Dragotin Kette: Pesmi Založba Genija

Za založbo: Blanka Jarni

Oprema: Dubravko Gecan

Ljubljana, 2012

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1(0.034.2)

KETTE, Dragotin

Pesmi [Elektronski vir] / Dragotin Kette. - El. knjiga. - 2012

978-961-280-147-2 (pdf)

263591936

Dragotin Kette

Pesmi

Ah, zapojte

»Ah, zapojte, zaigrajte

pesmico sladkó

na zabavo našo

z vajeno rokó!«

In zapel sem, zaigral sem

ljubim deklicam,

moji deklici predragi;

in biló jo sram.

Tak lepo, tak hrepeneče

drobne strune pele so;

tiho pesem deklice

razumele so.

»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,«

so veselo vzklikale,

druga drugi so poredno

si z očmi mežikale.

»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo, kaj se vedno brani le

v našo družbo, samotarka;

vgánile smo, vgánile!«

Ona pa je tam sedela,

orosile so solzé

njena lica zarudela;

meni tolklo je srcé.

5

Očitanje

Vetrič med vrhovi veje.

k njemu mlada deva deje:

»Ej; vetríček.

ti si tiček,

kakor so moški vsi,

listek poljubiš,

češ da ga ljubiš,

da ti zanj srce gorí ...

Z listka lic vedrih

smukneš – na nedrih

drugih se ziblješ en čas,

listek pa vene, njega kot mene

strl jesenski bo mraz.«

6

Vprašanje

Na vrtu raste izmed vseh

najdražja roža,

ljubezni ljube lahen dih

jo v lice boža.

Pa prirohni vihar besneč

in jo poljublja,

kaj čuda, da ni cvetja več,

da kras izgublja!

Zakaj, o bleda roža ti,

o roža vela,

vetriča iz pomladnih dni

več nisi htela?

7

V katedrali

Kako je nemirno, nemirno nocoj!

Glej, temna katedrala,

ta bode gotovo mi dala pokoj

in srčni mir mi dala.

»Oj vsliši nas, sveta Porodica ti!«

vsa množica moli goreče;

tam v kotu cvetoča devica kleči, molitev pobožno šepeče.

A jaz – se prekrižam, poškropim z vodoj in grem – a, katedrala,

ni v tebi ne vlada mir in pokoj, še večji nemir si mi dala.

8

Besedo si izrekla zlo Besedo si izrekla zlo

in nisva se ljubila več

in kadar sva se srečala,

oči sva obrnila preč.

Oj deklica ponosna ti,

kak dolgo bo trpelo to?

Kak dolgo še, oj ljubica,

obračala boš preč oko?

A niso usta vprašala,

prevzetna usta je proseč,

a vprašal jo, a vprašal jo

le pôgled moj je koprneč.

Ah, ni odgovora očem,

besede sladke ustom ni

in jezno se obrne vstran,

kadar jo srečam med ljudmi.

9

In vendar – lepa je kot prej, ne, lepša in krasnejša je,

pa v srcu mojem skrivoma

ljubezen še močnejša je.

Kako mi je hudo po nji,

kadar poslušam jo skrivaj,

kako si voščim presrčnó

ljubezen prejšnjih dni nazaj!

Oj ljubica, brezsrčnica,

kak dolgo bo trpelo to,

pa ne, da pojdeš pred oltar,

pa ne, da v grob me ponesó?

10

Misel moja, pusti me Misel moja, pusti me,

jaz ti dam slovó,

bilo je življenje s tabo

pusto in bridkó.

Verna drúžica bilà

mojih prejšnjih dni,

verna družica bilà si

moje žalosti.

A sedaj, adijo le,

srčno prosim te,

saj dovolj že dolgo časa

v srcu nosim te.

Saj dovolj že dolgo res

duša sanjala,

ah, zaradi sanj usoda

me preganjala.

11

Sreče ne želi srce in ljubezni več,

usta zdaj molče, ne prosi

pôgled koprneč.

In edino željo to

srce govori,

po pokoju, sladkem miru

srce hrepeni.

Misel moja, pusti me,

jaz ti dam slovó,

bilo je življenje s tabo

pusto in bridkó.

12

Romanca

Ne kesaj se, ljuba moja;

da ne maraš me, bi rada

drugim, meni pokazala.

Vendar, vendar ti je žal,

če zapaziš, da mi žalost

vedro čelo potemnjuje,

če zapaziš, da se k drugim

spet obrača pogled moj.

Rado bi ljubilo, rado

moje srce druga lica,

ah, in tebe pozabilo,

neprijazna, kakor si.

Kakor veje s krasnim cvetjem

širijo mi bele roke

in skrivnostno – kakor luna,

ko skoz goste sence zre –

13

zrejo me prijazne deve, smehljajoče, vprašujoče,

in besede zapeljive

usta njih šepečejo.

A zaman, podoba ena

plava pred menoj, in drugim

ni odprto srce moje.

Ve li večni Bog, zakaj?

Ha! ... Pokazala bi rada,

da ne ljubiš me, ne maraš;

da me ljubiš, jaz povem ti,

ker samà tegà ne veš.

Dan bo prišel in je blizu,

da boš mene poiskala,

da boš bol mi potožila

svojo z rosnimi očmi ...

A sedaj je to še skrito,

ker pomlad še ni v aprilu

in lepo dehteče cvetke

vzbuja šele gorki maj.

14

Le ti, dekle, ostani Meglica vso vas že pokrivala je, okoli in okoli

od tihih rožic v polji

vonjava sladkà se razlivala je.

Pred hišo je lajal vaš sultan močno in mucika je predla,

a ti si k meni sedla,

poredno mi čevrljala tako:

»Pa vedno mi pravi, kak rad me ima, no, jaz pa se delam gluha,

res, kot podrepna muha,

nikoder ta človek miru mi ne da.

Pa misli, sevé, da je meni kaj mar, če tiste brke više!

Naj le brado obriše!

O, mene pa že ne bo dóbil nikdar!«

15

Tako si dejala in dražesten smeh krog usten zaigral je,

na lici prebežál je

in skril se tam v majčkenih jamicah dveh.

V teh majčkenih jamicah dveh je lepo, da je kar neverjetno;

to je tako prijetno,

da v njih sem izgubil vso pamet svojó.

Pa kaj mi bo pamet! He, le naj beži, saj ji nihče ne brani!

Le ti, dekle, ostani

pri meni s porednimi jamicami!

16

Zaprta so njena okenca Zaprta so njena okenca

in ona spi božji sen.

A kje bi jaz spal, kako bi jaz spal?

Pod milo nebo grem ven.

Tu ... tam ... se utrne zvezdica kot solza iz oči ...

O krasni ljubezni šepečejo

bleščeči tisoči.

Med njimi kot srebrn čoln

pa plove bledi ščip;

smehljajo se mu zvezdice,

ko skrije se za hrib.

A da bi mojo znali bol

bleščeči tisoči,

od smeha bi jim padale

solzice iz oči ...

17

18

Take so

V mladosti tam daljni, izgubljeni mi, pač gledal sem rad vas – device: Cecilija, Barbara, Nežica,

device-mučenice!

Kako sem se čudil obrazom takrat in lepim deviškim telesom;

in tihe so bile, trpele mirnó

in gledale proti nebesom.

Zakaj ste postale vse druge sedaj, Cecilija, Barbara, Nežka?

Nič več ne krasi vas trpljenje sladkó in tista svetloba nebeška.

Ah ... Nežica nima več janjčka v rokàh, ima le prav majhnega mopsa,

a z Barbaro hodi prav sladek gospod in nosi ji v žepu roks-dropsa.

19

Cecilija več proti nebu ne zre in tudi ne svira, ne poje;

poveša prav ljubko glavico svojo, in ona – dekletce je moje.

20

Res, deklica, ti me ljubiš Res, deklica, ti me ljubiš?

Saj ni povedati greh,

kar berem tak čisto, tak jasno

v tvojih nedolžnih očeh.

Prav, prav! Le molči še vedno,

ker ti sramovala bi se;

in kakor me gledaš nedolžno,

nedolžno zlagala bi se.

Le molči in pusti, da pijem

ljubezen iz tvojih oči,

a kadar ti bode zadosti,

z ročicami si jih zakrij!

21

Ptička

Ptička zapevala

v zélenem boru,

slušala deva jo

na belem dvoru.

Kaj je povedala,

kaj je zapela?

Da je tri ptičke že

ljubčke imela.

»Ej, ej, ti ptičica,

ptičica zala,

je-li, četrtega

zdaj boš iskala?«

»Bodem iskala ga,

bodem dobila,

z njim kakor z drugimi

bodem storila!«

22

Slušala deva jo

in zarudela,

pesmico tako je

tudi zapela.

23

Ljubici

Ne, molim te ne, le ne misli nikar, saj nisi nobena svetnica!

In veš, da bi deli te noter v oltar, ko bila bi kaka svetnica.

In tudi ne bodem od daleč te zrl, saj nisi ti Jeriho mesto!

A jaz pa ne Mojzes, da prej bi umrl, ko prišel v to Jeriho mesto.

In grozen je s tabo res, ljubica, križ, ker sama ne veš, kaj da hočeš!

In če te ne ljubim, se grdo držiš, in če te poljubljam, se jočeš.

Vse druge sedaj bodem strune napel, nič več te ne božal, ne gladil,

in prosil še manj! Bom za ženko te vzel in kmalu te reda navadil!

24

25

Poklon

Hvala lepa za besede lepe,

hvala lepa, ljubica mladenka!

Bila je beseda tvoja sladka,

ah, in vendar bila laž je grenka.

Za poglede tvoje čarovite,

krotke, nežne – hvalo ti stoterno!

Gledala si res tako pobožno,

a lagala se tako moderno!

Hvala ti za tvoja bela pisma

in za tinto! Vsako tvoje pismo

kaže, je-li, da smo se ljubili,

ah, in vendar se ljubili nismo.

Torej hvala za poglede tvoje,

rožna pisma, sladki tvoj jeziček! ...

Menil sem, da res si beli angel, pa si vendarle – nekak hudiček.

26

27

V samotah

Lahna sapica pihlja

skozi veje hoj zelenih,

na stezicah osamljenih

mislim náte, ljubica.

Tu se je razlegala

smeha polna govorica,

da je plašna veverica

po drevesih begala.

Ah, zdaj ptičice molčé

v svojih gnezdih opletenih;

od dreves, od trav zelenih

rosne kapljice visé.

Jaz pa, jaz pa hodim sam,

lepše dneve premišljujem

in, kar tebe več ne čujem,

več smejati se ne znam.

28

29

Na poljani

Na poljani, na poljani

javor bel stoji,

na poljano, na poljano

sonce ne blešči.

Za lesove, za pogorje

šlo je, šlo je v sveto morje,

in nič več ga ni ...

Mir je, mir v poljani krasni,

beli javor tih,

slišati ni več šumenja,

listov zelenih.

Aj, ti srce, kaj bi rado,

kaj, da ne miruješ?

Sonce ti ne sveti več,

ljuba te ne ljubi več ...

kaj še pričakuješ?

Da bo še enkrat vzcvetela

dražestna pomlad?

Da te bo radà imela

30

sreča še enkrat?

Ne! ... Onà je šla, ah, šla

in ne vrne se –

kakor zvezda vrh neba,

ko utrne se ...

Ti je v jasni visočini

več ne pričakuj!

Tvoji, srce, so spomini

in miruj, miruj!

31

Zimska romanca

O dedek naš, povej, povej,

kako pa je biló potlej?

Oči vanj vsi uprli so,

za drugo vse umrli so.

In gledala je deca vanj,

a gledala ni Metka vanj.

Nje bajka ni zanimala,

tam z glavico je kimala.

A dedek puhal dim – tako –

in pravil pravljico lepó:

»Tam sred lesa zapuščen kraj,

tam stal je grad zaklet nekdaj.

Tam spala je že tisoč let

32

kraljičina kot rajski cvet.

A nihče v lozo ni prišel,

da bi prelepo spet otel.

Pa v gozd izgubil kralj se mlad

in prišel je pred beli grad.

In v grad se kralj izgubil je,

kraljičino poljubil je.

In glej – vzbudila se takoj,

za žensko kralj jo vzel s seboj.«

Vsi bajko so poslušali,

premagati se skušali.

Le Metke ni zanimala,

tam z glavico je kimala.

Pa stopim k lepi Metki jaz

in jo poljubim na obraz.

»Nič se, kraljičina, ne boj,

jaz kralj sem in rešitelj tvoj!«

To je debelo gledala,

33

pa gorcih mi povedala.

Pa kaj – če pógled jezen je,

ko v srcu le ljubezen je.

34

Tam zunaj je sneg Tam zunaj je sneg

in burja nezvanka,

a tebe, nevgnanka,

le radost in smeh.

Ah, vse drugo je šlo,

le tvoj pógled žari še,

tvoje lice rudi še

kot nekdaj lepo.

Ni več na vrteh

lepih rožic razvitih,

vijolic ni skritih,

lilij belih ko sneg.

Toda ti si krasnà,

tako strastna in vroča

in sredi naročja

ti vsa si mojà.

35

36

Laokoont

Od mehkih rok, od belih rok

kot Laokoont ovit,

pijèm strastnó iz ust ji strup

kot sladki pikolit.

V očeh ji niso kerubim

in niso serafim

in Lucifer samo,

a jaz njegov sem pobratim.

Kako žari obrazek ji

kot v dnu pekla plamèn,

a jaz v tem plamenu gorim

na veke pogubljen.

Pač lepa, rajska kača si,

mehka in živa ti,

in blaženstvo je, ljubica,

s teboj prebivati.

37

Pa bodi kača, ljubica, a jaz Laokoont,

Trojanci pa zijajo naj

na nas in Helespont!

38

Jaz nimam več palm Jaz nimam več palm in lotosa več in drugih eksotičnih cvetov;

jaz nimam gazelic in španskih romanc, jaz nimam več laških sonetov.

Imam pa vijolic dehtečih in rož

in lilij visokih tudi;

in z njimi bom ljubici svoji krasil prelepe bele grudi.

Kot sonce leskeče in žarke zlaté pošilja na zemljo – kot lipa,

kot zélena lipa in rožnat grm

na večer svoj beli cvet sipa,

tako zopet pesmice drobne, dekle, na tvojo lepoto zdaj pojem,

ko črna meglica izginila je

in pomlad spet v srcu je mojem.

39

40

Staro srečo zopet si mi dala Staro srečo zopet si mi dala,

ko si me ljubó pogledala,

in ko si mi belo rôko dala,

vse si, ljuba, s tem povedala.

Pel bom zopet kakor drobni ptiček, ko zapustil je jetništva kraj,

ko zletel je na livado prosto

k svojim drugom, drúžicam nazaj.

Pa ne grem jaz na livado prosto, k drugim družicam, o, Bog ne daj, v sladko suženjstvo jaz grem le tvoje, draga moja ljubica, nazaj!

41

Na Krki

Tiha in nema

se vije krog mesta

in ga objema

kot ljubica zvesta.

Zadnja luč sije

še tam izmed vej,

Krka se vije

počasi naprej ...

Adijo, adijo!

Ljubica, naj se obličje ti zjasni, ljuba, ne joči nikár!

V daljno krajino, ah, v boj opasni kliče me car.

Da se še ljubiva, da se še vidiva, ljubica, upaj,

morda še kdaj ali morda ne prideva nikdar več skupaj ...

Morda še kdaj bom gledal ti v lice 42

v sladkem zavzetju ...

ali počival v tuje zemljice

hladnem objetju.

Adijo! ...

Kakor meglice,

kakor vodice

sredi te reke

časi hitijo ...

Morda na veke,

ljuba, adijo!

43

Aj, ta lepa krčmarica Aj, ta lepa krčmarica,

kak je gladka, kak je sladka,

ona ima bujne grudi,

ona ima dva podbradka!

Do enajstih me ljubila,

potlej me poditi jela ...

Vzela mošnjo, srce, pamet –

da le ni klobuka vzela!

Da le ni klobuka vzela

moja lepa krčmarica!

Drugo mi bo že vrnila,

kadar moja bo ženica.

44

Pred krčmo

Oj, mošnjo, pamet in srce

mi vzela bleda Fani;

zaprla hišne duri je

in me spodila strani.

Klobuka pa le vzela ni

natakarica Fančka;

na sredi ceste zdaj stojim,

a ona znotraj spančka.

Oj svetle zvezde vrh neba,

prebele desetice,

ki smuknile ste v lačni žep

prelepe krčmarice:

Ve nedosežne ste mi zdaj

ko njene bele grudi;

in luna, ki se mi smehljaš –

in Fani menda tudi!

45

46

Sem fantič bil mlad Sem fantič bil mlad

in hodil sem rad

na lepo Svetó Katarino,

rad v cerkev bi pač,

pa ni šlo drugač

in gledal sem revež skoz lino.

V srebrnih zvezdàh,

z dolgo palmo v rokah

je stala svetà Katarina,

visoka, krasnà ...

K nji priti bilà

vse dni moja želja edina ...

O ljubica ti,

neusmiljena si

še bolj kot svetà Katarina ...

V sobi luč, tu je noč,

jaz pod oknom pojoč ...

47

a ni je, zaprta je lina ...

O ljuba krasnà,

kmalu bodeš samà

še bolj kot svetà Katarina,

kaj zvezdic zre v noč,

o, in deklic tisóč

ima še zelena dolina.

48

Le smehljaj se, ljuba Le smehljaj se, ljuba, le mežikaj, le šepeči, da ne bodem nove maše bral, 1e daj priseči! ...

Jaz bom pop!

Biti hotel sem kedaj jezični doktor, potlej drugi Hipokrat, Galen, če ne še večji ...

Jaz bom pop!

In govoril ljubici sem o poroki sladki, toda zdaj ne sanjam več o goljufivi sreči ...

Jaz bom pop!

Kajti ona je besedo dano prelomila, ni se bala k drugemu v zakonsko postelj leči ...

Jaz bom pop!

Jaz bom pop! In tam na leci, na visoki, zoper ženske glas povzdignil bom grmeči.

Jaz bom pop!

49

»Njih besede so laži, umetni so smehljaji, Mefistófelove zanke njih pogledi so goreči ... «

Jaz bom pop!

In prijateljem porečem: »Srečo pravo in resnico najdete samó v tej dvajsetletni kapljici šumeči.«

Jaz bom pop!

Bolj kot staro, bolj sladko in jasno, ne kot ženska –

vedno bolj se mora vince ti prileči ...

Jaz bom pop!

50

Jagned

Oj ti jagned visokorastoči,

ti brezkončno trepetajoči,

pozdravljen mi! – V tvoji bližini na zeleni višini

ali bela pristava se skriva

ali dom, ki v njem župnik prebiva, ali kranjski gradič.

En polič

še pod nič,

malo krače

brez plače

in poljubček

vroč

krasotici ...

In ljubček

gre proč,

po gorici

glasno ukajoč,

51

tebe, znamenje verno, hvaleč neizmerno.

52

Večer

Tam skrivoma

zvezdic pastir

čez log hiti;

polagoma

objame mir

poljá, vasi;

potihoma

odpri mi dver,

županja hči!

Ah, skrivoma,

polagoma,

potihoma

v srce prišla

je misel taka

skrivnostna,

od mraka

do dne belega

nemirna ne

53

ostavi me,

pa ti, dekle,

ozdravi me!

54

V mlinu

V zéleni dolini

pa v šumečem lesi

raste breza srebrolista.

Tam ob belem mlini

pod visokimi kolesi

vije se vodica čista.

Pod večerno zoro

pridem jaz čez goro

po lesovih skritih,

potih kamenitih.

»Dober večer, Bog daj,

mlinarica mlada!«

»Dober večer, Bog daj,

duša golobrada!«

»Si li žito zmlela?«

»Še ga nisem vsula.«

»Boš pa zdaj žedela

55

in za kazen čula.«

V kotu drobni plamen

žalostno trepeče.

Ona gre pred kamen,

žita vanj nameče ...

»Mlinarica, pridi,

a ti, plamen, vgasni,

da se pač ne vidi,

kak devojki krasni

poljubujem lice.

Le ropoči v hiši,

da se pač ne sliši

sladke govorice.«

Hitro sredi hrama

kamni se vrtijo,

kratke ure nama

kakor blisk bežijo.

56

Tam križpoti

Tam stoji križpoti

hiša kamenita,

z lozico ovita,

s slamo je pokrita.

Mlado dekle notri

na šumečem stroju

šiva lepa krila

po pariškem kroju.

Ko bi le jeziček

bolj kot stroj ne tekel;

oj, kaj je čez mene,

kaj je vse že rekel!

A kako naj revež

njen jeziček vstavim?

A kako naj revež

deklico pozdravim?

57

O, že vem! Na ustni bodem jo poljubil,

bodem o ljubezni

par besed izgubil.

Ni vrag, da bo potlej

najskrivnejšo tajno

tudi sklepetala –

sladko ljubav najno.

58

Na mostu

Ljubó šepeče lipa

in jagned se ji čudi,

ljubó devojka moja

in jaz jo ljubim tudi.

Pa kaj te ne bi ljubil,

ko zreš tako prijazno,

da se ne da izreči

z besedo neizrazno.

Glej, kak se bliža mesec

izvoljeni zvezdíci,

kak se nagiblje breza

k srebrni studenčíci.

Kak valček, glej, za valčkom

šepetajoč se trudi

in mu poljubček nudi ...

In jaz dekletcu – tudi.

59

60

Šumi les

Šumi les. Greva

po senčnih poteh,

molčiva, brblja

pa sinica v vrheh:

Fuj, fuj, cicifuj.

Kraj tihe vasi

Marijo zvoni.

Marija molči,

v mojem srcu žgoli:

Fuj, fuj, cicifuj.

Šumi les ... In jaz

zavriskam glasnó;

in skrije obraz,

jo poljubim sladko:

Fuj, fuj, cicifuj.

Pa sveti Florjan

61

bo kmalu zvonil,

zvonil bo zaman,

ah, zaman bo gasil:

Fuj, fuj, cicifuj ...

62

Še rajši

Pač tvoj mi smehljaj je najslajši, o rajski moj cviček! A glej,

še rajši ga vidim, še rajši,

če pride od tam izmed vej!

Pač rado oko mi je zrlo

v kozarec izbrušeni ta,

pač rad sem ga spustil skoz grlo v goltanec izsúšeni ta.

In vendar se rajši bi, rajši

na ličecu njenem napil,

ah, tam se je grozdek najslajši

s skrivnostno poltemo zakril.

63

V gostilni

Zašlo je žarko sonce,

utihnil daljni zvon,

a v naši tihi sobici

še poje polifon.

In v moje srce slavček

predrobni je zletel,

predrobno spletel gnezdece,

predrobno je zapel.

Kot o večerih poje

ob senčni stružici

o svoji lahki ljubici,

o plahi drúžici.

Njegove melodije

sekiric nimajo,

njegova sladka čuvstva pa

se nič ne rimajo ...

64

Ni vinca tako sladkega še v Beli Krajini,

kot dražestno reznó-sladki

poljubi najini.

Zato le daj še, ljuba,

še pet, še pet minut,

potem bo slavčka vzdignila

iz gnezdeca perut.

Zašlo je žarko sonce,

utihnil daljni zvon,

utihnil tudi davno že

pojoči polifon.

65

To vse ljubezen stori Včeraj sem pozdravil ljubo,

in onà na grudi

glavico ljubó nagnila,

odvrnila tudi.

Danes sreča me prijatelj:

»Hálo, dva oblačka

pod očmi, a kje si krokal,

da imaš zdaj mačka?«

Tam sosedu porogljivo

dragi me obira:

»Glej, kako je bled poeta,

že poetizira!«

Pride tretji in se čudi:

»Bog te čuvaj zlega,

kaj da bolj se ne varuješ?

Bolen si, kolega!

66

Bolen si, kolega dragi, pojdem po zdravnika!«

»Ha, če pravega pripelješ,

hvala ti velika!«

67

Na trgu

Noč trudna

molči,

nezamudna

beži

črez mestni trg luna sanjava.

Vse v mraku

mirnó,

na vodnjaku

samó

tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice

šumé

in rosice

pršé

brez konca v broneno kotanjo;

brezdanj je

ta vir,

šepetanje,

68

nemir

brezkončna, kot misli so nanjo.

Pa blizi

ni cest,

ah, v Elizij

do zvezd

ne morete kaplje šumeče.

In smele

željé

do Angéle

mojé

hitite zaman hrepeneče ...

Noč trudna

molči,

nezamudna

beži

čez mestni trg luna sanjava,

ki ruši

pokoj

moji duši

nocoj,

brezskrbno pa deklica spava.

69

Sapica pihlja

Sapica pihlja, majè

pod oknom vinsko trto,

duh nemirni plove tje

skoz okence odprto.

Glej, nebeških zvezdic svit,

čuj, sapic šepetanje ...

Kaj zvezdé, kaj sapice,

ah, kaj se menim zanje!

Glej, skoz okna luči sto,

čuj, mestnih voz drdranje ...

Kaj vozovi, luči mi,

ah, kaj se menim zanje!

V sobici tam luč gori,

enajsto zvon naznanja,

moja ljubica sladkà

prelepe sanje sanja.

70

Vsaj eden njenih svit oči, vsaj eden vzdih nje grudi

da videl bi, da slišal bi,

sladko zaspal bi tudi.

71

Lastovica prišla

Lastovica prišla,

lastovica našla

gnezdece, vanj séla.

Zopet je krog hiše,

zdaj pri tleh, zdaj više,

letati začela.

Saj ni lastovica,

misel le je prišla

v moje srce bedno,

da krog Angelíne,

dokler dan ne mine

letala bo vedno.

Ah, prišel bo deček,

gnezdece razdrobil,

bedna lastovica!

Bedno moje srce:

tebe je že davno

72

ljubica-devica.

73

Naivna gazelica

V soncu večernem na trgu skoz okna obrazki ko mak skrivno pokukali so. Pa zakaj? I, šel je čez tlak.

Šel je iz mesta, na polje, za reko, ki roža tam raste, roža vsa polna čebelic. Zakaj? I, med je sladak.

Hodil je gori pa doli in že so nebeške zvezdice ljubko zasvetile v jasnem. Zakaj? I, saj je že mrak!

Čaka in čaka nestrpno in meče drobtine v vodico ribicam urnim, ki švigajo k njim. Pa zakaj?

I, nagon je tak.

Dolgo ni treba mu čakati, kmalu se deva prikaže tiho šumeč med grmovjem. Zakaj? I, v službi ni vsak.

74

Moje ljubice

Lipa je šumela,

pa utihnila.

In cvetel je kostanj,

zima cvet upihnila.

Vitka smreka, zelenela nisi,

pa dehtela si,

zeleneča ovenela nisi.

Ko zbledela si,

to si bila priča

malega božiča.

Prva ljuba bila črnolaska,

pa – umrla je,

druga ljuba bila rjavolaska,

pa se z manoj sprla je;

sit sem bil do grla je.

Tretja moja ljubica je vitka

bolj kot smreka sred lesá,

in do zadnjega počitka

bodeš ljuba sred srcá.

75

Saj če boš zbledela, ljubica blondinka,

v rokah boš imela:

kodrolaščka – sinka.

76

Angelini

Izpod temne, sive skale

mal potoček žubori,

a nad temno, sivo skalo

bela rožica cveti.

Z neusmiljenim očesom

niti ne pogleda nanj,

ki že mora zapustiti

kraj prelepih, sladkih sanj.

Ko že mora zapustiti

ravne tratice, gore,

ko že mora daleč iti

v večno, dáleko morjé.

Po visokih, prostih bregih

cvetke rastejo povsod,

lepše, míleje, prijazne

zanj nikoder več drugod.

77

Ne brbljaje, žuboreče, kakor prejšnje, prejšnje dni,

mirno, tiho potok teče

skozi mesta in vasi.

Težke brode dalje nosi,

nosi ladije težké,

vendar tiho, mirno teče,

v večno, daleko morjé.

»Angelina, vidiš potok?«

Toda ljuba zamiži.

»Angelina, čuješ potok?«

Toda ljubica molči.

78

Kamor koli hodim

Kamor koli hodim, veš, kdo z manoj hodi?

Tvoja bradica lepà.

Kaj da z manoj hodi, to naj Bog razsodi, tvoja bradica lepà.

Pa ne boj se me nikari ... ni se ti odmajala, da bi se kedaj, ej, le brez straha bodi, tvoja bradica lepà.

Toda čuj, da se ne bodeš ugibaje vsajala, glavo mi je zmešala kot Evo zlodi –

tvoja bradica lepà.

Ko si bila pri koncertu, pri kadrilji rajala, ni zanimala mantilja me po modi –

tvoja bradica lepà,

ta me je zanimala, in kjer si se sprehajala, v šumni družbi, vedno mi po glavi blodi –

tvoja bradica lepà.

Sladka me je pač radost v kapiteljnu obhajala, ko molila je sveto k svetá Gospodi –

tvoja bradica lepà.

79

Pa naj hodim, Ahasverus, križem svet, porajala, vem, da bode se povsodi –

tvoja bradica lepà.

Ah, in vendar bode me opravljala, ovajala, kadar pojdem na zahodno stran odtodi –

tvoja bradica lepà.

80

Ljubi me, deklica Ljubi me, deklica, nad mi ne jemlji, ah, in ohrani me v materi zemlji.

Gledal sem v zvezde, pa one ne rešijo večne uganke, srcá ne utešijo;

gledal v naravo, zrl hipno sem strinjanje, večno ločenje sem zrl, izpremínjanje; hodil po ulicah: večna mizerija, sama prozaičnost, sama materija; vrnil se v dušo: »Oj stokrat prevarjena duša, povej mi, zakaj si ustvarjena?«

»Stvarnik ni vstvaril me za preiskávanja, ni me ustvaril za sama zabávanja, le za ljubezen me dihnil je vate, le za tem ciljem si trgaj podplate.«

Ljubi me, deklica, in ne oviraj mi ustnice z ustnami tvojimi spajati, ah, in nebeških oči ne zapiraj mi, da se ne more z dušíco ti shajati duša mojà. Le smej se, le smej se, 81

duša mojà, po teh zimah ogrej se, duša mojà, po vseh blodnjah zdaj ti, duša mojà, v njeni duši počij.

82

Nedelja je danes

Nedelja je danes, nedelja,

vse črni peščeni so poti;

igranja, zabav in veselja

so polni gostilniški koti.

Le dva sta, ki tépek in lesnik

ne dasta za sladke maslenke;

ne dasta fijakar in pesnik

za vraga ne konj za mladenke.

Ej dobro, da služim drugače

kot ona rumene denarce,

kak sicer bi rezal si krače,

kak danes bi praznil kozarce?

83

Kadar za gorami

Kadar za gorami tam daljnimi

nebeško sonce zahaja,

črna tema se vzdigne od vzhoda tam, črna žalost pa v duši vstaja.

Brez svetle mi luči živeti ni moč, in iskal sem jo v pergamenih,

iskal sem jo v knjigah do polnoči, a nisem je našel v nobenih.

Iskal je v naravi in v zvezde sem zrl.

O, pač so v njih trdi zakoni,

o, mrzlo, tak mrzlo, da strah, mi zro nešteti milijoni.

Naposled si ti, moje lepo deklé, temó razsvetlila in sušo

rosila s solzami – in srečen sem zrl v deviško tvojo dušo.

84

In kadar zdaj sonce za daljne goré, za tihe vrhé se skrije,

zasveti mi luč tvojih lepih oči, še lepši mi danek zasije.

85

Šum vira in zefira Šum vira in zefira

pa gaja zelenega,

žar kamna in ciklamna

in sonca rumenega,

duh vijolic in trnjolic,

ki sapica žene ga,

mirú mi ne morete dati,

mirú izgubljenega ...

Pak prideš čarodejka,

dobiš zapuščenega;

preljuba kranjska Zulejka,

razven tebe, vira studenega,

ni mi treba nobenega.

86

Še edenkrat rečem Še edenkrat rečem: Devica,

ne pojdi, ne pojdi odtod!

Zaman, to je tvoja kaprica,

ti greš, no, pak srečo na pot!

Enkrat še oči govorijo,

enkrat še mi je paradiž

odprt za trenutek. Adijo!

Vlak žvižga in proč mi hitiš!

Vlak tam za meglenimi, griči

zažvižga in se izgubi,

in ti – sediš v mirnem kotiči,

in name – pozábila si.

87

Čemeren grem iz mesta Čemeren grem iz mesta,

da v vinski se hram umaknem

in suho si grlo oplaknem,

v novine nos svoj vtaknem.

Tu smeje se šumna družba,

ej, pač se nabrenkala cvička;

debela mamica čička

smehljaje se radi dobička.

In glej mi ga – polička!

Smehlja se na moji levici,

na desni smeh kroži na lici

točajke, pravi tici.

In glej, moje srce zapoje

kot v srečne čase tiste,

zakrešem jih, plesnive liste,

napijem se kapljice čiste.

88

89

Vrnitev

In zopet je danes prekrasen dan

in kakor v nekdanjih dnovih

na kapiteljnu sveti mi zlati križ pa se koplje tam v mirnih valovih.

Ej, valovi, svedoki mi srečnih dni, kaj ste vedno še tukaj v pogorju?

Ne, motiš se, motiš, že davno oni tam v črnem plavajo morju.

Ob pisano ladijo pljuskajo tam,

a nad njimi letijo delfini,

veselijo se, ne želijo si

po stari domovini.

Nič več te ni, ljubica prejšnjih dni, v meščank naših pisanem krogu ...

na drobnem pesku, na trgu več,

ni v mirnem, sanjavem te logu.

Ej, Bog ve, kje rasteš, razkošni moj cvet, kje nad tabo drhtijo metulji,

90

ej, Bog ve ... No, dnevi nekdanji lepi so davno preminuli.

91

Osameli

Z menoj si, ljuba, šetala,

raj sladki mi obetala,

pa kje si, ljubica, zdaj ti,

in kje, oh kje pa jaz.

Že pozna je ura pozvanjala,

sva sladke sanje sanjala,

Ljubljanica šumela,

prehitro je ura hitela.

Dušíco íma zdaj tvojo nebo,

zemljíca ima zdaj tvoje telo,

zemljíca, nebó pa sta brez mej,

ah, kje naj iščem te, povej?

Oh, kje si, ljubica, zdaj ti,

in kje, in kje pa jaz!

92

Pod vrbami žalujkami Pod vrbami žalujkami

polzijo lahni valovi,

tak meni plovejo dnevi

pod vrbami žalujkami.

Tak misli brez nehanja

se skrivajo, ne počivajo;

se v globoko morje prelivajo,

noter v črno mórje kesanja.

93

Kam, prijatelj, letiš Kam, prijatelj, letiš,

čemu više hlepiš? ...

Glej, nizko so vinske gorice

z belimi hrami,

veselim obrazom,

snežniki kipijo v zvezdíce

visoko nad nami,

pokriti so z mrazom.

94

Zapuščeni

Še lani je ljubila me,

a letos zapustila me

je ljubica mojà.

In še je zima in še ni rož,

pa že pride k meni njen lepi mož.

Ej, lepi mož, lepa gospa!

»Preljubi moj, predragi moj,

moja ženka bo porodila nocoj!«

In tako je dejal repeč:

»Naredi mi zibko pisano,

na eno stran rožo narisano,

na drugo stran nagelj rdeč,

da bo zibala, da bo sanjala,

z nogó da bo zibko poganjala

in aja-tutajala.«

95

In delam zibko pisano, na eno stran rožo narisano,

na drugo stran nagelj rdeč,

da bo zibala, da bo sanjala,

z nogo da bo zibko poganjala

in aja-tutajala.

Že delam jo tri dni, tri noči,

pri mojem srcu zdravja ni,

ah, kakor da vidim, se mi zdi,

pred sabo črno krsto tu,

vse svoje želje, vse nade na dnu, vse svoje srečne dni ...

96

Lepa roža

Lepa roža

v svetli gredici, zélenem vrti,

sapica boža

lici rumeni ti, ustni odprti!

Pesmi pa moje, živahni metuljčki, ki so pripluli na tankih perutih, naj se na trnih pobodli bi krutih, naj bi poginili, krasni metuljčki?

Ej, pa ne marajo mladi umirati,

ej, pa ne marajo zreti le nate,

oni si hočejo v svoje kosmate,

gladke trebuščke meda nabirati.

To so navihani mladi Lukulčki,

tebi zastonj že ne bodejo služili; drugi se bodejo rajše pridružili, kratek čas delali – krasni metuljčki.

97

Čuj, za logom

klopica! Prideš? ... Vsaj za minuto ...

Ali pa zbogom!

Saj radi tebe ne pojdem pod kuto. –

98

Pa zelene brstiče poganja Pa zelene brstiče poganja

vsaka vejica kostanja.

In poljubi jih sonce edenkrat,

pa privabi že listke zelene;

in poljubi jih sonce drugikrat,

sredi listkov že cvetje požene,

in poljubi jih sonce tretjikrat, ah, že je omamilo mene.

99

Čez pešček bel

Čez pešček bel, od senc poljubovan, gre ljuba nasproti ta krasni dan.

Vzbrstele so nežne ji grudi,

mehké so in polne ji tudi;

čim mečje so in pólneje,

tem bolj moje srce bolno je.

Ali ti si mi bleda ko beli sneg, ko beli, že davno skopneli sneg!

100

Kesanje

Aj, šumite, le šumite, ve globoke vôde, ve od šum omračene,

kaj to kažete nebeške luči, vôde, pak obraze spačene?

Ah, tako je mene to življenje

hudo preobrázilo,

ne poznam te, duša, ah, trpljenje v prah te je pogázilo.

Prav je, prav je, kaj si jo zapustil, svojo ljubico zvestó,

kaj besedo si trdó izustil,

da vesela več ne bo!

Ljubica je belo roko dala,

proč se obrnila je,

žalosti pa ni kazala,

žalost zagrnila je.

101

Šumi, veter od zahodne stráni, vest mojà, ne kliči me,

daj, ugluši vest, vihar mi vdani, ali, blisk, uniči me!

Ni ga, ni ga moji duši več zdravila, ranjeni, pokvarjeni,

ni ga mrtvi ljubi tolažila,

od mené prevarjeni.

102

Novi akordi





I


»Pojdite k vragu, neumne besede, čustev nerodne šivilje!

Ali ni ene iz vaše ni srede,

ene tak modre šembilije,

da bi si upala gori do blede

ljubice, tanke mi lilije?«

»Jaz!« »A kako ti je, mala, ime?«

»Ljubim.« »Tvoj oče?« »Nemirno srce.«

»A tvoja mati?« »Pa duša je tajna.«

»In domovina?« »Vsa zemlja brezkrajna.«

»Pojdi! Mordà se v ponižnem te krili lilija moja usmili.«





II


Oj tisoč zank in spon

103

in trnkov milijon bi želel, da bi te dobil,

o draga!

Postal sem lahkokril

škrjanček, torej čuj

me, ljubica, ne suj

me s praga!

Oj tisoč zank in spon

in trnkov milijon

bi želel, da bi te dobil,

o ljuba!

A kdo te je ovil,

da vsa si zmedena,

zavita in zapredena

ko buba?

Postaneš ti metulj?

O, potlej bom odplul

s teboj do zvezd; do raja,

v azur ...

Tja gori se izgublj

ala

in bova se poljubljala

brez konca in kraja,

104

brez ur ...





III


Ljubim, je rekel Jehova in vstvaril v tej uri zemljico;

ljubim, je vzdihnila zemlja in dala naturi cvetico;

ljubim, dé ona, kraseča te sladko devico;

ljubim, še jaz, ko ti pišem to kratko vrstico.





IV


Če hočeš biti carica,

ne morem ti pomagati,

ne, ne:

car mora ljubiti ves rod,

a kaj bi zate bilo? Kot!

Ne, ne!

Češ biti generalica,

ne morem ti pomagati,

še manj

vse razdejal bi general,

jaz v srce ti le meč poslal,

105

le vanj.

Je vzor li tvoj uradnica,

ne morem ti pomagati:

sedi,

čačká in prost ni on nikol,

a moj nebeški protokol

si ti.

Če hočeš prostega moža,

potem se da pomagati,

da, da!

Za srečo vem: ti bodi ključ,

za pravdo vem: ti bodi luč

mojà!





V


A kaj, ko ti si devica

tako slaba, grlica moja,

moja slika, visoka cvetica,

ti drhtiš i pred sapico boja.

Kot ob uri nevihte hudi

se ti zožijo grudi,

ko se prikažem iz cestnega praha.

Ah, kak te ljubim, srnica plaha.

106

VI

Béži, béži pred menoj,

samo ne zbéži!

Če te ne dobim takoj,

kmalu boš v mreži.

Ej, sladkejše je potem

plámeno lice

in gorkejši je objem

trudne device.

107

Na molu San Carlo I

Na tisoče let, vsak dan

hitiš čez visoko obočje

k nižinam obzorja

v mehko naročje

vesoljnega morja,

sonce nebeško!

Poslušaš na tisoče let

lahne govorice

in zreš neprestano

v môkre zenice

ti strastno in vdano

drhteče neveste.

Kako bi žarelo ti

v samotah neskončne praznine,

kako bi živelo?

108

Ko jaz, ki mi gine mladost nevesela

brez ljubice drage?

Kajne, da bi dalo ti

življenje večno kaj rado

za eno družico,

drobno in mlado

nebeško zvezdico,

za en trenutek?





II


Sijaj, sijaj, sonce,

na te šumeče vodice!

Naj se, naj se spominjam

sladke nje govorice!

Sijaj, sijaj, sonce,

na te mirne ravani!

Naj se, naj se spominjam

na njen pogled vdani!

Ti do dna jim siješ,

car nebesni, visoki,

nad zemljo hiteči

jastreb bistrooki.

109

Ali jaz, ljubica, nisem skozi oči milino

videl ti v grudi neverne,

v tvojega srca temino.

Nisem videl, jaz slepec,

nezvestobe tvoje,

črva, neverna ljuba,

ki ti v srcu gloje.





III


No, časi so minoli,

zbežali ko potok dereč,

kot oblak nad ravninami gnani –

in, ljubica lepa, nikoli

midva se ne vidiva več!

Če pa v žitja se snideva struji, spoznati ne bo se nam moč;

in če se spoznava, neznani

ostaneta srci in tuji,

ko južni dan, severna noč.





IV


110


Moj Bog, kako je pač ljubil to noč, te mrzle zvezdice

in bele ravnice

moj pogled vroč!

Kako je ljubilo moje srce

tišino in mir,

ko je prišel večer

nad temne goré –

tedaj, ko je zubelj v kaminu žolt zlatil svetlobo mehkih las,

tvoj vitki stas

in belo polt.

Še vedno pred mano leskečejo

tvoje črne oči,

glasovi sladki, kot prejšnje dni trepečejo.

Očitajoči glasovi, čemu

se bedni duši javljate,

čemu jo ve pozdravljate,

morilke njenega miru?

Saj vi glasovi ste bili,

ki mene prevarili ste,

saj vi pogledi ste bili,

ki mene preslepili ste.





V


111


No, časi so minuli, ko sem ljubil bledo smrt,

sedaj pa ljubim tebe,

o juga sončni vrt!

Kjer se razkošne rože

valov dotikajo,

med njimi pisane kače

nakvišku sikajo.

Lepo zaznamenovane

z znamenjem križa so,

potomke one kače

iz paradiža so.

Krog žrtev se nesrečnih

drhteč ovijajo

in jim življenje sladko

do dna izpijajo.

In rože nad valovi

in sončni žar v valéh,

narave tisočeri

šepet in jok in smeh,

ah, vse drhti v razkošju

in vse veselo je:

kaj čuda, da še moje

srce se vnelo je!

Da je hvaležno tebi,

ki mu ljubav deliš,

o sonce jasno, roža

112

in sladki paradiž!





VI


Tam za vodami, tam za gorami

luna svetlà se pojavila je. Dober večer!

Vzplavala čeznjo je tanka meglica, bel šal kraljici napravila je. Dober večer!

Zvezda pri zvezdi se lesketajoči krog vladarice postavila je. Dober večer!

Godba šumečih glasov pa jo glasno tam iz nižine proslavila je. Dober večer!

Radost se zopet je v srce vrnila, ki ga že zdavnaj ostavila je. Dober večer!

Prišla je ljubica, dete pomladi, z mehkim me glasom pozdravila je. Dober večer!

Ej, vse načrte in sklepe razuma

v brezno morjá strmoglavila je. Dober večer!

Kakor dreveči Nil polja egiptska, dušo z veseljem poplavila je. Dober večer!





VII


Kakor labud belogrudi počasi

plove moj čoln po gladini morjá, tiho se koplje v šumečih vodicah, v blaženstvu koplje se duša mojà.

113

»Čudež si, ljubica, ti naredila, smrt ti od mene pahnila si;

zopet si nade mi v srcu prižgala, zopet življenje vanj dahnila si.

Jaz sem umrl. Oj dekle, pomisli: moje široko razprte oči

videle niso nebeškega sonca,

sladkih ni čulo uho melodij.

V moje srce se iz nežnega loka

ostro puščica izprožila ni;

zame ni pomlad na licih vzcvetela, grud se deviška izožila ni.

Okamenel sem klečal pred oltarjem, ki ga krasil kamenit je idol;

molil sem krasno, a hladno obličje, molil celo kameniti prestol.

Menil sem pa, da ta hladna devica roke na prsih razkrižala bo,

z mehkim nasmehom se, milim pogledom, vernemu slugi približala bo.

In šele ti ... « Toda nisem ji mogel 114

praviti dalje historije te; smeh je ušel pri očeh nagajivih, smeh ji ušel skozi ustne sladké.

In zasmejalo se morje prostrano

in zasmejal se je lahni zefir

in zasmejale se drobne zvezdice

v tihi, neskončni, brezdanji večer.

Toda zaprl sem ji ustnice zlobne, s strastnim poljubom zaprl sem jih ...

Čolnič hiti ko labud belogrudi,

vetrc objema nas lahen in tih.





VIII


Kot na majke prsih belih


detece nebore sanja,

tukaj v krajih osamelih

voda ziblje čoln brezdanja.

In drevo se nad valove

tiho, radovedno sklanja

iz dežele daljne, nove,

kakor da lehno pozvanja.

Tam v globini krasno mesto,

sredi mesta katedrala.

Vanjo lepo je nevesto

115

živa družba pripeljala.

Dom visoki razsvetljuje

tisoč srébrnih lestencev,

tisoč glasov oznanjuje

sladko srečo zaročencev.

Toda – ženin, on ne gleda

svetlih luči v kandelabrih,

šumna godba mu preseda.

Ej, v njegovih prsih hrabrih

ena luč žari krasneje

kakor vsi nebá svetovi,

eden glas zveni krepkeje

kakor vse zemljé zvonovi.

Kakor sončni žar cvetice

svit oči pijè mu duša,

glas izvoljene device

kot zamaknjena posluša.

Kar se zgane kip v oltarji ...

Iz oči, ki v njih ljubezen

ni svetila v mili zarji,

švigne nanjga pôgled jezen.

In vse luči potemnijo,

sladki vtihnejo glasovi,

zopet v trudno melodijo

me objamejo valovi.

In drevo se nad valove

tiho, radovedno sklanja,

116

sladka ljubica me zove, kakor da lehno pozvanja:

»Zdrami se, moj ljubček, zdrami, kaj si se tako zamaknil,

tam med črnimi vodami

kaj si novega iztaknil?«

Da je čas kot brzi vranec

tam po stepah divjajoči,

a spomin pa samozvanec

lev, ki v hipu nanjga skoči ...

Čas je sonce, ki nam večno

na visokem nebu sije,

a spomin z megló nesrečno

našim ga pogledom skrije ...

O, da bi ti veter bila,

ki prežene megle črne,

o, da bi moj čoln vodila,

dokler se v pristan ne vrne.

117

Čuj sanje mi

Čuj sanje mi sinočnjega večera:

Dva ljuba, draga sta umrla.

Še edenkrat sta se ozrla

na zemljo in sred nočnega zefira sklenila v strasten, vroč objem.

On bil je v njej in ona bila v njem.

In angela teh duš sta stala

pri kraju in čakála in čakála ...

in duši sta pozábili na raj ...

Za kratek hip? Na vekomaj?

118

Na otčevem grobu Povedi, mračni me grobar, s seboj na zéleni, na senčni grob njegov, kjer križ železen, kamenit je krov, pod njim uživa otec svet pokoj.

Ah, dobro ti je tukaj, otec moj!

A jaz potujem pot ti negotov

brez smotra, brez prijateljev, drugóv, brez sreče, sam, a z dušoj žalostnoj.

Zakaj si pravil, otec, mi nekdaj o svetski sreči, otec? Sèn je, sèn!

Življenje je sovraštvo, večen boj ...

Pač ljubim te, a ker te ljubim, znaj, ne voščil bi ti spet iz groba vèn.

Le spavaj, spavaj, srečni otec moj!

119

Jesen

Oj šumi, šumi, les, šumljaj, šumljaj, potoček moj, oj sapica, pihljaj!

Trpi mi duša zapuščena, vzdiše,

jaz mislim, mislim, v gozd grem tiho, tiše ...

»Pozdravljen! Si li ti, moj ljubček, kaj?«

Strmeč in plašen se ozrem nazaj, ne vidim nič! ... V obraz mi vetrc piše in vznaša listje više, vedno više.

Kam greš, jesen? Nekoliko postoj!

»Na jasni jug jaz grem, v toplejše kraje, na dvor zeleni, beli gradič svoj.

Krog oken, vrat visi sadje najslaje, tam krasne so noči.« Jaz grem s teboj, o starka ljuba, tam bi bil najraje!

120

Zastonj

Res težka, pridgar, tvoja je naloga!

O, kolikrat svariš jih brez uspeha:

»Kristjani moji, varujte se greha, Boga se bojte! ... « Nihče te ne uboga.

Res grozen križ je tebi in nadloga, ker dostikrat ti je že to uteha, da še ne spita, da se jima zdeha, gospod soprog, pri njem gospa soproga.

Res so podložniki ti kaj navzkrižni.

I moji niso po najboljšem kroji!

Jim pravim: »Bratje, bodite ponižni!

Ne večne pravde, neprestani boji!

Naj bližnjega krščansko ljubi bližnji!«

Zastonj! Ne slušajo me – brki moji.

121

Nekemu literatu

Oj, v staro-staro – starodavnem času živeli niso le na pevski gori,

živeli tudi na preroškem dvori

so pesniki tam spodaj ob Parnasu.

Kar modra Pitija v preroškem glasu naznanila nad temnimi predori,

povedali so ljudstvu pesmotvori

v daktilov in spondejev bajnem krasu.

Kaj si morda iz onih Delfov, ljubček, ki si naredil pesmi tolik kupček, nabrencanih romanc in fantazij?

Ki dobro veš, da sam ne veš, kaj pišeš.

Poslušaš Pitijo? Sam paro dišeš?

Kaj si prišel iz onih Delfov ti?

122

Morituri

Mladenič šel je pozno v noč domov, tam sredi loze v cerkev se ozrl; oj, toliko da revež ni umrl:

ker polna cerkev bila je duhov.

Brez glav so prišli iz temnih grobov in peli litanije so brez grl ...

Ej, to jo je mladenič proč udrl

in ni rešitve čakal od zvonov ...

Tako kot v oni strašni, pozni uri v slovenski tudi je literaturi ...

Brez grl jih mnogo je, brez glav nič manj.

Bežim pred vami, slavni morituri, ker, kaj je treba tožnih vzdihovanj, čemu je treba brezkoristnih sanj?

123

Kritikom

Srcé mi je morjá širina mirna

in duša je morjá globoko dno,

skoz steklo vanj ne seže ti oko, celo gladina bo ti neprezirna,

profesor moj! Ej, ladija prešerna, ti skupaj zbito, zmašeno telo,

le glej, da te vihar razdel ne bo prej, ko zasije zvezda ti večerna.

Pa zvezda ve za morja poti vse,

pa zvezda ve za vse strastné viharje, za čustva, misli, skušene brodarje.

A glej, kako naj ti pristan odpre, kako naj te valov, neviht obvarje, ko zvezda-ljubica le vame zre ...

124

Tantal

Tantál trpi pač strašne bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine;

do grla sega val mu studenčíne,

a da bi ga minula strašna žeja,

a da bi se napil vodé, nadeja

z vodó, ko vpôgne se do nje, premine.

Pogledov žarnih tvojih, najmileja, želim in ustnic méda, lic miline, a kaj – ko je med nama taka meja, ki je ne tvorijo bregov strmine, ki jo nemilost tvoja le nareja,

ki meni vedno begaš iz bližine.

125

Vijolica

V krasnì živela je nekdàj poljani, kjer v travah se srebrn potoček vije; metuljčki, videti nje lepotije,

in drugi ljubčeki krog nje so zbrani.

Zato upre očesci k nebu vdani,

naj reši jo nevarne tovaršije,

naj jo v samoto tiho, revo, skrije, ker zdaj v nevarnosti je neprestani.

Usliši Bog molitvico naivno

in presadi v samoto cvetko divno.

Tam raste zdaj dehteča in vesela.

Le tu pa tam obišče jo na skrivno, da bi jo poljubila in objela

in šepetala par minut, čebela.

126

Štefanija





I


Temnó je danes, ah, tako temnó!

Kaj vas je treba žalostnih oblakov?

Čuj! Tihih, bližajočih se korakov kot lahka sanja ona gre mimó.

Oj, dober večer! – Bog daj! – Kak ljubó tresoč je glasek njen! Odgovor makov na sapice pozdrav sred cvetličnjakov –

da še trepeče mi srce bolnó.

Poslušam ... Nje stopinji vedno tiši ...

Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada v srce hiti; ne vidi se, ne sliši ...

Kak čudna v teh deželah je navada, da tujka še ne trka ne pri hiši, brez trkanja bi v moje srce rada ...

127

II

Oj, Emil, Emil, detece veselo

priteče k meni v srajčki in sezuto, da bi objel ga, da bi me objelo

in mi voščilo: »Tata, dôbo úto!«

Oj, Emil, Emil, v čelce tvoje belo in v lice, s cvetjem dražestnim posuto, in v očki gledal bi življenje celo, a mislil bi, da gledam le minuto.

Poljubil si, objel me? Res lepó!

Ná tudi ti na čelce, v ustni, lica!

Prav taka tvoja jih ima sestrica.

Sestrica tvoja je deklč ljubó;

da radi nje mi je srcé bolnó,

ne bode menda prazna govorica.





III


Dejali so, da sem pač tak in tak, da sem metuljček, ej, da sem čebela, 128

ki lep ji je in dober cvetek vsak –

o ljubica, in ti si jim verjela!

Prišla je siva starka v sivi mrak, na suhe prste šteti je začela

vse ljube, kamor sili moj korak –

o ljubica, in ti si jim verjela!

»Čez leta tri!« takó sem ti dejal ...

A kakšno zdaj te vidim pred seboj: oči mračné, medlé, obraz upal!

In ta otrok, kajne, je sinček tvoj?

Kak lep! Res, žena, tebe mi je žal ...

Ne joči! ... Sinček, nič se me ne boj!

129

Zapustil sem

Zapustil sem ljubljansko belo mesto, zapustil v njem sem ljubico nezvesto, obupan se opil in v svetli noči

po cesti stopal sem odmevajoči.

Sijala luna je na belo cesto

nad Šmarijem. Tam pred nebá nevesto sem padel: »O Marija! Zdihujoči, trpeči duši daj, o daj pomoči!«

In čudo – srce je mirnó kot prej.

In komaj pridem v Šmarije – glej, glej, k dekletom živim, v krčmo kamenito, dá prva vinca mi z domačih mej,

in druga putko dá z mastjo polito, poljubček tretja z dolgo črno kito!

130

O Jurček, Jurček O Jurček, Jurček, ta otrok nevgnan!

Igral se in zanetil ogenj v hiši!

In glej, že šviga plamen vedno viši in noč je svetla kakor beli dan!

»Pomagaj nam, o sveti Florijan!«

Od vseh strani obupen klic se sliši :

»Vodé, vodé ... Ne stoj! Nikar ne vzdiši! ...

Pomagaj! ... « Ah, in vendar vse – zaman!

Oj, Amor, Amor, glavica pretkana, zanetil ogenj v srcu! To so čezenj moj očka, majka, to je striček jezen!

Pa kaj, ko ni ga svetega Florjana z golido, da pogasil bi ljubezen, ki je za tebe, ljuba, v srcu vžgana.

131

Ko na večer

Ko na večer ljubo pihlja zefir

in tiha luna med oblaki plove,

leté čarovnice čez temne krove,

goré, vodé in mirni svit jezer.

In potlej švigajo v poljanski mir z rogaške gore, vžigajo domove;

in kadar zopet odzvoni danove,

ali, tu ni hiše, tam skednjà nikjer! ...

A ni-li moja sreča prah, pepel,

kar njo plamèn oči je tvojih vzel? ...

Zdaj vem, zdaj vem, tvoj ljubi je Mefisto, in zvéčer nosi te na goro tisto

rogaško, kakor vse čarovnice

metlišče ali del kuhóvnice.

132

Dejal je Vlah Elija Dejal je Vlah Elija: »V lihi lozi, ki ne drži nobena steza skozi,

tam bela se je vila skrivala,

ob zori se v studencu vmivala.

Če videl starec jo – mu Bog pomozi!

Srce mu prestrelila v temni vozi ...

Z otroki pa je rada bivala,

radost je rada z njimi vživala.«

Tako sem videl tebe v perivoji,

kako si ljubko s fantkom govorila, ki z drobnimi capljal nožicami.

A da bi jaz hitel k bližini tvoji, to vem, da bi mi srce prestrelila s pogleda jeznega puščicami.

133

V kripti

Rumeno sonce zapustim in grem

po stolbi dol, kjer božji grob pokojni blešči v svetlobi luči raznobojni, kjer zadi ti stojiš, Jeruzalem!

O sveti Sijon! Zopet te uzrem.

Držé pač nate poti mnogobrojni,

a zame ne ... Glej, stražnikov razbojni pogled mi brani, da na pragu mrem.

Te lučke, to so živi mladi dnovi, ta Kristus pokopana je mladost!

Da, križana bilà moja mladost!

In vendar hvalo bi dajal Jehovi, da vstala bi kot On v zavezi novi, no, čas je večni stražnik v nje sladkost.

134

Zakaj sem bil v kapiteljnu Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! ...

Tam stala pred oltarjem razsvetljenim in v lila-krilu, s slamnikom rumenim, žarela je kot v jutru rosni maj.

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! ...

S pogledom, bratci, ah, s pogledom enim prižgala luč mi v srcu zapuščenem, vgasnila jo takoj na vekomaj,

ker iščem, iščem je povsod okrog, zdaj v upu rdeč, zdaj v strahu smrtnobled, zdaj v cerkev grem, zdaj v ulice, zdaj v log.

Zaman! ... Na nebu se prikaže lep komet, izgine spet, a vedi večni Bog,

kam prejde on v neznani daljni svet.

135

Da bi pozabil nate Da bi pozabil nate, bral sem v knjizi vse Avguštine, Atanazije,

Gervazije, Protazije in Azije

vse magije pred sabo zrl na mizi.

Vendar, da je bilà pištola blizi, polastil bi se v hip v ekstazi je, tako sem pa le pil malvazije,

ki res mi je pomagala v Elizij.

A kaj, še tu brenčala si v moj duh, o ti ljubezen, ti si muha muh!

Miljon oči imaš, vse poke najdeš.

Ti se v človeka sitna zaletiš,

z oči na nos, z nosú v uho brenčiš, naposled še v glavó, v glavó mi zajdeš.

136

Prej dražil sem prijatelja Prej dražil sem prijatelja: »Poljubček, kajne, bi bil iz njenih ust sladak, ko roža so, rubin in poljski mak, a kaj, ko te ne mara, bedni ljubček!

A kaj, ko drugih ji sledi cel kupček: moj don Juan, en gigerl, en vojak pa ta komí, pa ta, ki nosi klak, zato pač lahko te mori obupček.«

Tu prideš ti čez drevored, neznanka ...

Tako polzí čez modri val labud,

ko z biseri si moči belo grud.

Kedo je ta prelepa Gruzijanka?

»Oho, prijatelj, zdaj si ti Juan, kajne, poljubček, to bi bil krasan?«

137

Slovo





I


Kak tiho viješ se, lahnó, krog mesta, zelena Krka, kot mladà nevesta

krog ženina, ljubo ga objemaje,

ko mora proč od nje na tuje kraje.

In ko že skorajda narazen gresta, kako šumiš plakaje, njemu zvesta, miljon ti solz blesti v očeh, ki v gaje, domove zrla večno hi najraje.

A da poznaš devet visokih korov, nebeških angelov kraljico ti,

da ona biva sredi teh prostorov, ki fra Angelico ji mojster ni:

vzdrhtela do podzemeljskih izvorov.

celo ti, hladna, ostrmela bi!

138

II

Kako te ljubim, angel moj, kako

naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon, jaz tudi nisem modri Salomon,

kot stari prerok jaz jecljam samó.

A pride sodni dan. Takrat v nebo pozove tromba nas pred božji tron; in brez krivulj in brez cesarskih kron Jehovino, glej, sodi nas oko.

»Poetje!« – on zavpije z glasom hudim –

»Ti pet, ti šest, ti dvajset krasotic si ljubil? ... Proč, a ne v jokanje vic.

v pekèl, ki vse zastonj za vas se trudim!« ...

Tu vstopim jaz s teboj veselih lic ...

»Ti zvest si nji ... Ne čudim se, ne čudim.«





III


Ne žije bajk vam toliko v vrheh, Gorjanci moji, ni se ti v kleteh, o trški breg, duhov preganjalo,

kot v srcu sladkih želj je sanjalo.

139

Zdaj kraji drugi sijejo v očeh, še vedno iste nade v prsih teh.

Boš li vsekdar to bol naznanjalo, srce, se vzorom prejšnjim klanjalo?

Postani, srce moje, spomenik,

postani zbirka zgodovinskih slik, herbarij nežnih rožic mi postani!

Pozabi, kar si ljubilo še lani!

Kaj to drhtiš kot listki trepetlik?

Kaj češ? Da sonce vzide za Britani?





IV


Zastonj! ... Visoka stena je med nama, ki nihče dalje in vrhá ne ve ji ...

Ti rada bi služabnika v livreji, ti rada bi bilà visoka dama.

Ti rada bi bilà kraljica sama

v salonih, pri kadriljah, soareji; tvoj mož pa kot prilepljen ptič na veji od daleč glej mi kakor stara mama.

Jaz zrl le tvoja očka bi odprta

140

in trgal cvetke ust iz prsi vrta, cvetočega, dehtečega sladkó.

Da bi bilà italijanska trta

in jaz, ki nanj opiraš se, drevo.

ti sad dajala, senco jaz hladnó.





V


Zaman, zaman! ... In vendar pozabiti ne morem te, dolenjska roža ti!

Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti, nikdar je vetrc sreče božati!

Kot cvet metulji, naj bi jasni sviti blaženstva mogli te obkrožati.

o, da bi pravega med sateliti

izbrala si kedaj za móža ti!

Ah, morda bodo mamici-starici,

ej sivolaski, zlatolaski preje

solzice se prikazale na lici,

ko boš spoznala ta ljubav brez meje; za té solzé, prihodnji talisman, o hvala, hvala! – Nisem pel zaman ...

141

Spomini





I


To bil je čas prerójene nature,

ko plava lahna megla vrh gorà,

ko se planinski svet ljubó smehljá kot ljuba v mislih na večerne ure; –

ko sončna luč meščan, slikar konture, pijè z očmi pastir azur nebá,

curljaje vir v samoti senc brbljá, ko noč v njem kaže svetle Dioskure.

Tedaj mi duša vsa zahrepenela.

Po družbi li? O ne! Kozarčki li?

Še manj. Po rúmenih denarčkih li?

Čemu! ... Le tebe vzrlo je oko;

ko črno noč komet, tako temo

si dušno razjasnila mi, Angela! ...

142

II

In djal sem ti, da roža si mi rož.

A ti? ... Ah no, da se ti revež smili.

Seveda, on se ti ponuja, sili,

kaj ne da, ljubica? – Ne boš, ne boš!

O nismo tak častilec belih kož,

da bi kot Samson v krilu pri Dalili tam s kodri svojo moško čast zgubili, o ne, vi milostna, smo pa le mož!

Pač sem ljubezen v svojem srcu nosil, a nikdar nisem te ljubezni prosil, še manj nevrednega pomilovanja.

Ponosna glava moja se ne klanja, molčijo usta, lic solzà ne moči, naj tudi hrepeneče srce poči ...





III


Ne, tvojega ni treba milovanja!

Več nego Rotschild, Fugger ali Krez.

več ko nebo zvezdà in drevja les, več biserov to srce moje shranja.

143

Kot reka je, ki prej iz nje Hispanja zlato vozila, dragotine vmes,

zato, prelepa, meni prav zares

ni treba čisto nič pomilovanja.

Bolj tebi ... Kot katoliški Madoni sem hotel, da bi ti svetili v kroni ti krasni biseri, ti milijoni.

No, zdaj je proč! Naj bisere na dnu mi čuva led, da nikdar več od tu ne pridejo na dan! Po kaj? Čemu?





IV


Čemu? ... Hm, v nas je pesnikov dovolj!

Gregorčiče imamo in Gorazde,

ženije proste, mirne kučegazde,

Pilatužev pa kot nikjer nikol.

Ta zvest je Ahrimanu, oni bolj

gorí za vzorni svet Ahuramazde,

in nove zopet drugi orje brazde; ta se poti iz rodoljubja zgolj.

Sicer pri tem oranju peto bi kolo 144

ne bil; še kako smešno bi uganil in tudi kakšnega filistra ranil.

A mračno gleda zdaj mi v svet oko; šaljivost rakom žvižgat, ribam gost je šla zdaj žèla mojega bridkost.





V


In ti si tega kriva, odaliska,

golobček moj, belà trnjolica,

prevzetni pav, ne, ne, vijolica, ki roka hrepeneč jo k prsim stiska.

Li veš, kako vsled sončnega obiska žarnó blešči dolenjska stolica,

kako po rosi vsa okolica

cvetè, drhti, kako od sreče vriska! ...

To dobro veš, a tebe pa ne rani

ljubezni moje tožba? Ti molčiš?

O čudo, čudo! ... Ti se meni zdiš kot čisti angel v édenski poljani, ki brez strastí z ognjenim mečem brani vrnitev mi v nebeški paradiž.

145

Tihe noči





I


Zakaj li pojem? Morda, da gospém se laskam, moji ljubi morebiti?

Hm, morda hočem kam visoko priti, hm, morda pa še sam tega ne vem?

O vem, da pojem le zato, ker smem povedati v besedi tajno-skriti,

kar bi ne smel drugače poročiti

ni ljubici kedaj in ne ljudem.

»Kar poješ, to je vse lepo in dično« –

tako dé ljudstvo – »ali ni resnično!

To sladke, gladke so laži vse skupaj!« ...

No, kaj dé ljudstvo, to ni mar mi dosti!

Če ti ne verješ, pa ti Bog oprosti, o ljubica, a srce, ti obupaj!

146

II

Kaj more biti bolj resničnega,

kot naše duše glasni zdihi so?

Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega sveta gredó, da vsi menihi so?

Kaj veš, da blizu res kaj mičnega glasovi iz daljave tihi so?

Lahko, da modreci sveta odličnega doma sorodniki pavlihi so ...

A duša naša – ta nikdar ne laže, in če se v govoru drugačna kaže, pove ti vso resnico en zdihljaj.

In pesmi moje niso ne besede,

zdihljaji so iz srca tajne srede, kipeči k luči tja v visoki raj.





III


Zdihljaji so samotne duše cveti, ki se odpro tedaj, kadàr zasveti nebeško sonce v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje srce borno.

147

Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti, približaj rožicam obraz razvneti, oko približaj svoje čudotvorno,

da soncu nagnejo se mu pokorno,

in spleti liste nade zeleneče

in rožice ljubezni pregoreče

in lilije srca očitega ...

Dve rožici pa ti daruj mi tudi

obraza ljubega, zakritega,

dve liliji pa svojih belih grudi.





IV


Kedàr zagledam tvoje zorno lice, se duše moje čuden strah poloti, podobe se spominjam mučenice,

ki zrl sem jo v svetišča temnem koti.

Bilà so vse krvave ji nožice

in lice bledo je biló siroti,

ki šla po trnju v noči brez zvezdíce ob breznih po brezkončni, strmi poti samà ... Ah, kaj! Saj to so puhle sanje 148

in fantazije, kdo se méni zanje, in brez pomena je podoba taka.

Mogoče je, mogoče tudi ni,

ej, tolikrat samotna duša plaka, ko v strastnih radostih telo drhti.





V


Ej, kolikrat samotna duša plaka, ko v burnih radostih telo drhti; in čaka reva, vse življenje čaka, telesnih radosti le konca ni.

Ob Bramaputri Ganges se pretaka, a večni Himalaja ju deli

in šele v morju drugo drug namaka, v nji on in ona v njem se izgubi.

Tako se hrepené zediniti

duhovi, skoz in skoz prešiniti

in v drugem drug želé izginiti.

A kdaj živita dobri duši skupno?

Ah, zamori ju to življenje hrupno in duši sami plakata obupno.

149

VI

Zato veruj, ni strastno poželenje, o draga, ki mi v duši zdaj gori, to je le moje duše hrepenenje,

da s tvojo se kedaj združila bi.

Kako tvoj duh je blag, kako iskren je, pokazale so mehke mi oči,

ah, ljubica, če loči nas življenje, po smrti nama več ločitve ni.

Tako si ljuba dva živela sta

v deželi kranjski, rada se imela sta, nemili starši so ju ločili.

Umrla sta. Iz ločenih grobov

sta roža, lilija čez sveti krov

vzkipeli in se tam združili ...

150

Črne noči





I


Sedel sem ves vtopljen v čarobne sanje in pri odprtem oknu gledal v noč.

Ah, moje duše tiho zdihovanje

po tebi, ki te zábiti ni moč,

je demon čul. Skoz vetrca pihljanje začela mi je zla peklenska moč

obujati obup, zanikovanje,

in pokoj moje duše bil je proč.

»Saj te ne ljubi; veš li, kak trdó je bilo njeno angelsko oko? ...

Kako je zrla nate prezirljivo,

kako je zrla nanjga ljubeznivo

in strastna je in polna takih muh, da joj,« je šepetal lažnivi duh.

151

II

Dovolj je, demon, dalje ne govori in duše mi s klevetami ne mori

ti nevoščljivec, rad bi jo pričrnil, od mojega srca jo rad odvrnil.

»Ti črv pozemeljski, ti človek nori, o slepec ti in tvoji lepi vzori!

Glej, s tvojim srcem rad bi pamet strnil in golo ti resnico rad odgrnil! ... «

Pokaži jo! ... In zrl sem vrt Edéna.

Ob krasnih rožicah so sikale

tam kače in cvetove pikale.

Kedó je to? »Glej, to je duša njena.«

In ni rešitve? »Ni.« In stal pri vrti in plakal sem ob nadeji potrti.





III


O demon, demon, kaj mi je resnica, pač ljubša bi mi bila krasna laž.

Pa saj je to izmišljena pravljica, o demon, jeli, ti se le igraš?

152

»Nikakor! Vrt prekrasni je devica, ki jo za angela, hm, angela imaš.«

O demon, demon, kaj mi je resnica, pač boljša bi mi bila krasna laž!

Rešitve ni? »Nikdar.« In pozabljenja, o temni duh, nesrečni plod stvarjenja, ga ni? »Nikdar.« Nikdar? »Jaz vem – nikdar.«

Kaj naj storim? ... »Sovraži in škoduj!«

In v smehu je v temi polnočnih struj odplul zanikujoči poglavar.





IV


In topo zre oko v ponočni svet,

brezsmiselno, brezčutno, brezizrazno, po nebu plava mesec tih in bled, na črno zemljo sije neprijazno.

Zato sem torej celo vrsto let

gojil krepost s tak verno, vročo, blazno ljubavjo in skrbjo kot nežni cvet, da srce moje bode prazno, prazno! ...

Zato? ... Sicer pa prav se mi godi!

153

V pekèl razuma ni bilo mi treba želeti, ne se dvigati do neba,

lepo na zemlji rajši hodil bi,

pil sladko vince, da bi se omamil.

in zjutraj se na polnih grudih zdramil.

154

Adrija





I


O Adrija, kako naj te objame,

kako te naj poljubi pogled moj!

Ti si kot deva, ki si venec sname na dan poročni z dražestnoj rokój.

Kakor se ženinu oko zavzame,

ko jo zagleda nežno pred seboj:

tako si, Adrija, razlila name

razkošij svojih pisani nebroj.

Ah, več kot svetlih je zvezdic na nebi in več kot ladij-jadrnic na tebi, morjé, ti v srcu želj rodilo si.

O srce, kaj si mi morje postalo, da bodeš nove želje pokopalo,

kot nekdaj stare potopilo si? ...

155

II

Da, srce moje, ti si širno morje!

Kako mračnó si bilo nekedaj!

A ko ti je vzcvetel ljubezni maj, si bilo val, ki gibki čoln ga orje.

A ko se pomračilo je obzorje,

oj, kakšno si biló mi do tedaj,

ko v nje očeh zagledalo si raj,

da, to so bili časi tvoje glorje.

O Adrija, jaz v nedrija sem bil

zamaknjen takrat mehko valovanje, poslušal strastnih usten zdihovanje ...

Na tiste grudi, sladki njen profil spominjaš me, šepet, ki sem ga pil iz njenih ust, na one kratke sanje.





III


Zefir gladino morja valoví,

v srce pa čustva silijo neznana, ki prej si vedno klicalo: Nirvana!

V obupu nemem zdihovalo si.

156

O žena, kar tvoj pogled govori, ki speš z menoj iz šumnega pristana, kot svetega apostola Ivana

opisati skrivnosti moči ni.

Samo to vem, da kar je bilo prazno, sedaj blesti nasproti mi prijazno, življenje mi je bilo dolga noč.

Življenje dan je, hitro končujoč, poln straha, poln nadej in poln nemira kot širno morje, gnano od zefira.





IV


Naj pijem, žena, vase tvojo rast, s pogledom me demoničnim umori!

Končaj z besed sladkostjo, o govori, povej, od kod imaš li to oblast?

Kako, da vzbujaš v meni tako strast?

Povej mi, kaj si? Kača li na gori, skrivnostna sfinga na egiptskem dvori, li angel, demon li, vodeč v proprast, li mrzli led, li ogenj končujoči, 157

li kamen, trst se vedno zibajoči, li morda vse, li morda nič, povej!

Ah, Bog si vedi, to le pač odslej za trdno vem, da ljubim te brez mej, da ni brez tebe mi živeti moči.





V


O noč brez sladkega miru in spanja, v nemirih strastnih hrepenenj prečuta, ko ure za minuto se minuta

je vlekla enolično brez nehanja.

»Nocoj te bom čakála kraj zidanja v bližini morja. Tam je pot nasuta, ob poti pa stoji samotna uta,«

tako je rekla, dražestna kot sanja.

Rad vedel bi, kaj té oči žarijo, rad slišal ust nebeško harmonijo.

Ah, grudi ... »Pojdi!« šepeta mi zlodi.

»Nikar,« dé angel ... »Hipec srečen bodi ... «

»Nikar!« dé angel ... »Vživaj! ... « A potlej?

Molči, beži peklenski farizej.

158

VI

Nikar, nikar, dejal je angel čisti.

No to ni bil noben krilatec božji, a bil je moj vodnik, sodnik najstrožji po mojem Odrešitelju, po Kristi.

Bilà si, ljuba, ti moj angel tisti, ne kakor sveti Mihael v orožji,

ne, kot Prečista z rožicoj v podnožji ob liliji visoki, ozkolisti.

Pokazala si nase: »Bodi mož!«

Dejala si: »Kaj li pozabil boš

na lilijo in rožo svojo milo?«

Ne, ne, preljuba moja, drugih rož ne bo plamteče mi srce ljubilo,

ni drugih lilij s pesmimi častilo.





VII


»Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! ...

Poglejte ga, sovražnika polička, kako se rad z menoj o vzorih prička, poglejte ga, svetnika, vzor-moža!

159

Ah! Stopi vendar na realna tla, ni baba vredna ene kaplje cvička, le varaj jih, ne bodi brat oslička, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! ... «

Miruj, miruj, ne smej se toli grozno, prijatelj moj, ker že je nekam pozno, in čuj, prijatelj, kaj ti jaz velim: Da rajši v višjih sferah se hladim, kot da bi na realnih tleh peklenskih se cvrl in pekel ob pohotnih ženskih ...





VIII


O, ljubi, duša, in v krepost verjami in z dvomi se nikar nikdar ne muči in, hrepeneč strastnó vsekdar po luči, veruj, da tam izvira ... nad zvezdami.

Tam biva On, vesoljni Bog nad nami, v rokàh so mu do vseh skrivnosti ključi, ki rad jih da – le trudi se, le uči, le ljubi s srcem, z glavo in rokami!

In smrti ni! ... Jaz vidim le življenje, ljubezen večno vidim krog in krog; 160

saj če te, duh, neskončno hrepenenje, ah, če te je v nebo poklical Bog: Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje, kot rožica krasi dehteči log.

161

Moj Bog

Il faut que tout homme trouve pour lui-męme une possibilité particuliére de vie supérieure dans l’humble et inévitable réalité quotidienne.

Maeterlinck





I


Ko pride noč, sodruga fantazije, in mir objame polja in goré,

se raz podobe moje galerije

spominov temni zastori spusté.

In duh se med spomini lahno vije in moje ranjeno drhti srce,

in pozna ura v tihi noči bije

in vedno še oči v temò strmé.

Takó pred Bogorodico trepeče,

162

sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje, do jutra sebe gonobeči plamen.

O, da bi tudi ti, srce goreče,

ob grobu zadnje že biló postaje

in vzdihnilo že k njej poslednji amen!





II


A tu ni govora o koncu, ni ...

Globoko brezno zije pred menoj

in liro mojo, ki na dnu leži,

zakriva z nepremaganoj temoj.

Le malo strun napetih je na nji

in skoz temò duhá še mali broj

le malo-malokdaj se oglasi

z obupa polnoj, žalostnoj tožboj.

O demon zanikavanja, čemu,

čemu mi jemlješ dneva svetlo luč, da tava duh po temi brez miru?

Spoznanje kje je, demon, kje je ključ do sreče? ... Tvoje peklo bodi raj in tvoja noč me razsvetljuje naj? ...

163

III

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni sin je zopet tu; o, daj mu izgrešenega mirú

v bližini svoje svete domačije!

O, naj mu žarek milosti zasije

v tem osamelem, osamelem dnu

srca in duše, da po dvojnem zlu

zapoje zopet prejšnje melodije!

Glej, menil sem, da mogel bi živeti brez tebe kdaj, brez svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba?

Zato prešini me, o Bog, zaneti

mi večni, žarki ogenj v dnu srca!





IV


V puščavi si v podobi megloviti

bil Izraelcem verni kažipot;

v plamenu te je gledal, o Gospod, in v blisku svetlem njih vodnik častiti.

164

A v Palestini nisi hotel priti pred njih oči, in samo iz dobrot so dolgo te spoznavali povsod,

dokler te niso jenjali ljubiti.

A vse drugače sem te videl jaz,

ko zrl sem en trenutek ti v obraz tedaj, ko si, nebeški gospodar,

v očesi njeni blagi, nežni, krotki prišel, ah da, v tem blaženem trenotki postalo ti je srce žgalen dar.





V


Tam v svitu nepozabljene mladosti sem videl te, ah, toli-tolikrat, ko v majnikovo noč si poln sladkosti hitel med kore svetlih mirijad.

Ko zdaj si prišel v strašnih strel hitrosti ljubeči Bog, svoj narod kaznovat, a zopet izpregledal mu slabosti

in v rosnem jutru vzbudil novih nad.

Ko gnali so nebroj z gorâ pastirji in prišel je nad gore drug nebroj, 165

tedaj sem posedeval pri klavirji in razgovarjal se ljubó s teboj.

Kako sem ljubil te, o harmonija, o Bog, o Stvarnik, o svetá Mesija! ...





VI


A glej, odtrgali, odstranili so me od prsi sladkih, ljubljenih tvojih in strašno pač okanili so me,

rekoč: »Spoznavaj ga odslej iz knjig!«

O glupost, ki ž njo ranili so me, o njih dokazi, vrag odnesi jih!

In s hipotezoj hranili so me

in zamorili v srcu slednji vzdih ...

Brez dogem in brez vaših energij sem vedel bolje nego zdaj nekoč, da On je vir vseh zemeljskih moči, da v slednjem žarku, plámenu in zvoku, magnetnem toku in rastlinskem soku deluje v mislih On, prvotna moč.





VII


166


O Ti! ... O kdo? Ah, neizraženi in neizrazni, naj srce te čuti

ne v sladki, čudokratki le minuti, ne, večno, kakor tvoji blaženi!

Ne samo v burji nevtolaženi,

ne samo tam v asketski trdi kuti, ne samo z ljubico v samotni uti, ko čevrljamo trije neopaženi.

Ne, vekomaj povsod! Kot dete borno, ki tu-le mirno, a s teboj zgovorno si bere drobnih cvetov po livadi, naj vekomaj i jaz s teboj živim! ...

Čuj, dete! Kam hitiš? Čuj, angel mladi!«

No, detece beži, a Bog gre ž njim ...





VIII


Kaj, ti bežiš? Čemu-li? Pred hlimbàj?

A svojega Boga se ne bojiš?

V naravi lepi se tak varen zdiš, v resnici misli svojih, otrok moj?

O, prav imaš! I jaz sledim takoj 167

v resnice svetli, jasni paradiž in daj mi krono ali daj mi križ.

o svet, ponudi mir mi ali boj:

enako! ... Luč je samo jedna, jedna in več kot enega življenja vredna in več kot ene, več kot ene smrti.

Prej bil podoben barki sem potrti, a zdaj le jadra, ladja, mi razvij!

Ne boj se mi viharjev in peči! ...

168

Izprehod





I


V tiho samoto se kradejo, sijejo polni nemira in polni mladosti

sončni prameni, in ljubko se vijejo lahki zefiri, otroci prostosti.

Živi krilatci v uho meni lijejo

svoje skrivnosti, ljubavne norosti, srca zaljubljena glasno jim bijejo v sladkih objemih, v opojni radosti.

Toda molčite, ni meni kot vam

do krasotic, vaših ljubic na polji, ni do veselja. Ah, jaz sem pač sam.

O, da bi čul vsaj en lahen vzdihljaj njenega srca v ta daleki gaj! ...

No, to ne bode nikoli, nikoli.

169

II

Bistrica reka, podobna si vdovi, ktera žaluje pod senco cipres,

in tako meni ginevajo dnovi

kakor valovi zakriti od brez.

Ali ko poldne zvonijo zvonovi,

kdo te pozdravi z visokih nebes?

Ko te poljubijo žarki njegovi,

kdo vladajoči ti v srcu je knez?

Ti si prelestna, ej, ti si prejasna, toda jasnejše je moje srce,

pridi, poglej, moja ljubica krasna, v mojega srca globoko morjé,

kdo tam caruje in kdo tam žari?

Nisi li morda, o ljubica, ti? ...





III


S sliko to v srcu grem ljubo po loki, kar se ustavim: pred mano ribnjak!

Toda ne ribice, gladki le boki

dev so ustavili hitri korak.

170

To so zbežale, té v smehu, té v joki, vse zarudele in vitke kot mak,

v strahu kot ljuba po šumni poroki, ko se približa tajinstveni mrak.

Ljube devičice, ah, le se kópajte, ali vsaj lahno po kamenju stopajte, da si ne ranite belih nožic.

Ni moje srce kak sultan goreč,

ki mu je treba cel harem devic,

ena je v njem, in že ta je preveč.





IV


Pesmi nemirne, čemu ste letele

gori na sever iz cvetnega juga,

občudovat ledenike li bele

ali meglenega morij sodruga?

Ali samotne li fjorde in fjele

ali smereko, ki prazna ji struga njena je znanka in druge vesele

neme čeri so in žalost in tuga?

Pesmi ve strastne, lepoto Germanke 171

mrzle in hladne in čiste in tihe ste občudávale dolgo dovolj.

Zopet poglejte v oči Gruzijanke, južne poslušajte zopet mi vzdihe.

zopet oživite bolj se in bolj!





V


Srce neumno! V naravo poglej!

Sonce gorí, ah, in v morju strasti cela narava trepeče; od mej,

šum in poljan in od gorskih redi miga življenje ti polno nadej.

Ah, ne zamudi teh uric in dni,

zdaj se na dražestnih grudih ogrej, zdaj se gorkote in sreče napij!

Pusti zdaj pesmi! In meni veruj, tudi brez njih bo še krožil ta svet.

Več pač jih nima krojačev Pariz, kakor poetov naš bedni komet.

Šijte po modi, dajajte v natis.

pesniki! Srce, a ti? Poljubuj!

172

VI

Srce neumno, a ti poljubuj,

srce neumno, ti pesmi ne kuj!

Rado bi, rado – a dokler resnice in harmonije in ljubke device

nisem objelo, nikar ne vkazuj:

Srce, ne poj mi več, srce, miruj!

Ko pa izginejo črne meglice,

da bom spet jasno kot vinske gorice, kadar bom srečno ... zaklinjam se tebi, pesmi utihnejo moje ...

Saj melodije na blaženem nebi,

sreče vzdihljaji, ki duša jih poje, kaj so li pesmi, resnične in bajne, mile izpovedi sreče brezkrajne?« ...

173

A tebi, poet

A tebi, poet, bodi geslo:

Resnica! Pač kaže narava jo čutna, a vendar k nji ravno je veslo

le misel slučajna, nadzemska, minutna.

Ti sam ne veš, kaj jo prineslo,

prešine te hkrati kot Platona, Njutna; obdrži jo! Ah, če si teslo,

izgine, zbeži ti kot noga košutna.

Le poj, če od zgoraj ti dano,

in reci: Drugovi, jaz vem za resnico, le pojdite verno za mano!

Če ni, pa ne toži z nirvano!

Kako li boš videl visoko zvezdíco skoz steklo prozorno, a z motno zenico? ...

174

Starec in ptica

Čas hiti in ne odlaša,

staro izgubi veljavo,

kar je novo, to je pravo,

taka je usoda naša.

Godec stare korenine

teši svoje bolečine

z glasi tamburice;

vbira strunice srebrne,

poje pesmice žalobne

v sivo brado, v velo lice

grenka solza se mu vtrne:

»Dosti živel sem na sveti,

dosti sem užil radosti,

dosti moral sem trpeti,

dosti skušen sem – zadosti.

A ne sluša naših svétov,

starih, skušenih očetov

mladež, roga se in smeje

175

temu, kar starina deje, kar je novo, je na glasi!

Kje ste časi, kje ste časi,

stara, srečna, zlata leta,

polna krasa, polna cveta!

Kje ste, kje ste?« starec toži

in oči vpre prot nebesom.

»Kje ste, kje ste?« starec toži

s tamburico pod drevesom.

Pa priplove nad staruha,

nad staruha do drevesa

lepa ptica, čila ptica,

lepa čila krilatica.

In otresa si peresa

in glavico si otresa

in poredno oponaša

žalostnega tamburaša:

»Kaj te peče, starče sivi,

da solzice si otiraš

in tako žalobno sviraš?«

»Tega so mladiči krivi,«

deje ptici starče sivi.

»Kaj so, starče, ti storili,

da so te ožalostili?«

176

»Ker ne slušajo, kar svétje stari mož, ki skusil svet je.«

A zaroga se mu ptica,

hudomušna krilatica:

»Molči, molči, starče sivi!

Dosti skusil si na sveti,

toda zdaj ne znaš živeti!

Ker za dnevom dan izginja,

ker se čas in svet spreminja,

niso tvoji sveti zdravi,

niso tvoji sveti pravi!

Molči, molči, starče sivi!

Omegleno ti okó je,

slabo, slabo že uhó je

in prevari te oboje;

čuti nimajo strasti več,

udje nimajo moči več!

Bistra naša so očesa,

moč nam ude in telesa,

čute strast pretresa!

Molči, molči, starče sivi!

Čas hiti in ne odlaša,

staro izgubi veljavo,

kar je novo, to je pravo,

taka je usoda naša!«

177

To izgovorivši šine ptica v višnjeve višine.

A ostane pod drevesom

starec s svojo tamburico,

za nasprotnico, za ptico

zre z oróšenim očesom.

Vzleta ptica vedno više,

svira starec vedno tiše,

tišje starčevo je petje,

tišje to, kar starec svétje.

Umolknilo je igranje ...

V trdne se zaziblje sanje,

v trdne sanje, smrtne sanje,

toda – kdo! – se zmeni zanje?

In podobna svetli zori

se prikaže med oblaki,

med svobodnimi junaki

prosta ptica, naša doba!

178

Azrael

»Oj ljubosumni paša ti,

al smem te nekaj vprašati?

Zakaj zapiraš jo v harém,

Čerkesko mlado, luč očem?«

»Čuj ... Selima se jaz bojim.

Da ona ne uide z njim.«

»Oj bistroumni paša ti,

al smem te dalje vprašati?

Pa kaj bi storil moj gospod,

če več je ne bi našel tod?«

»Jaz vse vojské bi nanj poslal

in bi predrzneža iskal.

In joj mu, kadar bi ga vjel.

179

takoj bi ga ob glavo del!«

Ho, ho, dasi preseda ti,

to moram ti povedati:

Ne bodeš ga, ne bodeš vjel,

če pride angel Azrael.«

In strah mu lice spreleti,

in plašno paša govori:

»Ne bodem ga, ne bodem vjel,

če pride angel Azrael.«

180

Dekličino premišljevanje

»Teci, teci, reka

čez široko plan,

skozi mračne lese

v širni ocean.

Teci, nesi šopek

ob bregovih teh,

ob vaseh in mestih

na valovih teh.

Tam na morju plava

barka pisana,

jambori visoki,

jadra od snegá.

V ladiji se vozi

ljubček, mlad mornar,

v daljne kraje hodi

ljubček, mlad mornar.

181

Rekel je, da pride že čez leta tri,

zdaj je že četrto,

pa ga vendar ni.

O moj revni šopek,

da bi te spoznal,

ali bi zavriskal,

ali bi se zbal?

Da bi te zagledal,

ali bi vesel

vjel te in pripel te,

ali bi zaklel?« ...

Med valovi zibal

šopek se lahnó,

spremljalo ga njeno

solzno je oko.

Spremljalo ga njeno

solzno je oko,

k ljubčeku mornarju

srce prezvestó.

182

Popotnica

Na postelji leži bolnà

prelepa mlada deklica.

Ah, več ne gleda v mladi svet.

ne sluša sladkih več besed.

kot jih je slušala popred.

Ne sluša jih, ne govori,

le v sveto luč strmi, molči ...

Kar pride k njej duhovnik mlad

obhajat jo poslednjikrat.

»Zakaj, oj deklica bolnà.

za dušno zdravje ni ti mar?

Oj, neobhajana nikar

ne pusti belega svetá!«

Upre vanj žalostne oči

in z bridkim smehom govori:

»Nikar ne bodi pregoreč,

nikar ne trudi se preveč!

Ti si mi srčno zdravje vzel,

še dušno zdravje sam imej!

183

Obljubil si in se zaklel; zvesto ljubiti me vselej ... «

In obrnila se je preč

in ni pogledala ga več.

Ah, ustne se zaprle so,

sladké oči umrle so.

184

Svetinji

Povej mi, o zlata svetinja,

na belih prsih devici,

predragi rajnci, viseča,

povej mi po pravici:

Čegav si mi dar? Ali dala

spominek znanka zvesta

iz daljne božje poti,

iz daljnega li mesta?

Povej, ali morda te ljubček

okrog vratú pripel je

in zraven nedolžno devico

poljubil in objel je? ...

Li v dobi večerni, skrivnostni,

pred sveto podobo v molitvi

na ustnicah strastnih si njenih

drhtela v presladki združitvi?

In – je li tiha solza

na bledi obrazek pritekla,

kadàr so njena usta

185

njegà ime izrekla ... ?

Povej, zakaj je umrla

tak zgodaj, tak mlada devica,

in je li res, kar pravi

ta ljudska govorica,

da kriv je on? ... Ah, ustne,

zakaj ste se zaprle,

da bi to skrivnost mi odkrile,

oči, ah, zakaj ste umrle? –

Zaprle so se, da na večno

njegovo ime zamolčijo,

umrle so pač, da z ukori

življenja mu več ne grenijo.

186

Na blejskem otoku S ponižno sklonjeno glavó

sem stopil v Marijin hram.

uprl oči v Brezmadežno;

ne mislite, da se bahám!

Ponižno sklonjeno kleči

pobožno ljudstvo v klopeh;

nekteri držé se žalostno,

no – drugi držé se na smeh.

Tam gori zre pa Dávidinja

po beli cerkvi dol.

O ko bi res le živa bilà.

zaslúžila bi prestol!

In sél in gledal sem, kako

lepo molilo si ti,

pobožno ljudstvo romarsko,

za božje milosti.

187

Najprej je prišlà, Bog ve, Bog ve, al angelček ali demon –

prijela za vrv je s prelepo rokó in tànko zaklenkal je zvon.

»Oj sveta božja Poródica!

Pred svetoj velikoj nočjoj

ostavil me je; da vrne se, daj,

galantni stotnik moj.

Kako me je vozil po tihih valéh

ta bledi, prekrasni mož ...

Kajne, o božja Poródica,

da me uslišala boš?«

No, druga pride ženka starà

s tresočo, kaščeno rokó,

da tudi ona zacinglja

in milost veliko dobó.

»Prišlà sem stara revica

na zvonček zacingljat,

da šel bi iz osme šole moj sin

v ljubljanski lemenat.

Pa prej je mislil biti kaplan,

188

pa zdaj noče slišati več, o daj, da bi Dunaj in doktor in jus in druge skušnjave šle preč!«

In tretji se bliža gorjanski kmet in prime nerodno za vrv,

v oltar upre zaupljivi pogled

in tožno namrši obrv:

»Oh, padarji jo zdravijo

s planinskimi rožicami,

a vendar nič ne opravijo –

umrla bo božica mi!

Pa če bo umrla ženica mojà,

kdo naj bi tolažil njih jok?

Pomisli, o mati Jezusova,

da imam pet majhnih otrok!

In ako bi nosil Jezuščka

z osličkom le Jožef samó,

pomisli, kako bi pač Jožefu

nerodno in težko biló!

Oh, daj, da ozdravi ženica mojà, in jaz obljubim ti v dar

tri srčka voščena in tebi v čast 189

šest belih sveč v oltar!«

Četrti nastopi – kedo je to?

Četrti bil sem jaz,

ki sem prijel za milostno vrv

in gledal v Madonin obraz:

»Čuj! Ljubita sinka mater bolnó

in jo tolažita,

a med seboj se hudó, hudó

ta sinčka sovražita.

In pride k majki prvi sin,

zdravil najboljših nesoč,

in z drugimi pride drugi sin,

ko bliža temna se noč.

,Ná, majka, sprejmi zdravila le-ta, gotovo ozdrávela boš!‘

,Kaj tvoja, moja vzela bo

iz lepih planinskih rož!‘

,Seveda, seveda, le proč od nje!

Ná, majka, tole pij ... ‘

,Nikdár tegà ne dopustim‘,

brat drugi govori.

190

Tako se brata prepirata, a majka umira med tem!

A jaz, ki ljubim jo tudi gorkó,

pribežal sem k tebi sem.

O sveta božja Poródica,

usmili, usmili se nas!

Sprijazni brata sovražnika,

saj je že zadnji čas.« ...

191

Noč na poljani

Konec je že vendar dneva

trudnega, nemirnega,

legel je popotnik v travo

sredi polja širnega.

Ko pa je ležàl in gledal

v tihe zvezde vrh nebá,

prišla mu je v srce misel,

misel bila žalostna:

»Ni mi starišev prijaznih.

dobrih sester, bratcev ni,

oh, da mogel bi počiti

vsaj pri gorki ljubici!

Lepa, gizdava devojka

postelj bi narejala

in ozirala se name

in poredno smejala.

192

Govora bi veselil se in smehljanja njenega

in nič več se ne bi čutil

tako zapuščenega ... «

Ko tako je gledal v zvezde

vrh neba večernega,

zašumele so mu trave

sredi polja širnega:

»Kaj pač govoriš, popotnik!

Da jih nimaš starišev?

Nimaš sestric, nimaš ljube,

nimaš jih tovarišev?

Stariši, prijazni bratci

v senčnih ti drevesih so;

dobre sestre svetle zvezde

gori na nebesih so.

Stariši, prijazni bratci

sence hladne ti dajó,

dobre sestre, svetle zvezde,

te prijazno gledajo,

ljubica, krasnà poljana,

193

pa v naročaju drži in šepeče tajne bajke,

dokler ne zaspiš na nji.«

194

Želje idealistove Jaz res ne vem, da ženske te

ne morem nikdar pozabiti,

saj lepa ni Bog ve kako, toda pač!

Ne smem tako govoriti.

O, lepa je res! Te njene oči

so že marsikoga zmotile,

a da ne morem jaz od njih,

to je že kar od sile.

Kako bi rad že bil vesel

in delal kot drugi napitke

in pel kot drugi in kegljal

kot drugi na dobitke.

Še rajši bi pa moder postal

in resen in trezen in bister

in morda za narod navdušen celo, da – pravcati filister.

195

Uj, to je filister, bi rekli potem, na celem mu Kranjskem ni para,

sam zase skrbi, za družbo mu ni, za ženske celo nič ne mara.

A kaj – če kegljam, bi oskuben bil, da bi še hlače izgubil,

da pijem, če ne bi zaljubljen bil, ej, to bi se šele zaljubil!

A kje bom še jaz podbradek imel, a kje bom še jaz trebušen,

a kje bom še jaz za narod tako

strašansko goreč in navdušen?

A kje se bom jaz nerodnež tak

bogato, sijajno obabil? ...

O, da bi le zabil to žensko kedaj, te njene oči da bi zabil!

Te njene oči da bi zabil kedaj,

gladkó bi šlo pôtlej vse drugo,

in vem, da bi morda še križec dobil za to ali ono zaslugo.

196

Starčkova pesem

Moje prvo deklč, to je bilo hitró in urno in gibčno in skočno,

da sam nisem vedel, kedaj je ušlo pod gorko odejo poročno.

Zašlo mi je sonce za gorami že,

za livadami, tihimi polji;

njene lepe oči že nič več ne goré, odšla je v svet lepši in bolji.

In drugo deklč sem za ljubico vzel.

Ej, tam pod dišečim kostanjem

lagala se ona, tam vetrček vel

nasproti z lahkotnim šušljanjem.

In veter odnesel mi ljubico to,

kot lahno peresce odpihal,

a jaz za nobeno več žensko lepo

od tákrat naprej nisem vzdihal.

197

Ko tretja je ljuba, smrt bleda, prišla, zadrl sem se nánjo: »Kredita

nobena več nima pri meni ženà,

zato le poberi kopita!«

In ni je več póme. A znanci okrog, le iščite lepih si parčkov

in ljubite! Toda jaz trtice sok

bom pil iz kipečih kozarčkov.

198

Misli starčeve

Tihi gaj, mrtvi gaj

že nič več ne šumi,

le še malokedaj

skozenj ptička leti,

le še malokedaj

lep spomin se vzbudi,

kako smo ljubili, živeli ...

tudi tebe, moj gajek boróvi,

tudi tebe so danes odeli

snegovi.

199

Zimska idila

Proti cerkvi veseli mi svatje gredó po snegu, po snegu v svečani,

nevestica ima že sivo glavó,

a ženin kožuh s tulipani.

In v cerkvi zagodejo šolski gospod okrogle, pa v durih, ne v molih.

Dekletca mladà so poskrila se v kot, v cerkvenih se kihajo stolih.

Tam zunaj je zima, aj zimica pač, pa vendarle sončece greje,

potok se hahljá, ker ne more drugač, poredno se vetrček smeje.

Pa kaj, da se ne bi smejal pač sladkó potoček in vetrc s farani,

ko ima nevesta že sivo glavó,

a ženin kožuh s tulipani!

200

201

Pred cerkvijo

To je smehljanja

in šepetanja,

ljudstvo iz cerkve hiti,

stidno poveša oči

hčerka županja.

Komur bo ženka

lepa mladenka,

srečen pač tisti! Poljan

dal mu bo očka župan,

dal mu bo cvenka.

202

Podgorska svetnica Ko približa se mrak, zapusti beli dvor in gre k Matere božje kapelici gor gozdarjeva hčerka Marica.

Pred kamenim deva oltarjem kleči ...

Raz obokani strop pa svetilka visi, vsa v rožah je lurška Devica.

Pa podgorska že mamka zanetila je, aj večernica zvezda zasvetila je, aj že vetrc zavel od zapada.

Ko še rožica moli, devojka tam,

pridrevé, pridrevé Mariji pred hram lovski psi kakor blisk iznenada.

Kako je njen pógled boječ in plah, njene grudi prebele pa zožil je strah in kako pač dekle trepetá mi!

Glej, tu se prikaže iz temnih vej, jo pogleda začuden in stopi naprej 203

mlad lovec, da, s puško na rami!

»Nič psov se, prelepa devojka, ne boj, in dovoliš, da grem tja do ceste s teboj, do cesarske, do belega doma?

Gotovo si lepa gozdarjeva hči,

o kteri vse ljudstvo okrog govori, da večer vsak h kapelici roma?«

Ni vedela ona ni kaj ni kako

in molče mu podala je belo rokó

in besedo poslušala sladko;

a ko se na cesti tam ločil je,

oj to se lepo priporočil je

in obljubil ji priti čez kratko.

»Lepa hčerka mojà, prej vesela tako, zakaj si, zakaj si začela tako

povešati lice otožno?

In zakaj tak zamišljena, hčerka, sediš?

Si li bolna, li morda si česa želiš, ali morda tak moliš pobožno?«

»Saj nisem ne bolna, prav nič se ne boj, in tudi molila še nisem nocoj!«

očetu je hčerka dejala;

»in tudi ničesar srce ne želi.«

204

Ah, to si lagala, gozdarjeva hči, ko to si očetu dejala!

»No, če bleda bi nunica rada bilà in k častitim klarisinjam rada bi šla, ne bo se ti nikdar branilo.«

Tako je gozdar lepi hčerki dejal, a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj srce je mladi težilo ...

In prešel je dan in pretekla je noč, minil eden teden, o, dva sta že proč, pa na cesti – poglej – na cesarski, pred kočijo konjiča, hej, vrana mi dva ko ptiča brzà nad poljanami dva

letita proti hiši gozdarski.

»Bog vas živi, gozdar, Bog ohrani vaš krov, a jaz sem pripeljal se danes na lov na srnico s puškico tenko.«

»Predlanskim tu zvrnil se zadnji je par ... «

»O, saj meni ni take srnice mar, vašo hčerko mi dajte za ženko!«

»Mojo hčerko bi radi za ženko svojà?

Prav lepo! Jaz nimam prav nič zoper to, ali ona je živa svetnica!

205

In prejkone pojde v kak tih samostan, in prejkone boste prosili zaman.

no, vendar mogoče ... Marica!

Poslušaj me, ljubljena hčerka mojà: da bila bi ženka mu, lepa gospa, ta lepi mladenič te snubi;

iz srca bi rad bil zakonski ti mož, a kaj, ko ga menda hotela ne boš ... «

»A kaj da ne, očka moj ljubi? ... «

In pohitel je lovec k nevesti vesel in za belo ročico je ljubo prijel in poljubil na lica razvneta.

Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan:

»Ho, hčerka, od kdaj pa je to – samostan?

No, to ste, no to ste dekleta!«

206

Hvala starega časa To so bili stari naši

vse drugačni tiči,

pili niso ga po čaši,

ampak po poliči.

Bili so to drugi ljudi,

eh, po svetkovanji

rekel je naš župnik tudi

mamici županji:

»Veste, mamica, debelo

si debelo voli,

zavrtiva se veselo

malo naokoli.«

Pa je šlo ... Pa se zdržali

niso nikdar kôla,

a za plača smo mu dali

pitanega vola.

207

Mlinarjeva hčerka

»Jaz sem pri hiši,

k okencu pridi,

Zorica, v moje naročje!«

Ona ga sliši,

ona ga vidi –

slišati, videti noče.

»Lahko ti noč!«

Janko gre proč. –

Prišli so, prišli z ognjenimi vranci hrabri ulanci,

v selo prijezdili so,

v hiše se vgnezdili so.

Niso pač vzeli vasice z naskokom, brušenim mečem v desnici,

toda srce pa z besedo in okom

marsikateri devici.

Zorino srce, nezmagani tabor,

vojnik vzel krasen in hraber.

208

»Jaz sem pri hiši, k okencu pridi,

Zora, moj srček, vstani!«

Ona ga sliši,

ona ga vidi,

pa se ulanca ne brani ...

»Janko, a kaj je vendar s teboj?

V krčmo – ne greš več,

v cerkev – ne greš več,

k plesu – ne greš več!

In tako bled si kot mrlič nocoj ... «

Toda ni očki ni materi svoji,

bratu ni sestri tegà ne pove.

209

Pesmica o pisarju Kako ta presneti pisar

podpiše sprelepó

vsa pisma za denar,

pobotnico, tožbó!

Pa včeraj je šel zvečer

podpisat k Zaplotnici,

sosedki, na kvartir

ime na pobotnici.

Zapisal sredi srcá

imeni njuni skup,

pobotala se sta

za eden vroč poljub.

Ko k ljubi legel je,

še priče ni prizval;

ko ji prisegel je,

še luči ni prižgal!

210

Oj ti presneti pisar, nič drugega brez kron,

vse drugo za denar –

le to, je naredil zastonj!

211

Stara novica

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke, učila je učiteljica črke

in riba, ribe, ribi, o ribi, z ribo fantička Amorja;

imel glavó iz mramorja,

le smejal se je z bradico dvogibo.

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke, naslikal Amor lepe črne brke

in zibko, kar je v zibki in pri zibki, lepo naslikal je,

lokavo zamežikal je,

in tresli sta se bradici mu gibki.

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke, pustila je učiteljica črke,

številke, kredo, abecednik, šibo, a sinku pevala.

a sinka v zibko devala,

212

ki se ji smejal z bradico dvogibo.

213

Pijanec

Daj mi, daj vinca,

lepa točajka!

Radi mezinca

ni ti mogoče?

Naj ga da majka.

Spi že ... Pa oče ...

Tudi ... Pa sinčka

skliči po vinčka!

Glej, kak se peni

kapljica zlata,

glej, kak mi vreje

kapljica živa,

kak se mi smeje

in nagajiva

pripoveduje

čarobne bajke

od kučamajke

in o princesi

dežele tuje ...

214

Še, še prinesi

vinca iz hrama,

da ne bom jezen,

sicer ljubezen

bodi med nama,

pa čašo primi,

malo napij mi,

k meni prisedi

in me ne gledi

kakor hudiček! ...

Še en poliček,

ljubica moja,

hôja, di, hôja!

Vidiš jo, vidiš,

od kod pa prideš,

ljubica mila,

jaz sem pa mislil,

da si ti name

že pozabila,

da te, sem mislil,

drugi objame,

hôja, di, hôja,

ljubica moja!

Ná mi tu kito,

ná za spominek!

Vanjo so rože

tri mi povite:

215

Prva je roža

lep rožmarinek,

vedno zelen je;

naju zvestoba

bo vse življenje

trdna do groba.

Druga je roža

roža-gartroža,

lepa in rdeča,

najina srca

vedno goreča.

Tretja cvetica

raste sred vrtca,

lilija bela,

najina srca

vedno vesela ...

Hôja, di, hôja,

ljubica moja,

še ti bom rekel:

ljubica, zbogom!

Že je pritekel

dan beli, jasni ...

Oj, tam za logom

lunica vgasni! ...

Oj, tam za logom

zvezdice krasne ...

Druga za drugo

216

skrije se, vgasne ...

Hôja, di, hôja,

ljubica moja ...

Kaj si storila,

da si ti mene

zdaj zapustila,

da si med žene

mlade stopila?

Več ne bom nosil

drobnih resedic,

v krasnih večerih

več ne bom prosil

sladkih besedic

pri tvojih dverih,

okencu tvojem ...

Nič več na vasi

radostnim glasom

revci ne pojem ...

To si ti, draga

moja, storila ...

Hôja, di, hôja,

ljubica moja!

Aj, jaz pa pojdem

v belo gostilno,

aj, jaz pa pojdem,

da te pozabim,

da se tam silno,

217

silno napijem,

dnarce porabim,

vinca navžijem!

Bodi, točajka,

tako prijazna,

daj mi še vinca,

čaša je prazna ...

Kaj boš, točajka,

radi mezinca

mene jezila ...

Meni je sila!

Daj mi ... vrag vzemi

tebe in uro,

kaj bom šel s kuro

spat? ... Ti se vari,

da ne zavrè mi

krvca po žilah ...

Oj, oj, nikari! ...

Pusti me, majka,

pusti, točajka,

očka, saj grem, grem,

sinek, saj grem, grem!

Hlapec in dekla

skupaj pritekla,

o saj že grem, grem! ...

Oj, oj, že zunaj,

oj, oj, na cesti,

218

ti pri moj Dunaj, luni kar dve sti

gori v oblakih,

da nikdar takih:

ena zelena,

ena rdeča,

ena se smeje

kakor nobena:

lica široka,

usta še večja,

druga se joka

kakor nikoli,

solze debele

kapajo doli .. .

Hôja, di, hôja,

ljubica moja! ...

219

Romarski berač

Kak ste, romarji, vi lépi,

sam baržun in svila,

zdravi, močni pak veseli –

ptička lahkokrila,

lice vaše – jasno sonce,

govor vaš – potoček,

kakšen med menoj in vami,

kakšen je razloček!

O, vas ljubi pač na Brezji

milostna Marija,

a sovraži ta, ki v prahu

se pred vami zvija ...

Oče naš, ki si v nebesih ...

stokrat ti povrni,

romar, novčič oglodani ...

Vrag te vzemi črni!

220

Tebe ljubi pač na Brezji milostna Marija,

a sovraži ta, ki v prahu

se pred tabo zvija.

A ti, novčič oglodani,

ti si res moj ljubček,

pa še eden, pa še eden.

dobršen bo kupček.

Tam pod gôro, pod zeleno,

kočica razpala,

tam krčmarka bo do čista

zvéčer me obrala,

kadar bodem suh, na cesti

posteljo postlala.

Srečna ura pitja, spanja,

ura pozabitve,

ah, prekmalu zopet pride

prošenj in molitve.

Torej hitro, romar, hitro,

novčič oglodani,

hitro pojdi črna žalost,

beli danek stráni.

221

Starčkova misel

Kadar preorje njivo

in brazde njene črne,

pomlad preljubeznivo

poljubi, ko se vrne:

in kmalu ptički pojejo,

leteč čez rožni vrt.

Usode vdarci hudi

so preorali tudi

to moje mračno čelo ...

Ah, pomlad gre v deželo,

kdo ljubi dušo mojo? Kdo

li reši dušo mojo? Jo

le reši bleda smrt?

222

Melanholične misli Skozi gozd je šel,

skozi temen gozd –

v srcu žalost in bridkost.

Vprašal je drevo

zelenečih vej:

»Imaš-li drugóv, povej!«

Reklo je drevo:

»Imam, imam jih,

kot je listov zélenih.

Če se veselim,

veselijo se,

z mano žalostijo se!«

In dejal je: »Glej,

jaz pa sam s seboj ...

Bodi ti prijatelj moj!«

Zašumelo je

223

in se znižalo

in se mu približalo ...

Vzelo k sebi ga,

in nič več ni sam ...

Zdaj visi na veji tam.

224

Resnica

Skrili so resnico,

deklico nebeško;

vrgli jo v temnico

srednjeveško.

Tam je zdihovala

dolgo, dolgo časa

ta devica, spala

zlatolasa.

Videla ni reva,

kak nebeško sonce

na planine seva,

na zelene holmce.

Slišala ni tudi

širnih rek šumenja,

niti v ječi hudi

govorjenja.

225

Prišel pa je v kraje v zapuščeni lozi

vitez mlad jahaje

nekdaj skozi.

In ko je zagledal

grad v daljavi črni,

pot si je naredil

sam med trni.

Prišel v grad, hodnike

je prešel bobneče,

sobe prevelike,

dvore preblesteče.

Groza ga obhaja.

V vsaki grajski sobi

krasno ko sred raja,

tiho kakor v grobi.

A v dvorani zadnji,

glej, leži devica;

kakor dan pomladnji

cvetejo ji lica.

Kakor dan v pomladi,

226

kakor rdeča hruška, vitka kot v ogradi

belouška.

Kdo bi se premagal.

kdo bi se ne zgubil?

Vitez je omagal

in poljubil.

Dražestna devica

vzdihnila, odprla

je oči – ah, ni še,

ni umrla!

Sladko nasmehljala

vitezu se deva,

ljubko pozdravljala

svit je dneva.

Šla je z njim iz grada

po vsem širnem svetu,

in: »Resnica mlada

še je v cvetu«;

se razvé povsodi

krasna govorica.

»Slava tebi bodi,

227

o resnica!«

228

Čevljarček

Čevljarček je živel za sivo goró, vse šival po enem kopiti,

odkar je bil rojen, in šival tako do konca bi dni morebiti.

Pa pride mu v misel: Kako pač drugod dišijo po smoli in dreti?

In staro kopito zagnal je zdaj v kot in šel po širokem je sveti.

In v mesto prišel, pred izložbo prišel in čeveljčke gledal in šolne

in gledal in gledal, da je kar oslepel: Kaj takega nikdar, nikol ne!

Šel k mojstru je v delo, nauka želján.

zamudil ni niti minute

in meril in rezal in šival potan, za plačo dobival klofute.

229

Zastonj je bil vendar napor in ves trud, vse šil je po enem kopiti,

in vrhu priimkov in gorkih klofut dal mojster ga preč zapoditi.

Tedaj se je vrnil za sivo goró,

h kopitu se zopet povrnil,

čevljarsko umetnost je črnil hudo, sosedom tako jo je črnil:

»Ker rezati nihče tam v mestih ne zna, vse delajo tesno in ozko

in pravijo, da je ta moda prišla, in pravijo, da je gosposko.

Pa vem, da je to le izgovor njih tak, ker vsi so neznansko zabiti,

sicer bi pač delali čevlje kot jaz, vse čevlje po enem kopiti.«

230

V kopeli

Plešite, valčki srebrne vodice!

Oh, saj moramo tudi,

pridejo sapice, žive k nam ljubice, njih se nobena ne vtrudi.

Glejte v kopeli vso našo gospodo in, ki se šteje k gospodi,

našega peka. Ej, barčica pisana

plava že, plava po vodi!

Mojster krojač, a kam vi? Poglejte, kakor da v grob bi stopal,

stopa v vodó, ki pač v morje odnese ga, prej ko se bode okopal.

Toda tam plavajo deklice morske? ...

Ne, to so naše meščanke,

Židova, Vidova, Zorova, Štorova, da, to so naše Ljubljanke.

231

Eno med njimi – ah, to je krasota, glejte, že perejo vali,

črne oči goré, zobki se belijo,

kakor na plen bi prežali.

Ribe se kvišku, zdaj spuščajo v reko, ščuka vmes bliskoma švigne,

ej, to zbežijo, pa ne vse. Glej, z ribico v žrelu zdaj ščuka se vzdigne!

Ej, toda meni ni treba bežati,

najsi bo pogled tvoj žaren,

vendar, gladkà, belozoba ti ščukica, tukaj na kopnem sem varen.

232

Prekrasni trg

Prekrasni trg, čarobni trg

v dolenjski metropoli,

pač mnogo jih na svetu je,

a tacega nikoli.

V lunini svetlobi se

leskeče magično.

Kaj res? Kaj res? »Oh, pa kako!«

vzdihnem tragično.

Po trgu se sprehajajo

gospice gor in doli;

pač mnogo jih na svetu je,

a tacih pa nikjer, nikoli;

njih melanholične oči,

njih hoja graciozna,

njih ust slovenščina sladkà:

há – ironija grozna.

Ne cvetejo kot makov cvet

233

njih usteca, njih lička, tak bela, bleda kažejo,

da ne pijo več cvička.

Zakaj vam več ne cvetejo

ne usteca ne lička?

Zato, ker pijejo vodo

gorjansko mesto cvička.

234

Novejšim poetom

»O, pesnikuj, prijatelj, nihče ti ne brani, le stiki bodejo naj čisto izpeljani, le eden slab, vsa pesem je zanič pri meni,«

tako sem čul več tisočkrat pri Cimpermani.

»In pa čemu ti večni vzdihi, večne solze?

Le zase, zase take pesmice ohrani!

A pili, moj prijatelj,« je dejal, »le pili, in še enkrat, le pili, nikdar ne prestani!«

Ah! ... stike brusi v potu svojega obraza Apolon moj, ne poje več na liri vbrani.

Ali! ... Stike brusi v potu svojega obraza, moj Amor, ne pušic, otrok zatelebani.

Sevéda! Pesem bodi gladka, dolgočasna, učili slovnice se bodejo primáni iz Cimpermana, Funtka in Medveda: nebroj poetov bode kmalu po Ljubljani.

235

»Ljudevit«

Prava reč, premagal je pač Borno, bornega vazala dalmatinskega.

V Ahen hodil h Karlu je pokorno

in slavil priliznjeno tatu tatinskega.

Prava reč, zaman poskušali ste četi karniolski karantanski mu trdnjavi vzeti, toda tretjo četo frankovsko močvirje pogubilo starodavne Styrie.

Prava reč, da je bežal od Siska proč in umoril svojega rešitelja,

da je padel, sam se maščujoč.

v róke povračitelja.

Prava reč, je li to snov za ep?

Si li bil takó prej, Anton, slep, da si še ostal pri »Ljudeviti«?

O seveda, potlej si začel mašiti angele in pa hudiče vanj

in izrodke drugih tvojih sanj

in idejo ... da, idejo tudi.

236

O nikar se mi, Antón, ne trudi, dosti v zgodovini je idej,

ali treba jih poznati prej ...

Ti slaviš pač Franke, ker so vere luč prinesli ... jaz brez mere

jih črtim, ker so že v času starem nas vklenili v sužnji jarem.

237

Nekemu pesniku

Na plotu stoji petelinček

in poje lepó in poje glasnó.

In hvalijo njega občutke

vse cibke in čopke in putke,

kokó, kokodajsk, kokó!

To sliši pa sivček osliček

in glavo privzdigne od tal;

viš, da bi ti kukurical,

vse cibke bi k sebi priklical,

peteha v koš bi dejal ...

Pa kaj vam je storil osliček?

I no, kukuricnil tako,

da putke je – splašil v dvorišču, a mož mu je dal po hrbtišču

dve gorki in dve za uho.

238

Res je pel

Res je pel sonete in balade in romance in gazele o ljubezni sladki France –

pa je ni študiral.

Pel Homer je o Helenini lepoti in o slavi, ki je pogubila Ilij in Trojance –

pa je ni študiral.

Brenkal je na glasno harpo David in slavil Jehovo in njegovo moč, s katero branil je izbrance –

pa je ni študiral.

Jeremija tožil je bridkó pač nad Jeruzalemom, nad nesrečo, ki pahnila rod mu v lance –

pa je ni študiral.

A poet naš, čuj, opeval bode socialno bedo; Marksa, Engelsa, pritožbe na poslance –

vse je preštudiral.

239

Pesmi kritiku

Me smo čebelice,

letamo v panje,

ven, zopet vanje,

nosimo v celice

polno medú.

Daj nam mirú,

kritik! Pri mizi

črk nam ne grizi,

slov nam ne strizi,

ne pridi blizi!

Me se ne slinimo,

me te ne vikamo;

v obraz ti šinemo

in te opikamo.

Daj nam mirú!

240

Poetične igrače

Preljubi moji literati,

danes je pust – vseh norcev god!

Zato ga čemo praznovati,

naročil vinski sem vam sod.

In pili so; kot gobe suhe

vsi literati pili so,

poetje, avtorji ko muhe

pijani kmalu bili so.

Pa kaj je pesnik rekel neki?

Pa kaj je novelist dejal?

O – da se tam pri kamnoseki

že kleše zanj piedestal ...

O, da je že svetovno znan,

o, in duševni velikan!

Oj, raste on! Med literati,

Davalagiri med gorami;

z rokami svetle zvezde klati,

a glavo ima nad zvezdami!

Če skriva ljuba nogo v šolncu.

241

potem pa – ah – sezuje se, da se blešči na svetlem soncu.

čim ljubica sramuje se!

242

Za spomin

1

Kadar Te zagledam na cestah, kadar me pozdravi

Tvoj ljubki smehljaj,

spominjam se stare pravljice ...

Čuj torej ... Nekdaj,

še pred Salomonom, je žila

prelepa Dalila.

Postrigla je Samsonu lase na glavi, iz njih naredila je vrv,

potem ga zvezala močnó,

močnó, tako trdó,

da zvijal se revež kot črv ...

Presneta Dalila! ...

A moja voščila?

Da bi kakor ona

čez leta, čez dni

brez vsega pardona

243

storila i Ti! ...

Še nekaj voščilec ... A kakšnih?

Da morda bi zlate uhančke

dobila, ki nimajo takšnih

vse vódmatske Netke in Fančke?

»O ne! ... « Da bi morda dobila brazlet, na njem pa lep črn medaljonček?

»O ne ... « Čez nekoliko let

da prišel kak bogat baronček?

»O ne ... « Toda kaj? »Toda kaj? ...

Da bi še kot stari ženici,

beroči ta album nekdaj,

bleščali očesci kot zvezdici dve ...

Da bi naredili se v lici

dve jamici taki kot gnezdeci dve ...

V teh gnezdecih ptički pojó,

veselo v te zvezdice zro.

2

Pesem poje

po višavah,

pase ovce mlad pastir,

pomlad vlada mu na licu,

sreča v srcu je njegovem,

radost, mir.

244

Ti boš pasel ovce svoje, ti boš pasel narod svoj,

in če ljuti vrag prihruje,

branil bodeš narod svoj!

Oj, pastir za ovco belo

dal življenje bo veselo.

V ostrem trnju

tak proseče

ovčica mekeče,

ni radosti,

ni blagosti.

ni je sreče!

Oj pastirji! Prihitite!

Ovčico – otmite!

3

Sreče, ki so Vam jo v zlati sanji slikali pač dnevi nekedanji,

nje voščiti Vam ne morem več.

Ona je kot sonce, ki v brezdanji, tihi ocean utone, ni ga več!

Ona je zeleni list, v igranji

valčkov bistrih gnan od kraja preč.

Ona je oblak, nad domovanji

245

našimi na topli jug hiteč.

Ali k drugi sreči, prav nič manji, pot bi rad pokazal Vam goreč ...

Ne v veselju, tudi ne v vživanji ni še blaženosti vir kipeč,

ali je vsikdar v sočustovanji,

če nas tujega gorja presune meč, ali je v ljubezni, je v dejanji, tega, tega pridite doseč –!

4

Prisrčna voščila na dan godu,

Pepínica,

ko gora je v cvetju tam daleč in tu dolinica.

Tam rastejo zdaj že v samotnih grmeh vijolice.

Iskal sem jaz eno po sončnih bregeh okolice. –

No, drug že izpulil je cvetko krasnó s koreninico,

ah, drug jo je vsadil že v srce bolnó –

Pepínico.

Pa bodi si! Srečo Ti voščim povsod, kjer koli boš,

in da bi Te ljubil – želim Ti za god –

246

srčnó Tvoj mož.

5

Ne v album, v dušo rad bi vašo te besede pisal, da ne bi jih nikdar slučaj ni časa tek izbrisal, da vedno bi vas spremljale, kjer koli hodite, kako da srečni bodete.

Kot parčki ptic se ljubijo z gladkimi kljunčki, kot mlad junak z besedami sladkimi punčki se laže, da jo ljubi, potlej bode kot metulj na drugo cvetko splul,

tako je sreča. Pač od daleč kakor sonce sije, a greste bliže, pa se ona za meglami skrije, a če ne boste zanjo vprašali, obišče vas, na bele grudi svoje stišče vas.

Zato ne ginite mi hrepene po sreči, krepko se trudite jo bližnjemu doseči, če boste drugim srečo v srca vlivali, jo boste sámi uživali ...

A če jo vendar iščete, pokáj, pokáj strmite po širni zemlji daleč, daleč? Ah, pustite že vendar tuje kraje in vrnite se, 247

v srce ozrite se!

Kako samotno je tu v njem, kot v starem gradu, ki v bivališče je martinčku, gadu ...

Ah! Srce, srce, prej krasno, zdaj zanemarjeno, poparjeno, pokvarjeno ..

Okrasite je spet, da bode zopet čisto in dobro, rahločutno, kakor srce tisto, še veste, v tistih lepih mladih dneh? ...

In – pomlad bo prišla, skopnel bo sneg.

6

Vsi listi

tak čisti,

nepopisani so,

nenarisani so.

To je pómlad nebeška, to kraljéva je roža, ki jo lahni zefirček, ki jo sončni svit boža, samo pisan metulj, samo cvetje obkroža vijoličino,

trnjoličino

lepó.

Ti listi

so tisti,

248

ki jih bode nekoč poplavila noč

voščil in željá in laží, baharije; ta venček nariše, a ta v melodije ime svoje ljube izvoljene skrije z umetna rokó

za težko slovó

na vek.

O Kriste!

Te liste

pregledávala bo,

prečitávala bo

pač deklica nekdaj, ne več deklica mlada.

Glej, čita in čita ... Za solzíco ji pada solzíca na list. Tak za nado ji nada izginila je.

Preč šinila je,

a kam? ...

Poslušaj,

poslušaj,

da ne bojo solzé

kdaj na tvoje srcé

kapljále, nevsahnjene solze kesanja, tvoja duša je album brez vsega pisanja, tvoja duša, ki zdaj o bodočnosti sanja, 249

prekrasnih dneh, je album brez peg

in črk!

Ne piši,

ne riši

v lepi album nikdar,

v svojo dušo nikar

ni čustev, ni misli, ni želj mi takih, da bi se spominov v grozečih vlakih kdaj strášila kakor strel svitlih v oblakih, da jókala bi

in stokala bi

grenkó.

250

Moje maksime

1

Popolnitev bodi moj edini vzor,

luč, resnica moje delovanje!

Ljubica, ti bodi mi izvor

sreče – smrt po delu sladke sanje!

2

Duh, srce, pred poludnem delujta, vase glejta, pomnita, predstavljajta in snujta; duh, srce, popoludne delujta,

Bog visoko, znanost je globoko,

a brez volje ti ni bolje

niti v duši ni v obrazu,

duše pravednem izrazu.

3

251

Eden up ostane moji duši, ali si naràdi krasen perivoj

s tisočkrat pomnóženoj močjoj,

ali ga pa ž njoj razruši!

Kajti samo v ljubem, samo v krasnem sreča mi se bo sprehajala,

če me ta ne bi napajala,

boljše je, da precej ugasnem.

252

Francetu Prešernu Kot svetel kerub duša tvoja sred višin hitela v daljo nevtolažena,

v očeh globokih ljudskih bolečin najhujša je bila izražena.

Letela daleč proč. A kje dobila je ljubezen zvesto, kje dobila je?

Na Kranjsko zopet se vrnila je

in težko solzo tam prelila je.

A čuj! Iz nje je vzrastel grm cvetoč, šumé se listki poljubujejo

in o ljubezni sladki v tiho noč

kot ti, čuj, slavčki mi vzdihujejo.

253

254