. , Pok, pok, pok, pok, pok!“ druzega Zirko ni slišal. Nihče mu ni hotel odgovarjati. Vse beži nemo, plašno. Tudi Snegotin izgine. Zirko je premišljal, sedčč na borovej veji. V zavodu je bil ropoten lov, to mu je zavpil vbežeri tetrev. Ali je bil tudi Zirko odmenjen smrti, kakor drugi? — Poldne mine. Zdaj v zavod prileti tetrov za tetrevom, obrambe iskaje. Vsi se tres<'> od straha. Tuji zajci priskakajo, in domov hitč nepoznani kunci. Lov se bliža in bliža. Ubogemu Žirku srce nagleje utriplje. Skoraj prid/) lovci. Videl je, kako so se razprostavljali okrog zavoda, v kateri so pritekli gonjači. Mlad tetrev k višku vzleti pred Žirkom. — „Pok!“ — Žirko vidi ogenj ter sliši grom. ki je mej drevjem odmeval, ter misli, da je on zadet. A ni bil on; tetrev ofrfolevši glasno pade na tla. — Strel za strelom in *) Tetrov (tetrčv) ni., ptič faran. zopet strel ! — Žirko je menil, Bog ve, koliko ur je toužetrp-lo, a vendar je bilo samo nekaj trenotij. Streljanje zdaj prestane. Mi-oola je najzlejša pogibelj. „Gredo li?;‘ pošepeta Snegotin, ki se jo ves tresel, spodaj na veji žedeč. V tem hipu Žirko vspleza malo vise, da bi se ogledal. Bližnji lovec začuti šum ter dvigne oči in puško. „Samo veverica je1-, reče mož tik njega. — Samo veverica! a srce jej grozno tolče ter z neizrečenim veseljem se oklepa svojega životka! Zirko se je pazljivo oziral in zato ni slišal ni čmrhe ni žuge teli besed, a nesrečni ogenj se mu zopet v oči zablisne ter pleče ga zelo zaščimi. Naglo zavpije, — pol lupa se mu zdi, kakor bi v mračnosti videl preljubo gnezdo na domačej bukvi, razdrto uže nekaj mesecev, — in pade z bora............ Polh Dremoslav se je bil uže drugič vrnil iz ljube sanjske zemlje; kos, drozeg, skorjancc, talog, jaglec in pljučnik, vso je pomladovalo ; samo Zirka ni bilo. ,,Mrtev je!“ reko vsi in zmajavajo z glavami. Živana je pripovedovala, da še pride, a ni se mogla dokopati miru in pokoja. Premišljevati ni hotela; samo tekala in skakala bi ter o vsem pozabila. A nje žalost ni bila nikakor lajša na vrhu dreves, kder 8® Ptiči prepevali. Živanka se ni mogla utešiti. Stiskala se je mej skrivne veje in mraz jo je stresal. . Vsi ostali so pridno veselo delali s pomladi. Zidovit je nare-Jal gnezdo , katero je hotel postaviti na čudo vsemu gozdu, v nedosežen vzor bodečim rodovom, a lepa druža Veselica mu je pomagala ter se čudila njega rokotvoru. Ostrozobka, Lopar, — vsi so imeli posel in upanje, le Živina je samotno čula ter čakala. Kusa je rekla: ,,potrpi, draga moja, če koli kuj moreš. Vsak ima svoje breme, kolikor nas je. Žalostna sem zaradi tebe. Izkusi potrpeti !“ ,,Strijna, izkušam, nego kaj si morem V’- — Tožila ni, a često Jc na tihem vzdehnila: ,,o Žirko! Žirko!" rv Listovje po drevesih je zgostelo ; cvetoči majuik je prišel in Zuvani je čakanja bilo konec. Tudi ta pripovedka se porniče h koncu, kajti Žirko je zopet doma. — Siromak! ni sam kriv, ker ga do zdaj ni bilo iz tuje zemlje. Ako hočete več zvediti o njegovih veselih in žalostnih dogodbah, pridite po letu z večera pod staro bukev ter pazite,kako tam pripoveduje strmečim, v kožuhe zavitim poslušačem. Zirko je zdaj v gozdu tolikšen junak, koli-koršen Lopar. Obrunek s seboj ponese v grob. Prednje bedro vzdiguje in kaže, kako se mu kožuh na pleči nikoli ne zaraite; vsi tišče k njemu gledat: roditelja, njega brata, Ostrozčbka in Lopar; tudi Desina, Terpigor, Veselina in liusa A Živdna? — Uboga Živanka! Lotopis 1877. IV. 14 Radost je prišla naglo in — prepozno! Pritok prevelike sreče je navalil nd-njo ter se jej nad glavo zgrnil, „Živana!'‘ tako je zavpil Žirko, „prišel sem, poglej me, sestrica! — O Gvozdan, Gvozdan", reče bratu. „meni je, kakor bi jej srce uže ne tolklo 1“ — Ustavilo se je res; nje srce je p6čilo. Nekaj dni j Žirka ni bilo na izpregled. Daleč v šumo je bil šel. Vrnivši se poišče Desine. Za rana je še bilo ter na pol skrita je sedela mej rosnimi dragoljubci. ,,Desinka!“ veli Žirko, ,,/ivana veš da je umrla. K tebi sem prišel, ker te je ljubila!“ „0 Žirko, da bi te jaz mogla potolažiti!“ ,,Moreš me, Desinka, jedina ti, nihče drug, samo da bi hotela poskusiti!“ Desina je poskusila. „Slavo“ slavi med slovanskimi rodovi samo srbski. Tudi drugod praznujejo krsno ime, a le krsno ime posameznega gospodarja, ne pa vse rodbine. Navada izvira iz poganstva, ukoreninjena je bila tako, da je krščanska vera ni mogla spodriniti, pre-menila je le pojem kolikor ga je mogla. A narodu srbskemu uko reninil se je zakon pravoslavni tudi tako, da nanaša vse svoje svetkovine na versko podlago. Zato se vojuje še dandanes za krst častni kakor pred pet sto leti. Na to versko prepričanje opira se tudi ,,slava ‘ srbska. Vsaka hiša ima svojega patrona, katerega slavi na gotov dan, kateri imenujejo krsno ime, sveti, sveto ali blag dan. Patroni so navadno sv. Nikola, sv. Jurij (čestit danak Gjur-gjev), sv. Stepan, sv. Ivan, Spasov dan, sv. Dimitrij, sv. Mihail, sv. Andrej i. dr. Celo svetniki v nebesih slavijo ,,slavo“: *) Gl. Vuk St. Karadjič rječnik s. v. slava in krsno ime. S. Ljubič narodni običaji kod Morlakah, str. 35. — Prof. dr. Nikola Petrovič v Globno. XXX št 14, 15. Običaji slovanski. Spisuje Fr. Hubad. Slava pri*) Srbih. Boga moli Kraljeviču Marko Od godine opet do godine, Da proslavi krsno ime krasno, Krsno ime, svetog lotnog Gjurgja. „Slavu diže Svctitelj Nikola, I napija u slavu Ristovu ..“ (Vuk, s. n. p. II. 22, 10—11). „Slava‘* pomonja zatorej rodbinskega patrona, ostaja dakle za hišo ista, dokler ostaja v njej ista rodovina. V kotu izbe vis6 podobe svetnikov patronov, vsako soboto in nedeljo gori svetilnica viseča pred njimi. Vsi oni, ki slavijo isto „slavo“ ali krsno ime, smatrajo se brate, v rodu so si, ker slavijo istega svetnika. Pošto-vanje „slave“ je toliko, da prisegajo celo pri nji. Navadni so izreki: »slave mi!“ ah „tako mi slava pomogla!“ ,,Slava" prehaja z očeta na sina. Dekleta pa, pravijo,v nimajo svoje slave, ker mora slaviti žena „slavo“ svojega moža. Ce moža ni doma, mora skrbeti žena, da slavi „slavo“ o pravem času in opravlja navadne običaje. Srbska ndrodna pesem „ko krsno ime služi, onom i pomaže" (Vuk s. n. p. II. 21) kaže prav lepo, kako opravlja žena običaje za svojega moža. Zena Todorova, kateri jo v temnici, slavi „slavo‘* in moli: „Pomoz’ Bože i sveti Gjorgjije! Krsno ime gospodara moga! Oprosti ga tainnice preklete! Donesi ga dvoru gospodskome." In Bog jo usliši. Ta navada spominja skoraj pravila Rousseauvega, kateri zahteva , naj bode vsaka hči vere svoje matere in vsaka žena vere svojega moža. Kavno slavljenje „slave“ kaže, kako tesno je združeno družinsko živenje srbsko z vero. Priprav za slovesnost je mnogo; že več dni prej kupujeta domačin in domačiea potrebnega, česar nimajo doma. Prva skrb gospodarjeva je, da nabavi potrebnega vina in rakije. ženske pa delajo pridno in marl jivo po hiši in po kuhinji. Vse mora biti snažno in pometeno, da slavijo spodobno svojega ,sveča' in da pogoste ,vredno4 goste. „IJ oči“ (t. j. zvečer pred „slavo)“ „slave'* ali krsnega imena pokličejo odlični in bogati mnogokrat popa, da jim čita molitvo in poškropi hišo in prebivalce z blagoslovljeno vodo in blagoslovi vse, kar bo trebalo, lcedar bodo „ustajali u slavu**. Kjer pa popa ni blizu, gre popoldne pred slavo možak iz hiše v cerkev k službi božji, katero opravljajo med 3. in 4. uro popoldne v pripravo svečanosti. Seboj nese olja, katero daruje za »vetilnico svetnika, katerega slavijo. Tudi dve sveči ima pri sebi; eno prižge pred oltarjem za zdvavje in dobro vse rodovine, drugo pa na tleh za spasenje umrlih. Komaj se začne mračiti, prižgo svetilnico pred podobo (ikono) svetnikovo. Tri dni ne sme ugasniti luč pred njim. Proti večeru gre eden iz hiše (navadno najmlajši sin ali brat) vabit sosedov in sorodnikov, mnogokrat pa tudi drugih seljakov. Ko pride pred hišo onega, katerega f e vabiti, odkrije se in govori navadno: ,.Božja kuča i vaša! pozdravio je otac (ali brat) da dog- jete doveče na času rakije; da se razgovorimo i da malo noči potkratimo; Sto bude sveti Nikola (ali kakor je ime svetniku) donio, no čemo sakriti; dogjite, nemojte da ne dogjete!“ Povabljeni reče samo ,hvala1! in naznanja s tem, da pride. Ali te navade ni povsod, po nekaterih krajih ne vabijo, ampak sosedje in sorodniki prihajajo brez vabila, saj vedo, da jih bodo sprejeli veseli, ker je znana gostoljubnost srbska. Srbin neče se veseliti sam; kedar je vesel, hoče, da se vesele ž njim tudi drugi. To navado nahajamo pri vseh narodih slovanskih. Žene imele so med tem obilo opravka; hiša jo očiščena, perilo belo je pripravljeno. Darove za svetnika še pripravljajo. Na mizo prinesč veliko pogačo, na kateri je znamenje „poskurau (t. j. obrednega kruha, kakor pri nas hostija), skledo kuhane pšenice, mešane z orehi in mandeljni, katero imenujejo „koljivo“, nekoliko vina in dve sveči; večo prižigajo, kadar „ustajajo u slavu“ in manja bode gorela v koljivu. V tem se zmrači. Hiša svečarova (svečari so oni, ki praznujejo ,,slavo" ali „sveto“) je pripravljena. Povabljeni začno prihajati. Prijatelji iz daleka in sosedje iz bližine stopajo v hišo. Vsak pozdravlja domačina: „Dobar veče i čestito ti sveto! slavio ga mnogo ljeta i godina u zdravlju i veselju!“ Nekateri prinašajo tudi kak mal dar, jabelko, limono, in ga dajo gospodarju. Gostje sedejo okolo ognja in sc pomenkujejo o stvareh, katere ravno zanimajo kmeta. Rakije in vina ne sme manjkati, čaša hodi iz roke v roko, ker pijč na kmetih vsi iz ene čaše. Tako čakajo večerje in gostov, kateri so se kaj zamudili. Nekoli-kokrat priroma čaša v kolobaru okolo, predno je gotova večerja. Onda sedejo za mizo (trpezo ali sovro). Večerja ni ravno bogata. Ako je post, kakor pred sv. Nikolom, jedč postne jedi, lizol i. dr. k večem kako ribo; zato pa pijo toliko več. Ko so zbrani vsi, molijo vsak zase tiho, kak starec pa, ki zna naštevati vse svetnike, moli glasno. Po večerji počnejo napitnice; molče ne morejo piti; vsak nazdravlja v daljem ali krajem govoru. Najstarejemu ponuja domačin prvemu čašo, ali ta se je brani navadno in pravi: ,,Caša je v dobri roki, nazdravi nam ti!11 Domačin ne obotavlja se dolgo, nazdravlja pa kratko, ker pravi Srbin, da mora biti človek v lastni hiši najpohle vniji. Navadro pravi zatorej: Pomoz’ Bog! in želi, naj bode srečen početek in konec slave. S to zdravico počenja celo kolo zdravic; nekateri govore lepo in dolgo, mnogokrat pripovedujejo celo zgodovino rodovine, kateri napijajo. Pa tudi guslara ne pogrešajo med seboj, gotovo kdo vzeme guslo v roke in zapoje, kako je šlo Turkom, ko so prišli k Marku na slavo, ali kako je rešil Bog vojvodo Todora, ki celo v ječi ni pozabil slaviti slave. Tedaj poslušajo vsi verno, nikdo ne zine besede, le glasove povzdi-gajo mnogokrat, da pevajo z guslarom. čaša pa kroži dalje. Tako pijo, pevajo, razgovarjajo se „do neko doba noči.1* (Na kmetih še ne poznajo ur, zato delč dan v razne dele, kateri pa niso odmenjeni gotovo. Neko doba noči = skoro do polnoči; pol noč imenujejo „gluho doba.*') Bližnji sosedje odidejo onda; pri odhodu jih pa vabi domačin zopet; ,Dogjite i sjutra na času ra-kije!‘ Gostje, kateri so pa prišli iz daleka, ostajajo čez noč pri svečarjih. Drugo jutro na vse zgodaj so že vsi na nogah. Pokanje pušk in samokresov naznanja okolici veseli praznik. Pridno pripravlja se vsak za svečanost, najlepše odelo obleče, da slavi vredno krsuo ime. Zgodaj že pošlje oče sina, ali če nima sina, brata v cerkev. Tega poslanca imenujejo „cerkvarja.“ Ta nese seboj koljivo, pogačo, malo svečo in vina. Koljivo postavi na tla pred oltar, vtakne sveča med pšenico in jo prižge; pogačo in vino pa postavi v kot. Po „leturgjiji‘ (službi božji) bere pop posebno molitev svetniku, katerega slavijo. Na to se zbero vsi cerlcvarji v kotu, pop obrne pogače narobe in je razreže na štiri dele, pa tako, da nož ne prereže pogače popolnoma i i se drže kosovi še vkup. Na križ, kjer se križajo vreze, polije nekoliko rudečega vina. Pop in cerkvar obrneta potem kolač, prvi moli še dve molitvici in onda razlomita pogačo, da oatane vsakemu polovica. Po nekaterih krajih pa dobiva pop le četrtino. Pop poljubi trikrat svojo polo-vino in pravi erkvarju: ,Jsus bodi med nama’/ Cerkvar pa odgo varja: ,Na veke, amin!‘ Onda poljubi še vsak svoj del in drugega na roko. Ta obred imenujejo „lomlenje kolača." Na to polij o še koljivo s rudečim vinom in običaj je končan. Posebno odlični pa povabijo popa na dom, da jim blagoslovi in lomi kolač in slavi „slavo“ ž njimi. Cerkvar ide domu. Komaj pride, pozdravi domače in goste m prižge svečo. V tem se je napolnila hiša gostov. Ženske so delale pridno, miza je pripravljena, gostov ne manjka nobenega več. S cerkvar -jem si čestitajo vsi po redu. Za obed je pripravljenih mnogo in raznih jedi. Cela ovca ali celo prase je pečeno. Praznovanje „slave“ je tolike važnosti, da delajo^ mnogi celo dolgove, da pogoste svoje goste vredno. Že ob devetih zjutraj sedajo navadno za mizo. Domačin in dotnačica pa ne sedata z gosti. Oba ostaneta na nogah in strežeta gostom. Celo carji srbski in drugi junaki služili so svojim gostom na „ slavi'1: ,,Marko služi vino svestenikom 1 ubavoj (lepi) gospodi riščanskoj, Majka služi niste i uboge, A Jelica nosi gjakonije . .. .“ (Vuk, s. n. p. II. 72. 12—15.) „A car Stepan ladno vino služi, Groapodarom redom čašu daje, Kako carski volja i trebuje Poslužiti krsno ime svoje.“ (Vuk, s. n. p. II. 20. 9—12.) Ista pesem ,,kako se krsno ime služi“ pripoveduje dalje, da je rekla gospoda rišcanska carju Stepatiu : ,,Car čestiti, ogrejano sunce! To je nama zagor i sramota, Da ti nama ladno vino služiš, Nego sedi s nama za trpezu, Slugam’ podaj, neka vino služc.*' Car Stepati prevari se, sede za mizo in ukaže slugam naj služijo gostom. Ali bil je med povabljenimi tudi starec kalugjer. Ta je videl, da Arangjel (archangolus), katerega jo slavil car, je miloval carja s krilom, dokler je stregel sam; ko se pa vsede car, udari ga angelj s krilom po obrazu iti odide iz carjevega dvora. Kalugjer postane žalosten radi tega in po\c zakaj, ko ga vpraša Stepau. ,,Onda care na noge ustade, I podiže trista sveštenika, I dvanaest veliki vladika, 1 četiri stara proigumna; Te vzeše knjige carostavne, Te čatiše velike molitve I držaŠe velika bdenija Za tri dana i tri noči tavne; Mole s' Bogu i svet’ Arangjelu, Te se na to jedva srailovao Smilovao sveti Arangjele, Te je caru greke oprostio Sto je care seo za trpezu, A još nije ni slave napio, A zaista ni metanisao,“ (moliti na kolenih). Tudi o carju Lazarju pripoveduje ndrodna pesem, da je stregel sam svojim gostom na slavi. Le oča, kateri je že silno star in ima sina, da more opravljati službo njegovo, sme sesti. Ko so jeli nekoliko ,,ustanejo u slavu.“ Prižgano svečo postavijo na mizo, užgo kadila, napolnijo čaše, odkrijejo se in usta-nejo. Domačin prinese koljivo in pogačo (krsni kolač). Četrtino kolača dobiva domačica, drugo pojedo svečari. Pokušajo tudi koljiva in si napivajo: ,,Za slave nebeške, koja može da nam po-niože"! Na prvo zdravico in na vse druge odgovarjajo vsi: „Dao Bog!" Onda pojeta po dva in dva pesen od slave: ,,Ko pije vino za slave Božje, Pomoz’ mu Bože i slavo Božja! A šta je lepše od slave Božje, I od večere s pravdom stečene ?“ Na to pijo iz čaš, kjer pa manjka kupic, iz buč. Ustajanje ,,u slavu“ je glavni del vse svečanosti, s tem časte svetnika najbolje. Zato poje pesen, da je prišel angelj božji rešit vojvodo Tu do ra iz tamnice, ker je ustal i v ječi njemu u slavu. (Vuk, s. n. p. II. 21.) Na „slavi<< Čaše ne smejo biti prazne, po vsaki zdravici jih na-polnujejo koj. Med jedjo vrsti se zdravica za zdravico ; vsak si šteje za dolžnost, da pregovori vsaj par besed. Govori so razni, mnogokrat kratki, mnogokrat pa tudi dolgi. Marsikdo govori izvrstno, ker je ljudem prirojeno dar govorništva. Obed traja do večera t. j. stari sede za mizo, jed6 in pijo in razgovarjajo se o tem in onem, mladina se pa veseli v sobi ali pred hišo, če je vreme ugodno. Mladenči igrajo razne igre, skačejo, mečejo kamenje, streljajo na tarčo, deklice pa pojo in se razgovarjajo. Kmalu se pa združijo momci in devojke in plešejo narodne plesove, Kolo, Mačvanko, Vlahinjo, Srbijanko. Plešejo po vsi ali pa nikdo; saj pravi star pregovor, da mora želeti mladeneč vedno plesa, devojka pa petja. Kdo bi pripovedoval o čem se razgovarjajo stari. Spomin na preteklost, razgovor o sedanjosti in upanje o prihodnosti krati jim ure, gradiva jim ne zmanjka. Le kedar zadoni gusla, utihne razgovor in celo mladež priteče hitro, da sluša. Tako se približa večer, žene opominjajo svoje inožč, da treba iti domu. Počasi se odpravljajo bližnji, pred odhodom napivajo še »na sretan put(< in domačin jih vabi vse še za drugi dan. Ostali pa se zabavajo do trde noči. Drugi dan slavijo ravno tako, le cerkvarju ni treba več hodit v cerkvo in ne ustajajo več ,u slavu*. Ta dan imenujejo »pojutarje“, ,,patarice‘‘ ali ,,okrilje.“ Tretji in zadnji dan imenujejo „gostinski dan“ ali „ustavci." Sosedje ne prihajajo več, gostje iz dalje se pa odpravljajo domu. Po Hercegovini gostje sede po nekaterih krajih, dokler ima domačin pitja. Kadar pa prinese zadnje vino na mizo, prinese pa tudi prazne mebove, v katerih shranjujejo vino. Ko vidijo to gostje, popijo, kar je na mizi, vzemo vsak svojo puško in odidejo. Bolgari okoli Timoka slavijo Nikoljdan. Poleg krsnega kolača, kateri dele kakor na Srbskem, mesijo pa še velik hleb pšeničnega kruha, v katerega zapeko celega karpa. Kedar pride pop, da ga prekadi (blagoslovi), prereže tudi hleb na polovici. Eno po-lovino vzame zase, druga ostaja domačinu. Pop pa skuša dobiti polovico, v kateri je karp, zato mesijo žene hleb tako, da se ne pozna, na kateri strani je karp in so vrlo ponosne, alco prekanijo popa. Po nekaterih krajih praznujejo tudi ,materiee‘. Ta praznik je prav za prav žensko krsno ime. Slavijo drugo ganedeljo pred božičem. Zvečer pred tem dnevom ali pa zjutraj tega dne vežejo vse žene, katere so se nazvale matere. Po nekaterih krajih vežejo jim res noge, drugod pa donašajo le vrvico in jim jo polagajo pred noge. Žene že vedo, kaj pomenja to in se odkupujejo z malimi darovi ali z večerjo ali s kosilom. Morda je enakega pomena tudi na Slovenskem praznovanje godu gospodarjevega. Gostijo o ti priliki imenujejo „vezi>ngo“ in hodijo „vez’vat.“ Gjurgjev dan *) pri Srbih. Jugoslovani praznujejo sv. Jur ja veliko boljo nego drugi, njega opevajo narodno pesmi, ker donaša v dar „proljetnje evi-jeee“. Ma ,,čestit datiak Gjurgje 23. aprila po koledarju pravoslavnem (po katoliškem 5. maja) počenjajo posebno poljska dela. O tem času vzbuja se narava iz zimskega spanja, odeva se zopet v zeleno obleko, vse oživi, ker ogreva solnce zopet zemljo s svojimi žarki. Velikega pomena je zatorej ta čas posebno za kmeta in pastirja, zato se )e obranilo o tem dnevu mnogo vraž in drugih običajev, da je vredno seznaniti se ž njimi, saj ne spozna nikdo posebnosti narodovih, ako se ne briga tudi za živenje kmetovo. Ljudstvo na kmetih ohranilo je namreč povsod še bolje ali manje vse posebnosti, katere so imeli naši pradedi, pri njem opazujemo zatorej še lehko, kako krepko in trdno se drži starega, kako počasi opušča navade svojih prednikov. Navade in običaji o Gjurgjevem dnevu so stare vse, spominjajo nas poganstva ali početka kristijan-stva. Učitelji vere krščanske prizadevali so si mnogo, da bi izruvali vraže in prazno vero pogansko, katere celo mladi kristjani niso opuščali radi. A to je bilo težko, še sila mnogokrat ni mogla dospeti do cilja, zato se pustili raje marsikak običaj, le pomen so mu dali nov, ker so postavili na mesto starih malikov pravega lioga ali pa kakega svetnika Živina in polje je bogastvo kmetovo; naravno skuša varovati zatorej svoje imenje že tedaj, kedar se pričenja razvijati po zimskem sp»nju. Zato moli o tem času in opravlja razne obrede, da si va ruje živino, polje, travnike, hišo in ljudi vsega zlega, katero preti mnogokrat po ietu. Ze pred Gjurgjevim dnevom naredi srbski kmet vozel v verigo, katera visi v hiši od stiešnje, da obeša kotel nad ognjiščem. To varuje živino coprnic in škodljive zverine. Ta navada ohranila se je nekoliko tudi še pri kmetih slovenskih, kateri menijo po nekaterih krajih, da ima vozel na vrvi, s katero je privezana živina v hlevu, čudno varovalno moč. Ravno iz istega vzroka zavijajo fantiči, ki so izgubili kaj, travo in pravijo, da zavijajo hudiču rep, da lože dobd zgubljeno. V hišo, v hlev, na polje, v vinograde polagajo male leskove križe. Kjer leži tak križ, ne more pobiti toča, pa da bi jo nare- *) Vuk Stefanovič Karagjič s. v.; Miličevič Milan, život Srba seljaka, v glasniku srbskog učuog društva, vez. XXII, 1867 in XXVII 1873, S. Ljubič, narodni običaji kod Vlahah u Dalmacii. Hratja Miladinovci, bolgarske narodni pesni. str. 5'23, 522. prof. dr. Nikola Petrovič v Kragujevcu, Globus XXX str. 6. 1870. jalo še toliko coprnic. Tudi to navado nahajamo na Slovenskem. Kmetje up letajo blagoslovljene leskove šibe v kozolec in postavljajo nuil križec med nje, da ne bode trpelo žito škode. A še drugače znajo varovati svoje živine. V ogel brisavnice zavežejo nekoliko soli, jo potegnejo trikrat skozi ,badanj‘*) (leseno korito, po katerem teče voda na malinsko kolo) in jo dajo na G jurgjev dan živini. Tudi to pomore zoper coprnijo. Soli prištevajo razni narodi veliko moč zoper čarovnice. Nemci v Turingiji n. pr. sipajo zvečer, predno ženejo živino spomladi prvikrat na pašo, trikrat toliko soli med rogove, kolikor je morejo prijeti s tremi prsti; na to grejo s hrbtom naprej iz hleva. To pomaga, da živini ne škoduje coprnija. Posebno važen je pa ta dan za dekleta, tedaj zvedo lehko, kclo bo njihov ljubček, ali se bodo inožile kmalu, kdo jih bo snubil; da, če gori srce kateri na tihoma za kakega momka, ima prilike, da ga očara, da teka kakor nor zanjo. Nevaren je zatorej ta dan za mladenče, le dobro je, da devojke tudi na Srbskem niso tako neusmiljene, da bi očarale koga, za katerega ne marajo. V zahodnjem delu srbskem zveže si vsaka devojka nekoliko šopkov; vsakemu nadene ime kakega mladenča in položi jih o polnoči na kak visok kraj, navadno na streho. Zjutraj zgodaj teče gledat, na katerem šopku je največ rose. Oni momak, katerega ime jo nadela temn šopku, bo njen ljubček. A za to čaranje ne sme zvedeti nikdo, če vidi ali sliši kedo kaj o tem, ne velja nič. Poredni mladenči preže po mnogokrat, da zvedo, kje ležč šopki in jo pobero in odneso ž njimi, kakor mislijo dekleta, tudi srečo dotočnim revicam. Navadno nesreča tudi ni tolika, saj v6 vsaka, za koga ji bije srce. Drugod delajo isto s šopki omana (Atant, inula Helenium L.) Deklice govore omanu: „Omane, rogjeni mi brate, daj, da teka ^tepan (ali kakor je že ime ljubemu) kakor nor za mano!“ Te navade opominjajo nas enacih na Češkem, katere je opisala Božena Nemčeva tako lepo v ,babici'. Pri večerji pred Gjurgjevim dnevom hranijo devojke prvi in zadnji griži jej. Predno ležejo spat, dihnejo na nju in ju položepod zglavje s trsko in z ogledalom. Ce se jim sanja po noči o kakem mladenČu, mislijo, da jih pride gotovo kmalu snubit. Trska, katero devajo pod zglavje, pomeni čoln, da bi se mogle prepeljati čez vodo, ako bi stanoval ženin morda unkraj vode; ogledalo jima bi pa služilo, da se moreta ogledavati in snažiti. Grižljejev pa dekle ne sme zavreči; shrani ju skrbno. Ko se snide z momkom, o katerem je sanjala, da mu enega, drugega pa sne sama. *) Todi v okolici Ptujski pomenja bedenj a) votlo drevo, b) niške ali mali čeber (Wanne), e) korito iz votlih dreves. Zvečer pred praznikom nabira mladež ,,omaje“ t. j. vode, katera prši z m&Iinskega kolesa, posebno po ltašičarah. *) V omajo namočijo raznih rastlin, posebno selena (Liebstockel, ligusticum levistioum L.) in zelenih vejic. Pred Gjurgjevim dnevom ne smejo trgati ali duhati selena, na ta dan utrga si pa vsak svoj šopek. V jutro praznika se pa umiva mladež v omaji, da bi pršela umazanost celo leto ž njih, kakor omaja s kolesa in bi bili varni vsega zla. Ta voda ima tako moč, da dela kožo belo za vse leto in da pospešuje rast las. Tudi na Nemškem rabijo matere omajo, da kopljejo male otroke zoper rudečioo po licu. V Turingiji si pa umivajo tudi odrasli glavo z njo, da jih ne boli. Marjetice nabrane pred sv. Jurjem in posušene so posebno dober lek zoper nahod. Kolikor dni pred teni dnevom grmi prvikrat, toliko par bo veljala oka moke na trgu. Po nekaterih krajih se pa valja detca o takej priliki po zemlji, da bi jih ledja ne bolela. Tudi ta navada se je ohranila saj nekoliko še na Slovenskem. V okolici ptujski valjajo se otroci po tleh, kedar grmi, da bi našli mnogo gob. Na Bolgarskem pa teka detca, kadar grmi prvikrat in dežuje, gologlava okolo in poje: ,,Rosi, rosi rosica! da mi rastit’ kosica, kolku edna lozica“. Na Gjurgjev dan, že pred solnčnim vzhodom, teče mladež k vodi, da se koplje, če pa ni blizu vasi tekoče vode, umiva se vsak na vrtu, da opere vso nečistost s telesa in ostane čist vse leto. Dekleta postavljajo posodo z omajo rade pod rožin grm, da dobijo lica nežno rožnato barvo. Predno poskačejo mladenči v vodo, opasujejo si po nekaterih krajih vrbinih mladik okolo ledij. Po kopelji pa nalomijo šopkov vrbinih mladik in jih neso domu, da varujejo snažnost telesno vse leto. Celo prav mali otroci se morajo kopati ta dan, ker mislijo roditelji, da rii boljega za zdravje. Pred tem dnevom ne sme se pa kopati nikdo, akoravno pripušča vreme morda že cele tedne prej. Tako kopanje spomladi je bilo običajno skoraj pri vsih n&-rodih, ker je bilo povsod že pri poganih navadno, to so praznovali tudi ljudje o vzbujenji narave s čiščenjem svojega telesa. Ko so pa prejeli mlrodi vero krščansko, premaknili so mnogokrat navade od praznovanja pomladnega prihoda n. pr. na sv. Ivana. Tak običaj opisuje tudi Francesco Petrarca (de rebus familiaribus epistolae, lib. I. ep. IV.): „Ravno bil je večer pred sv. Ivanom Krsnikom, pravi, ko pridem v Kolonijo (Kiiln). Solnce je že za hajalo; prijatli me peljejo k reki, češ, da bodem videl nenavaden prizor. In res, ves breg je bil poln ženskih. Na nekoliko vzviše- *) Kašičara je majhen m41in (vodenica) z enim samim kolesom, katero ima mataroge v podobi kašike (žlice). Taki majhni malini stoje navadno na samem v gozdu ali gaju, kar je posebno pripravno za nabiranje vode, ker je najbolje, ako se zgodi skrivaje. nem prostoru postojim, da pregledam vse. Opasane z dišečimi rastlinami, s rokavi, zavihanimi čez komolec, stale so v vodi in so se umivale bele roke in ramena. Ko vprašam enega izmed prijateljev, kaj pomeni to, mi odgovori: „Ta je prastara navada, ljudje m posebno ženske menijo, da se opere in od-, erne vse zlo, katero preti med letom, po tej kopelji v reki*'. Tudi na Francoskem je taka navada (Memoires des antiquai-1(38v239). Blizo Nogent-le-Rotrou je studenec znan po zdravilni moči, katero ima vso noč pred sv. Ivanom. Tedaj prihajajo možki in zenske v celili trumah, da se umivajo, pa vendar no zgodi se nobena neprilienost pri tem obredu. Ravno tamo menijo, da ozdravi rosa, nabrana v noči pred sv. Ivanom, garje in da ozdravi prvo vedro vode, zajete ravno o polnoči, mrzlico. Drugod- na Nemškem razširjena je še sedaj prazna vera, da varuje voda, zajeta pred solnčnim vzhodom prvega velikonočnega dne, raznih bolezni in da ima tudi kopanje o tem času čudno zdravilno moč. Tudi Bolgari se začenjajo kopati ta dan: narodna pesem poje: Jana vKorstila mi še na den Gjurgjev den.i! Tudi pri drugih narodih nahajamo še raznih običajev, kateri nam kažejo jasno, koliko upliva so prisojali nekdaj prvemu pomladanskemu cvetju. Pa saj smo prepričani tudi mi, da nam •nore le koristiti vzbujena narava. Kdor le mor«, hiti še dan danes iz mesta na kmete, da praznuje prihod pomladin in ojači ude, otrpnele po zimi. Zato plezajo tudi na Srbskem ta dan mnogi na drin in se gugljejo sem ter tjo, da bi jim postalo telo zdravo in krepko ko drinov les. Drugi valjajo se po mladem žitu iz istega namena. Že pred solnčnim vzhodom streljajo pastirji nad čredami v zrak. Cim trje poči, tem močneja in zdravejša bode živina celo leto. Možaki po starem Vlahu (jugo-zahodni del kneževine srbske) sedajo na leseno os, kedar obuvajo črevlje, da jih celo leto ne bi bolele noge. To pa velja le, ako se zgodi pred solnčnim vzhodom, ker zgublja vsaka coprnija svojo moč, kedar siplje solnce svoje 3arkevna zemljo. Zenske, katere opravljajo živino, slečejo se navadno o polnoči p sebi. Potem tllje živine, da namolzejo nekoliko mleka od nje. Ko pridejo domu, vzemo vrv iz tujega mieka in jo denejo v mleko domačih krav. Po vrvi, pravijo, prihaja onda mleko iz tuje živine v domačo. Marsikaj tacega misli tudi na Slovenskem reven kmetič, kateremu krave ne dajo mnogo mleka radi slabe paše. Na Nemškem bila je razširjena tudi taka vraža. Coprnica, menijo, vtakne nož v hrastov brun, priveže vrv zanj in mleko teče iz vrvi, ali pa zabije sekiro v podboj (Thiirpfoste) pri vratih in mleko teče iz sekirnega ed (jrjurgjevim dnevom do nazega ali pa puste le srajco na V golido namolzejo nekoliko mleka od domače živine, polože v drugo srolido kos vrvi in skušaio nrikrasti se do ušesa. Ta vraža je sila stara, ker je omenja že Burchard von Worms (t 1024) v svoji knjigi „Sammlung der Decrete" natisneni prvič v Koloniji 1. 1548. Nekateri lazijo ta dan pred solnčnim vzhodom pod bodečo grozdiče (Stachelbeerstraueh, ribes grossularia), da se varu jejo bolečin v hrbtu. Mnogi pripravljajo si grozdiče nalašč; vrh pripognejo in ga vkopljejo v zemljo, da se vraste. Tako puščajo laziti tudi na Nemškem babjoverne matere svoje otroke, ako se ne nauče kmalo hoditi, tri petke zaporedoma pod malincem, kateri je zaraščen z vrhom v zemljo. Ali otrok mora molčati v tem, če ne, rie pomaga nič. Kmetje (seljaci) srbski rede mnogo ovac. Meseca marca imajo te že jagnjeta, a vendar jih ne kolje nikdo pred Gjurgjevim dnevom. Celč poturčenci, po krajinah nekdaj srbskih, drže se te navade. Tudi prodajati jih nečejo, akoravno bi bila draga. Na Gjurgjev dan pa zakoljejo v vsaki hiši jagnje, katero imenujejo „Gjurgjevi!o“. Okolo Timoka prižene pred ta dan vsak gospodar možko jagnje pred eerkvo. Na rožičke prilepi mu voščeno svečico. Po obredu stopi pop iz cerkve in blagoslovi jagnjeta, da se smejo klati. Za plačilo pa dobiva drug dan kožo njegovo. Gjurgjevilo spečejo celo na ražnu. Vsakdo iz hiše dobi svoj kos; kosti pa ne smejo lomiti, da si ovce na paši ne lomijo nog. Kože pa prodajajo, kjer jih ne dajo popu, prvemu kupcu za toliko, kolikor ponuja sam in darujejo denar cerkvi. To množi in ohra-nujejo srečo pri kupčiji. Tudi bučel ne zabijo. Od zob malinskega kolesa odrežejo male koščke, zavijejo jih v robec in jih denejo v panj, da ga varujejo tujih bučel. Šise kravje in ovčje mažejo ženske z rujo, rumenjakom in solijo, da jih tuji ljudje ne bi mogli mlesti. V obče je mnogo vražjih običajev, da bi varovali živino posebno „zlih oči“ in zlih ljudi. Se le kasno, ko je izšlo solnce že dolgo izza gor, gonijo pastirji črede na pašo. Ves dan jih varujejo pastirji in drugi domači, vsako stopinjo, katero stori živina, opazujejo skrbno in ne puščajo blizo nobenega tujca. Kak mladenič dene srebru denar v opanke in jih obuje tako, da leži denar ravno pod peto ter gre trikrat okolo črede in govori: Ce pride čarovnica v srebrnih opankah, onda naj očara našo živino. S tem, meni, zapre vsaki coprnice pot do živine, ker mislijo kmetje srbski kakor drugod, da morejo škodovati coprnice mnogo, da naklonijo lehko drugemu človeku bogastva, da si pa sme zase ne morejo pridobiti zakladov; kakor trdijo na Nemškem babjeverci, da si more pomnožiti čarovnica svoje premoženje vsako leto le za en vinar. Ljudje mislijo, da se nasitijo konji le na Gjurgjev dan, da jih pa boli trebuh tudi le na ta praznik. Kot uzrok temu pripovedujejo sledeče: Ko je rodila mati božja .Isusa in ga je položila v jasli, stala sta v hlevu konj in vol. Vol ni hotel jesti, svojim gobcem suval jo seno tako, da je pokrival vedno dete; konj je pa ! jel vedno in je razodeval otroka. Zato se razljuti majka božja nad požrešnim konjem in ga zakolne, naj se nasiti le'na Gjurgjev dan, a naj ga zato tudi trebuh boli. Srbi v obče konjem niso prijatelji, raji imajo vole; pregovor celo pravi: „ Brata in vola prosi, ženo in konja pa tepi.‘ Zemlja ravno konjem ni ugodna, primerna je le govedi in ovcam, z.ito rede konje le redko po Mačvi in Posavini. Da bi varovali polje toče, nosijo pišče, zvaljeno pred blago-vesti (25. martom pravoslavnega koledarja) po polju okolo vasi. Kjer končajo pot, zakoljejo jagnje, ga spečejo in snedo. Če se pa bliža kasneje toča vendar ie, streljajo proti oblaku ali postavijo polno skledo s žlicami pred liišo ali pa prevrnejo stol na sredi dvorišča. Na enak način darujejo kmetje na gornjem Štajerskem vetrovom, ker postavljajo na kak kol pred liišo skledo moke, da jo veter raznese. Ves Gjurgjev dan ostajajo radi pod milim nebom, na vrt znosijo pod sadno drevje mize in stole in pi jo in jedo veselo. Ce pade kak cvet v vino, se vesele in pravijo : Letos nam ni treba skrbeti za sadje, imeli ga bomo obilo. Naravno, ker je sadno drevje varno mraza, če cvete tako pozno. Klobuke si kinčajo s koprivami, da se varujejo muh; Bolgari-jih pa obešajo tudi na vrata. V Boki zbirajo se ta dan po tri devojke, katere so že za udajo. Za rana idejo k vodi. Prva nosi v roci prosa, druga ima gabrovo vejico v nedru. Ena izmed prvih dveh praša tedaj tretje: Kuda češ? Tretja odgovarja: Idem na vodu, da vode (vodijo kot nevesto = snubijo) i mene i tebe i tu što gleda pro tebe. Na to vpraša tretja prve: Što ti je u ruciV Ta jej odgovarja: Proso, da prose (prosijo) i mene i tebe i tu što gleda pro tebe. Potem vpraša še druge, katera ima gabrovo vejico v nedru, kaj ima; ta ji pa odgovori: Grab (gaber), da grabe i mene i tebe i tu što gleda pro tebe. Onega, kateri spi ta dan pod milim nebom , boli glava vse leto, če je pa kedo vendar le spal, pomore si leliko s tem, da od-spi na istem mestu na Markov dan (25. aprila). Gjurgjev dan je zatorej velikega pomena za n;lrod srbski, ostanek je nekdanjega poganskega praznika, o kateiem so slavili prihod pomladi, zato se je obranilo toliko običajev do današnjega dne. O tem času počenjajo poljska dela, zato najemajo delavcev od te dobe in jo stavijo za obrok za plačila in druge dolžnosti. Kdor pa ne more plačati na ta obrok, tolaži sebe in upnika s pregovorom: „Ko je v prolječe leden, ogrije ga jesen." O tem času začenjali so nekdaj tudi hajduki svoje četovanje, prislovica pravi: „Gjurgjev danak, liajdučki sastanak, Kad sa gore opane kitina A na bukvi procveta listina I okopni snijeg po planini,. . Kad prispije jagnje za pečenje, Po planini za miriš cviječe." Iste navade veljajo za ta dan tudi o Bolgarih, kateri pevajo ta čas tudi posebne pesmi, katere nahajamo v bolgarskih narodnih pesmah bratov Miladinovcev str. 503. Na Slovenskem se niso ohranile posebne navade o sv. Jurji, le na Koroškem v rožni dolini hodijo otroci od hiše do hiše, zvone z zvoncem in pevajo: ,,Sveti Šent Juri, potrka na duri, Ma eno hlačo zeleno, drugo rdečo; Je še le prišel v deželo, Ga je že vse veselo, Tičice v grmovji, Kukovca v bukov ji; Rumene rožice lep6 cveto, Se sveta Šent Jur ja veselo.,, (Janežič „Slov. glasnik", 1. 1858, str. 168.) Izironadno poznanstvo z imenitnim možem. Spisal J. Navratil. Neko nedeljo pod jesen 1. 1851, ob oni dnevni dobi ko hrepeni človek bolj po telesni nego po dušni paši, sedel sem že v sloveči gostilnici Dunajski „pri sv. Duhu" v stari hiši, (ki se je morala, ni davno tega, umakniti novemu lepšemu poslopju in novi ulici), ter si krepčal želodec v „posebrii jedilnici." Ondi je obedovalo tudi več veselih Dunajčanov okoli razpostavljenih miz ; pa ni bilo videti še polnega omizja. Kar se odpr6 vrata na stežaj, in pri tej priči vnidejo tri je tujci v krasni n&rodni noši, po vse jednaki: vsak s pripasano svetlo „tursko sabljo", a opasan se širokim, zagorelo pisanim, tkanini pasom, izza katerega moli nekoliko vsakemu spodnji, rdeči in usnjeui pas („silav“ ali „kolan"), iz tega pa strči draga ledenica" t. j. se srebrom okovana „mala puška" (samokres) z velikim ,.nožem" vred. Dolga, zmčrom razpeta bela suknja („gunj“ ali „bjclača“), modro obrobljena, po vrhu katere jtta pripasana sč sabljo vred oba pasa. — sega jim do kolena. Široke turske hlače (,,gače"), skrojene iz modrega, tankega suknja („svita“ mu pravi jo), mahajo jim ohlapno do pod kolčn, kjer so podvezane z zlato presitimi „podvezami" (ali „podkoljenicami.“) Na glavi jim čepi nizka, ,,fesu“ podobna rdeča „kapa“ (ali »kapica"), obšita s črnim svilenim trakom, tako širokim, da se jej vidi samo na temenu rdeči vrhunec („tepelak“), olepšan ze zlato zvezdico in ze zlato mavrico („duga“). Od svetlih črnih črevljev (»Crevlje") pa do kolen oklepajo nogo bele dokolenke (»dokoljenice"), zapete (»zakopčane") zadaj — po meči — z nepreštetimi srebrnimi zapunami ali kopčicami (»kopče"). Pod belim „gunjera“ krije prsa in život rdeč životnik („dža-madan" '), navskriž žapčt in dolg do pod pasa; a po vrhu ,,gunja“ objema život od zadaj proti prsim drugi, površnji životnik ali brezrokavnik (,,jelek“), na katerem so blišči spredaj dolga vrsta — rekel bi — nanizanih pozlačenih gumbov (»puca"). Tudi ta je iz rdečega tankega sukna, ali krajši od 6nega in za zapenjanje pretesen, ter se nosi tedaj samo „zarad lepšega". Bolj od sablje, »ledenice" in noža za pasom zbada pa domačim ljudem radoglede oči čudno arbanasko ali albansko krilo, belo kakor sneg, jako drobno nabrano in sezajoče od širokega pasa do polovice stegna, tako da nam zakriva velik del »gunja" in „gač." (Zdaj pa ne nosi oni narod, katerega imam v mislih, več tega nekako nespretnega moškega krila). Debelo so gledali Dunajčani novih gostov, ter ugibali, glave stikaje na tihem, od kod so ti... razbojniki, ka li, in kaj bi radi na Dunaji. Jaz pa uganem mahom na prvi pogled, da so... Črnogorci in to izmed imenitnejših sokolov črnogorskih. Imel sem namreč priliko že poprej (1. 1848) v beli Ljubljani videti popotnega Črnogorca v taki narodni noši, samo da ječni nosil namesto lepih črevljev »opanke" in „čarape“ (kratke nogovice), a da ni imel sablje. v Po tčm sem sodil, da spadajo naši gosti med imenitnejše Črnogorce. — Res se počno zdaj posvetovati na glas v svojem jeziku, kam bi sedli. Izbero si — meni na veliko veselje — ono mizo, za katero sem sedel „sam samcat", in prisedejo: najmlaji in naj-manji, črnih las in zagorele kože, golobrad in brez brk, (ona dva sta bila obrita, ali brkata) . . . meni nasproti, — najstarejši srednje postave in sivkastih lds . . . meni na pravo, - tretji, naj-veči izmed njih, črnolasec, mož srednjih let, lepe rasti in prijaznega obličja . . . meni na levo. Cmrsaje prileti urni kletar v črnem škricu, z belim robcem na roki, ter jim našteva naglo kakor klepetec dolgo vrsto pripravljenih jedi na izbor — to se ve da .... po n e m š k i. Ko preneha, oglasi se najmlaji v materinem jeziku: „Vrazi ga znali, kad sbori čovjek pol&lco (polahko), onda razumjem podobro njemački; ali kad tako brblja, onda ne razmajem niti rieči!“ 1) Turska beseda. Po Srbiji itd. pravijo „pr3luk," v Risnu (Risano, Dalm.) pa ,,premitača = premetača. Pis. Nehote sem se namuzal po teli odkritosrčnih besedah. Opa-zivši to, pogleda ine živo pa mi reče: „E, gospodine, i Vi ste Srbin!" — Jaz: ,Zašto?‘ — On: „Jerbo ste se smješili." — Jaz: ,Niesam baš Srbi n, več Slovenac, a rodili sena hrvat-skoj medji*. — On: ,,Ta sborite sasviem srbski; a gdjo ste naučili?“ — Jaz: ,Nešto iz knjige, a riešto iz razgovora; . . . ali uvidjam, da mi treba još mnogo nauke/ Potem ko so si vsi trije z mojo pomočjo naročili obed, popopraš* me najmlaji, kdo sem in s čim se bavim v Beču. Od-govorivši mu na to, velim brez okolišev: ,A Vi ste valjda braoa Črnogorci!' — (Pritrdijo). Ker sem vedel, da se je bolehni ,,vladika" že vrnil v Črno goro iz Talijanskega, kamor je bil prešel zarad zdravja, — zato vprašam nadalje: ,A da kako je sada vladika? jeli se oporavio u Italiji?' — Najmlaji, (ki pa možuje najbolj izmed vseh), vtečesebrž: „Jest, hvala Bogu, vrlo dobro, i tolika je bla od radosti pucnjava, kad nam se vrati živ i zdrav, da nije bilo takve, od kad je Crne gore". — To potrdita na kratko tudi njegova tovariša. Jaz: ,Oprostite, — a tko če mu biti ndsljcdnik? ‘ — Naj starši mi pokaže nato rnolčč samo z roko ... naj mlaj ega. — -Ves „se presenetim", kakor veli Beli Kranjec, ter začnem, globoko naklonivši se malemu Danilu, izgovarjati se zarad svoje radovednosti, — razodenem mu pa tudi svojo radost, da me je izne-nadi doletela tolika sreča iti čast... Ker mi ni zameril, drznem vprašati ga, kako mu so dopada („miii“) v Beču. On (naglo): ,,Veoma dobro, veoma dobro" (nato vstane), ,,ali vjera i Bog, da mi vaš car danas kaže: slobodno ') ti je ovdje stati i gospodski živ jeti o mom trosku, dok ti volja volio bili se vratiti u svoju s 1 o b o d n u Or 11 u g o r u. Ondje možeš pjevati, ondje možeš igrati (plesati), ondje možeš vikati, koliko ti drago; — i kad sva Črna gora ustane na oružje, te podje protiv lcletog’ krvnika slobode naše, a tebi srce ne čezne za bojem, slobodno ti je ostati kod kuce i spavati." — Ta kratki, ali krepki govor srbski, s katerim je pikal menda tedanjo Bečko (Bachovo) slobodo, govoril je iskri naslednik po koncu stojč, kakor kak očiten govornik, tako živo, tako moški in tako spretno, da so kar strmeli vsi pričujoči Dunajčani, ki niso umeli ni besedice. — Dobro pametim še ta navdušeni govor, a poaebno njegove zadnje besede. O toliki slobodi nisem, res da, slišal nikdar poprej. ') Tak6 (slobodno, a ne svobodno) pravijo i Beli Kranjci z vsemi drugimi južnimi Slovani vred. Zato pišem, drže ae našega živega jezika, raje „sloboda" nego staroslovenski (tudi česk. in polj.) ,,svoboda", ki pa ni, kakor mislijo nekateri, iz „svoj Ihti". Gl. Miki. „lcx pslov. • gr.-lat." str. 827. Na vprašanje, kani li še dolgo baviti sev Beču, odgovoril mi je Danilo: „Ja p ut ujem sada u Petrograd, da se za- popim.“ — Tako je rekel, da si pravoslavni ,,popi“ t. j. navadni duhovni smejo in morajo ženiti se, (ali samo po enkrat, in to pred posvečevanjem); a kdor hoče biti vladika („zavladičiti se“), — oni se no sme oženiti. —Odpravil je bil namreč Danila stric, tedanji vladika črnogorski Peter II. Petrovič Njegoš v Petrograd zato, da bi se izučil ondi pravoslavnega ' bogoslovja ter postal po njegovi smrti Črnogorcem — kakor je bil on — posvetni »gospodar" in viši dušni pastir t. j. „vladika“ (škof). — Menili smo se pot6m še nekoliko o književnih razmerah južnoslovanskih, ki so jih zanimale, pa je bil obed pri kra i. Živahni Danilo plača za se in za svoja spremljavca; — črnogorski sokoli se puslovč. Oni meni: „s Bogoin, gospodine 1“ — a jaz njim: „Srecan put u Petrograd!" Toliko da se zaprt') vrata za njimi, planejo radovedni Dunajčani nadme, in me poprašujejo zapored nemški: „Je li to „fla- dika?“ kaj je pa govoril tako dolgo?" itd. Ko jim dopovem, da ni vladika, nego namenjeni naslednik, ter jim pretolmačim govor njegov, začeli so ga na glas hvaliti, rekši, da je vrsten mladenič. ') Mali, šibki in preživahni Danilo je bil ondaj na videz res mladenič, ki sem mislil, da ni zvršil se let. Nisem se mogel načuditi čitaje nekoliko časa nato, da je ^>1 rojen 25. maja 1826, tedaj ondaj že v 26. letu. Ali nastor mali postavi znal ti se je vesti tako moški, da ga je bilo lepo videti t d nog do glave v prelepi narodni noši, ki se mu je opri jemala ravnega života, kakor da bi mu bila ulita. Vse, vse mu je pristojalo. Kolikor premalo je bilo veličine, toliko več — moštva. ~~ Tako sem se seznanil z onim možem, ki je skoro potem k negoval, a ne vladi k oval hrabrim Črnogorcem. Danilo ni utegnil namreč v Petrogradu dovršiti potrebnih naukov, da bi se bil (kakor je sam rekel) ,,zapopil“, to je „zavla-dičil«; kajti malo tednov potem (31. okt 1851) pobere mu nemila smrt na naglem skrbnega strica, vladiko in gospodarja črnogorskega, ki je v pismeni oporoki in timiraje tudi ,,ustmenol< narodu živo priporočil njega za svojega naslednika. Vrniti se je bilo tedaj Danilu iz Rusije ,J) v G mo goro, predno je dovršil stričev namen. Vračal se je na Beč (čez Dunaj), kamor je dobil žalostni glas, da se lasti „gospostva 1 njegov stric Pero (Pero Tomo), tedanjega starejšnstva („senata“) predsednik, ki ni imel svoje dece, ter bil posinovil sinovca... Danila. ’) ,,Ein fescher junger Manu,“ — „ Junger Mann“ veli Dunajčan mladeniču. Besedo ,,vcrsten,“ -stna, o" šem slišal za pomen jjbrhek'1 brdek med Belimi Kr. Pis. 2) Da se je učil Danilo za stričeve smrti v Rusiji, to potrjuje na str. 28. i S. (}opčevii:, — tedaj ne v Beču, kakor se eita po drugih nemških knjigah. Letopis 1B77. IV. 15 O tej zgodbi je zložil Savo Martino vic, posnemaje srbske narodne pesmi, prvo, dolgo pesem, ki se nahaja v V. knjigi Vukovih „srpsk. narodn. pj " Ondi (na str. 5) oitamo: ,,Svi lažavn vjeru Peru daše, Da Danila ne de gospodara, I ludo se izbezumi Pero; A kad vidje Petrovič Djordjije, U torne je i on pristanuo, Jer vidjaše, lcud se zaoralo. Tad se Danil u Beč namjerio U carevu gradu stoličnome, Pak ga tanka knjiga dopadoše: „Ele se je Pet ar presta vio. Knjigu štije, krupne suze lije." Ali brž nato se je moral stric Pero s prestola umakniti malemu, ali moškemu sinovcu Danilu, ki ga je priznal nato i ves narod za svojega gospodarja bas o pravoslavnem novemletu (po našem računu 13. jan.) 1852. ■) Pero bi bil rad samo knez o val, češ, naj se izuči Danilo bogoslovja, pa naj potem vladik uje. Zato se izgovarja Pero umikaje se mlademu sinovcu v pesmi tako: ,,Ne očah ti mjesto (sic) otuzeti, Ti, kad svršiš škole svekolike, I kad stane glava za vladanje, — Stolica je vazda tvoja bila.'1 Ali preživemu Danilu 3e ni hotelo zavladičiti se. Tega je bila menda kriva največ ... lepa Darinka, velikega trgovca Tržaškega K ve kiča hčerka, s katero se je bil spoznal v Trstu že poprej. Neki prijatelj ga je, kakor sem slišal praviti, pregovarjal nato nenehoma, naj se ne zavladiči, nego naj ostane raje samo (posvetni) knez, ter si., vzame lepo Darinko. — Danilo posluhne ta svet ter se napravi po novem letu 1852 zopet v Petrograd ruskega cesarja Nikolaja prosit pri-volje, da bi sc razdvojilo poprejšnjo dvojno dostojanstvo gospodarja črnogorskega. — Potem ko je v to privolil najprej ves narod na Cetinji 21. marca 1852 a), potrdil je i cdr Nikola Danila za kneza in gospodarja črnogorskega. Julija meseca se vrne Danilo v Črnogo r o, kjer so ga sprejeli z velikim vesoljem in veliko slavo. — Poroka z l„epo Darinko se je pa zbog silnih bojev, ki so se vneli med Črnogorci in Turki še 1. 1852, — zatezala do po-četka 1. 1855. Ko so zaročenko knezovo vprašale prijateljice, ') A. Andric „Gesch. v. Monten." (Wien. 1853) str. 150. a) ,,N. Pitaval“ 1862, zv. 31., str. 15 —16. — Prim. v večernem listu „Wr. 7Ag,‘‘ 30. marca 1862 dopis iz Zadra. „ Grlici41 1. 1835 v popisu, ki se nahaja pretiskan tudi v B e 6 k e m »Magaz. srbsko-dalm." 1. 1860 (od str. 1)3 - 102), kako nosijo vrle kaj bo počenjala v pusti C mi gori med surovimi Črnogorci in Črnogorkami, odgovorila jim je: „Podučevalaj ih bom.“ Temu blagemu načelu je ostala tudi zvesta. Poslavivši se z junaško slavo v krvavih bojih, ki so se z našega cesarja samo besedno pomočjo I. 1853 končali srečno za Orno goro, hotel se je junaški Danilo postaviti kakor Dušan Silni tudi ze zakonodavstvom. Res je ustanovil in razglasil že o •Jurjevem t. j. po starem računu 23. aprila 1855 prvi ,,javni" ali očitni zakonik, ki je bil s cirilico tiskan v Novem sadu pod nazivkom (napisom): „Zakomk Danijla prvog’ k n j az a i (sic) gospo-dara slobodne Orne gore i Brdah“ (sie). Vsled >,iznenadnega poznanstva pri sv. Duhu" zanimalo me je nekako bolj vse Danilovo počenjanje. Dobivši njegov zakonik prvič v roke, čital sem ga tako verno kakor... sv. pismo. Neizrečeno je srcu goddo nekatero ,,pravilo" (§.), a vsakemu se je znalo, da ni presajeno iz tujega na domači vrt; nego daje zakonodavic mislil ...slovanski. — Ali kako ostrmim, ko pre-čitani „osamnaesto" (§. 18), ki veleva v izverni besedi tako: „U vrieme vojne kad bi neprijatolj od kojc mu drago strane »na našu zemlju udario, dužan je odma svaki Ornogorac i Brdja-,,nin, dok čuje, da svoje otečestvo braniti treba, ustati na oružje o1 iei protiv neprijatelja i krvnika našega otečestva i naše slobode; „ako li bi se našao ko ji Crnogorac ili Brdjanin, ili koje pleme »ili selo ili bratstvo, da nepodje protiv našeg’ obšteg’ neprijatelja, »svakojemu takovomu nehatniku za svoje otečestvo i strašivici ima »se oduzuti oružje i da ga više nigda za života svoga nositi neamie »i da poštenja medju ostaliema Crnogorcima i Brdjacima nigda jjimati nemože, a preko svega treba mu pripasati op regij aču ') >,žensku, da se zna, da mušltog’ srca nema." Oudrio in prečudno! — Kako se je, rečem sam sabo, mož premislil, kako je prepregel po onem iznenadneui sestanku. Pa zakaj? — Nehote sem se spomnil latinskega pregovora : „Honores mutant moreš". — Drugače si ondaj nisem znal razložiti tako preprege. — Od onega časa, ko je mladi Danilo „pri sv. Duhu" v Beču tak6 slavo pel slobodi črnogorski, — minilo je že 26 let. Koliko se je premenilo za tega po svetu! Pogostoma sem sc spominjal >,iznenadnega poznanstva", rekši: kaj dela neki zdaj mali Danilo? — Prešinilo mc je neznano veliko veselje, ko zvem, kako je, pomirivši se s Turki, skrbel z vrlo Darinko za potrebne šole — za ndrodno omiko. Ali še enkrat se mu je bilo meriti se starim vragom Turčinom, ki ga pa 11. maja 1858 junaški Danilo ’) ,,Opi'Cgljačau ali „opregača‘‘ je ženski zastor (pretipaš) kakoršne nosijo tako imenovane ,Vlahinje" ali staroverke okoli Metlike — Pis. „do noge" potolče v sloveči bitvi na Grahovcu (,,Grahovac“, ki se včasih po zmoti zamenjava z imenom ,.Grahovo"). S posredovanjem evropskih velevlasti je bila ma!a ali hrabra Crna gora tudi po tej vojski na dobičku ter pridobila — sosebno s pripomočjo francoskega cesarja Nap o 1 e o n a III, kateremu seje bil poklonil Danilo v Parizu 1. 1857 z Darinko vred — lep kos zemlje, — pa še le dve leti po nesrečni smrti svojega junaškega kneza, ki mu je bila Crna gora pretesna ter se je trudil vse svoje žive dni, kako bi jo razprostranil. A ni doživel tega vesolja; prehitela ga je nagla — silovita smrt, in to na tujem svetu. 12. avgusta 1860 je bil prišel knez Danilo iz morske k6peli P r č an j s k e (Perzagno) s kneginjo Darink o in spremstvom svojim v Kotor (Cattaro) naše vojaške godbe poslušat. Ko se je pa zvečer iz K o tor a odpravljal in hotel vpričo velike množice stopiti baš v čoln, obstrelil ga je medn-njo iz ,,osvete" pobegli Črnogorec Toš o (Todor) Kadič skrivaje (od zadaj) z ,,ma!o puško" tako hudo, da je bilo ubogemu knezu umreti že drugi dan (13. avg) „Ajme (j a o h) meni, ubij me neko krivuči!"1) tako je zavpil, ko je začutil smrtno rano, pa omahnil premili D a-rinki v naročje. Lahko si misliš nčžne gospe strah in preveliko žalost. Nesrečni Kadič je bil skoro na mestu ujet, obsojen na smrt in obešen v Ko toru prve dni zadnjega meseca istega leta. Truplo knezovo so odnesli Črnogorci z velikim sprevodom v svojo slobodno Črno goro. Ondi počiva zdaj v ,,manastiru“ (samostanu), kjer se hranijo tudi kosti „svetega" vladike Petra II. Petroviča Njegoša. Ker mu Darinka ni rodila sinka, nego hčerko (1859), priporočil je Črnogorcem pred smrtjo za svojega naslednika sedanjega kneza Nikolaja, ki je sin Danilovemu bratu, slavnemu junaku Mirku Petroviču. Danilo je^mrtev; ali njegova dobra dela še žive. Njegov zakonik velja v Črni gori še do denašnjega dne, in to ne brez dobrih nasledkov. — A zakaj? — Zato ker so Danilovi zakoni osnovani s posebnim ozirom na šege, navado in značaj t. j. na lastnosti ali „svojstva“ 6nega ljudstva, kateremu so bili namenjeni, če se tudi nekatere naredbe čudne in prečudne vidijo tujcu, kateri ne zna teli prestarih, v narodu vkorenjenih šeg, navdd itd. Za razjasnilo samo toliko: Nekdanji ndrodni tajnik črnogorski, D Mila kovic (ki je bil pozneje tudi tajnik vladiki in iz početka i Danilu, katerga je spremljal po onega smrti na Rusko ter spisal 1. 1856 „Crne goro" zgodovino), pripoveduje v svoji Črnogorke svojim možem na vojsko po dva, po tri dni hodd. živež (,,brašnenik“) na svojih plečih, in kako marljivo strežejo ranjence. „Osim toga" — pravi M. dalje — „i prisustvijem svojim ra- *) V ,,N. Pitavalu" na str. 35 po tisk. zmoti.... ,,krivuvi", Črnogorci pravijo „krivuei" i n ,,krijudi“ = skrivajo.) Pis. „toborce hrabre i na boj ij(ih). poostravaju; da! i kad sc koji „usude bježati, tad one manajuei opreglj ačama . .., rugajii im »se, i tiem podrugivanjem više puta kadre su bježcče opet u boj povratiti". — Zato mislim, da ne bode zdaj z mano vred nikdo več knezu Danilu stel v greh, ker se je pozneje, v zrelej i dobi, premislil, in v ,,pravilu'1 18. svojega zakonika neprehvaljeni slobodi črnogorski pristrigel perotnic samo toliko, da ne sme več nijeden sokol črnogorski letati v svoje gnjezdo ter dremati v njem, kedar mu odhajajo drugi bratje na krvav boj za premili dom in „s 1 o-b o d o zlatno". Da se pa Danilov zakonik „nehatnikom“ (malomarnežem) grozi s tako čudno kaznijo, drugot nenavadno, to se je zgodilo menda zato; ker je bistroglavi zakonodavee v£del jako dobro, da ni hrabremu Črnogorcu veče kazni od prepovedi, da ne sme nositi več orožja, ki ga je vajen od mladih nog t. j. že od desetega leta, in da mu ni večega strašila od .. v,,ženske opregljače". O tej priliki naj povem, da morajo v Črni gori i učitelji, •••• tudi v solo hoditi z orožjem za pasom. To so mi 1. 1871 pravili v Zagrebu ob učiteljskem zboru trije učitelji črnogorski, ki so bili prišli tje po volji kneževi v lepi narodni noši, vsak oboro-žan z dvema ,,malima puškama" in nožem. Tako morajo biti v C mi gori nenehoma vsi moški, in to zdaj od 12. leta pripravljeni na bran. Ceh') „popiu nosijo orožje; vendar božjo službo ne-oborožani opravljajo. Nobena stvar ni Črnogorcu tako pri srcu, tako ,,draga“kakor orožje; zatoni Danilov zakonik nilcakemu kradežu^odmeril tolike kazni, kolikoršno orožja tatvini. — Nekateri Črnogorci ncčejo v naš vKotor hoditi samo zato, ker ne smejo v to trdnjavo z orožjem. Ce ni Črnogorec ojborožan, dozdeva mu se, da je ... „baba“. — Razgovarjaje .se ,,pri sv. Duhu" z malim Danilom, primerjal sem ga v mislih tedanjemu vladiki Petru II., ki je prese-zal za glavo največega Črnogorca. Strah me je bilo, da ga ne bodo morda toliki junaki hoteli poštovati in slušati, kedar jim bode gospodoval in ukazoval po Petrovi smrti. — Ali prazen je bil moj strah. S. Gopčevič, vdoveli knjeginji Darinki sestran, piše v svoji knjigi („Montenegro und die Montenegriner“, 1877), kako krepko se je mladi naslednik postavil na noge, vrnivši se iz Rusije. >) Po hudem prepiru s stricem P er o m prisilil je tega st6- ') Ali ne po letu 1. 1852, kakor trdi po zmoti ua str. 28. Gop-cevie, nego po zimi 1. 1851; kajti o novem 1. 1852 so ga bili Črnogorci že priznali za gospodarja. Ko se je bil vrnil Danilo po letu 1. 1852 t. j drugič iz Rusije, (in to z ruskim poslancem, polkovnikom Kovalevskim, ki je prinesel sabo earovo pismo z dovoljeno raz-dvojbo najvišega posvetnega dostojanstva od najvišega duhovakega,) — ondaj ni bilo več nikakega raspora in prepira, nego sama radost po vsi Črni gori. — Pis. piti ž njim med zbrano ljudstvo na odgovor, s kako pravico se je polastil „gospostva“, in zakaj zaničuje pokojnega vladike poslednjo voljo, ki so se jej bili podvrgli vsi. Nezvestim in puntarjem je drznil mali Danilo zapretiti pred vseiu mtrodom zasluženo kazen. — S tolikim moštvom in junaštvom si priljubi mladi mož mahom vse Črnogorce, ki se uklanjajo samo onemu, kdor je mož in j u n a k. — Omenjeni pesnik to zgodbo — to se ve, da — ze vse drugače opeva. Gropčevič nam priča, da smemo malega Danila zastran krepkoče (energije) pri izvrševanji danih zakonov primerjati Ščc-panu (Stepanu) Malemu, ki se ga Črnogorci spominjajo še dan denes z velikim postavanjem, da-si mu pravijo ,,lažni car.“ ') Zato se je pa tudi knezu Danilu posrečilo, da je zatrl v kratkem času s pomočjo svojega zakonika v C mi gori mnogo hudodelstev in drugih napak, ki niso bile hrabrim Črnogorcem na čast. Za veliko zaslugo treba tedaj knezu Danilu šteti to, da je dal svojemu ljudstvu prvi javni zakonik, za največo^ pa to, da je (krvno) os vet o zabranil na toliko, da smejo zdaj Črnogorci, če kateri katerega ubije ali umori, po svoje maščevati se samo nad „krvnikom“ (morilcem), a ne več nad nedolžnim njegovim bratom, rodbenikom ali svojcem, kakor se je godilo poprej. — Koliko „dobra“ je Danilo, ki jmdaj ni slutil, da bode kedaj ion žrtva nesrečni osveti, samo Crni gori storil s tem zakonom, lahko sodimo po krvne osvete strahovitih nasledkih, katere je D. Mi lak o vi č popisal v omenjeni ,,Grlici." (Prim. „Magaz. srb,-dalm. 1860 str. 101). Kes, da Danilo ni bil brez človeških strasti; ali treba pomisliti, da so te strasti dražile in razdražile v njern zarote zoper njegovo vlado in glavo (od 1. 1853-1859), zato ker je bil knez prisiljen po prvi turski vojski pomnožiti davke. A prvo zaroto je bil osnoval ter jej prvoval njegov lastni stric Djordje (Jurij) Petrovič, ki je moral, — potem ko so jo zasledili — z mnogimi drugimi Črnogorci pobegniti ter živeti nato v Zagrebu, a stari Pero Petrovič v Ko toru, kjer je umrl 1. 1854. — Med pobeglimi je bil tudi nesrečni K a d i č. — Na drobno je vse to popisano po drugih knjigah, — na žalost večidel po tujih, Slovanom sovražnih. Napikali so se ubogega Danila tujci zarad njegovih slabih lastnosti; zato sem hotel razodeti Slovencem na kratko tudi nekoliko njegovih slavnih „svojstev“, pa i po- ') Zato ker se je delal eara rusk. Petra III., polastil se po zvijači ,,gospostva" črnogorskega ter vladal krepko kakih 5 let. 'Nekateri so trdili, da je bil Kranjec; ali zdaj je dognano, da je bil Hrvat (Eaj-čcvie) iz Like. Se dan denes živi pod imenom ,,Ščepan Mali" v narodnih pripovestih. Poslavil gaje tudi vladika Peter II se svojim pesu, delom: „Lažni car Šoepan Mali", (v Trstu 1851). Pis. praviti nekatere zm6te glede njegovega življenja. Izpodbujalo me je k temu poslu .. . „iznenadno poznanstvo'* s tem imenitnim možem, ki je prestvaril preprosti in uporni narod svoj v tako kratki dobi, „da nikdar takega1'. Ako ne bi bil Danilo tako prekršil nerodovitne ledine (celine), ne bi mogel tako vspešno orati na »duševnem polju" sedanji knez Nikolaj; ne bi mu bilo moči misliti še na preuarejanje in popravljanje zakonika črnogorskega. — Kdo ve za kako državo ali državico, v kateri se ni že dvanajst let pripetila ni kak a tatvina?! — Do vz d a j nam je znana, kar se tiče tega, (čujte, čujte J). . sama ... C r n a gora, — da 6na C r n a gora se svojimi C r n o g o r c i, ki so jih pitali zlobni tujci zmerom s tatovi in razbojniki. ') Da se jim zdaj kaj takega ne more več očitati po pravici, — to je Danilova zasluga. Zato slava Danilu I. zato, kar je skrbel in se trudil, ves čas prekratkega knezovanja za srečo in omiko junaških Črnogorcev, ki smejo po pravici popevati o sebi: „Malo nas je, al’ smo ljudi" (možje). Pa i Danilo bi bil smel o sebi reči: „Malen jesam, al’ sam čovjek“ (mož). 1) o d a t c k. Potem ko je bil moj spis že poslan v belo Ljubljano, nameril sem se v Beču (29. okt. 1877) na g. dr. Bogišiča, ki seje vračal iz Bolgarskega v Pariz, kjer izdeluje po kneza Nikolaja 1. naročilu i novi zakonik črnogorski. Na moje vprašanje, tedaj ga misli dodelati, odgovoril mi je, da morebiti za leto in dan, rekši, da se ne mudi, ker bi izhajala Orna gora lahko še več let.:. Z Danilov im zakonikom. —Ondaj mi je razodel g. Bogišič svojo misel, da ne bi bila črna gora brez Danila I. nikdar to, kar je, — tako zložna in tako jaka, kakoršna se je pokazala v zadnjih presilnih turskih bojih. Pravil mi je učeni mož tudi o modrim ndčinu, kako je bistra glava Danilova ,,pojedinim“ plemenom črnogorskim ušibila po-prejšno preobilno oblast, ki je bivala na z&tor občni domovini — »slobodni Crni gori“. — Knezu Danilu I. pripada tedaj tudi velik delež sedanje bojne slave črnogorske. *) Da se ni v Crnigori pripetila vsaj že 12 let nikaka tatvina, to svedoči S. Gopeevic v svoji knjigi na str. 134. Tudi pošteni nemški popotnik Gust. Ras e h piše v svoji knjigi (Prag, 1873); „Die Tiirken in Europa“; II. str. 230, da ni slišal v Crni gori nikdar nič o tatiih, razbojnikih itd. Pis. Po prvem ,,iznenadnem" sestanku sem imel še dvakrat priliko videti tega imenitnega moža, in to drugič menda po novem letu 1852. Ondaj se je nabirala med tukajšnjimi Slovani milostinja za vse uboge Slovence (nesrečne po strašnih povodnjah poprej-snega leta). Drznil sem se iti poklonit i „gospodarju“ črnogorskemu Danilu, ki je bil dospel — potujoč drugikrat na Rusko — zopet v Beč ter se navratil v gostilnico „pri raci". — S knežje-moško prijaznostjo me sprejme vpričo svojega mladega (menda samo začasnega) pobočnika, podari nesrečnikom slovenskim na mojo pre-ponižno prošnjo — kakor je rekel — „drage volje" svetal z lata k, ter podpiše na imenik s cirilico samo svoje ime: (Danilo). — Tretjič in zadnjič sem videl kneza Danila med sijajnim spremstvom našega cesarja, kateremu se je bil po srečno končani turski vojski (1. l85o) prišel zahvalit za vspešno pomoč. Ondaj je knez v prekrasnem „jeleku," ki je bil spredaj in zadaj skoro ves ze zlatom pokrit, jezdil bistrega cesarskega konja, kateri je pa moški stopal pod moškim Danilom, — Evgenijem črnogorskim. — Kdo bi si bil ondaj mislil, da zada jeklenemu možu že po sedmih letih sovražna roka tako smrt! Popravek: Na str. 223 v zadnji i predzadnji vrsti naj se bere mesto ,,razumjein“ — prav: „razumiem.“ N obeske komed ij o (Divina commcdia) Dante Alighieri-a prvi oddelek: P a k 1 o, po originalu poslovenil Jovan Koseski. Predgovor. ,,Divina commcdia“ Dante Alighieri-a slovi po svetu tako, da so že davno se glasile iskrene želje tudi po prevodu slovenskem klasične italijanske poezije. Zdaj se nam je ta želja spolnila vsaj deloma. Slavni naš Koseski je dovršil prvi del Dauteovc „Nebeške komedije11, kateremu je ime „Paklo“ (pekel) in mi preprijazuo privolil v to, da smem i/, njega v letošnjem ,,Letopisu" Matičnem priobčiti nekoliko odlomkov, da se tudi Slovenci seznanijo s to knjigo Jn da svet vidi, da. tudi slovenski jezik je kos, svojemu narodu kazati poezije mojstra, ki ga Italijani stavijo v prvo vrsto svojih pesnikov, in ki v obče velja za Prvega kristijanskih pevcov. Vclečastna pesem ,.Divina eommedia“ Da 11 te a (rojenega v Florenci leta 1265., umrlega 1321. leta v Raveni), ki je od leta 1472 doživela blisso 70 izdanj Jn komentarov, obsega tako rekoč vesoljni svet, in je, kakor on, neizmerna. V treh velicili oddelkih, katerih prvi se zove „Paklo“, drugi „Vice,“ tretji „Nobesa“, popisuje pesnik svojega duha prikazni (vizije) tako, da čitatelj kar strmeti mora nad smelo fantazijo pesnikovo. Ime „komcdija“ no sme čitatelja zapeljati v misel, da ima morebiti kako burko pred seboj. Dante je v nekem drugem svojem delu .,Della volgare elo-f|uenza“ razložil, kaj mu je tragedija in komedija: v tragediji so vršijo dogodbe vsikdar tako, da konec njih je žalosten in strašen, v komediji pa je izid iz začetka osorne dogodbe vselej sročen in vesel. S tem je poeziji vpravičen naslov ,,Nebeška komedija11, ki skozi „Paklo“ in „Vice“ polje v ,,Nebesa". Al pesnik mora Uiti v vzvišenem pomenu te besede, kdor si upa na metrični prevod taeoga izvirnika kakor je Danteova ,,Divina eommedia." Naš Koseski se gaje lotil, in izvrstno dovršil prvi del, od katerega imajo čitatelji •'» spevov zdaj za poskušnjo prod seboj, ki smo jih brez predrugačenih slov-niških oblik natisnili prav tako, kakor jih je naš velecenjeni pesnik pisal, z odločno željo, naj njegova sedanja dela gredo na svitlo v tistih oblikah, v katerih so na dan prišla vsa njegova prejšnja: Koseski hoče ostati Koseski, vpo pravilu, da le duh oživlja, oblika pa mori. Čeravno je že vsacemu spevu na čelo napisan kratek obseg, ne bode vendar odveč, da čitateljem, ki Dantea ne poznajo niti v izvirnem jeziku niti v nemškem prevodu, v laglejo razumljenje, nekoliko obširniše razložimo obseg peterih tu navedenih spevov. V 1. spevu začonja pesnik voliko svojo vizijo z alegoričnim vvodom. Po noži je pesnik samce v tamnem gozdu (pregrešnem človeškem življenji), kamor je v spanji (v zatenmeli višji duševni zavesti) zašel zgrešivši pravo pot. Izhajajoče soluce kaže mu sicer goro kreposti, al tri strašanske pošasti: ris, lev in volkulja (tri človeško hudobije: poltenost, jeza in lakomnost) ovirajo mu hojo na to goro. Kar so nenadoma straha potrtomu pesniku na viši ukaz prikaže senca Virgilija (slovečega pesnika .Rimljana, rojenega leta 70. pred Kristom), ki mu obeta po drugi poti peljati ga iz solzne doline ter ga skozi paklo in vice spremiti v nebesa, kjer ga bode izročil višoirm voditoljstvu — voditeljstvu Beatrice (ljubice pesnikove v mladosti njegovi in namestnice nebeške modrosti). V 2. spevu nadaljuje Dante vvod in kliče muzo in lastnega svojega pevskega duha na pomoč. Dvomečega, ali je vreden izvršiti tako veliko podvzetje, ki 6ta ga pred njim izvršila le dva človeka (Enea in sv. Pavel), osrčuje Virgi-lij z razodetjem, da jo on v nebesih izvoljen za ta poklic po troh božjih milostih. Zdajci poln poguma nastopi Dante s svojim voditeljem pot k vratam pakla. V 3. spevu se prav za prav prične hoja po paklu, katerega vhod 'je za* znamovan z glasovitim napisom. Po Virgiliju osrcen stopi pesnik v temni svet, kjer ga sprejme jok in stok pogubljonih. Najpred vidi golo in od mrčesov trpinčene dušo takih ljudi, katerim v življenji ni bilo mar ne za sramoto, ne za čast; brezštevilna množica taeih gre za zastavo, ki se neprenehoma okrog vrti, in s tem zaznamuje majavost brezznačajnih ljudi. Potem prideta do prve reke v paklu (Aheron) in do paklenščeka Charona, ki duše čez to reko prepeljava. Strele tresk vrže pesnika omamljenega na tla, ki pa je v sledečem spevu z Virgiljem vred na uni strani obrežja. Kako je tje prišel, ne pove pesem. V 4. spevu hudo zagrmi; pesnik se probudi in za Virgiljem gre v prvi kolobar pakla, ki mu je Limbuš (rob) imo, in v katerem dušo pobožnih paga-nov brez bolečin, pa tudi brez upanja rešenim biti koprnijo. Virgilij razjasnuje Dante-u dvombe njegove o patrijarhih, katere je Kristus rešil podavši sev paklo. Pesniki Homer, Horacij, Ovidij in Lučan pozdravljajo povračajočega se Virgilija pa vzamejo Dante-a med-se. Naprej grede prideta do grada, v katerem pesnik vidi duše najslavniših junakov, modrijanov in gospa starodavnih časov. [n tako na dalje vsak spev, katerih je 34, odkriva nov prizor. V 34. to je, zadnjem spevu dospeta, Dante in Virgilij v poslednji razdelek kolobara, v katerem izdajalci svojih dobrotnikov v železjo vkovani tičijo. Virgilij kaže plahemu Dante-u groznega Luciferja s tremi različnimi obrazi in 6 perutami; v vsakem žrelu pa grize enega omenjenih izdajalcev, namreč Juda lskarijota in pa Oassija in Bruta, morilca Cezarja. Potem stopata med kodrastim životom Luciferja in ledino in grudami v središče zemlje doli; zdajci se obrne Virigilij in stopa kvišku; tako prideta skozi neko luknjo v skalovju v lijak druge polukrogle pakla. Skozi ta lijak gresta ob studeučeku do druge polukrogle, ki ju pelje iz pakla zopet na svet. Tako je hoja po paklu končana in popisana, kar je pesnik (Dante,) videl na tej poti. Evo zdaj po izvirniku poslovenjene speve Koseskega. Dr. Jan. Bleiweis. Pervi spev. Obseg. Peroolnimu v gojzdu zmoten pevic. Troje divjih zverin. Virgil k potovanju, vabi. N;i sredi bil sim našiga življenja Prostrani v gojzd zašel mračivne hoste, Naravno pot je krila megle tenja. Kak bil je gojzd i tmine v njemu goste Načertati bi bilo pretežavno, Spomin že nanj ovre mi sodbe proste. Gorjup spomin! podoba smerti ravno, Zbog blažja pa ki tam je me dospelo, Hom videnja narisal točje glavno. Ne pomnim več, kak djanje je pričelo, Po dremu elo sim zmešan bil te dobe, Se mračiti mi krogoma je jelo. Ko prišel sim potem na berda robe, Kjer preneha omenjena dobrava, Ki terla mi je z grozo serca globe; Gledaje gor zapazim de mu glava Je svitla vsa blešobe iz planeta, Na vsakim ki je potu vodba prava. Pojenjati takrat mi strah obeta, Ki serce tak mi vil je noč prestane, De bila skor navedba mi je vzeta. Ko kter otet iz viht na zemljo znano Se plašno v tok ozre valov gromeeih, Kjer mnogo groz mu bilo je nagnano; Tak duh je moj, plen čutov se vertečih, Stermel okrog, strani gledaje čudne, Iz kih še ni se vernul kter ž/večih. Po kratkimu počitku, noge trudne Na novo vprera, je hodba bila taka, Globejši zmir stopala de so mudne. Nenadoma mi zver nasprot priskaka, Itisena je, nog jadernih zverina, Ki brezasta ji krogoma je dlaka. Je bila všeč ji moja tak bližina, De skor mi je overla spešno hojo, IJni.štila namenbo želj in čina. Prižgal je dan bil ravno baklo svojo, In s tistim spel je zvezdami na višo, Ki kazale so svetu krasno bojo, Ko stvarnik je snoval te čudne bliše; Sim upal zver ujeti s kožo šarno, Je zdelo se, de bližo mojo iše. Me veselil je svit i vreme parno, Pa zona to je nova koj zakrila, Zagledal sira, de lev me pazi žarno. Do mene mu je želja vidno bila, Mi gladno je pretil z glavo visoko, Tak de o tem je zraeje groza vila. Volkinja mi nasprot zijd široko Požrešnosti i glada je prilika, Ze družili več je ranila globoko. Ta vsili strahot in stiska mi je slika, Mi vgasnula je bila vsaka nada, Dospeti verh, mi upanje se vmika. Ko družba, ki koristi le bi rada, Ak dojde čas, ki zgubo ji nagoni, Obupa clo i v bilkice razpada; Tak mene vil je v pusti britki zoni O bližanju zverine strah, ki nudi, Poišem da zavetja v niže Ioni. In glej, navdol ko noga se mi trudi, Prispe mi sprot nenadoma oseba, Ki glas hripav je puhala iz grudi. O vidu tem primora me potreba, Zakličem de: Usmili se, te prosim, Ak človek si, al tenja le iz neba! On reče mi: obraz človeški nosim, So bili vsi Lombardi mantovani Prededje mi, nasledbe ja ne kosim. Sub Juli o sim rojen bil, pagani Smo bili še, ja v Kimu sim prebival, Augustu srno pravednim bili vdani. Sim bil poet, ideje sim ulival Sloveči v spev od verliga Eneja, Ki blagor je v Italji zadni vžival. Kaj tebe pak po tem nemiru žeja ? Zakaj ne greš na kom veseli mika, Ki vir je sle in prida plodna veja? Virgil si ti? navdušenja oblika! Bogat iztok modrosti na vse kraje! Izkriknem ja clo srama bivši slika. Ti si Virgil, ti pevstva evet i slaje, Okrepi moj mi trud i djanje mamo, Ki vodita skoz vednosti me gaje! Si moj razgled, vse tvoje ljubim žarno, Učil si ti cvetečo me pisavo, Nanesla ki mi čast je milodarno. Poglej to zver, ki brani pot mi pravo, Me reši je, pomagaj mi, te molim, Viharni strah kali mi sodbo zdravo ! Bo treba de ti drugo cesto volim, Mi reče 011 razumši trepetanje, Izvodim de te pušbam prida golim. Zverina ta, ki drami tvoje zvanje, Ne pripusti nikomur proste itbe, Ga zmir podi, pogin je zadno gnanje. Je zgol pohlep, ne kaže nikda sitbe, Po žretju bolj ko pred je žretja glad na, Je želna le nažokanja, nalitbe. Zverin je trna, s kim spojenja je radna, Še več jih bo; naposled liert jo zgrabš!, Bo zmel jo v prah, in to bo muk ji zadna. Za vžitje ta zlata, dežel ne rabši, Modrosti, snag, ljubezni se nasiti, Med Feltrama de rod mu je ne zabši. Ta bodi spas Italji v žal zaviti, Za ktero Nis, Evrialos, Kamila, So dali se, in Turnus, pomoriti. Pognal bo zver, jo groza tak bo vila, Bežala de v peklenske bo globine, Pred našim kjer terpinčenjem je bila. Pa tebi v prid nej stanje to premine, Daj, sledi mi, korakal boš po potih, Ki skriti so za žive praha sine. Donil bo krič obupa na vsili kotih, Boš gledal scer preteklih dob junake, Ki hujši smert žele si v zlih pomoti h. In razun teh bos vidil tudi take, Začasni ki so v žaru zadovoljni, Spasitve se nadjavši iz napake. Oe v kraje pak, veselja ki so polni, Ti dojde mik, popelje tje te duša, Sloboden ki pristop ji je vesolni; Ondasni car ker meni ne pripuša, De stopal bi čez prag njegove hiše, Pravednimu zakonu bivši suša. Je scer povsot, pa stanje so mu više, Tam tron ima, tam grad njegov je glavni, O srečen tist, ki tje si cest poiše. Odgovorim: O, čuj me pesnik slavni! Opiraj me, pri Bogu ne ti znanim, Uidem de zapredi se mešavni; Me vodi tje do kraja kamor kanim, De svetih vrat se Petrovih dotikam, Pa v tminah prej z nesrečnim se soznanim Se vpoti on, za njim se ja pomikam. Drugi spev. Obseg. Poklic vioilrnpcrlcr. Pesnik je v strahu, de bi moč mn ne Virgil ga tolaži. Se nagne dan, rujav kolor ogerne, Kar živo je, od trudniga se dela, Od brig jn sil k počitku tihim verne. Le mene sta pohot in mik sogrela; Lotiti se nezmirnega zadevka, Ki zdaj ga vam bo Muza razodela. Ukrepi me, opiraj modropevka, Opomba ti mi jasno čistil bodi, Mi vpali čut idej žarečih sevka! Pozor, počt! izustim, ki me vodi, Poprej ko pot nastopim strašno tako, Al kadra k tem je moja moč presodi! Si djal de je Enej korakal jako Te v kraje tmin živečiga telesa, De serčno je prespel overo vsako. Pa njemu ak nasprotnik zlega plesa Pomoč je dal, glede na plod plemena Njegoviga in rimskiga drevesa, Po vrednosti mu došla je ta cena; Izvoljen bil začetnik on je Rima, In več ko to, romanskiga kolena. Resnica nej dostojno diko ima, Ta mali kal, nevažna korenina, Naslednikov je Petra bila cima. Ta dični pot, on Venere je sina Razjasnil, bil mu vir začasne slave^ In papeštva poznejši veličina. Posoda šla je tje miru in sprave, De bila je napolnjena kreposti, Ki zadnič bo podlaga hodbe zdrave. Zakaj pa jaz bi tje šel, jaz priprosti? Ne dike verli, ne Pavlus, ne Eneja, Sam sebi k tem ne zdim se kader dosti. Rojim se jaz, ak ravno skusb me žeja, omagal«- De moj prihod ne bil bi čin bedaka, Razumil boš kaj dvombe v čut mi seja. Ko kter ki rad od sklepa v sklepe skaka, Za zmislik nov koj prejšnimu odreče, Ugodi ker mu bolje nova vsaka; Tak meni v tem temotnim kraju steče, Ko tehtal sim po jedrini nameno, Začetni cilj utažiti me neče . . Razumil ak besed 8im tvojih ceno, Mi reče duh voditeljev opazno, Ti pamet je plahota djala v seno, Ki mnogokrat nakloni zmoto razno, Od slavnih djanj de mož se proč oberne, Kot plašna zver, ko vgleda senco lažno. Otmem de te bojazni plahe serne, Razjasnim ti, zakaj de pridem k tebi, In tvojo kdo zapredo mi razgerne. Pri tistih bil sim ki so dvornni v sebi; Ko me na krat zakliče diva krasna, Ja prosim koj, ukazala mi de bi. Očesa sta ko danioa ji jasna, In tak začne oseba mi unstranska, Donela je beseda rajsko glasna: O, duša ti prežlahtna mantovanska, Ki ti do zdaj ime živi cveteče, In vedno vsim prikazen bo božanska ! Prijatel moj, ki ni izvoljen sreče, Je zmotil se na svomu potovanju, In plašniga natrag strahota vleče. Bojim se de ne bil bi v zamotanju Tak hudimu, opor de mu ne hasni, Preti mu tma zaprek po m6mu znanju. Pritečenja do njega ne zakasni, Pomagaj mu z besedo i z rokama, V oserčju zanj bojazen mi pogasni. Blaženka sim, do tebe dojdem sama, De vpalim za otetbo te poeta, Se vernem koj potem do dike hrama. Ko v hišo bom gospoda spet prejeta, Po tvoji bom zaslugi te hvalila. Od mene zdaj beseda je povzeta : Divica sriag, o ti kreposti sila, Preseže ki na svetu vse kar biva, Ter clo nebes je bleske doveršila! Tak tvoja všeč mi je zapoved živa, De zdela bi, speljana že, se kasna, Krepkejšiga mi treba ni upliva. Pa skaži mi beseda tvoja glasna, Tesnoto v to kaj prideš iz prostora, Ker te nazaj že tira želja jasna? Prašanju hot ker k temu te primora, Povem ti koj, odgovori mi ona, Zakaj de me ne plaši tanina nora. O tistih le stvardh te stiskaj zona, Kim dana moč je, k vara ti navleči, Vse drugo prost je volji dar naklona. Bog pa mi dal krepost je to doseči, De vaša me nezgoda ne dotika, Ne žar plaši, ak bil bi mnogo veči. Divica je v nebesih, milb velika, Ki tvojo to zaprcdo obšuluje, In hujšiga iz tiska slabe vmika. Besede te Luciji ona vsnuje: Priporočim ti tvojega ljubimca, Obup je clo, krepost mu omaguje. Lucija, bran tiar manjši svade dimen, Se dvigne koj, ter meni se približa, Ki stala sim tik Rahelniga žimca. Mi reče tak: Blaženka! pravdi viža! Ga ne opreš, ki ljubil te je tako, De vmaknula ti ni ga slastna niža? Ne čuji š de po brainbi kliče jako, Mu sim rt grozi in krog in krog nezgoda, Priskoči mu, nevihto taži vzako ! Ilitrejšiga ni v morju jadrobroda, Ne tiče viš, ko ja sedaj sim bila, Kjr bistvo sim razumila navoda. Iz lepšiga sim doli se spustila, Zaupajoč na tvoj govor pravedni, Ki tebi ter čitavcu čast je mila. Ko stavek je doveršila posledni, Ozerla se solzeča je v nebesa, In zbode me še bolj ozir ta bedni. Udeležila sim tak se tega plesa, Otela te zverine tiste strašne, Ki tvoga v hrib ni pustila telesa. Čemu tedaj so žile tvoje plašne, Te sorte strah zakaj ti v sercu duja, In groze ti razvivajo se rašne? Daj! družba treh veljavnih žen ti snuja V nebesih skit premage, dike, slave, In moj govor k okrevanju te zbuja! Ko cvetlice, al druge žlahtne trave, Ki v hladu so mračivnimu zaperte, Povzdignejo ob soncu zopet,glave; Tak bil sim jaz, kreposti prej poterte So v cvetju spet, oserČje se prebudi, Izrečem to, borivec nove certe: Usmilenka, ki zame se potrudi, In pesnik ti, ki speljal si dotično Tak urnoma, de duh se moj ti čudi! Podbadal si z besedo mi prilično Oserčje tak, in tako me zarotil, De pervo slo priznavam za pravično. Sva zmenjena, boš vodbe ti se lotil, Za tabo jaz, ti glava bivaj, mojster, Sim rekel mu; na to je on se vpotil, Ja spem za njim; pot zmeden je in ojster. Tretji spev. Obseg. Pukla vratni napis. Kraj terpinčenja. Aheron. Koron. Prevornjn. Skoz mene greš v okrožje muk i tuge, Ta pot peljd neskončne v bolečine, Ta cesta gre med žertve grešne kuge. Pravica je voditelja višine K osnovi te ponore napeljala, Izverstne tak de nikda ne premine. Poprej se ni nikaka Stvar poznala, Le večni čas, in večna ja sim sama, Tem up v obup, kih strastbo notri gnala! Besede te mi kazala je jama, Ob verliu vrat so mi nasprot blešele, Izustim plah: pomen je meni tama! Mi reče on, zaklad previdbe cele: Zda treba je, de hipno se nakani, Preteht na stran, je sila sklenbe smele. Sva prišla v kraj, nikomur živih znani, Kjer gledal boš terpinčene duhove, Občutki kim spoznanja niso dani. Budivši, v dlan mi segši, snage nove, Potem spusti prijazniga obraza Me v mračni kraj, grozivno strašne rove. Doni mi v sluh nezmožniga dokaza Koj zdili in stok, mi solza silno teče, Se tresem ves, od studniga ko mraza. Jezikov šum! preklinbe vsak izreče, Izdilii groz, togote kriki čudni, S pestmi pritisk, zarot ki v živo spečo! Tak truš je bil, tak dirindaj ostudni V okrožju tem, ko peska ?net al snega Ker ju okrog vihar vrti nemudni. Prestrašen jaz do duše gnusa tega Poprašam: kaj je, mojster, to začuto V Kter narod zvil obup je tak, i vsega? Odgovori: to bitje žalno, kruto, Je temu v del, ki tara živi nemarno, Brez krivde scer, pa tud zasluge muto. Pridruženi so tistim duham varno, Nasprotniki ki niso bili ravno, Le zvesti ne, za sebe vneti žarno. Boji neb6 se, biti z njim neslavno, In paklo jih med svoje šteti neče, Ker bahati ne moglo z njim bi javno. Poprašam jaz: kaj silno tak jih peče, De glasnorna izjavkajo nadloge? Zaverne on: odgovor koj poteče! Jim upa ni, de vzela smert bi vboge, Njih bitje je pod nizko ceno tako, Zavidajo de vse, i hujši proge. Pohvalo svet jim priterguje vsako, Usmilcnja za njih serce ne čuti. Ne več o tem; gledaje sodi jako! Ozrem se tje, bandero vidim snuti, Ki tak vrti se nagloma okrožno, Kot Veternik na turnu vihri v kruti. In toliko je šlo jih zadej složno, De bi poprej ne bil verjel, de smerti Požeti jih nebroj enak je zmožno. Potem ko sim spoznal nektcre v čerti, Sim vidil vmes i tistiga prikazen, Kim zbog plahot so šapli bili »torti. Razumil sim, derhal de gosti razen Je stranka men zaverženih od Boga, Ki zraven tud nasprotnim zbor je prazen. Ne živi ti, nezgoHa kim je mnoga, So nagi do, terpineeni preveno Od os in muh, merčesa bolj še zloga. Obraz poti na tla kervavo peno, Ki z britkimi tam solzami se meša, Do jo červad gnusobna serka leno. Pretehtati zdaj drugo vid ne peša, Ljudi zazrem na bregu širne vode, Poprašam: kaj, o mojster, tiste preša, De spešijo tak nagloma na prode, Pripravljeni čez reko se peljati? A k sodim prav pohitrene prihode. Opomni on: ti htjem odgovs r dati, Ko dojdeva na puibo Aherona, Mogoče tam ti bo i to spoznati. Sedaj mi vprč besedo straha zona, De vtisnul s čem sim vodnika sodivši, Do reke več iz gerla ui mi dona. Pa toka sred sivor na barki bivši, Kim starosti so kodri se bleseli, „ Gorje, gorje!“ nasprot mi zavapivši. Ni npa, de natrag bi pridši smeli, Vaj popeljana na uno stran zaliva, Kjer škripi zob i zdilii bodo peli. I’a ti, kaj btješ, o duša v truplu živa? Ti loči se od istih ki so rajne! Ker vidi, de nečut ukaz mu biva, Pristavi: pot skoz druge je okrajne, Na tem ne boš dosegoval namena, Različna gre namera ti od zdajne. Na to Virgil: o Karon, serda pena! Vtolaži se, tam sklenjeno je tako, Kjer hot je čin, ti zgini dvombe sena! Voznik na to kosmatih lic napako Ugladi seer, pa žarna dva kolesa, Namest očes, mu sučeta se jako. Prikazni pak, ostudni kip merčesa, Nagota elo, s čeljustmi so škripale, Ko tehtale pomembo so slovesa. So klele vse, Bogd, in kar so znale, Roditelje, zibelko, žlahto celo, Spočetja kraj, ljudi, velike, male. Obernjeno natrag, plakaje, smelo Je vse v okrog, taistimu namenjen, Ki ne boji se Boga, spet veršelo. Hudoba Karon, vatra živa cenjen, Jih goni skup, in z veslam koj ga rukne, Ki zdi se mu v premikanju polen jen. Ko list jesen iz vej za li>tam cukne, Kar ne nelul tak dolgo de posledni Drevesa kitič na Ustnik spodej smukne; Tak cepali Adamovi neredni Sinovi so za enim drugi urno, Prilika cip kim tičar piska vjedni. Preplavajo rujavo reko burno, In preden ti so tam na nogah stali, Jih tukej trna je novih skup sigurno Moj sin, Virgil na to izdihne v žali, Povem li, vsi zaverženi od Boga, Na mestu tem se sluipej bodo zbrali. Nakloni k tem jih lastna želja mnoga, Pravica jih pervotna tako vodi, De v grozi elo jim klije čudna sloga. Po cesti tej pravedni duh ne hodi, Je Karon djal togotuo godernjaje, Pretehtaj sam, zakaj de tako sodi. Rečeno to potres prešine kraje, Kjer stala sva, s krepostjo silno tako, Spomin de še nagib strahoti daje. Dolino solz vihar pretuli jako, Rudeči blisk zavije v žar okrožje, Zavedenje mi vgasne v glavi vsako, Telebim tje ko skop na mračno znožje. Četerti spev. Obseg. Hoja v predpaklo. Perm kolobar. Kraj imenitnih oseh, peveov in modrih. Prcterga mi omot i spanje v glavi Grozinski tresk ; ta strese me enako Spijočim ker ga lcviško kdo postavi. Vse tehtam zdaj, stojč po koncu tako, Na to in to poglede vpiram krogo, Spoznal de bi, kje sim i bistvo vsako. Razrnotrim de sim blizo roba mnogo Doline solz, kjer žara strup in tuga Družijo v javk nezmerne muke strogo* Globoka je, temotna, zmoto žuga! Ko skuša gled presodbo tega mesta, Spoznam dc sim ničesar perhli sluga. Sedaj pogum! leta je v nižo cesta, Začnč Virgil, sam plašen, govoriti, Ja pervi grem, nej sledba bo ti zvesta. Odgovorim, gledč ga v strahu biti, Bom zmagal jaz, kjer sam si ti preplašen, Raz dvomb ki znal do zdaj si me izviti? In meni on: ni hodbo duh prestrašen, Po žalosti za trumo v totim dvori, Iz groze ne, mi je ta stisk narašen. Grudav je kraj, le spešiva, to skori! Se vpoti on in meni vhod ukaže, Tak bila sva na pervim krogu zgori. Tu plakanja ni bilo britko baže, Le zdih na zdih okraj dajal jo čuti, Ki tresli so obzor vesolne vraže. Brez muk jih je obup iztiskal kruti, Ki žgal je tak terpinčence preveno, Prenesti de ga niso mogli muti. Vodivec moj pa to mi da v preceno: Ne pitaš me, kdo duhi tam so tisti V Razjasnuti želim i to ti seno. Ti niso zli, pa vonder niso čisti, Ker ni opral jih kerst izvirne proge, Zapert jim tak ostal je hram koristi. Živeli so pred Kristam leta mnoge, Pravedna ni jim vera bila znana, Tud mene so zadele te nadloge. Za ta pomanjk, za drugo ne, izbrana Nam bila je temotna ta napaka, Bezupno v ki nas muči serčna rana. Ko čujem to, britkost me zgrabi jaka, Ker gledal sim zaslužnih duš potrebe V okrožju tem, pa ne pokoja znaka. Poprašati, o vodja, moram tebe, Mu rečem zdaj, bolj vidil de bom jasno, In z vidam tem pomot ohranil sebe : Je šel že kter, zarana ali kasno, Iz nore te, de bival je zveličan ? On reče mi nekoliko počasno: Sim bil še nov, ne vsili stvari prepričan, Ko prišel bil mogočnik je v te kraje, Z bandero v znak de je s premago pičan. Ta peljal jih je množtvo iz ograje, Odama z Jevo, Abelna, Noeta, Ter Mozesa, s tem druge modre mlaje. Tud Izaka, Abrama mu očeta, Mem Davida prededa Izraela, Dvanajst sinov natančno versta šteta. Scer bila je med njim, se ve, Rahela, Za ktero let je mnogo služil Jaka, In družili tmo je tista noč otela. Na nogah zmir je pih mi delja vsaka, Tak spešiva napi’ej po toti hosti, Po gnječi duš — čem reči — solz in plaka. Še nisva vniz od verha bila dosti, Ko plamen tam zagledam čudni v del ji, Premagal ki polnočni mrak je gosti. Koraki so do tje se mnogi hteli, Pa vonder sim spoznal de iste kraje Pravedniki v posestvu so imeli. Povej mi čast umetnosti bez graje! Kdo tisti so izverstniga plemena, V posnemanje vsim drugim tam sijaje? Mi reče on: ker slavna jim je cena Med vami že, jih Bog čez druge vredi, Tak prednost jim i tukej ni zgubljena. Besedam tem oklic doneči sledi: Častimo ga, slovečiga počta, Ki proč je bil, je zopet naši v sredi! Ko vtažen don premirja čas obeta, Se bližati zagledam Stir prikazni, Jim čerta lic ni sle ne tug napeta. Učitelj moj pomenkvi reče v razni: Poglej ga tam, ki meč po zraku vije, Gre spredej trem, ki njega tik so pazni! Homer je tist, on pevce vse presije, Za njim Horac, satiri kar pogumni, Ovid potem, Lukan četerti clije. Ti vsi, ko ja, smo v pevskih činbah šumni, Priznavši to v okrožju jedno glasno, So skazali se s klicam bistroumni. Ogledoval sim združene počasno, Orjaka tik, sve druge ki preplava, Ter orlu par verši v osračje jasno. Medsebna jim je kratka omenjava, Približajo se koj mi, mo, pozdravši, Kar bilo je voditelju — — zabava. Potem še več mi slave prispoznavši, Odločijo mi šesto mesto v kopi, Družbenikam tak svakim svoje davši. Sedaj naprej pomikajo naj stopi, Rečeva več, kar tu bi prazno bilo, Prileglo pak se tam je mračni lopi. Do grada tak prispem z voditbo milo, Sed mer ni zid mu čversta je terdnjava, Potočje se mu tikama je vilo. (Jez to sva šla zdi mosta se naprava. In prestopivši sedem vrat po redi Naj tratnik lep nakrat zelen obdava. Osebam tam so bivšim važni gledi, Obnašanje sad blage rodovine, Medu dovolj v olikani besedi. Namenjava na desno stran doline, V odperti kraj, razjasnen, druzih viši, Pregledam de selake vse širine. Pred sabo na razcvetenim glediši Sim vidil jih visoke tiste slavne, Kih nikada pozabljenje ne zbriši. Elektro vmes, blešeče druge davne, Tud Hektora sim gledal, ter Eneja, Voditelj bil je Cezar trume glavne. Kamila v ti je, tam Pentesileja Na drugo plat, sim vidil tud Latina Z Lavinijo, ki plodna mu je veja. Je Brutus bil, pristojni strah Tarkvina, Lukrecja, Julja, Mareja, ter Kornelja, Id samšiga sim vidil Šaladina. Zazreti več oči mi dvigne želja, Zagledam koj pervaka vsih, ki znajo Vdeležiti modrosti se veselja. Časti ga vse, mu pervi sedeš dajo; Se Sokrata, Platona blesk prostira Med umnimi, ki znanstva cvet ga zvajo. Demokrita, kim svet je le primira, Ter Talesa sim zrel in Heraklita, Diogena ki samši v sodu hira. Potem Orfej stropovja krog presvita, Aristotel, Empedokles, Evklides, Scer Seneka in Tulij sta očita. Jih prišlo je še druzih več na videz, Hipokrates, Galen in Avicena, Averočs, ki ve stvari izidez. Izreči elo vam sledniga imena Mogoče ni, preveč bi bilo dela, Razumi vsak, popis je bistva sena. Sesterih zbor se zmanjša v naj dva smela; Na drugo pot voditelj zdaj zavije, Iz tišine v šumavo tega sela, V okrožje v kim svitlobe blage ni je. Stil' in trideseti spev. Obseg. Giudcka, sadni krog, sreda vesolnosti, Liicifcrootron, Juda, Brat, Kasij. Vexilla regis prodeunt interni Nasproti nam; de vidil boš Orjaka, Mi reče varh, na levo se oberni! Ker megle šlar se zgosti do oblaka, Al kadar tma večerna nas obsega, Mlin veternik se zdi deljave spaka. Tem sličen stav mi videnja preprega; Vetrovja zbog sim bil za vodjem tično, Branilo scer ni nič nadležja zlega. Sim bil — plašan izrečem to priliČno — Do tje prispel, kjer sonce v ledu skrite, So vidlo se ko v steklu proge mične Leže so tu; stoje so tam očite, Na nogah te, s petam na kvišlco une, Cio v kolobar nektere s truplam zvite. Ker toliko naprej sva hodne bune, De vodniku se je pristojno zdelo, Mi skazati posestnika te krune, Omeni on: postoj, i dvigni čelo! Orjak le-un je Dite! lep nekada, Dnes vanj pogled zahteva serce smelo. Premenul kak sim groze v led se tada, Ne upati, prepeval vam de to bi, Jezika ni, ki strah enak ovada. Ja nisim bil, ne vbit, ne živ, ti v dobi, Ak um imaš pretehtaj moje čute, Ko spasa vse obup mi nade zdrobi. Glavar ohol te vlade žalno krute Iz leda pers moli le polovino, In roke te so prej za obra snutc, Kot obrove, mu seči v ram višino. Zdaj sodite, kak stas de mora biti, Primeren de za tako je zverino. Prej slično lep, ko zda je grozoviti, Ker stvarniku nasprot je dvignul glavo, Iz njega zlo, ni čuda, mora kliti. Cio groze plen sim gledal to postavo, Obraze tri različne je imela, Polt predniga mi kaže boj rujavo. Inaka dva sta tik naviš kipela, O plečnicah nasprotna scer si bila, Pa zrašena se z unim zgorej zdela. Rumenkasta je barva tem i čila, Leuniga jo misliti si morte, Enako tem, ki unstran biva Nila. Peruti dve ste vsakim pram al porte, Širejši od jadrila morske barke, Primerne kot so tičku take sorte. Namest peres imelo so kožarke, Kot matopir; te suče silno tako, De vihram trem so dajale povdarke, Premenši v led Kocita gnusno mlako. Teko solze iz šest očes ko veka, In peni jok mu v brade tri se jako. Vsakterih je v čeljustih duša neka, Ki mane jo ko terlica predivo, Ob enim de odmeva trojna jeka. mr**' Je predniga tcrpinčcnje scer živo, Pa mickino v primeri unim dvema, Kih ledja so razkrite v kostje sivo. Le-ta ki spred obupno muk pojema, Omeni varh, je Iskarjot izdajnik, Moli v gertan, z nogama von z obema. Le-unih dveh je Brutus levi krajnik, Iz černiga mu gobca visi vprežno, Se kerči tug namere zviti tajnik. Je Kasij druj; tem služi hrana tečno. Nastopa noč, bo treba dalej iti, Pretehtala dovolj sva muko večno. Mi reče zdaj, mu z desno vrat oviti, Presodi še okolnosti te 1 jute, Ker zdejo se ugodne cilju biti, Se spne z menoj žerjavu na perute. Od kodra sva do kodra gomazila, Med gošo dlak i srežjem polti krute. Ko sva do tam pol izala se bila, Kjer stegno se premika v kuknim sklepi, Naravna moč je vodja tak zavila, Kjer glava prej de nog se mu razcepi, Plezavcu bil podoben je do pike, Za nov se pot, sim djal, po paklu krepi. Sc derži jak; iz groze te velike. Po stopnicah težavnih le se pride, So peha varh, ko k ter iz muk dotike. Votlini ker z menoj potem izide, Me posadi na rob skalade sive, Ter bliže j se s telesam mojem snide. Ja dvignem gled, nadjavši se de krive Ne bom zazrel okrenbe velikana, Pa zgor pete, in zdol so bučne grive. Al stresla ni prikaz me ta neznana, Nej praša tist, ki ne razumi jasno, Cez kteri člen sva zemlje bila gnana. Na noge zdaj, veli mi vodja glasno, Je dolga pot, negladka h od bi cesta, Ur dve in pol že sije sonce krasno! Ni hišni pod, ne tlak uglajen mesta, Kjer bila sva, le groblje so sirove, Spotik, overk, svitloba clo nezvesta. Poprej ko se iz jame ločim ove, Razjasni, varh, ga prosim stavši ravno, Te vganjke mi, razumu negotove! Kje led je zda? zašto je un zabavno Obernjen tak? in kak ti v kratki dobi Premenulo je sonce stanje glavno? Mi reče varh: ti sodiš de si v globi Poprejšni se, plezaje unstran sredja, Strahote tik, ki zemlje jedro drobi. Si bil dokler prehajal sim ji ledja, V obratu mora bi prekoračil piko, Ki vleče vso na sebe težo vedja. Prispela sva na drugo plat veliko, Le-uni sprot, ki zdaj otesa čeka, Nedolžnosti kjer križali so sliko, Ki svetu snag je bila plodna reka. Sedaj stojiš na grudi zemlje male, Ki ravno ji nasprotna je Giudeka. Ker tu dani, so nočne ondi hale, Ta pa ki bil mi stopnica je z dlako, Je v stanu ki mu zgodbe so ga dale. Na toti kraj iz viš je trešnul jako, In zemlja, pred i ondi suha bivši, Pokrila se je v grozi z morsko mlako; Na strani tej se kviškoma razvivši, Je za seboj votlino to pustila, Oprostena gnusob se veselivši. Je neki kraj, globe j ši sila sila, Od Satana kar nora je široka, Premerjena po vidu ni še bila; Naznanja ist po glasu se potoka, Ki v nižo raz kamnite jame lije, In brizgoma peneče solze joka. Na toti pot moj varh z menoj zavije, De prišla bi iz puste tmine lasno, Počitka brez on stalno dalej rije. On spredej spe, tik njega jaz ne kasno, Dosegel de bi prej žel jene mezde; Skoz neki vdor primahava na jasno, Kjer z radostjo zagledam svitle zvezde. Valvazor z ozirom na Slovanstvo. Študija; spisal P. pl. B a d i e s. Slavni kranjski domorodec baron Janez B a j k a r t Valvazor, kateri je vso svojo imovino žrtvoval preiskavanju in proslavljanju svoje'ljubljene domovine ter zapustil potomcem svojim delo, ki je pridobilo njegovemu imenu nesmrtnost, svojo „Ehre d e s H e r.z o g t h u m s C r a i n," *) baron Janez Bajkart Valvazor, sicer italijanske krvi, a rojen na slovenski zemlji, ni, kakor svedočijo njegova dela, pozabil niti jeden hip, kaj je dolžan svoji rojstni deželi in svojemu rodu, v katerega sredi je zagledal luč sveta, in ta svoj narodni dolg je neprestano plačeval zvesto in pošteno sč svojim domoljubnim delovanjem, Baron Valvazor, rojen v Ljubljani dn6 28. majnika 1641, kateri zatorej svoje izobraženosti ni prejemal v dnčh ndrodne po-vzdige, temuč mu je imel odločiti smoter in mdr vladajoči latiniz e m, baron Valvazor se je navzlic temu po nagibu posebnostnega svojega bitja in svoje odlične pravicoljubnosti emancipiral pravil šole svojega časa, katera, če ravno niso zatirala narodnosti, jej pa vendar tudi niso služila v pospeh, in deloval je ne le v lokalno domorodnem, temuč tudi v mlrodno-slo venskem smislu kakor ni kak učenjak njegove vrste pred njim in - malokateri za njim! Njegova, akoravno v nemškem jeziku pisana ,,E h r e de s Herzogthuras K r a i n“ ima zatorej v štirih svojih lolijantih bogat izvor kakor v obziru na domače zgodovinoznanstvo, tako tudi v obziru na n&rodni živelj, bogat izvor za izpoznavanje starosti in bitstva slovenskega naroda, a ne manj tudi bogat izvor za izpoznavanje historičnih dotik našega naroda z drugimi slovanskimi rodovi, osobito z Rusi in Jugoslovani sploh, dakle za izpoznavanje slovanske uzajemnosli, katere pojem je jasen bil našega barona Valvazorja ostrovidnemu duhu. Valvazor — z iskreno hvaležnostjo mora to dandanes rodoljub pripoznati - kakor trudoljubiva bučela je on svojo neumorno pridnostjo nabiral, kar je mogel svoje dni preiskati in poizvedeti o rodu in zgodovini, o jeziku in veri, o šegah in običajih slovenskega naroda, dalje ni opustil, pri sestavljanji t o p ograf i je kranjske d e ž e 1 e dostavljati nemškim poznamenovanjem krajev, gora, rek, živali, rastlin in kamenja slovenskih imen, naposled je svojim nepristranskim *) To delo ravno zdaj zopet izhaja v 2. nepromenjenem natisu. (Založnik mu je J. Krajec v Ljubljani 1877.) Pis. navajanjem vseh za rod in dom zaslužnih m6ž minolih stoletij nam epigonom vstvaril tudi panteon imenitnih Slove-nov (pred njim in za njega dni), objektiven, da si nikdo ne more bolj objektivnega želeti. A da je ta mož tujega rodu našemu slovenskemu narodu tako izvanredno pravičen bil, na to sta dopolnovaje in pogojno uplivala osobito dva faktorja: prvič, kakor so je že omenjalo, njegova pravieoljubnost, in drugič njegovo neprestano občilo z ljudmi raznih stanov, osobito s kmetom, do katerega tedaj „tako zel6 zaničevanega stanu," („gar so verachtetem Stande“), je Valvazorja vedno posebno vlekla njegova ljudoljubnost in kojega je brez konca pridno študiral. Ljubezni in sočutju Valvazorjevemu za slovenski narod se je temelj položil v očetovi hiši, lcajti že njegov oča Ja mej Valvazorje bil tako narodno-slovenskega mišljenja, da je (1. 1650) pri pozvanji grajskega duhovna na rojstni grad Medijo stavil pogoj : da i m & brati duhove ti evangelije v slovenskem jezik u. *) Potovanje po tujem — katero je nastopil Valvazor, dovršivši filozofično fakulteto pri ljubljanskih jezuitih in vstrezajoč okusu svojega časa, — in sicer potovanje po Nemčiji, P' ranči ji, Italiji, dk, celo do Afrike, ni ostalo njemu brez najstalnejše koristi za ožjo njegovo domovino. Pri izobraževalnem tem popotovanji se je naučil treh stvari. Pred vsem kozmopolitičnih svetnih nazorov, kateri se javljajo pri njem osobito na narodno-gospodarstvenem polji. On piše n. pr. sam v II. bukvah st. 147: ,,Zur Unterhaltung menschlicner Gesell-und Gewerkschaften bat der Schopfer den Erdboden nicht iiberall in derselben Fruchtbarkeit oder in den Friichten selbsten gleich gehalten damit niimlich die Naturgaben untersehiedlieher Gegen-den uns zur Erhandlung dessen, vvas uns mangelt und d ur c h die II and lun g zur Leutseligkeit verbinden miigen. Denn indem ein Ort dem andern von seinem Ueberflusse etwas iiber-liisst und dieser jenem hingegen wiederurn von dem seinigen, \verden sie beide des gottliehen Segens theilhaft und geniessen derer Friichte des Landes, die bei ihnen nicht wachsen sowol als die ihr eigener Hoden hervorbringt.“ Drugi dobiček, katerega je Valvazor imel od popotovanja, je bilo prepričanje, daje treba tujim krajem r a v n o t a k i ra načinom podati znanost o svoji domovini kranjski, kakor jo je prejel on iz inih dežel in kakor je on izpoznal te tuje dežele. Zato je, vrnivši se v domovino svojo, brzo se poprijel dela, našo lepo kranjsko deželo preiskavati in popisavati no samo tujcem, t e m u č tudi domačinom, „d i e i h r e s e i- *) Ehre des Ilerzogthums Krain, knjiga XI. str. 165. genen N e s t e s k e i n e Wisaenschaft trugen in, „dere n Vi el e einem Durchreisenden wenig von diesem ihrem Lande zu sagen wissen.“*) Tretje naposled, kar je na mnogih in vsestranskih popotovanjih svojih na tujem popolno izpoznal in ceniti se naučil, je bila avtopsija, (samovidnost,) katera mu je potem ravno pri preiskavah in popisovanji svoje domovine izvrstno služila. Ni treba zagotovil Valvazorja samega, da je „das ganze Land (Kranjsko) etliche Male kreutzweis durchgereist und sich so die Grele-genheit (lčgo) das lieben Vaterlands zietnlich bekannt gemacht/' vsak list njegove kronike nam to očividno dokazuje. Da je raz-ven tega pisal nebrojno pisem, trudeč se, prejemati od tu in tam naznanil, da je temu in onemu pošiljal nalašč zato posebne pote i-t. d., i. t. d., o tem natančneje pisati ne spada semkaj, kakor tudi ne opominjamo na okolnosf, da, kar se zdi nevrjetno, a je vendar istina, da Valvazor namreč pri svojem plemenitem visokodušnem delovanji za slavo Kranjske iz malenkostnih ozirov od mnogih krajev ni dobival take podpore, kakoršne je želel in mu je bila potrebna. Izmed vseh gradov in gradičev, katere je popisal, mu jih je le sedem, reci: sedem podalo doneske, o vseh drugih mu je bilo nabirati materijalije samemu. Mestjanski odbori mest in trgov so mu stavili jednake ovire, le K a m n i k in Rudolfovo poleg Ljubljane so bili izjeme ter so mu odprli svoje arhive. Največjo uljudnost mu je skazovala deželna pisarna („1 a n d s c h a f t- 1 i c h e C a n z e 1 e y“) in d u h o ve n s t v o , katero ga je krepko podpiralo pri njegovih pripravah. Škof mu je dovolil prosto porabo škofijskih arhivalij in ž upniki so mu pošil jali osobito statistične date, o katerih se govori pozneje. Njegov eminentno katoliški duh, po katerem se je odlikoval in katerega je izpoznaval pred vsem svetom, in ravno tako tudi njegovo hrepenenje, proslaviti domovino in mlrod, to mu je naklonilo visolcočestitega domačega duhovenstva prijateljstvo. Njegov katoliški duh, kakor vidimo pozneje pri razpravi o njegovi ,,Ehre des Herzogthums Krain", je bil njemu confessio fidei za to glavno delo njegovo. Sicer pak je bil neutrudljivo za slavo svoje domovine delajoči mož napoten na s a m e g a sebe, ni zatorej čudo, da se v njegovem velikanskem delu, katero je bil naložil svojim plečam, marsikaj ni tak6 posrečilo, kakor bi se bilo moglo zgoditi, da je bilo delo primerno razdeljeno. Pri sestavljanji njegovih dčl mu v strokovnjaškem smislu razven nemškega predelovalca „Ehre des Herzogthums Krain“, Erazma Franciscija, ni zvesto pomagal nikak drug sodelovec, nego njegov plemeniti prijatelj hrvatski pesnik Pavao V i tezo vi 6 zlati vitez (ecpies auratus) de Segnia, kateri mu je za kroniko bil trudoljubiv pomagalec pri poglavjih *) Ehre des Herzogthums Krain, knjige XI, uvod. o v i n d i s k ih, h r v a t s k i h in morskih mejah, kateri je dal doneske -/.a ,,Todtentanz“ („mrtvaški ples ‘), kateri je Valvazorja izpodbujal za izdajo zemljevida Hrvatske in ki je narisal sam mnogo podob za ,,Ehro des llerzogthums Krain." Dvč loti (l. 1676 in 1677) je bival brez prostanka pri našem baronu ria tuskulu Bogeniperku. *) Opiraje se na Valvazorjeva naznanila, se bodemo pozneje v razpravi seznanili s tem na vse strani izvrstnim možem. Poskusili smo do sedaj v glavnih obrisih označiti pomembo in trud Valvasorjev za slovdnski svet, a sedaj hočemo podrobno pregledati posamezna dela našega nesmrtnega domo ljuba v njih dotiki sč slovanstvom. Vrsto njegovih, proslavljenju drage domovine in v njej bivajočega ndroda posvečenih vednostnih del je odprla: Topograpliia Ducatus (arnioliae modcruae. Takoj v tem prvem svojem delo, katero je izšlo 1. 1679, zatorej ravno 10 let prej nego ,,Ehre des llerzogthums Krain,“ in ki se je tiskalo v Ljubljani pri J. B. Mayerju, je imel Valvazor ozir na n dr od no ra v no p ravnost, ker jo atlasu •■brisov — ,,der Oonterfeen aller Stildt, Miirkt, Oloster und Schlosser" — katero obsezajo te bukve, dmidl obseg narisanih predmetov v slovenskem jeziku. A ker je ta ,,Topographia", ki jo je pisatelj pozneje pomnožil in je) pridel razlaganja, kak r potreben del za celoto se sprejela v ,,Ehre des llerzogthums Krain", ker še dandanes kakor tako zvani ,.zapisnik gradov ‘ („Schloss«rbuch“) v lepem glavnem delu blazega barona najbolj zanima, in ker so v tem zapisniku gradov slovenska poznainenovanja postavljena poleg nemških, da še več, ker se V ni vaz or skoraj pri vseh ozira na e ti mologijo, bodemo počakali b pogovorom o tem imenoslovji do konca. Najprej za imenovanim delom jo prišel na svitlo „Todten t a n z," Theatruin mortis humauac, tiskan v Ljubljani 1682. Popolni naslov se glasi: ,,'I'heatrum mortis humanae tripar- titum 1. Fars: Saltu m mortis, 11. Pars: Varia genera mortis, 111. Fars: Poeuas damnatorum contiuens Figuris aeneis illustratum. Das ist: Schaubiihne des menschlichen Todts in droy Theil L Theil: Der Tod en-Tantz. 2. Theil: IJnterschiedliche Todtsgattun-gen. 3. Theil: Der Verdambten Ili)llenpeyn vorstellend. Mit schii-nen Kupferstichen gezihert, vnd an den Tag gegeben durch Joan-nem Weicbardum Valvasor etc. etc. Cum facultate Superiorum et *') Ehre des Iloraogtluuns Krain knjiga XII. str. 90. speciali Privilegio 8>ac. Caes. Majest. Gedruckt zu Laibach und zu finden bei .Johann Baptislo Mavi- in Salzburg Anno 1682. 4" (IV und 256 Seiten.“) Naslovu nasproti je bakrorez, predstavljajoč slovesni obhod smrti, spodaj je berilo: W(eikhard) W(alvasor) inven. W(erex) excudebat. Job. Koch del. And. Trost sctilp. Wagenpurgi in Carniolia. Prvi list ima „viso" lektorja Antona Lazari ddo. Labaci 6. April 1682, in generalvikarja Frančiška Jožefa Garzaroll d Gazarollshofen ddo. Labaci 7. April 1682. Potem je tiskano posvečenje Albertu, opatu v St. Pavlu na Koroškem. Na koncu uvoda se nahaja latinska pesem in nekaka igra z verzi Pavla Vi tezo vi ca. Potler se prične dijalogi. Začenjajo se z dvogovorom človeka in smrti, za katerim pride pogovor prvih starišev ž njo, za tem pak nastopajo po vrsti — vsi govoreči 'se smrtjo latinsko in nemško — papež, kardinal, škof, opat, korar, župnik, pridigar, menih, opatica, nuna, cesar, kralj, knez, grof, vitez, plemenitaš, vojak, tolovaj, sodnik, mestni svetnik, pravdnik, zdravnik, zvezdoglednik, bogatin, ubožec, trgovec, kramar, brodnik, voznik, kmet, pijanec, igralec, blazuik, slepec, prosjak, starec, cesarica, kraljica, kneginja, grofica, plemenitašinja, stara ženica, dojnica, dečak, fantič, krepost, zmagovalci, KristUB in smrt. Drugi in tretji del obsezata različne vrste smrti in muke pogubljencev. Predaleč bi nas zavedlo, in tudi ne spada v meje tega dela, da bi navajali tu predstavljane specialitete po imenu, opomniti hočemo le, da je narisanih in popisanih 35 različnih vrst smrti in peklenskih muk 31 vrst. — Pomembni v n&rodnem smislu so v tem delu Valvazorjevem doneski, katere mu je za drugi del („različne vrste smrti") podili njegov prijatelj Vitezovič, in sploh tekstu pridejane podobe. Te podobe, ker so bile narejene v deželi, imajo najvišjo ceno v ndrodnem in kulturnozgodovinskem obziru, in sicer zaradi tega, ker se na njih vidijo nošnje različnih stanov, ki so bile takrat obične, dodana jim znamenja in orodja i. t. d., katera so se tedaj potrebovala. Tako n. pr. da navedemo le par izgledo v, ima Eva preslico, čisto po jugoslovanskem načinu narejeno, in kramar visok, daleč čez glavo sczajoč koš, kakoršne so še ne davno na Krasu imeli in ki se pri Valvazorju v ,,Ehre des Ilerzogthums Krain" nahajajo narisani na drugem kraji, pri dotienem zemljevidu, ki ga imd popis dežele; kmet pak je vpodobljcn, kako mu vleko štirje konji s ,,komatom" plug i. t. d., i t. d. Doneski, katere je, Vitezovič dal našemu baronu za karakteristiko različnih vrst smrti, so bili predmeti iz Hrvatskega in Dalmacije. Na jedni podobi se vidi Jakob Vojnič Hrvat, ki je bil vse svoje življenje pogumen vojak, a poleg toga tudi morilec. Peče se nataknen na raženj počasi pri ognji (str. 146.) Tč eksekucijo glodata vesela dva hrvatska magnata v polni opravi, saj je Vojnič „požgal iz sovraštva do nekega grofa dvanajst gradov." ,,V Okiču" („Okhurchenu) — pripoveduje drugi slučaj — je nek gospodar svojo deklo imel na sumu, da mu je nekaj odnesla; prijel jo je ,,— vnd bunde sie Im Winter an ein Pfahle, Nackend vnd bloss, vnd sie begoss Mit Wasser souiel mahle, Biss sie zu Eyss, auff solche Weiss Ertodtet ganz gefrohren, Da gwiss nicbt hat, sein Priidikat Der kalte Todt verlohren.“ Čudno pa je, da na dotični podobi ni narisan mož, ki bi deklo iz škafa polival z vodo, temuč ženska, katera je pravi uzor Ksantipe, (str. 169.) ,,S e g n ie n s i s“ igra, kakor že kaže irnč, v Dalmaciji in živimi barvami popisuje smrt nekega dečka, ki je bil šel le 400 korakov od Senjskega mesta in ga je tam kača pičila na smrt. Pesem „Auff dem Pfal“ (,,na lcolu“) ima svoj predmet iz dobe turških vojsk po Ogerskem in Hrvate kem, kjer seje tak6 ravnalo z izdajicami. Mi navedemo to pesem v latinskem in nemškem originalu, da se tak6 bolje označi delo samo. Pesem (str. 190) se glasi: In Palo. Innumeras quamvis intusque forisque dolores, Maturae vitio, vitaque morsque ferat: Usque tamen plures feritas humana dolorutn, Quotidie species reperit, atque modos: Quin etiam miseros pallo transfigit acuto, Perfidiae si quos eompei’it esse reos, lili humero, huic collo, liuic per syncipat exit acumen: Nonnullis palus transit utrumque latus. In Ung. et Croat. Auff (lem Pfal. Die gross Zalil, der 'Sclimertz vnd Qual, So Todt und Leben hiluffen, Von auss, vnd inn, kan Menschen Sinn Zwar niemals gniig begreiffen, Mehr immer doeh der Menschen noch, Ihr Graumsambkeit nachgriindet Mit grossem Fleiss vnd neue Weisa, Der Peyn vnd Todt erfindet: Zu dieser Zeit, man g ar die L e ut h Von d e n e n m a n kan w i s s e n Dass sie dem P e i n d Verrather seynd An g’spitzte Pfal tli ut spisa en: Da geht der Pfal, dem manicbsmal Beim Kopft' auss, dem beym Gniicke ; Dem durch die Seit, der stirbt bey Zeit Kans halten fiir sein Gliieke. ICo je bil Valvazor po izdan ji svoje topografije Kranjske se poprijel sestavljanja topografije sosedne nam dežele Koroške in jo je takti rekoč izdal kakor priročno potniško knjigo za tujce 1681 1. (v Ljubljani pri J. B. Mayerji,) je sedem let pozneje (1688 1.) zatorej jedno leto pred izdajo svoje „Ehre des Herzogthums Krain" objavil obširno .Topographia Archidncatus Carintliiae, kateremu delu je že bil založnik AVolfgang Moriz En d ter s v Nurnbergu. Delo je posvečeno stanovom Koroškim in v posvečenji pisatelj izrečno povdarja, kako je hotel s tem svojim delom oso-bito tujcem odvzeti misel, da leži ta dežela v kotu skrita v senci. Za naš namen, da namreč dokažemo, kako Valvazor povsod, kjer gre za narodno stvar, jemlje ndnjo ozir prosto, odkritosrčno in popolnem objektivno, za ta namen ima navedena publikacija mnogostransko in veliko pomembo. Takoj v uvodu (str. 1.) se bere: ,,Sonst findet man in den uralten Freiheiten oder Privilegien, dass ein Herzog in Karnthen i n Wi n d i seli e r (S 1 o v e n i s c h e r) Spracn in vesti rt nnd eingefuhrt w o rde n. Wie dann auch Aeneas Silvius in seinem Europa an dem Ort, wo er von Kiirnthen schreibt, fiir glaub\viirdig anzeigt, dass ein F ii r s t i n K a r n-then die Freiheit hiltte, wann Er bey einem Romi-schen Kayser und dem ganzen h e i 1. Reich angeklagt Wiirde, dass er sich von demselben anderst ni elit als in Windischer Sprach zu verantworten schuldig wilre.“ Ta „vindiški jezik*' („Windische Sprach“) je pa — kakor se vidi dalje na str. 4. — „(heute) allein unter dem gemei-nen Volk und zwar n u r a n denen Crainerischen und S t e y e r i s c h e n C o n f i n e n wie aucli bey und um Klageufurth iiblicll. Und nilchst Clagcnfurth bei Maria Saal (Gospa sveta) auf durclvvvegs ,,windischem“ Boden steht der Herzogsstuhl ((,Konigsstubl“J von dem pag. 130 die Rede ist.“ Ker se narodno vrne šče vanj e novega deželnega gospodarja kakor vojvoda Koroške zaradi daljne skupnostne zaveze obeh sosednih dežel najprej za n&rodnih in potler zopet tujih knezov tiče tudi Kranjske, je Valvazor o njem v VII. knjige svoje „Ehre des Herzogthums Crain<; sestavil obširen popis ter mu odločil celo IV. poglavje. Zat6 bodemo tudi mi govorili o tej 1,1'tol'is 1877. IV. 17 n&rodni ceremoniji, kedar pridemo v svojem pregledu glavnega dela Valvazorjevega na dotično mesto. Leta 1G72 (dne 10. julija) se je poročil baron Janez Baj-kart Valvazor z Ano Rozino pl. Grafenwegovo in dva meseca pozneje, dn6 27. septembra, je kupil grad Bogenšperk pri Litiji (kateremu je zdaj gospodar rodbina Windiscligrilzova) od barona Franceta Alberta Kaj zel a (Khaysell.) Ta romantično na hribu stoječi grad je umeteljnost ljubijoči baron prestvaril v prav muzen liram. Dragocene knjige v vseli jezicih — dandenes poglaviten del nadbiskupske biblijoteko v Zagrebu, *) —najkrasnejše podobe, (oljnateslikarije, bakrorezi, radirane slike in lastnoročne risarije) iz domovine in tujega, na tisoče sta rili dragocenih novcev, matematično-fizikaličen kabinet in v posebni sobi redke imenitne stvari iz prirode in druge znamenitosti iz vseh dežel; vse to je bilo nakupičeno in razstavljeno v prostorih Bogenšperka ter lepo urejeno in hranjeno. Mnogokateri učenjak iz daljne tuje dežele, osobito iz Angležkega (— kjer je učena „kraljeva družba*' barona Valvazorja še pred n o je izdal svojo ,,Ehre des Herzogthums Krain“ imenovala svojim udom) — sli-šavši o slavnih teh vednostnih zbirkah, je prišel navlašč jih ogle-davat in razboriti nabiralec in urejevalec, duhoviti graščak mu je bil najljubcznivši ,,cicerone.“ V gradu Bogenšperku je napravil Valvazor tudi sicer najbolj za domačo potrebo bakrorczarno. On piše o tem (,,Ehre des Herzogthurns Krain," knjiga XI. str. G20): ,,Ich bin aucli ohne Ruhui zu sagen, der er ste gewe- sen, der in dieses hochlobliche Herzogthum Crain die Kupffer-Druckerei eingefuhrt. Ja, ich liabe hier in VVagensberg im 1678 Jahr (am 12. April) selbst cin solehes Werk aufgerichtet und et-liche Jahre Kupferstecher und Drucker bei mir im Schloss unter-halten.“ Ked6 so bili ti mojstri rissirji in bakrorezdrji, kateri so imeli opraviti pri Valvazorju? Njih imena beremo na podobah. Poleg monograma plemenitega barona samega, kateri je po lastnem naznanilu „selber alle Stadt, Miirkt, KI ost er und Schlosser a b g e z e i c h n e t“ 1 knjiga XI. uvod) nahajamo šifre in imena Andreja Trosta, kateri je znan tudi kakor ilu-strovalec v štajerskih gradov knjigi Vischerjevi, Dunajčana Matije G r e y s c h e r j a , pl. A t z e 11 a , P. M 11 n g e n s d o r f a, Pavla Vitezovi ca viteza (P. R.) Imenovani možj6 so oskrbo- *) Leta 1690 je prodal Valvazor to biblijoteko nadškofu Ignaciju Miku licu za znamenito vsoto in h temi Valvazorjevimi knjigami se je položil temelj metropolitanski biblijoteki. (Glej moj spis ,,Valvasor. Graz 1864,“ str. 26.) vali drug poleg druzega iti zap6red bakrorezArstvo, a predloge so jim delali risdrji: Valvazor, Janez Koch, (risar „Todten-tanza“) in Janez Werex, domač umcteljnik. *) Začela je ba-krorezarna svoje delovanje „sc svetim delom", neko pasijonsko knjižico, katera je izšla 1. 1679 in kateri je napravil podobe We-rex. Potler so se napravile podobe za topografijo Kranjske, Koroške in Hrvatskc in za druga baronova dela, osobito in kakor glavni nalog te umeteljniške naprave za „Ehre •les Herzogthums Krain.“ Kakor sploh v vsem in vselej, je Valvazor tudi v obziru te artistične svoje naprave bil zelo postrežen drugim, in tako vidimo, da so bili izdelani v BogenšperJki bakrorez&rni bakrorezi za Schonlebnovo delo: ,,Dissertatio polemica de origine Habsbur-gico Austriaca" in za njegovo ,,Oarniolia antiqua et nova.“ Se ve, od druge strani treba povdarjati, da je Valvazor za večji del svojega glavnega dela pri dat a h o domačem plemstvu porabil ogromne genealogične materijalije prvega kranjskega povestničarja svojih dni, Schonlebna, kar je tem važnejše, ker je Valvazor, kakor smo omejili v začetku, za svojo „Ehre des Herzogthums Krain“ mogel prejeti doneske sam6 od sedmih gradov. Te genealogične notice o vseh plemenitih r o d b i n ali kranjskih od roke Sehdnlebnove se nahajajo na 449 listih 700 listov obsezajočega, ,,IVIiscellaneal< imenovanega kodeksa v zagrebški metropolitanski biblijoteki, in hranijo poročila o mnogih takrat še cvetočih narodnih plemenitih rodbinah in o njih rned-sobojnih dotikah ter dotikali z drugimi (tujimi; plemenitimi rodbinami po Kranjski in sosednjih deželah. Te genealogične date je Valvazor sicer porabil v pragmatični zgodovini, potler v popisu dostojanstev in služeb deželnih in pri imenovanji gradskih posestev, a v svojih podrobnostih še niso dovolj cenjene in s o dr žu jejo osobito z H&rodnega stališča bogat zaklad. Meni bode skrb, da bodem v svojem bijograiičnem delu o Schonlebnu, za katero že zbiram tvarino, t6 pomembo imenovane pismene ostaline iz peresa za Kranjsko in za slovenski mirod visoko zasluženega učenjaka popolnem ocenil in osvetlil. Schonlebnova literarna ostalina, glavni izvor Valvazorjevemu najimenitnejšemu delu, dovedla nas je do tega samega Okolo leta 1680 je začel baron Janez Bajka rt Valvazor svoje preiskave in svoje nabiranje za ,,Elire des Herzogthums Crain“. Istega leta (dne 23. februarija) je razposlal tiskano vabi In o pismo, proseč, naj se mu naklanja podpora pri njegovem započetji na slavo Kranjske. Prosil je poročil (iz mest, trgov, vaRi i. t. d.) do sv. J u r i j a prihodnjega leta in poslala naj bi se mu na Bogonšperk ali na ljubljansko pošto pismeno in *) Ne ravno neslavni slikar Peter Werex (morebiti sin zgoraj imenovanega) je bil rojen 1 1715 v Turjaku. zapečateno.*) Pet let je minilo, da je Valvazor preiskaval in nabiral, potler še le je mogel misliti na končno sestavo kronike. Leta 1686 je bil prvi vezelc, 1. 1687 drugi, 1688 tretji in v spomladi 1. 1689 četrti in zadnji vezelc gotov v rokopisu. Po posameznih vezlcih — kajti še le 1. 1.689 je izšlo delo v Niirnbergu pri Wolf'gangu Moritzu Endterju popolno natisneno — je učeni Erazmus Francisci prevzemal rokopis Valvazorjev, ga „in eine rein deutsohe Deut- und zierliche Iiedeart zu bringen," ter ga po svojem okusu uredil in stilizoval in ,,ausserdem unter Mitvvissenschaft des IIauptauthors“ ga olepšal z opombami in jed-nakimi povestimi, da, tudi nekatere bukve (1. 5. 10. in 13.) je spisal ta mož sam. Dogodek je bil, vzbujajoč senzacijo, kedar je 1. 1689 v štirih folijantih zagledala „Ehrc des Herzog tl lums Crain“ s& 3320 stranimi in 533 podobami beli dan v naši domovini! Ogledimo si sedaj to še dandanes kakor za časa svojega i z d a n j a n e p r e s e ž n o n a j i z v r s t n e j š e d e 1 o, katero s o dr žu j e vire za izpoznavanje dežele in ljudi, čegar objektivno popisovanje n&rodnih vprašanj in razmer je še dandanes kakor tedaj i z g1 e d n o! O eminentni udeležbi dežele in ljudstva v boji zoper dednega sovražnika kristijanstva kakor „narodna straža ob Savi“ še na konci XVII. stoletja, ko je tudi sam gospod pisatelj knjige, stotnik narodne vojskč, nakaterikrat se bojeval zoper Turka, poroča jedrnato takoj v uvodu I. vezka Kranjski namenjena slavilna pesom kakor izvrsten „Ehrenschall<*> katerega ,,proglaša o tej deželi: ,,Dass du den Glauben stets, dem Mond zu Trutz, beschiitzt, Mit tapffrem Stalil und Bley auf Ost-lteiehs Feind geblitzt, Der seine Ruhe kam, und deine Treu, zu stiihren, Die Treu, so manches Land, mit Ehren kann belehren." Drugi list imd bakrorez, predstavljajoč Avstrijo na prestolu, pred njo je Karni jolija, katero spremljati vera in pogumnost, kar se nanaša na navedene verze. Angelj, ki plava nad to grupo, kliče iz svoje trobente v svet besede: „Carnia fida Deo C a r n i a f i d a D u c i“ — ,,Kr a n j s k a, zvesta s v oj e m u B o g u, zvesta svojemu knezu/' zares prelepi glasili, kateri ste vse čase pridne sinove našega naroda vodili kakor svetli zvezdi po vseh potili življenja, navduševajoči jih za čast in slavo! Po šegi istega časa je pridejano tudi tej knjigi učenega pisatelja barona Valvazorja vrsta tako zvanih voščilnih pesmi. *) Po originalu v Dolskem arhivu 1. 182iS od barona Buseta, prvo-sednika družbi kmetijski Kranjski prepisano in v imenovane družbe bibli-joteki 1, vezku „Ehre des Hcrzogthums Krain“ kakor prepis privezano. V vsem skupaj jih je jednajst, med njimi dve hrvatski Pavla Vitezoviea viteza in jedna slovenska Sisenčclijeva (Sisen-tsclielli.) Dozdeva se nam več nego gola dolžnost pietete, da na tem mestu zopet ponatisnemo te iz slovenskih sre našemu blagemu domoljubu v slavo spevane himne veselja, katerih jedna, Sisenčelijeva, ima za nas Slovene še posebno vrednost, ker je prva nam do sedaj znana posvetna pesem v slovenskem jeziku. Sisenčelijev slavospev se glasi takole: Zashtitno voshejne to Krajnske rteslielc k’ letom useh hvale vrednem bukvam Krajnskiga popisvajna visoku slahtnu rojeniga, gospuda Janesa Bajkorta Valvasorja, Frajerja is mu d je iuu saverha, Gospuda i(’ Bogensperko, iuu 11’ Ljeiitenberko, u’ dolejnskem Kraje to Krajnske deshele peshizeskega Kapitana, inu tovar-sha engoloshkega Krajla tovarslitva. Ie pershfeu enkrat tajste dan s’ tulikem proshnam perpelan. O srezhne dan? O srezhna luzh? Katera iinash tok veliko muzh, de te bukve perpelash, nem to pravo luzh podash. V j bukve tudi srezline ste, sakaj vj mene resvetlite, inu sterte, de moje ime zev svet zčlo dobru ve. Koker to sonze sjvternu lepshe stane, inu mladu. Nezh inu nemore skodvati, oku je lih moglu prebjvati sa murjam delezh pokopano, inu s’ temnizam obdano. TJ glihe vjshe jest, gore grem, lepu svetiti perzhnem. O srezhne dan? ke mene resvetish, moje temnice pogebish. Vj bukve pomagaste, inu pumozh perdaste skusi vezheniga Gospuda Valvasorja, kir da, de jest ta velik svet resvetiti morem sazhet. V j mene mozhnu hvalite, moj glas povsod restresite. Kateri to hvale bode brav, te besede bode prebrav: O srezhna Krajnska semla, katera tuliku hvale pcrjemla od aoih šenov, kotere je s‘rodila, inu taku vesoku vezhila. Srezhna mate stakem sadu, kir je perneslo tvoje telil. Bukve tčdaj pojte, na usem svetu stojte. Po u’ s6 d&shelah letite, inu moju zhast donosite. J oslu j Sisentuchelli. Takoj za slovensko pesmijo Sisenčelijevo je natisnena hrvatska pesem Vitezovičeva, v kateri pesnik proslavlja svojega prijatelja Valvazorja v imenu Hrv at s k e. Omenjena pesem se glasi: Knyigam Kranyszki Orszag izpisujucliim, Preszvitloga Goszpodina Gosp. Ivana Bajkharda Valvazora, Szloboduoga Uoszpodipa od m udje i novoga dvora, Cfoszp. 11 Bogeuspergu i Szvitloj goriezi, dolnyaga Kraja orszaga Kiayiiszkoga Pissacskoga Kapitana, i Kralyeve u Angly Drnshbe uda, Hiirvatkinga. Hotti dokle vidit tva vila me sztrane, Ke, Kakono jak scliit vaze Kiirstyansztvo brane. Ili zdragč vo!ye esini ove trude: II’ da vech nevolye Kazat znalla buie. Z’ orszaga boj moga, takve domovine nevidis drugoga neg puszte zidine. Izmed jednajsztih varmedyij samoga nimam v’ ovih Littih varosa jednoga. Z manom szenya grada Dolmaczia vsiliva: Modruasa opadda zemlyomsze pokriva. Glaszan szrichom dugom sziszak szadje szelo, Z travomszej’, z lugom schitarje odelo. A meszta osztala za Kralye i bane od mene szu palla pod turszke pogane. Ke turszka moch esudna z’ teska je dobila, daszam prem ja trudna i sze szama bila. Vechkrat szam ztakalla Kervave potoke, vsza v’ jedan grob sztalla, terpech esudne roke. Nebo z’ mucseniki jeszam naszelillu, pakal z nazlobniki, takoszamsze billa. Zatosze necsudi, d:imi poly radya, Neg reczi in seudi, tusztamu Kerv v gadja. Tiszuchszam herkulov, i Hect6r rodilla, a broj od vitezov boguszam pusztilla. Veru dershim csvilrsztu za Boga i Kralya, kako vszakom Kersztu uesinitti valya. Dvi Krune takoje jaszam poszadilla, Z-csck i ichom koje jesam porodilla. I dii,prem szad’ sztrajam Kralyeuszke palacse, po koih zglyedavam plazit turszke Kacse. Podpunoma niszam obladana joache: Krunu i bat imam Boshje millosche. Blude no naveseni, ki moj czimer sznuju, Kada sztroj csorlyeni belomu zdrushuju. Ier daszam prem mnoge rike kervne dala, pod niesie noge niszamsze podala. Po nevmichi szvojoj blude zverliu toga, bel, i modar je sztroj vech cimera moga. Dobra kerstyenikom egiuim zkimaze virim: Z vere napasztrikom nigdarsze nemirim. Putnik v’szem’ orszagu ostara nenaide sztan, i volyn dragu v’azakoj hishi najde. Ah, di\ vili tvojoj nebti szricba datti perne vike v mojoj sztranisze setatti? Doklam za turcsina szlovinye neznahu, j moja drushina v’ bolyen redu s ztrahu. Dabi i od mene sto lipo piszala, ] sztvari hrabrene dicsno naszvit dala, szad’ ni sta viditi neg raszap za vuke, ter dan i noch bditi z-golim necsem vJ ruke. U koihsze sztvarih mollo naszladyuju, ki u szrihe darib dobro goszpoduju. Blagoszi nyim oboj V Koi lipo szvomu usliivaju pokoj i szrihu na domu. Jur i szlovinka ma, po bigu turskomu, 8zrimszko polye ima, i ore po tomu. Mozbitsze i k’ meni dobri Bog obrati. j v’ moj dom rodyeni zopetme povrati. Da sliivem (poznavsi zator turszkoi ezmerri) hvalu Bogu davsi ii miru i verri. D&bi ta imilla veebe sztvari datti, ke bi tvoja vila mogla popiszatti. Medtimtoga hvalim kakoje dosztojno, tvojoj shelyi shelim vsze stoje povolyno. Paval liitter, aliti Vitezovich, zlati Vitez. Za »Ilrvatsko" slavi Valvazorja »Dalmacija", ožja domovina »Vitezov iča de Segnia." V tej pesmi poje vila: Varhu Kgnieg od spisauja Rursaga Kragnskoga, Prisvitloga Gospodina, Gosp. Ivanna Baikarda Valvazora, Slobodnoga Gospodina ad Galnoka, i Nova dvora, l.iosp. u’ Bogenspergn i svitloj gorici, doiigne strane od i tur saga Krangnskoga nad pišciina glavara, i Kralyevskoga društva ii Anglii uda, Dolmacia. Ku naslados tvoja vila na hagia ii moj darxavi; Ka jest doma zasluxila, dase (jasna viekom slavi ? Gliedas raddo star i vridan pokraj mora grad uzidan. Grad, ki veche od dva vika, iz Kragliestva svega moga, ovarsava rast vojnika na vernosti cara tvoga sve Kraine Segn-grad glava: u vojnistvu vieijna slava. U marijenom plamu duggo ka no rnxa ki evatisse: a sad’ v’ miru: moja tugoV svake brine nagn prispisse: da se russi, da ocvitta Karstianskoga dika Svita? Koga tuge in nevoglie daj mi mfikom zanmcatti ke oddrugud mnogo boglie providane moxes znatti; neoinime vechma duggu ponavlyat,i britku tugu. Kglis na brigu jakom stdi i za povid z mnetak prima: nitse turiik veche boi, nit protribe od vas ima: a Dubrovnik k’ parvoj slavi u gospostvu duge bavi. Visse svega vidiš gore i podgorje kamenitto, valovito sigaie more ali (j.ist zrak stanovitto, Koi xivad ovud svaku <;ini zdravil, Kripku, jaku. Zato gliustvo ovo moje prikladnoje svakom <;inu: jlje s’ marcem bitti bvje, jli ravnat do mo vinu; gliustvo ve'no, priaznivo, krasno, bogabojazglivo: Odtudmnogi bihu <;.asni j rimski zapovidniki: u svetosti velle glasni, ki v’ nebeskoj sada diki u troici Boga slave na cestitos sve darxave. Nekse dice drugge vile, Koim sada cratu krune dasu seliite odicille svakojakiem zvirjem pune u vriednosti, i starini mallomika sinnu cini. Jer dvista lit parvo toga nego Troja u prah padde jmilasam Kraglia moga, j to stare od navadde: tri Krugnane lauglie glave dilemi schit zveclie slave. Kodilasam vridne sine vitezove k’ miru, k’ ratti: billase eid domovine, j cich dike sluna matti. nigda sricha jest pomogla, a nigda je odnemogla. Obirgla ieaam Kraglia jzmed sinkov nigda moga: sada sklopit ruke valya, gospodara slussat svoga: Cesar Krunn darsi sada, a s’ gradima mnecich vlada. Znallabihti Kazat veche, <;abi vriedno popisatti: dobrč i zle moje sreehe Kc sad moram probaugliatti: K’ ricam jazik, k’ pismu ruke svezahumi moje muke. Negse dh;im jos ovomu dkje meni dopuscheno v’ jaziku i pismu momu opravlyenje sve crikveno : zato jazik strani moje med svetimi takoj brojč Mallopiscs od strdn moih, al pravo i istinitto: domorodeev diko tvojih, Kaxo dillo se <;estitto : Ko ostavglias na sve vike drago <;taucem oicb razlike. Srechna s’ tobom domovina u rodost se neka ganne: j sa Kgniga, koj ni cina, <;asna viekom nek’ ostanne; nek’ ti cvatč glas i dika slavno na sve vike vika. Pave Ritter, Aliti Vitezovich Zlatili Vitez. Za pesmami se bereta predgovora Valvazorjev in Francis ci j e v. Prvega sem po glavnem obsegu posnel v svojem uvodu, drugi pa nima razven splošnega kazala v sebi druzega, nego z „učenostjo“ namešario hvalo baronu in knjigi njegovi. Le nečesa iz uvoda Valvazorjevega ,,An Hoch zu ehrenden Leser“ moramo tu po besedi omenjati, da si tudi smo povdarjali t6 že prej, in sicer njegovih zagotovil, da ima delo njegovo katolišk značaj. On je namreč, kakor piše, „der g il n t zl ich en^Me i n u'n g , dass in keinem Bogen dieses Werkes etwas beg rit fen sey, so s ein er (katoliški) Religi o n verfanglich?ware.*Also — piše dalje — bezeuge ich dennoch biemit zunrUeber-fluss, dass dafern je iiber alles mein hoffen, \vissen und begreiffen eine einige (jedina) Zeil oder Wort die Ber Historisch-Topographischen Beschreibung dem ge- e r ki a, r t s e i n s o 1 i e. Hingegen zweifle ich aber nieht, der freundli-che Leser Averdc ZAvischen ciner blosscn Erzahlung oder Allegi-rung uud einer selbsteigenen Rede einen Unterschied machen.“ Konec uvodilnih listov sodržnje zapisnik „virov“ ter imenovanje v delu porabljenih in navedenih pisateljev; njih imena zavzimajo jednajst listov. Med temi imeni nahajamo 64 pisateljev, kateri pripadajo po svojem rodu ali značaju svojih del slovanskemu svetu. V tem imeniku so uvrščeni: P. M. Bautscher, Annales Norici, Adam Bohoritsch (Bohorič) de lingua Carnio-liae, Breviarium Polonicum, Sara. Budina, popis Sigeta, Oalin memor. D. de Lamberg, M. Kastelez de rebus Špirit., Peter Kastelez de Chalcanto, Thomae Chron Opus Canonicum, Georgii Dalmatini Biblia Carniolica, Diocleas de rebus Scla-vonicis, J.-Dubravii Historia Bohemica, P. Francisci Glavinich Historia Tersatiea in, de origine Provinciae Bosniae, Helmodi Chronicon Slavorum, baron Sigm. Herberstein Commentariade rebus Moscoviticis in Moskovski popis, J. Kerzraarich Carmina Croatica de Obsid, Vien., Georgii Kisel Oratio de D. ab Aursperg, Lucius de Dalmatiao et Oroatiae Regno, Malavettae Historia Senensis, Michael M i k h e z kraujski katekizem, Historia da gli Useochi scritta da Mirutio Minuci Archiueacovo di Zara, Ne-story Scripta, Pastory Florus Polonicus, Petreii ruska kronika, Piacesius Historia do rebus Polonieis, Radkay de Croatiae et Oalmatiae regno, Blasius Rith di Calenberg dela Guerra di Friuli, dela Schiinlebnova, Spindlerjeva, Stobaeusova, Eneja Silvija, — med temi Historia Bohemica — Tho-masich brevis cln-onologia Croatiae, dela Felicijana in Primoža Trubarja, Jan. Oandika, Verbca, Vranica in Zergola. Sedaj stojimo neposredno pred uhodom v slavohram, katerega je Valvazor naši deželi in našemu ljudstvu na domačih tleli in skoraj iz samih domačih materijalij postavil, stojimo pri uvodu historično topografičnega popisa Kranjske in etnografičnega popisovanja nje prebivalcev! Zapustili bodemo sedaj pot, ko smo po posameznih listih pregledovali to našemu narodu dragoceno knjigo ; ne jemaje ozir na njč posebnostno razdelitev, zaradi katere je mnogo, kar bi imelo biti skupaj, raztresenega, hočemo mi, pre-skočivši delitev na poglavja, v posebni grupi, kar je jednakega, združiti s stališča, katero je važno za nas. Pri tem pregledu se nam pokažo naslednje nove grupe: 1. Imena dežele. 2. Prebivalci. 3. Slovenski jezik. 4. Vera. 5. Običaji slovenskega ljudstva- 0. Narod na nošnja. 7. Narodne stvari iz zgodovine. 8. NArodno plemstvo. i). N Arodni umeteljniki in pisatelji. I. Imcua dežele. „Die Zeit, so alles zeitlichen Wesens Mutter/' — piše Valvazor — •) „verzehrt ihre selbsteigene Geburten; wie der Saturn seine Kinder frisst. Was in oder mit ihr entspringt, muss auch mit ihr vergehen und vvird durch ihr Alter begraben. Dabey ver-schonet sie auch nicht einmal die Namen und Gediichtnissen der Sachen, \vofern dieselbe durch gewisse Denkzeichen, Marmel-sehriften oder Geschichtbiicher ihrem Rachen nicht entrissen und also unvergesslich wenlen.“ In dalje piše: „Solchen Gewalt hat auch der (erste) Nam des (heutigen) Herzogtlmms Krain beinahe von ihr erlitten, sintemal der erste Ursprung d e s s e 1 b e n, weil er nirgendswo in H isto rise h en Zeit- oder Ge-schichtschriften ausdriicklich angewiesen oder diesem Volk zugeignet wird, von der langen Zeit so gar schier verschlungen ist, dass man heutiges Tages ihn lcaum untehlbarlich wissen kann. Wo es aber an reci)ter urkundlicher Nachricht m a n-gelt, da gebricht e s auch a n Gewissheit und muss das Scheinbarste so man iindet solange gelten, biss es durch glaublichere und k 1 arere Anzeigungen seinen Schein verliert und iibertroffen wird/‘ Prastaro je im6 S a vi a, pod katerim je poznejša „vindiška okrdjina" („windische Mark“) ,J) pripadala velikemu ilirskemu kraljestvu in sicer zapadnemu delu te iz šestnajst dežel sestavljene deželne grupe.;l) „Vindiško okrdjino" mejiti po Valvazorji reki Krka in Kolpa. On piše: „Dieser umher liegende Boden (um Miittling) wird insgemein Croaten genannt: weil die Eimvohner sich insgemein der Croatischen Sprache und Tracht bedienen, auch al!e ihre Ge-brauche auf Crabatisch fiihren. Wann wir e s aber recht un-tersuchen, so findet sich allhier die recht -alte Win-disch-Mark (Vindorum Marchia) sintemal, was zvvischen der Culp und Gurk liegt, ehedessen die Windisch-Mark (Vindorum Marchia) benennt worden" 4) ') Elire des Ilerzogthums Krain, knjiga I. str. 3. 2) „Von den Franken so benamst, ivelche die Sla vos mit ihrem (alten) Namen haben Wenden oder Winden genannt.'* Ehre des Herzog-thums Krain knjiga V. str. 121. 3) Ehre des Ilerzogthums Krain knjiga V. str. 79, za ,(Notitiae imperij.1* 4) Ehre des Harzogthums Krain knjiga XI. str. 383. V polemiki s6 znanim Sigmundom Birkenom (pisateljem tlela „Oe8terreichiseher Ehrenspiegel") konstatuje Valvazor dalje razliko med „vindiško okrdjino" in „Sla v o n ij o.“ Zadnjo zaznamuje kakor ,,ostw;Lrts zwischen der Save und Drave’liegend,“ ki imd poseben grb (človeško roko z golo sabljo) v tem ko je „vindiška okrdjina“ imela tudi svoj grb „als nem-lich einen sothanen Kessel, worinnen Kiiss und Sehotten gemaclit werden.“ ') „Die r e elite windische Mark“, zagotovlja Valvazor Se na drugem krajia) pri popisovanji gradu Podbrezja („Freyen-thurn“) na Dolenjskem — „war dieseGegend am Kulpstrom, w e 1 c h e j e t z o z u U n t e r K r a i n g e h o r t. W e s s w e g e n aueh allen Erbiimtern (des Landes Krain) die Windiscih Marcli mitbeigetitelt \v i r d; als zum E x e m p e 1 der Erblandmarschall s c h r e i b t: Erblandmarschall in Krain und Windisc h -Marcli: Welches ebenso aucli bei den andern Erbiimtern aucli beobaehtet vvird.“ V latinskem tekstiranji se je pa, kar omenjamo mimogredoč, še v XVII. stoletji namestu „vindorum marchiae“ pri dednih uradih ofieijelno rabil epiteton : S c 1 a v o n i a e M a r e h i a e. Temu dokaz so pisani in tiskani nadpisi (etikete), pod katerimi so se naznanjali sklepi deželnega zbora ogrskega („Articuli Posoniensos“) cesarske pis&rne na Dunaji grofu (in poznejšemu 1. knezu) Janezu Bajkartu Auerspergu.3) S 1 a v o n s k o za v i n d i š k o je bilo, kakor znano, v XVI. in XVII. stoletji sploh v rabi in tudi Valvazor sam pravi o nekaterih imenih, da se ,,au f S cl a v o n i s c h in der Lan des s pr a-che“ tako glase i. t. d., i. t. d.4) S c 1 a v o r u m p r o v i n c i a imenuje našo deželo Pavel Warnefried (okoli 760 po Kristu) in pri tem pisatelju nahaja Valvazor prvič „Carniolia“ za ime dežele Kranjske. On navaja iz njegove „zgodovine Longobardov" (6. knjiga, 52. poglavje; „ltaehis denique (ait) apud forum Jullii dux, utdixi-mus, effectus, O a r n i o 1 a m, Sel a v o rum provinciam cum suis ingressus est, multitudinem S c 1 a v o r u m prosternens eorum omnia vastavit." r>) „Carniolia und Crain seynd“ — pravi naš baron — ,,nunmehro des Landes Crain Eigennamen, wie es im Lande selbsten von den Einwohnern krajnska deshela benamset wird“.<;) ') Ehre des Herzogthums Krain, knjiga XI. str. 384. '-) Ehre des Herzogthums Krain, knjiga X. str. 147. ;i) Auerspergova bukvama v „knezovem dvoru" (Fiirstenhof) v Ljubljani. 4) Ehre des Herzogthums Krain knjiga IV. str. 627. a) Ehre des Herzogthums Krain, knjiga I. str. 38. in dalje. ,!) ibid. ,,Krajnska deshela/' provincia Sclavorum (Carniolia, Crain), s6 svojim ,,pars adnexa“ vindiške o krajine — kakor je Valvazor poznal to deželno skupino — je bila z« njega dni administrativno razdeljena v pet delov. Ti deli so se imenovali: 1. „Gorenjska stran" (Oberkrain). 2. ,,Dolenjska stran'* (Unterkrain). 3. ,,Metlishke kraj“ (Mittelkrain). 4. ,,Ta snotraine deu na krassojenu na piuke“, in 5. „Istra“ (latria), (Isterreich.) Valvazor v II. knjigi str. 99—'29(! natanko popisuje topične razmere teh petili delov dežele in podaja (kakor tudi sploh) oso-bito v tem oddelku svoje knjige slovanskemu, oziroma slovenskemu filologu neprimerno bogatstvo besed, katere so vredne pri Valvazorju ligvističnegaa zanimanja še posebno zato, ker jih je ValVazor največ zapisal, kakor jih je 6ul iz ust n Ar o da. Ne moremo si kaj, da tu ne bi izrekli neke želje. Naj bi se potrudil jeden ali drugi naših, trudoljubivo na slavo našega na rodnega jezika preiskujočih in delujočih strokovnjakov, da bi iz našega starega Valvazorja v td namen vsestransko pobral znamo nito gradivo. Pokazalo se bode gotovo, da je blagi baron v svojem velikanskem delu, katero je mnogim nas še knjiga sedemkrat zapečatena, nakupičil obilico slovansko fiiologičtiega ma-terijala, kateri le čaka vešče roke izkušenega preiskovalca. Iz te žlahne rude, stopljene, bi se napravil čestitemu domoljubu tako rekoč slavilni zvon, kateremu bi pristojal isti napis, kojega je napravil sam na koncu svoje kronike onemi zvonu, ki je z njim „slavo Kranjske" oznanjal: ,,dat pulsata sonum !“ II. Prebivalci. Slovani, kakor piše Valvazor, ') so sprejeli svoje ime od besede slava. V dokaz navaja Dubraviusa (,,lIistoria Bohem. initio lib. I.“) in smatra razlago tega imena „vrjetnišo“ nego drugo istega pisatelja, kateri tudi meni, da bi bilo moglo nastati ime Sclavo-norum (Slavonov) po sorodnosti istega jezika, kajti slouvo po-menja, kar latinsko verbum, to je: besedo. A kakor smo že omenjali, našemu Valvazorju se dozdeva izpeljava iz slave = laus, gloria, ,,vrjetniša.“ Svoj dokaz nadaljuje tak6-le : ,,Gewiss ists, dass anfangs, wie dieses Volk erst weltkundig worden, es gar hoch benannt und beriihmt gewesen wegen seiner Streitbarkeit. Daher auch der Adam Bohorizh gleiehe Aus-legung auf diesen macht, nemlich das Beivvort oder der Beinatn Slavonier sey dieser Nation um ihrer trefflichen Thaten wil-len billig zu Theil worden: wcil Slava in seiner des Boho- Ehre des Herzogthums Ivrain, knjiga V. str. 200. nzh Sprache nemlich in der Crainerischen soviel als G lori be-deute und desswegen Slavi soviel geaagt sei als die lobwiirdige, die beruhmte, sintemal die Bedeutimg eines Wortes sich nicht besser treften lasse ji Is aus jedweden Volkes selbst-eigeuen Sprache." V prepiru učenjakov za njega in prejšnjih dni, v kakovi razmeri ste poznamenovauji Vindi in Slovani (Slavoni) med soboj, izrazil je Valvazor svoje nazore tak6 pišoč: „So will es (fiirs Andre) sehier das Ansehn gevvinnen, in K.rafft der jetzt zuerst gemeldeten VVeitliiufltigkeit (\veiten Verbrei-tung) dieses Nainens (Slavi) dass nicht so sehr die Sdaven oder Sclavonier danials da die VVenden in Pannonien sich Sclaven ge-nannt, als viehnehr dio VVenden vvie ein Theil der Scla-vonischen betrachtet werden '). Denn ob wir gleich (vorhin) gedacht, ea scheine, dass eine gevvisse Familie der VVenden den Namen der Slaven ara ersten gefuhrt und von derselben allgemach die gantze Nation denselben angenommen: liindert solchs docli nicht zu glauben solche wendische Familie habe diesen Namen auch von andern und zwar vor unerspiihrlich alter Z eit an sich gezogen, weil er namlich was Vortreffliches be-deuton muss und nachmals auf alle ihre AVindische M i tgeschlechter das ist auf die gesammte wendische Nation verpflanzt. VVelches wol vielleicht um die Zeit kann geachehen sein, da ihre VVaffen gegcn Morgen ihren Grlantz gevvorf-ten und von Abend gegen Mitternaeht da hinaufgeriickt." Prastari kakor prebivalci Kranjske se imajo smatrati »Savci1'*) (Savier) in „Čiči“, katere Valvazor s Chiti (Chitim) in Japidi (Japodi, Jafetiti) deva v jedno vrsto. 3) O Vendih, Vindi h (Vandalih) Valvazor obširno piše na mnogih mestih in navaja vse razlage in pisave tega imena, katere so bile znane do njega dni. 4) Ko piše o nekem mnenji Bangertusa (in Notis ad Helmol-dum), opozoruje na razliko reke Trave (pri baltiškem morji, kjer so bili tudi Vendi naseljeni) in jednako imenovane reke na današnjem Štajerskem, ,,welcher Kiirnthen und Steyer anstromende und hernach unterhalb Essek bei dem tiirkischen Schlosse Erdevdi in die Donau fallende Fluss von etlichen die Drab oder Trab von Etlichen aber Drav oder Trav nae.h dem Lateiniscben (sic!) Dravus geschrieben wird, und also wol zu unterscheiden sei von *) Ehre des Herzogthums Krain kujiga V. str. 201. 2) Elire des Herzogthums Krain knjiga XIV. str. 227. 3) Ehre des Herzogthums Krain knjiga I. str 7., V. str. 12., V. str. 48., V. str. 56. 4) Ehre des Herzogthums Kraia knjiga V. str. 121, str. 127, str. 134., str. 186 in dalje. einem andern und viel kleineren welcher bei Oldenschloh in Hol-stein voriiber auf die Reichsstadt Liibeck geht und von dannen die Seeschiffe nach Travemiinde (,,das ist nach dem Munde der Trave") fiihrt, wo selbst er von der Ostsee verschlungen wird.“ ‘) Z vso odločnostjo zavrača Valvazor napačne in zaradi političnih razm6r, v katerih sta naša dežela in rod bila ves čas proti Osmanom, malo laskavo trditev nekaterih pisateljev, da se je na turskem dvoru vindiško govorilo. On pripisuje to „kri-vemu razumljenju“ teh pisateljev, rekoč: ,,— sintemal wir aus den Reisbeschreibungen etlicher verstiindiger und curioser Pere-grinanten die Versieherung haben, dass der turkische Hof kein wendisches Wortlein k en ne, gesclrvveige die Wendisehe Sprach rede; sondern dass diejenige Turken welche zierlieh reden wollen, darunter auch die Hoftiirken bcvorab die furnehme Hofbedienjen zu ziihlen sind, Persisehe und Arabisehe Wiirter miteinmengen und damit ihre Reden zieren, wie \vir Teutsche (dostavlja Francisci) die unerige mit Lateinischen, massen neben andern die Gerlach’-Bche Beschreibung der Rornisch Kaiserlichen Legation an die Otto-manische Pforte beglaubt." ") Vendar, pravi Valvazor dalje, vtegne mnogo Turkov vindiški ali slavonski jezik umeti, in od tod je najbrž nastala govorica, da se na turškem dvoru vindiški govori. Za svojih dni pozna Valvazor v kranjski deželi kot slovanske prebivalce prave Kranjce, kakor jih on imenuje,3) po Gorenjskem in v nekaterih krajin po JDolenjskern in Notranjskem, zatem Vipavce, Kraševce in Čiče na Notranjskem,4) Rečane ali Dalmatine in Liburnijane v Reškem okraji, kateri se je tedaj še prišteval Kranjski,5) Is tri jane'1) z najstaršimi slovenskimi pravdnimi starinami (o čemer obširnejše pri ,,običajih in navadah") v Istriji, katera je se za Valvazorja pripadala Kranjski, in naposled na Dolenjskem Hrvate7) in Uskoke. s) O jezici, običajih in navadah teh vej veliko slovanske rodbine, katere so se ovijale slovanskega debla našega in se ga še ovijajo, govorilo se bocle o prihodnjih oddelkih, kedar pridejo na vrsto jezik, običaji in navade slovenskega n;lroda. J) Ehre des IlerzogthumB Krain knjiga V. str. 128. 4) Ehre des Hcrzogtlnnns Krain knjiga V. str. 129. •') Ehre des Herzogthums Krain knjiga VI. str. 255. *) ibid. a) Ebre des Herzogthums Krain knjiga VI. str. 320. °) ibid. knjiga VI. str. 327 in II. str. 285. 7) ibid. knjiga II. str. 211, VI. str. 574, 666 in dalje, V. str. 233, 239, VI. str. 302, XI. str. 118, 122, 147, 212, 217, 322, 383, 602. XII. str. 112. s) ibid. knjiga II. str. 210, 220, VI. str. 292, VII. str. 482, XII. str. 75 in dalje, str. 86 in dalje, str. 89, XV. str. 553. III. Jezik. Kakor v oddelku o prebivalcih, pričenja Valvazor tudi v I. poglavji VI. knjige, odmenjenem jeziku, svoja izpeljavanja z dandanes imenovanim „panslavističnim“ pregledom: Svojo dotično razpravo začenja z besedami: ,,Dass die Sela-vonische eine von den Hauptsprachen ist bekandt und durch vie? Jer Scribenten Beystimmung gniigsam beglaubt. llnter welchen insonderheit Matliias Q u a d e n in seinem Enchiridio Cosmogra-phico bezeugt, es er stre c k e sicli in E ur op a keine Sprache 'veiter als die AVindiselie oder Sclavonische: angesehen sie ihren Anfang von dem Venetianischen Meer nebmend bis auf die Nordsee wie auch Seitlings biss ungefa.hr an den Pontum Euxi-num das ist bis an das Schvvartze Meer (mare maggiore) reiclit und also in Isterreich, ') C rab a ten, Bosnia, Mil hren, Boh-fflen, Lausnitz, Schlesien, Polen, Littauen, Preussen, Reussen, Moskau und so fort an bis nach Sclnveden hin iiberdas auch in der Bulgarey und dort ringsumher sehr ge briiuchlich ist.“ In potler dostavlja Valvazor zgoraj navedenemu citata : „Diese 'vindische Spracli wird auch in Nova Zembla und andrer Orten angetroffen. Wie denn Nova Zembla auf Sclavonisch oder Crainerisch soviel heisst als neues Land. In Un-garn, in der ganzen Tiirkei zumal in derjenigen, wel-che mit Croaten grentzet und absonderlich auch in Dalmatien geht diese Sprach in vollem Schwange.“ 2) Našemu Valvazorju gre dalje zasluga, da na tem mestu ne pozabi opozoriti na jednakost ruskega in kranjskega jezika. Piše namreč: „Dass diese Sclavonische oder Windische Sprache durch gewaltig viele Miiuler und wie vorhin gemeldet, weit und breit gehe auch sogar der Russischen gar nahe befreun-det sey als die gleichfalls eine wiewol mit einem besondern Dia-lekto veranderte Sclavonierin ist, kann ein Forschgieriger gar leicht dem Ruthenischon oder Russischen Alphabet abmerken." ;i) In zopet drugje piše: „—gleich wie der Russeu Sprache uuserer Crainerischen gar iihniicli und last gšinzlich gl eicllkoimnt: ausbenommen, das a einige Buchstaben der Worter bisweilen sowol als theils Worter selbst sich ;indern“. 4) ') Tu je umeval Q u a d e n tudi Slovene po Kranjskem, Koroškem iu Štajerskem. Pis. -) Ehre des Horzogtlmms Krain knjiga VI. str. 272. 3) ibid. knjiga VI. str. 273. 4) ibid knjiga VI. str. 274. Letopis 1877. IV. ^ Zel6 zmčren je, se v6 da, blagi baron, navajajoč izglede za t6 jednakost, kajti sam6 dvd nam podaja: „pra sni k" — Fest, in ,,Diviza gora" = Jungfernberg, katera dvd izraza ima ruščina in kranjščina. V svoji objektivnosti, katero mnogokrat povdarja, si je pri taki zmernosti najbrž mislil: Sapienti sat, če tudi ne v smislu kakor se dandanes podlaga temu Rimljanovemu izreku. Kak6 blizu ste si v dotiki obd jezika (ruščina in slovenščina) in nekateri ini slovanski jezici, v podporo temu je Valvazor navčl še tehtniših dokazov. On je namreč v tabelaričnem pregledu priobčil očenaš „in dreyzehen Sclavonisch- oder Windischen Land sp rachen" poleg latinskega, in sicer: prav cirilsko, po bolgarsko, moško vit s k o, dalmatinsko, brvatsko, slavonsko, češko, poljsko, vendiš ko (ali vandalsko), lu žičko, kranjsko, v laško in n o voz omsko. Kar se tiče jezikov kranjskih, zagotovlja Valvazoi’, se ne dd na kakem drugem kraji *) lehko najti dežela, kjer bi se govorilo toliko jezikov, kakor tukaj. Prvi in glavni deželni jezik je pa slovenski (kranjski) in vse plemstvo — dostavlja kronist — govori poleg nemškega in italijanskega tildi kranjski (slovenski) jezili. ) ibid. str. 404., II. knjiga str. 280 (Istrija), VIII. str. 678 (Istrija) knjiga XII. str. 84 (Senj.) 4) kopija ustanovnoga pisma, ibid. knjiga XI. str. 712 in dalje. a) ibid. str. 713. avitae lidei cultores seae habuiase, noatraecjue Basilicae Beatae Mariae Virginia Aqucns. St. reliquias devotis animis ac sinceria affectibus vcnmitos, liminaque praedictao nostrac Ecclesiae quo-tidie visitasse ac divino Sacrilicio Missae a me ibidem in altari Sclauorum aliquoties peracto, interfuisae Datum Anno 1622 ') 15. July. Ita attestor Joannes Sterck Ecclesiae B. Mariae Virginia ac rector altaria Sclauorum ejusdem." '2) A še drug ne manj interesanten dokumeut, kateri se tiče t6 stvari, hrani stolni kapiteljski arhiv. To je priporočilno pismo cesarja Ferdinanda II. ,,an die von Krainburg“ „wegen Oonferiirung St. Methodii und (Jyrilly Beneficii zu Aach.,“ 1. 1621.:l) To priporočilno pismo, se ve da, ni ostalo brez vspeha in v njem priporočani Janez Korhij (Korchius) je postal tudi benefi-cijat, ker je ceaar prosil zanj tudi ljubljauskih mestjanov. ,,S prednostjo krščanske vere“, piše Valvazor že v svojem predgovoru o veri Kranjcev, ’) ,,preseza Kranjska vaa poganska in mohamedanska ljudstva v svoji sreči. Vsi prebivalci Kranjske so kristijani in rimsko-katoliške vere, izvzemši Uskoke, kateri imajo drugo, največ grško vero. Ti s e i m e n u j e j o ,.s t a-rov6rce.“ Rimska cerkev jih nazivlje razkolnike ker taje pape ževo naj višjo cerkveno oblast ter ga ne spoznavajo poglavarja cerkve." Na sedmih straneh (knjiga VII. str. 483—490) popisuje potler Valvazor cerkveni red in ceremonije Uskokov. PoBebno zanimive so dodane podobe in razlaganja njih hostij s) in prazničnih molitev ponatis.0) Kakor razkolnikom Uskokom, posvečuje historik Valvazor tudi poznejšim heretikom Husi to m in L u teranom cele oddelke v knjigi o včri (in v „letnih dogodbah"). H u s a , ko piše o njem po virih Eneja Silvija (llisf. Bohemiae), zaznamuje kakor ,,predhodnika Lutrovega", katerega vera je, kakor znano, tudi na Kranjskem imela svojih privržencev in se je blizu jedno stoletje zel6 razširjala. Valvazor kakor je tudi naravno, smatra pome m bo luteranske v6re za slovenski n Aro d z literarnega stališča, kajti slovenski duhovniki in cerkveni učenjaki so vstvarili novosiovenski pismeni jezik, sicer pak govori o usodi, razširjanji in proganjanji luteranstva na Kranjskem zeI6 obširno a popolnem objektivno na 45 straneh.") ') Ta datum priča, da je bil Sterle proj imenovan, kakor Valvazor naznanja. a) Stolni kapiteljski arhiv v XL. štev. 25. •') Stolni kapiteljski arhiv v XL. štev. 24. 4) ibid. knjiga II. str. 102. a) ibid. knjiga VII. str. 489. ") ibid. str. 490. 7j ibid. knjiga VII. str. 425 — 470. Srečali bodemo zatorej z baronom Valvazorjem v poglavji o domačih pisatelji h in kolov6djih slovenske literature iz reformacijske dobe Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina i. d. zopet na novo. Omenjati imamo v tem oddelku o veri Sl ove nov še nekaterih cerkvenih obredov, o ko jih pravi Valvazor, da so „eigen-thiimlich." Tako pripoveduje, kak6 fara Št. Petra v Komendu (na Dolenjskem) opravlja procesijo o s v. K. Telesi na konji, (kar priobčuje tudi v podobi. ') Dva kmeta z banderi jašeta pred vrsto, takoj za njima jaše župnik z Najsvetejšim in za njim po dva in dva na iskrih konjičih pobožniki, katerih mnogo v gneči pade raz k6nj. Drugo ,,po3ebnostnoa procesijo je videl v soseski svojega rojstnega gradu Medje pri podružnici Sv. Jurija pod Šmarno gor6 (županija Čemšeniška), '2) tak6 zvano polžjo procesijo, ker sta cerkovnik in predmolilec na prostoru pred cerkvijo vodila pobož-nike v k r o g e in ovinke. „Po čudčsih slovečo" imenuje Valvazor cerkev na Dobrovi pri Ljubljani, stara, sloveča in priljubljena božja pot Slovenov.3) Pri tej cerkvi pogreša Valvazor zvone n j a ob hudem yremenu, kar je sicer navadno pri vseh drugih cerkvah, in pripoveduje, da je cerkovnika nekoč, ko je hotel tu obzvanjati hudo vreme, pognal iz cerkve glas, njemu govoreč : „Zv6ni ti po dnevi, jaz pak hočem varovati po noči." ln v istini je neki v tej okolici ni videti toče. 4) Da je Bohinj sedaj (za Valvazorja) rodoviten, se imd zahvaliti zidanju cerkve sv. Trojice, kar storiti je bil ukazal Bohinjcem papež, ko so nekoč odpravili svoje poslanike do do njega, da bi ga prosili kake blagoslovljene stvari za svojo zemljo. r>) Prestarega cerkvenega obreda omenja Valvazor, kateri je bil običen v okrajni Kastavski, pripadajoči tedaj še K ran j-ski, namreč tako zvanega , kraljevega pira," („kraglieu pir“). n) Le-td se je vršil tako-ie: zvonilo je zjutraj in zvečer — katerega koli si bodi d n 6 po sv. 3 kraljih — po vsem Kastavskem okrožji, in potler so zjutraj opravljali duhovniki bilje za duše umršili knezov deželskih ali tudi dobrotnikov in uatanovnikov beneficij , a za-t6m je bil z&jutrek ali obed na glavarjevem gradu, kjer se je obilo jelo in pilo. Konečno pripoveduje Valvazor po svoji drastični navadi neko smešno dogodbo o nečem starem svetniku ') ibid. knjiga VIII. str. 780. tt) ibid. knjiga VIII. str. 817. :1) ibid. knjiga VIII. str. 819. 4) ibid. knjiga VIII. str. 822. r>) ibid. knjiga VIII. str. 828. ,!) ibid. knjiga XI. str. 00. („Zwdlffer‘0. katerega je ravno tak čas hudo mučila putika in ki se je zaradi tega d&l posaditi na konja ter je tako hitel na „kra-ljevi pir“, da-si je čutil silne bolečine, a vendar je bil vesel, da je premagal bolezen. V. Običaji slovenskega ljudstva. Na večen spomin, da so slovenski kmetje Koroške — katera je tedaj spadala še h Kranjski — se pred plemstvom se pokristjanili, jo naredil vojvoda Inguo ,,deželno postavo/1 da ima v prihodnje vsak koroški deželni knez pred nastopom vlade in prevzetjem dežele pr ej e ti tako oblast po kmetu ter mu javno priseči, da ohrani deželi vse pravice (Privilegiis.) ') Po tem posebnem narodnem „pokIonstvu dednega vladarja" Koroške se je vršila „pris6ga“ kneževa deželi, t. j. stanovom vojvodine Koroške. Prva narodna svečanost se je vršila pri knežjem stolu v Kernskem gradu (blizu jedno miljo od Celovca v stran proti starem glavnem mestu St.-Vidu), in druga za nj6, pri kateri so bili stanovi navzoči, pri vojvodskem stolu na Gospesvet-skemj>olju pri Gospdsveti. Še za koroškega kronista Megiserja"), (v početku XVII. stoletja) katerega popis Valvazor upotrebljuje, je živela na Koroškem rodbina kmetska, katero so zvali vojvode („IIerzoge von Glasendorf“) in ki je imela že iz starodavnih časov za to slovesno postavljanje ukaz in pravice. Ako se je dakle zgodilo, da je imel nov knez nastopiti vlado, je prišel kmet imenovane rodbine ter *) ibid. knjiga VII. str. 394. 2) M egi s er piše pred izdajo svoje kronike Koroške 1.1610 deželnemu tajniku Samitzu (Zamejcu) v Celovcu med drugimi željami: „Auck der Antiquitilt mit dom Bauernstuhl zu Karnburg rnoge er einge-denk sein, davon liaben Cliristalnigg (Kristalnik) und andere, die bei der Chronik mitgeholfen, nieht gewusst, sondern liaben allein des Lehn-stuhls im Zollfeld gedacht. Dievveileu sich aber die Lobi. Landschaft dieses vhralten Herkoramens mit den pauren noch nie giintzlich begeben, sondern allein Erzherzog Carl und Ferdinand darmit versehont aber cau-tion gegeben und schadlosschreiben, so lia lt e er (Megiser) e s fiir notdiirftig dass sole h er Stein oder paurnstuel ivieder e r-neuert und recht aufgerichtet w e r d e, ehe er g a n z a b bost (razpade.) Wiire am besten, dass dasselbe Feld oder Acker gar Einer Ehrsamen Landschaft eigenthumlieh zugehiirte. Sonst liisst mau diese Saeb gar abkommen, m o eh te leicht-lich dadurch eine Freiheit oder lobliches Herkommen na eh dem a n der n f ali e n. (Izvirni rokopis dež. arhiva v Celovcu.) je sčdel na okrogli raramornati kamen pri Kernskem gradu, na kojem je bil vsekan tudi deželno-knežcvski grb. Vlcrog kamenja je bila narejena ograja, kjer so imeli kmetje svoje prostore. „Alsdann“ — nadaljuje Valvazor svoj popis — „kam der angeliende Landesfurst daher in grober biiuerischer Klcidung aueh in dergleicben Hut und Schuben und hielt einen Hirtenstab in Hiinden. Neben ihm gingen zwei Landherrn (Adelige) und ihm folgte die ganze Ritterschaft mit dem Panier des Herzogtliums Karn-tlien. Vor ihnen her gieng zwischen zwei kleinen Panieren der Graf zu Gortz, als Erzpfalzgraf in Kiirnthen. Neben dem Fiirsten ivurden gefiihrt einerseits ein schvvarzes Rind anderseits ein mageres un-gestaltes Ackerpferd. So bald ilm der auf dem Marmelsteiri sitzende Bauer sah daher komraen rief er in AVindiscli oder Slavoni-scher (Slovenischer) Spraclie: „Wer ist der, der also hof- fiirtig daher pranget"? So antvvortet das umstehende Volk: »Der Fiirst des Landes kommt." Darauf fragte der Bauer: »Ist er auch ein gerechter Richter, ein Befiirderer der Wolfahrt unseres Landes, und freyer Eigenschaft? Ist er auch ein Beschirmer des christlichen Glaubens und der Wittwen und Waisen?'‘ So ward \viederum vom Volk ge-antwortet: „Ja er ists und wird es sein.“ Hieraut musste der Fiirst dem Bauern angeloben dass er sich nicht \veigeru oder scheuen wolle um der Gerechtigkeit vvillcn so arm zu iverden, dass er sich mit solchem Vieh, als dieses Rind und Pferd \viire, nilhren miisse. Nach diesem fragte der Bauer wieder: »Wie und mit was fur ein e m Recht wird er mich von diesem Stuhl hinvveg bringen?" Dem gab alsdann der Graf von Giirz zur Antivort: Jlan wird dich mit sechzig Pfennigen von dannen kau-ten, diese zwei Haupt-Vieli derOchsunddasPferdsol-len Dein seyn, du wirst das Fiirstenkleid (\velches er kurz vorher ausgezogen) zu dir nehinen und dein Ha us \vird frei und unzinsbar sein.“ Nach Anhdrung dessen gab der Bauer dem Fiirsten einen lindenBackenstreich und gebot ib m, dass er ein rechter Richter sei, stund auf riiumte den Stein und fiihrte das Vieh mit sich fort. Die zwei Landherrn aber fiihr-ten den Fiirsten hinzu der stieg auf den Stein kehrte sich nach allen Seiten, schvvang ein Schivert und versprach dem Volke gutes und gleiches Gericht! Nach einer Messe in der benachbarten Peterskirche kleidete sich der Fiirst ura und hielt mit Adel und Ritterschaft eine Mal-zeit. Nach derselben ritt er zum Lehnstulil auf dem Zollfeld, der noch heute wolerhalten zu sehen ist zwei Sitze durcb eine hohe Leline getrennt und die Umschrift: „Ma sveti veri,“ (Er bat den heiligen Glauben) entlnilt. Auf diesem Stuhl und zwar auf die Seite gegen Sonnenaufgang setzte sich der neue Landesherr, auf der entgegengesetzten Seite *) ib.d knjiga VII. str. 395 in dalje. Letopis 1877. Hr. nahm der Graf von G d rta Plata. Mit entblostem Haupte und auf-gehobeneu Fingern leistete der Herzog der Landschaft den ge-wohnlichcn Eid der ihm vorgehalten wurde ,,darinn er gelobte und soh\vur sie bei allan althergebrachten Freiheiten und Gnaden zu handhaben und bleiben zu lassen. Hergegen nahm er auch Geliibde und Huldigung von ihnen und verlieh ihnen alsdann die Lehen.“ ’) Do vojvode Ernsta, „železnega‘‘ 8 priimkom, se je vršilo na ta način vmeščevanje deželnih knezov na knežjem stolu (1. 1414.) Njegov sin Friderik III. pak se ni hotel vdeleži ti teh ceremonij, kakor pravi Valvazor, „in Betrachtung dass er Riimi-scher Konig w a r e, dem es nicht anstiindig zu s e i n schien, im Bauernkleide aufzuziehen.“ A sin Friderikov, cesar Maks I., „zadnji vitez", kateri je bil posebno nagnen slovenskemu ljudstvu (učil se je namreč tudi slovenščine), je hotel stari pravni običaj zopet upeljati in postaviti na častno mesto, ali vojska mu je branila priti na Koroško, kar se je bil namenil. Nasledniki pak so le osobno ali po komisarijih izvrševali ,,dedno poklonstvo" stanovom na Gosposvetskem polji. Valvazor je terau svojemu popisu doddl tudi podobi obeh slovesnosti pri Kernskem gradu ®) in na Gosposvetskem polji. 3) Anastazij Griin — grof Anton Aleks. Auersperg —je v svojem delu „Pfafl'von Kahlonberg" to narodno ceremonijo obširno pesniško proslavil. Ako se je, po jedni strani, k nam na Kranjsko do po-četka nove dobe iz Koroške od slovenskih bratov širilo zanimanje za ndrodne ceremonije pri knežjem stolu, godilo se je takisto še dlje tudi po drugi strani iz nekedanje „pars adnexa“ Istrije in iz sedanjega Dolenjskega (vindiške okr&jine.) Tli imamo v mislih pravni običaj kmetskih sodeb v vindiški okr&j ini in Istri. Valvazor popisuje t6 „deželno pravdo" kmetov z naslednjimi besedami: 3) „Wann Jemand entvveder in besagter Windischen Mark oder in Histerreich an Einem was zu iordcrn oder sprechen hatte, so hielt der S up pan (das iat der Schultheisa) oder ein Anderer, der den Gerichtsstab fiihrte seinen Beisitzern auf Klage und Antwort z\vei Wege vor: Aus welchen zweierlei Wegen Jedweder nach seinem Gedunken einen erwilhlte und ein Jeder nach seiner Meinung darauf votirte. Derjenige aber welcher den Gerichtsstab hielt schnitt eines Jedwedweden Votum oder Stimme auf einen Rabisch, denn das war das Protokoli, vvelchem man den ’) ibid. knjiga VII. str. 396. 2) ibid. knjiga VII. str. 395. 3) ibid. str. 397. 4) ibid. knjiga IX. str. 95. Process einverleibte. "VVelche Parthei nun auf diesem hčilzernen Protokoli die meisten Stimmen liatte die erkielt das Recht und den Sieg ohne vveiteres Appelliren.“ Valvazor ,,učenjak" se nagiblje v svoji, temu popisu dodani preiskavi o lastnostih omenjenih ljudskih sodeb, o njih koristi in •škodi, odločno na stran učenih sodnikov, ako tudi v tem slučaji ne zapušča svojega objektivnega stališča, kajti naravnost povč r >id a s s man bei einem ordentlichen gelehrten und er-tahrenen Gerichte oft dennoch unordentlich oder un-rechtmassig aus Parthei - Sucht verfiihrt." Sodnik je bil župan (občinski predstojnik.) Pri popisu grofije Pazenske v Istriji nam je ohranil Valvazor še za njega dni tamkaj obični red pri volitvi sodnika ali župana. ') Tam se bere: „Vor Allom aber ist dieses bi i dieser Grafschaft Mitterburg Z|i tnerken , dass jede Stadt und Markt einen Supan oder Zu pano mit welchem Wort sie einem Richter bemerken, nebst 12 Peisitzern babe so in der Landschaft Sprache S o d z e (Unterricbter) genannt werden. Denen liegt ob die k 1 e i n e n G e r i c h t s-handel (samo v XVII. stoletji) zu entscheiden. Es ist aber bei deren Wal etwas Sonderliches zu beobachten. Am Festtage des hi. Gregory kommen diese 12 Beisitzer und der Richter nebst der Burgerschaft und denen Bauern, so zu einer Stadt oder Markt ge-horig zusammen und zwar aut' ihren Loshe (Loggia) so gleich an ihr Rathhaus und auf freiem Platz gebauet ist und einem Saal oder Galerie so ganz offen nicht ungleich (wiewoi zum offtern an verschiedenen Orten dieses ihr Loshe nur mit dem blossen Obdach bedeekt). In dessen Mitte ist eine steinerne Tafel oder Tisch be-findlich. Wann nun bei geschehener Versammlung man zur Wal selbsten schreitet, so geht einer von den Beisitzern mit einem Stab oder Messer versehen bei allen herum und erlorscht aus Jedwe-dem wem aus diesen Zwolfen er gesonnerj seine Stimme zu ge hen, dass selbiger zum 8 up a ti oder Zupano ausgerufen werde? Sobald der Gefragte seine Meinuug entdeekt sclmeidet er mit dem Messu’ die otimme oder das Votum auf den (holzernen) Stab (Robisch) und fahrt weitcr fort dieselben einzusammeln. Da dann endlich diese Zupan- oder Oberrichter Stelle auf den, so die meisten Stimmen bat, fiillt.“ V popisu sodniške volitve v K a s t v i, katera se jednako vi ši, pripoveduje Valvazor o ,,volilnih agitacijah" pri takih prilikah. Piše namreč: „Etliche Tage davor (pred volitvijo sodnika) bezeugen sich selbige zwolf lierren gar freigebig, s p en dir en denen andern Wein und Brandwein zum Trunk in- 5) ibid, knjiga XI. atr. 376. dem Jechveder unter iiinen mit der Richterwiirde b«-ehrt zu werden veri ang t.“ ') Dalje naznanja naš kronist (kakor tudi še na drugem mestu, a) da bo imeli ti ljudski sodniki razsojati le bolj majhne prepire in še celo v takih slučajih je bila pot instance do glavarja v Ka-stvi in naposled do stanov Kranjske (h kateri je tedaj Istra spadala) do deželne sodnije v Ljubljani. Takim volilnim načinom kakor župana, so volili v teh starih slovanskih okrajih tudi občinskega slugo, katerega so zvali „zaff“ (caf), in ki je bil, mimogredoč bodi opomnjeno, po izrazu Valvazorjevem, ,,ob jednem tudi cerkovnik in občinski kovač.41 3) Pri Slovenili po drugih krajih Kranjske se je pa od narodnega pravnega običaja do Valvazorja ohranilo samo poznameno-vanje „Tranča“ za uječo, in tega imena omenja Valvazor pri popisovanji Ljubljane. On pravi izrečno: „Unter dieser Trantschen oder Grefangniss“ 4) i. t. d. Beseda tranča se izvaja iz staroslovenskega: tnjtu = eustodia (Milclosich) lexicon paleoslov. 1014.) tr;j,tu = custodia, carcer (Gefangniss) pri Kopitarji G la-golita Cloz. 84. Dalmatin piše v dostavku k svoji bibliji 1. 1584 (Register nekaterih besed i. t. d.) „kranjski je keba tranča." V dobi nasprotne reformacije (1. 1601) so v Ljubljani mater in sestro nekega luteranskega pridigarja zaradi nepokorščine peljali v trančo. (Koledar Hrenov, Mittheilungen d. hist. Ver. f. Krain 1862 str. 19.) Tudi v Škofji loki je še dandanes, kakor v Ljubljani, prostor, imenovan: pod trančo, in v Celji, v slovenskem spodnjem Stajerji, so 1. 1830 odkopali rimsk vodotoč, držeč doli do tranče. (Orožen, Celjska kronika.) Kakošna je bila in kaj je bil namen ljubljanske tranče za Valvazorja, o tem govorimo pozneje na konci tega oddelka. Zel6 stara se vidi tudi mlrodna naprava stražcev (stra-shize), nekakih narodnih varuhov ali čuvajev, kateri so službovali še za Valvazorja osobito po Notranjskega okrajih. Bili so naoroženi s puškami in mllog jim je bil, po gozdih potujoče tujce spremljati ter jih braniti napadov razbojnikov, Valoncev in Turkov. 5) V tem, ko so po Ljubljani okolu 1. 1689 nočni čuvaji „pod trančo“ že klicali ure po nemški, (i) je klical, kakor turnski čuvaj na ljubljanskem gradu, nočni čuvaj (cerkovnik) v bližjem mestu Kamniku svoja svarila v slovenskem jezici. 7) ') ibid. knjiga XI. str. 49. '2) ibid. knjiga XI. str. 610. 3) ibid. knjiga XI. str. 376. 4) ibid. knjiga XI. str. 672. ft) ibid. knjiga II. str. 223. 6) ibid. knjiga XI. str. 673. 7) ibid. knjiga XI. str. 543. Že v početku sem omenjal, kako rad je občil Valvazor sc slovenskim kmetom, simpatični so mu bili namreč kmetje zaradi svojega narodnega značaja: zaradi delovnosti iti zadovoljnosti. Razven tega je pri občila s kmetskim ljudstvom toliko izvedel o običajih našega nar6da, da se je vedno z veseljem vračal k temu izvoru. Čestokrat tudi hvaležen to pripoznava in da navedemo namestu mnogih le jedno primero, opominja pri povesti o znanem tradicijonelnem dvoboji Lamberga s Pegamom,1) da je tii predmet zajel le iz ,,kmetske pesmi“ (narodne pesmi). Valvazor hvali naše kmete, da se drž 6 tak6 trd6 svojih starih običajev in navad, ,,dass sie viel ungerner 'lavo n s c h e i d e n, als ein angewachsener Schwamm von dem Baumstamm, auch keineswegs sicli sole h e verbieten oder abbringen las s Obširno popisuje Valvazor kmetske; punte 1. 1503, 1509, 1513, 1515, 1516, 1573, 1575, 1585,;i) o katerih udeležnikih pravi, da so „Flegelfechter“ in ,,Dorfmartialisten.“ 4) Da-si tudi je Valvazor, naravno, kakor fevdni gospodar, kar je bil, in kakor ljubitelj pravice in redti odločno zoper samovlastno pomoč kmetov, kar se razvidi iz njegovega popisa, vendar poleg tega ostaje toliko objektiven, da navaja vzrok kmetskih puntov naravnost z besedami: da je temu povod dal deželni davek,5) in ko potem omenja posameznih slučajev ter riše kmete kakor maščevalce za storjene jim krivde brez vsake opombe, katere bi izvestno ne bil opustil, da ni bilo vse po njegovi volji. Tak6 pripoveduje o včlicem puntu 1. 1516, kak6 so kmetje, naskakovaje grad Mihovo, gospo Mindorfovo in njene hčere do nazega slekli ter oblekli v kmetsko oblačilo, rekoč: „da so dovolj časa dobro živele, naj zatorej poskusijo, kaj je kmetsko delo in izpoznajo, a k o se imajo ubogi ljudje navzlic stari pravdi še trpinčit i.“ °) Krepk6st in čvrstost kranjskih kmetov popisuje naš kronist na mnogih krajih svoje knjige in po imenu navaja nekega kmeta iz XV. stoletja, čegar visoko starost porablja pri uvodu splošne opombe o starosti Kranjcev. Valvazor pripoveduje : 7) „Wie man ge-»chrieben 1444 ist bei der Sati „zwischen Wassern“ zwo Meilwegs von Laibach ein Bauer Namens Peter Labing an einem Catarrh gestorben nachdem er 137 Jahre gelebt. Dass einer das 100. Jahr mit ins Grab bringt, ist in Crain nichts seltsames: denn es schliesst ') ibid. knjiga XI. str. 548. ibid. knjiga VI. str. 342. 3) ibid. knjiga XV. str. 395—506. 4) ibid. knjiga XV. str. 484. 5) ibid. knjiga XV. str. 40G. *') ibid. knjiga XV. str. 418. 7) ibid. knjiga III. str. 322. sich kaum ein Jahr, dass nicht Etliche in Crain erst im 100. Jahr des Lebens ihr Leben scliliessen. Doeli werden die wenigsten ganz weiss, sondern behalten cine Gestalt, als ob sie kaum das 50. oder 60. Jahr erreicht hiitten." In kakor v motivacijo te visoke starosti in telesne čvrstosti v Kranjski, takoj dalje piše: ,,Der Crainerische Bauer wird auch dem Arzt nicht viel zu verdieneu geben, noch denseiben begehren, es raogte ihm denn der Tod schier auf den Lippen sitzen, denn die meisten Landleut curi-ren sich selbst und z\var mehrmalen nicht ungliicklich , sintemal sie die Krauter und Wurzeln gar \vol kennen. Ihrer viete geben auch gute Wundarzte (ab) heilen trefflich wol alle Beinbriiche und zwar nur allein mit alte (n Schmeer und Pech und gevvissen frischen Wurtzeln, wt'lche sio untereinander stossen und damit ein gebro-chenei Bein oder Arm gar heilsamlich verbinden.“ In tu in tam v svojih Štirih folijantih nam pripoveduje o tem in onem imenitnem dogodku v kmetskih krogih, o tem in <'>nem kmetskem dejanji. Tako omenja pri popisovanji Belega Kamena, J) da , ko so nekoč Turci v Lučki vasi zelo neusmiljeno razsajali, se je j eden sam kmet rešil, kateremu je bilo ime Pajk, in ko je bil odšel dedni sovražnik krščanstva, je postal rodni o ča vsi vasi, da so nosili tedaj skoraj vsi vaški prebivalci njegovo ime, ker so bili njegovega rodu. Na drugem mestu2) popisuje srčnost kmetic iz Kast ve, katere so „srdite,“ da „tako rekoč divje. Valvazor se je sč slovenskim kmetskim ljudstvom vdeleževal v veselji in žalosti vseh praznikov, in zatorej jih je mogel nam natančno popisati, kakor j i li je še on videl. Nemogoče je, se tukaj spuščati tudi le površno v podrobnosti, takov popis bi dajal dovolj gradiva za samostojno obravnavo, in takošno preiskavanje v primeri z Valvazorjem, koliko se je teh starih običajev še ohranilo do naših dni, koliko se jih opustilo, bi imelo s starinarskega stališča največjo važnost in bilo bi zel6 zanimivo. Valvazor je bil na ženitovanjih po vseh krajih dežele, in za njega dni so ob takih pi’ilikah še jezdili in streljali, gostije so imeli po več dni, nevestin lišp jo bil še bogat, i. t. d., i. t. d. (Popis teh ženitovanjskih običajev, kakor tudi o jezici, nošnji i. t. d. se nahaja v posameznih poglavjih VI. knjige.) Iz Istrije, kjer, kakor smo videli, je bil že za Valvazorja zaklad najstarejših slovanskih običajev, je zapisal pogovor obeh starejšin. „Nižji sta rejšina", kateri bi bil po obični napitnici še rad vrsto drugih napravil, je dal znamenje ,,višjemu starejšim", da bi rad ž njim govoril, a njegovi gostje nehte molčati. ,,Takoj potem“ — pravi Valvazor — reče drugi starejšina na glas: ,,No, tihu naši!“ Zatem tudi nižji starejšina ukaže svojcem tihim biti. Na-to vsi vmolknejo. ’) ibid. knjiga XI. str. 644. 2) ibid. knjiga XI. str. 52. Ko se potler nižji starejšina hoče odkriti, (ker sede vsi pokriti pri mizi), mu reče višji starejšina: „Pokry to j o pošteno glavo, poštena usta govore/' in potler se prično daljne napitnice. Ko nevestin oča blagoslovi nevesto in ženina, vskliknejo vsi svatje: ,,Nasitno bratezo, naše neveste debe njem shito usako rodilo angeli staliu Amen! sa snaliu Amen. Amen!“ J) V Istriji so pokladali tedaj zaročencema še pečeno kokoš na zakonsko posteljo in starejšina je peljal nevesto, ko so jej oprtali brento na pleča, in tudi svate do bližnje vodč. In starejšina je ogovoril vodo, rekoč : „Dober dan voda jordana, koja se korstila Boga na Suetiga juana je sem tebi perpelau leto nevestizo de bo-desh ny uslusila nu njo zhisto ohranila." 8) Ples, kateri je vedno na ženitovanjih bil v prvi vrsti in je še dandanes, se je vršil največ vkrog lipe, n&rodnega drevesa, katerega vidimo na mnogih podobah v ^zapisniku gradov" in tudi sicer. 3) A ne samo na ženitovanjih, temveč tudi sploh se je v letu mnogokrat ia zelo plesalo, in kakor zagotovlja Valvazor, so plesali Gorenjci toliko, ,,dass ihnen die Fusse fastwenig stili s t e h e n." Tudi po zimi se je često plesalo in skednji so bili izvrstna plesišča. V tem, ko so se plesovi po različnih krajih nagibali r. štajerski m," Valvazor pripoveduje, da so po drugih krajih pri nas tudi plesali jugoslovansko ,,kolo.“ „An theils Orten“ piše — 4) „als bei Katzenstein und derer Orten, »anzen die ledigen Dorf Pursch unter den Bitumen oder in einer Korn Tennen in einem Kreis, der nicht iiber 6 Schritt breit ist. Und auf einem so kleinen Piatz werden doch in die 50 Paare und zwar alle siimmtlich zu-gleich auf cinmal tanzen uad hernach alle zugleich aufhoren und eine Weile ruhen, doch nicht lange. Denn nachdem sie kaum ein Ofler zwei Vater Unser (sic!) stili gestanden tanzen sie wieder dar-auf los. Und mit solcner Abwechslung gehet es also uacheinan-der lort'" O krstih otročjih poroča Valvazor, dajo pri Beli peči in v Jesenicah ter tam vkrog navada pri kmetih, vabiti po 4, 5, tudi celo po 7 botrov, katerih slednji mora prinesti otroku v cerkev 3 — 4 lehti platna. 5) Pri pogrebih omenja Valvazor posebno žalnic in gostij po pogrebih, sedmin, katere so trajalo do 8. dn£,fl) in pripoveduje v dostavku kakor „analogon“ o ruskih žal ni ca h pri pogrebih in o sedminah Kusov. ') ibid. knjiga VI. 8tr. 332. а) ibid. knjiga VI. str. 333. 3) ibid. knjiga VIII. str. 748, str. 763 i. t. d. 4) ibid. knjiga VI. str, 283. 5) ibid. knjiga VI. str. 282. б) ibid. kujiga VI. str. 324 in dalje. Kakor pri slovesnostih poi’6k in še bolj pri pogrebih, in poleg tega omenjeno, pri b 1 ag o s 1 o v 1 j a n j i živali (der „Ros-ser,“ knjiga VIII. str. 778) ter posvečavanji vremenskih žrčl (,,Wetterlocher,“ knjiga IV. str. 541), tako se je tudi pri praznovanji svetih letnih časov do kronistovih dni ohranilo marskako Krnice običajev nekedanjih poganov. O božiči se je že govorilo. Pri omenitvi ,,postranskih obi-čajev“, kateri se mu čudni dozdevajo, a katerih se ljudstvo stalno drži, in v kojih se nahajajo stare narodne navade še iz poganske dobe, popisuje Valvazor jedilni red o veliki noči, kedar se med drugim blagoslovja ko bič, narodno pecivo, katerega tudi na ženitovanjih mečejo gostom Potler poroča o božičnih potvicah in p o p r t n i k u. Obhod kolednikov — („Um3inger“) — ki so nekedaj pevali na čast koledi zdaj pak so pevci v kristijan skem smislu, popisuje Valvazor ravno tam zel6 obširno in natančno. ') Izmed narodnih jedi omenja baron razven že navedenih še prosenca, domačih štrukljev4) („Hausstrucke 1“) in ajdovega soka, kakor tudi neke baže kolačev (po-prnjakov, ,,P f e f f e r k u c h e nf<), kateri so neki boljši od Niirn-berških. 3) Nil rodnih pij d č pozna Valvazor svoje dni poleg vina, katerega raste mnogo in dobrega na Dolenjskem v Moravi (mar-vin), in po Notranjskem kakor tudi v Istri ji (vipavec, pros^čan, brež&nka), še pijačo, katero si napravljajo kmetje sami iz brinja, to je še dandanes dobro poznani brinjevec;4) tudi medica je bila starim Kranjcem priljubljena pijača. Iz kmetskega gospodarstva navad v Slovenili navaja Valvazor najodličnejši karakteristikon, namreč tako imenovani koz61ec, v katerega žito zd6vajo, 5) kar nam kaže tudi v podobi. Za vožnjo po rekah Savi, Dravi, Ljubljanici in Soči rabijo dolge libnrniške čolnove in po dva vkupe sklenjena čolnova (sto-ricu, 6) da-si tudi je našemu kmetu posebno na spodnji Savi služil sam sod, na katerem je, ravnotežje vzdržujoč, pml po reki, kar nam kaže Valvazor v podobi. 7) Zelo praktično pripravo so imeli prebivalci planin, tak6 imenovane k r p 1 j e, da so dričali po snegu nizdolu, o čemer poroča naš baron zelo obširno. 8) ') ibid knjiga VII. str. 472 in dalje. 2) ibid. knjiga XI. Btr. 124. •'*) ibid. knjiga III- utr. 347. l) ibid. knjiga III. str. 354. r>) ibid. knjiga II. str. 105. s) ibid. knjiga X. str. 356. 7) ibid. knjiga II. str. 203. s) ibid. knjiga IV. str. 584. Ž e n s k e so naslikane, kako nosijo kebel na "lavi, ') kakor tudi druge stvari, n. pr. zibeli, Slovenke proste na glavi nosijo. Kmetje Valvazorjevi so nosili še orožje, kar se jim je zaradi vednih bojev s Turki rado privolilo, kajti bilo je vedno potreba, V silni nevarnosti iskati pomoči „prostega kmeta.“ Tu m tam so pa imeli namestu dolgih pušek čakane, t. j. palice železnimi kljukami. u) Tudi proste lesene palice, katere so bile sam6 "bdljene in nad ognjem nekoliko opaljene, so rabili na mnogih »•■ajih kakor nekovo mori In o orodje.3) Kakor so Slovani sploh in osobito Rusi od nekedaj kultivirali kopčli, tak6 vč tudi Valvazor v vseh oddelkih svoje topografije mnogo pripovedovati o toplicah in zdravilnih studencih Kranjske in med drugimi imenuje tudi neke posebnostne kmetske kopčli, vodnjaka (sdrave studenz) pri Ostrem vrhu, kamor so hodili kmetje s posodami po v6do meneči, ako je posoda do vrhA polna in se prinese domu, da se nič vod6 ne polije, potler bolnik 'zvestno ozdravi. 4) Izmed rekov in pri sl o vic citira Valvazor rčke mu: „P i ™ene pjavka," kar rabijo, kedar love pijavke in o čemer mu ]e poročal nek star ribič,5) „na repo,11 na repu ostati, naposled ostaje za stare zapuščene device na plesišči6) piislovica: „prejo resdero“ == nehajo presti, 7) „iz posta useti“ = deliti jedi na grobu koga, ki je v postu umrl, s) dalje r6k: „rakam s vlagat," a) rek o Krjljničanih: ,,da imajo v svojem mestu več vina nego vod k,“ 10) i. t. d., i. t. d. V oddelku o živalih omenja Valvazor, govorčč o popotnih Ptičih ž r j a v i h, katerih se često vidi v deželi cele trope, da kmetski dečaki in pastirji, kedar jih vidijo mimo leteti, kličejo: »Zhizhe golobar pou naprei pou nasei uarej de te vouk naujej 1’ okule, 1’ okule, 1' okule!“ Tak6 klič6či se zasučejo dečaki trikrat vkrog in žrjavov vrsta se zmtite, da ne pride zopet skoro v red. “) „Das Wort zhizhe," pravi Valvazor, ,,ist ein corruptes Wort und dessen Bedeutung mir un-oekannt." ') ibid. knjiga XI. str. 430. 2) ibid. knjiga VI. Btr. 310. :l) ibid. knjiga VI. str. 27‘J’ 4) ibid. knjiga IV. str. 602. ®) ibid. knjiga IV. str. 652. B) ibid. knjiga VI. str. 284. ') ibid. knjiga VI. str. 286. s) ibid. knjiga VI str. 287. 9) ibid. knjiga III. str. 453. ,0) ibid. knjiga XI. str. 3. *') ibid. knjiga III. str. 448 in dalje. O kranjskih Hrvatih mu je posebno po volji nek običaj in sicer ples se sabljami, katerega možje „rnit blossen Sabeln Verrichten, aueh bo artlich und wunderlieh sicli damit durcheinander schwingcn, dass os zu verwutidern.“ ') Omenjajoč žalni c pri mrtvecih d odlije Valvazor vprašanja, katera stavi stara babina mrtvecu. Vprašuje ga: ,,Zakaj si umrl? Kaj si mislil? Zakaj neki? Imel si vendar dobro, lepo, prijaznjivo, zvesto i. t. d. gospodinjo. Ljubeč, povedi mi vendar, zakaj si umrl? Oh, hudo si storil s6 svojo „smrtjo.“ In še jednako ,bedasta" vprašanja mu stavi. Cim bolje umeje taka babina jadikovati, tem večkrat in rajši jo poživljajo ljudje. Posebno je to sploh obieno v Vinici kakor tudi 6nstran Kolpe in v tistih krajih in poslužujejo se tega običaja tudi mnogi drugi krščanski narodi v Turčiji, osobito Grreki in Rusi.'2) Pri ženitovanjih v Hrvatih igrata zastava in zastavnik velik mllog. Nevestinega voditelja imenujejo d e ver. Nevesti sname ženin sc sabljo venec raz glavo in ga pritrdi na stropu v sobi. 3) Zelo obširno popisuje Valvazor v poglavji ,,o krajih ob gra-nici“ običaje in navade Uskokov, katerih mnoge imajo svoj po-četek „v slepem poganstvu1* („blinden Heidenthura.“) Pred vsem drugim omenja navad božičnega večera, katerega po navadi svojih poganskih, malika Badnjaka čestečih pradedov ne imenujejo božični večer, temveč badnji večer. Dalje omenja pri Uskokih navadnega splošnega polj uho vanj a v isti badnji večer in v novega Teta dan, maškarade otrok, kateri pepelnično sredo, nabrano moko, olje, kruh in vino kar ria ulicah povživajo in popijajo in z različnimi burkami obžalujejo smrt Baechusovo, otročje vojske v postu, kresov i. m. d.4) Žalna oblačila pri Uskokih so črna in nosijo jih roditelji za otroki svojimi in otroki za s t ar i ši, t« k 6 tudi zakonski ljudje drug za drugim tri leta. Oženjene brate in omožene sestre obžalujejo v taki žalni obleki dve leti in neože njene brate ter n e o m o ž c n e sestre j e dno leto. r>) Valvazor hvali Uskoke, da imajo svoje puške kakor največi lišp, in v njih sobah se vidijo naobešene „mancherley Rohre, Pistolen, Carabiner, Sabel, Palasche, Hacken, Baltiza genannt, Tschakan oder Streithiimmer, Busdikan oder Tszestoper, untor schiedliche Gattungen von Spiessen, auch vielerley Rosszeug und Sattel. Und dieses“ — dodaje Valvazor — ,,ist auch vor we-nigen Jahren annoch bei uns in Krain brauchlich gewesen, da man ’) ibid. knjiga VI. str. 305. a) ibid. knjiga VI. str. 305. 3) ibid. knjiga VI. str. 304. 4) ibid. knjiga XII, str. 87 in dalje. 5) ibid. str. 87. von denen so genannten Spalliren und Malereien nicht viel gewusst noch sich derselben gross geachtet: sondern in denen fiirnehmsten und besten Zimmern sich nichts dann Kiirasse, Panzer, allerley auf-gehencktes Gewehr und Rosszeug zeugte. Massen dann auch mei-nes Erachtens einem Ritter und Soldaten besser ansteht, dass er m solchen und dergleichen Sachen, als in andern Dingen , die mehr dem weiblichen Geschlecht zukommen, seiue Zier suche.“ ') Navado, katero imajo Hrvatje še dandanes pri narodnih svečanosti, da namreč speko cclega vola ter ga potler razdeli ljudstvu, nahajamo za Valvazorja tudi na Kranjskem. Tako n. pr. se je leta 1660 pri dednem poklonstvu cesarja Leopolda I. y Ljubljani na prostem polji pečen vol razdelil množici ljudstva m 1. 1686 v Idriji pri n&rodni veselici (o novi preoiagi Budima) med drugim tudi cel pečen vol, katerega kosovi so se celo jedli pri obedu starejšinstva mestnega.2) (V Idriji nahajamo, mimogredoč bodi omenjeno, med služabniki pri rudokopstvu tudi ,,den Kobila und Gerenwerck-Meister.“ 3) Na konci tč grupe ,,o običajih" nam ostaje samo še poizvedovati, koliko narodnih ščg v tem obziru se je ohranilo do Val vazorjevih dni v glavnem mestu deželnem, v Ljubljani, iz česar se dd bol j ali inenj sklepati tudi o drugih mestih. Takoj pri uhodu v mesto od dolenjske strani nahajamo pisana vrata;4) po Ljubljanici se je vozilo s čolnovi v stavo, o čemer poroča kronika že iz najdavnajših časov (1. 1092, majnika meseca je bila taka veselica in za dar je bilo odmenjeno jeden tovor vipavskega vina, tri lehti sukna in par nogovic; 5) ob bregu Ljubljanice na starem trgu (Sitticher Ilof) na prostem je stalo narodno drevo, širokovejna lipa, pod katero so se zbirali raestjani k igri in plesu, kar poroča n k rodna pravljica o povodnjem možu in kako se je prikazoval ter plesal z Urško Schaffer j e v o 1. 1547.u) Tukaj pod lipo se zbirajoče m e s tj a n s k e ž e n e in ra e s tj a n s k a dekleta, katere so prinašale jedi seboj ter se radovale prijetne godbe, nam dajejo povod za prihodnjo obravnavo o ndmdni nošnji, kajti na tem, še v XVII. stoletji priljubljenem, veselicam odmenjencm kraji vidimo ženski spol s p e č o na glavi. 7) Ob svetih praznicih se je — kakor še dandanes — v Ljubljani pripravljalo pecivo ter se blagoslavljalo. S stolpa na gradu, katero poslopje je tedaj bilo še poses'vo deželnih stanov, je klical čuvaj: ,,čuvaj!" v n ar o d ne m j e z i c i. 8) XII. str. 8«. igji VIII. str. 834. ') ibid. knjiga 1 ~) ibid. knjiga Vlil. str. 3) ibid. knjiga III. str. 412. 4) ibid. knjiga XI. str. 667. r>) ibid. str. 685. °) ibid. 1. c. ‘) ibid. knjiga XI. str. 708. s) ibid. str. 671. (Iz kronike mosta ljubljanskega, kolikor o nji poroča Valvazor, vtegne morebiti zanimati slovanske krogove, da je tul. 1313 umrla češkega kralja Vaclava liči Ana, ') da so 1. 1620 po Turkih prognanemu nadškofu iz Bulgarije zastopniki deželnih stanov dali milošnjo in ga pogostiIi; -) da je 1. 164'.) poljski knez Radzivil potoval skozi Ljubljauo v Rim, in drugih talcih stvari mnogo.) VI. Narodna nošnja. Kakor smo že opominjali, nam podajajo slike in zemljevidi pri Valvazorji na mnogih krajih priliko, videti še na konci XVII. stoletja navadno staro nošnjo slovensko v vsi lepi in pisani raznoličnosti in jo primerjajoč preiskavati. A tudi z besedo nam je nas blagi baron v svoji „Ehre des Herzogthums Krain“ zvesto in natančno narisal podobo nošnje naših pradedov z vsemi posebnostimi in različnostimi v pojedinili krajih dežele. Ker se dandanes največ nahaja komaj zadnji sled ndrodne nošnje, podajamo Valvazorjev zanimivi popis od besede do besede po originalu: Oberkrain. ,,Iu der Kleidung gehen sie mehrentheils gleich, tragen durchj pehends sclnvarze, oben zugespitzte, ledige Leute aber sonderlich be1 Radmannsdorf und da hinauf, aufgeschlagene Hiite. Die Ročke triigt man gleichwol auch untersehiedlich. Denn an theils Orten geht man in kurzen Iiocken und Hosen von grauem und groben Tuch. Insgemein aber tragen sie lange Ročke von schw«rzem Tuch so man Loden nennt, vvelches ein schlecht, gemeinei, grobes Tuch ist so in Crain iiberall bei den Bauern gemacht wird. Je-doch wenden theils bisweilen auch kostlich gutcB Tuch auf sich zu ihren Hosen und Riicken, legen auch saubre Striimpf und Schuhe an. Die Samer (Saumrossfiihrer) gehen sclnvarz gestiefelt, in einem spannbreiten sclnvarzen ledernen Leibgiirtel, womit sie aber nicht iiber sondorn unter dem Rock und also allein iiber dem Hemd den Leih umfassen. Die andere dient aber zur Leibsum-fassung ein breiter Saum oder Ende von einem Tuch. In der Hand fuhren sie gemeinlich einen (keilartigen) Stock von Dorn-Itolz. Im Sommer tragen sie entweder \veis3e oder schwarze Lein-wand - Hosen, gehen alsdann sonst meistentheils ohne Rock im Hemd welches einen runden Kragen hat. Etlicher Orten brauchen nie zur Sommerszeit anstatt der ledernen holzernen Schuhe. Im Winter gehen sie mit ganz offener und blosser Brust (wie diess ') ibid. str. 710. a) ibid. str. 719. auch im ganzen Land der Brauch.) Die meisten Miinner tragen auch langes Haar und grossen Bart. Die Weiber aber tragen auf dem Haupte weisse Petsoben. Ist ein leinen Schleier von weit!iiuftig gewirkten Faden und diinner Leinwand gemacht. Durch diese Leinwand vverden mit der Nadel an theils Ovten Zwirnladen gezogen, damit sie genug gefaltet bleibe and bat eine solche Leinwand ungfeiahr 1 */„ Elle au der Lange; diese Leinwand oder Petsoben wird auf dem Kopf so artlich zusammen geworfen, dass es iiber der Mitten nielit anders aussieht, a!s ob es obeti eine ganz andere Leinwand wilre. Etliche aber, welcbe arm seind, behengen den Kopt' mit solchen Petsoben so nur von gemeinein groben Leinu and vviewol sie dennocb denselben eben also iiber dem Kopf zusammen werfen als wie die ersten. Iler-nach legen sie Mie d er au und zusammen geniihteRocklei n (Schoss-l«in nennt mana in Franken) alsdann einen blauen und vier Finger breiten Giirtel driiber. Diese Giirtel werden besonders Fleisses gewirkt, seind gav dick und bart. Darauf thun sie wieder einen andern niimlich eisernen Giirtel (sklepanez) oder wol aucb von Messing driiber, also dass der Rock gar hocb iiber den Magen geht, woselbst alsdann das Mieder daran geniiht. Solcbe Mieder sind von untersehiedlichen gemeinem Zeuge, gleichwie aucli die Kocke ganz gemeines Zeugs doch einer anderen Farbe seynd auch wol nur von schwarzer Leinwand. Gewi>hnlich bindcn sie auch ein weiss leineu Tiichlein um den Hals und zvvar auch im Som-mer alsdann anstatt des Rocks einen Kittel von weisser oder schwarzer Leinwand. Ihre Striimpfe werden mehrentheils roth oder weiss sein. Sie thun ihren Gang ilm Schuhen und einiger Orten in weissen Stiefeln. Des Winters stecken sie in kurzen Pelzen.“ *) U n t e r k r a i n. „Die Kleidung kommt nicht durchgebends aller Orten iiber-ein. An theils Orten tragen sie Hvite die etvvas hocb und oben cuger als unten uud in der Mitten fasst ein wenig scbmiiler. An-drer Orten deckt man das Haupt mit rauhen Kappen bevorab im Winter. Sie tragen kurze Ri5cke; wenig Schuhe meistens Stiefel. Einiger Orten haben ihre Kocke auf den Schultern einen zuge-spitzten Kragcn anderswo einen viereckigen wiederum anderswo einen runden. Mancher Orten setzen sie an die Tlemden grosse, hohe und dicke Kriigen, vvelche ihnen den Hals umringen. Den Leib umfangen sie alle mit einem spannbreiten Giirtel von schwarzen Leder. In der Haarraode vergleichen sich etliche Oerter den Ober-krainern, etliche aber lassen das Haar abschneiden bis an die Ohren, also dass das behaltene die runde Halfte einer mitten durch geschnittenen Melone oder ein Kiipplein und eine Halbkugel vorbil-det. Etlicher Orten lassen Bie sich vorn oberhalb der Štirn einen ‘) ibid. knjiga VI. str. 278 in dalje. grossen Buscli Haares drei oder vier Finger larig formiren und ) ibid. knjiga X. str. 382. in XI. str. 213.), v tem ko je kresovom in kresnemu streljanju (kav je bilo znamenje, da se bliža sovražnik deželi,) pri to-pografičnem popisovanji Kranjske v II. knjigi pri posamnih delih dežele odmeril prostor. A vrnimo se zopet k XII. knjigi. Tu izvemo, da so kmetje ob mejah morali biti naoroženi pri poljskem delu in tako pripravljeni na vsak sovražen napad; ') iz poznavamo liaramije, 2) (hrvatske vojake, pešce in konjike, kateri so se plačevali**, to je bil začetek stalni granični vojni), in mazole,:l) (kakor h arami je bojniki, pešci in konjiki, a brez plače, katerim so se dala zeml jišča, kakor poznejšim graničarjem.) Izpoznavamo ob jednem „o pravila graničarskih voja-j a k o v“ 4) in beremo „u n t e r s c h i e d 1 i c h e Grenzgeschich-te n.“ 5) Izmed teh navajamo samo jedne povesti, katera lepo označuje narodno čuvstvo I5osnijakov. L, 1461. namreč, — kakor pripoveduje Valvazor po Tomasichu in Pogen Vrameczu — je poslal bosanski kralj T o m a ž svojega brata in svojega sina z množico ljudstva proti sorodnim mu Hrvatom, ker pak se je kazalo njegovo ljudstvo zelo nemarno in se ni hotelo resno poprije ti stvari, pod&l se je sam k svoji armadi ter je očital bratu, da ni sposoben za drugo opravilo, nego za svinje pitati, sinu pak je dej&l, da, ker se mu ne pristoji orožje, mu hoče kupiti plug in motiko. Ker njegovim ljudom to ni bilo ravno po volji, temuč jih je zelo razjardo, so trdno sklenili, da se hot6 maščevati, in v prihodnji noči dne 10. julija so kralja umorili. 6) Tudi generali, vojskovodje graničarskih armad, kateri šobili naj več K ra a j ci, se nam po vrsti imenujejo. Poleg slovenskih plemenitih rodbin L en k o vi če v, Konjakov, Kizlev in drugih se imenujejo tu nemški Auerspergi, T h ur ni, Galli i. t. d. in njih najslavnejša dejanja. Grof Herbard Auersperg, 23. general na meji, je bil tako priljubljen pri narodnem vojaštvu, da se je še za Valvazorja govorilo o njem: „Kak6 ga imenuješ brez plakanja?** ~) Izvrstna dejanja „ilirskih mejnih junakov", generalov in lejt-nantov ob meji — tako, da omenjamo le jedne stvari, slavne zmage Turkov pri Sisku I. 1593 v praznik sv. Ahacija, o kateri še dandanes poje ljudska narodna pesem, taka dejanja bi se ne bila mogla izvršiti brez strajnosti poiuočnih krdel, deželnih stanov „band6rc“ in črne vojske. Že Velej us — katerega citira Val- ') ibid. knjiga XII. str. G. '-) ibid. str. 49. 3) ibid. str. 65. 4) ibid. knjiga XII. str. 114 in daljo. r’) ibid. knjiga XII. str. 118 in dalje. u) ibid. knjiga XII. str. 119. 7) ibid. str. 58. vazor ') — hvali prebivalce naših krajev, da imajo „einen reifen und bedachtem Rath im Kriege,“ in avstrijski knezi so vedno z odlikovanjem pripoznavali izvrstna dejanja kranjskih, štajarskili in koroških pomočnih krdel ter so čestokrat iz Kranjske zahtevali pomoči na vojsko zunaj mej Avstrije z izrečno opombo: „wegen der Tiichtigkeit und Erfahrenheit der Krainer im Krieg-fiihren,“ kar Valvazor v ^oddelku ,,letnih dogodeb" avstrijskih vladarjev (knjiga X.) mnogokrat hvaleč opominja. In neko posebno jeklo, ,,hrvatsko“ imenovano, se je pri nas na Kranjskem v Javorniku kovalo, jeklo, katero, kakor Valvazor humoristično omenja, '■*) „sogern Tiirkenblut saufft und seinen Feinden ersehrecklich vor der Nasen blinkt!" Narodno plemstvo. VIII. Svoje dni pri priliki nekega narodno-političnega prepira se je v nekem spisu trdilo, da ni nikdar bilo narodnega slovenskega plemstva. Drug sicer ne nespreten spis, kateri je pa kazal, da njegov pisatelj ne pozna zgodovine dežele, se je poprijel bona iide te od nasprotne strani izisle trditve in ni morebiti nerad pritrdil, da Sloveni niso nigdar imeli plemstva. A ternu ni tako in nasprotni poduk o tej zadevi bi se bil Iehko prejel tudi za časa istega famoznega spisa iz starega, da si tudi že mnogo in mnogokrat oplenjenega, a vendar še ne dovolj poznanega Valvazorja! Že mesta v ,,letnih dogo d bali," katerih smo že omenjali in katere nam pripovedujejo o uporu narodnega slovenskega plemstva v Koroški in Kranjski proti sprejetju krščanske vere, dosti dokazujejo, da je tudi v našem nilrodu nekdaj živelo stalno urejeno plemstvo. Za nas Kranjce so posebno — po Valvazorju — znameniti zapiski o turnirji v Cirihu, ustanovno pismo iz Kostanjevice in zapisnik dobrotnikov samostana Za-ti š k ega kakor izvori, iz katerih zajemamo najstarejše date o narodnem plemstu v Slovenili. Med najstarejše narodne plemenite rodbine o Kranjski spadajo »gospodje Čritoineljski" (,,die Herren von Tsuhernembl"), katerih jeden, Ambrož, ,,gospod Crnomeljski," se je že leta 1165 z nemškimi kavalirji Kranjske udeležil turnirja v Cirihu. ;1) Ustanovno pismo samostana Kostanjevškega ddo. 1. 1248. nas seznanja s kavalirji: Reinhardom P i n c e r n a de Ostenviz, Bertoldom de Urednik in z bratoma Urhom in Bogomirom de Prosek. l) ') ibid. knjiga XIV. str. 117. a) ibid. knjiga III. str. 388. 3) ibid. knjiga XIV. str. 291. 4) ibid. knjiga XI. str. 335. 310 Valvazor z ozirom na Slovanstvo. » Nekrologlje Z a tiske, kakor jih priobčuje Valvazor, navajajo iz XIV. 'stoletja narodnih plemenitnikov: 1. 1361. Stefana pl. Poganca (P o g ant z). ]. 1363. Bertolda čubraharja (Zu-bracher), 1. 1384. Jakopa pl. Slcrinola, 1. 1384. Bogoljuba pl. Kozjaka, (K u o d 1 i e b K o s j a k h), 1. 1388 A 1 b o r t a Koz-jakarja, (Kosiakher); iz XV. stoletja: 1. 1418. Hermana Kozjakacja (Kosiakher), 1. 1422. P,jivla (J lobi carja, (Globi-zar), 1. 1424 Martina Lirnšaka, (Limsakh), 1. 1424 Urha Macerola, (Mazerol), 1. 1452 Jakopa (Jlovicarja, (G 1 o v-vizar), 1. 1470 Pilgraina (Jlovicarja, (Glowizer), 1. 1476 L u d o v i k a p!. Kozjaka, (K h o s i a k h), 1. 1493 Ano (Jlovi-eerko (G 1 o w i z e r i n). ') Po cesarju Fride r j k u III. ukazani obhod plemstva notranje-avstrijskega iz Štajarake, Koroške in Kranjske 1. 1446 je imel tudi zastopnike kranjskega plemstva, in sicer: Jurija Čniomcljskcga, Ivana Mačorola (M a t s c h e r o 11), Martina in Krištofa €l'H0IUCljsk0ga, Ivana in Jakopa Stermolarja, (S t e r m o 11 e r), Jakopa (Jlovicarja, (Glo vvitzer), Ivana (Jrimsičarja (Grimschitz e r),-) P r i m ovž a (Preym) in M a rt i n a Pečaharja (Petschaclier), Andreja SreniUfikarja (Schrem-nekher), Viljema Heriča , (H e r i t s c h), Hermana, Bogomira, Jurija, Miklavža (brate) Kozjakarje, L o v-renca, Jurija, Jakopa, Ivana Gl»bicai'ja (Globitzer). Pri popisu gradu Slatniškega (na Dolenjskem) poroča Valvazor o nekedanjem posestniku Maringu Slatinskem (okolu 1. 1411), da je imel soprogo SrcbcrilO, kateri imeni sti se lepo vjemali med soboj, „hat also „der Giildene“ mit der „Silbernen“ sich vermahlt. IJnd iinde ich“ — dostavlja Valvazor — ,.um sel-bige Zeit der Herren von Slatcnck noch mehr, allein um 1436“ --okončava naš kronist — ,,sei das Geschlecht bereits ausgestorben gcvvesen." :l) V „vrsti vitezov," kateri so 1. 1529 pri oblegi Dunaja po Turkih v obleganem mestu se borili proti sultanu Š o 1 ej-manu, so bili izmed narodnih plemenitnikov navzoči gospodje Erazem Obričau (Obritschan), Martin Semenič (Semenitsch), in Ivan (Jlovicai* (Glovvitzer). 4) Pri pomožnem krdelu Kranjskem za škofa zagrebškega (I. 1530.) je imel »ned drugimi Jurij iMclllicai' (Motni z er) 3 za boj opravljene konje. ') ibid. knjiga XI. str. 532 in dalje. 2) Aleksander II. pl. Grimšič (Grimschitz) 1. 1245 je bil po Sehonlebnu prvi kranjski deželni glavar in najvišji dvomi mojster pri kralju O ta kar ju na Češkem. (Primeri moj spis: ,,Die Freiherren von Grimschitz1* Wien 1871. str. 9.) 3) ibid. knjiga XI. str. 536. l) ibid. knjiga XV. str. 427 in dalje. „Sehier unser Landsmann“ — piše Valvazor — ,,weil an unsern Grenzen geboren war Hr. Niklas v o n ,J uriscllitz, der heldenmuthige Vertheidiger von Giins (1531.), der nachmals Lan-deshauptmann von Krain geworden und der, wenngleich er seinen Adel vora romisch deutschen Kaiser erhielt ihu doch im Dienste der Nation ervvorben hatte; wie ihn denn aueh die siidslavische Nation als einen der Edelsten gefeiert hat, in m as s en noch e 11 i c h e dalmatinische Lieder vorhanden, w e 1 c h e s e i ne r Tapferkeit zu El hren gemacht s e y e n d.“ ') Že v prejšnjem oddelku sem omenjal, da so bili poveljniki na mejah tudi slovenski kavalirji, kakor Benkoviči, Kozjak i, Kizli, i. dr. Kakor najvišji vojni komisar na mejah (1. 1552.) je imenovan gosp. Ivan Lcilkovič, vitez gradu Podbrezja, sč slovanskim gaslom: „kar Bog da.“ -) Istega leta so šli proti Turkom v boj med drugimi „Crainerischen Officierern‘j, gospod Krištof Gllšič, Feliks Nikolič YVaxensteinski in Stefan Semenič. 3) Vrsta kranjskih deželnih glavarjev, katera se pri Valvazorju začenja še le 1. 1261., natn hrani imena Stefana pl. Modniša (Modrusch), kateri je bil 7. glavar (1. 1309.) in rojen v Dalmaciji; 1. 1351. je bil nek pl. Gurk 11. glavar, 1. 1414. nek Urh pl. Oslcrvie 24., 1. 1429. 28. glavar Jošt pl. Oslcrvic, 1. 1449. Juri j Čmomeljski 32., in 1. 1593. baron Jurij Ldl-kovič 52. glavdr. Med deželnimi oskrbniki nahajamo iz jugoslovanskega debla rojenega gr o fa U r s i n i j a Blagaja (W 1 a g a y) leta 1673. 4) Med deželnimi namestniki vladarja nahajamo 1.1408. Pavla Glovicarja, 1. 1442. Martina Črnomelj,skega, 1. 1450. Jurija ^fjrnonieljskega in 1. 1500 Ivana Maksimilijana pl. Grimiiča (G rimschitz). Celo v službi „vicedoma,“ deželnoknežjega glavarja, nahajamo tu in tam narodnih kavalirjev, tako n. pr. 1. 1350, Jurija črnomeljskega, 1. 1437. Štefana Črnomcljskega, leta 1444, Jurija Črnomeljskega, 1. 1667. grofa Eberli ar da Blagaja, 1. 1673. grofa Franceta Adama Blagaja. V XII. poglavji IX. knjige je Valvazor vse za njega dni v Kranjski bivajoče kakor tudi iz mrl e ali take plemenite rodbine, katere so se preselile v druge deželo, po stopnjah v alfabetičnem redu objavil. Med grofi nahajamo narodne Kruppc in Seri M c (Zri n), a) med baroni pl. Gregorijanee (G r e g or i a n i z), Jurišiče (Juri- *) ibid. knjiga XV. str. 438. '-) ibid. knjiga XV. str. 463. :t) ibid. knjiga XV. str. 464. s c h i t z), Kizle (Kiisl), Ldlkoviče (Lenkawitsc h), PeČaviČC (Petschawitsch), Vilovce (Witowitz), ti so bili že za Valvazorja vsi izmrli. Dalje izmed takrat Se živočih rodbin: pl. Jankoviče v(J a n k a v i t s c h), .Juriče (J II r i t s e h), Kajzcie (K ay-se 11) in Cečekarjc (Zetscheker). ') Izmed izmrlih v i t e ž k i h rodbin imenuje Valvazor: p 1. Barše (Barsch), K lajne,o (Clainz), Kliše (C lv s), Krenšalc (C r e n s c hali), Krilšiče (Cruschitz), Davoliče (D a vol it s e h), Dominiče (Do m i ni tsch), Itislričane (Feistritz), Snieledničanc (Flodnik), Goričane (Gor tsch a c h), GllSlašiče (Gu st asi tsch), Heriče (H er it seli), Hlebce (ITlebitz), Kržane (Ker soban), Kozjake (Kosiak), Mačerole (Matscheroll), Mavriče (Man-ritsch), Mrhariče (Merheritsch), Motnike (Motnik), Nagliče (Naglitsch), Nikoliče (Nikolitsch), Obričane (O britsohan), Paše (P a s eh), Pečaharje (Petschacher), Plešavee (Plescha-witez), Polane (Polan), Ratečane (Ratschacb), Ribničane (R e i f n i t z e r), Ričane (Ritsch a n), Reše (Ro seli), Šmnrcke (Sumreg k), Zadrce (Z ara, Sara), Slatničane (S lat e n ek), Tribničane (Tribenek), Črnogorce (Tschernahora), Črno-nicljce (Tsch er ne m bi), Vrhničane (Verhnitschein), Vori-Šabce (Worischabez ali War i s eh e wi t s eh), Vole (Woth), Vilka vce (Wukawiz), Sciljčanc (Zenger), ('ubrarje (Z u fara t s c h e r). V ine dežcile so se preselili med drugimi: Glovicarji (Glo-witzer), Grebinčiči (Gr e b in t s c h it s c n), Gliraltiči (G ur alti t s c h). Mrliariči (Merheritsch), Mllšliči (Muschlitz), Pfafl‘oitscharji, Tadiolaviei (Tadiolawitsc h), Jurlkovči (J u r t-kowitz), Križaniči (C ri s a n i t s c h), in Kolovrati (Kolovrat, K o 1 o b r a t). V dež61i še bivajoči vitezi za Valvazorja so bili: Fabijaniči (Fabianitsch), Grinišiči (Grimschitz), Gušiči (Gus-sitsch), Kačiči (Katschitsch), Kušlani (Kuschlan), Kovačiči (Kovatschit s c h), Lukančiči (Lukan ts e h it s eh), Pozareli (P o s a r e 11), Semeniči (S e m e n i t s c h), Sonci in Zupančiči (S u p-pantschitsch.) Plemenitniki ndrodne krvi so bili: Bernardiči (B e r-narditsch), Kordiči (Korditsch), Dolničarji (D o 1 n i t-scher), Dragovaniči (D r a g o u a n i t s c h), Florijailčiči (F 1 o-r i a n tschitseh), Gladiči (Gladitsch), Gojaneeli (Gojanzell), Ingoliči (In gol itsch), Kilifei (Kniffiz), Mallorčiči (M ah or t-sohitseh), Markoviči (Ma r k o u i ts eh), Miliačeviči (Miliat-s^chauitsch), M ure liči (Muretitsch), Paplerji, Pipani, Sargarji, Šege (Schega), Slrnišče (Sternischa), Sumrekarji (Sume-reckher), Tacoli (Tazol), Toši (Toseh), Trojarji (Troyer), Vilniči (Vitnich), Vihleliči (VVichtelitsch), Bizjaki (Wisiak), Burjaki (Wuriakh.) Narodni umeteljniki in pisatelji. IX. Že v zgodnjem srednjem veku je, po Valvazorjevem zagotovilu, v beli Ljubljani slu! zvezdogled Janez Lezicius (1. 1242.) *) R6jen je bil sicer v Ljubljani, a njegovih roditeljev dom je bil najbrž v Lisičjem („Geyerau.‘‘ '*) Slikarja, „der de n Pensel trefflicli wol gefuhrt und in der Mahlerei kiinstlich gewest,;< imenuje Valvazor Gla(ličil (Gladich, živel sredi XVII. stoletja), kateri ume-teljnik je bil napravil v prehodu samostana o. o. Frančiškanov (ki je stal na mestu sedanje „Zvezder<), nekoliko lepih slik. 3) Drug umeteljnišk sovrstnik Valvazorja je bil muzik in skladatelj pater N. Dolar iz družbe Jezusove, „rodom Kranjec, izvrsten muzik in dober skladatelj, katerega delovanje spada v dobo godbe nega prijatelja in ^kronanega skladatelja" cesarja Leopolda I.“ O njem piše Valvazor dalje: „— dannenhero aučh von seiner Co.nposition gar viele Stiicke zu Wien ungefahr ums Jahr 1665 dess Druc.ks gewiirdigt seynd “ 4) Govoreči o slovenskih pisateljih, katere navaja Valvazor, obračamo v tej študiji svojo pozornost le na iste, kateri so pisali v slovenskem jezici, akoravno se, vzemši v poštev okolnost, da je bila v dneh, o katerih poroča Valvazor, latinščina učenjaški jezik, ne da apodiktično trditi, da bi mnogi kranjski pisatelji iste dobe ne bili mogli pisati svojih del v slovenskem jeziku. A kakor smo rekli, tu se hočemo zadovoljiti, da navajamo iste pisatelje, od katerih imamo vidna znamenja njih slovenskega pisa-teljstva pred soboj ali po nekoliko še denes v roei. Valvazor pričenja vrsto kranjskih pisateljev (,,der Craini-schen S cr i b e n t e n“)a) z naslednjimi besedami: „Wir geben hierin billig die erste Stelle dem Fieiss des hi. Cyrilli und Methodii, deren Jener die Cyrillischen JBuchstaben, dieser aber die Crabatisch und Windische erfunden, auch die Heilige Bibel in seine Muttersprache iibersetzt, imgleichen d:e Hess und andre Kirchen-Ceremonien in die Sclavonische Sprach gebracht hat “ 11) Za tema naj pride na vrsto biiroil Sigmund Herbcrsloill, kateri je svojo spretnost v slovenščini, koje se je navadil v šoli rojstnega svojega kraja Vipave, najbolj pokazal s tein, da je z njeno pomočjo bral zgodovinske knjige Rusa Nestorja ter jih priredil *) ibid. knjiga XI. str. 710. '•*) ibid. knjiga XI. str. 172. ibid. knjiga XI. str. (>92. — Tudi prvi knez Auersperg je imel v »knezovem dvoru1 jeduo sliko Gladičevo. 4) ibid. knjiga VI. str. 359. 3) ibid. knjiga VI. str. 345—370. li) ibid. knjiga VI str. 345. izobraženemu svetu v svojem delu „Commentarium de rebus Moscoviticis," zaradi Česar mu je dal Vodnik ime „novega odkritelja Rusije.“ Kakor IV. nasleduje 1‘rilliož Trubar, izmed cegar del jih imenuje Valvazor 9, in sicer 1) evangelije, 2) katehizem, 3) ves novi zakon, 4) psalter, 5) Augsburško veroizpovedanje, 6) Evangeljski cerkveni red, 7) Formula Concordiae, 8) hišno postilo, 9. sveto pismo, katerega pak Valvazor ni poznal. On piše o njem: „Es mus dieselbe mit Oiryllischer oder Grlagolitischer Schrift ge-druckt worden aein“). ') V vrsti X. vidimo AdiUliil Itolioriea (Bohorizh), prvega slovenskega jezikoslovca, čegar sicer latinsko pisane „Arcticae horulae“ služijo, po Valvazorji „gleichsam fttr eine Grrammatik (der slovenischen Sprache).“ “) Zelo obširno popisuje Valvazor .Ilirija Dalmatinu (v splošni vrsti pisateljev po času XI.), katerega biblijo, (v Wittenbergu 1. 1584), kakor piše naš kronist. „die Loblicne krainische Land-schaft in Druck ausgehen liess, in Betrachtung,“ (pretehtajoč, bi se dan danes reklo parlamentarično), „dass solclie (die win-disclie) Sprache vieler Orten sovvol in Steyer, als in K a r n t h e n u n d in C r a i n ti b e r a 11 gebraucht w i r d.‘ ‘ 3) Pri delih Tomaža Hrena, znanega ljubljanskega škofa in proti-reformatorja (XIII.) Valvazor posebno pohvalno omenja „die in die gemeine (prosti) Landsprache das ist in die Crainerische iiber-setzten Evangelien und Episteln," kateri „prevod“ je škof, kedar je „seine Arbeit mit Andren geconferirt/1 dal tiskati v Gradci na svoje troške." l) Milia Mikec, (Mikhez XV.) stolni dekan v Ljubljani, je na svoje troške dal tiskati v Avgsburgu slovensk katehizem v osmerki 1. 1615. °) Janez Čamlik (Tschandik XIX.) rojen v Višnji gori, pridigar pri Jezuitih v Ljubljani, je prevčl katehizem Kanizijev (Catechismus Canisii) v ,.kranjski jezik/* °) France Glavinie (G la vi ni c h) frančiškan je poleg mnogih latinskih spisov izdal ,,noch mehr andere kleine Werklein aber in Illyrischer Sprache." 7) Prenatanko je narisan tudi blazcga barona prehodnik na polji kranjskega zgodovinoznanstva in zgodovinopisja, „resignirani“ ') ibid. knjiga VI. str. 346. ") ibid. knjiga VI. str. 348. ■*) ibid. knjiga VI. str. 348. 1) ibid. knjiga VI. str. 350. 5) ibid. knjiga VI. str. 351. 6) ibid. knjiga VI. str. 352. 7) ibid. knjiga VI. str. 352. stolni dekan in učeni genealog Jaiiez Ludovik ScllOltlcben (XXVIII.). Naštevajoč njegove spise omenja pod štev. 16.: ,,Evangelia und Episteln iiber die Sonn und Festtage des ganzen Jahrs der ersten alte n Edition (škofa Tomaža Hrena) hat er uberlesen und eorrigirt und viel verbessert (sic!) in crainerischer Sprach. ') Griitz 1G72 in 8°.“ Zelo plodovitega katoliškega slovenskega pisatelja imenuje Valvazor kanonika v Rudolfovem Matija KastelCii (Castellez), med katerega 12 deli omenja 7 cerkvenih spisov in „D i c t i-onarium Lati b o ■ Carn iolicum," prvega slovenskega slovarja. ") Na drugem mestu se Valvazor precej obširno spominja svojega učenega prijatelja in sodelavca, hrvatslcega pisatelja Pavla Vitezovima, viteza Senjskega. 3) Naš blagi baron, kadar obširno popiše hrabrost Senjčanov, pravi dalje: „Damit aber niemand meine als lebten zu Zengg nur lauter Eisenfre3ser und brave Soldaten hingegen keina sirni reiche und kunstgeschickte Kopfe, so will ich hier einen Zenge-rischen vom Adel zum persohnlichen Beweis darstellen dass manche Zenger sowol einer gelehrten Feder als tapfern Degens fahig sei, nilmlich den mir seiner guten Resolution als scharf-sinnigen Geistes und gelehrten Feder wegen sehr lieben Herrn Rit ter \velcher beides von Namen und Mut und nunmehr auch von Stande ein Ritter ist. Seine woIfliesseride Verse haben ihm das Poeten Kronlein verdient; seine Wolredenheit aber ihm her-nach auch diese Ehre envorben, dass ihn die Zenggerische Haupt-mannscbaft an die Riimisch Kayserliche Majestiit fiir (kakor) einen Abgesandten abgefertigt.“ Valvazor našteva konečno dela vitezova že tiskana in v rokopisu. Med 13 tiskanimi deli je 11 latinskih (največ poetičnih) in 1 hrvatsko delo: ,,Oddilyenie Sigetsko,“ „oder eine Be-schreibung der Stadt Sigeth in crabatischer Sprache 4 Theile 8°. Lintz und Wien 1684. Za tisek je bilo pripravljenih 16 d61 (vseh latinskih) med njimi „M a u s o 1 e u m Reg um C r o a-tiae“ in ,,D e regno C r o a t i a e Historia.“ Temu Pavlu Vitezoviču, kateri, kakor smo videli v uvodu, je pridejal delom Valvazorjevim latinske in h r v a t s k e voščilne pesmi, je po Valvazorjevem poročilu4) nek drug hrvatsk pisatelj Jakop Kenznarič posvetil neko knjižico o oblčgi Dunaja v hrvatskem jezici in v verzih pisano. Po tem kratkem oziru na h r v a t s k e pisatelje — kolikor nam jih predstavlja Valvazor—se vračamo k slovenskemu narodu ') ibid. knjiga VT, str, 355. — Kakor je izpričal Kopitar, jih je mnogo pokazil. -) ibid. knjiga VI. str. 360. • 3) ibid. knjiga XII. str. 90. 4) ibid. knjiga XII. str. 91. in ne moremo tega oddelka o slovenskih umeteljnikih in pisatel jih in sploh svojega sestavka lepše okončati, nego da citiramo že jeden-krat omenjenega Rimljana Veleja iz nova, kateri s pohvalo govori o tedanjih Japidiii („d a s s sie d er (romischen) Sp ra ene er fa hren, die meisten auch der freien Kunste e i n e W i s s e n s c h a f t und zur Gemiithstibung g r o s s e Lust g e h a b t.“ ') Dostavek. Slovanska krajna imena v »zapisniku gradov' in njih razlaganja. Adlsberg rechte Nam Adler sb er g Postojna, »vvelcher einen Adler bedeutet." Ainodt, Soteska. Alt-Ainodt, Stara Soteska, „von den Tiirken Selen Grad griin Schloss benannt." Alben, Planina. Altenburg, Stari grad. Altenlack, Stara loka. Altgutenberg, Stari Gutenberg. Arch, Raka. Assling, Jesenize „hat diesen Kamen von dem Baum Jesen, wel-cher einen Eschbaum bemerket empfangen, vveil diese Gegend mit diesen Biiumen hautig be\vaehsen.“ Auersperg, Trjak. Billichgratz, Porhavgradez (sie!) Bischoflack, Shkojialoka. Bremb, Prem. Brunnfeld, Piphanshe naeh dem Erbauer Pipan. Čanderschhof, Candershe. Castua, Castau. Chaisersfeld, Chashieerga. Cirknitz, Zirkniza. „Den Namen dieses Marktes betreftend so glaube ich soleher sei ihm von einer Kirehen zu Theil worden. Denn vor Zeiten stund an diesem Ort nur cine kleine Kirehe, die mit eitel Wildniss umgeben war. Nun heisst aber in unser Crainerischen Sprach eine Kirehe Zirkuiza: welches Wort sieh mit der Zeit dureh verderbte Aussprechung in Zirkniza verilndert. Und diesem bat wiederum der Toutsche Mund den letzten Buchstab a abgebissen, also dass er nun Cirknitz spricht.“ Crainburg, Crain. Crassinz, Crassiniza. Creutz, Krisch. Creutzdorf, Kershate. Dobrauza, Dobravza. Dominitschhof, Dominezlie. DrasJcoviz, Drascovez. Dragembl, Dčrgomen oder Dragovim. „Ich verraeine dieser Name sei entsprossen von dem Crainerischen Worte Draga, welelies Auen und Weide becleutet, weil sieli dortlierum schiine und uberaus grosse Auen wie ein gemalter Teppieh ausbreiten." Dvorizhof, Zatesli. Dupplach, Duphje. „Woher aber solches Dorf den Namen empfangen gilt rathens und mutlimassens. Meine Mutmassung aber ist diese, dass gemeldtes Dorf den Namen von einer Grotten an sich gezogen, die nechst dabei im Felsen des Berges befindlich und ihr Quellwasser von dannen heraus fliesst. Diese Grotte aber priisentirt die Form eines soichen Lochs, wie die Viigel in den alten liohlen Biiumen zu ihrer Nistelnng maclien, welclieB Loch der Crainer duplye nennt.“ Ebenportlien, Ubrestje. Ebensfcld, Groble (zusammengescliarrter Haufen.) Elirenau, Ph' svetem duhu von der benaehbarten Kirche hi. Geist. Egg, Berdo als ein Ort „da keine rechte Wiilder sondern nur Ge-piiache und Gestriiuche stehen.“ Egg bei Pudpetsch, Berdo. Feistritz, Bistriza „allem Vennuten nach das (untenfliessende) Was-ser (Bistriza) dem Schlosse den Namen mitgetheilt haben inag. Dieser Name Bistriza ist dem Flusse desswegen gegeben, weil das Wasaer desselben bey Sommerszeit eiskalt und so hell wie ein Krystall aber scharf (oder streng und sclinell liiuft) aagemerkt das Wort Bistra soviel als seharfund friseli bedeu-tet Bistriza aber das Diminutivum von Bistra ist.“ Fisckern, Ribeze. Flednig, Smlednik. Forst, Zaborst. Freudenthal, Bistra. Freienthurn, Podbresliie (,,unter den Birkenb;iumen“). Freiliof, Bevkovo. Galleneck, Mudia (vom Wasser Mudia.) Gallenfels, Glavnik. Gallenhof, Gabrie. Gallenstein, Podpetzkio. Gallkof, Na golem „auf der Blosse," Feistenbera. Grazarjavturen. Gejjeran, Lesizkie Fuchsbahn „vvcil in (len benachbarten Waldern viel Fuchse Iaufen.“ St. George/n, Pod Sent Jurjam. Gerbin, G er h en ,,gefaltet.“ Gerlachstein, Kolavbz Wagner. ,,Ob aber clieses die rechte Namens Quell kann ich nicht versichern." Gunpelhof, Kumpole. Gimpel, Kumpale. Gijrtschach, Gorizhaine „bergigt.“ Gotschec, Chotshevie. Gradez, Gradez. Gradina, Gradina. Gradische, Gradische. »Ort, wo vorinuls das Sclilosa stand.“ Grafeimarth, Kostel (Castellum). Grafemveg, Kneshjiput (Grafenstrassc, da cs von den Grafen von Cilli erbaut \vorden) dabei Hof Vidernitz von Videraeza kleine Fischotter. Greulach, Skerlevo schieferig, von dem in der Naehbarscbaft lulufig vorkommenden Schieferstein. Grienhof, Germdisclie Staudenort von den friiher dagewesentm zal-reichen Staudenvverk oberlialb das alte Schloss Roje Grimschitzhof, Grimschize. Gritsch, Grizeh, Hiigel. Grossdorf, Velika vas. Grundlhof daneben Gitlt Selo. Geschiess, Selo. Gurlcfeld, Kersko, Gurkisch. Gutenfeld, Dobre polje. Gutenhof, Dobravza. Gutenhof, Dobrava. Gnt&mverth, Hervaski brud. „Ueberfalirt von Leuten und VVaaren iiber die Gurk von Croatien und Uskoken; „denn Ilervask j bedeutet dem Crabaten eino Ueberfahrt.“ Habach, Ablah. (das Deutsche von Ilabicht, die liier zalreich.) Heidenschaft, Aidovsna von der Heidenschaft oder Heidenthum. Hallerstein, Kozina vas, Dori' von scblechten Hilusern. Hilzenek, Lesno berdo. Hochstrass, Ostras. „Welclies von Ostro scharf hergeleitct werden konnte.“ Hofdragevibel, Udergomene. HoflacJc, Naloke „aut' der Wiesen“ ,,denen schongebluhmten herum liegenden Wiesen zu Ehren." Hofmannsburg, Mengush. Hoftein bei Krainburg Predvor „vor d«m llofo." Hijflein bei Igg Materna von dem dabeiliegenden Dorfe Matena. Hopfenbach, Hmelnik, Hmel — Hopfen. Hotemesch, Hotemesh. Jablaniz, Jablane,za, kloines Apfelbiiumleinwilde Holziipfel in den dortigon Wuldern. Jamma, Jama, Grube. St. Jorgenberg, S. Jurjava gora. Kaltenbrunn, Fushine, von deta daselbst befindlichen Eisenhammer. Katzenstein, Wegine (Vigaun.) Kerschan, Kersan. Ketizh, Kotezh oder Hotez, kleiner Winkel. Klilan, Klanu, Krumung oder Beugung, man biegt hieher von der Hauptstrasse ab. Klevisch, Klevische, „ein giilier hochliegender ()rt.“ Klingenfels, Klevevsch „aus dem Teutschen verderbt." Kleindorf, Mala vas. Kleinhausel, Mali grad, ldeines Scldoss. Kleinlack, Malaloka, Kolobrat, Kolovrat, Spinnrad. Kopriunig. Koprivnek Brennestler, Kopriva Brennessel. Kosj»k, Kozjak Ziegenstall. Und muss dieses Kosa ein altes Scla-vonisches Wort sein welches aucli bei theils andern Nationen sonderlich bei der polnischen gleiche Bedeutung hat. Wesswe-gen der polnische Historicus Piacesius den Namen des Russi-schen Volks der Cosaken von dem polnischen AViirtlein Kosa herleitet, wodurch die Polen so\vol Geys als auch die Gemse verstehen und dadurch die Hurtigkeit und Behiindigkcit dieses Volks bemerken weil diese Leute (die Cosaken) so leiclit und behšinde wie eine Ziege oder wic die Gemse sicli bewegen und auch durch unvvegsame Oerter zu dringen pflegen. Kreutberg, Krnmperg. Kroiseneck, Rakovnik, Krebseneck. Kroisenbacft, Rakovnik, Krebseneck. Krup, Kropa, Krop warmes heisses Wasser; das Wasser hier im Somraer heiss. Laas, Losh. Landstrass, Kostainaveza Kastaniemvald, (auch schoner Eichenwald in der Nahe, den man Krakavo nennt.) Laibach, Lublana. Leitenburg, LosJi. Lichtmeck. Zheshenze, von den vielen Kirschbiiumen der IJmgebung Lilienberg, Lemberg. Littai, Litja Menschenfett. Loitsch, Logatez „das verstiimmelte Longaticmn" (!) Lubekh, Libek. Lueg, Luknja, weil das Schloss in ein Loch hineingebant. Luag an der Poik Jama. Lukaviz, Lukaviz, Guck ins Land von Luk a vez Gucker. Lusttlial, Dul. Mahrenfels, Lipoglav schiines Haupt. Mahrenfeld, Dulna, Thalgegend unweit davon Schloss Carstberg Gollez. Maichau, Mihovo. Mannsburg, Mengush „verstiimmelt aus dem Oeutschon." Kloster Ji. Mariae (Mitterburg) Kloster por Jeseru, weil ps unfern des Zeppitscber See’s. Matscherollhojf, Mazcherole. Michelstetten, Velesalo. * Minkendorf, Mekijn e. Mitterburg, Pasina (Pisinum.) Mokriz, Mokrize Feuchtigkeit, weil os bei Rogen und wegen lotti-gen Boden hier feucht ist. Mordutscli, Morautsche. Moschenize, Moschenize v o m griechischen Moschiena. Mosthal, Sablate „vom Morast ganz umringt.“ Muttling, Metlika. Nadlischek, Nadlischelc, „woher aber die Namen Nadlischek (und Oblok) gekommen ist unwissend. — Das alte Nadlischek Tabor von dcn Turken Svejsda grad = Stcrnscbloss genennt." Na/ihof, pred malem mostekcm „vor der kloinen Briickon.1' Nassenfeld, Mokrit pule. Nass.enfuss, Mokril nog Neudeckh, Mirna von dem Flusse Mirna Ne y c ring. Neudorf, Saverh hinter dem Hiigel „vor dem Schloss eiu kleiner Berg “ Neuhaus, Novigrad (ital. Castelnuovo). Neukoffel, Naskolje (,,auf dennen rauhen Felsen.") Neumarktl, Tersezh. Neuthal, Spetalez da hier vor Zeiten ein kleines Spital gestanden. Nussdorf, Orechegk „von den in grosser Anzahl hier wachsenden Nussbiiumen." Ober-Erkenstein, Novigrad. „Neues Schloss" weil es nachdem es im Cilli’schen von Jan Witowiz zerstiirt war, wieder aufgobaut wurde.‘‘ Obergortschach, Hrib, der Deutsche Name stammt aucli vom lcrai-nerischen Geritach (gorica) Anhohe.“ Obergurk. Verhkerka. Oberkolobrat, Gurajne Kolovrat. Oberlaibach, Verhnika. Obermotnik, Motnik. Obernassenfuss, Gurajne Mokronag. Oberpereu, Perovo. Oberstein, Kamele. Oedengraz, Pustegradez „odes Schlosslein." Ortenegg, Ostenek. Osterberg, Sostro. Piilant, Polane. Passberg, Pas, Pernstein, ZJstaje. Pleterhof, Pleterje, „wolier es dieaen Namen erlialten ist unwissend.“ Pleterjach, Pletarje „wo der Nam ist hor geflossen, ist unerfindlich.“ Podwein, Podvine. Poganig, Poganik „verstummelt aus Bogeneck/, Poganiz, Poganze. Polant, Polane. Ponovitsch, Ponovitsehe. Prevtenau, Salog hinter dom Walde was „auf den dort liegendea Forst zielet.“ Prapretschhof, Praprotezhe vom dort zalreichen Farrenkraut. Prostraneck, Prestranek, geraum, weit. Radelstein, Radole „uber und iiber bergig.“ Radmansdorf, Radovelza. Ratschach, Radezche neclist dem Markt ober der Save hoch aut dem Berge ist ein Steinfels brus wosslialb die Ratsc-hacher sehemveize Schleifer genannt wurden. Raunach, Ravnic. Reifnitz, Rihenza wegen der vielen fischreichen Waaser der IIm gebung. Reittlstein, Repnie. Reutenburg, Zuetesch. Rosek, jKošek. Rothenbiihel, Zhernelo, „woher es diesen krainerischen Namen g«-zogeu kann ich nieht errathen." Rudolfsiverff, Sbure. Rudolfsegle, Roshek. Rudolpltswerth, Novomesto. Ruprechtshof, Ruprezche verch. Sava, Sava. Sauersh, Saverch. Savratezhof, Savrateze ,,hinter dem Thiirlein.“ Scaluiza, Scaliza, Steinfels. Schitrfenberg, Svivven ,,von dem nilchst gelegenen grossen Wald Svivven." Sclionaych, Lepedob ,, zielet aut' des Orts lustige Grelegenheit/1 Scharfenstein, Selo. Schernbiihel, Zemschenik. Schneckenbiihel, Saporse „so gleichfalls von denen Schnecken her-stammet.“ Schwarzenbach, zlierne potok. Sdusch, Sduscha. Seitenhof, Brimje „von den hauffig an diesem Orte wachsenden Wachholder Stauden. Senoschetsch, Senosezche. Schumberg, Sumberg. Siemitsch, Semezeh niichst dabei ein Hof Pristava (Meierhof.) Sittieli, Sitizena. Letopis 1877. IV. 91 Slateneck, iSlatina (von den Erbauer Slatinek.) Smregkh, Semretca. Smug/c, tirno k. Stein, Kamnek. Stein, (Schloss) Kamen. Steinbilhel (Schloss) Saperze ,,Verschliessung.“ Stemberg, Nakalze. /Stauden, Gčrm „Gebiisch welclies damals bei Erbauung des Schlos-ses allhie hiiufig gestanden.“ Stermol, iStermol ,,Stormu heisst gahe.“ Strascha, Starša so viel als eine Wacht. Stroblhof, Bokalze kleines Kriiglein „mit we!ciier Benenung dioses Ort schon ehe noch das Schloss erbauet, bezeichnet gewesen.“ Strugg, Struga Arni eines Flusses „ehe das Schloss hior erbaut war zertrennete sich hier der Gurkfluss in zwei Arme.“ Swingk (lamin) Shmin (ital. Zmin.) Tarischendorf, Tarisna vas. Terviso, Tervis. Thal, Vdulah. Tliurnlack, Ulakah („in den Heumattenliegend.“) Thurn am Hart, ,,Schreibarslce turen.11 (,,Von der Amtskanzlei?“) Tdrmetsch, Ternieze „von den hier ehedessen hauffig herfiirschies-sendeu Dornbuschen“) Treffen, Treben. Triest, Ter st. Trillek, Podraj „schier am Ende der Bergesliohe." Tschemschenikhof, Zemschmik. Tschernembl, Zhernamel das Wasser Zernomalschiza umfliesset schier die Stadt. Tybein, Dnin (ital. Duino.) St. Veit am PJlauin . oder ; Reka. Fiume ' Va/priniz, Vaprinez oder Vaprinaz. ,,Der Name soli ihm von dem Lateinischen Wort Vepre oder Vepribus vvelches Dornbiische bemerket, angeflanzet worden sein.“ Veldes, Bled. Varmo, Beram. Vesselka, Veselka „es ist an einem lustigen Ort erbauet.“ Untererkenstein, Garnile es liegt auf ciner kleinen Anhohe (gomila.) Unterrain, Podbregam (,unter dem Berge.“ Volautsche, Volauzhe. Volouska, Volovska (mit einem par tieffen Meerport in der Land-sprache Preluka genannt.) fVartenberg, Salog „hinter dem Walde.“ Wat 8 cli, Vazche. Wagenstein, Kozljak. Wagenberg, Dob (Namen des friiher hier gostandenen Schlosses Aich.) Weichsell)acli, na turno „auf dem Thurm" (der einst hi er gestanden). Weichselburg, Visimo, gora,. Weinbilhel, Vinagoriza. Weineck, Kravi uk. Weiniz, Viniza beide Namen hat ,,es von denen daselbst lmuffig wachsenden Weinen entlehnt." We.ichselstain, Novi dvor. Neuea Schloss. Wernegk, Vernek. Willingrain, Nabregu, „wie der Ort schon geheissen, elie man das Schloss da gebaut hat." Winkel, Kot. •Wippach, Vipava. Woifsbilhel, Vovtschge potok, „beide Namen hat es von denen haufig -dortherum in W;ildern sich enthaltenden Wdlfen be-kommen." Wordl, Ottoziz ,,von denen zusammenlaufenden Wassern, so sich unter dem Schloss vergesclrvvistern." Zcheple, Zcheple. Zepitsch, Zepizche. Zirkna, Nazirknom. Popravki. Na strani 253 vrsta 1. zgoraj )) J) 257 a 14. JI )) )) 281 n 14. » J) 284 >y 3. JJ )) 285 a 4. zdolaj )f >; 286 14. zgoraj )) V 291 J) 18. jj beri namestil in, ■indem, jj ;> Kndters, Endter, Prove, JJ JJ Drov, jj • J? sv., ss., )? J) ac ac, ac, Kerhij, j) J) Korhij, j) JJ vinom, einen. Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od začetka 1876. leta do 1. januarja 1877. leta. Sestavil Ivan Tomšič. (Stev. 1—147 glej v „Letopisu“ za 1869. leto od 2(18—281. strani; štev. 148—243 v ..Letopisu1' za 1870. I. od 364—371. strani; štev. 244—351 v ,.Letopisu1' za 1871. leto od 346—354. strani; štov. 352—589 v „Lotopisu“ za 18*72. in 1873. leto od 280—301. strani; štev. 590—817 v ,,Letopisu" za 1876, leto od 193—215. strani.) I. Časopisi. 818. Besednik. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izdajatelj in odgovorni vrednik: J. Go 16. V (Jelovcu. Osmi tečaj. 1876. 12. številk. 8". 204 strani. (Izhaja 20. vsaeoga mosoca.) 819. Deželni zakonik za vojvodstvo Kranjsko. 4°. V Ljubljani. Leto 1876. XII. 30. 30. strani. 820. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. Na Dunaji. ' 4°. Leto 1876. 1. 1. XIV. 341 str. 821. Edinost. Glasilo slovenskega političnega društva tržaške okolice. Lastnik, izdatelj in odgovorni vrednik Ivan Dolinar. Tisk avstrijskega Lloyda v Trstu. Tečaj I. 1876. (Izhaja vsako drugo in četrto soboto vsakega meseca.) 822. Gospodarski list. Organ c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Tečaj VII. 1876. 4°. Izdavatelj : c. k. kmetijsko društvo. Odgovorni vrednik: Pr. Kuralt. Tiskal Seitz v Gorici. 24 listov. (Izhajal jo 15. in 30. dne vsaeega meseca. S koncem leta je nehal izhajati .J 823. Jngoslavenski Stenograf. Izdavatelj i urednik Anton Bezenšek, državno-izpitani učitelj stenografije za više gim- nazije i realke. Prvi tečaj. IJ Zagrebu. Tiskarski i lito grafski zavod C. Albrechta. 1876. 8°. 60 str. in 6 steno-grafičnih prilog. (List je pisan v slovenskem in lirvatskem jeziku in izhaja vsak drugi mesec po jedenkrat.) 824. Kmetovalec. List slovenskim gospodarjem v poduk. Izdavatelj in odgovorni vrednik: Ernest Klavžar. Tiskal Mailing v Gorici. Tečaj II. 1876. 4°. 184 str. (Izhaja 15. in zadnjega dne vsacega meseca.) 825. Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. V Ljubljani. Tisk in založba Jožef Blaznikovih dedičev. Odgovorni vrednik: Alojzi Majer. 4". XXXIV. tečaj. 1876. 420 str. (Izhajajo vsako sredo.) 826. Prijdtel. Znanoszt razserj(ivajoeze meszecsne novine. Drugo leto. Buda-Pest, 1876. 4". Podgovoren reditel: Augustich Imre. Stampano v Buda-Pesti vu Franklin-Tivaristve nas-ztavi. 12 brojev. (Izhaja prvega dne vsak mesec.) 827. Slovenec. Političen list za slovenski narod. Letnik IV. 1876. Fol. V Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni vrednik: Ferd. Pevec. Tisk Blaznikovih dedičev. ("Izhaja po trikrat na teden, v torek, četrtek, in soboto.) 828. Slovenska čebela. Družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem. Izdajatelj ,,čebelarsko društvo;“ Odgovorni vrednik J. Jerič. V Ljubljani. Tečaj IV. 1876. 8°. 96 str. Tiskala Klein in Kovač (Egerjeva tiskarna). ("Izhaja vsaki mesec.) 829. Slovenski Gospodar. List ljudstvu v poduk. Izdalo in založilo katol. tiskovno društvo v Mariboru. Odgovorni vrednik dr. Lavoslav Gregorec. — V Mariboru. X. tečaj. 1876. Tisk J. M. Pajka v Mariboru. 4°. 456 strani. ("Izhaja vsak četrtek v mesecu.) 830. Slovenski Narod. V Ljubljani. Fol. IX. leto, 1876. Izdajatelj in vrednik Josip Jurčič. 299 številk. (Izhaja vsak dan. izvzemši ponedeljke in dneve po praznicih.) 831. Slovenski prijatelj. Vredil in založi! Andrej Einspieler. V Celovcu. 8°. XXIV. tečaj. Leto 1876. 12. številk. 384 str. (Izhaja po jedenkrat v mesecu. 832. Slovenski učitelj. Glasilo ,Učiteljskega društva za slovenski Štajer." Izdalo in založilo ,,Učiteljsko društvo za slovenski Štajer" v Ljutomeru. Za uredništvo odgovoren Drag. L o-re nc. Maribor. Četrti tečaj, 1876. 8°. 24 številk. 392 str. (Izhaja 5. in 20. vsacega meseca.) 833. Soča. Glasilo slovenskega političnega društva goriškega za brambo narodnih pravic. V Gorici. Fol. Lastnik, izdavatelj in urednik: Viktor Dolenec. VI. tečaj, 1876. 52 številk. Tiskar: Mailing v Gorici. (Izhaja po jedenkrat v mesecu.) 834. Učiteljski Tovariš. List za šolo in dom. Šestnajsti tečaj- V Ljubljani, 187G. Odgovorni vrednik Matej Močnik. Tiskar in založnik: J. K. Milic. 8°. 384 str. (Izhaja 1. in 15. dne vsacega meneča.) 835. Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in založil Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadnici v Ljubljani. Šesti tečaj, 187G. 8°. 192 str. — Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. Letnik ima 8 muzikalnih prilog. (Izhaja po jedonkrat v mesecu.) 836. Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Odgovorni vrednik Luka Jeran. Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi dediči. V Ljubljani. 4°. XXIX tečaj. 1876. 418 str. (Izhaja vsak petek.) 837. Zora. Časopis zabavi i poduku. Peti tečaj, 1876. Izdajatelj in odgovorni urednik Martin Jelovšek. Uredil, založil in tiskal J. M. Pajk. V Mariboru. 4". 396 str. (Izhaja 1. in 15. vsacega meseca.) 838. Zvon. Za dom, svobodo in resnico. Leto II. 1876. Ure' doval in založil J. Stritar. Na Dunaju. Tiskala A- Keiss> in F. Lob. 8°. 384 str. (Izhaja 1. in 15. vsacega mesca.) U. Umstvena dela. rifalnit-A narodna v Ljubljani. (.TO udov.) 839. Letopis nirodne čitalnice v Ljubljani o začetku leta 1876. Založila čitalnica. — Tisk Blaznikov v Ljubljani. 8". 24 str. Dramatično društvo v Ljubljani. (332 udov.) 840. Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani. 32. Ve z ek. Ogenj ni j igrača. Veseloigra v 3 dejanjih. Spisal Gustav Putlitz Poslovenil Josip Cimperman. V Ljubljani 187G. 16'1'0, 107 str. 33. Veze k. Ena se joče, druga se smeje! Igrokaz v štirih dejanjih. Po francozkem Dumanoir-a in Keranion-a nemško predelal H. Laube. Poslovenil Ivan Kala n. 90 str. — Garibaldi. Gluma v I dejanji. Spisal Julij Rosen.; Poslovenil Ivan Kalan. V Ljubljani, 1876. 16mo- 23 str. 34. Vez e k. Marija Magdalena. Zaloigra iz meščanskega življenja v treh dejanjih. Spisal Friderik Hebbel. Poslovenil Janko Kalan. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna." 1876. 16mo- 86 str. 35 V e z e k. Tri vile. Veseloigra v 2 dejanjih. Po W. Friedrich u. Poslovenil Ivan Kala n. 65 str. — Srce je odkrila. Vesela igra v enem dejanji. Poslovenil Ivan Ameriški. 45 str. — Pes in mačka. Veseloigra v 1 dejanji. Prosto po francoskem posloveni! Zmagoslav Eržen. 26 str. — Odborovo poročilo IX. občnem zboru ,,Dramatičnega društva,“ 32 str. 16mo- V Ljubljani, 1876. Natisnila „Narodna tiskarna.‘‘ Društvo v pomot' bolnikom in /.a oskrbi jev nuj c v Ljubljani. (11)1 udov.) 841. Letno sporočilo društva v pomoč bolnikom in za oskrblje-vanje v Ljubljani za deseto društveno leto 1875. 8". V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. Založilo društveno vodstvo. 16 str. Klnsbena Matica v Ljubljani. 842. Oče. pojdite domu! Vglasbil za možki zbor iu bariton solo P. Angelik Hribar. Založila in na svitlo dala Glasbena Matica v Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani. 1876. Fol. 5. str. 843. V spomin Antonu Janežiča o slovesnem razkritji spominka v Lešah dne 13. avgusta 1876. Vglasbil za moški zbor z osmo- in samospevom za bariton Anton S tockl, pevovodja ljubljanske čita nice. Besede Jos. Cimperman ove. Na svitlo dala in založila Glasbena Matica v Ljubljani. Zvezek III. Tiskal Rudolf Milic v Ljubljani. 8°. 6 str. 844. Glasbena Matica. Zbirka slovenskih napevov ubranih za čvetero ali petero moških glasov. Zvezek IV. Cena 1 gl. 40 kr. V Ljubljani, 1877. Založila ,,Glasbena matica." Tiskal K. Milic. 8°. 16 str. Obseg: 1. J. Skr a up. „Kje dom je moj ?“ Sava teče po rav- ninah. Moški zbor. — 2. Jos. Fabian ,,Prošnja,.“ Da te ljubim, ti je znano. Čveterospov, — 3. Km. V ašak „Mxy dom1*. 0 ti moj dom, ti zemlja mila. Moškiy zbor. — 4. K a m. M a .s e k ,,Pri zibeli.11 Dete zatisni premile oži. Cveterospev. 5. Anton Foerster .,Milica.** Tak je sladka, tak je mila. Cveterospev. — (i.^A. Haertl „Veeerna.“ Po-* 7 Mravljam te, oj deklica. Cveterospev. 7. A uto n fvedved »,Po- fzdrav.“ Pozdravljam te, gorenjska stran. Peterospev. — 8. dr. 13. Ipavec. „Vojaška.“ Kaj bliska so v jasnem Moški zbor. — !). dr. B. Ipavec. ”,.Brozi jadra." Brezi jadra, brez kermila. Moški zbor. — 10. J. Fleišman „Pod oknom.“ Luna sije, kladvo bije. Cveterospev. — 11. dr. B. Ipavec ,,Domovini.“ Bodi zdrava domovina! Dvospev in moški zbor. IMatira slovenska. (21-14 udov.) 845. Dr. Lovro Toman. Založila in izlala Matica Slovenska v Ljubljani. 1876. Natisnili J. Blaznikovi dediči v Ljubljani. 8°. 180 str. (S podobo dr. Lovro Tomana.) Obseg: 1. Tomanovo življenje. — 2. Tomanove pesmi. (Glasi ljubezni — svoji ženi Josipini Turnogradski. — I. Podobe. — It. Pesmi.) — 3. Različno pesmi. 846. Letopis Matice Slovenske za leto 1876. Tisk Bzlanikovih dedičev v Ljubljani. 1876. 8°. 270 str. Obseg: Slovenski elementi v Venotsčini Spisal Davorin Ter-stenjak. — Možgani. Spisal dr. M. Samec. — Doneski k zgodovini kranjskih mest, sestavil Janez Parapat. — Kanibalizem, spisal dr. M. Samee. — Numismatični spominki i/, lota 1848. in 184!)., priobčil Janez Parapat. — Nekoliko odlomkov i/, Korana. Poslovenil Mihael Verne. — Državna in narodna imena. Spisal Josip S t avv b. — Pavel Mihaj-lovič Leontjev. (Životopisna črtica.) Spisal K. M. S ti l't ar. — Bibliografija slovenska. Sostavil Ivan Tomšič. — Poročilo o delovanji „Matiee slovenske11 v Ljubljani od ‘20. novembra 1875. lota do konca meseca decembra 187(1. leta. 847. Atlant IV. snopič: Francija, Britanija in Skandinavija. Vrezal na kamen in tiskal F. Kocke na Dunaji. !>lnnjii.'t bratovščina v Ljubljani. (1730 udov.) 848. Letno sporočilo društva Marijne bratovščine v Ljubljani, na koncu leta 1875. V Ljubljani. Založilo društvo Marijne bratovščine. Tisk Miličev. 8U. 15 str. Društvo hv. Mohora v (Jelovcu. (26.815 udov.) 849. Koledar družbe ev. Mohora za navadno leto 1877. V Celovcu 1876. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora. 8". 208 str. Iz obsega: Pravne drobtinice. Spisal dr. Janko S e r n c c — Menjice in menjične pravice. — Poduk trgovcem in obrtnikom o novi postavi za kolek (štempelj) pri menjicah in trgovskih računih. — Ljubljana. Zgodovinsko-mestopisen obraz. — Največi l-evež. Spisal Pribislav Ogrinec. — Eno uro med slepci. Spisal Josip Stare. — Zveplenke ali vžigalice. Spisal Fr. R u p. 850. Ob&ia zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, profesor zgodovine na kr. gimnaziji v Varaždinu. III. snopič. V Celovcu, 1876. Natisnila tiskarnica sv. Mohora. 8°. 160 str. 851. Umni kmetovalec ali splošni poduk, kako obdelovati in zboljšati polje, travnike, vrtove in gozde. Slovenskim kmetom v poduk spisuje Franc Povš6, vodja slovenskega oddelka deželne kmetijske šole v Gorici. II. snopič. V Celovcu, 1876. 8". 270 str. 852. Robinzon starši, njegove vožnje in čudežne dogodbe. Poslovenil Janez Parapat, duhoven Ljubljanske škofije. Z dovoljenjem vis. čast. Krškega knezoškofijstva. V Celovcu, 1876. 8" 141 str. 853. Nebeška krona ali premišljevanje o nebesih. Spisal Janez N. Stoger, duhoven iz Jezusovega reda. Poslovenil Janez S muc, duhoven Goriške nadškofije. V Celovcu, 1876. 8«. 175 str. C. k. kmetijska družba Kranjska. 854. Naznanila. Na svetlo dala c. k. kmetijska družba na Kranjskem. Letnik 1877. V Ljubljani 1877 Tisk Blaznikov. 8°. Obseg: Obravnave deželnega zbora 1870 I 82 str. — Pregled delovanja družbe kmetijske Kranjske in kako so sc obračalo državne subvencije od julija 1875. 1. do julija 187°. 180 str. 908. Obrednih za cerlcvenike ali natančen poduk za vse cerkvene služabnike. Sestavil Jernej Voh, Konjiški kaplan. Z dovoljenjem prečastitega Lavatinskega knezoškofijstva. 1876. Natisnila družba sv. Mohora v (Jelovcu. Založil pisatelj. 152 str. 909. Misjon otrok. V Ljubljani 187(5. Tiskala Klein in Kovač (Eger). Lastna založba. 12°. 32 str. 910. Časopis Edinost,“ njega skriti uredovalec in pa „strupena kača.1' V Gorici. Natisnil Paternoli. 8°. 11. str. 911. Slovenski učiteljski koledar za leto v 187 7. Izdalo in založilo ^Učiteljsko društvo za slovenski Štajer.“ (Sedež v Ljutomeru.) 1876. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v (Jelovcu. 1(5°. 48 str. 912. Prva učna razstava v Gorici, 1875. Poročilo razstavnega odbora. V Gorici, 1876. Založil ,,Razstavni odbor“ ; — natisnil K. Mailing. 8°. 27 str. (Cena knjižici je 20 soldov. — Cisti dohodek je namenjen polnočnemu zalogu za kandidatinje učiteljstva v Gorici.) 913. Krajna imena v tržaškej okolici. (Iz „Edinosti.“) V Trstu. Založilo opravnistvo „Edinosti.“ Tisek avstrijskega Lloyda. 1876. 16°. 32 str. 914. Tablice s črkami za prvi poduk v branji s posebno slovensko knjižico o navodu, kako se rabijo in sploh o metodah prvega poduka v čitanji. Izdal Prausek, poslovenil Praprotnik. 915. Pravila in službeni pravilnik perve družbe kranjskih vojaških doslužencev (veteranov) nadvojvode Rainerja v Domžalah. V Ljubljani. Tiskala Klein in Kovač (Egrova tiskarna). 1875. 8°. 30 str. 916. Občna blagajnica bolnih in onemoglih delavcev v Ljubljani. Odborovo poročilo občnega zbora drič 9. aprila 1876. V Ljubljani, 1.876. Tiskala Ig. ž!. Kleinmayr in F. Bamberg 8°. 16 str. 917. Imenik priporočila vrednih, praktičnih učilnih pripomočkov za vse stroke v podučevanji. Izdal Jan. Giontini v Ljubljani. V Novomestu. Natisnil Vincencij Boben. 1876. 8°. 32 str. 918. Mala Pratika za navadno loto 1877, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Blaznikovi dediči. 16 ........... 919. Velika Pratika za navadno leto 1877, ki ima 365 dni. Na svitlo dala c. k. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili Jožef Blaznikovi dediči. 16mo- Iz obsega: Podučno stvari našim gospodarjem in gospodinjam. — Kmetijsko šole nraven ljudskih. — Sest glavnih zapoved za gospodarstvo z gozdi ali boršti. — Cesarsko postave pri živinski kupčiji prav na kratko razloženo. — Vsacega marsikaj. — Pogovori pod lipo. 920. /Slovenska Pratika za navadno leto 18 i 7, ki ima 365 dni. V Ljubljani. Natisnila in založila pl. Kleinmayr in Bamberg. 16mo- Iz obsega: Nova mora in vaga. XII. Miizikalijc. 921. Jadranski glasovi. Zbirka moških zborov in čveterospevov. Velezaslužnemu rodoljubu in slavnemu pesniku gospodu Franju Cegnarju posvetil skladatelj Anton Ha j dri h. Delo 1. Ljubljana, 1876. V lasttiej zalogi skladatelja. Karneno-pisalna J. Blaznik-ova v Ljubljani. Fol. 23 str. Obseg: Slava Slovencem. ('Zbor.) — Mladini. (Zbor.) — Cerkvica. (Čveterospev.) — Pod oknom (čveterospev.) Lahko noč (Čvetero-spev). — Slovo od lastovke. — Jadransko morje (Zbor). — Nisem neinec dekle lepo. — V tihi noči. (Čveterospev). — Pri oknu sva moleč slonela. (Čveterospev). — Zagorski zvonovi. — Mornarjeva tožba. 922. Slovanske ndrodne pesni nabral in za moški zbor upravil Josip Kocijančič. I. Zvezek. Lastnina založnikova. Založil: Ignacij Kovačič. Cena: 1 gl. Natisnil: Em. Stary in dr. v Pragi. 8°. 27 str. Obseg: 1 Slovensko dekle. — 2. Zagorska. — 3. Lavdon pri Belemgradu. — 4. Vandevček. — 5. Nezvesta. — 6. Kaj boš za mano hodil. — 7 Pod okencem. — 8. Slanea. — 9. Dolenjska. — 10. Moj’ga pobiča še nij. 11. Na ganjku; — 12. Kam? — 13. Alj me boš kaj rada ’mela? — 14. Svarjenje. — 15. Lani, lotos. — 16. Ptičja svatov-ščina — 17. Zvonikarjeva. — 18. Pred ,,Autmanom“. — 19. Majolka. 20. Zdravijca. — 21. Kaj je ljubezen? 22. Srečno. — 23. Vasovalec. — 24. „Sem rajtal študirat." — 25. Ljubičina pošta. — 26. Venec narodnih pesnij. 923. Dvajset izvirnih cerkvenih pesem. Za čveterospev. Zložil Ant. Foerster. Op. 13. 4". 19 str. Cena 70 kr. Obseg: 1—2 Pred Bogom; 3. Adventna; 4. Razglašenje Gospodovo; 5. Trpljenje Jezusovo; 6. Volikonočna; 7. Sv. reš. Telo; 8. Večni Bog; 9—10. Pri sv. obhajilu; 11—14. Marijine; 15. Sv. Miklavž; 16. Sv. Janez Evang.; 17. Sv. Jožef; 18. Sv. Alojzij; 19. Tantum orgo. 20. (so-stavno). Novi mašnik. 924. Ecce sacerdos magnus. At recipiendum episcopum in cano-nica visitationo. Ad IV. voees auctore Antonio Foerster. Op. 12. Labaci Typ. Klein ct Kovač (Eger). Fol. 4 str. 925. Sveta maša za sopran, alt, tenor in bas. Besede Fr. Marn ove. Vglasbil L a v o s 1 a v B e 1 a r. V Ljubljani, 1876. Natisnil in založil Rudolf Milic. Fol. 8 str. Poročilo o Atomu .Matice Slovenske" 1877.1. Sestavil Andrej Praprotu ik, odbornik in tajnik. KMiiiiitjsli oličiii xI»or bil je 24. januarja 1877. L, in sicer po tem le dnevnem redu: 1. predsednikov ogovor; 2. tajnikovo poročilo; 3. račun od 1. jan. do konca dec. 1876. 1.; 4. proračun od l.jan. do konca dec. 1877. 1. 5. volitev treh udov' da pregledajo, presodijo in potrdijo odborov račun; 6. razgovor o predlogu gosp. Bož. liaiča zarad izdavanja znanstvenega časopisa; 7. določilo o razpošiljanji knjig; 8. nasvetje posamesnih udov; 9. volitev novih odbornikov. Ko predsednik dr. Jan. Bleiweis konstatuje, da je pra vilno število družbenikov nazočih (bilo jih je blizo 80), začnč obravnave s pozdravom došlih. Po tem pa nadaljuje govor blizo tako-le: ,,Odločil je odbor zborovanje na prvi mesec leta zatu, da sl. zboru podd dovršeni račun preteklega leta in pa načrt proračuna za letošnje leto, katerega po družbinih pravilih določiti ima pravico edino sam občni zbor. Da bi zdaj, ko smo Mati-čino leto vravnali z navadnim koledarskim letom, občni zbor, ki ima odohriti proračun, skliceval se v sredi leta, bila bi potem oblast zborova iluzorična. Gospod tajnik Vam bo podal pregled delovanja odborovega, gospod blagajnik pa objavil račun leta 1876. in proračun za leto 1877., da po pravilih za unega volite 3 revidente, o tem pa določite, kaj in kako. Kar se tiče delovanja odborovega o izdavanji knjig in o gospodarstvu z družbinim denarjem in posestvom, z dobro vestjo morem reči, da je odbor storil dolžnosti svoje, predpisane mu po pravilih in odmerjene mu po fiuančnem stanji; gospod tajnik pa je hvalevredno vredil pisarno in zalogo Matičinih knjig, katerih se je v preteku 11 let poleg 12 zemljevidov slovenskega atlanta izdalo blizo 40, večidel lepih in dobrih in z nekaterimi se slovenščini pot odprla v šole. Odbor danes sl. zboru v razgovor predlaga 2 reči: „znan stven časnik" in pa „tieredno plačevanje nekaterih letnih udov" zato, da izvč Vaše misli, ki mu bodo vodilo o sklepih njegovih. Konečno pa ne morem si kaj, da ne bi omenil še nekaj, a malo veselega. „Matica" je stavila preteklo leto druzemu svojemu predsedniku dr. Lovru Tomanu v lični knjigi duševno spomenico, ki ga je izbuditelj njen po vse zaslužil. Letos stavi enako spomenico tretjemu svojemu predsedniku dr. Etbinu Costi, neutrudljivemu delavcu na čast in korist „Matici“ naši, kateri je 1. 1863. z menoj in dr. Tomanom snoval jej pravila. Al na grobu njegovem ne stoji še spominek, za katerega sta odbor družbe kmetijske vzajemno z odborom Matičinim pri udih svojih doneske nabirala. Družba kmetijska jo od udov svojih nabrala okoli 500 gold., ,,Matica" od udov svojih — ubozih 93 gold. Ni me volja kritikovati britke te skušnje, omenim je le z živo željo, naj bi se popravilo, kar se je dozdaj zamudilo. — Po predsednikovem ogovoru je tajnik Andr. Praprotnik poročal o delovanji od borovem leta 1876. tako-le: ,,Odbor je imel v preteklem letu tri poglavitne seje, namreč 16. svečana, 13. julija in 6. decembra, odsek za izdavanje knjig dve, oddelek gospodarski pa je imel eno sejo. V skupščini Matičinega odbora 16. svečana je gospod župnik Božidar Raič predlagal, naj ,,Matica" osnuje strogo znanstven časopis, oziroma mesečnik, in ta svoj predlog je ponavljal tudi v zadnji seji 6. dec. Določilo se je, da razprava o „znanstvenem časniku" pride v današnji občni zbor. — V uui seji so se izvolili gg.: Ivan Vilhar blagajnik, Ivan Vavrfi knjižničar, dr. Jernej Zupanec pregledovalce društvenih računov, Fr. Souvan in dr. J. Strbenec ključarja. Ko se gosp. prof. Iv. Tušek odpove tajništvu, volil se je za tajnika odbornik A. Praprotnik, ki je prevzel ta posel 1. marca z naznanilom, da bode v Matičinih sobah imel svojo uradno uro vsak dan od */,j 12. do '/2 !• ure opoludne. V odseku za izda vanj e knjig so delovali: deželni šolski nadzornik gosp. Solar kot prvomestnik odseku, in pa gg.: dr. Jan. Bleiweis, prof. Marn, učitelj Močnik, administrator Parapat, prof. Pleteršnik, učitelj Praprotnik, dr. Strbenec, učitelj Stegnar, učitelj Tomšič, prof. Urbas, prof. Vavrfi, prof. Wiesthaler in prof. Žakelj. V oddelek za gospodarstvo je poleg prejšnjih gg. odbornikov stopil še g. Tomšič. Določilo se je tudi, da odgovornost za sestavke v Matičinem Letopisu ima ves odbor. V seji za izdavanje knjig 4. marca razpravljalo se je o rokopisih, ki so bili deloma že gotovi ali bodo v kratkem času za natis pripravljeni, namreč: 1. Letopis za 1876. leto. 2. Dr. Lovro Toman z dodanimi njegovimi pesmami. 3. Životopis dr. E. Coste. 4. Zemljevidi (Francoska, Britanija in Skandinavija). 5. Slovanstva II. del: Čehi, Poljaci. 6. Šumanova slovnica slovenskega jezika. Določilo se je, da se po denarnih močeh izda najprej Letopis 1877. JV. ž!2 Letopis dr. Lovro Toman in pa zemljevidi, in potem še le drugo. V' Letopisu naj se pa zarad manjših tiskovnih stroškov imenik Matičinih udov tako skrči, da imenik v abecednem redu izostane. Dalje je odsek za izdavanje knjig po nasvetu prof. Pleterš-nikovem v seji 10.junija 1876. 1. ukrenil, naj se nabrano »narodno blago" izroči gosp. prof. Wiesthalerju v poročevanje, in naj se nabirajo geogr a lična imena gor, rek, krajev itd., katera naj bi ,,Matica" vredila in sčasoma na svitlo dala. Zato je odbor v posebuih dopisih naprosil mnogo domoljubov po slovenskih deželab, naj bi vsak v svojem kraji nabiral domača krajna imena in je „Matici“ pošiljal. Takih listov je tajništvo razposlalo še čez 100; odgovorov tem listom dobili smo — hvala domoljubom! — že blizo polovico, t. j. 45 s popolnimi popisi. — Predsednik dr. Bleivveis je predlagal odboru, naj bi ,,Matica“ izdala „naučni slovnik tujih besed ‘, ki dandanes hodijo vsak dan po časnikih in knjigah, pa se v slovenski jezik prestaviti ne dad6 in jih tudi vsi drugi jezici le v izvirni besedi rabijo. Nemci imajo mnogo tacih slovmkov, ni dvombe, da tudi Slovencem je potreben. Predlog predsednikov je bil književnemu odseku v prevdarek in poročevanje izročen. Ponudili so se ,,Matici" trije rokopisi, in sicer: 1) rokopis „o slovanski zgodovini", v cirilici od g. Matija Maj ar j a; odsek za udavanje knjig je določil, da se o tem rokopisu ne more določevati poprej, predno se ,,Matici" ne pošlje na pregled; 2) „slo-venska stenografija", katero je spisat g. Anton Bezenšek pod naslovom „Stenografična čitanka"; ukrenilo se je, da z ozirom na to, da je„Matica‘‘ zadnje leto že več potrosila za izdavanje knjig, nego bi bda smela, naj se torej za sedaj odloži založba sicer hvalevredne knjige; 3) ,,zgodovina cerkve Kristusove"; akoravno je slovenski prevod dober, se vendar z ozirom na to, da dr Fess-lerjeva zgodovina ni primerna za višo gimnazijo, ni sprejela v natis. Gospodarski odsek je o zadevi tiskarnih ponudeb določil, da se Matičine knjige tiskajo v Blaznik o vi tiskarni zato, ker ona za 23 kr. cenejše tiska vsako pdlo nego druge tiskarne. Gospodarski odsek preskrbel jo tudi pri Matični hiši mar sikatere p trebne popra'e na pr. kanal, streho itd Tajnik napravil je natančen imentar vseh Matičinih knjig in drugih tiskovin. Vkupna vrednost vseh Ma ičmih ki.jig, ki jih v stalozbi ima, je 7900 gld., in ako od teh za zgubo in namečke pri razprodaji itd. odiegnemo 40 °/0, ima ,,Matica*' v žaložbi svojih knjig vendar dobrih 4740 gold. premoženja. — Udom so se knjige o božičnih praznikih razpošiljale po gg poverjenikih, pri katerih naj bi jih iskali, če jih še mso dobili. „Matica“ se je po predlogu predsednikovem udeležila J a-nežičeve slovesnosti (13. avgusta pr 1.) s tem, daje do tičnemu odboru poslala slavilno pismo, in da so jo pri tej slovesnosti namestovali trije odborniki. Dalje je odbor vdoločil, da naj se ati ant s 5. snopičem (namreč s Španjsko, Svajco in Nizozemsko) dopolni in dokončd, in ker se po Krsnikovi ,.zgodovini Avstrijsko-ogerske monarhije" in po I. dtdu ,,Telo vadbe" zel6 poprašuje, ukrenilo se je, da se obe knjižici pripravite za drugi natis. Prvo pregledujeta gospoda profesorja Suklje in Wiestlialer, drugo pa gosp. Stegnar. Obe ti knjigi bode ,,Matica" vdrugič natisnila, ji potem slavnemu ministerstvu za bogočastje v potrjeoje predložila ter potem Šolam prodajala. V izvršilni oddelek za Costov spominek je izvolil odbor gosp. Fel. Stegnarja in dr. Jer. Zupanca. V odborovi seji 6. dec. izrekel je odbor tudi željo, naj tisti, ki imajo izdavanje slovensko-nemškega Wolfovega slovarja v skrb izročeno, pospešujejo, da se bode oporoka pokojnega kne-zoškofa skoro izpolnila in da to prevažno delo pride kmalu na svitlo. Rokopisi, med katerimi „Matica" nekatere že jako dolgo pričakuje, so: 1) „Slovenski Stajer", katerega spis je prevzel g. prof. Macun: 2) ,,Slovanstva" II. del („severni Slovani"), ki ga spisujeta prof. Majciger in prof Wiesthaler; 3) Slovensko slovnico, ki jo popravlja prof. Šuman ; 4) dr. C os tov o življenje, ki ga spisuje prof. Urbas; 5) „And. Šega" in dela njegova, ki ga hrani g. Parapat. Novih udov je dorastlo lani več kakor prejšnje leto. Pristopilo jih je 81, tako, da v resnici „Matica" danes šteje 2144 udov. Nemila smrt nam je vzela iz vrste častnih udov preslavnega Fr. Palač k ega, iz vrste ustanovnikov pa župnika Val. Ravnikarja, kateri je v svoji oporoki 19. marca 1844. 1. naši tatici" volil 1200 gold. Večen spomin njima! Iz računa bode sl. zboru razvidno, da letošnji Matičin ime-tek iznaša 57.985 gold. 40 kr. (med tem je v gotovini 3196 gold. 40 kr.) Blagajnica se je vsled §. 33. opravilnega reda vpričo predsednika 20. januarja t. 1. skontrirala; ves imetek se je našel v natančnem redu. Bilo bi se Matičino imetje poslednja leta zelo pomnožilo, da so vsi udje v redu plačali ustanovnino in letnino. Že samo zaostala letnina od zadnjih treh let iznaša 4235 gold., in to je na očitno škodo premoženju Matičinemu, zato odbor tudi današnjemu občnemu zboru predlaga to finančno zadevo v razpravo." Po prebranem poročilu o delovanji Matičnega odbora vpraša predsednik: ali želi kdo govoriti o njem? Oglasi se gosp. Jurčič in razklada, da nikakor ni zadovoljen z odborovim delovanjem, ker namesti da bi bili društve- niki za lansko leto dobili 7—8 knjig, dobili so le 2, vrli teli res da še 3 zemljevide, ki so zelo dragi, a Slovencem ne tako potrebni kakor knjige. Odbor je imel na razpolaganje 5000 gold., pa jih ni porabil; kdor bi po Matičinih knjigah sodil duševno zmožnost slovenske inteligencije, moral bi reci, da nimamo moči, pa to ni res; v zadnjih 10 letih je dorastlo dokaj slovenskih talentov, treba je le na delo jih pozvati. Konečno z ozirom na tiskovne stroške ,,dr. Tomanovega življenjepisa'4, ki so zaračunani na 642 gold. 35 lcr., očita odboru, da je konkurencijo za tisek Matičinih knjig le na videz razpisal, kajti „narodna tiskarna" bila bi to knjigo tiskala za 529 gld., zato ni res, da je Blazni kova tiskarna pri vsaki poli cenejša za 23 kraje., kakor je tajnikovo poročilo se glasilo; zato govornik ponavlja lanski predlog konkurenčne poti. Gosp. Solar pobija ugovore predgovornikove in opravičuje delovanje od borovo, rekši, da odbor je storil, kar je storiti mogel in smel po pravilih Matičinih; odborova dolžnost ni, knjige spi-sovati, ampak ponudenih in za pripravne spoznanih izdati toliko, kolikor jih po denarnem stanu Matičinem sme, na katerega se je lani moralo ozir jemati, ker je prejšnji dve leti mejo pravil presegel. Naj se nam pove, kateri rokopis je odbor neupravičeno zavrgel ? Ves svet ve, da „Matica“ rokopise nabira, primerne za tisek odločuje in honorira; zakaj se ne oglasijo gospodje, če res imajo v shrambah materijala za ,,Matico"? Zemljevidi utegnejo v vnanji obliki pomanjkljivi biti, — al to obliko si je odbor leta 1869. izbral po mnogostranskem posvetovanji in dopisovanji in do letos ni še nobene graje niti v zboru niti drugje slišal, marveč v6, da se dejansko rabijo. Gosp Suklj e ni z zemljevidi zadovoljen, ker so neizmerno dragi in za geografični nauk v šolah nerabljivi; cenejše bi se bilo izhajalo s Stielerjevim ali Kocenovim atlasom. Gosp. Vilhar (denarničar) pravi, da ,,Tomana življenjepis" zarad tega stane 642 gold., ker mu je dodana podoba, ki sama stane 60 gold. in je tacih podob še 100 posebej na lični papir se tiskati dalo za prodaj. Dr. Poklukar: Gosp. Jurčič je očital, da je konkurenca za Matičine tiskovine bila le navidezna. To je zgolj le natolcevanje, razžaljivo za odbor, zato ga moram v imenu odboro-vem zavrniti. Gosp. Klun vpraša prof. Sukleja: ali bi bil zemljevid Stie-lerjev ali Kocenov cenejši? Gosp. Su kije misl., da, in ponavlja, da Matičin atlant za šole ne bo, ko bi do tega prišlo, da se slovenski atlant van-je vpelje. Gosp. Solar zavrača prof. Sukljcjevo mnenje o ceni navedenih zemljevidov in kaže na dotična obširna pretehtevanja leta 1869. Gosp. Klun sc čudi, da eden tako, drug pa zopet drugo trdi: eden zahteva le knjig, pa zopet le knjig, drugi pa potrebo atlautov za šole pripravnih, ter predlaga konec debate. Predlog se sprejme. Gosp. Praprotnik, ki je že pred želel besede, omeni, da se nikoli poprej ni slišala graja Matičinih zemljevidov in da po takem današnja utegne zadevati le zadnje tri, o katerih se je gosp. Cigale, vrednik atlantov, sam pritožil pri odboru zoper kamnotis K ii k e o v ter mu je zato odbor tudi 50 gold. odtegnil. Predsednik dr. Bleiweis naposled razjasnuje nekatere ugovore o odborovem delovanji. Očitanje, da je bila konkurenca za tiskovine Matičine le na videz razpisana, imenuje neopravičeno; to kažejo Matičini akti; razžaljivo bilo bi to očitanje za odbor, ako ne bi bil g. Jurčič preočitno govoril le „pro domo sna". Ce je v računih o tem oziru kak pogrešek, popravi se lahko, ker račun pride revizorjem v pregled. Prav vsako leto pa odbor ne bode razpisaval dražeb, ker to zadrževalo bi mnogokrat tisek za izdanje že pripravljenih rokopisov; tudi uradi državni, mestni magistrat itd. ne razpisujejo dražeb vsako leto, ampak jih ponavljajo po preteku 3 ali 5 let. Kar se tiče Matičinega ati ant a, bila je potreba slov. atlanta leta 1869. soglasno spoznana, ker tako delo more na svitlo spraviti le kak literarni zavod. Izbiralo se je, kakor je gosp. Solar že razložil, leta 1869. veliko, in sprejel se tak atlant, o katerem do danes nismo slišali nezadovoljnosti; odbor je mislil z atlantom vstreči potrebam občinstva, ki je želelo slov. zemljevidov, in to je dosegel. Skoda, da velecenjenega vrednika atlantovega gosp. Cigale ta ni tukaj vpričo, ki bi marsikaj najbolje razjasnil. Očitalo se je sedanjemu odboru, da ne izpolnuje svojih dolžnosti; to je lahko rečeno, dokazano pa nikakor ni; vodilo odboru so pravila Matičina, njih pa se je strogo držal. In kje stoji zapisano, da odbor mora vse sam storiti, „Matiei“ vse sam biti V Ce je res toliko mladih moči, zakaj ne gred6 na delo? vsaj ne bi pisali brezplačno. Kdor ima kako javno opravilo, ne sme se ustavljati, da se dela njegova k ri tiku j e j o , marveč še potrebno je, da se kritikujejo; al kritika mora zidati pomagati, a ne razdirati, namesto ,jslabega“ stvariti kaj boljega, ne pa nič delati in le zaničevati, kar drugi delajo; — le una je dokaz pravega domoljubja, ta pa nikakor ne. S tem je bilo konec razprave o poročilu odborovega delovanja. Blagajnik gosp. Vilhar bere račun lanskega leta, po katerem je „Matica“ imela premoženja v obligacijah 38.460 gold., gotovine 3100 gold. 40 kr.; vrednost hiše znaša 11.400 gold., vrednost inventara pa 5015 gold., po takem v vsem skupaj premoženja 57.985 gold. Stroškov skupaj je imela 3928 gold. 70 kr., med tem za honorare rokopisov 839 gold. 90 kr., za tiskovine 1800 gld., za vezanje knjig 192 gold. 60 kr., hišnih stroš- kov 373 gold. 79 kr., tajniku in za različne opravniške in pisarniške stroške547 gold. 45 kr., drugih stroškov 175 gold. 36 kr. Gosp. Jurčič zahteva pojasnjenja o stroških za tisek Tomanovega življenjepis*, da se vidi kdo ima prav, in dostavlja, da z opazko ,.navidezne" konkurence ni hotel žaliti nikogar, a to, da je govoril po besedah predsednikovih „pro domo sua", za vrača, ker od tiskovin „narodne tiskarne" nima nobene koriati, v točki rodoljubja pa se ne umakne nikomur pod to streho. Dr. Strebenec: Beseda „na videz" je žalila ves odbor (Jurčič: sem jo ravnokar preklical); dobro! potem je reč z besedo ,.pro domo sua" pobotana. Predsednik dr. Bleivveis izreka mnenje, da se predlog Jurčičev zarad pojasnila tiskovnih stroškov za Tomanov življenjepis sklada s 5. točko dnevnega reda; tam se bodo vohli 3 pregledniki Matičinega računa, ki bodo tudi one stroške preiskavah. — Zbor pritrdi predsednikovemu mnenju. Gosp. blagajnik Vilhar bere potem proračun za leto 1877., ki kaže 4821 gold 85 kr. dohodkov, stroškov pa 3861 gold. 85 kr. Proračun se odobri brez razgovora. O volitvi 3 revizorjev Matičinega računa poživlja predsednik zbor: naj nasvetuje 3 družbenike za ta posel. Gosp. Jurčič nasvetuje gospoda J. Pfeiferja, Hafnerja in dr. Zupanca. Gosp. Pfeifer se zarad druzih obilib opravil brani tega posla, dr. Zupanec pa zato, ker je odbornik, in volijo se potem po drugem nasvetu Jurčičevem gospodje Hafner, Celestina in Žagar, ki to nalogo sprejmč. Razgovor o izdavanji znanstvenega časnika je bila 6. točka zborovih razprav. Predsednik dr. Bleivveis opomni, da znanstveni časnik je predlog odbornika gospoda Božidara Raiča, ki je odboru obljubil, da predloži zboru popolen načrt o tem časniku, a danes gosp. B. Raiča ni tukaj. Na to poprime gosp. odbornik prof. Pleteršnik besedo in poroča v imenu Raičevem, ki zarad uradnih opravil ni mo gel v zbor priti, da naj bi se izbral odbor treh Matičarjev (en filolog, en zgodovinar in en prirodoslovec), ki naj bi izdelsl načrt časopisu, nasvetoval vrednike, razglasil poziv pisateljem itd tako, da časnik bi začel izhajati aprila ali maja meseca, Tudi prof. Pleteršnik meni, da bi tak časnik bil koristen za našo literaturo, ako bi se pečal s slovenskim in slovanskim jezikoslovjem, domačo zgodovino in z prirodopisnimi vedami. A samo naročniki naj bi ga dobivali po odločeni ceni, in ,,Matica" naj biga le podpirala in porok bila za obstanek njegov. Namesti v Matičini Letopis naj bi strogo znanstveni članki prišli v ta časnik, kjer bili bi na pravem taestu. Stroški po njegovih mislih za „Matico" menda ne bi bili veliki. Gosp. prof. Šukljo podpira izdavanje znanstvenega čas- nika, misleč, da znanstveno gibanje pri nas v obče h'ra in peša in ž njim bira tudi ,,Matica". Letošnji Letopis je tako skromen, tako malega obsega, kakor še nikoli; prejeli smo sicer 3 karte, nadaljevanje onega nesrečnega atlanta, ki je neizrečeno drag, pa popolnem nerabljiv. Tudi z životnpisom Tomanovim se ne more ponašati ,,Matica"; v tem tonu — pravi — se d& otrokom popisavati življenje in smrt kakega brumnega puščavnika, ne pa odraslim ljudčm delovanje pesnika in politikarja. Da znanstveno življenje pri nas hira, vidi se tudi iz prepičlega števila naših pisateljev. Dasiravno se krog slovenske inteligencije siri, dasiravno čedalje več izobraženih mož iz univerz dohaja, vidimo na znanstvenem polji vendar le peščico starih pisateljev, kateri delujejo že 10, 20 in še več let. Krivo pomanjkanje pisateljskega zaroda pa je to, da si dve stranki stojite nasproti: eni — in to večinski — je znanost sama sebi sredstvo in namen; ona ne pripoznava nobene meje, razen onih, ki jih stavi pamet, — drugi stranki pa io to je, hvala Bogu! manja stranka —je znanost kot pokorna služabnica veri; ona trdi, da znanost mora imeti versko podlogo. (Velik nemir v večini zborovi.) ,,Matica" morala bi ozirati se samo na znanstveno vrednost člankov, a ne na liberalno, ne na konservativno stališče pisateljev, Od sedanjega, po večini enostranskega odbora Matičinega se pa naša mlada generacija tega ne nadja. Ta odbm’ ne bi sprejel niti filozofiSnega, niti svobodomisleČega zgodovinskega, ni'i prirodopisnega, na Darwinovo teorijo oprtega članka, zato naši mladi pisatelji n majo zaupanja do ,,Matice", zato ne pišejo zanjo, zato hira znanstveno delovanje. V znanstvenem smislu vredovani časnik bi oživel oslabelo slovensko književnost, zato živo priporočam Raičev predlog z garancijami, ki jih je nasvetoval prof. Pleteršnik. Gosp. Pa ra pat: Jaz tudi sedim v odboru Matičinera, a ni mi znano, da bi bil odbor zavrgel kak rokopis. Gosp. Š u k I j e je veliko kritiziral, a meni n i znan noben članek ki bi ga bil on spisal o Kranjski zgodovini. Gosp. Šolar: Dva gospoda govornika s*a brtko to*ila, da znanstveno delovanje hira, a kakor precejšnje število dobrih Matičnih knjig kaže, ne hira v ,,Matici." morebiti hira kje drugej. Izdala bila bi ,,Matica" še kaj več knjig, al zarad varčnosti, na katero je odbor po pravilih njen:h vezan, ni sm°l tega storiti, moral je to, kar je poprej preveč potrosit, lani nekoliko poravnati, in poten bo v prih dnje zopet mogoče, več na svitlo dati 7.a izdavanje znanstvenega časnika naj se dob'jo spretni uredniki; če b'de ča-nik res tako koristen, kakor nekateri mi-s lij o, segli bodo naročniki po njem in njegov obstanek bil ni potem zagotovljen; garancije Matioine mogle bi pa le odvisne biti od razročr med vredniki njegovimi in pa „Matico‘, katerih pa danes še ne poznamo. Dr. Strbcnec: Jaz tudi sedim v odboru, a ni mi znano, da bi stališče odbora Matieinega bilo enostransko. Ko bi tako bilo, kakor smo ga popisanega slišali, sprejel bi bil lani ponujano mu cerkveno zgodovino injo na svitlo dal, pa bi bil opustil kaj druzega, a tega ni storil. Ce nameravani časnik bode dober, našemu slovstvu primeren, vzdrževal se bode sam, sicer pa imamo dandanes že preveč časnikov, ki več ali manj hirajo vkljub t o-liki slov. inteligenciji, ki za-nje piše. Gosp. Flis: Da „Maticau pri izbiri člankov ni enostranska in prekočljiva, to nam kaže, da v lanskem Letopisu ni zavrgla sestavka, akoravno diši po Darvvinu. Sicer pa naše ljudstvo nič ne zgubi, če ne pozna Molescbettov, Sehoppenhauerjev, Darwinov in druzih tacih filozofov. Gosp. Parapat pravi, naj se razpravlja liaičev predlog o znanstvenem časniku in ne zahaja v razpravo občnih principov. Ce bo znanstveni časnik dober, se ni bati, da bi propal. On je zanj. Predsednik dr. Bleiweis sklepa dolgo debato o tem, da odbor, ki bode konečno sklepal o znanstvenem časniku, kateri je bil danes občnemu zboru le v razgovor predložen, na znanje vzame vse objave zborove, ki so se le bolj v glavnih vprašanjih gibale, pa ne segle v mnogotere drobnosti, ki se določiti morajo, kedar gre za izdavanje kakega časnika. Slišali smo danes od ene strani samo očitanja odboru Matičinemu, da ne dela prav, da ne izdaja pravih knjig, da zemljevidi, ki jih „Matica“ izdaja, so slabi, da ,,Matica" nima zaupanja pri mladi generaciji itd. Naj mi pa zdaj tudi tisti gospodje, ki so toliko neza upnic dali Matičinemu odboru, dovolijo vprašanje: kaj pa je s tistim društvom, ki je bilo 1. 1872. na kljub „Matici“ od nasprotnikov njenih pod imenom ,,p i-sateljskega društva'1 osnovano in je že po 3 gl. letnih doneskov od svojih udov nabiralo? Kaj jetotakoglorijozno svetu oklicano društvo slovenskemu občinstvu v 5 letih spisalo in na svitlo dalo? Kje je napovedana spomenica P r e š i r- nova? Kje je celo to društvo? To naj zadostuje današnjim kritikam, katere pa ne bodo zadrževale odbora, da ne bi vestno spolnoval dolžnosti, ki mu jih nakladajo Matičina pravila. Zato b >de resno prevdarjal danes slišana mnenja o znanstvenem časniku; ako bi pa on po vsestranskem pretresu ne mngel priti do kakega gotovega sklepa, sklical se bode občni zbor čez par mescev, da se stvar konečno dožene. S tem je bila razprava o znanstvenem časniku končana. O obravnavi 7. programove točke, to je, o razpošiljanji knjig in iztirjevanji letnih doneskov je predsednik zboru razložil vzrok, zakaj je to vprašanje prišlo občnemu zboru v razpravo. Govorili so o njem gg.: Gutman, Spendal, Robič in dr. Poklukar. Sprejeti šobili predlogi tako-le se glaseči: Dolžniki 11 a j se še enkrat resno opomnijo plačila z dostavkom, da se izbrišejo iz vrste Maticinih udov, ako no odrajtajo dolga; — vprihodnjo naj se letnina pobira takrat, ko se Matičine knjige razpošiljajo, a knjige ne izroči nikomur, p redno letnine ni od raj tal; — gosp. poverjeniki naj udom polo za vplačevanje razpošiljajo. V 8. programovi točki je nasvetoval g. Gutman, naj bi se v Letopis tudi sprejemalo' več člankov zabavnih; dela Jul. Ver n e-a že skoro v' vse jezike Evropske prestavljena, bila bi jako ugodna; letos naj bi se začelo s „potovanjem okoli sveta v 80 dnevih" ali v Letopisu ali v posebni knjižici. — Gospod Šolar oinenja, da so Letopisi prejšnjih let donašali zabavno berilo; lani ni odbor dobil nobenega. O Jul. Verne-evih delih bilo bi določiti, ali naj bi se izdajalo z ilustracijami ali brez njih. Gosp. Gutman misli, da bi ne bilo treba podob, ki bi stroške preveč pomnožile. — Predlog se sprejme. Ko predsednik za skrutinatorje 420 volilnih listov imenuje gospoda Kluna, K o bič a in Stegnarja, se seja konca. Za odbornike so bili izvoljeni gospodje: dr. J.Strbe-nec, Herman, Tomšič, Kosdr, dr. Poklukar, Savnik, dr. Tonkli, Souvan stareji in pa K. Klun. 39. s rja itlatičinrgn odbora 21. februarja 1877. 1. Zbrali so se v to sejo, katere namen so bile volitve Ma-tičinih upravnikov in pa prevdarek sklepov zadnjega občnega zbora, gospodje : dr. .Jan. Bleiweis, Jeran, Klun, Marn, Močnik, Parapat, dr. Poklukar, Praprotnik, dr. Strbenec, Souvan, Stegnar, Tomšič, V'ilhar in dr. Zupanec. Dr. J. Bleiweis kot bivši predsednik pozdravlja došle gospode, dosedanje odbornike in pa novoizvoljenega gosp. Kluna ter naznanja, da po dopisih, ki jih je odbor prejel, stopijo iz odbora gospodje : prof. Pleteršnik, prof. Wiesthaler, M. Herman in Jos. Gorup. Prvi nalog odborov je zdaj — nadaljuje dr. Blci-weis — da si odbor voli novega predsednika, podpredsednika dva, blagajnika, tajnika, knjižničarja in vse druge upravnike po pravilih Matičinih, za svojo stran pa prosi, naj bi ga gospodje odvezali predsedstva in za prihodnje leto druzega namesti njega volili iz razlogov, ki jih našteva. Odbor pa ni hotel sprejeti odpusta in bil je dr. J. Blei-weis zopet za predsednika izbran ,,per acclamationem” — isto tako gospoda P. Kozler in dr. Strbenec za podpredsednika, gosp. Ivan Vilhar za blagajnika, gosp. dr. Zupanec za preglednika društvenih računov, za ključarja gospoda Fr. Souvan in K. Klun. Pred volitvijo tajnika bere predsednik §. 37. opravilnega reda in začn& se potem obširna ra/prava o tem: ali naj zi>pet kdo izmed odbornikov prevzame tajništvo ali naj se razpiše služba tajnikova. — Odbornik Parapat nasvetuje, naj se za poskušnjo razpiše za 3 leta. Odborniki dr. Poklukar, Marn, dr. Strbenec in Stegnar ugovarjajo temu predlogu, povdarjaje to, da tajništvo je zdaj v naj bo'jem redu in da tem manj bi zdaj kazalo ,,Matici,£ novih str škov nakladati, ker se ima blagajnici še precejšnji znesek povrniti; kazal > se je na Matico Hrvaško, ki tudi nima stalnega tajnika itd. Na vprašanje predsednikovo: ali ne bi gosp. Praprotnika bila volja še dalje obdržati tajništvo, ■ odgovori, da preobložen z mnogostranskimi opravili, se sklada z gosp. P a-rapatovim predlogom za razpis tajnikovega posla. Ker pa je glasovanje potem kazalo, da, razen navedenih 2 glasov, so v s i bili odločno za to, da bi odbornik Praprotnik še obdržal tajništvo, se je uklonil tej želji s polnim zaupanjem, da ga bode prijazno podpiral v njegovem opravilstvu. O volitvi knjižničarja je bil soglasno sprejet predlog, da se prof Vavrfiu zahvala izreče za njegov dosedanji trud in se mu prošnje razodene, naj bi še vprihodnje „Matiei“ ostal knjižničar. Ostale so zdaj še volitve odsekov. Pred temi pa predsednik bere dopis od 20. dne t. m., ki so ga v občnem zboru izvoljeni pregledniki Matičinih računov gospodje: Žagar, Cele- stina in Hafner poslali odboru, ki se na to glasi, da so vse našli v popolnem redu, da pa opizorujejo odbor iznova, da se prejšnja leta prev č potrošena svota glavnici mora sčasoma povrniti, dotični denar pa naj se posebej naloži. — Predsednik naglaša, da za popolni red društvenih računov gr6 zahvala v prvi vrsti gosp. blagajniku Vilharju, ki je na-se vzel težavni posel društvenega denarstva. Odbor soglasno pritrdi besedam predsednikovim, ki naposled še opomni, da je s poročilom gosp. preglednikov tudi rešeno ono očitanje o tiskovnih stroških, l4fa»r* a) Ljubljanski odborniki. 1. Dr. Bleiweis Janez 1875. 2. Jeran Luka 1874. 3. Klun Dragotin 1877. 4. Kozler Peter 1874. 5. Krisper Valentin 1874. 6. Marn Josip 1876. 7. Močnik Matej 1874. 8. Dr. Poklukar Josip 1877. 9. Praprotnik Andrej 1876. 10. Souvan France 1877. 11. Dr. Sterbenec Jurij 1877. 12. Stegnar Feliks 1875. 13. Šolar Janez 1876. 14. Tomšič Ivan 1877. 15. Vavrfi Ivan 1875. 16. Vilhar Ivan 1874. 17. Dr. Zupanec Jernej 1874. b) Vnanji odborniki. 1. Barbo Jožef grof 1875. 2. Cigale Matej 1876. 3. Einspieler Andrej 1876. 4. Erjavec France 1874. 5. Grabrijan Jurij 1876. 6. Herman Mihael 1877. 7. Kosar France 1877. 8. Majeigor Janez 1874. 9. Parapat Janez 1874. 10. Raič Božidar 1874. 11. Svetec Luka 1875. 12. Savnik Dragotin 1877. 13. Šuman Josip 1874. 14. Dr. Tonkli Josip 1877. 15. Dr. Ulaga Josip 1875. 16. Urbas Viljem 1875. 17. Dr. Šust Janez 1876. 18. Žolgar Miha 1874. Letna številka kaže, katerega leta je bil kdo poslednjič odbornik izvoljen. Odseka: a) Odsek za gospodarstvo. 1. Klun Dragotin, 2. Souvan France, prvomestnik, 3. Tomšič Ivan. 4. Vilhar Ivan. 5. Dr. Zupanec Jernej. b) Odsek za izdavanje knjig. 1. Dr. Bleiweis Janez, prvomestnik. 7. Stegnar Feliks. 2. Klun Dragotin. 3. Marn Josip, 4. Močnik Matej. 5. Parapat Janez. 6. Dr. Sterbenec Jurij. 8. Tomšič Ivan. 9. Praprotnik Andrej. 10. Urbas Viljem. 11. Vavrfi Ivan. Imenik Matičinih udov. Častni udje: 1. Miklošič Franjo, dr., vitez, na Dunaji. 2. Rački Franjo, dr., kanonik in predsednik jugoslov. akademije. 3. Rajevski Mihael, biškup pri ruskem poročništvu v Beču. 4. Rieger France, Ladislav, dr., v Pragi. 5. Vesel Koseski Ivan v Trstu. Opazka. * kaže ustanovnike; ti kakor tudi lotniki vsake dekanije, so po abecednem redu. Napake naj se blagovoljno naznanjajo Matičnemu tajništvu. Kdor svoje izpremembe ni o pravem času naznanil in ni tiskan v dekaniji, v kateri sedaj biva, naj išče knjig pri poverjeniku, pri katerem jih je bil zadnjikrat prejel. I. Dekanija Ljubljana. — Poverjenik: Andr. Praprotnik. a) Mesto I^jubljana. Ustanovniki. Arce Rajko, c. k poštni uradnik. Auer Jurij, posestnik. Blaznikova Fani, gospica. Bleiweis Janez, dr. Bleivveis Drag., dr., zdrav, v bolnišn. Codelli bar. A. Fahnenfeld, grajščak. Čebašek Andrej, dr., častni kanonik, prof. bogosl. češko Valentin, posestnik, čitalnica, društvo. Debevec Jožef, trgovec, posestnik. Detelja Oton, grajščak. Dreo Aleksander, trgovec. Fabian Janez, trgovec. Frančiškanska knjižnica. Frelih Anton, hišni posestnik. Gariboldi pl. Anton, grajščak. Gariboldi pl. France, svetovalec višje dež. sodnije v Gradcu. Gogala Jan., dr., katehet više gimnazije in vodja v Alojzijevišču. Graseli Peter, posestnik. Heidrih Dragotin, redovnik. Hranilnica Kranjska. Hren France, posestnik. Jamšek Ivan, trgovec. Jarec Anton, dr., prošt. Jerajeva Ivana, zasebnica. Jeran Luka, monsign. „Zg. Danice'1 vrednik. Kadilnik France. Klemenčič Jožef, kat. c. k. učiteljskega uobraževališča. Klun Dr., duhovnik, mestni odbornik. Knjižnica c. kr. učiteljskega izobra-ževal:šča. Kosti Gustav, mestni fajmošter. Kozler Ivan, grajščak. Kozler Jožef, dr., poseatuik. Kozler Peter, posestnik. Kreč Mat., dež. odbora tajnik. Krisper Valentin, trgovec in posest. Križnar Mir., katehet na c. k. viši realki. Kušar Jožef, trgovec in hišnik. Lukman Jakob, e. k. rač. uradn. Marn Josip, profesor na c. k. viši gimnaziji. Milic Rudolf, tiskar iu hišnik. Močnik Matej, učitelj 1. mestne šole. Munda Franjo, dr., odvetnik. Murnik Janez, tajnik kup. zbornice, deželni odbornik. Pavšler Jožef, korar. Peternel Mihael, c. k. profesor više realke v pokoji. Pfeifer France, c. k. rač. uradnik. Pirnat Andrej, posestnik. Pleteršnik Maks, c. k. gimn. prof. Pogačar Ivan, Zl., dr., knezoškof. Pogačar Martin, knezošk. kaneelar. Poklukar Jožef, dr., dež. poslanec. Pongrac Oskar, dr., zasebnik. Pribošič Janez, vojni duhoven. Ravnikar France, dež. blagajnik. Robič Luka, c. kr. davkarski nadzornik v pokoji in dež. poslanec. Rozman Ivan, katehet v mestnih šolah. Kuard Viktor, grajščak na Bledu. Samasa Anton, zvonar. Skale Pavel, učitelj živinozdravn. Skubic Anton, c. kr. gimn. prof. Smukavec Ivan, uradnik pri dež. odboru. ,,Sokol“, telovadno društvo. Souvan Ferko, trgovec. Souvan France Ks. starejši, trgovec. Souvan France, mlajši, trgovec. Stare Jožef, dr., koncipijent pri c. k. finančni prokuraturi. Strbenee Jurij, dr. prava, vodja v duhovščnici. Strobelj France. Solar Janez, c. k. deželni šolski nadzornik. Tavčar Janez, hišn. posestnika sin. Valenta Alojzij, dr., prof. in vodja v bolnici. Vavru Ivan , c. k. prof. na viši gimnaziji. Vilhar Ivan, trgovec. Vošnjak Jožef, dr., zdravnik in drž. poslanec. Zamejic Andrej, bogosl. profesor. Zarnik Valentin, dr., advokat in dež. odbornik. Zupančič France, dr., pravdosrednik. Zupanec Jernej, dr., c. k. bilježnik. Zupan Jožef, dr., pravdosrednik. Žagar Dragotin, kontrolor dež. bla-gajnice. Vuičie Paskal, biskup in namestnik apostolski v Bosni. Štev. 82. Letniki. Ahačič Karol, dr., odvetnik. Ahčin Albin, ključarski mojster. Ahčin Drag., ključar. Alčšovec Jakob, pisatelj. Alojzijevišče. Ambrožič Fr., dr., mestni zdravnik. Arko Albin, žurnalist. Arko Janez, c. k. notar. Bahovec France, učitelj 2. m. šole. Belar Leopold, nadučitelj 2. m. ljudske deške šole. Belec Ivan, bogoslovec. Bizavičar, o. Jožef, frančiškan. Bohinec Žiga, knezošk. kaplan. Bojer Antonin, nadporočnik 53. pol-kovnije nadvojvode Leopolda. Brus Andrej, kmet. družbe tajnik. Candolini Vojteh, c. kr. sodnik v pokoji. Celestina Josip, prof. na c. k. učit. izobraževališči. Čadež Jan. Curen Karol, uradnik v hranilnici. Cvajer Dragotin, trgovec. Dimic Avgust, c. k. finančni svetnik. Derč Josip, dr., zdravnik. Dolenec Jakob, vikarij stolne cerkve. Dolinar Ant., prefekt v Alojzijevišču. Drašler France, čevljarski mojster. Drašler Pavel, trg. pomočnik. Drenik Franjo, opravnik. Drenik Kuuibert, kontrolor v posilili delalnici. Društvo izobraževalno za tiskarje. Družba rokodelskih pomočnikov. Endlicher Rudolf, c. k. uradnik. Epih Janez, učitelj v c. k vadnici. Erker Jožef, stolni kaplan. Eržen Ignacij, duhoven v pokoji. Flis Janez, spiritval v duhovščnici. Fortuna France, trgovec in posestnik. Franke Ivan, slikar. Fuchs France, dr., prim&r v bolnici. Garbeis France, poštni olioijal. Gerber Matija, posest, in bukvovez. Gerdežič Jože, c. k. drž. pravdn. namestnik. Giontini Janez, knjigotržec. Globočnik Anton, c. k. okr. predst. Globočnik France, prof. više realke. Globočnik Viktor, avskultant dež. sodnije. Gnjezda Ivan, prefekt v Alojz. Golf Ivan, bogoslovec. Goričuik France, trgovec. Goršič Martin, posestnik. Gorup Fraujo, zasebnik. Gril, trgovec. Gross Anton, misijonar v Ameriki. Grkman France, učitelj v c. k. vadnici. (Juttman Emilij, odv. koncipijent. Habt Jožef, učitelj v Waldherjevem zavodu. Hafner Jakob, realni nam. učitelj. Hofman Viktor, dež. rač. svetovalec. Holm Edvard, posestuik in bukvovez. Hohn Ilugon, c. k. poštni uradnik v Sučavi. Hohn Robert, uradnik pri železnici. Horak Ivan N., posestnik in rokovičar. Hrovat Blaž, ravnatelj "c. k. izobra-ževališča za učitelje in učiteljice, lber Ivan, trgovec. Jak Avgust, trgovec. Jeločnik Anton, trgovski pomočnik. Jentl Anton, trgovec. Jerič Jože, župnik v pokoji. Jurčič Josip, vrednik ,,Slov. Naroda“. Juvančič Iv. Drag., trg. pomočnik. Kajzel Peregrin, trg. pomočnik. Kalan Matija, cenil, poročevalec. Kapler Jos., dr., zdravnik. Kaprec Ivan, c. k. nadsodn. svetnik. Karun France, župnik. Katoliška družba (2 iztisa). Kermavner Valentin, prof. c. k. više gimnazije. Kilar Janez, kaplan v Trnovem. Klein Anton, vodja Egerj. tiskarniee. Klemens France, trgovec. Klofutar Leonard, dr. prof. bogosl. Knauschner Vit., pivovar pri gg. Kozlarjih. (Knjige naj dobiva izvrsten dijak ljub. srednjih šol.) Knjižnica bogoslovska. Knjižnica ljubljanske gimnazije. Knjižnica ljubljanske realke. Knjižnica učiteljska ljublj. okolice. Knjižnica c, k. preiskovalniee na Žabjeku. Koblar Anton, bogoslovec. Kočevar France, c. k. dež. sodnije svetovalec. Kogl Barbara, hišna posestnica. Kokalj France, učitelj 2. mestne šole. Kolman France, trgovec. Konšek Val., prof. c. k. više gimn. Kovač J., sovoditelj Egerjeve tisk. Kozina Jurij, c. k. prof. više realke. Kramar France, kanonik. Kremžar Andrej, upravnik deželnih dobrotnih naprav. Kristan Jos., priv. uradnik. Križekar Edvard, nadporočnik 53. polkovnije nadvojvode Leopolda. Kregar France, bogoslovec. Krsnik Janko, notarski koncipijent. Kržič o. Andrej, frančiškan. Kržič Anton, nunski katehet. Lapaju Ernestina, gospa. Lasnik Peter, trgovec. Laznik Josip, bogoslovec. Lavrič Ivan, pionirski kadet v Hamburgu. Lazar Mih., glavni učitelj v c. k. izobraževališču za učiteljice. Leben Matija, dr., častni korar. Ledenik Alfred, trgovec. Lerher Jurij, bukvar. Levec France, c. k. profesor na viši realki. Levstik France, skriptor pri c. k. licealui knjižnici. Lichtenberg,baron, Leopold, grajščak v Habahu. Lokar Josip, pisar pri kmet. družbi. Lozar Jožef, trgovec. Mali Marijana, rojena Tomanova. Malir Ferdinand, lastnik in ravnatelj kupčijske učilnice. Majer Jožef, učitelj v 1. mostni šoli. Majer o. Krizogon, frančiškan. Majzelj Franjo. Medič o. Kalist, frančiškan. Melcer Drag., e. k. gimn. profesor v pokoji. Mihalič Jurij, ravnatelj mestne pi-sarnice. Mlekuž Mat., zasebni uradnik. Mošž Alfons, dr., odvetnik. Mulaček Drag., mestni uradnik. Mulaček France, trgovski pomočnik. Mulej Andrej, c. k. uradnik. Munda Jakop, dr., koncipijent. Murnikova Marija, gospa. Narodna tiskarna. Nemanič Ivan. Ničman Henrik, pos. iu bukvovez. Novak Janez, mizar in posestnik. Oblak Jožef, zasebni uradnik. Pakič Mihael, pos. in trgovec. Papež France, dr., odvetnik. Pavker pl. Glanfeld Henrik, dr., korar. Pengal Anton, posestnik na Pšati. Petričie Vaso, trgovec. Perles France, posestnik. Perme Antou, posestnik. Perona Ljudevit, magist. svetovalec. Pfeifer Jožef, koncip. dež. odbora. Pfeifer Ferdin., oficijal dež, odbora. Pirec Iv., uradn. pri južni železnici. Pirnat Tomaž, hišnik. Poč Martin, kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani. Pogorelec Adolf, kaplan pri sv. Petru. Polec Jož., e. k. notar v Mokronogu. Porenta Franjo, kaplan pri sv, Petru. Porenta Janez, stolni kaplan. Potočnik Franjo, nadinženir v pokoji. Potočnik Mihael, nunski spovednik. Poznik Albin, drž. odv. koncip. Praprotnik Andrej , nadučitelj 1. mestne ljudske deške' šole. Praprotnik France, učitelj na Ježici. Pribil Janko, inženir. Puhar Dragotin, posestnik. Pustotnik Jan., dr., primarij v dež. bolnici. Premk Anton, poštni uradnik. Raič Anton, učitelj na c. k. viši realki. Rajakovič Franjo, uradnik v hranilnici. Raktelj Fr., učitelj 2. mestne ljudske deške šole. Ravnikar Lud., dež. snd. svetovalec. Ravnikar Viktor. Rechbach, baron, jurist v terez. na Dunaji. Regali Jožef, hišnik in odbornik. Regoršek France, trgovec. Ribič Jožef, trgovec. Rode France. Rogelj Florijan, notarski uradnik. Kost Viljem, sodar v Gradišči. Rumpelj Avgust, glasovirar. Schiffrer J., dr., c. k. vojn. nadlečnik. Schrey Ivan, pekovski mojster. ,,Slovenski Narod“ vredništvo. Slovensko učiteljsko društvo. Smolej Jakob, c. k. gimn. vodja. Smrekar Jožef, profesor bogoslovja. Spoljarič Jakob, ključar. Stare Ferdinand, e. k. sodniški pristav. Stegnar Feliks, učitelj kaznilnice na Gradu. Strbenec Jožef, duh. v pokoju. Suhadobmk Lovr., kolezijski mlinar. Šašelj Feliks, okrajni komisar. Šavnik Eduard, dr. v Laškem. Šešek Ivan. Škofič Lovro, davkarski kasir. Škrl Ivan, avskultant pri okr. sodniji. Šolmajer France. Šolmajerjeva Kornelija gosp&. Štempihar Valentin, dr. odv. konci-pijent. Šumi France, sladikovarnik, Tavčar Dragotin, posestnik. Tekavčič Drag., oskr. pos. delalaice. Tanko Ivan, gostilničar. Toman Helena. Tomec Jakob, magist. uradnik. Tomšič Ivan, učitelj c. k. vadnice. Tratnik Antonija, fin. kom. žena. Travnar Jožef, učitelj 2. m šole. Turk Hugon, trgovec. Ulman Neža, posestnica. Urh Peter, kanonik. Valenta Vojteh, magiBt uradnik. Valentinčič Ignacij. Vavpetič Ivan. Voč Ivan, trgovcc. Vičič Janez, Ev., trgovcc. Višnikar Franjo, uradnik pri dež. sodniji. Vizjak Ant., učitelj na c. k. učit. izobraževališči. Vodušek Matej, c. k.gi mn. profesor. Vončina Josip, konc. pri dež. vladi. Vrhunec Anton, trgovec. Wascher Rajko, uradnik v hranilnici. Wiesthaler Franco, c. k. girnn. prof. Zagorjan Ivan, kaplan pri sv. Petru. Zeplichal Ognjeslav, kamnopisec. Ziu Nikolaj, vojui župnik. Zima Janez, učitelj v c. k. vadnici. Zitterer Andrej, čevlj. mojster. Zmrzlikar France, tehnik. Zupan Jožef, stolni prošt Zupan Šimeu, duhovnik v pokoji. Zupančič Anton, kaplan pri sv. Jakobu. Zupančič Vilib., c, k. prof. ženskega uč. izobraževališča. Žakelj Miroslav, o. k. gimn. prof. Žark Franjo, krojaški mojster. Žitko Jakob, vratar pri dež glavarju. Žitnik Šimen, sod. uradnik v pokoji. Žvab Janko, uč. v trgovski šoli. Štev. 232. b) ljubljanska okolica. *Krčon Anton, župnik v Hudniku. 'Mazek Lovro, duh. adm. v Cer-nučah. Aleš Luka, župnik v Preski. Babnik Jernej, župnik na Dobrovi. Čitalnica v Šent-Vidu. Dernovšek Jurij, duh. adm. v Že-limljah. Dolenec Andrej, posest, v Dravljah. Finec Anton, župnik v Sostrem. Gams Jan., posestnik v Loki pri Igu. Govekar France, nadučitelj na Igu. Hoievar Jožef, župnik na Igu. Klcmenec Fr., posestnik v Zalogu. Knez Janez, posestnik v Šiški. Kobilica Janez, kaplan pri Dev. M. v Polji. Kogej Janez, učitelj na Brezovici. Križaj Nik., kaplan na Igu. Kraljič Miha, posestnik in poštar v Št. Vidu. Kunaver Miha, pos. v Dravljah. Maliušek Murija, v Taccnu. Mandelc Anton, kaplan v Preserji. Marešič Franjo, kaplan na Brezovici. Marinko Jožef, benef. v Preski. Mencinger Lovreuc, duh. oskrb. na Golom. Nature Anton, župnik v Šmartnem. Potočnik Anton, župnik v Šent Vidu. Potočnik Janez, župnik na Brezovici. Potočnik Martin, učitelj v Sori. Povše France, župnik na Ježiči Sever Janez, posestnik, srenjski odbornik na Vižmarjih. Skul Valentin, župnik pri sv. Jakobu na Savi. Sovinec Anton, duh, v pokoji na Gameljnih. 2. Dekanija Škofja Loka. — *Debeljakova rojstna hiša na Visokem št. 2. v Poljanski fari. *Dolinar France, župnik na Trati. *Kožuh Matej, dekan v Stari Loki. Ahčin Anton, župnik v Retečah. čadež Ivan, posestnik v Poljanah. Jereb Matej, župnik v Javorjih. Jezeršek Janez v Gorenji vasi. b) Poverjenik: *Remic Primož, mestni župnik v Loki. Arko Anton, dr. okrajni zdravnik v Loki. Brulec France, katehet nunske dekliške šole v Loki. Bukvarnica učiteljska v Loki. Fabiani Karol lekar v Loki. Gašperin Jakob, ključarski mojster v Loki. Golob Gašpar, posestnik v Loki. Gusel Janez, trgovec v Loki. Homan Josip, posestnik v Loki. Jeriha Matija, nunski spovednik v Loki. Kadilčeva Radevojka v Loki. c) Poverjenik: *Globočuik Leopold, posestnik v Železnikih. *Rožič Alojzij, kaplan v Železnikih. Svetina Valentin, rudarski nadzornik v Kuapovžah. Štrukelj France, duhoven na Šmarni gori. Vrhovnik Ivan, kaplan v Sori. Zupan Davorin, želežniški uradnik v Zalogu. Žagar France, kaplan v Sostrem. Žan Janez, duh. v pok. v St. Vidu. Žužek Simen, župnik pri sv. Katarini. Štev. 38. «) Poverjenik: Matej Kožuh. Lavrič Matija, duh. adrn. v Novi Oslici. Peterlin Primož, duh. adrn. pri sv. Lenartu. Puc Alojzij, kaplan v Stari Loki. Ramoveš Jernej, župnik v Poljanah. Rožman Lovro, ekspozit v Žabnici. Strupi Jakob, kaplan v Poljanah. Štev. 13. BlaŽ Mohar. Kosmač Šim., duh. v pokoji. Kralj Matija, kaplan v Loki. Mohar Antonija, kovačica v Loki. Mohar Blaž, mestni župan in posestnik v Loki. Naglič Rudolf, trgovec v Loki. Ramoveš Andrej, kaplan v Loki. Sušnik Jovan, posestnik v Loki. Sušnik Jovana, posestnica v Loki. Triler Janez, c. k. notar v Loki. Wolkensberg Avguštin, baron, posestnik Oblakovega fidejkomisa v Loki. Zabrezovnik Jurij, duh. v pokoji. Štev. 22. Jože Levičnih. Eržen Balant, kmet v Rudnem. Globočnik A., posestnik v Železnikih. Hafner A., rud, uradnik v Železnikih. Jereb Matej, župnik v Sorči. Lapajne Janez, duh. adm. v Dražgošah. Levičnik Jožef, posestnik in učitelj v Železnikih. Major Vincencij, župnik v Selcih. Tušek Gregor, posestnika sin v Me-gušnici. Stev. 10. 3. Dekanija Kranj. — Poverjenik: Dragotin Savnik. ^Debeljak Jan., župnik v Predvoru. *Globočnik Edv., dr., zdravnik v Cerkljah. vKrašovic Jur., župnik v Šmartnem. ‘*Mali Ognjeslav, dr., okr. zdravnik v Kranji. *Mežnarec Anton, dekan v Kranji. !i;Omersa France, trgovec v Kranji. *Pirec Matej, trgovec v Kranji. *Pleiweis-ova Ivana, posestnica v Kranji. ¥Pleiweis Valentin, trgovec v Beču. (Knjige naj prejema kranjske gimnazije učenec, ki je v slovenščini najizverstnejši.) *Prevee Tine, dr., zasebnik. *Ros Matej, trgovec v Kranji. *Sajovic Perd., trgovec v Kranji. ^'Steiner Janez, dr., c. kr. bilježnik v Kranji. *Šavnik Dragotin, lekar v Kranji. *Šavnik Sebastian, posest, v Kranji. ^Urbančič Lujiza, goapn grajščakinja na Turnu. *Widmar Jernej, dr., knezoškof. *Zarnik Anton, župnik v Naklem, *Zupan Toma, gim. prof. v Kranji. Aljaž Jakob, kaplan v Teržiču. Bčlar Jožef, kaplan v Smledniku. Bezlaj Jožef, učitelj v Kranji. Bohinec Fr., župnik v Križah. Čebin Peter, ljudske šole učitelj v Kranji. čitalnica, društvo v Kranji. Dolenec France, trgovec v Kranji. Erjavec Janez, duhoven v Kranji. Frank Rihard, župnik v Tržiču. Golob Janez, kaplan v Cerkljah. Golobič Anton, župnik v Cerkljah. Gregorič Ign., župnik na Trsteniku. Hočevar Jakob, farmacevt v Kranji. Kmet Vincencij, učitelj v Šmartnem. Košmelj Janez, kaplan v Sent-Jurji. Krisper Rajm., trgovec v Kranji. Krčon Jožef, župnik v Predosljah. Kršič Jožef, posestnik v Trbojah. Košmerl Jurij, župnik v pokoji v Kranji. Kuster Mihael, uadučitelj v Kranji. Mencinger Janez, dr. , odvetnik v Kranji. Molek Martin, kaplan v Preddvoru. Novak Martin, poštni odpravnik v Kranji. Pavlin Aleš, posestnik v Podbrezji. Povše Martin, župnik v Sent-Jurji pri Kranji. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Robič Simon, bcneficijat na Šentjurski gori pri Cerkljah. Šlibar Tomaž, župnik v Dupljah. Šoklič Blaž, kaplan v Šmartnem. Tavčar France, kaplan v Kranji. Tavčar Ivan, dr. advok. koncipijent. Učiteljska knjižnica kranjskega šolskega okraja. Urbančič Janko, grajščak v Turnu. Vavken Andrej, učitelj in posestnik v Cerkljah, Vomberger Blaž, župnik v pokoji na Primskovem. Štev. 54. 4. Dekanija Radovljica. — «) Poverjenik: Anton Umek. *Jerala Janez, kaplan v Bohinjski Bistrici. Burger Martin, obe. tajnik v Bohinjski Bistrici. Dobravec Miha, kaplan v pokoji v Bohinjski Bistrici. Gnjezda Štefan, župnik na Bohinjski Beli. Jereb France, župnik v Zaspem. Koželj Anton, duhoven v pokoji na Dobravi. Lukežič Janez, ranocelnik v Bledu. Masterl Ant., adm. na Koroški Beli. Mali Ignacij, duhoven v Ribnein. b) Poverjenik: Ažman Ivan, župnik na Dovjem. Keršič Janez, župnik na Jesenicah. Ključevšek Ign., kaplan na Jesenicah. c) Poverjenik: *Bentik Lovro, žup. v Kamnigorici. ^Sajevec Janez, župnik v Mošnjah. Avsenik Neža, rojena Tomanova v Lescah. Berlic Janez, kaplan v Kropi. Bononi Jožef, župnik v Radovljici. Grilec Janez, posestnik na Zgošah. Hauptman Janez, strojar in posestnik v Kranjski gori. Jeglič Anton, dr., bogoslovja. Kalan Mat., cenilni poroč. v Radovljici. d) Poverjenik: Ilabč Janez, župnik na Ovsišah. Kapuz Janez, župnik v Kropi. 5. Dekanija Kamnik. — Fabijani o. Placid frančiškan. *Kokalj o. Rainerij, frančiškan. *Stare Alojzij, administrator na Rovi. *Stranjska fara po Mih. Dobovšekovi. ustanovi. (Gosp. župnik je prošen, da knjige razdeli mod tri posest, iz Dobovšekove rodovine, po njihovi smrti pa faranom po svoji previdn.j Mencinger Jakob, učitelj v Bohinjski Bistrici. Mesar Jan., župnik v Boh. Bistrici. Mor6 Anton, kaplan v Gradu. Trojar Janez, nadučitelj v Gradu. Umek Anton, župnik v Gradu. Žumer Jakob, posestnik v Podhomu (Gorje.) Žumer Janez v Spodnjih Gorjah. Štev. 16. Janez Keršič. Robič Matija, jamski nadzornik na Jesenicah. Štev. 4. Silvester Keše. Keše Silvester, dekan v Begunjah. Kljun Janez, kaplan v Radovljici. Novak Janez, kaplan v Mošnjah. Olifčič Josip, usnjarski mojster. Tavčar Janez, kaplan na Breznici. Teran Janez, župnik v Ljubnem. Verbič Lovro, adjunkt pri c. k, davkariji v Radovljici. Vurnik Janez v Radovljici. Zupan Neža, posest, hči v Smokuču. Zupan Ulrik, duh. v pok. v Mošnjah. Štev. 19. Matej Soršak. Soršak Matej v Kropi. Zupan Janez v Kropi. Štev. 4. Poverjenik: Janez Debevec. Nabernik Ivan., c. k. sodu. pristavi *Parapat Janez, duh. oskrbnik v Vranjipeči. Albrecht Leopold, župnik v Dobu. Bukvarniea učiteljska, okraja kam-niškega. Cencič Jernej, naduč, v dekliški šoli. v Kamniku. Čitalnica v Kamniku. Debevec Janez, posest, v Kamniku. Eder Janez, župnik v Mekinjah. Hiti Janez, župnik na Homcu. Hoffern pl. Viljemina, grajščinska gospica na Brdu. Hribar Franc«, posestnik na Križu. Iglič Janez, trgovec v Lukovci. Janežič Anton, trgovec v Kamniku. Kajdiž Tomaž, župnik v Vodicah. Kmetič Mihael, župnik v Stranji. Knjižnica v Repnjah. Kuhelj Matija, administr. v Gozdu nad Kamnikom. Levec Janez, trgovec v Kamniku. Ložar Jan., posestuik v Trz ni. Lomberger Jož., benef. v Komendi. Mrvcc Blaž, župnik v Nevljah. Murnik Jauez, trgovec v Kamuiku. Orel Josip, trgovec v Kamniku. Pečnik Anton, kaplan v Mengišu. Plaveč Anton, posestnik v Kamniku. Pfeifer Franco, učitelj na Goričiči. Polak Josip, meščan v Kamniku. Ravnikar Jernej, učitelj v Komendi. Rodč Josip, meščan v Kamniku. Samec Maks, dr. v Kamniku. Suhi J., trgovec v Kamniku. Svetlin France, kurat na Goričici. Stare Mih., inženir v Mengišu. Šolska knjižica v Blagovici. Spendal France, kaplan v Mengišu. Švajgar J., grajski oskrbnik na Brdu. Tavčar Matej, župnik v Komendi. Tomšič Stefan, učitelj v Tujnicah. Vidic o. Fortunat, frančiškan. Zorec Janez, župnik v Mengišu. Štev. 44. 6. Dekanija Moravče. — Poverjenik: Janez Toman. *Jarcc Jernej, župnik v Dolu. *Oblak Janez, župnik pri sv. Heleni. *Šranec Stanko, župnik v Hotiču. *Urbanček Janez, župnik v Krašnji. Brodnik Anton, kaplan v Moravčah. Brvar Gotard, župan, mlinar in posestnik Podzidom. Gros Jakob, župnik v Zagorji. Jamnik Anton, kaplan v Moravčah. Kepec France, duh, administrator v češnjicali. Koprivnikar Janez, župnik na Savi. Krištofič Lovro, duh, admin. v St. Osvaldu. Mogolič M., župn. pri sv. Lambertu. Petrič Blaž, župnik v Blagovici. Pleško France, benificiat na Vrhpolji. Romu France, župnik v Cemšeniku. Stupar Janez, duh. admin. pri sv. Gothardu. Tavčar Mihael, župnik na Vačah. Toman Janez, dekan v Moravčah. Vode Jožef, trgovec na Dolskem v Moravčah. Zorman Anton, župnik v Kolovratu. Zupančič Janez, župnik v Ihanu. Štev. 21. 7. Dekanija Šmarija. — Poverjenik: Matija Brolih. •Bartol Baltazar, župu. na Lipoglavu. *Brolih Matija, dekan v Šmarji. *Štritar Janez, benef. v Št. Vidu. Anžur Anton, župnik v Šont-Jurji. Borštnik Jauez, nadučitelj v Šmarji. Cirheimb Ceno, baron, kaplan v Šmarji. Drčar Martin, župnik na Polici. Hinek J., župnik v pokoji v Zatičini. Hočevar Anton, župn. v Kopanji. Jakelj Gregorij, župnik v Žttlini. Kovač Franjo, učitelj v Zatičini. Kulavec Matija, župnik v Šent-Vidu. Kumer Francc, kaplan v Šent Vidu. Lauter Valentin, kaplan v Višnjigori. Legat Pr., zdravnik v Višnji gori. Lukan Jak., zdravnik v Šent-Vidu. Mazek Anton, posestnik v Štnarji. Oblak Lorene, kaplan na Krki. Podboj Ivan, kaplan v Šent-Vidu pri Zatični. Pogačar Andrej, gozdnar. Razpotnik Jakob, žup. v Višnji gori. Rotschiitz Emil, baron, grajščak v Smreki. Steska Edvard, c. k. okr. sodnik v Zatični. Vranč'č Ignacij, kaplan v Smarji. Zorec Jurij, župnik na Krki. Štev. 25. 8. Dekanija Litija. — Poverjenik: Jakob Rus, dekan. *KobIer Alojzi, posestnik v Šmartnem. *Saje Miha,' župnik v Štangi. :f'Svetee Luka, c. k. notar v Litiji. *Zupan Miha, župnik na Prežganji. Abzec Matija, kaplan v Šmartnem. Celar Janez, župnik v Svibuen?. Dovič Janez, župnik na Dolih. Gestrin Leopold, župnik pri sv. Jurji. Jeretin Martin, tajnik c. k. okrajn. glavarstva v Litiji. Kunstelj Pr., duh. adm. na Jančern. Kunšič Anton, učitelj v Litiji. Lebar Jak., kaplan v Svibnem. Petek Andrej, župnik v Polšniku. Rožnik Anton, c. k. sodnijski ad-junkt v Litiji. Rus Jakob, dekan v Šmartnem. Vestenek Julij, dr., vitez, c. k. okrajni glavar. Štev. 16. 9. Dekanija Trebnje. — Poverjenik: Janez KovaČiS. *Barbo-Waxeustein grof J., grajščak v Rakovniku. *Kosir Janez, c. k. sodu. v Trebnom, ‘•^Kovačič Janez, dekan v Trebnem. Bercar J., pos. v Kamnji (sv. Rupert). Blagne Anton, oskrbnik v Rakovniku. Bogolin Miha, župnik v Ajdovici. Dolinar Jan., župnik v Št. Janžu. Gerčar Andrej, učitelj v Šent-Ru-pertu. Grčar Jožef, župnik pri sv. Trojici. Hofer Karol, župnik v Čatežu. Kolar Matija, kaplan v Trebnem . Košir Alojzij, župnik v sv. Rupertu. Lenasi Anton, kaplan v Doberničali. Lotrič Leopold, kaplan v Žužemberku. Marolt Jakob, župnik pri sv. Križu. Nemec Anton, kaplan pri sv. Trojici. Pogačnik Jan., kaplan na Mirni. Pož Dragotin, davkarski adjunkt v Mokronogu. Sovan Leopold, župan na Mirni. Steklasa France v Šent-Rupertu. Stenovec Anton, kaplan pri sv. Križu. Sušnik Jakob, kaplan v Šent-Lov-rencu. Šular Janez, župnik v Trebelnem. Tramte Anton, kaplan v Šent-Ru-pertu. Trepal Anton, administrator na Selih. Urbanija Lovro, župnik na Mirni. Vašič Ljudovik, dr. zdravnik v Trebnem. Zorec Anton, župnik v Doberničah. Žlogar Anton, kaplan v Mokronogu. Štev, 29. 10. Dekanija Leskovec. — 1. 'Bušie Jožef, posetnik v Št. Jerneji. *Grivec France, kaplan v Leskovcu. *Hočevar M., posestnik in državni poslance na Krškem. *Kapler Janez, posest, pri sv. Duhu. *Kuralt Ivan, avskultant na Krškem. '•‘Polak Edvard, dekan in čast. kanonik v Leskovcu. *Pekovec Jožef, kaplan v St. Jerneji. *Rudež Dragotin, grajščak v Gra-carskem turnu. ''‘Šola Št. Jernejska. ''Tavčar Anton, župnik na Kaki. *Vesel Ivan, župnik pri sv. Duhu. Bukvarnica šol. okraja na Krškem. Burnik Valentin, učitelj v Št. Jerneji. Gašperlin Gašper, župnik v Bučki. 2. poverjenik: ^Gestrin Dragotin, c. k, okrajni sodnik v Kostanjevici. ‘“Lesjak Janez, župnik v Kostanjevici. Abram Lavoslav, nadučitelj v Kostanjevici. Poverjenik: Edvard Polak. Jarec France, kaplan v Leskovcu. Knavs Janez, vikarij na Krškem. Mavrič Janez, kaplan v Št. Jerneji. Mavrer Gustav, posestnik na Raki. Obrstar Jan., kupčevalec v Cerkljah. Petrovčič Franjo, kapi. pri sv. Križu. Pfeifer Viljem, župan na Krškem. Poznik Radivoj, uradnik na Krškem. Saje Janez, nadučitelj v Šent-Jerneji. Svoboda Janez, gozdnar v Čatežu. Sos Miha, župnik na Studencu. Šušteršič Mat., posest, na Krškem. Tavčar Ignacij, župnik pri sv. Križu. Virk France, trgovec v Škocijann. Vovk Janez, župnik v Šent-Jerneji. Zadnik Šimen, župnik v Čatežu. Štev. 30. Janez Lesjak. Bele France, grajšč. oskrbnik v Ko stanjevici. Šetinec Fr., trgovec v Kostanjevici. Verbajs Anton, kaplan v Kostanjevici. Štev. 6. II. Dekanija Novoinesto (Rudolfovo) — Poverjenik: Sim. Wilfan. *Babnik Janez, župnik v Soteski. ■‘■'Grašič Anton, kanonik v Novem mestu. '•^Langer pl. Fr., Podgoro, grajščak v Podganieali. '■'‘Mlakar Anton, župnik v Mirni peči. * Rome Janez, župnik pri sv, Petru. *Strucelj Juraj, c. k. pristav v Novem mestu. * Vojska Andrej , dr., c. k. okrajne sodnije svetnik v Novem mestu. *Volčič Jauez, župnik v Šmarjcti. Bačnik Janez, župnik v Prečini. Barbo Miha, kaplan v Šent-Mihelu. Čitalnica v Novem mestu. Frančiškanski samostan v Novem mestu. Gruden Ivan, davkarski kontrolor v Novem mestu. Gruden Jakob, župnik pri Beli cerkvi. Hren Jakob, c. k. državni pravdnik v Novem mestu. Hrovat Florentin. Kalčič Ant., trg. v Novem mestu. Krajec Janez, lastnik tiskarne v Novem mestu. Klofutar Janez, kaplan v Prečini. Knjižnica c. k. gimnazije. Majtinger Ivan, c. k. uradnik v Novem mestu. Mohar Martin, uradnik v Nov. mostu. Nemanič Ivan. Oblak Valentin, trgovec v Novem mestu. Og6rek Josip, gimn. profesor v Novem mestu. Pogorelec Andr., kaplan v Stopicali. Podboj Jože, c. k. notar v Novem mestu. Rizzolli Dominik, lekar v Novem mestu. Rozina Anton v Novem mestu. 12. Dekanija Metlika- ( Mahkot Janez, c. k. okr. glavar v črnomlji. Aleš Anton, dekan v Semiču. Borštnik Pavel, učitelj na Preloki. Bregant Val., kaplan v Crnomlji. Dev Edvard, c. kr. okrajni sodnik, v črnomlji. Dolžan Jernej, župnik v Radoviči. Gorenjec Leop., župnik v Adlešicab. Haring Sofija, gospž, v Črnomlji. Kavčič France, učitelj v Dragatušu. Kenda Franjo, učitelj v Semiču. Kupljen Anton, c. k. notar v Črnomlji. Kuralt Božidar, c. k. sodnijski pristav v Crnomlji. Lilek Franjo, posestnik v Črnomlji. Mervec Jauez, kaplan v Starem trgu. Mohar Peter, župnik v Dragatušu. b) Poverjenik: *Lampe Jož., c. k. uradnik v Metliki. Furlan Franjo, posestnik. Gangel Lavoslav, posestnik. Guštin Franjo, župan. Jančar Franjo, duh. nem. vit. reda. 13. Dekanija Kočevje. — *Lovšin Sim., žup. pri Fari v Kostelu. *Novak Josip, dekan v Kočevji. Rozina Jož., c. k. odvetnik v Novem mestu. Stavdaher o. Ignacij, gimn. katehet v Novem mestu. Tomažič Ivan, vikar v Novem mestu. Verbič Lovro, c. k. davlc. adjunkt, Virant Janez, župnik v Podgradu. Wilfan pl. Sim., prošt v Nov. mestu. Žajdel Nande, filozof. Zbašnik Franjo, kaplan v Mirni peči. Zagorjan Martin, duh. v pokoji. Žitnik Ignacij. Štev. 39. I Poverjenik: Anton Aleš. Pavlič Ign., dr., okrajni zdravnik v Crnomlji. Pihler Jožef, c. kr. okrajni tajnik v Črnomlji. Poklukar Josip, kaplan v Metliki. Potokar Jože, c. k. davkar. Režek Peter, župnik v Starem trgu. Stanonik Nik., učitelj v Starem trgu. Sola farna v Starem trgu (plačuje g. dr. Jurij Strbenec.) Sola farna v Dragatušu. Švajgar France, kaplan v Semiču. Šutej Matija, župnik v Vinici. Tomec Martin, župnik v Suhorji, Učiteljsko društvo v Črnomlji. Kalan Rajmund, duh. adm. na Vrhu. Zarnik Matija, duh. adm. v Preloki. Štev. 29. Anton Navratil. Kapele Janez, oskrbnik komendski. Navratil Janez, zasebnik. Premer Anton, zasebnik. Prosenik Anton, trgovec. Sturm Vaclav, učitelj. Stev. 10. Poverjenik: Josip Novak. Bučar Žiga, dr., c. k. okrajni zdravnik v Kočevji. Gašperin Viljem, kaplan v Mozolji. Gantar Lovro, kaplan v Kočovji. Geržin Matija, kaplan v Reki. Jaklič Jožef, župnik v Starem Logu. Kalan Jakob, provizor v Spodnjem Logu. Komljanec Janez, katehet gimn. v Kočovji. Nekerman France, c. k. uradnik v Kočevji. Olipič Janez, župnik v Koprivniku. Treitz Anton, zdravnik v Kočevji. Vajvoda Simon, župnik v Nernški Loki. Vidomšek Matija, adm. v Osilnici. Štev. 14. 14. Dekanija Ribnica. — a) Poverjenih: Martin Skubec. *Jercb Jožef, župnik v Dragi. * Kiju n Marjanica, posestnica v Slat-niku, 2. '■''Lesar Janez, posestnik v Hrovači, 4. *Lesar Martin, posestnik v Sušji, 23. *Lovšin Micika, pos. v Jurjeviči, 34. *Skubec Martin, dekan v Ribnici. *Šušje, vas. Arko Anton, posestnik v Ribnici. Bobek Janoz, zdravnik v Ribnici. Bralno društvo v Sodražici. Jaklič Štefan, župnik v Dolenji vasi. Jenčič Alojzij, c. k. sodu. adjunkt. Knific Srečko, kaplan v Ribnici. Merhar Jože v Ribnici. Pristov Simon, duhovni pomočnik v Ribnici. Ratek Lovro, c. k. sodnik v Ribnici. Ricoli Alojzij, trgovec v Ribnici. Strli': Franjo, trgovec v Loškem potoku. Varl Tomaž, kaplan v Sodražici. Voglar Jožef, župnik v Sodražici. Štev. 20. b) Poverjenik *Martinak Jožef, c. k. sodnik v La-šicah. Čibašek Janez, župnik v Turjaku. Frelih Matej, župnik v Lašičah. Grjolj Lovro, župnik pri sv. Gregorji. Hočevar Matija, c. k. poštar v Lašičah. Jan Primož, župnik na Robu. 15. Dekanija Vrhnika. — '•'‘Kotnik France, posest, na Vrhniki. *Markič Matej, župnik v Logatcu. *Šlibar Martin, dekan na Vrhniki. Belec Janez, kaplan v Logatcu. Borštnik France, profesor (knjige v Borovnico št. 8.) Borštnik Janez, posestnik v Dolbli, črne Anton, župnik v Hotederšici. Dolinar France, kaplan v Horjulu. ; Matej Frelih. Jaklič Josip, posestnik v Vidmu. Karlin Janez, kaplan v Lašičah. Kočevar Matija, trg. Pod-Turjakom. Murgelj Julij, c. k. adjunkt v Lašičah. Pavčič Jožef, nadučitelj v Lašičah. Razboršek Jožef, kaplan v Dobre-poliah. Štev: 12. Poverjenik: Šlibar Martin, Hočevar Anton, župnik v Šent- Joštu. Jelovšek Gabriel, trgovec na Vrhniki. Jugovce Anton, župnik v Borovnici. Justin Blaž, provizor v Črnem Vrhu. Kavčič Gašpar, posestnik v Rovtah. Lavrič Jožef, župnik v Zaplani. Levičnik Valentin , c. k. davkarski nadzornik v Logatcu. Levstik Vinc., nadučit. na Vrhniki. Papler Fr., nadučitelj v Borovnici. Pipan Andrej, kaplan v Polhovem Gradcu. Pleško Drag., c. k. okrajni sodnik na Vrhniki. Podobnik Ignacij, župnik v Preserji. Eott Gothard, kaplan v Rovtih. Rozman Jurij, župnik v Rakitini. Vidmar Matej, župnik v Rovtah. Volčič Jurij, c. k. pristav na Vrhniki. V6nča Anton, duh. pastir v Belkah. Zdražba Janez, kaplan na Vrhniki. Štev. 26. 16. Dekanija Idrija a). — Poverjenik: Valentin Treven. :,:Občina mestna v Idriji. '•‘‘Vidmar Jožef, župnik v Žirčh Demšar Janez, administrator na Ledinah. Eržen France , kaplan v Spodnji Idriji. Grbec Ljudevit, dr., rudarski zdrav nik v pok. in ces. svetov, v Idriji. Horvat Miha, župnik v Sp. Idriji. Inglič Jakob, nadučitelj in ravnatelj rudarske šole v Idriji. Juvan Janez , beneficijat in glavne šole katehet v Idriji. Klobus Valentin, admin. na Vojskem. Kogej Jožef, dekan v Idriji, Leskovec Boštjan, posest, in župan v Spodnji Idriji. Lipold Marka Vincencij, c. k. rudn. predstojnik in viši svetnik v Idriji. Pivek Janez, admin. v Zavracu. Stranecky Jožef, trgovec v Idriji. Treven Valentin, trgovec in župan v Idriji. Urbas Leopold, ces. kr. topilnični oskrb. v pokoji v Idriji. Štev. 16. b) Poverjenik: ^Svetličič Fr., župnik v Godoviču, čitalnica v Črnem Vrhu. Domicelj Anton, vikarij v Urnem Vrhu. Gostiša Jožef, kmet. fant v Urnem Vrhu. Domicelj Anton. Majnik Miha, kmet v Črnem Vrhu. Mikuš France, rokodelski umetnik v Zadlogab. Plešnar Anton, župan v Črnem Vrhu. Vovk Josip, učitelj v Črnem Vrhu. Štev. 8. 17. Dekanija Cerknica. — a) Poverjenik: Končnik Davorin. *Dolenec Henrik, dr., c. k. sodnijski adjunkt v Ložu. *Kaplenek Jan., župnik na Oblokah. *Obreza Adolf, posest, v Cerknici. Jan Simen, župnik pri sv. Trojici nad Cerknico. Klinar France, učitelj v Šent-Vidu. Končnik Dav., kaplan v Starem trgu. Kosec Jem., župnik v Šent-Vidu. Koželj Mih., kaplan v Cerknici. Kraševec Ant., posest, in cerkniški župan v Dolenji vasi. Lenček Blaž, župnik v Starem trgu. Ljudska šola v Bčgunjah, Mandelc Iv., nadučit. v Starem trgu Oblak Janez, dekan v Cerknici. Prijatelj Mat., kaplan na Oblokah. Vilar Jak., trg. v Pudobu pri Ložu. Zerovnik Tomaž, župnik v Grahovem. Štev. 16. Bernard Val., farni namestnik v Stu-denem. Blažon Jakob, posestnik v Planini. Dolenec Jožef, posestnik v Planini Jeršan Anton, posestnik na Uncu. Klenaenec France, župnik na Uncu. Koren Miroslav, posestnik v Planini. Kovšča France, posestnik v Planini. Lavrič Jurij, posestnik na Rakeku. Modrijan France, c. kr. uradnik v Planini. Poženel Ivan, učitelj na Uncu. Rihar France, župnik v Planini. Rihar Anton, duhovni pomočnik v Planini. Sebenicherjeva Matilda na Rakeku, Štev. 13. 18. Dekanija Postojina- — Poverjenik: Janez Hofstetter. '•''Globočnik Anton, c. k. predstojnik. *Globoenik Janez, župnik v Slavini. *Kržič Gregor, c. k. okrajni sodnik v Senožečah. *Občina v Razdrtem. ‘^Razpet Martin, dr., c. k. okrajni zdravnik v Postojni. Bezljak Pavel, c. k. notar v Po stojni. Blaznik Jakob, župn. v Hrenovicah. Čadež Janez, kaplan v Matenji vasi. Čitalnica v Postojni. Dekleva France, trgovec v Slavini. Ditrih Ant., pekovski sin v Postojni. Fettih-Frankheim Anton, župnik v Vremah, Okorn Ignacij, župnik v Senožečah. Skvarča Janez, kaplan v Slavini. Zelen Jožef, posestnik v Senožečah. Žgur Anton, kaplan v Hrenovicah. Štev. 16. 19. Dekanija Trnovo. Poverjenik: Andrej Drobnič. *BrinSek Ivan, trgovec v Trnovem. *'Cesnik Jurij, trgovec v Knežaku. !t'Domicelj Alojzij, trgovec v Zagorji. *Jenko Skender, trgovec v Trnovem. *Ličan Skender, trgovec v Trnovem. Benigar France, v II. Bistrici. Bralno društvo v Št. Petru. Budoar Janez, župnik v Premu. Dekleva Ivan, posestnik v Zarežju. Drobnič Andrej, župnik v Knežaku. Kacin Anton, kaplan v Trnovem. Legan France, kurat v Nadanjein-selu. Legat Andrej, učitelj v Zagorji. Lukanec Jožef, kurat v Suhorji. Mežnar Jože, posestnik v Harijah. Pavlič Damijan, vikarij v Zagorji. Ponikvar Anton, kurat v Harijah. Satran Anton, logar v Koritnicah. Torkar Matija, župnik v Košani. Valenčič Jože, trgovec v Narinu. Valenčič Meta, posestnica v Trnovem. Zarnik Martin, učitelj v Trnovem. Žnidaršič Jakob, prof. v Premu. Štev. 28. 20. Dekanija Vipava. — Poverjenik: Jurij Grabrijan. *Erjavec Matija, vikarij v Šturijah. *Hiti Luka, benificijat v Vipavi. ^Grabrijan Jurij, kan. in dekan v *Kavčič France, posest, v Šent-Vidu. Vipavi. *Koder Matej, kurat v Slapu. Adlešic Jurij, nadučitelj v Vipavi. Bilec Janez, benef. v Lozicah. Brie Janez, e. k. okrajni sodnik. Bukvarniea učiteljska v Vipavi. Čitalnica kmetijska v Poddragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Ditrib Andrej, kupčevalec v Vipavi. Francelj Štefan, učitelj v Šent-Vidu. Ganter Jankob, učitelj na Planini. Habe Jože na Gočah. Hiti Simon, učitelj na Slapu. Hladnik Janez na Lozicah. Janža Ivan, kurat v Podvelbu. Kete Jožef, strojar v Vipavi. Košir Jakob, vikarij v Šent-Vidu. Lekan Janez, posestnik v Vipavi. Štev. udov v ljublj. škofiji Lušin Anton, kurat v Podkraji. Mercina, učitelj v Vipavi. Malnaršič Jožef, dnh. v pokoji. Pečar Janez, kurat v Vrhpolji. Račič Alojzij, učitelj v Vipavi. Silvester France, pek. Stupar Janez, kurat v Budanjah. Šapla Anton v Vipavi. Šola vinorejska na Slapu. Šraj Valentin, kurat v Poddragi. Uršič Anton, posestnik v Vipavi. Vidrich Anton, posestnik v Vipavi. Žepič Fraujo, prof. na gospodarski šoli na Slapu. Žgur Anton, posestnik v Poddragi. Štev. 35. ustanovnikov . . . 193 letnikov................759 Skupaj . 952 il. Lavantinska škofija. i. Dekanija Maribor. — Poverjenik: Janez Majciger. ♦čitalnica n&rodna. "Dominkuš Ferko, dr., odvetnik. '■'"'Gregorec Lavoslav, dr., profesor bogoslovja. ♦Knjižnica gimnazijska. ♦Knjižnica semeniška. "Kosar Franjo, kanonik. ♦Kovačič Martin, sem, podravnatelj in profesor bogoslovja. ♦Majciger Janez, c. k. gimn. prof. ♦Modrinjak Matija, korar. "Ogradi France, špiritual v sem. ♦Rapoc France, c. k. bilježnik. ♦Skuhala Janez, profesor bogosl. ♦Sorglechner Jože, provizor pri D. Mariji v puščavi. ♦Srnec Janko, dr., odvetnik. ♦Valenčak Martin, e. k. profesor. ♦Zmazek Fr., kaplan pri sv. Petru. ♦Zorčič France, stolni prošt. Babnik Janko. Bračko Mihael, kaplan pri sv. Križu. Bralno društvo v Rušah. Brdajs Davorin, trgovec. Brelih France, prof. više realke. Dečko Janko. Feuš, duhovnik. Ferk Feliks, dr., zdravnik. Flek Jožef, stolni vikar. Gaberc Davorin, bogoslovec. Glančnik Jernej, dr., odv. koncip. Grosskopf M., žup. v pokoji v Selnici. Ilerg Lovro, župnik v Lombahu. Heržie Jožef, stolni kaplan. Ilirti Franjo, stolni in mest. kaplan. Jazbec Anton, župnik pri gornji sv. Kungoti. Jentl Bernard, trgovec. Kocmut Janez, nadučitelj v Rušah. Koren Matija, župnik v Selnici. Koser Makso, dr., odvet. koncip. Lavtar Luka, prof. na c. k. učitelj. izobraževalnici. Lednik Anton, kaplan v Rušah. Miklošič Ivan, učitelj na c. k. učit. izobraževalnici. Modrinjak, dr., zdravnik. Morič Maks, trgovec. Napotnik Miha, bogoslovec. Nerad Miha, učitelj v St. Petru pri Mariboru. Orozel Janez, dr. odvetnik v Mariboru Pajek Jauko, profesor in posestnik tiskarnice. Pajek Jožef, dr. gimn. profesor. Pečko Jakob, dr., odvet. koncip. Pernavsel Štefan, župnik v Kamiei. Praprotnik France, učit. v Lembahu. Purgaj Jakob, c. k. gimn. yrof. v Mariboru. 2. Dekanija Jarenina. - Čuček Jožef, .'lekau v Jarenini. Merčnik Anton, kaplan pri sv. Uu. Simonič Janez, kaplan v Jarenini. 3. Dekanija Braslovče. — * Bal on Anion, župnik v Polzeli. *'Bohinec Jak., dekan v Braslovčah. *Sentak Pr., župan na Vranskem. *Sventner Lov., trg. na Vranskem. Čitalnica narodna na Vranskem. Gradišnik L., zdravnik na Vranskem. Južna Valentin, trg. pri St. Jurji. 4. Dekanija Bistrica Slovenska. *Hajšek Anton, žup. v Makovljah. *'Kadej France, dr., bilježnik v Slovenski Bistrici. Ceneč Gašpar, žup. v CreŠnovcu. Črnko Jožef, kaplan v Stopercah. Knjižnica učitelj, okr. v Slovenski Bistrici. Prešerin Janez, kaplan v Slovenski Bistrici. 5. Dekanija Celje. — a) "'Arzenšek Matej, župnik pri sv. Pankraeu v Gričah. ^čitalnica narodna v Celji. Robič Fr., uc. na c. k. uč. izobraŽe-valnici in okr. šolski nadzornik. Košker France, nadučitelj v Lem-bahu. Sijanee Alojzij, kaplan v Selnici. Sijanee Anton, kaplan v Lembachu. Šrol France, župnik v Svičini. Šoštaršic Ferdinand, bogoslovec. Tomažič Ognj., kovač v Smolniku. Zemljič Jožef, učitelj v pokoji. /mavec Jurij, kaplan v Kamiei. Žnža Jane/. , knczoškof. tajnik in pridv. kaplan. Štev. (JI. Poverjenik: Jožef Čut ek. Slekovec Jožef, učitelj v Jarenini. Šerbela Jože, cerkovnik v Jarenini. Štev. 5. Poverjenik: Anton Balon Kreft Alojzij, kaplan v Brašlovčah. Križnik Gašpar, čevljar v Motniku. Meglič Šimen, učitelj na Vranskem. Oset J. S., trgovec na Vranskem. Polec France, kaplan na Vranskem. Šorn Gašper, župan v Grajski vasi. Štev 13. — Poverjenik: Lovro Stepišnik. Stepišnik Lovro, posestu. in trgovec v Slov. Bistrici. Šlamberger Anton, koncipient v Slov. Bistrici. Vrabelj Janez, kaplan v Najšbergu (Mansberg). Železnik r Ivan, koncipient v Slov. Bistrici. Zigart Franc, kmet v Šmartnem. Štev. 11. V Poverjenik: Miha Zolgar. 'Janežič Jakob, rudninski uradnik v Grižah. '•'''Kapus France, trgovec v Celji. *Koeevar Št., dr., okr. zdrav, v Celji. *Krušič Ivan, gimn. prof. v Olji. '''Občimi selska v Teharjih. *Orešek Jan., c. k. gimn. prof. ^Podružnica kmetijska v Celji. *Sovič Jožef, kaplan v Grižah. *Tarbauer Josip, dr. zdravništva. H!Topljak Jos., učitelj v Celji. '?Žuža Ivan, rud posestn. v Grižah. Ambrožič Blaž, e. k, šolski nadzornik v Celji. Bobisud ,Jakob, učitelj v Celji. Brežnik France, c. k. prof. v Celji. Fekonja And , mest. kaplan v Celji. Gaberšek Ivan, uradnik pri okraj. glavarstvu v Celji Geršak Vinko, kaplan na Teharjih. Joretin Edvard, tiskar v Celji. lj) Poverjenik: *Jeraj Jožef, župnik in duh. svetovalec v Žaveu. :itVučnik France, nadučitelj v Žaveu. Bergman Mihael, dr. zdravništva v Žaveu. Borsečnik Antonij, kaplan v Žaveu. Bratanič Herman, trgovski pomočnik v Žaveu. Hausenbiichlcr Janez, tržau v Žaveu. Hribovšek Karol, kaplan v Žaveu. Koderman Filip, učit. v Prankovljah. Končnik Peter, e. kr. profesor m okrajni Sol. nadzornik v Celji. Kozel Matej, not koucip. v Celji. Knjižnica gimnazijska v Celji. Krašaa France, c. k. prof. v Celji. Kregar Boštjan , učite‘j v Celjski okolici. Matoh Josip, župnik v Galiciji. Miklavec Janez, učitelj v Celji. Presečnik Gregorij, kaplan v Galiciji. Koze France, ranocelnik v Vojniku. Sernee Josip, dr., advokat v Celji. Vrečar Gašper, naduč. ua Teharjih. Weiss Josip, učittlj v Celji. Zelenec Jože, župnik v pokoji v Celji. Žlogar Miha, c. kr. gimn. profesor v Celji. Štev. 35. France VuSni/c. Lešnik Janez, trg. pomoč, v Žaveu. Plešnik Miha, kaplan v Žaveu. Potočnik Gustav, nadučitelj v Petrovčah. Roblek France, tržanov sin v Žaveu. Širca Ernest, trgovec v Grižah. Širca Jožef, trgovec v Žaveu. Šola ljudska v Žaveu. Vrečko Franjo, učitelj v Perovčah. Žagar Jožef, tržanov sin v Žaveu. Stev. 10. Dekanija Dravsko polje. (P. Kača, Kranichsfeld). n) Poverjenik: Ratli France Ser. *Stranjšak Martin , nadžupnik v Hočah. r Golob Andrej, učitelj v Fravhajmu. Hren Anton, nadučitelj v Fravhajmu. Kranjec Toma, župan v Fravhajmu. Merktiš Anton, kaplan v Slivnici. Rath France Ser., župnik v Frav-hajuri. Kuta Anton, kaplan v Hočah. Kibar Rupert, kaplan v Fravhajmu. Sattler Josip, kaplan v Fravhajmu. Štev. 9. b) Poverjenik: Antolič Ivan (P. Neustift bei Pettau.) Sket Martin, kaplan na Ptujski gori. Šparovec Andrej, župnik pri sv. Lorencu. Štev. 5. 24* Antolič Ivan, župnik na Ptuj. gori. Dovnik F., proviz. na Gornji Polskavi. Pezdevšek Dragotin, učit. v Slivnici. *Potočnik Lovro, dekan v Gornjem gradu. *Sternad Matija, župnik v Ljubnem. Hren Ivan, pos. v Gornjem Gradu. Kramar Konstaneij, pos. v Solčavi. Soršak Matija, župnik v Ljubnem. Tratnik Janez, kmet pri Novi Štifti. Štev. (J. b) Poverjenik: Jožef Kotnik. (Pošta Mozirje.) *Lipold Jožef, posestnik v Mozirji. čitalnica v Mozirji. Govedič Ivan, kaplan v Mozirji. Goričar Anton, poštar v Mozirji. Jaklič Anton, klerik v Nazaretu. Jeraj Anton, posestnik na Rečici. Jereb o. Romuald, fran. v Nazaretu. Kotnik Josip, učitelj v Mozirji. Krajnik o. Atanazij, frančiškan v Nazaretu. Pirc Feliks, učitelj na Rečici. Pirš Jože, okr. tajnik v Mozirji. Škoflek Jak., nadučitelj v Mozirji. Štev. 12. 8. Dekanija Št. Jurij na Šavnici. — Poverjenik: Jan Lapajne. '*Žinko Božidar, župnik v Ljutomera. Božič Anton, posestnik v Ljutomeru. Farkaš Janez, zdravnik v Ljutomeru. Gomiljšak Jožef, uradnik v Ljutomeru. Iluber J. D., knjigar. Jurinec Alojzij v Banovcih. Kastel Janez, c. k. okrajni sodnik v Ljutomeru. Kralj Ivan, posestnik v Iljašcvici. Kukovec Ivan, posestnik. Lapajne Jan., nadučit. in ravnatelj ljudske šole v Ljutomeru. Lorenčič And,, župnik pri Mali nedelji Mikuž Raf., uradnik v Ljutomeru, Mravljak Anton, dr., odvetnik. Napast Davorin, kaplan v Ljutomeru. Rošker Fr., kaplan pri Mali nedelji. Štuhec Marko, kaplan. Zorman Božid., učitelj pri sv. Jurji. Štev. 17. 9. Dekanija Konjice. — Poverjenik: Dr. J os. Ulaga. *Bezenšek Jurij, župnik v Cadramu. ^Knjižnica nadžupnijaka. ;t'Kovač Jožef, krojač v Zrečah. *Modic Janez, župnik v Tinjah. *Škrbec Martin, kaplan v Cadramu. *Ulaga Josip, dr., dekan v Konjicah. *VrIič France, župnik v Stranicah. Brus Anton, dr., odvetnik v Konjicah. Dornik Ivan, not. koncipijent v Konjicah. Erjavec Peter, župnik v Zrečah. 10. Jlrepevnik Janez, učitelj v Prihovi. Jaklič Dragotin, župnik v Špitaliču. Pintar Fr., župnik v Št. Jerneji. Purgaj Oroslav, kaplan v Pilstanji. Smole Jaka, kaplan v Ločah. Tribnik Karol, kaplan v Konjicah. Virk Jožef, župnik pri sv. Duhu v Ločah. Voh Jernej kaplan v Konjicah. Vovšek Franjo, pristav pri c. k. sodniji v Konjicah. Stev. 19. Dekanija Kozje. — Poverjenik: Janez Bosiua. * Arnuš France, kaplan v Ulimji. Dobršek Anton, not. koncipijent v •Knjižnica učiteljska v Kozjem. Kozjem. Bosina Jan., dekan v Kozjem. Dvoršek Ant., župnik v St. Vidu. llecl Avguštin, kaplan v Kozjem. Janžek Edvard, kaplan v Podsredi. Kukovič Avguštin, kaplan v Kozjem. Lenart Janez, kaplan pri sv. Petru. Marinka Jurij, župnik v Dobji. »Sredenšek Jan., župn. v Podčetrtku. Zabukovšek Iv., trgovec in posestnik v Tubelj u. Štev. 12. !!. Dekanija Laško. - Poverjenik: Anton Žuža. *Masten Jož , župn. pri sv. Rupertu. '■^Škrbec Davorin, kapi. v Trbovljah. * V ročko Matej, žup. v Jurijkloštru. *Žuža Anton, dekan v Laškem trgu. Benedičič Janez, železu, uradnik v Trbovljah. Boheim Jan., kaplan v Laškem. Cajhen Jan., kmet v Terbovljah. Drobnič Ivau. posestn. v Laškem. Elsbacher Andrej, trg. v Laškem. Esih Jožef, železn. stražnik. Preče Matija v Laškem trgu. Jenko Jožef, posestnik v Hrastniku. Kolarič Jožef, kaplan v Trbovljah. Obran Lovro, kaplan v Dolu. Kož Vekosl., gospodičina v Hrastniku. Skrtn Jožef, župnik pri sv. Miklavžu. Šola ljudska v Jurjevem kloštru. Šumar Mih., kaplan v Laškem. Ulrih France, c. k. notar v Laškem. Štev, 19. 12. Dekanija Marnberg. — Poverjenik: Soaree France. Cocej Jornej, župnik v Remšniku. Svareč France, župnik na Muti. Sparhakl Ivan, kurat pri Osvaldu. Štev. 3, 13. Dekanija Nova cerkev. (P. Vojnik pri Cciji.) — Poverjenik: Franjo Juvančič. *Kos Alojzij, kaplan v Novi cerkvi. Brezovnik Anton, učitelj v Vojniku. Černoša Šimen, župnik v Crešnicah. Dolinšek Blaž, župnik v Frankovah. Fišer Anton, kaplan pri sv. Martinu. Gajšek Dragutin, kaplan v Dobrni. Juvančič Franjo, čast. korar in dekan pri Novi cerkvi. Kukovič Avguštin, kaplan v Vojniku. Labuh Martin, provizor pri sv. Joštu. Premozer Jožef, zasebnik v Vojniku. Pirkovič France, kaplan v Dobrovi. Potočnik Anton, kaplan v Vitanji. Presečnik, kaplan v Vitanji. Smrečnik France, kaplan v Vojniku. Zupančič Jak., kaplan pri Novi cerkvi, /ičkar Jos., kaplan v Vojniku. Štev. IG. 14. Dekanija Ptuj. — Poverjenik: Kraner Andrej. *Hrtiš o. Benko, minorit v Ptuji. '■''Kancler minorit o. Pavel v Ptuji. *Kukovec Jožef, župnik pri sv. Andreji. *Meško Jakob, župnik iu dek. oskrb. pri sv. Lovrenciju. ^Trstenjak Jakob benificijat v Ptuji. Aleksič o. Fidelij, guardijan v Ptuji. Bauman Vinko, kaplan v Ptuji. Drozeg Anton, kaplan pri sv. Marjeti. Frk Matija, beneficijat v Ptuji. Glowacki Julij, profesor v Ptuji. Gregorič Alojzij dr., odvetnik v Ptuji. Horvat Jož,, nadučitelj pri sv. Urbanu. Hubad France, profesor v Ptuji. Kolenko Martin, kaplan v Ptuji. Kranjec France, žitpu. pri sv. Marjeti. Kraner Andrej, vikarij v Ptuji. Lendovšck Mihael, kaplan v Ptujii. Lorber Miroslav, koncipijcnt. v Ptuji. Murko Matija v Ptuji. Simonič J. N. župnik pri sv. Janžu na Dravskem polji. Sinko Jožef, kaplan v Ptuji. Srnee Alojzij, učitelj pri sv. Andražu. Strah Jurij, kmet pri sv. Andražu. Šalamun o. Klemen, minorit v Ptuji. Šuta Franjo v Ptuji. Učiteljska okrajna knjižnica v Ptuji. Vuk Andrej, župnik v llajdinu. Žit.ek Jože, prof. na realni gimnaziji v Ptuji. Šlev. ‘28. 15. Dekanija Rogatec. — * Lapuh Martin, kaplan v Rogatcu. *Orač, nadzornik v Rogatcu. *Stanjko A., župnik v Olopereali. 'Vraz Janez, kaplan v Rogatcu. Frelih Anton, župnik pri sv. Križu na Kisli vodi. Jan France kaplan v Kostrivnici. Jaric Val., župnik pri sv. Florijanu. Kristan Anton, učitelj pri sv. Petru. Kvušič Jakob, kaplan pri sv. Križu poleg Slatine. Poverjenik: Anton Frelih. Lcvičnik Vojteh, c. k. okrajni sodnik v Rogatcu. Slatinšek Anton, kaplan pri sv. Križu. poleg Slatine. Sabot Jurij, župnik pri sv. Roku, Strauiič France, c. k. davkarski uradnik v Rogatcu. Tamše Valentin, kaplan v Žetalih. Žurman Janez, poa. pri sv. Trojici. Štev. 15.‘ 16 Dekanija Šaleška dolina. (P. Celje.) — Poverjenik: dr. Janez Ltpold. *Lipold Jan., dr., župn. v Šmartnem. *Trafenik Franjo, dekan pri sv. liju. Bevce Miha, kmet v Oržmirji. Hojšek Jožef, kaplan v Skalah. Skubic Franjo, zdravik v Melenji. Slomšek Jakob v Oržmirji. Stiplovšek Val., kaplan v Skalah. Štev. 7. 17. Dekanija Šmarije. — a) Poverjenik: Martin Ivanec. '■‘'Trstenjak Dav., župnik v Ponkvi. *Ulaga Jožef, župnik v Št,. Vidu Cileršek Blaž, kaplan na Sladki gori. Ivance Martin, dekan v Šmariji. Jurkovič Franjo, učitelj v Šmariji. Klinec Franjo, kaplan na Sladki gori. Pajmon Anton, kaplan v Zibiki. Rakose Miha, provizor v Žusemu. Skaza France, veliki posestnik v Šmarji. Štev. 9. h) Poverjenik: Dr. Gustav Ipavec. (P. St. Georgeu a. d. Siidbahn). *IIašnik Jožef, župnik pri sv. Jurju. *Ipavec Gustav, dr., zdravnik pri sv. Juiji. Hernah Jožef, kaplan v Dramljah. Jarec Valentin, učitelj pri ev. Jurju. Monetti Matija, uradnik južne železn. Puc Jurij, župnik v Dramljah. Šuster Balant, občinski tajnik pri sv. Jurji. Tanšck Miha, posestnik v Slivnici. Veber Gaspar, posestnik v Lokarjah. Štev. 9. Bračko Miha, kaplan pri Čitalnica pri sv. Jurji. Divjak Jožef, župnik pri sv. Ani. Frk France, kaplan pri sv. Jakobu. Golinar Jožef, župnik pri Snežnici. llošovnik Simon, nadučitelj pri sv. Kupcrtu. Jurčič Jož., kaplan pri sv. Benediktu. Klobasa Franjo , župnik pri sv. Antonu. Lorenčič Andrej, kaplan pri sv. Ani, Milošič Mih., župnik pri sv. Benediktu. Rajšp Matej, učitelj pri sv. Jurji. b) Poverjenik: Jurij ♦Jančar France, duhoven pri sv. Petru. ^Simončič Jan. Al., kaplan pri sv. Petru. Barovnjak Jožef, župnik v Cankovi. Cobelj Jurij, kaplan pri sv. Petru pri Radgoni. Gregorič Janko, organist v Radgoni. Kocuvan Bartolan, učitelj v Iža-kovcih, Kovačič Marko, župnik v Črenslovcili. Kurnik Jan., župnik pri sv. Petru. Kvas Tone, učitelj pri Kapeli. Mihelič J., učitelj pri Kapeli. Murkovič Janko, učitelj v Bclotincih. V t c) Poverjenik: Dom. Čolnik. *Čolnik Dom., posestnik na Drvanji. Ferk Jožef, učitelj pri sv. Benediktu. Jug J., dr., pri sv. Lenartu. Košar Matej, kaplan pri sv. Benediktu. Kramar Janets, kaplan v Hollenceku. Kukovec Miroslav, pos. na Velki. Rantuša Juraj, župnik pri sv. Jurji. Repa Franco, župnik pri sv. Jakoku. Sadnik Rudolf, dr zdravništva pri sv. Lenartu. Samostan fiančiškanski pri sv. Trojici. Skalmič Jaka, učitelj pri sv. Benediktu. Slanič France, župnik pri sv. Bol-fenku. Suhač Ant., kaplan pri sv. Lenartu. Vitmajer Karol, kaplan v Negovi. Zadravce Jožef, kaplan pri sv. Rupertu. Štev. 20. Cobelj. (P. Radkersburg). Niederdorfer Marko, kaplan v Apačah. Pajtler Jak., kaplan v Radgoni. Ratkovič Vendelin, plebanoš pri sv. Jurji. Štiftar Jož., žup. v Gornji Lendavi. Šlander Emeran, admontski benediktinec pri sv. Petru. Šrajbar Matija, kmet v Zetincih pri Radgoni. Veren Štefan, plebanoš pri sv Heleni. Zemljič Stefan, župnik v D. Siniku. Žižek Marko, župnik v Belotnicih. Štev. 20. (St. Benedikt. P. Leonhard.) Okrajna učiteljska bukvarnica pri sv. Lenartu. Ornik Anton, učitelj pri sv. Ani. Perko Leop., podobar pri sv. Trojici. Polič o. Bonaventura , kapucin v Dalmaciji. Rajšp Alojzij, podučit, pri sv. Jurji. Veber Tone, koncip. pri sv. Lenartu. 18. Dekanija sv. Lenarta v Slov. Goricah. «) Poverjenik: Matej Rajšp. sv. Jurji. Veguar Jožef, posestnik na Vukovskem vrhu. Vrabnič Benedikt, učitelj pri sv. Aui. Stev. 14. 20. Dekanija Velika nedelja. — Poverjenik: Anton Jenih, (P. Friedau.) "Knjižnica učiteljska, okrajna v Ormožu. "Majhenič Gašpar, župnik pri sv. Nikolaji. '"Potovar Ivan; dr. odv. v Ormožu. Fric Matijaš, dekan pri Veliki nedelji. Grajšek Janez, župnik v Svetinjah. Goričan Ferko, usnjar pri V (Sliki nedelji. Grajšak Ivan, dr., notar v Ormožu. Horvat Božidar, krojač v Ormožu. Jesih Anton v Ormožu. Jurša Ivan, učitelj v Ormožu. Kelemina Matjaš, kaplan pri Včliki nedelji. Kosi Ivan, učitelj pri sv. Lenartu. Kotnik France, posestnik v Ormožu Kovačič Stefan, učitelj v Središču. Magdič Anton, dr. med., v Ormožu. Mavčič Jožef, župnik pri sv. Tomažu. Repič Mart., učitelj pri sv. Nikolaji. Slekovec Matej, kaplan v Središču. Sova Blaž, posestnik v Ormožu. Štuhec Ant., učit. pri sv. Bolfanku. Sporu Jožef, župnik v Ormožu. Švinger Albin, župnik v Središču. Toplak Fr., župnik pri sv. Lenartu. Trampuš J., župnik pri sv. Bolfanku. Vihar Filip, kaplan v Ormožu. Zinko Josip, učitelj v Središču. Štev. 26. 21. Dekanija Stari trg (Slov. Gradec). — Poverjenih: Janez Sribar. "Šribar Janez, župnik v Pamečah. "Šuc J., dr., prov. v slov. Gradcu. Barle Jožef, učit. v Slov. Gradcu. Abram Anton, c. k. davk. komisar v Slov. Gradcu. Jan Ferdinand, župnik v Smiklavži. Klavžar Fr., župnik v St. Ilu. Nedeljko Jan., kaplan v Šmartnu. Ogrince Vilelm, c. k. sodn. adjunkt v Slov. Gradcu. Potočnik Ant. kaplan v Starem trgu. Pustinek Amton, mlinar v Št. Vidn. Sever Jože, župnik v Podgorji pri Slov. Gradcu. Vivod Jožef, mlinar v Št. Vidu. Waltcr Franjo, župnik v Št. Vidu. Štev. 13. 22. Dekanija Brežice. — Poverjenik: Ivan Tank ek. (P. Brežice.) "Repič Andrej, župnik v Kapelah. "Knjižnica učiteljska v Brežicah. "Lenček Alojzij, pos. na Blaniei. "Mikuš Franjo, dekan v Brežicah. "Razlag Radoslav, dr., odvetnik v Brežicah. "Ripšel Dragotin Ferd., župnik v Vidmu. "Slomšek Janez, župnik pri sv. Lenartu v Zabukovji. "Srebre Gvido, dr., odvetnik v Brežicah. Boštjančič Ivan, učitelj na Blaniei. Cerjak Franjo, posestnik v Rnjhen-burgu. Hlebec o. Bogomir, gvardijan v Brežicah. Jamšek Franjo, nadučitelj v Raj-henbergu. Janežič Janez, posest, v Brežicah. Janžekovič Lovro, kaplan Rajhen- Ostrožnik Anton, kaplan v Rajhen- burgu. burgu. Jožek Ljudevit, c. k. okraj, glavar Poljanec Jožef, učitelj v Brežicah. v Brežicah Ramor Ferdinand, župnik v Pišecah. Kavčič Jakob, knjigovodja v Bre- Schopf Dragotin, frančiškan v Brežicah. žicah. Kunstič Ivan, učitelj v Sevnici. Tanšek Ivan, koncip. in posestnik, Novotny Emanuel, c. k. okr. sodnik Učiteljska knjižnica v Sevnici, v Brežicah. Večaj Jožef uč. pri sv. Antonu. Štev. 25. 23. Dekanija Vozenica. — Poverjenik: Luka Držečnik. fP. Fresen-Roifnig, Kširntner-Bahn. *Držečnik Luka, župan vJanževem Miklavec J., gostilničar v Ribnici. Vrhu. Miklavec Peter, v Ribnici. *Mraz Tomaž, župnik pri sv. Lov- Stopajnik Jurij v Janžev. vrhu. renciju v Vuhrudu. Šola Ribniška. Globočnik Maks, župnik v Ribnici. Vamlek Valentin, v Ribnici. Medved Jak., v Lehni. Štev, 10. Meško Martin, duhovnik. 24. Dekanija Zavrče. — Poverjenik: Božidar Raič. (P. St. Barbara b. Ankcnstein.) *Mlinarič J., župnik v Leskovci. '"Sovič Aleks., žup. pri sv. Trojici. (P. Ptuj.) *Trampuš Ivan, dekan v Zavrčah. *Raič Božidar, župnik pri sv Barbari. Kornfeld Edm., kaplan v Halozah. *Rajsinger Frauce, posestnik in trg. Pignar France, kaplan v ZavrČah. v Dobravi. Štev. 7. Sv. Martin na Paki (pošta: Schonstein). Kocmut Janez, učitelj. Število udov v lavant. škofiji: ustanovnikov ... 95 letnikov .... 368 Skupaj . 463 III. Krška škofija, I. Dekanija Celovec. — Poverjenik: Šimon Janežič. ^Čitalnica slovanska. ^Janežič Evgen, sin -j- g. Antona ^Einspieler Andrej, realkin profesor Janežiča, profesorja. in deželni poslanec. Alijančič And., stolni korar in dekan. Ambrož Matija, župnik v Svečah. Božič Valentin, župnik v Pokerčah. Breznik Jožef, c. k. finančni komisar v Celovcu. Care Peter, župnik v Porečah. Einspieler Lamb., konz, sv. in knozo-škof. tajnik. Hauptman Franjo, profesor na e. k. učit. izobraževališči v Celovcu. Janežič Jožef, posestnik v Lešah. Janežič Simon, poročnik v pokoji. Janežič Valentin, dr., polkovni zdravnik. Kulterer Jurij, dr., advok, koneipijent v Celovcu. Ljutmau Matej, bogoslovce. Sv. Mohor, družba, (v zameno). Pesjak Franjo, trg. opravnik. Podobnik F., učitelj pri sv. Jakobu. Poljak Gvida, bank. pooblaatnik. Rossbaeher Bernard, trgovec. Šašelj Martin, duh Bvctovalce. Wioser Andrej, stolni kaplan v Celovcu. Zupan Josip, tajnik grof. Eggcrjcvc. Ste v. 23. 2. Dekanija Beljak. Pintar Peter, Zclauov na Strmiču. Šuster Ivan, kaplan v Podkloštru. Stockl Simon, župnik v St. Lenartu. Vuti Matija, kmet. (p. Arnoldsteiu.) Štev. 4. 3- Dekanija Doberlaves. (Ebemdorf.) — Poverjenik: Štefan Vrankar. (P. Obersccland.) *Šervicelj Matej , župnik pri sv. Kocijanu. Božič Ivan, duhoveu v Koritu. Muden Simon, župnik v Železni Kapli. Muri Anzelm, kupčevalec z lesom na Jezeru, P. Obcrseeland. Muri Peter, posestnik na Jezeru. Pušel Tomaž, rokodelec v Priblavesi. Roblek Ožbalt posest, na Jezeru. Sajovec Josip, posestnik v I.abodski dolini. Šenk Juri, srenjski pisar na Jezeru. Vrankar Štefan, župnik na Jezeru. Štev. 10. 4. Lješe. (P. Prevali). — Poverjenik: Ivan Gostenčnik. Ellmeycr Gašpar, posest, v Lješah. Lipold Marko, rud. urad. v Ljcšak. Gostenčnik Ivan, trg. v Lješah. Štev. 3. 5. Dekanija Pliberk. (Bleibnrg) Bergmanu Val., župnik pri Fari. Jerman Jurij, kaplan pri Fari. Kolenik Valentin, kmet v Pliberci. Lakner Janez, župnik v Koprivnici. Leskovar Josip, župnik v Svabcku. Štev. 5. 6. Sv. Pavel. — Poverjeniki Pirec o. Franjo Sal. *Pircc o. Franjo Sal., predstojnik Vcncdig p. Ilcrmau, gimnazijski gimn. konvikta. profesor. Mlakar p. Maksim., samost, dohod- Štev. 3. ničar. 7. Dekanija Tinje. (Tainah, pošta Velikovec.) Hutter Ivan, kaplan v Tinjah. Serajnik Lovro, prošt v Tinjah. Štev. 2. 8. Dekanija Velikovec. — Poverjenik: Ignacij Gecelj. Gecclj Ignacij, kanonik. Krofic Mihael, župnik. Kikelj Tomaž, župnik na Rudi. Štev. 3. 9. Dekanija Ziljska dolina. (Spodnja). — Poverjenik: dr. Jernej Levični/c. Levičnik Jgruej, dr., dekan pri sv. Vavtižar Luka, župnik v Čačah. Mohoru. Vigele Ferdo, posestnik v Ziljski Steinbal Davorin v Gorjah. Bistrici. Šuster Janko, farni oskrbnik v Vilčnik Kaspar, učitelj v Gorjah. Borljah. Štev. t>. 10. Dekanija Zgornji Rož. (P. Veidcn, Kiimten). Poverjenik: Val. Lesjak. Lesjak Valentin, župnik v Dvoru. Sumpcr Janez, župnik v Skočidolu. Lipič Janez, mlinar v Dulah. Weis Peter, kuiet v Dvoru. Marinič Jan., župnik v Lipi. Štev. (J. Oblak Anton , župnik v Gozdanjah. II. Dekanija Spodnji Rož. — Poverjenik: Janez Goder. Colarič Franjo, orglar v Glinjah. Sablačan Lovro, mizar. Godee Janez, župnik v Glinjah. Štev. 3. 12. SaVOdnje (Gmiiud.) — *Hraševec France, okr. načelnik. 13. Žabnice (na Koroškem.) Ferčnik Lambcrt dekan v Žabnicali. Vidovič Janez, farni oskerbnik na Bregant Jurij, nadučitelj v Žabnicah. Kokovem. Rup Franc, duhovnik v Žabnicah. Wieser Janez , župnik na Poutablu Štev. 5. 14. Št. Jakob. Knaflič Radoslav, kaplan (P. St. Jakob, Oberroscnthal, Karntcu.) Število udov v Krški škofiji: ustanovnikov . tj letnikov , . 69 Skupaj . 75 IV, Goriška nadškofija. I. Gorica in njena okolica. — *Golmayr And., dr., luicz in nadškof. '^Bensa Stefan, kanonik. ‘Budal Bernard, stud. viših šol. *Grča Blaž, kaplan v Cepovanu. '■'‘Jakopič Josip, dr. *C. k. knjižnica študijska. '•''Kocijančič Štefan, bogosl. profesor in častni kanonik. ■'■Knjižnica cent. bogosl. semenišča. *Marušič Andrej, gimn. profesor. *Tonkli Josip, dr., advokat. *Vales Marko, vikar v Oseku. Bajc Anton, učitelj v Renčah. Balič Josip, bogoslovec. Benko Janko, učitelj v Sovodnjah. Bregar o. Albin frančiškan. Cibič Anton, vikarij v Kozani v Brelih. <5obular Jakob, c. k. prof. v. realke. Dimeč Ljudovit, c. kr. gozdnarski nadzornik. Erjavec Franjo, c. k. v. realko prof. Faganelj Štefan, kaplan v Renčah. Ferfilja Franjo, trgovski opravnik. Fister o. Pacifik, frančiškan. Fon Jakop, tnašnik v bog. semenišči. Gabrijelčič J., dr., bogoslovski prof. Goljevšček France, kaplan v Muši. Goljevšček Alojzij. Hafner Franjo, gimn. prof. Hribar Anton, učitelj na vadnici. Jarec Ivan, mladomašnik. Jaklič Venceslav, klerik na Kostanjevici pri Gorici. Jeglič Andrej, vodja dež. računarije v Gorici. Jug Anton, kaplan v Prvačini. Jug Tomaž, učitelj v Solkanu. Kafol Štefan, častni kanonik in nadškof. kancelar. Knjižnica učiteljska goriške okolice. Knjižnica učenška više gimnazije. Knjižnica više realko. Poverjenik: Andrej Marušič. Kodelja Josip v Topoljani. Komel Mili., c. k. srednje-šolc pri-pravljavnice učitelj. Kumar Val., učitelj na c. k. vadnici. Kuralt France, asistent kmet. šole. Lasič France, posestnik v Renčah. Lazar Mat., gimn. profesor. Lukežič Janez, vikarij v Gabrijah pri Mirnu. Lutman Ivan, kmetijske šole dijak. Luser o. Konstantin, frančiškan. Mahnič Anton, prefekt v mladenš-nici kn. nadškofovi. Marušič Anton, posestnik v Mirnu. Mašera Jožef, vikarij v St. Mavru. Moc Jožef, profesor na učit. izobra ževališču. Nanuti Antoniu, duhoven v Gorici. Pahor Anton, mladomašnik. Pavletič Andrej, vodja gluhonemov. Pavletič Jožef, vikarij v Cerovci. Pavlin Josip, kmet v Vrtojbi. Pečevko Andr., kaplan v Biljah. Povše Franjo, profesor, voditelj kmet. šole. Premeri Ljudev., železu, voditelj in uradnik. Rojic Alcksij, dr., zdravnik, liudcž Anton, učitelj gluhonemih. Rutar Lovro, ravnatelj na sv. Gori. Sehaffenhauer Franjo, gimn. vodja v pokoji. Semenišče mladenško, knezoškof. Solkanski Andrej, (za čitalnico Solkansko). Šavnik Anton, posestnik v Biljah. Š k rubeč o. Stanislav, frančiškan. Šorli Ivan, bogoslovec. Tonkli Nikolaj, dr., advok. kandidat. Urbančič Lovro, profesor v Gorici. Velikonja Josip, spovednik na sv. Gori. Vidic France, kaplan v Gorici. Vodopivec Franjo, c. k. profesor in okrajni šol. nadzornik. 2. Dekanija Bovec. — Poverjenik: Kobal Peter. Ceket Franjo, kaplan v Srpenici. Gaberšek Franjo, uradnik v Bovcu. Grželj Ivan, učitelj v Srpenici. Hoban Josip, nadučitelj v Bovcu. Kenda Anton, krčmar v Bovcu. Kobal Peter, dekan v Bovcu. Kurinčič Janez, kaplan v Srpenici. 3. Dekanija Cirkno. — Ilarmel Adolf, župnik v Sebretjili. Ilovar France, kaplan v Cirknem. Jeram Josip, dekan v Cirknem. Jereb Joabim, kurat v Jagerščah. Seljak Anton, vikarij v Novakah. 4. Dekanija Črnice. (P. Ajdovščina). ^Edinost'1 društvo. Balog, bratje, v Ajdovščini. Cigon Dragotin, kaplan pri sv. Križu. Faveti Anton, posestnik v Skriljah. Gabršček Šiinen, prov v Ajdovščini. Juh Andrej, vikarij v Lokavcu. 5. Devin- (p. Nabrežina). 6. Gradiška. — 7. Dekanija Kobarid. — Bandel Blaž, kaplan v Kobaridu. Carli Srečko, nadučitelj v Kobaridu. Crv Jan. Nep., vikarij na Sedlu. Dominko Franjo, učitelj in ravnatelj pripravnice v Kobaridu. Jekše Andrej, dekan v Kobaridu. Mancini Ant., kaplan v Starem Selu. Zavadlav Fr., posest, v Št. Andreži. Štev. 73. Leban Andrej, previdnik v Soči. Likar Janez, kaplan v Vojskem. Sorč Alojzij, posestnik v Bovcu. Stres Anton, učitelj v Bovcu. Žagar Andrej, posest, v Srpenici. Žagar F/anjo, posest, v Srpenici. Štev. 13. Milek Dragojila, učiteljica v Kobaridu. Peternel Jurij, vikarij v Borjani. Podreka Jožef, župnik v Breginji. Slokar Janez, vikarij v Logčh. Štrukelj Miha, vikarij v Trnovem. Štev. 11. Poverjenik: Josip Jeram. (P. Kirchlein.) Sitar France, župnik na Bukovem. Starman Stefan, vikarij v Orehku. Širca Jan., nadučitelj v Cirknem. Wcster Janez, vikarij v Otaležu. Štev. 9. — Poverjenik: Simen Gaberšček. Logar Jakob, župnik pri sv. Križu. Rjavec Blaž, župnik v Batujah. Rustja Franjo, posestnik v Skriljah. Samostan kapucinski pri sv. Križu. Setničar Jak., nadučitelj v Ajdovščini. Vodopivec Jan., trgovec v Kamnji. Štev. 12. — Valentinčič Štefan, kaplan v Devinu. Bizjak Jakob, duh. oskrbnik v kaznilnici. (Gradišča). Poverjenik: Andr. Jekše. (Karfreidt.) 8. Dekanija Kanal. — Poverjenik-. Andrej Wolf. *Wolf Andrej, dekan v Kanalu. Golja Jožef, vikarij v Lomu. *Wolf Ivan, župnik v Slorencu. Juh Janez, vikarij v Lokovcu. čitalnica narodna v Kanalu. Kodre Janez, kaplan v Kanalu. Kodelja Josip, kaplan v Rošinju. Kragelj Jožef, vikarij v Levpi. Lisjak Andrej, dr., zdravnik v Ka- 11 Ju Makarovič Ivan, krčmar v Avčah. Skočir Jožef, vikarij v Lomu. Tomažič Ferdinand, vikarij na Srednjem, Tomšič Jožef, kaplan v Kanalu. Trpin Anton v Kanalu. Vodopivec Vinko, učitelj v Kanalu. Ukmar Anton, vikarij Marija Celjski. Vogrič Janez, učitelj v Kanalu. Vuga Andrej, vikarij v Kanalu. Zega Miha, podučitelj v Kanalu. Žnidarčič Andrej, vikarij na Banj-šieah sv. Duha. Štev. 20. 9. Dekanija Komen. — n) Poverjenik: Gregorčič Šim. (P. Rihenberg pri Gorici). ^'Kavčič Josip, notar v Komenu. Božič Anton, vikarij v Batah. Doljak Jakop, župnik in dekan v Komenu Gregorčič Sim., kapi. v Hihenbergu. Kolavčič Jan., kaplan v Dornbergu. Kramar Filip, župnik v Dornbergu. Križman Ignacij, učitelj v Dornbergu. Leban Franjo, kaplan v Komenu. Ličen Janez, župan v Hihenbergu. Pečenko Andrej, duh. v Hihenbergu. Pečenko A., pos. sin v Hihenbergu. Polšak France, župan v Sinarijah. Poniž Ambrožij, učit. v Hihenbergu. Poniž Benedikt, c. k. okrajni šolski nadzornik v Kopru. Rebek Anton, e. k. davkar v Komenu. Šinigoj And., pos. sin v Dornbergu. Tomšič Fr., učitelj v Hihenbergu. Štev. 17 b) Poverjenik: Josip Ferfolja. (P. Ajdovščina). Ferfolja Josip, kaplan v Sinarijah. Pipan Jožef, vikarij na Vojščiči. Štev. 2. c) Poverjenik: Stefan Mozetič. (P. Ipava). posestnik v Kobilji Lukančič Tomaž, učitelj v Štjaku. Makuc Anton, vikarij v Kobilji glavi Mozetič Štefan, vikarij v Štjaku. Kudež Joži f. glavi. Vuga Peter, kurat v Škrbini. Štev. r>. 10. Dekanija Tomin. Poverjenik: Jon. Mlekuž. *Čital nica narodna v Tornimi. •'‘Knjižnica, okrajna učiteljska v Tominu. Bevek Janez, vikarij v Grahovem. Budal Leop., c. k. sodnik v Tominu. Burger Martin, občinski tajnik na Grahovem pri Tominu. Crv Anton, vikarij v Roči. Devetak Anton, pisar. Fischer Albertina, gospiea. Gabršček Janez, trgovec v Tominu. Gabršček Andrej, trg. v Tominu. Gregorčič Anton, vikarij v Libušini Ilebat France, župnik administrator na sv. Vidški gori. Ivančič Jožef, notar v Tominu. Kogoj Peter, učitelj in vodja. Kovačič Nace, posest, pri sv.'Luciji. Krkoč Štefan, kaplan v Podinelcu. Lužnik Fr., kaplan pri sv. Luciji. Marinič France, duhovni pomočnik v Tominu. Mlekuž Jožef, kaplan v Tominu. Močnik Luka, vikarij v pokoju v Stržišči. Pencin Drag., kaplan v Tominu. Pervanje Martin, kaplan v Tominu. Pipan Anton, vikarij v Kamnu. Dr. Premerstoin Jan., pl , bilježnik. Rutar Tomaž, župnik pri sv. Luciji. Število udov v Goriški škofiji: Skočir Jožef, vikarij v Lomu. Skrt Andrej, kaplan v Tominu. Smrekar Franjo, ;ičitelj v Libušui. Štrukelj Miha, pisar. Urbančič Andrej, vikarij v Pečinatu Volarič Valentin, učitelj v Liveku. Karli France, c. k. oficijal. Štev. 32. ustanovnikov . 17 letnikov . . 180 Skupaj . 197 V. Tržaško-koperška škofija, I. Trst in njegova okolica. — «) Poverjenik: J. Dolinar. ‘•tDobrila Jurij, dr., škof. * Bučar France, trgovec. *Cegnai' Franjo, viši telegrafist. * čitalnica narodna. *Fegec Franjo, c. k. namestnijski svetovalec. ‘■''Gorup Jožef, vel. trgovec. *Kandernal France, gimn. profesor. ^Kastelec France, trgovec *Klodič Anton, c. k. deželni šolski nadzornik. *Komar Vekoslav, uradnik deželne glavne blagajnice. '■'''Kersnik Ferko, trgovec. *Lavtman Janez, trgovec. *Pertot Janez, posestnik v Barkoli. *Schweiger Jurij, polic, komisar. *SuŠnik Gašper, stotnik brigade-audi tor. *Vesel Koseski Jovan, c. k. finančni svetovalec, častni ud. ■''Vovk Janez, župnik v Bazovici. *Žvanut Matija, trg. pomočnik. Baron Kulmov polk št. 17. v dar. Bartl Jožef, kaplan pri sv. Jakobu. Bonin Jurij, učitelj v Rojanu. Bunk Franjo, učitelj v Nabrežini. Črne Janez, kaplan pri sv. Jakobu. Čitalnica v Rojani. Debelak Miha, kaplan pri sv. Antonu v Trstu. Dekleva France, trg. agent. Deželna višja sodnija za kaznilnico v Gradiški (v dar.) Dolenec Viktor. Dolinar J., na Dovgani. Dovgan Anton , uradnik pri južni železnici. Durn Rok., trgovski pomočnik. ^Edinost*1 društvo. Ferluga Antonija, učit. pri sv. Ivanu. Flego Peter, škofov kaplan. Geržcl Anton, trg. knjigovodja. Glaviua Blaž, duhoven v koperski kaznilnici. Gnjezda Franjo, katehet. Godina Jožef, finančni komisar. Goiniljšak Jakob, nemški pridigar pri sv. Antonu v Trstu. Hut Karol, c. k. vojni kaplan. Jančar Jožef, učitelj v Katinari. Jarina Vekosl,, urad juž. železnice. Jereb Gregor, c. k. telegr. uradnik. Kalister Ivan, zasebnik. Kapus Šimen, škofov sluga. Katalan Božidar, trgov, pomočnik. Kenda Anton. Klemenčič Ivan, telegr. uradnik. Kocijan Jakob, kaplan pri včliki Materi Božji. Križman Job., duhoven pri sv. Ivanu, Kurent Maks., trg. agent. Leban Josip. Legat Jan. Nep., katehet dekliške šole in škofov tajnik. Mankoč Josip, trgovec. Novak Tomaž, trgovec v Trstu. Omers Jože, duhovnik v Trstu. Pahor Mih., trgovec v Trstu. Penko Franjo, hišnik v Hotel Evrope. Pogorelec Ivan, telgr. uradnik. Poženel Anton, telegr. uradnik. Potočin J., trgovinski pomočnik. Rogač Auton, duhovnik v Ketnaru pri Trstu. Stavdahar Ferd., častni korar in c. k. gimn. profesor veroznanstva. Sušt Jan., dr , bogoslovja profesor in škofov kancelar. Truden Miha, trgovec. Urbas Viljem, c. k. profesor više realke. Užnik Ivan, c. k. prof. više realke. Vončina Lipe, duhovni pomočnik na Občini. Uršič Alojzij, pisar. Valenčič Ivan, trgovec. Vesel Jožef, tehtovec v c. k. dogani. Vodnov Davorin. Wratschko France, gimn. prof. Štev. 73. b) Poverjenik: Ivan Nabrgoj. Gorjup Ivan, posestnik v Proseku. Marcina Ivan, učitelj v tič. pripravnici v Proseku. Nabrgoj Ivan, župan in posestnik v Proseku. Valentič Anton, učitelj v Proseku. Štev. 4. 2. Dekanija Dolina (pri Trstu), a) Poverjenik: Jurij Jan. *Jan Jurij, dekan v Dolini. Bitenc Anton, učitelj v Dolini. Fink Jože, kaplan na Klancu. Golmajer Urban, župnik v Čubedu. Juriševec Stepan, gostilničar v Milah. Klemenčič Jernej, župnik v Pred-loki. Koren Ivan, kmet v Pogorji. Metlika Anton, trgovec v Klancu. Mikuš Josip, duh. pomočnik v Dolini. Pavli Loj se, kaplan v Borštu. Reko Franjo, vžitni opravnik v Bo-ljuneu. Sila Matija, župnik v Rodiku. Sterle France, načelnik postaje v Divači. Svet Ivan, kaplan v Podgorji. Štev. 1 i. b) Poverjenik: Rekar Janez. (P. Lokva (Corgnale) pri Divači). ■,:Notar Tone, duh. pomočnik v Brezovici. Benedek Janez, župnijski oskrbnik v Brezovici. Kraljič Franjo, duh. pomočnik v Brezovici. Matičič Franjo, kaplan v Vatovljah. Praprotnik Avgust, učitelj v Lokvi. Rekar Janez, kaplan v Lokvi. Štov. 6. 3. Dekanija Jelšane. (F. Sl. Peter, Kraiu.) Valentin Pušavec. — a) Poverjenik : Jenko Štefan, vikarij v Podgraji. Pušavec Valentin, dekan v Jelsanah. Rebolj Matej, župnijski oskrbnik v Klani. Škerl Jožef, kaplan v Jelsanah. Zajec Anzelm, kaplan v Jclšanah. Štev. 5. b) Poverjenik: Fr. Sabec (P. Podgrad, Illir. Castelnuovo.) *Šabee France, Irgovee v Podgradu. *Šinkovee Jožef, župnik v Munab. Breceljnik Ivan, župnik v Hrušici. Klemence France, duhovnik v Hrušici. Kokole Franco, c. k. davkar v Podgradu (sedaj v Malem Loš.nju.) 4. Dekanija Tomaj. ‘Orne Anton, posestnik v Tomaji. Benigar Anton, učitelj v Tomaji. Bronee Jernej, duh. v Dutovljah. Cvek Levoslav, nadučitelj v Sežani. Dutovlje, vaška knjižnica, (plačuje g. Tavčar v Ljubljani.) Gulič Franja, posestnikova soproga v Sežani. Knjižnica učiteljska, okraj, v Sežani. Kuntara Anton, posestnik in poštni opravnik v Podgradu. Poklukar Martin, župnik v Vodicah. Pretnar Ivan, župnik v Golacu. Teran France, duhovnik v Pregarjili Poverjenik : Štev. 9. Jernej Brmce. Legat Edv., duhoven v Lipici. Narobe Janez, duhoven v Tomaji. Šubic Primož, duhovnik v Štorji. Treven Jan., farman v Itepentabru. Uršič Anton, trgovec v Sežani. Zupan Jožef, kaplan v Sežani. Živec France, posestnik v Skopem. Štev. 14, 5. Dekanija Kopar. — Poverjenik: Jakob Sila. Kleinmayerpl. Julij, c. k. profesor na učiteljišči v Kopru. Sancin Jože, provizor v Rižaui. Sila Jakob, katehet na učiteljišču v Kopru. Žvokelj Iv., c. k. davk. urad. v Kopru. Štev. 4. 6. Dekanija Kastav. - Poverjenik: Anton Sovclat. Čitalnica narodna v Kastvu. Janee Josip, duh. pastir v Kukovcu. Kjuder Anton, duhovni pomočnik v Lovranu. Legat Franjo, e. kr. pristav v Vo-loskem. Perko Andrej, e, k. živinski zdravnik. Sovdat Anton, c. k. davkarski nadzornik v Voloskem. Šobar Mihael, duhovni pomočnik v Voloskem. Stev. 7. 7. Dekanija Piran. Poverjenik : France Ravnik. Belec Ivan, duh. pomočnik v Kan- Kavnik France, župnik v Dvoru. faiiatu. Skočir Avguštin, kaplan pri Materi Matjan Valentin, kurat v Risani. Božji na Krasu. Štev. 4. Letopis IV. 1877. 8. Pazin — Pioansko. — Poverjenik: Herman Venedig. (Pazina, Istrien.) *Volčič Jakob, kaplan v Zarečji. Benigar o. Adjut, frančiškan v Pazinu. Berbuč Ivan, c. k, gimn. profesor v Pazinu. Bruner o. Julij, samoatanaki predstojnik v Pazinu. Bukovec Franjo, kaplan v Židinji. Fabris Anton, duh. pomočnik v Livdaru. Ivančič Jože, e. k. gimn. profesor v Pazinu. Jelušič Raim., duh. pomočnik v Pičanu. Kalac Anton, duh. pomočnik v Pazinu. Križaj Bartol, duh. pomočnik v Zminji. Markič Matej, kaplan v Pičanu. Matejčič Franjo, c. k. gimn. prof. v Pazinu. Muren o. Tevdarik, frančiškan v Pazinu. Orlič Franjo plovan v Žminji. Perušek Rajmund, c. k. gimn. prof. v Pazinu. Podkrajšek Prostoalav, vodja žel. postajo v Sušici. Sajevec Jakob, kurat v Borutu. Tomšič Franjo, inženir v Pazinu. Venedig Herman, e. k. gimn. profesor v Pazinu. %i mer man Matija, župnik v Gradištji. Štev. 20. 9. Dekanija Buzet. (Pinguente.) •— Poverjenik : Anton Petelin. Grosman Edvardo, kaplan v Buzetu. Petelin Anton, kaplan v Buzetu. 10. Permani. Pczdič Miha, poštoi opravnik. II. Truške. (P. Capo d’ Istria.) Kosec France, župnik v Truškah. 12. lfmaya. (Istria). — Rovnik. Pirano: — Jugo M., župnik v Materad pri Umagi. 13. BerŠeC. (Istrija). Logar Franjo, župnik. Število udov v tržaški škofiji: ustanovnikov . 24 letnikov . . 143 Skupaj . Ifi7. VI. Sekovska škofija. Admont. — Poverjenik: Pivec o. Maksimiljan. *Lajh o. Korbinian, gimn. profesor. ■'Matevžič o. Eginard, gimn, prof. "Pivec o. Maksimiljan. ■'Vagaj a o. Rudolf, župnik. Rešek o. Enrik, župnik. Švare o. Alkuin, župnik. Trček o. Egidij, župnik. Štev. 7. 2. Cmurek. Pavalee Jurij, kaplan v Cmureku. 3. Gradec. *Ipavec Benj., dr., zdravnik. *Krek Greg., dr., prof. slav. slov. na vseučilišču. ‘Macuu France, bivši sodn. pristav. ''Muršec Jožef, dr., realk, profesor v pokoji. ^Simonič France, dr. uradnik Ivanej-ske knjižnice v Gradcu. ^Švajger Gabriel, gvardijan minorit, samostana. *Vošnjak Miha, inženir južne železnice. Dreisiebner Jožef, dekan Vildonski. Goršič Ivan, učitelj. Herrman M., c. k, sodnik in dež. odbornik. Hoffer Edv., dr., profesor na viši realki. Kocijančič Alojzij, kamnosek. Kovačič J.,, župnik v Vrbovji. Lavrič Josip, učitelj mestnih ljudskih šol. Lupšina, ravnatelj v zastavnici. Macun Ivan, c. k. gimn. profesor. Misia Jak., dr., knezoškof. tajnik. Mol Lavoslov, duhoven delavnico. Opravništvo (Oekonomat) c. k. nad-sodnije (po 5 iztis. v dar.) Paltauf Jak., župnik v pokoji. Petelin J., magistr. blagajnik. Pirnat Jakob, odv. koncipijent. Polak P. Alojzij, minorit, prokuratur. Polič Dragutin, župnik v gradj. bolnici. Ravnikar Dragutin (Munzgraben 28.) Regula France, uradnik. Robič Mat., dr., bogosl. profesor. Sarnec France, meščan. Seifrid Ludwig, duhovnik v c. k. kaznilnici. Selevšek Ivan, realni profesor. Senior, dr., zdravnik. Skodlar Henrik, kupec. „Slovenija“ društvo. Stanonik Jož., dr., bogosl. profesor na vseučilišču. Slik Jož, župnik pri sv. Margareti na Vabi. Šubic Šim., dr., c. k. prof. vseučilišča. Wallncr Peter, niž. realke katehet. Štev. 37. Dijaki na vseučilišču. Kosi Anton, filolog. Lasbaher Josip, filozof. Lcndovšek Josip, filozof. Novak Bogoslav, pravnik. Pihlar J., filozof. Sinkovič Dragotin, filozof. Rojnik Kronoslav, filozof. Škel Radoslav, filozof. Štev. 8. 4. Vorau. Kramberger Feliks, kanonik. 5. Gratlen (p. Kiiflah): Kolenko Jožef, župnik. 6. Lipnica (Leibnitz); Ambrožič Blaže, učitelj. 7. St. Peter v Obersbachu: Polič Karl, učitelj. 8. St. Peter pri Judenburgu: Kitak Franjo, kaplan. Število udov v sckovski škofiji: ustanovnikov . 11 letnikov . 47 Skupaj . 58 VIL Udje v raznih kr-ajih. I. Bisag (P- Breznica pri Varaždinu): Vojska Lavoslav, župnik. 2. Buda-PeŠt: *Turner Pavel, učitelj. 3. črnilog. p. Lokve pri Reki (Fiume). Poverjenik: Franjo Ahčin. Ahčin Franjo, učitelj v Črnem logu. Stefančič Matej, trg. v Ornem logu. Durbešič Avguštin, posestnik na Valšič Rade, župe upravitelj v Pra- Grobniku. putniku pri Bakru. Štev. 4. 4. Dubrovnik (Ragusa): Namar France, e. k. vodja žandarmarrjske postaje v Kninu. Stare Anton, dr. e. k. vojni uadlečnik. 5. Dunaj. A. Rajevskij Mih., biškup., častni ud. *Firbas France, odgojitelj. *Cigale Matej, c. k. minist. tajnik' * Miklošič pl. France, profesor na *Conrad Sigmund, njeg. ekscelencija vseučilišču. baron Eybcafeld, c. k. namestnik * Na prot Teodor, dvorni svetnik pri Doljno - avstrijski, skrivni sveto- naj viši sodniji valeč i. t d. "“Pogačnik Ferd., dr., odvetnik. *Šuman Josip, prof. akad. gimn. *Winkler Andrej, c. k. dvorni svetovalec. *Žvegel Josip, baron, minister, svetovalec vnanjih oprav. (Ballplatz). Godnič Jos., duhoven v Avgustineji. Jelenec Jan., prefekt v Terezijanišču. Jevnikar Jakob, ravnatelj pri mini-sterstvu za deželno bran. Kogovšek Matija, uradnik obrtn. in trgov, zbornice Koželj Anton, prefekt na c. kr. Terez, akademiji. Detelja Franc, profesor v Dunajskem Novem mestu. Gogala Ivan, stud. jurist. Karlin Jože, stud. phil. Kos Anton, tnodroslovec. Kos Franjo, stud. hist. Lapajne Stefan, stud. jur. Lašič Josip, pravdnik Nemanič Davorin, modroslovec. Orozem Franc, stud. phil. Slovenija, akad. društvo. Smola Albin, jurist. Knlavec Jan., dr., dvorni kapelan in vodja viših bogoslovskih vdd v Avgustineji. Navratil Iv., c. k. najvišega sodšiča pristav. Novak Peter, prefekt, v Terezijanu. (Knjige v Kamno Gorico št. 22.) Sežun Žiga, bankini uradnik. Stritar Jožef, c. k. gimn. profesor na Dunaji. Žerjav L. v Terezejevišči na Dunaji. Štev. 21. B. Schreiner Enr., prirodoslovee. Štajer, jurist. Suhač Matevž, vseučiliščnik. Šuklje France, c. k. gimn. profesor Dunajskem Novem mestu. Sušnik, modroslovec. Urbanija Jakob, poštni uradnik (Cen-tralbabnhof, Frachtenausgabe). Višnikar Frauc, jurist. Zmerzlikar France, kem. in tehn. vodja fabrike za kotranove izdelke v Aogernu pri Beču. Štev. 19. 6. Delnice Majnarič Jakob, učitelj. 7. Gospič V Vojni Krajini. Valou Josip, svetnik sodnije. 8. Jindrihov Hradec na Češkem : Mašuk Ignacij, gimn. profesor. 9. Hallstadt: Križnicka Dragutin, računovodja pri c. k. rudn. upravu. 10. Pariz: Picot Emile, podkuuzol v Parizu (knjige pod napisom: Mens. Emile Picot, Vicceonsul de France 8 Plače d ’ Eylau Pariš. (Durch Giite des Herrn Speven; Duran bei der Franzosischen Botschaft in Wien). II. Karlabag: Raič, o. Ivan Kapistran, guardijan. 12. Karlovec: Poverjenik: Pfeifer o. Milko *Steklasa IvaD, profesor. Majtinger dr. Vojteh, gradski fizikus. Pfeifer o. Gratus (Milko,) vikar in Schopf o. Dragutin frančiškan v provizor v Karlovcu, Karlovcu. Štev. 4. 13- LOVOV: ‘■'‘Chocliolovšek Emanvel, zemljemerce. Prcis Amalija rojena Gregoračeva (Griine Gasse, Nr. 19.) 14. Lokve: (pri Reki). Poverjenik: MajnariČ Gjuro. Konic Josip, kotarski lečnik. Majnarič Gjuro, poštar. Vilfan Ivan, poreznik 15. Materija : (v Istri). Pernišek Blaž, narodni učitelj. 16. Novi Ičin (Neutitschein): Apih Josip, profesor deželne realke (Haupt- platz, 28.) 17. Šibenik: Miglič Peter, dr. nadlečnik 18. polka pešcev. 18. Oderberg: Milič Anton, poštni oficijal (kolodvor). 19. Osek. Gradišnik Franjo, vodja brzojava. Kodrič Andrej, gimn. profesor. Hržič Anton, gimn. prof. Kolarič Baje, ravnatelj štedioniee. Hoker Franjo, telegrafist. Leitner Franjo, telegrafist. Horvat Matija, pravoslov. Jazbec Ivan, nadtelegrafist. Štev. 8. 20. Pitten (Spodnja Avstrija); Cirman Anton, učitelj. 21. St. Polten (Spodnja Avstrija): Nemec Anton, poštni opravnik. 22. Praga. Beseda umetniška. Prvi spolek Gabelsbergerjevih steno- Černy Jan. Ladisl., agent. grafov. Matica češka. Ricger Franjo, Ladislav, častni ud. Spolek pravniški. Štev. 6. 23. Požega (Slavonija): *Mazek Anton, gimn. ravnatelj. 24. Reka. Poverjenik: Fr. Blaž. *Blaž France, trgovce. Markovič Ivan, realk, vodja. Atrič Franjo, c. k. prof. na Reki. Slamnik Ljudovik, gimnazijalni rav- Barbič Erazem, dr. natelj. Čičigoj Jakob, gimn. prof. Zupan Jan., gimn. profesor. Fiamin Ivan, dr., kanonik i župnik. Knjižnjica oo. frančiškanov na Reki. Stev. 9. 25. Zlatar (Hrvatska): Rožič Valentin, grajščinaki rendator. 26. Sisek: Pavlica Stevo, trgovce. 27. Slunj: Zor Lovro, okrajni zdravnik. 28. Dekanovac (P. < /'akovac v Medjumurju), Luci Anton, župnik. 29. Trsat (P. Sušak): Merk o. Sofronij. — Ziherl o. Lenart, vikanj. - O. Veleč Avguštin, kapucin. — Fabor Anton, kapucinski klerik. 30. Varaždin. Poverjenik: Starž Josip. *Francelj Bar., učit. na niži realki Križan Josip, dr., gimn, profesor. v pokoji. Stev. 3. *Starč Josip, gimn. prof. 31. Vinkovce v Slavoniji: Ogrinec Jože, profesor. 32. Zagreb: Poverjenik: Anton Kos. Rački Franjo, dr., častni ud. *Bradaška Franjo, ravnatelj kr. gimnaziji v Zagrebu. ^Jelovšek Mart., realk, profesor. *Kastelec Franjo, kapetan 53. polka pešcev. *Kopač Jož., dr., odvetnik. 'Kos Anton, tajnički pristav banskega stola. *Košiček Ubaldo, mestni kaplan. 'Mažuranič Anton, gimn. ravnatelj v pokoju. *Vančas Aleks., dr., zdravnik. 'i:Weber Adolf, kanonik. *Zoričič Peter, realke profesor. Derenčin Martin, dr-Eisenhut Miroslav, stolar in posest. Fogl Emil, župnik v Kupčini. Fon Jos., dr. v bolnici milosrčnikov. Gnjezda Anton, trgovec. Grbec Franjo, pevec lirv. opere. Kukuljevič, pl. Sakcinski, Ivan. Lipež Viktor, realke profesor. Magdič Franjo, profesor. Marn France, profesor. Matavšek Ferdo, kr. državnega nad-pravdnika namestnik. Mesič Matija, rektor sveučilišča. Mrazovič Ladislav, vladni perovodja. Naglič Ivan. Novak Josip, vrhovni blagajnik v pokoju. Pažur Jos., mestni kaplan. Sevnik Vinko, vččnik kr. banskoga stola. Simončič Gjuro, profesor preparan-dije. Smičiklas Tade, gimn. profesor. Strožir Ivan, prof. kr. velike realke. Suler Franjo, učitelj. Tomše Jože, vojui kurat. Tomšič Ljudevit, učitelj. Valjavec Matija, prof. kr. gimn. Vakanovič Jar., prist. kr. stola sed-moriee. Vidovič Ante, katehet v samostanu milosrčnih sester. Vidrič Lovro, dr., odvetnik. Vršeč. Anton, finančni uradnik. Weingrl Josip, dr. v bolnišnici mi-losrčnikov. Weis Franjo, kavarnav. Zeininger Benjamin, pek. Žepič Sebastijan, gimn. profesor. Žugčič .Josip. Žugič Štefan, profesor. odtis). 3 odtiske). Stev. 45. Društvo sv. Joronimo (po 1 Jugoslovanska akademija (po Matica hrvatska. 34. Za Rusijo. — Poverjenik: g. Milm Rajevskij. Mihael Hajevskij, škof pri ruskem poročništvu na Dunaji, častni ud. *Bole Davorin, profesor. *SIavjanski dobrodelni komite v St. Petersburgu. Lamanskij Vladimir, prof. Ivanovič. Nebcc France, profesor. Štiftar Franjo, profeor v Petrogradu. 12 iztisov za društva, s katerimi je ,,Matica'* v zvezi književne vzajemnosti Štev. 17. Razni Benedičič Janez. Blaž Božidar. Esih Josip. Ferjančič Andrej, Jedlička Otokar. Jošt Miha. Kocelji Dragutin dr. Kureš Jakob. Lipold France. Število udov v raznih udje. *) Okorn France. Perko France, liavš France dr. Koš Sebastijan, Sajovic Matija. Tosc Jožef. Unterlugauer Josip. Žnidarčič Andrej. Štev. 17. krajih: ustanovnikov . 28 letnikov . . 156 Skupaj . . 184 ——- —n ------- V djatiski zvezi književne vzajemnosti jt* ,,Matica11: 1. Z Matico dalmatinsko v Zadru od 1864. 1. 2. ,, srbsko v Novem Sadu od 1864. 1. 3. Z Matico gališko-rusko v Lovovu 1. 1865. 1. Prosimo, da li in drugi, ki so morda še tu izpuščeni, n,iznan'jo svoja bivališča, da jim pošljemo knjige. Tajn. 4. Z akademijo jugoslovansko v Zagrebu od 1874. 1. *) 5. Z društvom sv. Jeronima v Zagrebu od 1860. J. G. Z Matico češko v Pragi od 1866. 1. 7. Z besedo umetniško v Pragi od 1866. 1. 8. Z društvom (spolkom) pravniškim v Pragi od 1866. I. 9. S prvim društvom Gabelsberger jevih stenografov v Pragi od 1870. 1. 10. Z društvom sv. Moliora v Celovcu od 1866. 1. 11. Z društvom anthropologiškim v Moskvi od 1866. 1. 12. Z akademijo carsko v St. Petersburgu od 1861. I. 13. Z Občestvom za izdavanje narodnih spominkov v Vilni od 1869. J. 14. Z Mumjecovsko nmzejo v Moskvi od 1869. 1. 15. Z knjižnico slavjanskega komiteta v Moskvi od 1869. 1. 16. Z imperatorskim ruskim geografičnim občestvom v Sankt Petersburgu od 1869. 1. 17. Z imperatorsko universiteto v Varšavi (Ego Prevoshoditeljstvu Petov Aleksejeviču Lavrovskemu, Rektoru Imperatorskago Univer-sitete od 1872. 1. 18. Z Universiteto v Moskvi od 1872. 1. 19. Z arheologiškim občestvom v Moskvi od 1872. 1. 20. Z občestvom ljubiteljej istorij i drevnostej rosijskih v Moskvi od 1872. 1. 21. Z Universiteto imperatorsko novonasijsko v Odesi od 1872. 1. 22. Z občestvom filologiškim v Voronežu od 1872. 1. 23. S Smithsonovo ustanevo (Smithsonian Institution) v Washlngtbonu. 24. S srbskim učenim društvom v Belemgradti od 1868. 1. 25. Z moravsko Matico v Brnu od 1869. 1 26. Z gosp. Louis Legerjem, profesorjem slovanske literature v Parizu od 1869 1 27. Z občestvom sv. Vasilija Velikega v Ungvaru od 1870. 1. 28. Z Matico slovansko v Plznu. 29. S kraljevo Universiteto v Kristianiji od 1872. 1. 30. Z bolgarskim učenim društvom v Brajli. „9Iatica“ svoje knjige daruje: 1. Slavni c. k. pravdniji v Ljubljani za kaznilnice (po 3 iztise). 2. Slavni c. k. nadpravdniji v Trstu za knjižnice primorskih kaznilnic (po 1 iztis). 3. Slavni c. k, okrožni sodniji v Gorici za knjižuico tamkajšnje kaznil- nice (po 1 iztis). 4. Slavni čitalnici v S. Frančiško v Kaliforniji od 1869. 1. (po 1 iztis). 5. C. k. baron Kutinovemu polku št. 17. od 1869. 1. (po 1 iztis). 6. Sl. deželnemu odboru v Ljubljani za posililo delalnico od 1869. I. *1 Njenemu predsedništvu pošiljajo se po trije iztisi vsake knjige: eden akademijski knjižnici, dva pa, da ju slavno predstojništvo po dr, J. Muršečevi želji daje uajizvrstnejšima slovenskima dijakoma na vseučilišči. 7. Sl. kato!. družbi v Ljubljani za knjižnico od 1869. 1. (po 1 iztis). 8. Slovonecm v severni Ameriki, in sicer po Dr. Felixu Flugelu, generalconsulu (Leipzig) v roke. Prečastitemu in milost, škofu Ignaciju Mraku (Ignatius Mrak, Bisčop at Marquette Michigan North America). 9. Vis^ c. k. nadsodniji v Gradcu za slovenske vjetnike (po 5 iztisov). 10. Učiteljskim izobraževališčem, v dar za onega pripravnika poslednjega leta, ki je z najboljšim vspebom dovršil svoje nauke, in sicer: a) Ljubljanskima (možkemu in ženskemu), b) zagrebškima (možkemu in ženskemu), c) zadarskemu, č) petrinjskemu, d) pakraškemu, c) djakovaškemu, f) samoborskemu, in g) kra-gujevaškemu. 11. ,,Hervatskomu pedagogijskomu književnemu sboru.‘f 12. Vodstvu dobrodelnih naprav v Ljubljani. Stev. 27. Pregled vseh Matičinili udov. 1 . . V škofiji' častnih udov ustanov- ; letnikov nikov i skupaj I. Ljubljanski .... 5 193 759 952 II. Lavantinski .... — 95 368 463 III. Krški — 6 j 69 75 IV. Goriški 17 180 197 V. Tržaško-koprski . , . — 24 143 167 VI. Sekovski — 11 47 58 VII. V raznih krajih 28 156 : 184 Skupaj 5 374 | 1722 2096 Naziianilo. Matične knjige imajo na prodaj: V Ljubljani Janez Giontini; KJeinmajr & Bamberg. V deloven: J. Leon; E. Liegl. V Trstu: P. H. Schimpff: J ulij Dase. V Gorici: P. Woknlat; Julij Dase. V Gel ji: Drese!. V Plujem Blanko. V Gradcu: Leusohner in Lu-benski. Na lleki: Julij„Dase. V Zagrebu: Zupan. V Pragi: Gregi' & Datel. Družbinim knjigam jo ta-le cena: 1. Zgodovina slovenskega naroda............................. 2. Vojvodstvo Kranjsko...................................... 3. Vojvodstvo Koroško ...................................... 4. Slovnica češkega jezika z berilom, spis. Marn 5. Narodni koledar in Letopis za 1867. 1.................. d. Narodni koledar in Letopis za 18(18. 1................. 7. Štirje letni časi................. ...................... 8. Rudninoslovjo po Pelldekerji . ....................... 9. Narodni koledar, sporočilo in Letopis za 1869. 1. 10. Olikani Slovonoc........................................ 11. Selioedler. Knjiga prirodo. L snopič Fizika 12. Nauk o telovadbi II. dol s 164 podobami . . . 13. Atlant. 1. snopič: Poluti, Evropa in Avstrija . . 14. V. Vodnik, pdsni ....................................... 15. Jovan Vesel-Koseski. Razna dola z njegovo podobo 16. Atlant. 2. snopič: Azija, severna Amerika, južna Amerika....................................... 17. Slovenski Štajer. I snopič.............................. 18. Slovenski Štajer. 111. snopič .......................... 19. Schoedlor. Knjiga prirode. 2. snopič. Aatrono- mija in Kciniju............................... 20. Letopis za 1871. 1. s 40 podobami....................... 21. Schoedlor. Knjiga prirode. 3. snopič. Minera- logija in Geognoziju.......................... 22. Atlant. 3. snopič: Afrika, Avstralija, evropska Rusija ....................................... 23. Živalstvo po Pokorniji, Er. Erjavec..................... 24. Rastlinstvo po Pokorniji, Iv. Tnšok..................... 25. Letopis za 1872. in 1873. I. z 2 podobama . . 26. Slovanstvo z dvema zemljevidoma ................... 27. Letopis za 1874. I...................................... 28. Prirodoznanski zemljepis, J. Jesenki.................... 29. Letopis za 1875. 1...................................... 30. Selioedler. Knjiga prirode, d. snopič. Botaniku in Zoologija.................................. 31. Telegrafija, iz Letopisa 1875. I. posebej vezana, spisal dr. Šubic 32. Letopis za 1876. 1.................................. 33. Letopis za 1877. 1.................................. 34. Dr. Lovro Toman.................................... 35. Dr. E. H. Costa s podobo . . . . . . v . . 36. Atlant. 4. snopič: Francija, Britanija in Skan- dinavija • v' • v............................. 37. Atlant. 5. snopič: Švica, Španija in Portugalsko, Nizozemsko in Belgija......................... — gld. 60 kr — t> 40 „ — » 34 „ — 60 „ — o 40 „ — D 50 „ 1 — JJ 40 — 50 „ — n 40 „ — 80 „ — n 80 „ 1 » 5 „ — jj 60 „ 1 .. 50 „ 1 5 ,, — n 50 „ — o 40 „ 1 it tj 1 o 50 „ — ,, 70 „ 1 u 5 „ 1 tj jj — tj 85 „ 1 50 „ 1 jj tj 1 tj 50 „ 1 tj JJ 1 jj 50 „ 1 » 50 „ — tt 50 „ — tj 90 , 1 — — jj 80 ” — jj 50 „ 1 jj 5 „ 1 5 „ Opomba. Častiti družbeniki naj gg. poverjenikom povornejo stroške, ki jih ti imajo s prejemanjem in razpošiljanjem družbinili knjig.