gasilo dekavcev v vzgoji, Izobraževanju in znanosti Slovenije, 9. marca 1987 ' St. 5 — letnik XXXVIII
-
a
is
n>
s«1
ot
až
D
3Ž‘
ko
iu
is(
is
:dc
iZ>
is£
sče
;a!
se
o(
ial
lOi
ki

sK
r
ojf
as
.rti
irt'
m
ite
rsi
;rs
u<
ii
i(
e«
ile
rt
irt
5
:k
eč
n'
oi
irt
r1
;v
.
rt
ilj
o'
re
.
ai
81
i
:
i
a
't
:1'
n
či
a*
i
rt
ir
r«
/
o
1;
rt
rt
?
ŽlMed drugim preberite_________________
•	REFORMA POD DROBNOGLEDOM, str. 2
•	PRED IZPITNO KOMISIJO, str.3
•	TEKMOVANJE V ZNANJU MATERINŠČINE, str. 5
•	SPREMEMBE DA, TODA BREZ POMOT, str. 6
•	KAJ PA VOJAŠKI POKLIC? str. 8
IVI lini meljejo, čas teče
O Prosvetnem delavcu, učiteljskih pokojninah in delovni obremenjenosti
Za seje Izvršnega odbora Republiškega odljora Sindikata de-Ivcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti je značilno, da je na dnevnem redu vsakokrat veliko aktualnih vprašanj, ki so vsaj bolj ali manj življenjsko povezana s prosvetnimi delavci. Zadnja seja — bila je 27. 2. 1987 — je obravnavala osnutke prenovljenega usanovitvenega akta Prosvetnega delavca ter samoupravnega sporazuma med ustanoviteljema in izdajateljem tega časopisa, pa nekatere nove podatke o pokojninah prosvetnih delavcev ter dozdajšnji potek razprav o učiteljevi delovni obveznosti.
Po Zakonu o javnem obveščanju se izteka rok. ko morajo biti ustanovitveni akti časopisov, torej tudi Prosvetnega delavca prenovljeni in usklajeni z novimi določili. Kot je bilo pričakovati, se je tudi ob tej priložnosti znova odprlo vprašanje, čigav je Prosvetni delavec (kar je pri nas skupno, je pogosto nikogaršnje), kdo naj bo njegov ustanovitelj in
koliko naj primakne k izdajateljskim izdatkom, da bodo bralci zmogli naročnino. O tem da je tak časopis potreben, so prosvetni delavci že povedali svoje, saj se približno 8000 naročnikov ob vsakoletni poravnavi naročnine znova — kot na referendumu — odloča za svoje glasilo. Na ta vprašanja je že nekajkrat odgovoril tudi Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti: glasilo je potrebno in družbeno utemeljeno, treba mu je le zagotoviti boljše možnosti za delo. Tudi Republiški svet ZSS (oziroma njegovo predsedstvo), ki po novem prevzema ustanoviteljske pravice in obveznosti do Prosvetnega delavca (namesto RO sindikata te dejavnosti, ki ni več pravna oseba), je naklonjen nadaljnjemu izhajanju glasila, otepa pa se večjih finančnih bremen. Pripombe k osnutkom ustanovitvenih aktov, ki jih je poslala strokovna služba izobraževalne skupnosti Slovenije, drugega ustanovitelja Prosvetnega delavca, pa kažejo, da bodo potrebni še novi pogovori »na
vehu«. so sklenili po razpravi o tem vprašanju na seji.
O pripravah za prevrednotenje pokojnin prosvetnih delavcev bi lahko rekli, da potekajo po tistem narodnem pregovoru o božjih mlinih, ki meljejo počasi, vendar (upajmo) zanesljivo. Medtem ko je nizka raven teh pokojnin očitna in ne zahteva posebnih dokazov, je bila opravljena posebna analiza v Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da so dokazali povezanost med nizko pokojnino in nizkimi osebnimi dohodki celega rodu prosvetnih delavcev. Zdaj je to statistično dokazano tudi s podatki, ki jih je pripravil Sektor za gospodarski razvoj, ekonomsko in socialno politiko pri RS Zveze sindikatov Slovenije. Primerjalni podatki o gibanju osebnih dohodkov v gospodarstvu, zdravstvu in šolstvu v letih od 1979 do 1985 kažejo nenehno zaostajanje osebnih dohodkov prosvetnih delavcev za gospodarstvom, in to se jim maščuje
Nadaljevanje na 3. str.
Vladimira Bratuž-Laka: Sedeča, žgana glina. 1954
Objavljamo nekaj del kiparke in arhitektke Bratuževe — reprodukcije so iz kataloga ob njeni retrospektivni razstavi, ki je bila v razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani do 8. marca 1987.
»Njeno oblikovanje je samozavestno, ujeto v melodiozno umetnostno voljo, ki ne pozna slikovite drobitve celote in abstraktnega razkrajanja. Kreacija ji pomeni vedno znova doživetje... Poudarimo lahko njeno ustvarjalno iskrenost, odgovornost in — vero v umetnost, ki jo pri umetnikih, žal. tolikokrat pogrešamo.« Emilijan Cevc
Solidarno do dobre in izenačene osnovne šole
Po težavnih in zagretih razpravah v delegacijah in Skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije smo se vendarle sporazumeli, kako naj bi do konca tega srednjeročnega obdobja združevali in razdeljevali tisti del denarja, ki gaje v Sloveniji treba premakniti čez občinske meje, da bi slovenskim otrokom omogočali dogovorjeno raven osnovnega šolanja — ob ne prevelikih razlikah v obremenitvi delavcev. Ni jih ravno veliko — teh dinarjev — komaj dvajsetino tega, kar v Sloveniji namenjamo za osnovno šolo —- je pa veliko zagretih besed o racionalnosti, o enakosti in neenakosti, o zahtevah, da je vendarle še treba iskati poti, kako morda drugače porazdeliti to naše skupno breme in odgovornost.
Je res — in do katere meje je — osnovna šola naše skupno breme in odgovornost?
Zelo pri roki je načelno čist in moralno neoporečen odgovor, da pri taki stvari, kot je osnovna šola, ne bi smelo biti razlik ne v standardu šole in ne v obremenitvi delavcev. Skupna vreča in pravičen blagajnik ob njej se mnogim zdita najpreprostejša rešitev. Očitno pa tudi potek razprave o solidarnosti spet potrjuje, da skriva resnično življenje pasti in probleme, ki jih še tako lepe deklaracije ne morejo izbrisati.
Če nas ob tem kaj lahko skrbi, potem to niso zapleti in različni pogledi na solidarnost, ampak to, da je vse preveč ljudi, pa tudi nas, učiteljev, prepričanih, da gre pri solidarnosti le za denar in »umazano« politiko, ki se tako rada z njim ukvarja, četudi si obleče samoupravno srajco.
V Skupščini SRS so prejšnji mesec izoblikovali stališča do razvoja vzgoje in izobraževanja za danes in jutri. Bolj se sicer ukvarjajo z žgočimi vprašanji srednjega in visokega šolanja, v tistem delit, ki govori o osnovnem šolanju, pa je zapisana ena od tistih misli, ki nadvse prenikavo izražajo duh in zahtevo časa: »Potrebujemo dobro in izenačeno osnovno šolo«.
Morda bo kdo razočaran, ker ne piše »enako«, ali užaljen, ker se zahteva »dobra« osnovna šola.
Navedeno stališče nas namrečjpomni na to, na kar se v razpravah o solidarnosti pogosto pozabi — da je uresničevanje šole, ki naj otroku kjer koli v Sloveniji odpre enakopravno pot v življenje, mnogo obsežnejša in bolj zapletena naloga, kot pa le prelivanje denarja čez občinske meje.
Eno od bistvenih vprašanj je nedvomno nadaljnji razvoj zagotovljenega programa osnovne šole, ki prav gotovo ne bo mogel ostajati na doseženi ravni; v katerih smereh ga bomo dopolnjevali, da bodo družbena prizadevanja dala najboljše dosežke za družbo in za posameznika. Ponuja se misel, da bi bilo dobro dati več prostora ustvarjalnosti šol, jim omogočiti, da večji delež programa usmerjajo po svoji presoji glede na potrebe okolja in posameznikov. Morda bomo to zmogli, čeprav nas bo vodilo malce stran od formalno pojmovane »enakosti«. Izenačeno« naj bi ne bil sinonim za »uniformirano«, in »ustvarjalno« ne sinonim za »anarhično«.
Bistvo te naloge bode morali reševati vendarle šola in učitelji. Razume se, da ne brez denaja — pa ne samo z denarjem. Za dobro in izenačeno šolo so potrebne tudi v vsakem okolju ustrezne strokovne rešitve: pedagoške, organizacijske, ekonomske, sistemske; predvsem pa kakovostno in zavzeto delo vsakogar, ki prevzema svoj del odgovornosti. Topa je tudi stvar nas učiteljev, stvar našega znanja in ustvarjalnosti, posluha za humanizem, za potrebe ljudi in okolja in navsezadnje tudi sposobnosti za smotrno in gospodarno organizacijo izobraževalne dejavnosti.
Izobraževanje v tem ni izjema. Za večino dejavnosti, ki jih ponekod še imenujejo »javne službe«, sta notranja solidarnost in enakopraven položaj uporabnikov bistveni sestavini sistema in pogoja za njegovo delovanje. Ali je kdo med nami, ki je naslovil kartico znancu nekam v hribe in prilepil znamko, že kdaj pomislil, koliko dostava takele kartice v resnici stane? Ne, to je problem, ki ga prepuščamo poštarjem. In ti ga rešujejo že tristo let — priznati moramo, da kar uspešno, čeprav o poštni tarifi tudi ne odločajo sami.
Delegati, ki so v razpravah o solidarnosti terjali kaj več kot le natančne račune o tem, koliko stane zagotovoljeni program, koliko delavcev in s kakšnimi osebnimi dohodki stanuje v posamezni občini in podobno, imajo v marsičem prav. O tem, kakšna naj bo DOBRA in IZENAČENA osnovna šola za vsakega slovenskega otroka, bo treba še veliko razmišljati... Pa tudi prebujati zavest, da je slovenska osnovna šola naša skupna naloga.
POLDE KEJŽAR
Silimo v tisto, česar se otepamo
O predmetu samoupravljanje s temelji marksizma je bilo po šolskem letu 1974-75, ko smo ga uvedli v srednje šole, slišati veliko kritičnega. Najprej predvsem na račun učiteljev, ki niso bili primerno usposobljeni za poučevanje tega predmeta — Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo je leta 1979 izšolala prve diplomante za ta predmet — z leti so se težave razrasle: zapletalo se je pri smotrih, načinu dela, preverjanju znanja in tehtnosti učne vsebine.
S prenovo srednje šole
prenovo predmetu samoupravljanje s temelji marksizma ne obeta nič dobrega, so ugotavljali v pogovoru, ki ga je pripravila Sekcija za vzgojo in izobraževanje pri Marksističnem centru Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, letošnjega 23. februarja. Razpravljali so o nekaterih vidikih marksistične zasno-vanosti vzgoje in izobraževanja v srednji šoli in se seznanili z dosežki opravljenih raziskav (Temelji marskizma — analiza vrednot in znanja. Vpliv družbe-no-političnih informacij na oblikovanje vrednostnih stališč in Metode vzgojno-izobraževal-nega dela pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma). Iz njih so skušali izluščiti najpomembnejše za dopolnjevanje smotrov, vsebin in metod vzgoj-no-izobraževalnega dela pri samoupravljanju s temelji marksizma in drugih družboslovnih predmetih v srednjih šolah in pripomoči k večji jasnosti pri marksistični zasnovanosti vzgoj-no-izobraževalnega dela.
Opozorili so, da so družboslovni predmeti premalo povezani, da bi jih morali obravnavati kot celoto, ne pa samoupravljanja s temelji marksizma ločeno od njih. Čeprav imajo vsi predmeti in učitelji poleg izobraževalne tudi vzgojno nalogo, je z uvedbo samoupravljanja s temelji marksizma velik del odgovornosti za oblikovanje socialistične osebnosti padel nanj, »vsi drugi pa so si oddahnili, saj se ne čutijo več neposredho odgovorni za uresničevanje te temeljne naloge.«
V prihodnosti tudi ne bi smeli enostransko razvijati didaktične strani pedagoške prakse, temveč bi morali predvsem z najustreznejšo vsebinsko zasnovo in z uvedbo predmeta v družboslovno vzgojno-izobraževalno področje omogočiti, da bi se oblike in vsebine skladneje razvijale. V ospredju morajo biti
na
najboljši poti« (vsaj na njeni prvi stopnji), da bodo dosežki pri
predmetu samoupravljanje s temelji marksizma še manj zadovoljivi. S pristriženimi urami povečujemo zaprtost tega predmeta in nealternativnost, obenem pa si oboje prizadevamo odpraviti. Podobno se dogaja z drugimi družboslovnimi predmeti.
L. L.
Dolgo na obrobju — zdaj v središču
CK ZK Črne gore o reformi izobraževanja
ok
Na nedavni seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Črne gore, letošnjega februarja, so razpravljali o aktualnih idejnopolitičnih vprašanjih družbenogospodarskega položaja in o nadaljnji preobrazbi predšolske vzgoje, osnovnega šolstva in usmerjenega srednjega izobraževanja. To je bila tudi edina točka dnevnega reda; to pomeni, da izobraževanja tokrat niso obravnavali mimogrede, poleg drugih zadev, ampak tako. da so osvetlili dozdajšnji potek reforme v celoti, vsestransko, natančno pa so opredelili tudi neposredne naloge in obveznosti. ki jih imajo člani, organizacije in vodstva Zveze komunistov na tem področju.
vzgojno-izobraževalni smotri, ne samo snov — pridobiti je treba znanje, ki je nujna podlaga za sprejemanje vrednot.
Predmetu samoupravljanje s temelji marksizma so razpravljale! očitali togost. Menili so, da bi se v različnih programih izobraževanja cilji pri tem predmetu morali različno uveljavljati — ponekod bi lahko del zdajšnje vsebine zajela filozofija, sociologija ali politična ekonomija.
Poudarili so, da tehnike in metode še zdaleč ne zagotavljajo kakovosti pouka in dosege ciljev, največ je še zmeraj odvisno od učiteljev. Mladi želijo spoznavati in razumeti družbene procese, iščejo vzročno razlago za razmere in pojave, želijo si ustvariti svoje mnenje, stališča in prepričanje. Ni vseeno, kdo jih pri tem usmerja in jim pomaga. Pogoj za izboljšanje pedagoških dosežkov nikakor »ni v zmanjševanju učiteljeve vloge, temveč v njeni čim bolj produktivni izrabi«.
Učenci najvišje vrednotijo pri učiteljih, če ti vzročno razlagajo pojave in pripomorejo k posodabljanju učne vsebine — učbenikom pogosto očitamo, da jim manjka prav slednjega, obenem pa izdajamo ponatise, ne da bi pisce zaprosili, naj dopolnijo in posodobijo besedilo.
V pogovoru so predlagali, naj bi pristojna skupina pripravila predloge različnih rešitev. Te naj bi vplivale na prenovo srdnješol-skih programov v njenem drugem obdobju. V pričakovanju, da bo prenova prevetrila naše šolstvo, smo zdaj namreč
V uvodni besedi Vesne Karad-žič Perovič pa tudi v razpravi in sklepih, ki jih je sprejel Centralni komite, je bilo jasno poudarjeno. da revizija reforme ni potrebna. pa tudi temeljnih usmeritev v zvezi z njo ne bomo opustili. Na trinajstem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije in devetem kongresu Zveze komunistov Črne gore so te opredelitve podprli in poudarili, da jih je treba ustvarjalno uveljavljati. Reforma izobraževanja je dolgoročen družbeni, razredno-socialni in pedagoški proces, ki zahteva vztrajno in postopno načrtno delo. brez oklevanja. Ne smemo posploševati težav, ki jo spremljajo in so jo — na nekaterih področjih speljale celo v nezaželeno smer. — Vzrokov za nedoslednosti. nerazumevanje in nasprotovanja, pa tudi za to. da v šolstvu ne gre vse tako. kot bi moralo iti in kot je bilo zamišljeno. ne smemo iskati v zasnovi in ciljih same reforme. Napak bi bilo. če bi spregledali, kar je bilo v zadnjih letih doseženo. Zbolj-šave. in teh ni malo. se kažejo v
novih odnosih med izobraževanjem in združenim delom, v boljših možnostih za razvoj nekaterih stopenj izobraževanja, v programskem povezovanju predšolske vzgoje, osnovnega šolstva in srednjega usmerjenega izobraževanja v sistem, v popravljenih predmetnikih in učnih načrtih, v novostih v vzgojno-izobraževalni praksi, v novi vpisni politiki. usmerjeni po reformnih zahtevah. v večjem vpisu otrok v predšolsko vzgojo (12%). osnovno šolo (98 %) in mladine v šole srednjega usmerjenega izobraževanja (65%). v napredovanju in zaščiti standarda učencev in študentov, boljših razmerah za šolanje in pouk v albanščini. izdelavi novih učbenikov idr.
Manj denarja, več obveznosti
Še bi lahko naštevali, toda precej daljši bi bil seznam tistega, kar je bilo začeto, pa ne izpeljano. Skratka, nihče ni zadovoljen z izidom, pa če smo se še tako trudili, da bi bila reforma v celoti
Dvojica, les. 1953
izpeljana. Slišati je celo, da je bilo v njej precej eksperimentiranja takšnega, ki je škodilo izobraževanju in življenjski ravni prosvetnih delavcev, izkazalo se je tudi. da ne drži skoraj nobena od utemeljitev, ki so jih razglašali nosilci reforme. In tudi to. da smo v Črni gori v nekaterih zadevah bolj hiteli kot drugje po Jugoslaviji; kadar pa govorimo o novi šoli. raje razmišljamo kaj želimo, namesto da bi se vprašali, koliko zmoremo.
Vsi pa menijo enako o kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela: ta ne napreduje, kot so pričakovali, ampak se v nekaterih sestavinah celo slabša. Delovne organizacije trdijo, da je za to krivo izobraževanje, kot da se ne bi zavedale, »da ni šole, ki bi lahko povsem usposobila delavca. in da se ta lahko dokončno usposobi samo v združenem delu in z njegovo pomočjo«. Nekateri vzroki težav pa so tudi na jugoslovanski ravni: sistem vzgoje in izobraževanja ni enoten, v resnici to sploh ni več sistem, ampak imamo kar osem sistemov. Nesmiselno je. so rekli na seji. da imamo na primer toliko različnih učbenikov marksizma, kolikor je republik in pokrajin, ali da nimamo skupnih učbenikov za naravoslovne predmete (kot da ne bi bilo v vseh republikah in pokrajinah dvakrat dva štiri). Tega ni mogoče razumeti, in to tudi ni prav. saj je enotnost predmetnikov, učnih načrtov in učbenikov (poleg drugega) pogoj za večjo idejnopolitično enotnost v izobraževanju. »Vzgojno-izobraževalni sistem.« so rekli na seji. »mora biti eden od pomembnih členov v verigi. ki povezuje vse naše republike in pokrajine, naše narode in narodnosti. Tudi reforme, ki se je začela pred desetimi leti. se nismo lotili enotno in sočasno, zato je tudi prehajanje učencev iz enega okolja v drugo oteženo.«
Poglavitni razlog za takšne razmere v Črni gori pa je vendarle izredno slab gmotni položaj izobraževanja v tej republiki. Gospodarske težave so se zrcalile posebno ostro prav na tem področju. V zadnjih desetih letih je dobivalo izobraževanje čedalje več nalog in čedalje manj denarja. Sliši se čudno in skoraj neverjetno: prispevna stopnja za financiranje je v Črni gori najbolj kopnela prav v obdobju, ko se je vzgojno-izobraževalna dejavnost najhitreje razvijala (posebno visoko šolstvo). Delež sredstev narodnega dohodka se je v zadnjih desetih letih zmanjšal takole: za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo od 5.2 na 2.7.
v usmerjenem izobraževanj11, hii zadnjih petih letih) pa od Ivini na 0.8%. Izdatke za razširjata dejavnost so poravnavali Z tl j narjem. ki bi ga morali nameloij za dohodke prosvetnih delaV1 aj| In tudi to je treba povedati.J i|(, vsota denarja za izobraževal j, omejuje ne glede na to, kakf i|,j dela in koliko programa se 11 (|j sniči. Šole in prosvetni delavd oj res dobro delajo, niso prime'et) plačani. V tako slabih gmo^j razmerah je kaj težko deliti delu.ter primerno vrednotit' nagrajevati. Ko je dr. Miljani^ dovič, predsednik Predseds '0t CK ZK Črne gore, govoril ojlj. dalje slabši gmotni podlagi11 j braževanja, je poudaril, da L bila vzgoja in izobraževanje %. dolgo na obrobju družben1’ ^ zanimanja. Večino nakopiče'je težav so morale prenašati šok Vt) delavci, zaposleni v njih in t )a braževanje je družba vse p')o dolgo obravnavala kot porabo ^ in zato je moralo to podre '0l prestajati vse tiste ukrepe Sij spodarske in razvojne politiko jj. so bili omejitvene narave. V iite sprotju z možnostmi pa se je p' ^ tisti čas zelo razvejila šol* it. mreža — in prav nič čudno ni. ^ to dandanes hudo občutimo- tI)(
Vesna Karadžič Perovič jf ,5, uvodni besedi navedla ': 'av vzroke za neprimerno kakoV1, ] šolskega dela: slab družbeno! d
spodarski položaj izobraževan oj neprimerno opremljene šolo (,
brez sodobne opreme in učil.' av starele oblike in metode dčiu
zapostavljanje nadarjenih intisp hovega razvoja, premalo sp‘ tj bud za delo v izobraževanju,1 čletna slaba izbira kandidati;; za učiteljski poklic ipd. »Že M13
dovolj hudo,« je rekla, »da toliko mladih slabo vzgojcjtel izobraževanje — to je zgreši iov naložba in s tem družba veš je izgubi.« In naprej: »Ob takNn razmerah, ob pomanjkanju 1 Se; narja, se zdi povsem nestva1 st zahteva, da je treba vzgojno-1'^; braževalno delo posodablja) rij skladu z zahtevami tehnološt jši tehničnega razvoja. Vse to ® de ogroža nadaljnji razvoj vzgoji cj) izobraževanja in vprašanje h L ali bo sploh uspešen. Zato j1 te] ramo pogledati resnici v oči kakšne so razmere v tej Boj] membni dejavnosti, pomeli, za naše nadaljnje načrte storiti vse, kar je mogoče, da! zagotovljen denar za uresnij vanje reforme in da se bo beni položaj vzgoje in izobra* vanja izboljšal.
dl
bf K,
Nadaljevanje na 3. strani
SR HRVAŠKA
*jc
»žfc
Reforma pod drobnogledom
Op
aic
.Ulje
Republiški komite za prosveto, kulturo, telesno in tehnično kulturo SR Hrvaške je izdelal analizo o uresničevanju reforme vzgoje in izobraževanja v SR Hrvaški v letih od 1975 do 1985. O analizi je najprej razpravljal Komite, potem Prosvetni svet Hrvaške, pred nedavnim pa tudi Izvršni svet Sabora SR Hrvaške.
Najprej nekaj o samem gradivu, ki je prišlo s Kujniteja. To ni neka vseobsegajoča pa tudi ne znanstvena razčlenitev, saj česa takega Komite za zdaj tudi dati ne more. Gradivo je v resnici pregled vprašanj, ne pa razčlenitev reforme z vseh zornih kotov — kot zelo zapletenega političnega, idejnega, gospodarskega, družbenega, izobraževalnega in znanstvenega procesa. Čeprav o samem gradivu torej ne bi bilo mogoče razpravljati, pa je le-to vendarle dobra podlaga in spodbuda za strokovno vrednotenje reformnih dosežkov pa tudi zato, da se pri ocenah izognemo nekritičnosti in pomanjkljivim predlogom.
Reforma je polna protislovij, in kot smo slišali tudi na Prosvet-
nem svetu, je nekatera protislovja tudi sama povzročila. Tako menijo nekateri, da je prinesla demokratizacijo izobraževanja, drugi pa, da je »institucionalizirala dualizem«. Mar je demokratizacija to, da smo se pri odpravljanju dualizma odrekli tistemu pozitivnemu elitizmu, ki pripomore k razvoju? Ali bosta zdajšnji izobraževalni sistem in vpisna politika pripomogla k demokratizaciji? Večina meni, da smo na tej poti k demokrati-
zaciji zašli,in da do zdaj še nismo dobili tistega, kar si želimo.
Kritiko doživlja tudi masikaj, kar je povezano z racionalizacijo. Tudi tu smo ostali samo pri besedah, ali pa smo zašli v omejitve, ki se 1 odo nekega dne hudo maščevale. Vzemimo na primer zmanjševanje števila študentov v zadnjih desetih letih. Na Hrvaškem smo tako daleč, da smo po številu študentov (na deset tisoč prebivalcev) med zadnjimi v Evropi. Kmalu nam bo primanjkovalo akademsko izobraženih strokovnjakov, že zdaj pa
imamo približno tri tisoč elek-troinženirjev premalo. Tako je po eni strani, po drugi pa je res tudi to, da so visoke šole rasle ponekod kot gobe po dežju — ne da bi lahko dajale kakovostno visokošolsko izobrazbo.
O kakovosti pa še tole: ali lahko rečemo, da je izobrazba postala boljša že samo zato, ker imajo učenci v prvih dveh letih srednje šole enake splošno izobraževalne programe? Vprašajmo se še, kako je z drugimi rečmi: koliko je šola spremenila svoj slog dela, koliko je učni proces posodobljen in kako je mogoče delati v razredih, kjer je več kot 40 učencev?
S kakovostjo izobraževanja je seveda povezano tudi izobraževanje učiteljev, njihova motivacija za delo, pa tudi opremljanje šol in fakultet. Kako je z motivacijo učiteljev, je znano, vemo pa tudi, kako je z njihovim strokovnim spopolnjevanjem. Ali lahko dela učitelj uspešno 30 ali 40 let, ne da bi se temeljito izobrazil v tehnologiji, ki se čedalje hitreje razvi j a?
Vemo, zakaj smo uvedli proi-
zvodno-tehnično vzgojo in samoupravljanje s temelji marksizma, pa tudi to, kaj se je zgodilo s tema področjema. Ali so res sodobna tehnologija in tehnologija prihodnosti samo stroji, poenostavljeno proizvodno delo? Tudi način, kako pridobivajo učenci izobrazbo iz samoupravljanja s temelji marksizma, je to področje povsem razvrednotil.
Ena od zahtev reforme je čim tesnejša povezanost šole z združenim delom. Res pa je, da šola ni zadovoljna s tem, kar ji daje združeno delo, še zmeraj zadovoljno pa je združeno delo s tistim, kar prihaja iz šole. Tudi samoupravne interesne skupnosti ne razvijajo neposredne svobodne menjave dela tako, kot bi jo morale. Zadeva se razlaga različno, nihče ne spremlja njenih gmotnih učinkov. To pa pomeni, da zaman že več let ponavljamo, da je rešitev za izboljšanje gmotnega položaja vzgoje in izobraževanja prav v neposrednih odnosih z združenim delom ' — če teh odnosov ne preučimo in ne ustvarimo možnosti, da bi se uresničevali.
Z vsem tem je tesno povezana obravnava znanosti in izobraževanja. Ti dve področji še zmeraj nista povezani tako, kot bi morali biti — od dna do vrha piramide, čeprav je sama zahteva po šolanju ustvarjalnih ljudi dobro zamišljena.
Koliko se uresničujejo zakonska določila o obravnavi in šolanju nadarjenih? Če bi se res uresničevala, potem ne bi bilo od 78 doktorjev fizike, kolikor smo jih dobili v zadnjih tridesetih letih, 40 stalno ali začasno zaposlenih v Ameriki. Tudi na seji Izvršnega sveta Sabora so ob tem podatku poudarili: kakovostni odhajajo, povprečni ostajajo, z njimi pa moramo reševati nakopičene probleme.
Prizadeti so dobili — vsaj na papirju — več kot nadarjeni. Kako pa je v praksi, kakšni so programi, koliko so učitelji usposobljeni za delo z njimi in koliko je današnja šola v resnici sposobna za integracijo prizadetih?
Zanimivo je tudi mnenje o predmetnikih in učnih načrtih: ti nastajajo tako, da se zbere skupina ljudi od vsepovsod, namesto
da bi se tega dela lotili strok1 njaki in znanstveniki.
Na Prosvetnem svetu so p( darili, da je imela do zdaj polil dva obraza: od šole je zahte'1 več, kot ji je dajala. Razprav4 katerih najbolj pristojni df beni organi rešujejo težavi nastajajo v izobraževanju, vendarle kažejo, da počasi ^ nja mišljenje, da je izobraže' nje poraba, in da ljudje čed< bolj spoznavajo, da brez k k vestnega izobraževanja tudi! spodarstvo ne more napredoV*
Na vrsti je razprava, v katef morali povedati svoje predM vsi, razprava, v kateri ne bi SP prevladovati spopadi, strasti," tožbe in obsodbe družbe,,( projekta (reforme), tetf' takšna, ki bo v resnici vodil’ znanstveno utemeljeni stanja — ta pa bo obenem P laga za nadaljnje delo. Polož’ vzgoji in izobraževanju zahj' prav takšno oceno. To potfi nezadovoljstvo vseh: učefld staršev, učiteljev in združe11" dela.
kr
Ni
IVO KLARIČ
)
Ved izpitno komisijo
« ........... 111 .... 11 1 1 "■—"■■■ -■' ———
°tavni izpiti pedagoških delavcev
.strokovnim izpitom se za učitelje, vzgojitelje, svetovalne in stro--inh ^etavce končuje pripravniška doba. Pripravništvo je najpo-'f Jtonejši čas za učiteljevo strokovno oblikovanje: čas, v katerem ^učitelj svoje teoretično znanje iz stroke in didaktike, pridobljeno obraz e vanjem, povezati s praktičnim vzgojno-izobraževalnim čas, ko si oblikuje način dela, ko mora uporabiti vse svoje ko-2 ^kacijske sposobnosti, si pridobiti posebne spretnosti ter tako *0vati trdno podlago. Na tej bo kasneje dopolnjeval svoje pedago-. 7I0Z nabiranjem in kritičnim vrednotenjem izkušenj terz organi-Jajm strokovnim spopolnjevanjem in s samoizobraževanjem.
11 smo storili dovolj, da bi ta odločilni čas uvajanja v pedagoško 0|,apolnili z ustrezno vsebino? Ali učitelju omogočamo, da lahko v D ^ letu dela temeljito spozna vzgojno-izobraževalni proces ter se ti S?)1' s s's*en,om in z organizacijo izobraževanja in s samoupravlja-
j.0ročilo o strokovnih izpitih j agoških delavcev v šolskem 11985/86, ki ga je pripravil j )l,bliški komite za vzgojo in ^“taževanje ter telesno kultu-einas spodbuja k razmišljanju, ,[{naša skrb za učitelja pri-jhiika ustrezna in kaj bi bilo pl ^ storiti, da bi pripravniško ,c ^ učiteljev čimbolj smotrno
I °ročilo pove, da je v šolskem ./!.l985/86 pred izpitnimi ko-j(?lami v Ljubljani opravljalo Jte 1.221 kandidatov, v Mariji;11 Pa 312. V Ljubljani jih je
I	1 Prvič uspešno opravilo 936 ’66%), po drugem in večjem opravljanju pa še 182,
. lPaj 1-118 kandidatov 1’56%). V Mariboru je izpit j avilo 282 (90,38 %) kandida-’('Najmanj je bilo uspešnih j kandidati za vzgojitelje v °jno-varstvenih organizaciji lod 326 kandidatov, ki so j sijali strokovni izpit, jih je Uspešnih le 271 ali 83,72%, |IISPešnih pa 53 ali 16,25%). Pj "j uspešni kot prejšnja leta so \ tudi učitelji razrednega
II	‘^a (od 325 kandidatov jih je j.0'301 ali 92,62 % uspešnih in

7,38 % neuspešnih) ter
f le,i' predmetnega pouka l '?vni šoli (od 432 kandidatov l' J.e bilo 386 ali 89,35 % uspeš-51 ''U46 ali 1(^65 % neuspešnih). 1 ISežki so v primerjavi z uspehi a,,strokovnih izpitih v drugih 7s||cihprecejslabi. Neuspešnih 1 'kidatov pa je tudi več kot v s Jsnjih letih. To, dasopedago-“davci, ki imajo visoko izo-Jpbo, tudi pri strokovnem iz-“ Uspešnejši, dokazuje, da je , !erneljito obvladanje vzgoj-. ^obraževalnega procesa v >0jno-varstvenih organizaci-
jah in v osnovni šoli potrebna višja stopnja izobrazbe, kot so si jo učitelji in vzgojitelji pridobivali doslej. Podaljšanje izobraževanja za vzgojitelje v vzgoj-no-varstvenih organizacijah na višješolsko raven ter za učitelje v osnovni šoli na visokošolsko je zato več kot potrebno.
Med poglavitnimi razlogi za manjšo uspešnost kandidatov pripravnikov navajajo predsedniki in člani izpitnih komisij za strokovne izpite zlasti slabšo splošno razgledanost kandidatov in njihovo preskromno znanje slovenščine kot učnega jezika. Med pogostimi razlogi za manjšo uspešnost je tudi prekratka pripravniška doba, preslabo urejeno mentorstvo ter neusklajenost pripravniškega roka in roka za pridobivanje pedagoško-an-dragoške izobrazbe.
Slabše splošne razgledanosti kandidatov ni mogoče povezovati le z neustrezno izrabljeno pripravniško dobo, temveč so razlogi zanjo globlji. Povezani so predvsem s stopnjo in načinom izobraževanja pa tudi z družbeno veljavo učiteljskega poklica. Zato si tudi izboljšav ne moremo obetati tako kmalu, temveč le tedaj, ko se bo zboljšala izobrazbena raven učiteljev, in se bo obenem povečal tudi njihov ugled v družbi.
Vse druge razloge pa je mogoče pripisati tudi neustrezni organizaciji pripravništva. Ob obravnavi poročila so zato kritično presojali predvsem trajanje pripravništva, obremenjevanje učiteljev in pripravnikov ter organizacijo mentorstva pripravnikov. Po zakonu traja pripravniška doba eno leto, izjemoma pa se lahko skrajša na šest.
ini meljejo, čas teče
Sevanje :
, str.
.(^Poračuna še daleč, saj so
tve v rokah republiških in iC. n,h organov. Sindikati bodo ti Njali pri zahtevi in spodbujali
i: ^jse reševanje tega vpraša-
s p.
riJJ1 oceni dozdajšnje javne
Prave o učiteljevi delovni Jttienjenosti je izvršni odbor rovil. da odziv nanjo ni v
Pokojninah. Naši upokojenci jo čisto prav, ko trdijo, da jih
0a ni pravično nagrajevala
°Pravljeno delo. in da si tudi J oe prizadeva kaj prida, da bi
krivico čim prej popravila. ■ izmenjava informacij na
j'je
pokazala, da je čas pravič-
;i s pričakovanji. Še največ
; c'‘u povedanega v prispevkih, i, ,yljenih v Prosvetnem delav-
y ...
S j njih se razprava o 42-urni i „;0ski obveznosti sicer pre-
na?	_	.	v..
:lovn,
2 dokazovanjem učiteljeve
obremenjenosti (odgo-(i 0a izzivalno pismo tovarišice
0	/"(Okove), premalo pa so raz-
1	posamezni vidiki učite-

e >n vzgojiteljeve obreme-Tako na primer ni >ogledov na to. kaj sploh
A,"111 normalna delovna ob-■«n,
"»eni
■flost
vsaka vzgojno-izobraže-
za učitelja, saj si jo ra-
'0 organizacija po svoje — in
V; Vrtca do univerze. Stro-;L-e službe bi morale ta vpra-
(i^a kiolje osvetliti — tudi z vi-Ll £azličnih predmetov. Kri-
1 0 Iti bilo treba oceniti tudi vse

tisto sprotno številčno dokazovanje učiteljevega dela in ugotoviti. kaj se je izkazalo kot upravičeno. kaj pa je bilo videti kot učiteljevo samokaznovanje in navlaka.
Učiteljevo 42-urno tedensko obveznost bo treba torej osvetliti še z nekaterih strani, nato pa bo Republiški odbor pripravil več območnih posvetov, ki naj bi strnili stališča in predloge javne razprave v učiteljskih in vzgojiteljskih kolektivih.
Ob vsem ^em se vsiljuje vprašanje. kaj je narobe z našimi javnimi razpravami, da zlepa ne potegnejo za seboj množice prosvetnih delavcev — pa naj gre za vsebinska vprašanja (reforma, novi programi itd.) ali za zadeve, ki še bolj zadevajo vsakega prosvetnega delavca (na primer učiteljeva obremenjenost). Prosvetni delavci radi negodujejo in se pritožujejo, če jim kaj ni prav; vemo. da znajo misliti s svojo glavo in tudi povedati, kar mislijo; zadnje čase so nekateri najvišji organi večkrat poudarili, da mora imeti učiteljeva beseda več veljave. To pomeni, da bo treba najti poti in načine, da bodo javne razprave spet pridobile svojo veljavo in da bodo ocene in predlogi deset tisočev prosvetnih delavcev pomembneje vplivali na odločitve. Mar ni to tudi temeljno načelo naše samoupravne družbe?
JOŽE VALENTINČIČ
mesecev. Praksa pa kaže, da imajo učitelji, ki niso spoznali celotnega vzgojno-izobraževal-nega ciklusa enega šolskega leta, pri strokovnem izpitu več težav. Zato naj bi samo izjemoma skrajševali pripravniško dobo na šest mesecev. Odnos do učitelja pripravnika na šolah pogosto ni pravilen, saj ga preveč obremenjujejo z raznimi dejavnostmi. Morali pa bi mu ob najmanjši pedagoški obveznosti omogočiti, da bi se temeljito pripravljal na vzgojno-izobraževalno delo. V pravilniku opredeljeno mentorstvo učiteljem pripravnikom se na mnogih šolah uresničuje le formalno, v resnici veliko pripravnikov nima ustreznega pedagoškega vodstva. Če šole same ne morejo organizirati ustreznega mentorstva, bi bilo treba razmišljati o dodatni institucionalizirani pomoči šolam ali pripravnikom — pri tem naj bi pomagala predvsem pedagoška služba.
Strokovni izpit obsega nastop ali strokovno nalogo (stroka, metodika, jezikovno znanje), vendar bi se bilo treba natančneje dogovoriti za raven znanja.
To velja še posebno za znanje slovenskega jezika.
Zaradi vseh teh ugotovitev in stališč je treba preučiti Pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev v vzgoji in izobraževanju in sprejeti dopolnitve zlasti glede mentorstva, pripravnikove delovne obremenitve, trajanja pripravniške dobe in ravni znanja. Spremembe in dopolnitve pravilnika naj omogočijo čim bolj kakovostno usposabljanje pripravnikov.
Vprašanjem o pridobivanju pedagoško-andragoške izobrazbe je bila v nadaljnji razpravi namenjena posebna pozornost. Za ureditev teh vprašanj moramo uskladiti predpis o pripravništvu in strokovnih izpitih in predpis o pridobivanju pedagoško-andragoške izobrazbe ter zagotoviti ustreznejše financiranje tega z zakonom določenega izobraževanja. Ponovno je treba preveriti, katere šble bodo ta program izvajale in spodbujati kandidate za to izobraževanje.
MILENA MARKIČ
Prijateljici, žgana glina. 1954
Dolgo na obrobju — zdaj v središču
Nadaljevanje z 2. strani
Vzgojna vloga šole je čedalje manjša
Na seji Centralnega komiteja so opozarjali, da je vloga šole pri vzgajanju čedalje manjša in da so se različna idejna gibanja občutno dotaknila tudi naših šol. Zavest mladih je tarča vseh ideologij. Vsaka ideologija, ki želi zaživeti. živeti, prevladati in si zagotoviti prihodnost, se hoče zakoreniniti v zavesti mladih. Zdaj ko so mnoge razdiralne ideologije oživele in razširile svoje delovanje. postaja očitno, da si izbirajo za cilj prav mlade ljudi. Čeprav za zdaj v šolah niso našle podpore (ne pri mladini ne pri učiteljih), to še ne pomeni, da smo lahko zadovoljni in mirni. Spodsekati jih je treba že pri koreninah. osnovne organizacije Zveze komunistov bi se morale zavedati, da je treba organizirano idejno delovati in da v šolah s tem. da vpletejo idejnost v pedagoško delo in neredno razčle-
njujejo idejno stanje v svojem okolju in družbi, še zdaleč niso opravili vsega. Razumljivo je, da mladih ni mogoče vzgajati socialistično samo z besedami, pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma in s proslavami. Vse to je sicer zelo pomembno, ni pa dovolj. Najboljša pot za takšno vzgojo je. da pritegnemo mladino k samoupravnim in drugim dejavnostim v šoli in družbi. Prav to je pomembna naloga Zveze socialistične mladine in družbenih organizacij v šolah — njihovo delo pa je kar precej zanemarjeno in poteka zgolj formalno.
Centralni komite je sprejel sklepe. Če se bodo uresničili, bo v izobraževanju mogoče hitreje odpravljati ovire in posledice, ki so privedle to področje, vsaj gmotno, na rob obstoja. Sklepi opogumljajo, obenem pa nalagajo obveznosti — posebno šolam in pedagoškim delavcem, da morajo tudi sami pomagati pri njihovem uresničevanju.
RADIVOJE OSTOJIČ
aktualno
______
Pedagoški večeri na Obali
Koprsko pedagoško društvo ob 35-letnici
Potem ko so bile obnovljene slovenske šole v Istri in se je v njih življenje in delo uredilo, se je med slovenskimi učitelji osnovnih in srednjih šol oblikovala zamisel o ustanovitvi društva. v katerem bi se združevali pedagoški delavci, ki se želijo globlje spoznati s pedagoško teorijo in prakso. Dogodek je sovpadal s preusmeritvijo slovenske pedagoške teorije od tujih na domače zglede, na iskanje korenin v slovenski zgodovini šolstva in pedagogike. Tako smo leta 1953 dobili v slovenski Istri prvo pedagoško društvo. Delovalo je do začetka osnovnošolske reforme, po nekajletnem premoru je spet zaživelo v začetku šestdesetih let. Do konca drugega desetletja delovanja se je društvo uveljavilo zlasti pri razvijanju in širjenju pedagoške misli ter v strokovnem spopolnjevanju učiteljev in vzgojiteljev, opravilo je tudi nekaj pedagoških raziskav. Po blejskem posvetu 1971. ko je v pedagoški znanosti zavladalo zatišje, se je tudi koprsko pedagoško društvo bolj sramežljivo pojavljalo v javnosti. Ponovno se je pojavilo šele v drugi polovici desetletja, ko smo se vrnili k izvirnim nalogam društva: strokovnemu spopolnjevanju članstva. posvetom, srečanjem in raziskavam. Omenim naj vsakoletno praznovanje dneva prosvetnih delavcev (strokovno in družabno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, upokojencev), proslavo 40-letnice obnovitve slovenske šole v Istri ter analizo o potrebah po razrednih učiteljih v južnoprimorskih Občinah do leta 2000.
In kaj načrtujemo ob skorajšnji 35-letnici društva? Pripravljamo razprave (pogovore za okroglo mizo. posvete) o pomembnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja na obalnem območju. To bodo pedagoški večeri za vse, ki so tako ali drugače povezani z vzgojno-izobraževalnim delom. Na njih bomo obravnavali vprašanja, ki se pojavljajo v odnosih v šoli in v odnosih šola—družba. Za začetek pedagoških večerov smo zbrali pet tem. Oglejmo si jih!
Nadarjeni učenci in šola. Kako skrbi šola za takšne otroke? To vprašanje se ponovno postavlja v slovenski javnosti. Domnevamo, da je zdajšnja osnovna šola usmerjena predvsem storilnostno: otrokom skušamo že ob vstopu vanjo ublažiti jezikovne in druge pomanjkljivosti, ki jih prinašajo prvošolci iz svojega socialnega okolja, povečini obravnavamo vse učence enako. Tudi pozneje je naša poglavitna skrb dopolnilni pouk in doseči, da so različni čimbolj enaki. Ko učitelj prepreči osip. se oddahne... Kje so nadarjeni učenci, kje je naša raznolikost? Menimo, da je zanemarjena diferentia specifica. Ali so naše domneve pravilne? So naše trditve resnične? O tem bodo poročali na pedagoškem večeru svetovalni delavci Obale.
Otrokova ustvarjalnost v šoli in zuraj nje bo naslednja tema pedag rških večerov. Slovenske raziskave kažejo, da smo učitelji pogosteje usmerjeni k spominskemu učenju, redkeje pa k njegovi ustvarjalnosti. Zanima nas. kakšen učitelj prevladuje v razredu: neposreden ali posreden, omejevalen ali odprt in sproščen, divergenten ali konvergenten? Ali učenec (otrok v šoli in zunaj predvsem dobiva in mora iskati, da dobi?). Se dogovarjamo ali vsiljujemo vzorce? Gradivo za to razpravo bo pripravila koprska
enota Zavoda SRS za šolstvo. K razpravi bomo povabili tudi predstavnike društev otrok.
Ponovno opredeljevanje učiteljevega dela. V zadnjih desetih, petnajstih letih so učitelju nalagali veliko novih opravil, ki ne izvirajo iz narave njegovega dela (vodenje razrednih blagajn, poverjeništva, naloge v društvih idr.). In za nameček mora šteti in preštevati opravljene »delovne ure« (in celo minute!) v tednu, mesecu in letu. Kakšna ustvarjalnost!? Ob nalaganju novih obveznosti pa skoraj pozabljamo, da so učiteljeva prva dolžnost neposredno vzgojno-izobraževalno delo z učenci, določeno z učno obveznostjo, ter vsa opravila, ki izhajajo iz te obveznosti (letno, tedensko in dnevno načrtovanje dela, stiki s starši, posveti, seje učiteljskega zbora, strokovno izpopolnjevanje). Učitelj naj zapisuje opravljeno delo, to je delal tudi v preteklosti, toda ure naj šteje in prešteva kdo drug. pač tisti, ki ima za to delo ustrezno izobrazbo in veselje. Sicer pa so bile ure učiteljevega dela preštete in določene že takrat, ko se je Krpan podajal na Dunaj. Učitelju so v začetku šolskega leta določili razred in predmet, ki ga bo učil, in vse, kar je k temu spadalo. Pri tem ne smemo pozabiti, da je šolski inšpektor zaupal učitelju, posebno dobremu. Gradivo za razpravo, na katero bomo povabili predstavnike sindikata in izobraževalne skupnosti, bo pripravila posebna delovna skupina učiteljev osnovne in srednje šole.
Učitelj mentor je nadaljnja tema naših večerov. V veljavnem sistemu nagrajevanja ima učitelj/vzgojitelj izredno skromne možnosti za strokovno-družbeno priznanje. Vpeljane so sicer občasne nagrade, vendar se ob tem učitelj/vzgojiteljev položaj ne spremeni. Menimo, da bi iz socioloških, pedagoških in psiholoških razlogov vpeljali za pedagoške delavce od vrtca do srednje šole naslov učitelj/vzgojitelj mentor. Mentor naj postane, kdor se je v strokovni in družbeni javnosti uveljavil kot strokovnjak in pedagog ter potrdil kot osebnost. Postopek za izvolitev v naziv naj bi vodile kadrovske komisije šole, izvolitev pa bi opravil razširjeni svet šole. Gradivo za razpravo bo pripravila delovna skupina. V razpravi naj bi sodelovale vse šole in vrtci ter predstavniki izobraževalne skupnosti in sindikata.
Posebno zanimivi bodo podatki iz analize Starši o vzgoji in prihodnosti svojih otrok. Podatke smo zbrali v koprski občini na 20-odstotnem vzorcu staršev, katerih otroci so v šolskem letu 1984/85 obiskovali 1. razred osnovne šole. Izsledke bodo predstavili predstavniki Pedagoške akademije, enote za razredni pouk v Kopru.
Vse teme so zanimive za učitelje in vzgojitelje pa tudi za starše in druge, ki jih zanimajo problemi šole. Pričakujemo, da se bo razprav udeležilo več ljudi, saj smo že večkrat slišali, da jih zanima prav razpravljanje o takšnih temah.
Pedagoški večeri naj bodo ena od poti za razvijanje in širjenje pedagoške misli v Istri; sicer pa ta misel ni tako uboga, saj segajo njene korenine v 19. stoletje.
Prvi pedagoški večer bo v prvi polovici marca, in sicer na temo Ponovno opredeljevanje učiteljevega dela.
MILAN MARUŠIČ
pobude
odmevi
PREJELI SMO
Ali smo tako bogati?
Po republiškem samoupravnem sporazumu o delitvi sredstev za osebne dohodke je komisija Združene osnovne šole Celje, ki so jo sestavljali prosvetni delavci, izdelala ustrezen pravilnik s prilogami. Tega uporabljajo zdaj osnovne šole celjske občine kot izvedbeni akt pri izplačilu osebnih dohodkov. Cena pravilnika je bila 1310200 din, od tega je znašal honorar predsednika komisije 709888 din, se pravi približno 71 starih milijonov.
Ker sorazmerno dobro poznam delo v zvezi s pravilniki za delitev osebnih dohodkov, lahko rečem, da je bil račun glede na zahtevnost in obseg dela vsaj za polovico prevelik!
Če so bile cene pravilnikov tudi v drugih občinah tolikšne, lahko izračunamo, koliko je to stalo osnovno šolstvo Slovenije. Pa pravimo, da nam manjka denarja!
VLADO DOSTAL
Da bi dobili bralci bolj celostno informacijo o zadevi, smo zaprosili za pojasnilo k članku vodstvo Združene osnovne šole v Celju. Direktor šole Fridrih Do-sedla nam je poslal tole pojasnilo:
V Združenih osnovnih šolah Celje je zaposlenih več kot 700 delavcev v 17 tozdih (v letu 1987 le v 16 tozdih). Vsaka temeljna' organizacija je finančno in pravno samostojna. Na ravni delovne organizacije urejamo le stvari, za katere smo se ob združevanju dogovorili in jih zapisali v ustanovitveni akt. Še pogosteje pa se sproti dogovarjamo, kaj bomo skupaj naredili. Ker nimamo v celotni delovni organizaciji niti enega delavca, ki bi se ukvarjal z interno zakonodajo, pogosto imenuje delavski svet, iz racionalnih razlogov, delovne skupine, ki pripravljajo samoupravne akte. Ena takih je bila tudi desetčlanska skupina, ki je pripravila v dopisu omenjeni sporazum in pravilnik z vsemi prilogami. Enotno mnenje delavcev, izraženo na sejah samoupravnih organov, in na sejah družbenopolitičnih organizacij ZOS Celje je bilo, da je ta pot najbolj smotrna, da se tako vendarle poenotimo, in navsezadnje — spore znotraj vsake šole prenesemo na raven vse delovne organizacije ter omogočimo učitelju, da se bo posvetil predvsem vzgojno-izobraževalnemu delu z učencu Ob tem je delovna skupina ob pripombah delavcev sproti preverjala svoje delo.
Domenili smo se tudi, da si bomo izdatke za delo razdelili.
Delovna skupina je začela delati že v začetku leta 1986. Na 22 sestankih, ki so trajali pribl, po 4 ure, smo vendarle uspeli pripraviti celotno gradivo. Eden izmed članov delovne skupine (ne predsednik) je ves čas pripravljal gradivo v svojem prostem času, da smo lahko hitreje delali. Nihče od članov delovne skupine ni bil plačan za svoje delo. Omenjeni znesek pomeni izdatek za papir, prepisovanje, razmnoževanje in honorar za člana skupine (ne predsednika), ki je pripravljal gradivo za skupino (za delo v skupini pa honorarja ni dobil).
Referendumi so bili uspešni v vseh tozdih, eden pa ga še ni razpisal.
Morda je cena celotnega kompleta za koga visoka. Ne upam si soditi, ker ne vem, koliko stane izdelava takšnega samoupravnega akta v delovni organizaciji iz gospodarstva s podobnim številom delavcev.
Ostaja pa problem, ki teži najbrž vse slovenske šolnike. Usposobljeni smo za delo v razredu, moramo pa imeti vrsto samoupravnih aktov. Nimamo ustreznih služb, zato akte pogosto ob rednem delu nestrokovno pripravljamo. To nas izčrpava in povzroča med nami nepotrebne dodatne spore, — te pa najbolj čutijo otroci. Mar je res tolikšen greh, če bi imeli za naše samoupravne akte enotne vzorce, ki bi jih dopolnjevali glede na svoje specifiko?
Mora res samo
učitelj dokazovati, kaj dela?
Nekateri stanovski kolegi so poskušali odgovoriti tovarišici Jeršnikovi na njeno vprašanje, in upam, da je te odgovore tudi prebrala. Zelo pa se bojim, da je tovarišev in tovarišic, ki mislijo podobno, še veliko več, žal pa teh odgovorov ne bodo prebrali. Sprašujem se, ali morajo v naši družbi le učitelji in zgolj zato, ker so učitelji, dokazovati, da delajo in koliko delajo. Mar mnogi še zmeraj niso spoznali, da je učiteljevo delo posebnega družbenega pomena in da poučevanje v šoli ni le služba, marveč veliko več? Učitelj, ki ne hodi v šolo le v službo,.dočaka pokojnino v prosveti, vsi, ki so pod bremeni klonili, so odšli.
Prav bi bilo, da bi po tolikih reformah in prenovah ter dopolnitvah, tudi drugi, ne samo učitelji, glasno in jasno povedali, da za »nedelo« ne dobivamo osebnega dohodka.
NADA VOGLAR
Podelitev priznanj
. V litijski občini so v kratkem času podelili priznanja posameznikom za dosežene uspehe v družbenih dejavnostih. Občinska izobraževalna skupnost Litija je ob vsakoletnem tradicionalnem srečanju delavcev v vzgoji, izobraževanju in kulturi izročila priznanja za leto 1986 Veri Barbek in Olgi Gradišek (Osnovna šola Dušan Kveder-Tomaž Litija), Olgi Pelko (Osnovna šola Franc Rozman-Stane Šmartno), Francu Končarju (Vzgojno-varstvena organizacija Litija) in Jožetu Sev-ijaku (Zavod za izobraževanje in kulturo Litija).
Na gradu Bogenšperk pa so ob slovenskem kulturnem prazniku že osmič podelili Valvasorjeve plakete za dosežke v družbenih dejavnostih. Letos so jih prejeli: Jože Meglič (vzgoja in izobraževanje), Ivan Fojkar (kultura), Ivan Boh (zdravstvo), Terezija Gernedel (otroško varstvo), Janez Kobal (telesna kultura), Boris Kuhar (obnova gradu Bogenšperk) in Jože Dernovšek (raziskovanje). Slovesnost je i popestril nastop Tamburaškega orkestra iz Šmartna pod vodstvom Urške Meglič.
BORIS ŽUŽEK
Še zmeraj prizadeti zaradi okrnjenih pokojnin P
Nobeno dokazovanje, tarnanje, in hudovanje doslej ni pomagalo: pokojnine osnovnošolskih učiteljev ostajajo izredno nizke. Gre za povojni rod učiteljev. ki je obogatil družbo bolj kot katerikoli doslej, saj je moral ob napornem delu, v vseh obdobjih svojega dela odstopati družbi del svojega zaslužka. In s tem — vsaj tako je videti še zdaj — mu ne bo prizaneseno niti v pokoju. Zahteva po izjemni uskladitvi pokojnin prosvetnih delavcev je bila postavljena že lani, a rešena še ni. Zato naj še enkrat ponovim, zakaj se nas oglaša čedalje več in zakaj se ne moremo sprijazniti s storjenimi krivicami.
Učitelji, ki smo se zaposlili do
leta 1961, smo bili razvrščeni v plačilne razrede. V začetnem razredu smo prejemali dva-do trikrat nižjo plačo od starejših, ki so se pripravljali za upokojitev. Bili smo nadvse poceni in revna delovna sila!
Ker je učiteljev primanjkovalo, smo poučevali po ves dan, en razred dopoldne, drugega popoldne. Za to delo smo prejeli zelo majhen honorar. Delo za dva — nizka plača za enega:
Na odročnih šolah, na višinskih območjih, smo delali brez vsakršnih dodatkov za težje delovne razmere.
V letih od 1958 do 1961 smo ocenjevali kakovost učiteljevega dela. Za najvišjo oceno v zapo-
Primerjava
Zelo smo veseli, namreč mi upokojenci, da se je gmotni položaj aktivnih prosvetnih delavcev izboljšal; počasi in z veliko zamudo se polagoma približujete osebnim dohodkom v gospodarstvu.
V navadi je, da radi primerjamo, in tako tudi mi »pasivni« prosvetni delavci primerjamo svoje dohodke z aktivnimi. Primerjava je za zdaj porazna — devalvacija je tolikšna, da naše pokojnine v povprečju ne dosegajo niti 50 odstotkov vaših osebnih dohodkov. Ob tem ugotavljamo, da aktivni nimate nič preveč, temveč da imamo mi »pasivni« premalo.
ERNEST REČNIK
Kariatida. opeka, 1953
Razstave zanimajo tudi učitelje
rednih treh letih je tak učitelj »preskočil« en plačilni razred. V šestdesetih letih je družba plačilne razrede ukinila. Učitelji, ki so do tedaj že dosegli soliden plačilni razred, so se izenačili z mlajšimi, z minimalnimi razlikami. Starejši so zahtevali popravke, saj jim niso priznali kakovosti, strokovnosti in delovnih izkušenj. Sindikati so si izmislili začasno rešitev: 12 % na osnovo za minulo delo. Žal traja ta »začasnost« še zdaj!
Sočasno pa so se zahteve reformirane šole nenehno povečevale. Vsa nova dela in nove naloge smo strpali v 42-urni delavnik.
Začele so se gospodarske težave. In po kom je naša »družba« najprej udarila? Po družbenih dejavnostih, torej tudi po učiteljih. Uzakonjeno je bilo 20-od-stotno zaostajanje za gospodarstvom. zatem 10-odstotno, v nekaterih občinah pa smo zaostajali še za več. To pa so zadnja leta aktivnega dela povojnih rodov, desetletje za izračun pokojnin:
In zdaj k utemeljitvi naslova:
Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije in sindikat prosvetnih delavcev sta v letu 1986 dosegla, da so se plače
V

ti
za ^
jjPoe;
Zi



osnovnošolskih učiteljev d£ izenačile s tistimi v gospoda^ ( Kaj pa upokojeni učitelji in ki se bodo upokojili v letu, dv
Družba nam je z zakoni, lucijami jemala z delom pi žene dinarje, zdaj pa je družba zapisala v Zakon o kojninskem in invalidskem rovanju: STAROSTNA KOJNINA ZAVAROV.^ CEM SE ODMERI OD KOJNINSKE OSNOVE, IZRAČUNA Z UPOŠTE' NJEM OSNOV, OD KATEl SO BILI PLAČANI SPEVKI. Od todddgovord vorne osebe s SPIZ na vpraš! upokojenih učiteljev: POGl VITNI „VZROK ZA NlZ POKOJNINE SO Ni' OSEBNI DOHODKI Pl SVETNIH DELAVCEV.
Pravico imamo povedati i11 htevati: »Družba«, ki je pov! čila učiteljem neštete krivk uzakonila zaostajanje v pU naj zdaj »uzakoni« tudi take kojnine, ki ji ne bodo v sratf upokojenim učiteljem pa omogočale socialno varne JE TEŽKO RAZUMI KAKO BOLEČE SO N^ RANE?
FRANJA ZORMAN
S
resr
'n
ha,
flOV/
Č k i Jeva
hi,
sko;
p,
'Nt
Kaj vse knjižničar je in kaj bi moral biti
Na šolah (predvsem na srednjih) si predstavljajo knjižničarja predvsem kot manipulanta, ki vodi inventarno knjigo, sposoja knjige in pazi. da jih sposojevalci vrnejo, .ureja knjige in briše z njih prah. Knjižničar, ki od časa do časa prezrači (razstavi) v vitrini (seveda, če jo ima!) nekaj knjig, je že kar odličen.
Ali je to vloga in naloga knjižničarja na šoli? Po normativih sodobnega knjižničarstva bo moral imeti visoko (!) izobrazbo, biti bo moral bibliotekar z enim predmetom (verjetno bi bil idealen slavist). Kakšna je torej vizija novega knjižničarja na šoli? Verjetno ostaja inventarist glavne inventarne knjige, strokovne knjige prevzemajo strokovni kabineti, z obvezno svojo inventarno knjigo, odgovoren pa je za knjižni fond. Leposlovni fond bi moral biti usklajen z učnim načrtom slovenskega jezika, pa tudi tujih jezikov, s programom bralnih značk. Knjižničar spada med pedagoške delavce, torej med učitelje, in z njimi najtesneje sodeluje. Vsekakor pa morajo na začetku šolskega leta sesti vsi za skupno mizo in se pogovoriti o nabavi novih knjig. Knjižničar ne streže samo željam naročnikov, je tudi član komisij za nabavo knjig. To bi bila ena stran dela; naslednje rljegovo delo je posojanje. lahko pa sporazumno z vodstvom pritegne učence, da skrbijo za posojanje in vračanje knjig. Sposojevalni prostor mora biti prostoren, takšen, da imajo
učenci dostop do knjig, da lahko sami iščejo po policah tem mora biti urejena kartoh ki jo mora narediti knjižnica Poleg knjižnice je namef učilnica, ki je lahko tedaj, kf prazna, v prostem času braW V učilnici pripravi knjižfl' redna predavanja po učnem Črtu — v dogovoru s slavisti jezikoslovci, zgodovinarje^ drugimi. Naj naštejem nekaj! rebitnih tem (mogoče se je d( voriti tudi za drugačne): O kj ničarstvu (o signaturi, iskanj terature...), Nove knjige (p1 stavlja jih kritično — redno) arhivu in arhiviranju, o zbiri gradiva, urejanju, o zgri znanstvenih del, o domačij) kulturnih spomenikih, Red tisk, o informatiki, dokument
ji-
r
“41
Za vsa ta predavanja se i* ob
knjižničar pripravljati, sam n zbirati gradivo in literat1
Ureja arhiv in dokumenta del
(slike, šolsko glasilo, kartot nekdanjih dijakov, ki so se Ijavili...). Lahko bi pripra' kulturne ekskurzije. Nad sem le nekaj del, ki jih bo m1 prevzeti prihodnji biblioteka šoli. v resnici pa bo moralo njegovo delo mnogo mnogo in pestrejše. Sposojanje in in' tariziranje knjig je le delček
bliotekarjevega poslani poj
predvsem pa mora biti en* vreden pedagoški delavec, nf nekakšen manipulant, v« mladinskih ur ipd.
TONE SUŠNIK
C
šoli
bor
$no
jej
sebi
re.
Pm
nja
11!
lete
cve
seti
Ivai
obi
na
G
2
neb
C
S
0>nc
radi
^rz
Posj
faci
Kadar so didaktične razstave doma ali na tujem, se jih učitelji le redko udeležijo. Čeprav so namenjene predvsem tistim, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, pa seveda tudi širši javnosti, si jih največkrat lahko ogledajo le ravnatelji. Ti sicer kasneje dobro prenesejo sodelavcem svoje vtise, dognanja in spoznanja in jih seznanijo z dosežki na tem področju. Takrat imamo skomine, saj se zavedamo, da je tehnika na vrhuncu, toda vseh tistih pripomočkov si kratko in malo ne moremo privoščiti. Bilo bi idealno, če bi imeli didaktična učila, ki nam jih opisujejo, čeprav so med njimi tudi takšna, ki ne spadajo v naše okolje in so najbrž primerna samo za šole v deželah, od koder prihajajo, tam kjer imajo tudi možnosti za njihovo uporabo.
Toda moj namen ni razmišljati o didaktičnih dosežkih. Rada bi le dodala, da se v občini že da nastrgati dovolj denarja, da se udeležijo takšne strokovne razstave
pedagoški vodje, ni pa skoraj mogoče organizirati ogleda za vse učitelje. Izdatki so astronomski, zato si jih šola ne more privoščiti.
Prav je, da si ogleda takšno razstavo vsaj ravnatelj, saj je vendar vodja pedagoških delavcev na šoli, toda vse nove informacije bi prav gotovo koristile tudi in predvsem učitelju, ki najbolj uporablja didaktične pripomočke. Eno je namreč poslušati teorijo, čisto nekaj drugega pa je teorijo prenašati v prakso.
Vem, da so nove šole, ki imajo najrazličnejša didaktična sredstva, so pa tudi stare šole, ki imajo danes samo tisto, kar so imele pred desetletjem in več.
Idealno bi bilo, če bi imeli čim več takšnih razstav v naši ožji domovini, tako da bi si jih lahko ogledali vsi pedagoški delavci, ne pa da so njihovi ogledi odvisni od sindikalne blagajne ali od financerja.
SONJA VOTOLEN
Končni šolski izlet — da ali ne?
Ob prebiranju članka o črtanju končnih šolskih izletov, objavljenem v reviji Otrok in družina, so se mi porodili dvomi in sklepi. Težko pričakovani izlet prav gotovo ni romantični konec šolskega leta. ki vsebuje moralne, vzgojne, izobraževalne in druge sestavine. Če hočemo učencem spontano pokazati, kako se pravilno vedemo v nekem okolju, je to kulturna vzgoja, če jih želimo poučiti o nekem naravnem okolju in vsem. kar je v njem. je to izobraževanje itn. Potemtakem ne moremo prezreti ugotovitev avtorice omenjenega članka — saj v tem ni romantike,'kvečjemu pridobivanje pravih vrednot za resnično življenje.
Zlata resnica je. da se v takšnih
tab
Čan
k
C
til (
Uti,
Šgo
ikoliščinah učitelj in učenec1 iolj zbližata in spoznata. če( ekateri zagovorniki avtoriJ ravem pomenu besede tega dobravajo. Takšnih pa je ^ odobnimi učitelji na srečo V "oda to je že druga tema. hs, K razmišljanju o šolskih 'tP ne je pripravil tragičen ^ nnogih niških otrok in odri :i so se z avtobusom vračali* itnic. Grozljivo, če pomisl1* e podobno lahko zgodi -ičencem in tebi na končneitj)] u. Seveda je boljše, če nisi‘
;led. toda iluzije tu prav gj1 liso primerne. Učiteljem, k1) 'edno odločajo za končne :eprav so ti črtani iz šol** irograma, ostaja le upanj£, )odo te izlete srečno izpel)* iONJA VOTOLEN
op,
lik
čl ni,T slal
otr
1
S(H
%
Pesmi za prijatelje
^ knjigarni Mladinske knjige v Nazorjevi ulici v Ljubljani so se pred javnim zbrali ljubitelji pesniške besede na srečanju s profesorico Vlašič Gvozdičevo ob izidu njene najnovejše pesniške zbirke . esni za prijatelje. Milo Vlašič Gvozdičevo smo doslej poznali bolj po ji nJenem pedagoškem delu — kot odlično pedagoginjo, je pa tudi avto-^ didaktičnega kompleta za srbohrvaški in hrvaškosrbski jezik v os-^fni šoli (Vadnica, metodični priročnik za učitelje, delovni zvezek za i ^ence in drugo). Manj ljudi pa pozna njen pesniški svet. In vendar je f helija pomemben del njenega vsakdanjika: sestavina njenega življenja Zato so tudi njene pesmi polne življenja. Italijanski prevajalec Gia-| (°>no Scotti je uvrstil njeno zbirko v Knjižnico jugoslovanskih pesnikov J ‘n °b tem napisal tole: Pripadnica drugega povojnega jugoslovanskega \ P^niškega rodu Mila Vlašič Gvozdič je samoten glas, ves prepojen z li-f Znosijo in še posebej s humanimi poudarki, pesnica poezije.
.. Čeprav je pesnica hercegovskega rodu, se je povsem vrasla v naše oko-le- V njem je, kot pravi, pognala korenine, z veliko ljudmi, ki jih jesre-^ala, je navezala prijateljske stike. Naša dežela ji je postala drugi dom, il p njenega čustvovanja, misel nanjo in na rojstno Hercegovino jo vodi Z 'k°zi življenje.
. njena zbirka Učinilo mi se, da su zvijezde je izšla leta 1969 v Mostarju, druga Dih zemlje Hercegovske v italijanščini pred štirimi leti 1 Neaplju, tretjo, Pesmi za prijatelje, pa imamo tokrat pred seboj v slo-^nščini, v bibliofilski izdaji in z avtoričnim rokopisom.
vom, lepo razstavo ročnih del in kulinaričnih umetnin.
Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki mariborske turistične zveze in hortikulturnega društva in predali krajevni skupnosti za vso podporo tej komisiji zlato vrtnico. Največ zaslug za ta uspeh ima učiteljica Ivanka Leit-
geb, ki ni samo vzgojiteljica, temveč skrbi, da bo njen kraj čist, urejen in poln pisanega cvetja. Njeni učenci jo pridno posnemajo, ji pomagajo, da bodo Kungočani živeli v urejeni obmejni skupnosti.
SONJA GOLEČ
Mila Vlašič Gvozdič
SAMOTARKA
Zanesena z gorečim ognjemetom Soče in Neretve
V sedemstotih bajkah
sanjam o miru
planinskih
skal.
V NESKLADJU S ČASOM
hodim med Gore razmišljat.
Vdihavam vonj cvetnih njiv.
Rodovitnost vinske trte me opaja.
Odhajajoči Čas se ozira za menoj.
£1
Umetniške fotografije Elizze C. Wong
Dela Elizze C. Wong so zbudila pozornost že pred leti na razstavi skupine Junij —- te se je udeležila z nekaj izredno zanimivimi umetniškimi fotografijami — na zdajšnji samostojni razstavi (v Ljubljani na Kidričevi 11) pa se nam predstavlja z drugačnimi motivi, ki segajo v prvobitni svet in imajo v njenih fotografijah bodisi v prevladujočih barvnih ali pa črno-belih tudi danes svojevrstno vrednost.
Svet Elizze C. Wongjepovezan s Sredozemljem, z morjem in mitom. Fotografinja prebiva sicer na Dunaju, precej časa pa preživi na Kikla-dih. Navdihuje jo otroški svet poln kontrastov: močna svetloba in temina morja, pa spet belina skalnatega otroškega goličav ja in peska. Ze ta svet, ki je nerazdružno povezan, obenem pa izredno raznolik, ji ponuja mitične sestavine; te podoživlja po svoje in jih poustvarja brez historičnega poudarka, pa vendar povezane s preteklostjo. Fotografije Elizze C. Wong kažejo njeno zdajšnje obujanje nikoli povsem doum-Ijenega sveta; sveta, v katerem je človek ujet v skrivnosti in z njimi povezan, kjer čuti potrebo po izražanju magičnega, mitičnega. V teh fotografijah Elizze C. Wong ni prav nič dunajskega, ali takšnega, kar bi opozarjalo na vpliv dunajske tradicije. Spomnimo se, da je tudi scela drugačni Hundertwasser »pobegnil« pred utrujenim urbanim svetom v sicer drugačno, pa vendar sorodno iskanje, ne da bi slikarsko povsem zapustil velemestni labirint. -
Elizza C. Wong se hote vrača v prvobitni svet in k človekovim prvinskim vzgibom med rojstvom, življenjem in smrtjo. Pri njej ne gre za Gauguinov odhod (grdo in pomanjkljivo rečeno) v eksotiko, verjetno ji je bližji — Saint-John Perše, ki strogo išče v prvobitnem. V središču razstave sta cikla Črni totem in Beli totem. Fotografsko se je omejila na bistvene sestavine in tako izrazila sporočilo o jasnih, konktrastno pomembnih barvah simbolične vrednosti. Kot model je sodeloval umetnik Leos Montres. Večplastne fotografije ne morejo pustiti gledalca brez asociacij in misli.
IGOR GEDRIH
. Čeprav jebilanedelja,jebilov
šoli v Zgornji Kungoti pri Mari-•f ^oru posebno živahno in slove-?no. Plapolale so zastave, igrala
I	1® godba in vabila krajane k po-^bni proslavi, ob mesecu kultu-re- Komisija za varstvo okolja je Praznovala desetletnico delova-
f nja, podelila je 13 zlatih vrtnic in priznanj krajanom, ki si vse 'eto prizadevajo za čisto, lepo, s Petjem okrašeno podobo kraja 111 °b meji. To komisijo vodi že de-
II	seto leto požrtvovalna učiteljica članka Leitgeb; zavzeto so
delali, zato je postal njihov °bmejni kraj čist, urejen, da so I,a oknih in balkonih rože, okrog
ata vrtnica za lepo okolje
hiš pa grmovnice in urejena gre- Mi.. dica. Pri tem delu so pomagali tudi pionirji te šole, ki redno skr- r bijo in vzdržujejo čistočo — sodelujejo pri očiščevalnih akcijah, tako da ni v tem kraju nikjer več ygpi divjih odlagališč,' zelene straže pa Sft nadzorujejo očiščevalne akcije |j|pf svojih sošolcev. Tako učenci
pridno sledijo svoji prizadevni • • ;;___________•
učiteljici in ji pomagajo. Komi-sijo za varstvo okolja pa podpira AagšUS tudi vodstvo šole in ji daje na voljo svoje prostore za slovesno-sti in razstave.
Proslavo desetletnice komisije za varstvo okolja so popestrili s
kulturnim sporedom, srečolo- Delo najbolj znane evropske fotografinje Elizze C. Wong
Grožnje
2 grožnjo napovemo komu kaj neprijetnega, ki ga bo doletelo, če 1)6 bo ravnal tako, kot želimo. Večinoma je grožnja dvodelna: obsega P°datke o zahtevanem vedenju in o obljubljeni kazni.
Oglejmo si najprej grožnje, ki jih izrekajo starši svojim otrokom: 'Ve nagajaj Sergeju, drugače jih dobiš po riti. — Če boš še stikal po 0friari, ti bom zvezala roke. — Kaj skačeš po sobi? Privezal te bom k r<,diatorju. — Umij si ušesa, če ne ti bo repa zrasla iz njih. — Kosilo je že "nlo. Kje si se pa potepal? Drugič ti ga ne bom skuhala. — Če ne boš ^spravljala sobe, damo ptička stran. — Če se ne boš učil, ti prodamo >aiunalnik. — Dokler ne narediš naloge, ne greš ven.
_ — Nehala boš hoditi h košarki, če ne boš vsaj dobra. — Če se ne boš ^‘l, boš letal za smetarskim kamionom in pobiral smeti.
. Mlajšim otrokom grozijo starši s fizičnimi kaznimi, starejše pa sku-Saio prizadeti tako, da jim obljubljajo, da jim bodo kaj odvzeli ali kaj Prepovedali. Proti koncu osnovne šole pa se grožnje sprevrnejo v pokljajoče se prerokbe o mračni prihodnosti zaradi slabega učenja. Pri eiri Se kljub našemu socialističnemu geslu Delu čast in oblast v druži-?ah ohranja nazor, da je ročno delo nekaj manjvrednega in slabo plačnega.
Kakšne pa so grožnje v šoli?
v, k-e boš prišel obut v razred, te bom nagnala ven. — Če bo še kdo žve-'[čikgumi, mu ga bom prilepila na glavo. — Če bo še kdo čečkal po j ^Vi, bo moral tisočkrat prepisati tole pravilo. — Če se ne boste naučili Pernice, ne bomo šli v telovadnico. — Kdor bo brez naloge, bo dobil ndnu.s. Kdor klepeta, bo vprašan. — Če ne boš jutri prinesel rešenih padavinskih vaj, d bom v redovalnici znižala oceno.
Uči se ali pa boš ponavljal razred. — Zapisala te bom v zvezek za ?P°mbe, ker vso uro regljaš in se obračaš. — Ne bom več tako popust-,lvo do vas, tudi jaz vam bom začela dajati ukore. i ,1? teh primerov se vidi, kako se z grožnjami utrjuje šolska disciplina. ,Clfelji izjemoma grozijo s telesnimi kaznimi ali z raznimi neprijet-sKk °Prav’li, kazni so večinoma administrativne: vpisi, podpisi, ukori, ^abe ocene. Tako pritiskajo na starše, naj prikrivijo svoje nepokorne
Pjfzadnje si oglejmo še, kako otroci grozijo drug drugemu:
Daj mi nazaj puščico, če ne te bom počila. —Tamara, čeboššeprepi-^'ala od mene, ne bom več sedela s tabo. — Ne izzivaj me, sicer te zla-^f~-Še enkrat mi reci bumbar, pa se ne boš več igral z mojo žogo. —
Še eno take zini, pa te nikdar več ne pogledam. — Ubila te bom, če boš komu kaj povedala. — Če me boš izdal, ti bom zbil vse tipke, ki jih imaš v ustih. — Če takoj ne nehaš zafrkavati, te bom udaril, da se boš razstavil na prafaktorje. — Če ne boš nehal težiti, te bom tako pretepel, da teše mama ne bo spoznala. —Daj, da te ne bom tako butnil, da boš tri dni po trepalnicah hodil.
Otroci s svojimi grožnjami napovedujejo predvsem, kako bodo koga prebunkali, redkeje kakšne druge neprijetnosti. Manjši otroci si prizadevajo zavarovati zlasti svojo lastnino, veči pa branijo tudi svoj mir, svoje 'krivnosti ali prijateljska razmerja. Največkrat te grožnje niso resne. , "npak samo nekakšna tekmovanja, kdo bo povedal kaj bolj duhovite a.
Jezikovno so grožnje večinoma stavki v prihodnjiku ali sedanjiku s prihodnjim pomenom (S selotejpom ti bom zalimala usta! — Danes ne greš na treningi). Včasih so to enostavčne povedi, še pogosteje pa večstavčne (Bodi tiho ali pa te bom prebunkal. — Raje se uči, sicer ne boš smel več v kino. — Če ne boš priden, bom povedala očetu, kakšen si, da te bo premikastil). Pogosti so v grožnjah tudi izpusti ali nepravilno rabljeni vezniki (Daj, k te bom butnil! —Ne živciraj me, ker ti bom potrgal ušesa). Na splošno je v grožnjah veliko nezbornih in ekspresivnih jezikovnih sredstev, v grožnjah mladostnikov pa so tudi pretiravanja, besedne igre, vulgarizmi in slengizmi (Kaj pa bluziš, debeluh? Samo z mezincem se te dotaknem, pa boš trikrat obkrožil Zemljo in zraven še vso maso zgubili). Iz teh stavčnih vzorcev se učenci lahko naučijo več besednega ustvarjanja kot iz sklanjatvenih paradigem.
V pedagoškem pogledu je iz teh najpogostejših groženj težko narediti kakšne zanesljive sklepe, zlasti, ker so grožnje večkrat neresne kakor resne. Otroci izjavljajo, da se groženj večinoma ne bojijo, strah jih je kvečjemu pred grožnjami kakšnih zelo mrkih ali zelo močnih ljudi, ki hitro prehajajo od besed k dejanjem. Vsiljuje pa se vendar vtis. da je v naši vzgoji še zmeraj več prisile kot dopuščanja svobode. Mučno je. da starši otrokom jemljejo igrače, športne rekvizite, tehnične priprave in jim rinejo v roke učbenike ter da učitelji neprenehoma ščuvajo starše proti otrokom, namesto da bi jih sami znali navduševati za učenje, raziskovanje in ustvarjanje. Šport, »konjički« in prostovoljne dejavnosti so sestavine svobodne in ustvarjalne vzgoje, a se morajo žal. kot se iz zbranih groženj vidi. pogosto podrejati vzgojni rePresiii-	FRANCE ŽAGAR
kultura
Slovenščina
v vzgoji
in izobraževanju
Ureja Stanko Šimenc
Tekmovanje v znanju materinščine
Maja 1986 so se že enajstič zapored zbrali na republiškem tekmovanju za Cankarjevo priznanje učenci zadnjih dveh razredov osnovne šole in učenci srednjih šol, najuspešnejši udeleženci tekmovanja v znanju materinščine, ki so jih mesec prej organizirala pokrajinska slavistična društva. S testi in spisi so se pomerili, če glede na obliko srečanja rečemo športno, v poznavanju proze Pavleta Zidarja (I. stopnja) in del slovenskih pisateljev in pesnikov v Italiji in Avstriji, Borisa Pahorja, Alojza Rebule, Miroslava Košute, Florjana Lipuša, Gustava Januša in drugih (II. in III. stopnja).
Tekmovanje je skrbno pripravilo Slavistično društvo Maribor ob sodelovanju Slavističnega društva Slovenije, Zavoda SRS za šolstvo in gostiteljice, Pedagoške fakultete v Mariboru. Učence in mentorje je pozdravil predsednik Slavističnega društva Slovenije dr. Aleksander Skaza in poudaril, da poteka enajsto tekmovanje za Cankarjevo priznanje resda v času krize humanističnih vrednot in s tem tudi v času krize Besede, a vendar v času, ko »slovenski jezik in slovenska književnost dobivata v naših šolah z odpravljanjem nekaterih napak t. i. usmerjenega vzgojno-izobraževalnega sistema zopet ustreznejše mesto in veljavo«. Organizatorji so do slovesne razglasitve rezultatov in srečanja s književniki pripravili bilten z odlomki iz najboljših nalog, s seznami in uvrstitvami tekmovalcev.
Tekmovanje v znanju materinščine po svoje razkriva stanje slovenskega jezika in književnosti kot učnega predmeta, in več, razkriva splošen odnos do slovenskega jezika. Številke niso najbolj zgovorne: republiškega tekmovanja v Mariboru se je udeležilo 127 učencev (I. stopnja: 53, II. stopnja: 37, III. stopnja: 37), pred tem pa so učenci temovali na šolskih in območnih tekmovanjih.
. Sodelovali so tudi učenci iz Trsta, Opčin in Proseka, prihodnje leto pa se bodo verjetno odzvali vabilu na tekmovanje še učenci s celovške gimnazije. Ko se veselimo množičnosti, se na drugi strani včasih pokažejo težave zaradi težje dostopne literature, pomanjkljivo založenih šolskih knjižnic, predvsem z deli, ki preše-, gajo učni program. Lepo bi bilo, če bi učencem, ki se pripravljajo na tekmovanje, poceni prodali izbrane knjige. Utopija? Ko kakšno pomladno soboto učenci na območnih tekmovanjih ugotavljajo svoje znanje, spoznavajo tudi njegove meje; ljubljanski korektorji npr. smo bili letos priče skromnemu jezikovnemu znanju tekmovalcev. Kako obvladajo materinščino učenci, ki ne sodelujejo na tekmovanju?! Pa vendar: ko učitelji mentorji žrtvujejo svoj čas za pogovore ob pripravah na tekmovanje, so poplačani z drugačnostjo pouka v manjši skupini motiviranih učencev v primerjavi z delom v prepolnih učilnicah. Ko spremljamo poročila o tekmovanjih iz matematike, fizike, tujih jezikov ipd., pogrešamo večjo informiranost o tekmovanju za Cankarjevo priznanje; podobno velja za gmotno stran tekmovanja...
Mentorji so ob letošnjem tekmovanju poslali sekciji za Cankarjevo priznanje predloge za izboljšanje organizacijskega in vsebinskega dela tekmovanja, tako predlog o stalnem datumu tekmovanj, o tem, da bi časovno ločili tekmovanje in podelitev priznanj, o pravočasnem izhajanju spremnih strokovnih člankov v Mladini in Pionirskem listu, o razširitvi delovne skupine, ki pripravlja tekmovanje. Pravilnik o tekmovanju za Cankarjevo priznanje iz leta 1984 predvideva za sekcijo najmanj po tri osnovnošolske in tri srednješolske učitelje, za zunanje člane pa po enega predstvnika s Filozofske fakultete in Pedagoške fakultete v Ljubljani. Potrebno bi bilo več sodelavcev, ne samo za strokovni, ampak tudi za tehnični del priprav na tekmovanje.
Toda to so bolj zunanje zadeve. Po dobrem desetletju obstoja Cankarjevega priznanja, prvotno Cankarjeve nagrade, ki je ob bralnih značkah in drugih prizadevanjih za jezikovno in književno kulturo mladih med učenci priljubljena oblika spoznavanja jezika in književnosti, postaja vse bolj aktualno razmišljanje o popestritvi vsebine in oblike tekmovanja. Dozdajšnja tekmovanja so zajemala večinoma iz novejše slovenske književnosti. Teme zadnjih let so obravnavale kmečko pripoved v slovenski literaturi, socialno in partizansko liriko, Kosmačevo in Pregljevo prozo, delo Milčinskega, Zupančiča in Kavčiča. S poglobljenimi literarnozgodovinskimi, jezikovnimi in slogovnimi analizami so razširjala učni program in marsikaterega učenca tudi študijsko usmerila. Za prihodnje ostaja še dosti tem: več lirike,dramatike, prevodne literature, primerjalnega branja... Podobno bi lahko pomislili na obliko, ki s testom in spisom postaja klišejska. Mogoče ni neutemeljeno, čeprav je delikatno, vprašanje o tekmovanju sploh — se odnos do knjige res meri v številkah? Toda kakšna naj bi bila še pot do objektivnega ocenjevanja?	t
Kakorkoli: Cankarjevo priznanje vsako leto znova potrjuje, da se delo in čas učencev in mentorjev, posvečena materinščini, ne iztekata v prazno.
MOJCA TERSEGLAV
doma
drugje
m
Spremembe daf toda brez pomot
CODIESEE — mednarodni raziskovalni projekt

ida
PEDAGOŠKI OBISK NA POLJSKEM
Podobno kot pri nas
Položaj šolstva na Poljskem je kljub nekaterim razlikam podoben našemu. Različno je, na primer, da je priprava na vstop v osnovno šolo, to, kar mi imenujemo mala šola, na Poljskem sistematično celoletno šolsko delo. Temu razredu, v katerem so otroci, ki so stari 6 let, rečejo po domače ničti (ničelni) razred. V njem se že deloma učijo, na primer učijo se brati, pisati pa še ne. V prvem razredu se opismenjevanje vendarle začne znova. Kot mi je povedala dr. Barbara Okon, ki je predstojnica za razredni pouk na pedagoški fakulteti, pa s tem sistemom niso zadovoljni. Razredna stopnja obsega L, 2. in 3. razred, 4. razred se že priključuje višji stopnji, to je predmetnemu pouku. Ta sistem je nastal zato, ker so nameravali uvesti desetletno osnovno šolo. Vendar tega projekta niso uresničili in so ohranili osemletno osnovno šolo.
Srednja šola je podobna naši. Tudi na Poljskem so opustili učiteljišče kot srednjo šolo. Izobraževanje učiteljev za razredno stopnjo osnovne šole je raznoliko. Ker na Poljskem zelo primanjkuje učiteljev, kar je povezano s slabim družbenim položajem (nizke učiteljske plače in to velja tudi za univerzitetne učitelje), so šolske oblasti prisiljene zaposlovati kot učitelje kar srednješolske absolvente. Po drugi strani pa izobraževanje razrednih učiteljev poteka na višješolski (dveletni) in visokošolski (petletni) ravni. Torej je izobraževanje učiteljev res precej raznoliko ah neenotno. Žal nisem imel časa, da bi obiskal kakšno višjo šolo. Pač pa sem preučil in prinesel s sabo program visokošolskega (petletnega) izobraževanja.
Tisti, ki končajo dveletno, to je višjo učiteljsko šolo, so »priučeni« . Imajo možnost za nadaljnji študij, potem ko so dve leti v službi, in sicer kot izredni študentje, ob sobotah in nedeljah. Dr. Barbara Okon se strinja, da bi bila prava rešitev šele, če bi po dveh letih prakse omogočili redni študij, in tudi ona opozarja na psihosocialne okoliščine, na primer feminizacija učiteljskega poklica in materinstvo. Nadaljnji. to je visokošolski študij, je prostovoljen, a kdor ga konča, ima višjo plačo.
Rednih študentov razrednega puka na visoki stopnji je v Varšavi okrog 50 na leto. Naj navedem nekaj zanimivosti iz programa tega rednega študija.
Predmetov imajo veliko (39). torej je očitna specializacija, izpitov pa malo (20). Da študentje niso obremenjeni, kaže tudi število tedenskih ur — teh je v prvih sedmih semestrih približno 26, v zadnjih treh semestrih pa še veliko manj. Odlično je organiziran sklepni del študija: en profesor ima 10 do 15 študentov, ki pri njem izdelujejo tako imenovano magistrsko nalogo (magisterij je torej na nižji stopnji kot pri nas). Združeni so v seminar, poleg tega ima profesor na voljo posebne ure za predavanja in vaje. Zanimiva je razčlenitev pedagoških dejavnosti:	predavanja,
vaje, konverzacije, laboratorijske vaje in seminar. Seminarskih ur je prav malo, največ je konverzacij, pri katerih se morajo študentje na podlagi Uterature vnaprej pripraviti na razpravo. Čeprav kaže celotni program nekatera nesorazmerja, pa se zdi, da je sicer nastal na podlagi posvetov, vendar pa je končna redakcija odločna, enotna, usmerjena, smiselna. Posebno pozornost bi zaslužila obdelava učne in pedagoške prakse.
Oddelek za razredni pouk je eden od treh oddelkov na pedagoški fakulteti. Poleg tega sta še oddelek za predšolsko vzgojo (ki je torej tudi petleten) in splošni pedagoški oddelek.
Srečal sem se z odličnim strokovnjakom za didaktike in med drugim avtorjem Pedagoškga slovarja dr. Wincentyjem Oko-nom. Predlagal je, naj za novo izdajo njegovega slovarja Slovenci predlagamo enega ali dva predstavnika, prispevke iz drugih jugoslovanskih republik pa je treba dopolniti.
K pedagoškemu delu mojega obiska v Varšavi — študentom pedagoške fakultete in študentom varšavske slovenistike in ju-goslavistike sem predaval o osebnosti in umetniškem delu učiteljice Ane Galetove (1909—1944) — spadajo tudi pogovori, ki sem jih imel z uredniki pri založbi šolskih knjig (učbenikov in metodične literature) in to. da sem bil v študentskem središču na razpravljalskem večeru, ki je bil ob prisotnosti znanega časnikarja Piotra Wierzbic-kega namenjen obravnavi aktualnega gospodarskega in družbenega položaja na Poljskem. Imel sem priložnost čutiti utrip varšavskega študentskega in univerzitetnega življenja.
MILAN DOLGAN
Projekt z naslovom INTERAKCIJA MED VZGOJO, IZOBRAŽEVANJEM IN DELOM (Interaction betvveen education and work) je bil v letu 1986 kot sestavni del Unescovega programa, naveden pod šifro 22 C/5-04220. Generalni usklajevalec Unesca dr. Hans-Wolf Rissom je povabil vse raziskovalce, ki so bili odgovorni za potek ome-njenega raziskovalnega projekta, že med letom na delovno srečanje v Budimpešto in tam smo se dogovorili o objavljanju izsledkov. Srečanje sta pripravila Nacionalni pedagoški inštitut (DPI) in Madžarska komisija za sodelovanje zUnescom. Jugoslavijo je zastopal pri uresničevanju programa, v soglasju z Odborom za izobraževanje Jugoslovanske komisije za sodelovanje z UNESCO, Pedagoški Inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Pri raziskovalnem programu so sodelovali predstavniki naših sosednjih dežel, pri nekaterih posameznih dejavnostih pa občasno tudi predstavniki Švice, Malte, Portugalske in Španije. CODIESEE zajema sodelovanje pri razvoju vzgojno-izobra-ževalnih novosti, kratica pa se nanaša na naziv, ki ga je dobila ta mreža: Cooperation de rec-herche et de developpment pour Finnovation educative dans le Sud-Est europeen (Program sodelovanja na področju raziskovalne dejavnosti in razvoja izobraževalnih inovacij v deželah jugovzhodne Evrope). Program mreže CODIESEE je sestavni del Unescovega raziskovalnega programa. Namen takšnih projektov je ugotavljati in širiti neposredno izmenjavo informacij, izkušenj in strokovnjakov iz ustanov, ki se ukvarjajo z razvijanjem vzgoje in izobraževanja. Ob tem je vselej očitna želja, da potekajo skupne dejavnosti na znanstvenoraziskovalni ravni, pa tudi to, da se dosežki takšne dejavnosti prenašajo tistim članicam Unesca, ki ne sodelujejo neposredno pri uresničevanju programa.
Raziskovalno delo o temi Interakcija med vzgojo, izobraževanjem in delom je potekalo od leta 1980. Prvi dve leti sta bili namenjeni oblikovanju mreže raziskovalnih projektov, ki spadajo v program CODIESEE. V tem času je potekalo pospešeno usklajevalno delo med posameznimi državami, ki so uresničevale program, ter pri izbiri ustreznih raziskovalnih ustanov, ki bi prevzele usklajevanje in odgovornost pri uresničevanju posameznih dejavnosti. Udeleženke so se kasneje zedinile o značilnih družbenih, socialnih in gospodarskih pogledih in jih zvrstile v obravnavo, kot so:
—	demografski pogled: naglo naraščanje prebivalstva v posameznih sodelujočih deželah v nasprotju z demografskim zastojem v drugih;
—	razmeroma nizka produktivnost dela in nujno preprečevanje posledic gospodarskih težav, ki nastajajo v zvezi s tem;
—	vprašanje mednarodne delitve dela in vidiki delovne migracije;
—	medsebojna soodvisnost med zdajšnjo sestavo dela in organiziranostjo vzgoje in izobraževanja;
—	nerešena vprašanja pri zaposlovanju mladega rodu;
—	priprava mladih za življenje idr.
Potek raziskav in izsledke smo predstavili v posebni študiji, ki je izšla v angleščini z naslovom Interakcija med izobraževanjem in delom v deželah CODIESEE (INTERACTION BETWEN EDUCATION AND WORK IN CODIESEE COUNTRIES) pri madžarski komisiji za sodelovanje z Unescom v Budimpešti v letu 1986 na 122 tipkanih straneh.
Vsebinski oris študija: Državam uresničevalkam projekta Interakcija med vzgojo, izobraževanjem in delom so ob koncu leta 1985 poslali poseben dopis s prošnjo, naj začno izdelovati študijo po poprej skupno oblikovanem osnutku. Osnutek je opredelil obseg študije, rok za njeno izdelavo; vseboval pa je tudi enajst opornih točk, ki so rabile raziskovalcem v posameznih državah, da so lahko sledili skupnemu cilju ter obenem prikazali problematiko iz tistih zornih kotov, ki so zanimivi tudi za druge dežele. Tako zamišljeno delo je bilo opravljeno do konca maja 1986 in tedaj je usklajevalec v Budimpešti prejel gradivo od vseh izvajalk.
Tudi spoznanja strokovnjakov v drugih deželah nas opozarjajo, da se je prav glede na zdajšnji in prihodnji razvoj treba omejiti na izobraževanje za delo v proizvodnji visoko razvite tehnologije. Pri tem pa ne gre zanemariti zdajšnje tehnično-tehnološke stvarnosti, kjer obstajajo v celotni družbeni sestavi in na mikro ravni posameznih dežel različne oblike dela. Sodobno in prihodnjo tehnologijo bo spremljala zahteva, da je treba probleme obravnavati iz novih zornih kotov in jih primerjati z novimi potmi; to omogočajo novi organizacijski in informacijski siste-
V slovenskih šolah na Tržaškem veliko novega
Šolsko leto 1986/87 se je začelo za Sindikat slovenske šole zelo delavno in tudi uspešno — z novostjo, ki je za slovenske učitelje zelo pomembna, ker odpira nove možnosti za univerzitetno izobraževanje v maternem jeziku.
Italijanski šolski zakoni predvidevajo v desetih letih obvezno visoko izobrazbo za vse pedagoške delavce od otroškega vrtca pa do osnovne in srednje šole.
Sindikat slovenske šole je po pogostih stikih s predstavniki oddelka Pedagoške akademije iz Kopra omogočil vzgojiteljicam in učiteljicam, ki niso še v rednem delovnem razmerju in tudi tistim, ki že poučujejo, da obiskujejo predavanja pedagoške akademije kar v Trstu. Predavanja so se začela v drugi polovici oktobra — potem ko so v Kopru slovesno začeli novo akademsko leto (zadnjega septembra lani). Trideset učiteljic obiskuje predavanja redno dvakrat na teden, na
učiteljišču »A. M. Slomšek« v Trstu. Novembra in decembra so predavali profesorji Milan Marušič, Silvo Fatur, Darko Opara, dr. France Strmčnik o pedagoški psihologiji, mladinski književnosti, metodologiji in slovenskem jeziku ter specialni pedagogiki. V naslednjih mesecih, vse do maja, se bodo zvrstila še druga predavanja.
V šolskem letu 1987/88 so začeli veljati novi učni načrti za osnovne šole — ki prinašajo veliko novega in so povezani z reformo osnovne šole. Sindikat slovenske šole, tržaško tajništvo, je pripravilo svoje predloge — z njimi naj bi dopolnili predloge za reformo, ki so jih pripravile razne stranke in vlada. Z raznimi predlogi in reformnimi novostmi v osnovni šoli je sindikat seznanil učiteljstvo v pogovoru za okroglo mizo, ki ga je pripravil s Slovensko kultumo-gospodarsko zvezo letošnjega 4. februarja. Kolikšno je zanimanje za reformo, je po-
kazal prav ta pogovor, ki se ga je udeležilo veliko pedagoških delavcev.
Novosti, ki jih prinaša reforma osnovne šole, zadevajo normative za osebje, povečalo se bo število učiteljev, in sicer na vsake tri razrede bo en učitelj več; v šolah bodo poučevali en tuji jezik, za slovenske šole bo to tretji jezik (slovenski, italijanski in angleški). Tedenski umik se bo povečal od 24 ur na 27, nekateri pa predlagajo, naj bi imeli celo 30 ur na teden.
Sindikat slovenske šole predlaga, naj bi postalo zadnje leto otroškega vrtca obvezno za vse in naj bi vsi otroški vrtci postali državni (imamo še veliko občinskih vrtcev).
Nove učne načrte za osnovne šole je treba prevesti v slovenščino — za to deluje komisija, ki jo sestavljata en učitelj v staležu, in uradna prevajalka. Pri delu komisije sodelujejo izvedenci za
razna področja, ki ji pomagajo pri prevodu.
Vzporedno s komisijo za prevode deluje tudi komisija za prilagoditev novih učnih načrtov slovenski šoli. Poglavitna skrb te komisije je jezikovni pouk, zato je sklenila, da se poglavje, ki se nanaša na italijanski jezik, prilagodi za slovenski jezik. Enako bo treba prilagoditi še poglavja o zgodovini in zemljepisu, kjer naj se nameni precej prostora zgodovini slovenskega naroda in zemljepisu tistih krajev, kjer živijo Slovenci.
Iz poročila je razvidna razvejena dejavnost Sindikata slovenske šole iz Trsta.
16. februarja je sindikat praznoval 30. obletnico delovanja s 30. občnim zborom, nanj bo povabil vse nekdanje tajnike in sodelavce in predstavnike manjšinskih sindikatov iz Aoste in Južne-Tirolske.
MARKO PAULIN
mi, drugačne zahteve na področju gospodarskih znanosti in nova spoznanja na področju na-ravoslovno-matematičnih znanosti.
Ker so pridobitve znanosti, tehnike in tehnologije postale sestavina dela in življenja vsakega človeka in splošna značilnost okolja, v katerem živi, je razumljivo, da so morale najti ustrezen odziv tudi v vzgoji in izobraževanju (v smotrih, v vzgojno-izobraževalnih vsebinah, metodah in organizaciji). V študiji smo obravnavali različne smeri tehnološkega razvoja, učinek tehnoloških sprememb na zaposlovanje in sestavo dela, preučevali smo povezanost programskih vsebin vzgoje in izobraževanja z nekaterimi impresivnimi tehnološkimi inovacijami v zadnjih desetletjih.
V študiji je nadalje poudarjeno, kako so se mladi znašli v zgodovinsko novih okoliščinah, v dolgotrajni odvisnosti od družbe ali dejavnikov njihovega ožjega okolja, ki jim otežuje poti v svet odraslih.
Čeprav je zamisel o povezovanju šole z življenjem že stara, je treba ugotoviti, da je zgodovina takega povezovanja razmeroma kratka, če upoštevamo, da je bilo družbenih sestav, v katerih bi lahko ta naravna dinamika našla podporo, zelo malo, in še v teh je bilo več naključnih poskusov kot premišljenih in sistematičnih hotenj. Glede na to se zdi skorajda razumljiva zahteva — ta je bila v osemdesetih letih ponovno uveljavljena — da bo vzgojno-izo-braževalna dejavnost lahko postala učinkovita in človeška le. če bo pristala na korenite spremembe, ki bodo vplivale na bistvo vzgojno-izobraževalnega delovanja — skratka, če bo sprejela zamisel o vzgajanju in izobraževanju mladega rodu za živ-
ljenje.	pefi
Našteli bi lahko veliko prev je nosti, ki jih ima na raziskovale* sodelovanje pri takšnem projelMi^ tu. To bomo storili potem, ko **^ bo projekt končal z ustreznico elaboratom. Po prvi fazi oprav[„ Ijenega dela pa je treba poudari' J(-posebno kakovost — da lahk a(c vrednoti raziskovalec družben1 k/, pojave iz širših izhodišč. Poki ij/j silnic, ki so značilne za pos3' * j mezne dežele, narekujejo temei jf Ijite spremembe v sodobnem sj e^ stemu vzgoje in izobraževanj1-^ tudi nekatere druge razvoji]1 ;ffl smeri. Spremembe v vsebini i'),,, organizaciji delovnega proces'-ja so bistvena značilnost sodobni! ^ visoko razvitih družb. V te' lra družbah se nenehno spreminj'^ odnos posameznika do dela, nje irj( govih odgovornosti, in nalog ^ naglo se spreminja njegovo zUi/j sebno življenje. Strokovnjak1 pričakujejo, da se bodo te sprCi^ membe v naslednjem desetletja vc*( ko se bodo širile nove tehnolog, gije dela, še stopnjevale. Prav za ipc radi tega v svetu veliko razmiŠ ,y Ijajo o pripravi mladega rodu n' tfo tovrstne spremembe.	ibi
Glede na čas in razmere, v ka i/0 terih živimo in delamo, je trebe,, poudariti, da se naša družba a' 0j vseh področjih dela izredno zaV ^ zema za korenite spremembe n' >, j vseh področjih. Nekatere težav« j / ki jih občutijo drugod po svetu lrg vplivajo tudi na razvoj pri naC, Temeljni vzroki za večino našit ’0-težav pa so vendarle razmerofli' i,, precejšnje zaostajanje in počeše, sen razvoj produktivnosti delUi . premajhno opiranje na lastiC znanje in nove tehnologije,
temeljijo na tem znanju. SprC'
membe so torej nujne, vendar »M treba — pred njihovo uvedb* ^ upoštevati natančne projekte H/ varnostne ukrepe, ki nas bod'Cc obvarovali pred zmotami.
JOŽE REŽONJA
Verbotonalni dnevi

v Banjaluki
V	Banjaluki so potekali od 12. do 13. decembra 1986 verbotonalni dnevi pod naslovom: Individualno delo in integracija slušno prizadetih otrok in mladostnikov. V dveh dneh se je zvrstilo okrog 30 referatov. Dneve sta pripravila Center SUVAG — za rehabilitacijo sluha in govora iz Zagreba in Center za izobraževanje in vzgojo in rehabilitacijo sluha in govora iz Banjaluke, pokroviteljstvo pa je prevzela občinska konferenca Banjaluke. Delo se je začelo v Domu kulture in se nadaljevalo v Centru za izobraževanje, vzgojo in rehabilitacijo sluha in govora v Banjaluki.
V	prvem—uvodnem delu smo poslušali besede prof. dr. Petra Guberine; ta se posvetovanja ni mogel udeležiti, zato je njegov referat prebrala prof. Marija Paškvalin, direktorica Centra Suvag. Ob tej priložnosti so bila podeljena tudi priznanja organizacijam in posameznikom za sodelovanje in prizadevno delo pri vzgoji in izobraževanju slušno in govorno prizadetih otrok in mladostnikov.
Vsa predavanja so bila zanimiva. Slišali smo predavanja o medicinski rehabilitaciji in vzgoji poslušanja in govora pri predšolskem slušno prizadetem otroku, o zgodnjem odkrivanju in rehabilitaciji slušno prizadetih oseb, vrnitveni informaciji pri rehabilitaciji. Veliko smo zvedeli o vi-brotaktilnih fazah v začetku rehabilitacije, smernicah integracije pri predšolskem slušno prizadetem otroku, mobilni službi na Centru za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani, motnjah slušno in govorno prizadetih otrok s cerebralnimi poškodbami in težavah pri rehabilitaciji pri otrocih z več motnjami. Nazorno so bile obravnavane tudi tele
Dl'

r!" a
K
teme: piktografska ritmika p' individualnem delu, razvoj gra-}‘. fomotoričnih sposobnosti pri otro' cih z razvojnimi težavami, posluša' nje in optimalno slušno polj«-afazije in integracija, integradj1 ^ otrok z razvojno disfazijo, so- j1" cialna integracija s totalno lariti' gotomijo, slušna rehabilitacij1 (7 starejših oseb, uspešna rehabili' tacija lažje poklicne orientacij«-integracija disfazičnega otroka-'“k rehabilitacija in edukacija po T^ |ej metodi na skupini slušno priza-detih otrok Centra Suvag, ne«' spela integracija in vzroki zanjo-Zadnje predavanje je bilo namenjeno individualni rehabilita' ciji poslušanja in govora.
Po končanih predavanjih se j( razvila zavzeta razprava, v katef, so sodelovali vsi udeleženci. * veliko pozornostjo in zanima' njem so bila sprejeta predavanj' kolegic iz Slovenije, zlasti preda' vanje o mobilni službi na CentF ^ za rehabilitacijo sluha in govof^; Kolegici sta glede na uspehe, k1 sta jih dosegli v tem tako krat' kem času pri tem delu, lahko za' nesljivo trdih, da je mobilno del° najboljša priprava malega sl uš n« prizadetega otroka za uvrstitev'1 ustrezno ustanovo za usposab Ijanje ali v redne oblike šolanj3 1 Čenter Suvag pa se je že H3
ni1 ^
^Oj
M
fe?
ile,
v 'l/ij
samem začetku predstavil z za'
nimivim in strokovnim prispev' kom diagnostike slušno prizade tih oseb na video kaseti. Ogledat1 smo si tudi sam Center v Banj3' luki, ki je namenjen 45 občina31 ^ bosanske krajine. To središče šele razvija, zato imajo pri vzgof in izobraževanju slušno in g0-vorno prizadetih otrok in ml3' dostnikov še precej težav — z3' radi pomanjkanja denarja f1 primerno usposobljenega ose3'
ja-
FRANCI KOLENEC
KRANJC
^ojdi - in uči!
'daljevanje iz prejšnje številke
Zdaj jima ,().iertl mogla več tajiti. Zvečerilo ■ ■ -,e takoj po zaslišanju. Še danes ne morem znebiti čudnega ob-— ko takole sediš sredi p-te sobe na stolu in te zaslišu-Pa ne veš, kako naj bi razlo-da je skupaj velika pomota, 11 je ne znaš razložiti. Pred j8,8 so postavili črno kavo in lelifl-	ne vzemi, ne bomo
.j bomo že pri babici večerja-5ta se uprla otroka. Paznica. sj,1 ie svetovala, naj vseeno vza-/!jt, da se ne ve, če ne bo prav jfl( ®0- Pa ni bilo treba. Ko se je 1 W^°, 50 me spotit z otro->s; iz zapora. Moža pa so pri-Hčerka je od silnega fiemirjenja (kakor je ugotovil Javnik) dobila vročino, jaz pa 11,1 dva tedna hodila odfunkcio-' >fitt do funkcionarja in jim ra-J Bo/a in dopovedovala, da naj
k 'tttijo moža. Nazadnje .
)/-re-i
sem se
trdila za talko. Vedela sem, da
. ttju prepovedali cigarete, da je fo fn, zato sem predlagala, naj rut '^Pustijo, mene pa obdržijo v
lis ^oru.
1 , tihem bi si pritihotapila *aj knjig, otroke bi varovala ^ pca in tako mi v zaporu ne bi hudega, sem naivno mislila, ^ttisem nič opravila, le napol mi v tficir Udbe obljubil, da ne bo . °‘8o trajalo in se bo že vse uredi-'■ Iti se je res. Poklicali so naju komite in se nama opravičili rttdi neljube pomote. Naročili vjjK1 tjama, naj tudi otrokoma ra-t°iiva. da je bila pomota, da ne
m‘iii
l,nela slabega vtisa. —Res se je
'tl'	JlULSCgU VllJiA. -
!f kmalu pozabilo saj smo se se-! — na sončno stran.
:#.[
r£’službeno mesto
'Nižja gimnazija blizu mesta. j, fSttan upravitelj ves zakopan v Hi l°’ ‘n vef,dar mu je šele prve dni ptobra uspelo toliko sestaviti
kolektiv, da smo imeli prvo konferenco. Iz vseh vetrov smo bili zbrani. Takrat je bilo treba učiti vse: slovenščino in zgodovino in vse o črvih (biologijo). Ni bilo težko, posebno še, ko smo videli lep zgled v upravitelju. Moj mož je prevzel osnovno šolo v bližini, jaz pa sem se z veseljem pripravljala za vse te ure. Ko sem jim pripovedovala o grških mitih in zgodovini, so poslušali tako zavzeto, da sploh niso hoteli odmora. Seveda sem bila vsa ponosna na svoje učne metode — vse do prve ure spraševanja — uspeh je bil skoraj ničev. Takrat sem spoznala, da so bile to zanje le pravljice, ki jih vneto poslušaš, nisem jih pa naučila — se učiti! Zunajšolsko delo je bilo enako pomembno kot šolsko. Pripravljali smo proslave in prireditve, imeli take in drugačne krožke. V začetku je bilo pogosto veliko več nastopajočih kakor gledalcev, čeprav smo imeli lepo dvorano in se nismo več potikali po bivših hlevih, kakor v prejšnjih krajih. Otroci in učitelji smo čakali in kukali izza zavese, ali bo še kdo prišel. Pa jih ni bilo in tako so otroci večkrat peli in recitirali bolj sami sebi. Počasi, počasi, leto za letom pa so začeli polniti dvorano poslušalci in nazadnje jih je prihajalo toliko, da so stali še zunaj, kakor včasih prej pred cerkvijo za velike praznike. Sestankovali smo na veliko, življenje pa se je po malem izboljšalo, saj ni bilo več kart. Še vedno pa je bilo prosvetarsko delo najslabše plačano. Le psihoza je bila taka, da smo na to pomisilili morda le v zadnjem kotičku srca — ni bilo časa! Delo je priganjalo z vseh koncev. Otroci so radi sprejamli vloge za predstave, tekmovali so v šolskem delu pa v zbiranju odpadnega materiala (tudi polžev). Vsako leto je najvišji razred odšel na izlet po Jugoslaviji. Pomagali so vsi — mlajši z zbiranjem papirja, kosta-
avle zidar
)b pol štirih
nja, z dohodki od šolskih predstav, prispevale pa so tudi delovne organizacije.
Potovanja so bila naporna. Rezervacije na vlakih pogosto niso »klapale«, treba je bilo veliko prestopati, se prepirati s potniki za prostore, dopovedovati železničarjem, da gre »za našo mladino«, preverjati, ali so rezervacije v domovih počitniške zveze v redu in še in še. Za vse to je skrbel ravnatelj, toliko da ni posadil vsake učiteljice-spremljevalke na svoj sedež. Po gostiščih je bilo treba organizirati poceni obroke — enolončnice in barantati za ceno. In vendar je bilo lepo. Nikdar pozneje se mi niso Plitvička jezera zdela tako očarljiva, kakor takrat, ko smo se vračali proti domu s takega potovanja in smo si tam pri jezerih učitelji in učenci razdelili zadnje kose suhega kruha, ker nam je že vsega zmanjkalo — razen dobre volje!
Morda bi kdo ob prebiranju teh spominov mislil, da je bilo vse strašno hudo. Sploh ne! Pa ne zato, ker baje spomin vse pozlati in ker smo bili mladi —ne! Bilo je nekaj drugega: zagnanost, velika vera, da se bo vse uredilo in da so vse krivice in napake le nujno zlo na poti k »lepši prihodnosti«. Nismo poznali plačanih honorarnih ur (na nižje organizirani šoli sem jih opravila na teden 35-pouka), še veliko česa ni bilo in vendar... Pred nami sta bila čas in upanje! Vse take zgode in nezgode smo jamrali takrat bolj kot neizbežne ošpice v otroštvu mlade republike. Nekoč se bomo tej dobi prizanesljivo nasmehnili (smo mislili takrat). Nekoč — ko bo vse dobro in prav...
Danes je republika za ošpice prestara. Težav pa ni nič manj — le drugačne so, ker je pač čas drugačen.
KONEC
Ciril Jeglič
devetdesetletnik
Njegov dom vrh vižmarskih jež je zapuščen, vrt okrog hiše se še ni prebudil iz zimske dremavice. Jubilant, še ves v svoji stroki, v sicer lepem domu starostnikov v Radovljici bere in razmišlja. Pogreša pogovorov z nekdanjimi kolegi, s prijatelji in znanci, z vsemi ljubitelji cvetja,
Z ljudmi, ki jim je pri srcu lepota domačije in — besede. Pogovorov tudi o slovenski književnosti, v katere zakladnico ni prispeval le strokovnih del, marveč tudi kot poet, leposlovec. Pogovarjava se vse mogoče, a spomini na nekdanje dni niso v ospredju. Se vedno, kot včasih, ko sva kramljala, bodisi na njegovem cvetočem vrtu, v dnu kotanje, ki daje vrtu poseben poudarek in okrog katere sta z ženo Barbko s čudno ljubeznijo oblikovala nasade, bodisi kjerkoli —na cesti, na zborih Prirodoslovnega društva, katerega častni član je, na izletih po Sloveniji, od trentarske Juliane, ki jo je urejal s srcem in znanjem, do Volčjega potoka, ki mu je oblikoval osnovni načrt, še vedno ga zanima predvsem naš današnji dan. Pod svoje bogato ustvarjalno življenje kot da noče potegniti črte.
Ciril Jeglič, rojen 26. januarja 1897 v Sv. Križu-Gabrovki nad Litijo, se je po maturi v Ljubljani šolal na Visoki kmetijski šoli na Dunaju in diplomiral v Zagrebu. Specializiral se je v parkovni dendrologiji, parkovnem oblikovanju in krajinski arhitekturi v Dahlemu in Charlotten-burgu (Berlin) ter opravil prakso v drevesničarstvu pri Spdthu. Služboval je na graščini Dornavi pri Ptuju, pri podjetju Vrt v Mariboru, na šoli na Grmu pri Novem mestu, srednji vrtnarski šoli v Božjakovini, pri zagrebški upravi parkov, na banovini v Ljubljani, ministrstvu za kmetijstvo LRS, na Inštitutu za vrtnarstvo, na Vrtnarski srednji šoli v Mariboru in nazadnje kot profesor za vrtnarstvo in dendrologijo na Biotehniški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je predaval tudi osnove krajinske dendrologije na arhitekturi. Prof. Jeglič je ustvarjalno oral ledi/io v družbeno težavnih razmerah za stroko, ki dobiva svoj gospodarski in družbeni pomen šele v procesu ustvarjanja sodobne družbe in sodobnega življenja. V prostorsko urejanje je zanesel k nam nove ideje ter prvi realiziral vrsto objektov, od zagrebških parkov, ki so še danes v osnovnih potezah njegovo delo, Brionov, Volčjega potoka, Velenja, Portoroža, Reke in drugod. Bil je pobudnik za ustanovitev Hortikulturnega društva Slovenije in Skupnosti za varstvo okolfa. Urejeval je časopis Sadjar in vrtnar in Hortikulturne razglede. Sodeloval je na mnogih simpozijih o varstvu in urejanju krajine ter prostorskem planiranju, na mednarodnih hortikulturnih kongresih in raznih posvetovanjih doma in na tujem. Če odmislimo njegove praktične prispevke pri javnih nasadih, ni tudi sicer nikoli teoretiziral. Svoje zamisli in dosežke je podarjal v številnih javnih predavanjih in v pisani besedi. Napisal je ducat knjig in nešteto drobnih prispevkov, ki so raztreseni po raznih domačih in tujih revijah. A o tem ne govori. Vse to sem moral zbrskati iz literature. Ne pripoveduje, kaj je v življenju dosegel, marveč kaj bi še lahko. Pri tem ne gleda z žalostjo v jutrišnji dan, ampak z veselim upanjem, kaj vse bodo lahko ustvarili za njim mnogi njegovi učenci in rodovi mladih strokovnjakov, ki prihajajo. S takim idealizmom je zapustil svoj dom in zgledni vrt v Vižmarjih fakulteti, da bi prispeval k vzgoji študentov in rasti svoje stroke. Škoda, za hip pomisli, da pri tem ne more sodelovati sam, kakor bi še lahko in rad.
Jubilantu želimo dobrega zdravja in da bi mu na jasnem radovljiškem nebu še dolgo sijala Venera kot Danica...
MARKO ALJANČIČ
A Letošnjega Prešernovega nagrajenca Pavleta Zidarja predstavljamo fgfšenim odlomkom iz njegovega obsežnega dela. Pretresljiva pripoved A lZ Zidarjevega berila Ran imam polno, zato mi dobro de, ki je izšlo ■o-r DZS Ljubljana 1980.
dolsko krilo, kjer je bila telo-^nica, je bilo naseljeno z nem-!'llni vojaki. Večina so bili starci, ‘'ožili so bolj za šalo kot zares, fžikali so šolarjem in iskali v ^ podobe svojih otrok. Tudi lPali so nas ali pa pomagali pri ^ogah. Mimo njih smo nasled-^ jutro nesli torbo z ekrazitom. Qfii bilo sumljivo, smo si Fredi-Zvezke razdelili, njega pa po-y naprej s tovorom. Nihčesega ‘dotaknil.
Lam s tovorom?
^pisalno mizo? V peč?
^ peč!
Prišle so učiteljice in čvekale in psovale svoj ungenugend. 'hče jih ni več slišal. Mislili smo I8 odmor, in ko je bilo odmora '°nec, na dolg in zategel klic v°nca. Na pol ene! Minila je več-°si preden je zazvonilo.
Zbrali smo se v stranišču, kjer f ^alko spojil svinčnik, ki naj bi šest ur pomagal raztrgati Ae. Položil ga je v aktovko in 'Agaje zdrsnil po stopnicah. Za Pf smo se spustili tudi mi. ,'fi, kot včeraj, kot predvče-"jšnjim.
Aufvviedersehen!
, Stražar je ■ stresal nos v rdeč
°bec.
j, Pfati večeru smo s pomočjo i. tega kamna zrli proti šoli, Črnaj bi se vsak hip odprl pekel. ča /e že odtiktakala določeni A' Kraki noči so bili že temnješi, 8 se ni bilo nič.
Nič!
A0 Zgodnjega jutra sem prislu-lr?val. Bila je eno, bila je dve in ‘■Med tretjo in četrto me je šele Aj!a r°bata tema. In potem sem °dtl, daleč in naporno. Zbudil "t se nenadoma, s tlečimi pod-
plati in vročo glavo. Drhtel sem kakor plat zvona. Potem je prišla še mama iz sobe. Gledal sem jo s priprtimi očmi, kdaj bo rekla:
— Fant, ponoči je šla šola v zrak.
Hodila je po kuhinji in se vsa zmedena dotikala zdaj vode, zdaj štedilnika. Zdelo se mi je, da ji vse pada iz rok. Ko da res kaj ve? Ve! Nekaj mora vedeti, ker pogleduje na posteljo. Morda čaka, da me bo prebrala kakor časopis... Šele ko me je spravila pokonci z jokavim glasom, kakor vsako jutro, sem občudil, da sem za zdaj še na varnem.
Torej... Še ni res. Nič še ni!
Bližali smo se šoli ko podgane zastrupljenemu siru. Lahko se nam, m pa Namcem, razkolje pred nosom. Fredi, pogumen in to jutro še najbolj podoben sebi, je skočil naprej in odvrgel naboj v straniščni kanal. Bili smo rešeni! Ob pol ene smo spojili nov naboj.
Ure so se hitro obrnile. Nekoliko zamazana jasnina se je bočila nad Jerebicami. Proti Petelinu so hiteli trije, štirje oblaki.
Ure so kazale pol štirih.
Mimo so vozili vlaki.
Ljudje so se mislili pogovarjati o čem drugem.
Veter ni postal.
Vse, vse je bilo pol štirih: nebo ob pol štirih, jaz, sence so kazale pol štirih...
Isto je mislila cerkev na hribu.
In zadušljivi plaz groma jt odjeknil ob pol štirih. Tam pa so bili otroci! Kakor pijanec sem zabredel v travo in k zemlji z obrazom. Vpil sem v suho prst:
— Ali ni šest? Blizu sedmih? Sedem?
Zemlja je molčala.
— Moj, moj, moj, moj bog! Ali je res?
— Ali se bo že kakšen hudič oglasil ali ne?
Pol štirih, sem slišal trave.
Pol štirih, sem slišal prst.
Pol štirih, je tulila sirena.
Pol štirih, so vrveli ljudje.
Ne, Madona!
Otroci!
O-tro-ci! sem se drl.
Sirena je še kar naprej zbirala ljudi v gruče. Kakor muhe so se zbirali na temnih dvoriščih.
— Nekje pri šoli je moralo biti?
— Ja, je!
Mimo je zdrvel kolesar:
— Cela šola otrok je mrtvih!
— O Marija!
Ljudje so se še bolj zbijali na kup.
Prišel sem domov kakor objokana sveča. Tudi tu je bilo dvorišče polno. Ljudje so prinašali in odnašali novice resni in žalostni. Ko sem zanesel kanglico v kuhinjo, je mama molila. Z velikimi očmi me je poiskala.
— Fant, da nisi bil kaj zraven?
Ne. Kaj le čveka! Tega vendar nismo hoteli. Otroke! One svinje bi morale biti.
— Poba, nekam čuden si!
Kakšen čuden! Zakaj naj bi bil čuden? Zato ker ni šole? Jaz sem vesel, bom vsaj doma. Ves dan bom na fehtu.
Mama se je pridružila gruči na dvorišču, ki je z vsakim hipom vedela več. Še zmerom so kamioni vozili mrtve in šola je bila zravnana z zemljo. Poslušal sem jih od zadaj. Precej oči me je iskalo, ali kaj vem.
Kje pa!
Toda noč ni prinesla noči. Bila je nezanesljiva. Tlel sem na blazini kakor ogenj. Misli so zgorevale, ne pa zgorele. Oči so v dolgih požirkih pile temo, vročo in nemirno, polno nevarnih slutenj moje matere.
Mati je kar naprej odpirala vrata in poslušala moje dihanje.
Dihal sem lepo, enakomerno, in vmes naglas zasanjal. Mati je zaprla vrata in se s stokom zrušila na posteljo.
Vredno je solz vse to! Samo mojih ni bilo. Ali pridejo? Ne, ne bodo! Nikoli jih ne bo. Da bi vsaj ena pogledala v tole noč.
Oh, otroci!
Ustnice so mehko zatrzale.
In iz oči je zavrelo po blazini in po rokah. Udušilsem krike v blazino. Mašil sem si usta z rjuho. Telo se je zvilo od bolečine.
Spet ta prekleta vrata.
— Vest, kaj?
Hotel sem prikriti svojo budnost. Mati pa me je poslušala, kako se umirjam. Segla je po luči in sedla na pručko. O prekleta luč! Naravnost pod veke sili. Zastokal sem, ko da se prebujam.
— Zakaj je luč? sem trgal besede.
Mati je bila vsa drobna in rumena kakor mozeg. Kimala je s pručke kakor sanjska prikazen. Z žalostnim in vsevednim smehljajem. In presunljivim.
— Zakaj je luč? sem se zadrl.
— Vest, kaj? je rekla, radujoč se, da me je razjezila.
Kakšna vest? Kaj pa trapiš! Si nora? Ali ne vidiš, da si me zbudila? Povedal bom očetu.
Naj povem!
Prosil sem jo, naj me ne muči. Jaz vendar nisem morilec.
— Si!
— Še enkrat reci?
'	— Si, si, si...!
Zrušil sem se nazaj. Zatulil sem na ves glas.
— Pusti ga, hudiča! je ukazal oče buden.
Vstala je še bolj revna, kot je bila, in ugasnila luč. Tema mi je pljusnila v oči. Plašč teme je bil ves zrešetan. Skozi luknjice je vdirala svetloba. Dan!
60-letnica Janeza Dolenca
Pred nedavnim je prof. Janez Dolenc, slavist, praznoval 60-letnico rojstva. Jubilej je priložnost za globlji razmislek o njegovem življenju in delu.
Prof. Janez Dolenc se je rodil | pred 60 leti v Četeni Ravni v Poljanski dolini v družini srednjega kmeta. Šolal se je v Kranju, Celovcu in Ljubljani. Ker je sodeloval v koroškem osvobodilnem gibanju, ga je gestapo aretirat in ga poslal v koncentracijsko taborišče Dachau. Šolanje in študij je nadaljeval po vojni in leta 1956 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelku za slovenski jezik in književnost. Dobil je študentsko Prešernovo nagrado za narečni zapis povedk iz domačega kraja. Od leta 1957 poučuje slovenski jezik in književnost na srednji šoli v Tolminu. Leta 1 979 je postal zunanji sodelavec ljubljanske Pedagoške akademije. Na oddelku v Novi Gorici je predaval mladinsko književnost in metodiko slovenskega jezika. Zdaj poučuje v Tolminu in predava mladinsko književnost v Gorici na oddelku Pedagoške akademije za slovenske učitelje v Italiji.
S svojim bogatim znanjem in splošno razgledanostjo ter humanizmom bogati in plemeniti rodove mladih. Neprecenljive vrednosti je njegovo delo s srednješolsko mladino; približuje ji lepote umetniške besede, zbuja v njej ljubezen do slovenske besede, ji odkriva zaklade ljudske ustvarjalnosti in ji pomaga pri ustvarjanju na literarnem in gledališkem področju. Tudi svojim mlajšim kolegom slavistom je nesebičen strokovni in pedagoški svetovalec.
Občudovanja vredno je njegovo samoupravljalsko delo v šoli in kraju. Z veliko voljo in odgovornostjo je prevzemal naloge v sindikalni organizaciji. Prizadeval se je za pravilnejše družbeno vrednotenje pedagoškega dela in znanja. V samoupravnih organih šole opravlja najodgovornejše funkcije, dela v krajevni skupnosti, v SZDL, je delegat v občinski in republiški družbenopolitični skupnosti.
Objavil je 50 slavistično-na-rodopisnih razprav, več strokovnih in poljudnih člankov, leposlovnih prispevkov, celotna bibliografija njegovih del obsega čez 140 enot. Sodeloval je v Tra-ditiones, Škofjeloških razgledih, Goriškem letniku, Planinskem vestniku, Borcu, Jeziku in slovstvu. Uredil je drugi Tolminski zbornik in Potresni zbornik.
Za svoje delo je prejel več priznanj: srebrni znak sindikatov Slovenije, plaketo in priznanje občine Tolmin, red zaslug za narod s srebrno zvezdo.
Najbolj skrito je njegovo dolgoletno zapisoavnje in zbiranje ljudskega izročila na Tolminskem. Mislim, da je to tisto, kar počne z največjo ljubeznijo. In če se veseli, skorajšnjega slovesa od stalno reformirajoče se šole, se ga zato, da bo tolminske povedke pripravil za tisk. Njegove Tolminske pravljice pa bodo v kratkem izšle.
Na koncu tega, še daleč ne dovolj izčrpnega orisa jubilantovega življenja in dela naj sklenem: tako univerzalnih in dejavnih ljudi je med nami vsak dan manj.
Prof. Dolencu želimo še mnogo delovnih in ustvarjalnih let!
F. ŠILJAR-ROT
Zveza skupnosti za zaposlovanje SRS in uredništvo revije ANTENA sta izdala priročnik
IZBIRAM SVOJ POKLIC
Strokovna služba Zveze skupnosti za zaposlovanje SRS (v sodelovanju z revijo Antena kot izdajateljem) je za poklicno usmerjanje po treh letih spet pripravila obsežno knjižico z naslovom IZBIRAM SVOJ POKLIC. Knjižica je naslednica že znanih izdaj Poklici in šole (1978) in O poklicih in srednjem usmerjenem izobraževanju (1984), ki sta bili doslej temeljni informativni deli.
V knjižici boste našli opisana dela in naloge v vseh poklicih, za katere izobražuje srednje usmerjeno izobraževanje.in še za nekatere, ki jih združeno delo zaposluje, v izobraževanje za mladino pa še niso vključeni.
Iz knjižice boste zvedeli tudi bistvene značilnosti razvoja posameznih področij dela in koliko delavcev posameznih poklicev potrebujejo na teh področjih. Ker sta za poklicno odločitev pomembni tudi pot in vsebina izobraževanja za poklic, najdete v knjižici podatke o vzgojno-izobraževalnih programih in smereh, ki usposobijo za določena poklicna dela, ter predmete, ki se v programu poučujejo, pa tudi njihovo število ur. Torej vse, kar morate vedeti o izobraževanju za dobro poklicno odločitev.
Priročnik bo kmalu v prodaji, v kolportaži, pri Mladinski knjigi, naročite pa ga lahko tudi neposredno pri ČP Pavliha, Kardeljeva 4, Ljubljana, po ceni 990 dinarjev za izvod.
VABILO
Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji.
Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK odgovoren za krvodajalstvo.
APRIL 1987
Krvodajalska akcija za občane Kranja bo v Ljubljani, na Zavodu SR Slovenije za transfuzijo krvi
Ljubljana Moste-Polje Laško
Titovo Velenje Nova Gorica Šempeter Miren Deskle
Ljubljana Šiška Sladki vrh Rogoza Slivnica
L, 2., 3., 7., 8., 9., 10.
6.
13.
15.,	16., 17., 18.
20.,	21., 22., 23.
24.
28.
29.
30.
2.
17.
24.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
POKLICNO USMERJANJE
Kaj pa vojaški poklic?
Mladina na Slovenskem slabo pozna možnosti za šolanje v vojaških šolah in akademijah. Ker se prav zdaj vpisujejo osmošolci v srednje šole, ne bodo odveč informacije iz letošnjega natečaja za sprejem kandidatov za učence splošnih srednjih vojaških šol, gojence srednjih vojaških šol rodov in služb ter za učence šol za strokovne delavce v vojaških poklicih v letu 1987, in za sprejem gojencev v vojaške akademije.
Oglejmo si natančneje informacije o Splošni srednji vojaški šoli Franc Rozman Stane v Ljubljani.
Leta 1971 je bil v vojašnici Maršal Tito v Ljubljani ustanovljen vojaški internat. Gojenci, ki so prebivali v njem, so obiskovali pouk v srednjih šolah v Ljubljani, nato pa nadaljevali študij na eni od vojaških akademij. Tri leta kasneje je bil za Bežigradom zgrajen vojaški dijaški dom, in tako so se razmere za bivanje vojaških štipendistov precej izboljšale. Leta 1975 so odprli Vojaško gimnazijo Franc Rozman Stane, in začelo se je bolj organizirano šolanje prihodnjih častni-
kov iz Slovenije. V skladu z reformo srednjega šolstva se je leta 1982 vojaška gimnazija preimenovala v Splošno srednjo vojaško šolo Franc Rozman Stane. Ustanovljena je bila zato, da bi mladincem iz Slovenije omogočila nadaljnji študij na Vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu in tudi na drugih akademijah glede na . zanimanje učencev in potrebe Jugoslovanske" ljudske armade.
Učenci osmih razredov, ki se želijo vpisati v Splošno srednjo vojaško šolo Franc Rozman Stane, morajo imeti v šestem in sedmem razredu in v prvem polletju osmega razreda vsaj dober splošni uspeh in dobro oceno iz matematiki, fizike in kemije, učenci srednjih šol pa se lahko vpišejo tudi v drugi in tretji letnik te šole.
Na Splošni srednji vojaški šoli si pridobivajo dobro izobrazbeno podlago za uspešno nadaljevanje študija na Vojaški akademiji kopenske vojske ter znanje in veščine, ki jih morajo obvladati prihodnji častniki. Približno tretjino učnih ur obsegajo
Redne razpise
prostih del in nalog učiteljev, vzgojiteljev in drugih delavcev in sodelavcev v vzgojno-izobraževalnih in v vzgojno-varstvenih organizacijah bomo objavili letos
20. aprila in 11. maja.
Vzgojno-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije, prosimo, da nam za prvo objavo pošljete razpise najkasneje do 6., za drugo objavo pa do 23. aprila 1.1. Ob tem navedite, kdaj naj bo razpis objavljen! Naknadne razpise bomo objavili 8. in 22. junija 1.1. Vse druge razpise bomo objavljali še naprej sproti, kot nam jih boste poslali ali pa sporočili po telefonu (061) 315-585.
Komisija za delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE JOŽETA KRAJCA RAKEK
razpisuje prosta dela in naloge	—
— PREDMETNEGA UČITELJA MATEMATIKE IN FIZIKE za
določen čas s polnim delovnim časom (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu).
Začetek dela: april 1987.
Pogoji: Končana PA — smer matematika-fizika ali druga ustrezna strokovna izobrazba in pogoji po 95. in 96. členu Zakona o osnovni šoli.
Prijave z dokazili pošljite v 8 dneh po objavi razpisa komisiji za delovna razmerja. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa po opravljeni izbiri.
Razpisna komisija OSNOVNE ŠOLE ŠKOCJAN imenovana po 100. členu Statuta šole razpisuje dela in naloge
RAVNATELJA ŠOLE
Kandidati za razpisana dela in naloge morajo izpolnjevati pogoje po 89. in 137. členu Zakona o osnovni šoli in s svojo samoupravno dejavnostjo uveljavljati humane medčloveške odnose in socialistično samoupravljanje.
Dela in naloge razpisujemo za štiri leta.
Začetek dela 16. aprila 1987.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili v 15 dneh po objavi razpisa razpisni komisiji Osnovne šole Škocjan, 68275 Škocjan 51.
Komisija za delovna razmerja
TOZD OSNOVNA ŠOLA FRANKOLOVO
razpisuje prosta dela in naloge
— PREDMETNEGA UČITELJA MATEMATIKE IN FIZIKE za
nedoločen čas
Začetek dela takoj.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izobrazbi v osmih dneh po objavi razpisa.
UČITELJI!
Sporočamo vam, da se bo začela 20. marca 1987 v Po|j p kinem zabavniku VELIKA NAGRADNA IGRA za posamezrw in šole z naslovom SPOZNAJ ME — IN BOM TVOJ (PPl POZNAJ ME — BIČU TVOJ).
BRALCI bodo morali v številkah Politikinega zabavnika.' bodo izhajale od 20. marca do vključno 8. maja 1987 reS'
16 nalog. Naloge so zelo zanimive, ker razvijajo logi^1 mišljenje in opažanje. Pomagale vam bodo pri urah inlf resnih dejavnosti, da boste lahko preverili, koliko znajo ^ učenci opazovati. Organizatorji igre so predvideli dve ^ nagrad: za posameznike in šole.
!Ži
NAGRADE
Politikin zabavnik in Zoološki vrt mesta Beograda
pripravila za dobitnike 143 nagrad, vrednih več kot milii0 novih dinarjev.
POSAMEZNE NAGRADE SO: 1 mladič opice, 1 mlai nemškega ovčarja šampionskega porekla, 1 mf muflon, 2 papagaja moškega spola vrste »nimfa« s ki' kama, 2 para navadnih papagajev s kletkama, 5 parov p gastih papagajev s kletkami, 5 parov divjih mladih rai 10 parov akvarijskih ribic z akvariji, 4 morske prašiči 4 sirijske hrčke, 3 želve, 10 celoletnih vstopnic za vst v Zoološki vrt v Beogradu — za vso družino, 3 bralci I bodo botri mladičem v Zoološkem vrtu. Vse to podafl Zoološki vrt.
Politikin zabavnik pa bo nagradil tekmovalce takol
2 POTOVANJI ZA PO DVE OSEBI V TUJINO, 20 LP pid 20 kaset, 30 majic Politikinega zabavnika in 20 pripon Politikinega zabavnika.
NAGRADE ZA ŠOLE
TRI ŠOLE, ki bodo poslale največ pravilno rešenih naW se bodo potegovale za POSEBNO nagrado Zabavnika'
zanje bo pripravil Politikin zabavnik srečanja z znani" osebnostmi iz kulturnega in zabavnega življenja. EkiP Zabavnika prihaja v vašo šolo!
POMEMBNO! Dobitnik nagradnega potovanja v tujino, ki tekmoval v imenu šole, bo vzel s seboj svojega učitelj1 če pa je tekmoval kot posameznik, gre z njim eden od starše1
UČITELJI! Priskrbite pravočasno učencem potrebno števi izvodov Politikinega zabavnika, ki bodo izšli: 20. in 27. mar«? 3., 10., 17. in 24. aprila in 1. in 8. maja 1987. V teh številk" bomo namreč objavili naloge, ki jih morajo rešiti vaši učen1 NALOGE bodo zanimive, toda ne težke. Politikin zabavP kupite lahko v kioskih ali pa si ga priskrbite z NAROČILNIC^ ki jo objavljamo v vašem časopisu.
NAROČILNICA
POLITIKA OOUR PRODAJA,
11001 BEOGRAD, 29. novembra 24
Nepreklicno naročam po ............ izvodov Politikinef
zabavnika, in sicer tele številke: I838zdne 20.3.,1839 27. 3., 1840 z dne 3. 4., 1841 z dne 10. 4., 1842 z dne 17. 1843 z dne 24.4., 1844 od 1.5. in 1845 z dne 8. 5.1987.
Ime šole in ulica
Poštna številka in kraj
Podpis pooblaščene osebe in pečat Plačali bomo, ko bomo prejeli vaš račun.
družboslovni predmeti: književnost z osnovami jezikovne in estetske kulture narodov Jugoslavije, srbohrvaški jezik, angleški ali nemški jezik, zgodovina z osnovami vojaške zgodovine, geografija z osnovami vojaške geografije, psihologija z osnovami pedagogike, osnove družbenoekonomskega sistema SFRJ, osnove družbeno-politič-nega sistema SFRJ, filozofija z osnovami logike, obča sociologija in aktualna problematika.
N aravoslovno-matematičnim predmetom je namenjena polovica ur (matematika, fizika, kemija, biologija, blagoznanstvo, osnove elektronike, osnove elektrotehnike, mehanika in osnove kibernetike), približno deset odstotkov učnega programa pa zapolnjujejo predmeti vojaškega	izobraževanja
(osnove vojaške tehnike, pehotna oborožitev s poukom streljanj a, obča taktika s taktičnim urjenjem, osnove vojaških predpisov in postrojevalnega urjenja ter osnova vojaške topografije).
Med šolanjem so predvidene
strokovne ekskurzije v enote JLA in vojaške šolske centre, vsak maturant splošne srednje vojaške šole pa mora opraviti še štirinajstdnevni tečaj plavanja in smučanja ter vozniški izpit kategorij B in C. V učnem načrtu je tudi enomesečno taborjenje; na njem se učenci seznanijo z osnovnimi vojaškimi spretnost-
mi.
V četrtem razredu imajo učenci štirinajst dni časa za pripravo na zrelostni izpit — maturo: to je preskus znanja iz matematike, književnosti narodov Jugoslavije, izdelati morajo tudi sklepno nalogo na temo, ki si jo izbere vsak sam.
Učenci lahko sodelujejo v različnih krožkih (fotografski, strelski, likovni, novinarski, razni športni krožki, pevski zbor, šolski glasbeni ansambel).
Med šolanjem imajo' brezplačno stanovanje in prehrano v internatu blizu šole, brezplačen šolski pribor ter civilno in delovno obleko. Za svoje osebne potrebe prejmejo tudi žepnino in povračilo potnih stroškov ob poletnih in polletnih počitnicah.
Po maturi so učenci splošne
srednje voj aške šole pripravljeni za nadaljevanje študija na vojaški akademiji kopenske vojske. Ko opravijo izpite v prvem in drugem letniku, lahko izbirajo med študijskimi smermi: pehota, artilerija, oklepne mehanizirane enote, inženirstvo, zveze, atomska, biološka in kemična obramba, intendantska in geodetska služba.
Čas študija na vojaški akademiji se priznava gojencem teh šol kot da so služili vojaški rok, zato maturantom Splošne srednje vojaške šole Franc Rozman Stane ni treba k vojakom.
Vse podrobnejše informacije (za učence in njihove starše) o vpisu na edino vojaško šolo v Sloveniji dobite na Splošni srednji vojaški šoli Franc Rozman Stane v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 19, telefon (061) 319-761.
Do konca marca se lahko vpišejo še na Letalsko splošno srednjo vojaško šolo maršal Tito v Mostarju, Splošno srednjo vojaško šolo Bratstvo-enotnost v Beogradu, Splošno srednjo vojaško šolo Ivo Lola Ribar v Za-
_____'
:r(
grebu, Srednjo vojaško šol penske vojske v Sarajevu, niško srednjo vojaško šo!( penske vojske v Zagrebu, njo vojaško šolo vojnega stva in protizračne obraC1 Rajlovcu, Mornariško si vojaško šolo v Splitu, Intefl| sko srednjo vojaško šolo č jevu, Sanitetno srednjo vo šolo v Novem Sadu, Gla* srednjo vojaško šolo v Bei du, Tehniško" šolo voj1 usmeritev v Zagrebu, Vo) šolo za strokovne delavce nega letalstva in protin obrambe v Rajlovcu; na ' ško akademijo kopenske vol Vojaško tehniško akade1 Vojaško akademijo vojneč talstva in protizračne obf® in Mornariško vojaško mijo. Informacije o vpis( srednje vojaške šole dobi11 Upravi vojaškega okrožja 1 Ijana, Upravnem organu Z' sko obrambo v občini. Skup] za zaposlovanje in na Sp srednji vojaški šoli Franc zman Stane v Ljubljani-boste zvedeli tudi vse o šol na vojaških akademijah.

// ///

prosvei
delavec
Ustanovitelja: Republiški'odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bogdan Čepič, Tea Dominko, Leopold
Kejžar, Marjana Kunej, Jože Miklavc, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič;-Marija Velikonja, Majda Vujovič
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1987' znaša 2600 din za posameznike in 4200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 2000 din na leto
Posamezna številka stane 150 din, pri povečanem obsegu pa 200 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČTP Ljudska pravica ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega teja za vzgojo in izobraževanj časnik »Prosvetni dela) prost temeljnega prome' davka od prometa proiz',‘ (glej 7. točko 1. odstavi člena zakona o obdavči' proizvodov in storitev v pr“ tu).