,,Sudmark" Stranka nemških nacijonalcev je najodkritosrčniša in dosledno najodločniša, oziroma najbrezozirniša med vsemi Slovanom nasprotnimi strankami v Avstriji. Ta stranka ne ve samo, kaj hoče, ampak se čuti tudi dovolj krepka, da izvrši svoj program. Ona pravi v svojem Dunajskem dnevniku (Deutsches Volksblatt od 2G. oktobra t. 1.) do-slovno: „Mi zahtevamo izločitev Dalmacije in Galicije od stare nemške Ostmarke, da ne vstane iz nje po umetno napravljenih slovanskih večinah polagoma nova slovanska West-marka." Nočemo tej stranki oporekati tukaj in dokazovati, da starejše nego nemška Ostmarka so bile tu več stoletij poprej stare slovanske, izključno slovanske zemlje; nam zadoščuje vedeti, kaj sedaj namerjajo napraviti iz teh zemelj. »Siidmark" je najnovejše društvo, o katerem smo poročali že pred meseci, da se snuje v Gradcu, in danes nam je objaviti, da po popravi malih formalnostij isto društvo oživi zakonitim potom, bo začelo dejanski delovati med Slovenci ter po svoje pospeševati izvrševanje navedene namere nemških nacijonalcev. »Siidmark" ima pravila osnovana v zmislu programa te stranke, in ni se možno ustavljati z lehko takemu društvu na podstavi zakonov, ki so dandanes v veljavi. Namen „Sudmarke" je, pokupovati v prvi vrsti na Štirskem slovenska zemljišča ter s temi vabiti med Slovence na kmetih, po mestih in trgih nemške kmete, rokodelce in obrtnike. Kvalitativno ni nič absolutno novega v teh namerah; kajti nemški življi navedenih vrst so se že od nekdaj naseljevali, kakor po drugih slovanskih, tako tudi po slovenskih pokrajinah. Poleg politiških namenov so, kakor smo omenili zadnjič, privabljali nemške in v obče tuje življe v te zemlje tudi vzroki, ki tiče v dosedanjem nedostatnem, kvalitativno in še bolj kvantitativno prejednostranskem ustroju občega gospodarstva med Slovani. Kar je v nameri novega društva „Siid-mark" novo, je to, da hoče sistematiški širiti in Slovenci. nemške raznotere delavne življe med Slovenci. V siste-matiškem delovanju tiči največa nevarnost; kajti ono utegne napredovati naglo in umetno. Umetno delovanje se utegne posluževati tudi ravnanja in sredstev, pri katerih ni vest preobčutna, in katera utegnejo mnogokrat biti moralnim zakonom naravnost v obraz. Agitacije utegnejo tu pa tam narod pregovarjati, da poproda svoja zemljišča v celoti ali v odlomkih; agitacije utegnejo pod pretvezo dobrohotnosti pomagati z denarjem tudi tedaj in tam, kedar in kjer ni ravno silna potreba. Kakor vabijo novodobna, neslovanska šolska društva uboge slovanske, oziroma slovenske ljudi, da naj pošiljajo v nemške in laške otroške vrte in šole svoje otroke, ker dobe v istih vrtih in šolah knjige, obleko, hrano in jednako podporo brezplačno, ravno tako utegnejo slovenskim potrebnim ali nepotrebnim, pred vsem nezavednim in bolj ali manj lehkomiselnim slovenskim kmetom zemljišča razmerno drago ali dobro plačevati ter tako dobiti doslej slovensko zemljo za nemške naselbine. Italijanski listi so se že oglasili, da Italijanom ne bo škodovalo društvo „Sudmark", katero da vsled tega hočejo toliko rajši še podpirati v oslabljenje slovanskega prebivalstva. V tem so si slovanski nasprotniki dosledni, in to je bilo vedeti že naprej. Vrhu tega, da bo »Siidmark" delovala sistematiški, bo nevarna tudi zaradi tega, ker se bo delovanje tega društva vjemalo z drugimi dejstvenimi činitelji, kateri imajo isto namero, če ne naravnost iztrebljati, pa vsaj potujčevati slovensko prebivalstvo. Na Slovenskem so že debeli vozli in celo niti od vozla do vozla nemškega življa; med te vozle in niti hočejo postaviti še drugih vozlov in vrvic z namero, da bi čim preje spletli gosto in trdno mrežo nemških naselbin in selišč. Nemška obrt in trgovina je že sedaj nevarna po slovenskih pokrajinah, in znano je, da po mestih in trgih gospodujejo že Nemci ne samo gospodarski, ampak tudi politiški in v nemškonacijonalnem zmislu. Njim se pridru- 41 žuje že na Štirskem in Koroškem židovski živelj, kakor je poslal nevaren pomočnik laškemu življu na Primorskem, ker v vseh teh pokrajinah ima nadmoč Nemec in Italijan, a se Zid dobrika s svojo pomočjo vedno onim, ki so krepkejši. Na kmetih nista sicer Nemec in Italijan taka, da bi sama obdelovala zemljo na Slovenskem; ali oba sta pokupila že mnogo zemlje, nekoliko, da jo dajata slovenskemu kmetu in delavcu v najem, ali da prejemata od njega davek žuljev v obliki kolonskega sistema, nekaj in še več pa, da snujeta in vzdržujeta na slovenskih tleh raznotera podjetja bodisi veče trgovine ali velike obrti. Kar je podelila narava na Slovenskem moči za vspešno delovanje velike obrtnije, spravili so jo tujci pod svojo oblast. V tovarnah in pri raznih drugih velikih podjetjih se daje najemati slovenski živelj v obliki delavca in dninarja. Ta živelj zaradi neugodnih današnjih gospodarskih razmer popušča zemljo in domače rokodelstvo ter se upreza pod tovarniški stroj tujih podjetij. S tem se spravlja v zavisnost novih gospodarjev, in ti postajajo njegovi gospodje tudi glede na državna prava; vsled tega glasuje, kjer ima slovenski živelj še kaj formalno politiškega prava, za svoje nove kapitalistiške gospode. Tako je dosedanje položenje na Slovenskem glede na tuje naselbine in tuje gospodarstvo. Kar pa je ostalo še kmečkega življa pri oralu in lopati, je na mnogo strani zadolžen, torej v veliki nevarnosti, da mu dolgovi izpodmaknejo tla, na katerih so se čez tisoč let borili in trudili slovenski predniki za vsakdanji kruh. „Sudmark" dobi povsem tem jako ugodna tla za svoje delovanje, in to društvo se bo izgovarjalo, češ, saj slovenski prebivalci bi tako ali tako prodajali svoja zemljišča, zakaj da bi jih torej ono ne moglo pokupo-vati za primerno ceno. V resnici utegne kak zadolžen kmet svojo zemljo temu društvu prodati ugodniše, nego bi se mu posrečilo brez takega društva. Pojedinec — ceteris paribus — utegne torej zares gmotno še na dobičku biti. Vse drugo pa je glede na skupnost slovenskega naroda, in s tega stališča se bo Slovencem godila krivica po novem društvu. Tudi narodi so med seboj navezani na moralue zakone, in stranka, katera izpodkopuje drugo narodnost bodi si s kakoršno koli pomočjo, je ravno tako odgovorna pred etičnimi zakoni, kakor pojedinec nasproti po-jedincu. To je kvalitativno analogua pregreha, in je ista toliko veča, kolikor je poštevati pojedini narod više v svetovni zgodovini ali v človeštvenem razvoju, nego pa preprostega pojedinca. S tega stališča, s stališča ocenjevanja resnične vrednosti vsakega naroda v obče in narodov plemenitega plemena posebe, se torej ne more moralno opravičevati taka namera, kakoršna se izraža v pravilih društva ,,Siid-mark", naj se potem dotična stranka ali politika opravičuje. kakor hoče. Ako pojedinec trpi škodo, ko se mu prodaja zemlja med svojci bolj po nizki ceni, je to vse drugo; zemlja ostaja domačincem, in če treba, osircma-čenega pojedinca prerede isti domačinci. Tudi je pomisliti, da zemlja, katero je čuval narod nad stoletja s krvjo in trudom, ne da se poplačati z denarjem, in je-dina cena je ta, da ostane zemlja onemu narodu, ki jo je varoval in poboljšaval v skupnosti in po celih vrstah rodov. Toda za zgodovinske in moralne pomisleke se da -našnja politika ne zmeni, in Slovencem vsiljuje novo, proti njim naperjeno ko 1 o n iz ac i j s k o društvo „Siid-mark" vprašanje, kako bi zaprečili kolikor toliko namere tega društva. Opomini, da naj bodo slovenski kmetje varčni, da naj se ne zadolžujejo, dalje, da naj kupujejo pri domačih trgovcih, rokodelcih in obrtnikih svoje potrebščine, so pač lepi, zares uvaževati, in ko bi bilo tako lehko izvrševati take nasvete, kakor poslušati, ne bilo bi se bati preveč novega nemškonacijonalnega diuštva. Tudi od vlade se ni nadejati, da bi zaprečila oživljenje takega društva, ker njej se je ravnati pred vsem po formalnosti zakonov, ne pa po etiških zakonih, ki niso vselej ukovani v formalne zakone. Pač bi se dalo ugovarjati osnovi takega društva, kakoršno hoče biti „Siid-mark" prvič s stališča ustavnih zakonov, ki zagotavljajo vsakemu narodu v celoti varovanje in gojenje njegove narodnosti, potem pa ravno s stališča interesov skupne države, ker ti interesi ne morejo dopuščati, da bi se tuj-čili avstroogerski narodi v obče in Slovenci poleg Čehov zaradi posebnega geografskega položaja še posebe. Ali ugovarjanje zlasti s poslednjega stališča obseza veliko sumničenje, katero bi slovanski nasprotniki zavrnili z jednakim sumničenjem Slovencev. Saj imajo ti nasprotniki itak veliko sumuičenj že napravljenih ravno proti Slovencem, katerim podtikajo namene, katerih niso gojili nikdar in jih ne morejo gojiti že vsled geografske leže ne. Z druge strani pa je jako težavno biti tolikim optimistom, da se ubranijo Slovenci s svojo lastno gmotno in moralno močjo proti najnovejšemu društvu. Tu se zopet uresničuje neizogibna potreba, da avstrijski Slovani postopajo vzajemno, torej so vedejo in čutijo kot skupen del slovanske nacije ter dosledno drug drugega podpirajo na vse odločilne strani. Da se Slovenci ohranijo na svojih dosedanjih zemljah in zemljiščih, je pred vsem v njih, takoj potem pa tudi v interesu Cehov. Ti in Slovenci imajo moralno dolžnost, da nikdar ne dopuste, da bi se razširil nemški živelj nepretržno od čeških severnih mejnikov do jadranskih Primorjanov. Ta interes je sicer tudi vzajemen z interesi celokupne države; ali ko bi ga ne hoteli umeti poklicani državniki, morajo ga umeti in imeti pred očmi slovenski in češki voditelji. „Siidmark" je po takem društvo, katero je zavračati češkim, kakor slovenskim zastopnikom, in obojih dolž-nostje, da osnujejo tako brarnbo, ki bi imela moč para-lizovati namero „Sii Imarke". Med tem pa je prem iš'je vati Slovencem, kako bi se branili po lastnih defenzivnih osnovah. Najbliža misel je res, kakor jo izraža tudi vrli Celovški „Mir", da bi se osnovalo jednako društvo tudi na Slovenskem; dostavljali bi, da naj bi pomagali takemu društvu takoj tudi Čehi. Na posojilnice same se ni opirati; kajti te so namenjene bolj za tako imenovani kratkodobni kredit, kateri zadoščuje v prvi vrsti obrti in trgovini, ne pa toliko kmetom, dasi t.i uživajo veliko pomoč ravno od sedanjih slovenskih posojilnic. Hranilnice, ki so bile doslej v tujih rokah, niso za-doščevale potrebam slovenskih kmetov. Napredek kaže namera. snovati tudi na Slovenskem hipotekarne banke, katere misli so se oprijeli štirski Slovenci, in katero je te dni sprožil v Kranjskem deželnem zboru g. poslanec Ivan Hribar, ko je predlagal, da bi se osnovala deželna hipotekama banka. S takimi bankami bi bilo potrebnim slovenskim kmetom veliko pomagano, ker bi iste ne odrekale pomoči samovoljno, kakor se tu in tam godi sedaj od strani hranilnic, delujočih na Slovenskem. Na Poznanjskem so osnovali banko na delnice, da bi Poljaki vsaj nekoliko branili se proti stomilijonski vsoti, katero je odločila pruska vlada za pokup poljskih zemljišč na Poznanjskem. Gališki Rusi so že pred več leti zbirali poseben fond za „pokupko zemlje", in najzavedniši rodoljubi so takoj odločevali posebne vsote v ta namen. Sedaj je vzelo stvar v roke Kačkovsko društvo, in nadejati se je, da gališki Rusi dobe znaten zalog, s katerim hočejo pokupovati za obubožane kmete zemljišča, katera so v tujih rokah. Pisec tega je pred leti v po sebnem sestavku o podjetništvih na slovenskih tleh sovetoval, da bi osnovali Slovenci posebno društvo na delnice, katero bi imelo jednak namen, da bi se pokupovala zemljišča iz tujih rok, ob jednem pa da bi raztezalo svoje delovanje še na druge strani in slučaje. Tako delniško društvo bi moralo tudi gledati, kje je še primeren prostor in primerna n. pr. vodna ali kaka druga naravna moč, s katero bi bilo možno osnovati tovarne ali podjetja s slovanskim kapitalom. Društvo bi moralo pokupiti take kose zemlje in take naravne sile za domača ali vsaj slovanska podjetja. Društvo bi moralo biti poleg vsega drugega tudi spekulacijsko v zmislu, da bi, kjer so dražbe neizogibne, samo pokupovalo na dražbah prodajana slovenska zemljišča. Take kose zemlje bi oddajalo toliko časa v najem, dokler bi domači kupci ne odkupili za primerno ceno dotičnih zemljišč. Tako bi se paralizovalo tudi delovanje Siidmarke vsaj glede na kmetijstvo. Kar se pa dostaje gesla »Svoji k svojim", ne bo to imelo pravega vspeha še pri toliki zavesti širšega naroda, dokler se ne osnuje trgovina in obrt tako, da bo mogla tekmovati po kakovosti in ceni s tujo trgovino in obrtjo. V ta namen je treba zopet društev na delnice s takim kapitalom, da bo možno na veliko in drobno oddajati izdelke in pridelke po cenah, kakoršne morejo postavljati tuji podjetniki. Stvari ni možno obširniše tukaj razpravljati in je dovolj, da svarimo pred optimizmom, ki tiči v tem, da bi se slovenski prostak obračal v svojih potrebah do domačincev jedino z narodnega stališča. Slovenski narod si mora osnovati raznotera društva, da bodo vsaj tekmovala, če ne presezala tujih podjetij, in sicer po kakovosti, po moči izdelkov in pridelkov. Samo ako bodo domače osnove vsaj take kakor tuje, bo možno zavest narodovo obuditi v toliko, da drugih popolnoma jednakih uslovjih, priteče k domačim kreditnim zavodom, k domači obrti in trgovini. Da pa je treba poštevati tudi tovarne in vsled tega gledati, da zasnujejo, oziroma pridobe že delujoče tovarne slovanski podjetniki, je razvidno iz tega, kar smo omenili zgorej o slovanskih dninarjih in delavcih, najetih od tujih podjetništev. Veliko se da doseči, ako se denejo na delo rodoljubi, ki so veščaki v važnih oddelkih občega narodnega gospodarstva; zajedno se je nadejati na prvem mestu denarne podpore od češkega kapitala, ker so razlogi pre-očitni, da bi Čehi ne umeli skupnega interesa, ki ga imajo s Slovenci za ohranjenje narodnosti teh dveh slovanskih oddelkov. Slovenci, kskor Slovani v obče, pa so le prekasni in se zganejo še le, kedar je že nevarnost velika. Stvar glede na namero Siidmarke je jasna že od začetka, torej tadi ni treba še le čakati, kake vspehe bo ona imela. Društvo bi se ne bilo osnovalo, ko bi se ne nadejalo, da mu bo dohajala zadostna podpora; torej se je treba zganiti ob začetku. Ta potreba je bila že zdavna dejanska med Slovenci, in se je torej še povečala po osno-vanem društvu Siidmark. Fr. Podgornik. 0 kritiki dr. Mahniča. n. K nasprotniškim razpravljanjem o nam očitanem razširjanju protestantskih načel. Naš častiti gospod nasprotnik se rad giblje v robatih protislovjih. Saj nas sumniči nekatoliškega mišljenja; nepriznanja papežke avtoritete in razširjanja vstočnega razkola jedino povodom v našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočene brošure, katera, kakor smo dokazali zgorej, spoštuje v rimskem papežu občega pastirja, učitelja in očeta vernikov, torej varuje pravo poslednjih, obračati se neposredno do njega, pošteva njegove (papeževe) mnogokrat navedene razsodbe kot norme, katere vežejo vse vernike, torej tudi škofe, brošura, s kratka 41* hoče, da ima papežka avtoriteta veljavo ne samo teore- I tiski, kakor hočejo latinizatorji, ampak tudi praktično. On nas sumniči, kakor smo videli zgorej, tudi razširjanja cezaro-papistiških načel, torej stremljenja, oblast države ali prav za prav njenega vrhovnika ali poglavarja raztegniti tudi na cerkveno polje, torej povišati jo; zajedno pa nas sumniči, tudi demokratsko-revolucijonarnih tendencij, torej namere, oblast države in njenega vrhovnika izpodkopati. Potem ne moremo se čuditi, ako nas nasprotnik take narave sumniči tudi razširjanja protestantskih načel. Dr. Mahnič določuje sicer v svojem »Rimskem katoliku", kakor je bilo že omenjeno bistveno razliko katoliške in grško-vstočne ('razkolne) cerkve do cela prav s tem, da poslednja taji Primatus iurisdictionis in nezmotnost papeževo, vsled česar je dosledno pač izključena ne samo disciplinarna, ampak dogmatiška razlika med obojestranskimi nazori glede na razmerje škofov k njim podrejenemu duhovenstvu z jedne strani, in skupne hierarhije k lajikom z druge strani.*) Ako torej dr. Mahnič v »Rimskem katoliku" pag. 56 vidi jedro protestantske krivovere takisto do cela prav v tako imenovanem občem svečeništvu, katero je skušal utemeljiti Luter, torej v tajenju božjega začetka hierarhije: kaže sam na propad, ki se ne da prekoračiti, na propad, ki je med vstočnimi razkolniki in zapadnimi heretiki, in ta propad bi ga bil moral zadrževati, da bi nas, katere sumniči vstočnega razkola, ne sumničil, in sicer ravno v stvareh cerkvene hierarhije, zajedno tudi razširjanja protestantskih načel. Po logiki navadnih ljudij ne more namreč kdo, ki zagovarja nazore grško-vstočne cerkve o bistvu hie-rarchia ordinis, katere se drži kot božje naredbe, zagovarjati tudi načela protestantizma, ki taji opravi-čenje te hierarhije. In kazanje na to, kakor tudi vsebina z nasprotniške strani napadene brošure, katera ni zadovoljna £ tem, postavljati cerkev kot skupnost vseh vernikov, kar bi bilo takisto prav, temveč pošteva isto cerkev izrecno kot hierarhijo in lajike obsezajočo družbo, zajedno varuje mesto (položenje) in prava vseh stopinj hierarhije, — to bi popolnoma zadoščevalo, da bi mi nasprotniško sumničenje, kakor da bi se mi nagibali k protestantskim načelom, ne samo zavrnili temeljito, ampak naravnost osmešili. Ali za naše čitatelje ne utegne biti brez zanimivosti, da pobliže spoznavajo tudi na to stran popolnoma bose ali neosnovane trditve, in na te trditve zasnovane *) Florentinski generalni koncil je to izrecno pripoznal; katoliška cerkev pripoznava toraj hierarhiške stopinje razkolnikov kot veljavne, in je ravno zategadel zopetno posvečenje h katoliški jednoti vračajočega se grško-vstočnega škofa in klerika v obče naravnost izključeno. Iz tega je tudi razlagati, zakaj da nagovarjajo papeži ne samo katoliške, ampak tudi razkolne škofe kot „vene-rabiles fraties". slepivne sklepe, torej modrost in način bojevanja latinizatorjev. Držali se bomo torej tudi tukaj svojega sklepa, nikakor ne puščati nasprotniških razpravljanj brez odgovora, da združimo v naslednjem logično urejeni hod mis-lij našega častitega nasprotnika, da bomo potem iste misli oprovračali točko za točko, kakor smo to izvršili zgorej. Dr. Mahnič, ki kaže še na pag. 65 svojega članka nato, da navaja mnogokake nazore v našem »Slovanskem Svetu" v odlomkih sporočene brošure kot sorodne z nazori reformatorjev XVI. veka, trdi na pag. 66. že s popolno pozitivnostjo, da navedena brošura namerja razširjanje krivovere Luterjeve, specijalno nauk o splošnem svečeništvu. In to prečudno trditev, katera je z njegovimi drugačnimi sumničen i v robatem protislovju, skuša utemeljiti s tem, da brošura: 1) sicer pripoznava v svetem pismu (Act. XX: 28) utemeljeni veliki pomen in avtoriteto škofov, ki so od svetega Duha postavljeni, da bi vladali cerkev, da pa prideva besedi »vladati" s pomočjo grškega izvornega teksta svetega pisma popolnoma protestantskemu zmislu odgovarjajoči pomen, ko dvomi o pravu vladanja in sicer pravega pristnega vladanja škofov celo v čisto cerkvenih zadevah, katere škofe je poštevati ne kot same ministre, ampak kot vladarja vernikov (svečenikov, drugih klerikov in lajikov) pag. 66, 70, 71, 186, 188 »Rimskega katolika", da zaradi tega 2) vidi v škofih samo najznatniše organe cerkve Kristove (pag. 186), 3) in skuša to opravičevati s popolnoma neprimernim razlaganjem nekaterih mest svetega pisma (pag. 66, 67, 188, 189). Poleg tega da 4) prisvaja vernikom tudi nasproti škofom prava, da, posebe povdarja trditev, da noben živelj, ki sestavlja cerkev, ni brezpraven, toliko bolj da torej pristajejo svečenikom posebna prava (pag. 67); 5) zahteva za svečenike in lajike celo volilno pravo in pravo udeleževati se cerkvenih sinod na podstavi svetega pisma in sporočila v obče (pag. 67, 189; 190, 191, 192); konečno pa 6) skuša v namen oslabljenja avtoritete škofov položenje svečenikov povzdigniti na podstavi svetega pisma in veljavnega cerkvenega prava, sosebno pa izreka svetega Hieronima, ali prav za prav postaviti svečenike jednako škofom. — Na te razloge, s katerimi se vrši boj z nasprotniške strani, nam je, da dokažemo njih vsestransko ničevost, odgovoriti naslednje, in sicer: K 1) Dotični doslovni tekst z nasprotniške strani napadene brošure (pag. 16), kakor ga je priobčil naš »Slovanski Svet", se glasi: „Nobenemu Slovencu ni prišlo še na misel, da bi dvomil o velikem pomenu in avtoriteti škofov, teh naslednikov blagovestnikov Kristove cerkve, katere najzna- menitiši organi so oni; kajti vsakemu so znane tudi v okrožnici naznanjene besede sv. pisma: Act. XX. 28: »Pazite torej na se in na vso čredo, nad katero vas je sveti Duh postavil v škofe, da bi vladali cerkev Božjo, katero je pridobil z lastno krvjo." Ali to vladanje ne po-menja posvetnega vladanja, kakor dokazuje to že izvorni grški tekst, v katerem namestu besed »vladati cerkev božjo," je brati: »cerkev Gospodovo pasti". V istem smislu po-števa »vladanje" tudi sv. Peter; kajti on obojih svojih listov niti ne daje škofom ali najstarejšim, ampak vernikom, katere imenuje I. Petr. II. 9: izvoljeni rod, kraljevo duhovščino, posvečeno ljudstvo; in v tem listu do vernikov I. Petr. V. 2. 3; poučuje on tudi škofe ali starejše kot so starej š e o njih poklicu z naslednjimi besedami: »Pazite na vam izročeno čedo božjo, in n e izvršujte nadzorstva iz sile, ampak z veseljem po božji volji, ne iz škodljive sebičnosti, ampak iz nagnenja, ne kot zapovedniki nad izvoljenci, ampak da bi postali vzor čredi." Ako torej povdarja kdo veliki pomen in avtoriteto škofov", ter iste priznava izrecno in izključno kot »najznamenitejše organe" cerkve Kristove: ne more se isti pametno sumničiti nagnenja h krivoveri Lutrovi, najmanj pa, da jo stremi razširjati. Najbolj bi se moral varovati takega sumničenja naš častiti gospod nasprotnik ne samo zaradi tega, ker v pogledu na njegovo zgorej dokazano stremljenje, »potestas ordinis," to sredstvo „successionis apostolicae," zmanjšati, da, malo ne odstraniti, je dejanski jako blizo krivoveri reformatorjev XVI. stoletja; ampak sosebno zaradi tega, ker on sam, kakor je bilo že navedeno, vidi jedro te krivovere v tako imenovanem splošnem svečeništvu, to pa naravnost izključuje vsakateri pomen škofov in hierarhije v obče. Dr. Mahnič je utegnil to čutiti sam, kajti poslužuje se zopet tudi tukaj znanega sredstva, da iz zgorej navedenega teksta brošurinega popolnoma zamolčuje najvažnejši del, specijalno posebe povdarjano priznanje škofov, in, kar je pomniti dobro, jedino škofov kot naslednikov apostolov. V tem priznanju tiči namreč pobliže zaznamovanje velikega pomena in avtoritete, torej tudi področja škofov, katero ne more biti manjše od področja, katero je Bog in človek odkazal apostolom. Ako bi torej naš častiti gospod nasprotnik ne bil z zamolčanjem popačil naj-važnišega dela: bilo bi mu po pameti jedva možno, kot nevarno ali heretiško povstavljati v istem tekstu nahaja-jočo se trditev, da v latinskem prevodu svetega pisma rabljena beseda »rego" ne pomenja posvetnega vladanja. Dejanski se je pa zgodilo, in jedino naš častiti gospod nasprotnik sam bi mogel odgovoriti, ali ga je vodilo k temu le prevečkrat rabljeno načelo »calumniare audacter, semper aliquid haeret," ali pa hlepenje da bi v disertaciji lesketal kot teolog, zajedno kot filolog, ali pa jedino njegovo neukrotno, strastno nagnenje k vladanju, zapovedovanju in kaznovanju z virga ferrea. Njegova dotična razpravljanja hočemo, kakor običajno, sineiraet studio pojasniti popolnoma objektivno, da so ravno ta razpravljanja, ne pa z nasprotniške strani napadene trditve brošure, nad vse nevarnega značaja, da, se morejo po pravici razglasiti kot krivoverska, in da vrhu tega našemu častitemu gospodu nasprotniku tudi v njegovi lastnosti kot fdologu niso ravno na posebno čast. Pri tem pa čudno nasprotniško sumničenje, kakor bi bil brošurin izraz »nikako posvetno vladanje" obrnen proti posezanju cerkve v okrog državne oblasti, in odme-njen zato, da bi brošura slepila kratkovidnega čitatelja, to sumničenje prezremo popolnoma, ker brošura, držeč se izključno na cerkev (Ecclesia) nanašajoči se tekst svetega pisma, obrača se jedino proti misli, kakor da bi se ondi mogel latinskemu glagolu »rego," jednako, kakor včasih, četudi redkokrat nemškemu, od istega prihajajo čemu »regieren", pridevati tudi pomen »zapovedovati" ali »gospodovati". Proti temu stališču brošure obrača se v resnici tudi polemika našega častitega gospoda nasprotnika, kateri pridevlje besedi »rego" pomen nemškega glagola »herrschen" (in sicer v polnem zmislu besede »herr-schen" [zapovedovati, gospodovati]), da more odtod izvajati poklic škofov nad verniki vladati, jim zapovedovati in jih obsojevati s telesnimi kaznimi. Citateljem ,,Slovanskega Sveta" je že iz poprejšnega zadosti znana posebna ljubezen našega častitega gospoda nasprotnika za vladanje, zapovedovanje in kaznovanje s palico ali virga ferrea; saj ga vodi vsem latinizatorjem lastno pristrastje, vsled česar jo je v svojem »eminentno dogmatičen predmet" razpravljajočem članku zagazil tak<5 daleč, da pripisuje našemu božjemu spasitelju ustanovitev več cerkva, specijalno zapovedne in kaznivne cerkve, katerim je celo stavil nasproti podložne cerkve, oziroma kazni podvrženo cerkev. Povračanje k temu priljubljenemu tematu, čegar protikatoliško mišljenje smo imeli priliko dokazati zgorej, ne more torej prehvapiti, ravno tako ne, kakor s tem združena nasprotniška trditev, da bi bilo v vidni cerkvi, torej nasproti vernikom, (svečenikom, nižim klerikom in lajikom), v pravem pomenu besede*) poštevati škofe kot kralje in vladarje. Ali novo je izvajanje namišljenega poklica škofov, vladati nad verniki, jim zapovedovati in obsojevati jih s telesnimi kaznimi, iz mesta svetega pisma, govorečega o vladanju cerkve po škofih (Act. XX: 28); mi hočemo torej ta na pag. 66, 70, 71, 186, 187 in 188 „Rimskega Katolika" razpravljam izvod pobliže ogledati si. — Po mnenju našega častitega gospoda nasprotnika sledi ali je izvajati stremljenje pisatelja v našeui »Slovanskem Svetu" v njenih bistvenih delih sporočene brošure, razširjati protestantska načela med Slovenci, že iz tega, da istemu pisatelju v Vulgati rabljeni glagol „rego" *) „Kralji pa vladarji v pravem pomenu" čitamo v cRimskem Katoliku" pag. 188. (v grškem izvirniku -otax!vw) velja ravno toliko, kakor „pasti" (pag. 66, 70, 71). Pri tem pa je dr. Mahnič v svoji latinizatorski površnosti pač prezrl, da so v brošuri vsi citati iz svetega pisma doslovno posneti iz nemškega prevoda svetega pisma, kateri je oskrbel katoliški profesor bogoslovja pozneje župnik v Marburgu dr. Leander pl. Esz, in kateri prevod so vrhu tega aprobovali mnogokrat priznane katoliške avtoritete. V tem prevodu (pag. 157 je sosebno k stavku Vulgate „die Kirche Gottes zu regieren" (cerkev božjo vladati) pod 5) citati tudi opomnjo „die Kirche des Herrn zu w e i d e n, nach dem Grie-chischen" (cerkev Gospodovo pasti, po grški). Pridejati nam je še, da navedeni nemški prevod svetega pisma je po vseh knjigarnah tudi v goriški cerkveni pokrajini, specijalno tudi v našem Goriškem mestu na prodaj kot katoliški prevod. Ko bi torej sumničenje z nasprotniške strani obrneno proti brošuri, v našem »Slovanskem Svetu" sporočeni, ne bilo jednako vsem drugim sumničenjem popolnoma dvomljivo ali nedoločno: nikakor bi ne moglo zadeti nas, pač pa na prvem mestu zaslužnega dr. pl. Esz-a, kateri je oskrbel nemški prevod iz Vulgate in popravil na pojedinih mestih pod tekstom iz grškega izvirnika, kakor navaja on; na drugem mestu bi zadelo isto sumničenje katoliške teologiške fakultete v Freiburgu na Bresganskem, kakor v Wurzburgu in Tiben-genu, katere so priznale Esz-ov prevod kot prek in prek soglasen z Vulgato in grškim izvirnikom, vrhu tega kot tak, ki do cela odgovarja katoliškemu veronauku in nravstvenemu nauku; na tretjem mestu Dunajskega knezo-nadškofa Sigmunda, kakor tudi škofijske ordinarjate oziroma generalne vikarjate v Breslavi, Hildesheimu, Ell-vvangenu, Fuldi, Konstanciji, Aschaffenburgu in Bruhsaalu, kateri so dali temu prevodu svoje odobrenje; na poslednjem mestu bi zadelo to sumničenje pa episkopat goriške cerkvene pokrajine, kateri se ne upre prodaji prevoda svetega pisma pod tvrdko katoliškega prevoda, ko po nasprotniškem mnenju stremi isti prevod razširjati krivo vero, kateri je zatorej nad vse nevaren. Pa, kakor se utegnejo spominjati naši čitatelji, ni jedina blamaža, katero si nakopuje dr Mahnič s svojo latinizatorsko blamažo. Nam zadoščuje kazati nato, da pri presojevanju pomena besede „rego" je vsekakor me-rodavna beseda izvirnika »TOtjMdvto", in pravost prevoda poslednje besede z nemško »vveiden" (pasti) ne zagovarjamo samo mi, ampak soglasno priznane cerkvene avtoritete. Še naš častiti gospod nasprotnik je v teku svojih razpravljanj prisiljen, prevod besede „7row.oavto" z latinsko »paseo", kakor se nahaja v Vulgati malo ne prek in prek, torej z »vveiden", »pasti" priznati kot pravi prevod; da, on skuša na pag. 186. in 187. »Rimskega katolika" celo dokazati; da tudi pomen grškega glagola „tcoi[;.xivm" najpopolniše odgovarjajoči latinski glagol »pasco" (pasti) izraža v prenesenem zmislu to, kar glagol „rego", ki obseza po njegovem razumu vladanje, zapovedovanje in kaznovanje. Poskus, to dokazati, svedoči o tem, da dr. Mahnič ocenjuje znanje čitateljev »Rimskega katolika" veliko prenizko, svoje lastne moči po veliko previsoko; kajti njegovo dokazovanje, kakor to dokažemo takoj, se je do korenine ponesrečilo v vseh svojih delih, in je prav za prav poštevati jedino kot obžalovanja vredno zmoto katoliškega svečenika. — Že nasprotniška trditev, da je beseda »-oiuaivco", katera je prvotno pač pomenjala pasti živino, pozneje sprejela tudi pomen »vladati" zapovedovati, in ako treba, »tudi udariti ali kaznovati", naravno zaradi tega, ker palica živalskega pastirja da služi v to, da ovce, krave in drugo s kaznovanjem zavrača od škode tuje imovine, že ta trditev, pravimo, je napačna. Palica pastirjeva je bila za one davne dobe, katero je poštevati tukaj, orožje, katero je bilo dobiti povsod, torej lehko nadomestiti, zajedno najcenejše orožje. Tedaj so se gonile ovčje in črede druge živine po neizmernih pašnikih, zato pa tudi ni bilo nevarnosti, kakor dandanes po velecivilizovanih evropskih državah, da bi se škodovala tuja imovina, in palica kot orožje se nikakor ni rabila in v pogledu na potrebno ohranjenje zdravja in življenja živinčet se ni smela rabiti v strahovanje živine, ampak je bila odločena varovati črede proti tedanji čas številnim zverem, kakor tudi proti tatovom in tolovajem. Podobno stanje in razmere nahajamo še dandanes pogostoma (n. pr. pri Kir-gizih in nekaterih arabskih plemenih; ako pa novejši čas tudi ondi pastirsko palico izpodmikajo druga izdatniša orožja, ravno ker se ta dobivajo lehko: potrjuje to dejstvo našo gorenj o trditev, ker celo dr. Mahnič utegne jedva smatrati, da so puške in hanžarji, s katerimi se dandanes oborožujejo arabski in kirgiški pastirji, namenjeni v strahovanje ovac ali druge živine. Jednako neveljavni pa se kažejo tudi ostali nekaj iz nekaterih mest svetega pisma starega in novega zakona, nekaj iz cerkvenega običaja posneti razlogi, kateri po mnenju našega čestitega gospoda nasprotnika govore neki zato, da bi pomenjal glagol »-oiux£vu" (pasco) v prenesenem zmislu tudi »vladati, zapovedovati in kaznovati". Za poslednje pojme rabijo se v grškem jeziku do cela druge besede, *) katere niso čisto nič sorodne s „7uot[7.aww" in tudi ne morejo biti zaradi tega, ker med neomejeno ukrepanje in ravnanje obsezajočim vladanjem, zapo vedo vanj em in kaznovanjem z jedne strani in pastirsko nalogo obsezajočim pasenjem, čuvanjem, rejenjem, gojenjem, s kratka oskrbovanjem črede z druge strani ni nikakega sorodstva, temveč je med njima isto nasprotje, katero imata namen, predočevati izraza »gospod" in »sluga". Jedino gospodu pristaje vladanje, ne pa od *) Vladanje in zapovedovanje, ako se nanaša na kralje in vladarje v obče, za kakoršne smatra dr. Mahnič škofe, se imenuje v grščini: „(3o«jiXsijto. S?y.w", »xpa-reioB, „0'jv»T:rJ/.rlv" (pastor) pa se rabi v tem pomenu nad vse redko, tako rekoč le izjemoma. Da pa pojasnimo bistveno razliko med „vodnikom ali voditeljem" in ,,deželnim knezom ali vladarjem" in dosledno tudi med ,,voditi" in „vladati", zapovedovati in kaznovati", je dovolj kazati na to, da izraz „deželni knez" se odnaš.i vedno na dežele ali narode, v tem ko je to redko pri izrazu ,,vodnik" ali voditelj; da vrhu tega ni vselej poštevati tudi kot vodnike dežel ali narodov deželnih knezov, ampak ne ravno redkoma njih podanike. Pri tem, da ne bomo tavali okoli po zgodovini, je treba pogledati samo na današnje razmere evropskih držav. Kot voditelje osode Bavarske ali Srbske ni n. pr. danes poštevati deželnih knezov, torej kraljev teh dežel, ampak na Bavarskem regenta, v Srbiji pa regente, torej podanike vladarjeve. Celo v novem nemškem cesarstvu se kot voditelj osode cesarstva pogostoma smatra in imenuje Bismarck, dasi on ni niti regent, ampak ga je poštevati jedino kot z naslovom ,,knez" odlikovanega pre rostega podanika, za-jedno pač tudi kot najzasluženejšega in zvestejšega slugo svojega deželnega kneza, torej cesarja Nemčije in kralja Prusije. Tudi sveto pismo starega zakona rabi „7tow.*'.v" in „tcoi[j,7W" (pasco in pastor, pasti in pastir), v pome nu „gojiti, vzgojevati, voditi", oziroma „gojitelj (rednik), vzgojitelj in voditelj", kar velja tudi o mestih, navedenih z nasprotniške strani, sosebno o izrecno navedenem kralju Davidu, kateri, kakor znano, predno je zasedel kralj evi prestol, bil je poštevan kot voditelj naslednikov Jako-povih in zaradi tega preganjan od kralja. V obljube mišljene v II. psalmu, ne moremo in nočemo se tukaj pobliže spuščati, ker se iste oduašajo na skupno zemljo in vse njene narode obsezajoče kraljestvo Kristovo, kakor tudi na njegovo božjo oblast, soditi žive in mrtve; torej dotične besede niso primerne za filologiška razpravljanja. Ako bi naš častiti gospod nasprotnik v II. psalmu Davidovem ne hotel videti nikake obljube in je skušal iz njegovega konteksta iztrgano mesto v nlolo-giški razpravi morda porabiti tudi zategadel. ker je v njej tudi misel na priljubljeno „virga ferrea" (železna šiba): naj pomisli, da so se dale obljube ne velikim duhovnikom, ampak kralju, torej posvetnemu vladarju. V filologiških, zlasti na novozavezni grški in latinski tekst omejenih razpravah, se ne dajo besede teh obljub, kakor obseza rodovni ali obči izraz „knez" (pravilniše dejanski knez ali deželni knez, vladar), in kateri so malone prek in prek vsi tudi v naslovu našega vladarja. rečeno, porabiti, celo ko bi bile prikladne, podpirati pre-čudni nasprotniški nazor, kar pa, kakor smo videli, ni nikakor. Kar se dostaje novega zakona, stavlja se z nasprotniške strani glavni povdarek na mesto (Act. XX: 28), kjer je v latinskem prevodu drugače povsod s »pasco" prevedeni glagol »tcoiij.ouvm" izražen z »rego". Naš častiti gospod nasprotnik meni namreč, kakor je bilo že navedeno, da »rego" je jednakega pomena z »vladati, zapovedovati in kaznovati," v tem ko govori za nasprotno okolnost, da ima ta latinska beseda namen izraziti grškega izvirnika besedo »icow.xr.voj", ta pa, kakor smo dokazali zgorej, je oddaljena od pojma vladanja. Pa tudi ne glede na to je robata zmota, glagol »rego" postavljati kot jednakega pomena z glagolom »vladati". »Rego" se ne sme, kakor dela naš častiti gospod nasprotnik, zamenjavati z glagolom „regno". Poslednji, kateri se v grškem najprikladniše prevaja*) z „p*jiXs'jW, „(W/i" in „tu-pavveuco". **) Tudi naš častiti gospod nasprotnik prevaja glagol „vla-dati" v pag. 188. ,.Rimskega katolika" iz Ivanovega razodenja navedenem tekstu XXII: 5 s „kraljevati". ***) S part. praes. od „rego" identiški. uprava. V latinskem, kjer se imenuje voditelj velike šole »rector" vodja srednje šole, pogostoma tudi oskrbnik velikega posestva, velikega obrtnega podjetja ali pisarne »director", vodja cerkvenega pevskega zbora »regens chori", in se izraža celo vojenje konj z glagolom »rego": na to stran more nastati jedva kak osnovan dvom. Kljubu temu se skuša z nasprotniške strani na pag. 187. »Rimskega katolika" na zgorej navedenem mestu svetega pisma, kakor rečeno, rabljeni izraz »~oi-j;.wv(j)" (rego) postavljati z (regno) kot jedna- kega pomena tudi zaradi tega, češ, ker to sledi iz skupne vsebine XX. poglavja apostolske zgodovine. Naš častiti gospod nasprotnik združuje v ta namen sosebno mesta Act XX: 28, 29 *) in razlaga ista po svcje tako-le: »Apostelj (Pavel) opomina v navedenih mestih) škofe, naj pazijo na čredo svojo , kateri bodo pretili roparski volki; naznanja torej čase hude, kritične, ko bo potreba postopati z vso ostrostjo, ko ne bo zadostovalo le mirno hoditi pred čredo ter jej svetiti z uzornim življenjem." Z nasprotniške strani se torej stavlja glavni povdarek na čuvanje črede in na postopanje z vso strogostjo, katero postaje pri tem potrebno, ne omenja pa se učenje, svetljenje z dobrim zgledom se razlaga kot ne zadostno, da se more glagol „-ow.aivto", oziroma »rego" kot jednakega pomena in zatorej postaviti kot škofovski poklic vladanje, zapovedovanje in kaznovanje z »virga ferrea". Ravno nasprotje pa se nam kaže iz vsebine XX. poglavja dejanja apostolskega oziroma od apostola o njih vedenju v kritičnih časih (vrsta 23, 25, 29) škofom danega pouka in opomina, ki pričenja z 18. vrsto in sklepa z vrsto 35. ter ne pušča niti najmanjšega dvoma o namerah apostolovih. (Dalje prih.) *) Ta mesta se glase: „28) Pazite torej na s e b a same in na vso čredo, nad katero vas je postavil sveti Duh v škofe, vladati cerkev božjo, ki jo je pridobil s svojo lastno krvjo. 29) Kajti jaz vem, da pridejo po mojem odhodu zgrab-ljivi volkovi med vas, kateri ne prizanašajo čredi." Povadilsja kuvšm po vodu hoditb... Očrki iz ruskega življenja, spisal Roščin. V. Agitacija se je začela. Aleksander Ivanovič imel je za seboj uže mnogo pristašev, kajti agitoval je uže dolgo. Zdaj, pred volitvami, je le ponovil prejšnje delovanje, kajti dasi so mu mnogi dali besedo, vedel je, da dan danes ima častna beseda le takrat značeuje (pomen), ako je z njo zvezana gmotna korist. Znal je, da so se mnogi možje obabili, celo taki, ki niso oženjeni, in da (Dalje.) v častno besedo postopajo, kakor s.....z mehom. Pri ponovljenem odbiranju častne besede hotel je torej vsakemu dati razumeti, da »zastonj to ne bo". Svojemu slugi je še doma ukazal, da ga more povsod titulovati: »vaše prevoshoditeljstvo", (t. j. ekscelencija), »prevoshodi-teljstvo" pa je bilo samo jedno še v vjezdu, namreč direktor mestne gimnazije. Kot »vladskago generala" prejemali so torej naše prevoshoditeljstvo povsod z dolžnim uva-ženjem. Jednega pridohil je Aleksander Ivanovič svojim medenim jezikom ; drugemu se je rotil in dajal častno besedo, da ta in ta, dasi sicer vsega uvaženja dostojen mož, v tem kraju ne kandiduje več in da sploh i ne misli kandidovati. Tretjemu je opisal nekega liberalnega kandidata kot človeka brez vsake vere in domoljubja, brez srca, brez duše in sploh kot človeka, podobnega najbolj »Samojedom". Nekaterim je pri tem drugem pohodu proigral v karte, onemu več, drugemu manj, glede po važnosti; najdraži bodoči pristaš ga je stal 115 rub. Aleksander Ivanovič je dobro znal, da v zemstvu vse te zneske stotero dobi nazaj, in ako bode dobro vladal in ga bode nehalo trgati v levej roki, bode danes ali jutri morda celo vice-gubernator, odtod do gubernatora pa je le jeden korak. Treba je le, da bi ta veter dul (pihal) vsaj nekaj časa. Saj so bili primeri, da so ljudje za „ dobro" službo v zemstvu meni nič tebi nič dobivali visoka mesta v administraciji. Ko je bodoči konovod razsul tako svoj rog izobilja po celem ujezdu in dal razumeti vsem, da s konservativnim režimom v ujezdu nastane zlati vek, »blagoras-tvorjenje vozduhov, izobilije plodov zemnih i vremena mirnija", vrnul se je domov v sladkej zavesti, da ima vso to »stvar v klobuku". Liberalci so tudi agitovali, no tako, da se sicer ni moglo reči da spe, a samo dremljejo. Bili so tako na-jivni, da so mislili, da dobra stvar mora vselej zmagati. Nadejali so se na svojo disciplino, a to so zabili, da disciplina terja bodrosti in živosti, ako se hoče obdržati. Nastali so dnevi zemskih volitev. Najprej so se javili v zemsko dvorano majhni posestniki in svečeniki kot predstavi tel j i cerkvenih zemelj. Izvolili so si volilne može, kateri so potem črez nekaj dnij, vkupe z veleposestniki, imeli voliti zemske poslance ali »glasne". Mnogi iz volilnih mož, ko so bili izbrani, začeli so govoriti v uganjkah; gledali so ti možje na druge, kakor da jih vidijo prvikrat v življenju. Večina volilnih mož bili so takozvani „kulaki" (kulak-pest), t. j. selski bogatini, ki so svoje bogastvo pridobili s tem, da so iz bednega mu-žika izžemali poslednje soke: selski gostilničarji in trgovci, ki jemljo »sto na sto" od tistega, kateremu je v sili treba novcev. Črez deset dnij po volitvi volilnih mož vršile so se volitve glasnih. V zemsko dvorano šli so z velikimi tolpami veleposestniki in za njimi volilni možje. Ta dan bil je prejšnjej stranki pravi »dies calamitatis et miseriae". Začela se je »balotirovka". Za veliko mizo sedel je predvoditelj dvorjanstva, na levo od njega tajnik, na desno dva »skrutinatora", ad hoc izvoljena po predvo-ditelju dvorjanstva. Sluga prinesel je naprvo balotiro-vočni jaščik", potem pa na velikem krožniku »bole", t. j. lesene krogljice, debele kakor droben oreh. »Balotirovočni jaščik" (urna), to je lesena skrinjica, ki ima na sprednjej steni toliko luknjo, da vhodi svobodno roka; vsa prednja stran zakrita je z zaveso iz zelenega sukna, tako da se ne vidi dviženje roke, kadar volilec deva krogljico v jaščik. Znotraj, vsredi je jaščik razdeljen na dve polo-vini. Pod vsako polovino položen je majhen jaščiček, ki se iz velikega poteguje, kakor miznica iz mize. Desna polovica ima nadpis: »izbiraju" leva: »ne izbiraju", izbirateljni ali zovejo se tudi »beli", neizberateljni črni. Ko so vsi volilci zaporedoma položili »bale", jemlje jeden skrutinator desni jaščik iz balotirovočnega jaščika, drugi pa jemlje krogljice in jih spušča na drug krožnik. Ko v jaščiku ni nobene krogljice več, povrne ga skrutinator vrhom vniz, da bi vsi videli, da je prazen. Potem se štejejo krogljice. Ravno tako se dela z jaščikom, ki ima nadpis »ne izbiraju". Na zadnje skrutinatorji objavljajo, da je kandidat dobil: toliko in toliko »belih" in toliko in toliko »čornih", ali pa vse bele ali črne. Večina belih pomeni, da je izvoljen. Kandidati pred začetkom volitev dajo predvoditelju svoje ime, in balotuje se po vrsti. »Balotirujetsja jego prevoshoditeljstvo Aleksander Ivanovič Dolbin", zajavlja predvoditelj. »Prosim ! prosim !" kriče na vse grlo jedni. »Ne nužno! ne nužno! (ni treba!) kriče še gromče (glasneje) drugi. »Njet, prosim! njet ne nužno! njet, prosim, njet ne nužno!" prepletajo se kriki. Ko sem bil prvikrat na volitvah, mislil sem: zdajle bo sodnji dan. Predvoditelj zvoni. Vsi utihnejo. Mene je ta pokornost skoro do solz ginila. Ah, mislil sem si, ko bi povsod tako-le bilo, bi mene ne bilo na svetu, kajti uže mojega deda bi bili živega pojeli. Človek se mora braniti z nogami in rokami, da bi mu jezika ne izpulili in ne usilili tujega jezika. Aleksander Ivanovič vstaja počasi in važno, kakor vsako prevoshoditeljstvo, in se klanja na vse strani. Sliši se iz ust mojega soseda zopet »prosim!" in vsled za »prosim" duh, ki dokazuje, daje kandidat svoje pristaše pred volitvijo dobro »podkrepil". Ko bi se tod duh kon-denzoval, dobila bi se cela kupica čiste vodke. Tajnik vstaja in čita volilce po »alfavitu". Ti pod-hodijo k jaščiku in kladejo bale. Skrutinij je dokazal, da je Aleksander Ivanovič izbran. »Ura!" sliši se v dvorani, da stekla v oknih drebeže, ura-a-a ponavlja glas, ki je poprej sam upil »prosim". Zopet pokloni na pravo in na levo, in vsi pristaši novoizvoljenega gredo k njemu, nekateri ko majatnik na uri in mu stiskajo roko. Volilec »z duhom" vsedel se je poslednji k svojemu stolu, govorivši vso pot za-se ura, ura; opustil se je, kadar da je pal na stol, prekrižal se in vzdihnil: Slava tebe, Gospodi!" t. j. da je »jego prevoshoditeljstvo" izvoljen in on tam zopet v stabilnem ravnovesju. Izbranje Aleksandra Ivanoviča pokazalo je uže jasno, kje bode večina, kajti da si je sestavil stranko, to smo 42 videli in vedeli vsi. „Liberali" so vstali in ušli iz dvo- | vselej obeduje pri arhijereju, kedar biva v gubernskej rane. Vkupe z njimi vsi svečeniki, razen o. Konstantina, stolici. Tovarišči prekrstili so o. Konstantina takoj v svečenika v selu dobre dve vrsti od mesta, kjer je bilo „otca ijezuit.a" in so govorili: „njet semji bez uroda" pomestje Aleksandra Ivanoviča. Z vseh svečenikov je ni družine brez spaka. sam o. Konstantin poveril Aleksandru Ivanoviču, da | (Dalje prih.) D o p Izmed galiških Rusov, 3. oktobra. (Ž i d j e. Kačkovsko društvo.) (Izv. dop) Znano je, da v nobeni pokrajini Avstro-Ogerske se ni razširilo židov-stvo toliko, kakor med Poljaki in dosledno v pokrajinah, kjer so si oni prisvojili pohtiško nadmoč, gospodstvo in gospodarstvo. Vsled tega se čimdalje bolj naglo razprostira semitski živelj po vsej Galiciji. „Alliance israelite" že zaresno računi, kako bi Galicijo spravila popolnoma v svojo oblast, in je nedavno razglasilo to društvo posebno izjavo, v kateri nalaga naravnost Židom zadačo, da naj streme po tem cilju. Glavno glasilo naše ,,'IePisoHaH Pycbu (Červonaja Rusj) pa trdi, da Židje ako pojde tako naprej, dosežejo svoj ravno razglašeni cilj, tudi ko bi se še posebe ne organizovali v to svrho, ter objavlja ta list statistične dokaze. L. 1884. je znašalo prebivalstvo Galicije 5,958.907 duš, od katerih je pripadalo na rusko prebivalstvo 2,512.608 duš, na poljsko 2,714.977, a na židovsko 686.596 duš. Po tem je pripadalo v odstotkih: na rusko prebivalstvo 42.166 °/0, poljsko 45.562 °/0 in židovsko 11.522 °/0. Pričakovati bi bilo, da bi te tri narodnosti pošiljale tudi otroke v šole po razmerju teh odstotkov. Ali dejanski je to drugače. L 1884 je obiskovalo srednje šole ruskih učencev 1.939, poljskih 7.180, a Židov 2.142; to pomeni, da Ž'dov je bilo v srednjih šolah 18.35 %> v tem ko je bilo ruskih učencev samo 17.04 °/0, kljubu temu, da je ruskih prebivalcev v Galiciji več nego dva milijona in pol, a Židov vsega 686 tisoč. Kako naglo se množi število hebrejskega veroizpo-vedanja, je vidno iz naslednjih številk: v galiških srednjih šolah je bilo 1. 1875 med 9.026 učenci 1.182 Židov. V teku 10 let se je njih število podvojilo, tako da je bilo 1. 1885 med 11.672 učenci že 2.117 Židov, v tem .ko se je v 10 letih krščanskih učencev število pomnožilo vsega na 1.616 ljudij. Navedene številke govore same za-se. Židje, ki žive po mestih, dajejo zajedno laže in z manjšimi stroški otroke v šolo. L. 1883 je bilo ruskih učencev v srednjih šolah 1939, t. j. 17.04%, židovskih pa 2142, t. j. 18.35 o/o-Z uvedenjem više šolnine se ta odstotek obrne gotovo še bolj na korist Židom, in ako pojde tako naprej, v 10 letih preseže število hebrejskih učencev tudi število poljskih učencev, in tedaj zavladajo Ž dje nad Galicijo ne samo materijalno, ampak tudi umstveno. No naši Po- i s i. Ijaki, pristavlja rusko glasilo, nočejo tega umeti, nekateri iz njih verujejo celo, da se Židje opoljačijo in ponove Poljsko, četudi — Mojzesovega veroizpovedanja. Pri nas, galiških Rusih, imamo silno važno društvo, ki se imenuje po svojem ustanovniku (Mih. Kačkovski) društvo Kačkovsko („OomecTBO l\a'ii;oBci;oe", Obščestvo Kačkovskoje). To društvo, ki srečno deluje že 14 let, združuje in izvršuje namene raznih društev, kakoršne imajo drugod in nadomešča torej avstrijskim (gališkim, ogerskirn in bukovinskim) Rusom specijalno politiška, narodna, literarna in celo gospodarska društva. Društvo ima glavni sedež z glavnim odborom v Levovu, potem pa mnogo poddružnic, razdeljenih po raznih krajih obširne pokrajine v Galiciji. Vsako leto ima društvo glavni zbor, in sicer jako modro, vselej v kakem drugem mestu. Dan glavnega zborovanja je pravi narodni praznik za gališke, bukovinske in za zakarpatske Ruse; tudi se narod zborovanja udeležuje od najoddaljenejših krajev; preprosti kmetje se napravijo v daljavo na pot, in na zborovanje dopošiljajo od vseh strani pismene in brzojavne pozdravice ali tudi nasvete v pretres velikega zbora. Raztreseni rodoljubi iz raznih dežel in držav se spominjajo z ljubeznijo tega dne ter so v duhu pri zborovanju. Letos je bil veliki zbor 17. sept. v Kalušu, kjer so meščani s staro slovansko gostoljubnostjo sprejemali obilo število došlih gostov. Zjutraj je bila služba božja. Po evangeliju je prepovedoval (pridigal) o. Th. Lucyk. Opisavši življenje pok. ustanovnika Mih. Kačkovskega, pojasnil je narodu pojedine točke društvenega programa: „Moli, trudi se, bodi trezen, uči se." Solze so se lile narodu, ko mu je svečenik risal v episodah zgodovino njegovo, nekdaj bliščečo dobo, potem petstoletno robstvo, sedanje žalostno položenje in tolažd ga z nado na jasnejšo bodočnost. V veliki dvorani je bilo prisotnih nad 1000 členov društvenih, ki so prišli celo iz daljnjih oglov Galicije in Bukovine. Samo svečenikov se je zbralo okolo 200, a bili so tudi zastopniki posvetnih naobražencev. Zbor je otvoril predsednik osrednjega društvenega odbora g. B. A. Dedickij. Rekel je med drugim: Naše obščestvo se je vedno držalo svojih 4 principov: trudi se, trezni se, uči se, moli! O tem svedočijo vsa izdanja društva, da je postopalo proti lenobi, pijanstvu, temnoti in brezbožnosti, in danes je stvar taka, da naš brat — seljanin (kmet) in tržan pri svojem delu prime tudi knjižico v roke in spoznava: kdo je on, kaka so njegova prava, in kje je vir njegove rešitve. O letošnjih deželnozborskih volitvah je izdalo društvo po domače pisano knjižico: „0 pravih in dolžnostih državljanov v njih državljanski samozavesti", ter je s tem pomagalo k ugodnišim izidom teh volitev. Noben člen se pri volitvah ni izneveril narodnemu delu, kar dokazuje, da društveniki že umejo svoje stališče kot državljani, in da čutijo, kaj je svoje, rusko-narodno. Društveniki so ravno tudi, ki razumejo pomen in vednost šole; oni radi pošiljajo otroke v šolo. Društveniki tudi vedno bolj ocenjujejo in se potegujejo za povzdigo obrti, in društvo Kačkovsko je dalo načelo k osnovanju ruskih trgovelj in štacun v ruskih krajih. Narod napreduje tudi v obrtniji in trgovini. Imamo mnogo zaprek, no, pravi g. predsednik: Mi „gore imejem sjerdca"! Sveto delo gotovo prinese zmago. In naše delo je sveto, ako stoji za njim Bog, pravda in istorija. Živeči na vedno ruski zemlji, katera je orošena z ruskim potom in rusko krvjo, smo mirni glede na to, po kakih potih pojdejo daljše (nadalnje) osode našega naroda. Nikdo ne uspeje vzdržati valov mogočne reke! Stojmo le trdo pri naši ruski veri in ruski narodnosti, in našemu narodnemu Bratstvu imena Mih. Kačkovskega se posreči, na dobro in slavo avstrijskih Rusov, razbu-diti srca milijonov, razsvetiti jih z zarjo prosvečenja in s prosvečenjem priboriti mu prava, pripadajoča mu vsled ustave, s katero je obdaril jednako vse svoje podanike naš najjasnejši monarh. V tej nadi, da pod mogočnim žezlom najvišega doma Habsburžanov ne poginemo, za-kličimo tu Nj. Veličanstvu imperatorju Franc Josipu I. jednodušno: Mnogaja leta!" Zanimivo je bilo na zborovanju, da c. kr. komisar Zavadski ni hotel govoriti po ruski, ampak samo po poljski. Ali 0. A. Markov je stvar razložil v zmislu, da vladni zastopnik ima dolžnost, govoriti po ruski, in vladni zastopnik je odslej molčal. Zbrani narod je energično zahteval, naj se g. komisar drži zakona. Razpravljalo se je na zboru o fondu pokupke zemlje. Stvar bo pretresal poseben odsek. Na dnevnem redu je bila točka, o kateri je poročal dr. Dobrjanskij, namreč o osnovi po domače pisanega časnika za širši narod. Novi osrednji odbor je dobil nalog, ukreniti vse potrebno, da oživi tak časnik, in to prav po nizki ceni. Kmetje so bili odločno za to, da bi se list izdajal v pravilnem ruskem pravopisu, ne pa v pokvarjenem, kakoršen je n. pr. v časniku „Batkovščina", katera je zajedno v verskem pogledu mlačna. Naš narod potrebuje časnik, stremljenje katerega bi bilo versko - nravstveno in jezik pristno-narodni. Ta predlog dr. Dobrjanskega je bil sprejet z oduševljenjem. Nadalje je poročal med. dr. Drimalik o narodnih čitalnicah, vsled česar je glavni zbor sklenil resolucije: 1) Občni zbor poživlja vse rodoljube iz po- j krajine, in sosebno čč. očete duhovne, k velikemu osnovanju čitalnic (bralnic). 2) Naj se pri vsaki čitalnici osnujejo avtonomne blagajnice imovinske, kakoršne so bile odobrene 21. junija 1887. 3) Naj osrednji odbor skrbi za knjižico, ki bo pojasnila take blagajnice (kase). Zbor je sklenil tudi, da izda društvo knjižico, v v kateri se po domače pojasni bogosluženje ruske vstočne cerkve. Znani misijonar o. Mardarovič je predlagal, da naj se osnuje društvo treznosti. G. Iv. Ljachovič je govoril o neobhodnosti soli za živino in je predlagal, da bi se obrnili v dež. zboru do vlade zastran tega predmeta. Sprejeli so se ti in še drugi praktični predlogi. Po odborovem poročilu je imel isti osrednji odbor lani 24 sej, vsak mesec po 2, poleg tega je bilo še 12 sej uredništvenega odbora itd. Glavno odborovo delovanje je bilo v izdajanju popularnih knjižic, in te so bile, n. pr.: Koledar za 1. 1890, 1) verske vsebine: Cerkvene pesmi; življenje sv. Nikolaja; Dobri pastir krščanske čede; Preganjanja prvih kristijanov; 2) patrijoške in poučne vsebine: Prosvečenje in delo; Cesar Franc Josip s podobo; Cesarjevič Rudolf s podobo; Prava in dolžnosti državljanov, itd.; 3) Gospodarske vsebine. Vse te knjižice so obsezale 32 tiskovnih pol in so se oddajale po najniži ceni (10—15 kr.), tako da vse knjižice (od 155. do 166. snopiča) stoje skupno le 1 gld. 35 kr.; ali 4 kr. za 32 stranij, ko stoje druga izdanja po 10—12 kr. pola te vrste. Vsak člen pa daje po 1 gld. letnine. Odbor je podarjal čitalnicam knjižice, da bi oživele, tu pa tam rodoljubom, da jih oni razdeljujejo. Vseh podarjenih knjižic so razdali 3988, to je vrednosti 400 gld. Glavni urednik knjižic je bil društveni predsednik Dšdickij. Vseh knjižic je izdalo društvo od dne svojega osnovanja, t. j. od 15. maja 1875 do konca septembra 1889 po številu 166. Del jih je že razprodanih, nekatere so se tiskale po dvakrat. Vseh poddružnic je bilo prešlega leta 16, poleg tega pa 4 veče in okolo 100 manjših agencij v raznih krajih. Nadejati se je, da se osnujejo kmalu nove filije (poddružnice), katere vse delujejo na materijalno in moralno korist narodovo. Društvo gleda na dalje, da bi osnovalo dijaška prosta mesta otrokom kmečkim in malomeščanskim v Samboru, tako imenovane Burse. Nadeja se tudi, da društvene knjižice se bodo smele kupovati za darila šolski mladini. V obče, kjer je poseči vmes v narodnem oziru, udeležuje se tudi osrednji odbor. Tako se je zahvalil posebe g. Vasiliju Kovaljskemu, dvornemu sovetniku, rekli bi jedinemu državnemu poslancu okolo 3 milijonnega naroda galiških Rusov, da isti neustrašeno zastopa interese svojega naroda. Ko je ruska tiskarna g. Mih. Belousa v Kolomyji praznovala svojo 25letnico, odposlal je odbor svojo pozdravilno brzojavko. Za umrle člene je odbor odpravljal zadušno bogosluženje. Umrl je prešlega leta člen nepozabni o Josip Lo-zinskij, dekan javrovski in župnik v Javrovu, dolgoletni predsednik javrovske poddružnice, nadarjeni pisatelj, zavedni ruski delavec: v cerkvi, šoli in narodu, trudivši se nepretržno in z veliko koristjo z besedo in delom, nad 50 let za ruski narod. Prešlega leta je pristopilo društvu 578 novih členov, med njimi 28 svečenikov. Lani je bil dobil osrednji odbor več zadač od velikega zbora Vsled tega se je potegoval pri sodnijah, da bi se razpisavale obravnave za ruski narod ob dnevih, kateri so zanj prazniki. Nadejati se je, da tudi deželni poslanci spregovore, kadar bi se zagrešilo proti temu v pojedinih slučajih. Osrednji odbor je poslal naučnemu ministru Gauču spomenico zastran kvarjenja ruskega pravopisja po nekaterih šolskih knjigah. Poljska stranka agituje za to, da bi se stari, častiti pravopis spreobračal v zmislu fonetike. Društvo je slišalo, da namerja Rim skrajšati nekatera bogosluženja in zaineniti stari koledar z gregorijanskim; ali to so bile doslej samo govorice; zato osrednji odbor ni storil še nikakih korakov. Brez-vspešno pa je prosil odbor pomoči iz deželnih zakladov, na katere poklada tudi ruski narod svoj krvavi „groš" ; a odbor, kakor po navadi, kedar gre za koristi ruskega naroda, ni bil uslišan. Račun društva. Prenos od lani 454 gld. 52 kr., dohodki 2798 gld. 57 kr.; iz prodaje knjižic, koledarja itd. 2394 gld. 94 kr., darovi 227 gld. 69 kr. itd. Vsega 6258 gld. 38 kr. Stroški skupaj 5375 gld. 91 kr. Ostaje 882 gld. 47 kr. V pokritje eventuvalnega dolga ima društvo vrednosti vsega 7685 gld. 97 kr. Kakor se vidi, je Kačkovsko društvo osnovano jako srečno ter odgovarja povse položaju in razmeram hudo stiskanega in britko skušenega naroda v Galiciji, Buko-vini in Ogerski. To društvo je pravo narodno ognjišče, kjer se daruje Bogu, žrtvuje narodu in daje cesarju, kar je cesarjevega. Društvo pazno čuje nad svetinjami, katere je podedoval narod v cerkvi in pismu. Vsak Slovan mora želeti, da bi se to društvo razvijalo in pomagalo narodu vsestranski oživeti in okrepčati se. Pogled po slovanskem svetu. a) Slovenske dežele. »Slovenec", Ljubljanski dnevnik, ki ima služiti sosebno duhovnim interesom, je priobčil v svoji 235 št. od 12. okt. t. 1. uvoden članek pod napisom „Quousque t.ui-" (Listok), po-lumesečnik, jedini list ogerskih Rusov, ki ga izborno ureduje katoliški duhovnik g. Evg. Fencik, piše v 16 št, t. 1. o tem predmetu: „Po povolu preganjanja ruskega jezika pri tukajšnji Ungvarski gimnaziji se je obrnila konzistorija eparhije Mukačevske s 5. jul. t. 1. pod št. 3137 k ministerstvu bogočastja in narodnega prosvečenja s prošnjo, da bi, kakor je bilo poprej, zakon božji in ekshor-tacije čitali se ruski mladini po ruski; vendar na predlog glavnega voJje Košickega okroga ministerstvo s svoje strani je objavilo kot potrebno, da bi se zakon Božji in ekshortacije držali na madjarskem jeziku; pozvalo je zajedno eparhijalno načelništvo, da bi na to dalo svoje soglasje. Ne drznemo se misliti, da bi naša eparhijalna uprava odločila se na tak samoubijstveni korak." Tako se izvršuje narodna jednakopravnost na Ogerskem, in stis-kanim ogerskim Rusom, kakor znano, unijatom, je tako malo prilike dane za učenje materinega jezika, da jim mora „ Listok" dajati pojasnila slovnična. V vsaki številki je nekaj ruskih vaj. V vsaki številki je tudi razložen kak oddelek liturgije, iz katere se je možno poučiti o raz liki latinskega in slovanskega obreda. Nagrade ruskih pisateljev. Kratko pred smrtjo je prodal Turgenjev pravo k izdanju svojih spisov Glazu-novi za 90.000 rubljev. Saltykov-Ščedrin se je pogajal kratko pred smrtjo s knjigarjem Dumnova za pravo lastništva, in ta mu je ponujal 60.000 rubljev. Dela Go- I goljeva prodana so za 60.000 rubljev, Puškinova in Gon-čarova po 35.000, Nekrasova za 15.000, basni Kruglova ha 14.000, drame Ostrovskega za 10.000, pesmi Žukov-skega za 5000 rubljev. Nedavno je Gleb Uspenskij prodal Pavlenkovu svoja dela za 25.000 rubljev; prvo leto se je razprodalo v drugi izdaji od teh 10.000 odtisov. Popularni spisi in učne knjige se prodajejo najdraže za beletristiko. Tako je dobil Evtuševskij za svojo računico od založnika Polubojarmova 50.000 rubjev, ali zato je razprodal 900.000 odtisov te računice. Car Aleksander III. je prišel in je bival konečno v Berolinu, kjer so ga na dvoru sprejeli prav prijazno. Cesar Viljem se je spominjal v svoji napitnici na carja stoletnega prijateljstva med rusko in prusko dinastijo ter se je izjavil, da je volja tudi njega gojiti isto prijateljstvo. Car je temu pritrdil, rekše, da deli isto od cesarja Viljema izražena čustva. Dalje se je cesar Viljem spominjal pred carju predstavljenim polkom skupnih nekdanjih bitev, bojev pruskih in ruskih vojsk (armad). Knez Bismarck je bil pri carju 80 minut na pogovoru; njega je car odlikoval ob raznih momentih ter mu je celo napil pri cesarski mizi. Iz vsega so posneli, da sta se pruski dvor in pruska diplomacija prizadevala carja Aleksandra ogreti, in konstatovali so, da je bil poslednji sicer hladen od začetka, potem pa vedno prijaznejši v občevanju in vese-lejšega obraza. Velikonemški in avstrijski nemški liberalni listi so z očitno namero poniževali pomen tega obiska, in madjarsko-židovski „Pester Lloyd" je izražal jednako očitno bojazen, da bi se Velikonemčija sporazumela kakor si bodi z Rusijo. Pozitivnega o pogovorih in dogovorih se doslej javno še ne ve, vendar je dal knez Bismarck razumeti, da je pruski dvor in on jako zadovoljen s pohodom Aleksandrovim. Objavili so nekoliko že v tem zmislu, češ, da Nemčija ni interesovana v Bolgariji, m da ona se ne bo vtikala, ako se posreči Rusiji utrditi simpatije v Bolgariji. Prusija da bi tudi ne bila proti temu, ako bi se prisilil princ Koburški, da bi odstopil s knežjega prestola na Bolgarskem. Knjeginja Črnogorska je porodila 11. dete, sina, ki je tretji. Veliko veseije je zavladalo tudi ob tej priliki med Črnogorci. Veselje jim je napravila tudi letos orno-žena hči Milica, ki je vso doto, podarjeno ji od carja Aleksandra, skupno jeden milijon rubljev, poslala v Črno Goro z namenom, da bi pripomogla prebivalstvu laže prenašati slabo letino. Stanko i. Radonjič vojvoda, minister inosti-anih del v Črni Gori, bližnji rojak knezov in prijatelj, ljubljenec narodov, umrl je 13. oktobra v Cetinju. „Glas Črnogorca" našteva zasluge pokojnikove za Črnogorce in za ves srbski narod ter pravi: „Ime pokojnika tako je utkano (vpleteno) u najnoviju povjestnicu Črne Gore, u doba preporodžaja (preporoda) i proširenja ovog „svetog stijenja" (skalovja), da bi značilo pisati tu povjestnicu, kad bismo htjeli opisat njegov život." KNJIŽEVNOST. Družba sv. Mohorja, največa slovenska družba s sedežem in lastno tiskarno v Celovcu, razpošilja sedaj za tekoče leto izdane knjige. Te so: Koledar za navadno leto 1890; Življenje Kristovo, spisal Kuhala Ivan; Življenje Marije in Jožefa, popisal f Janez Volčič; Občna zgodovina za slovensko ljudstvo, 13. snopič, spisal Josip Stare; Fizika, I. knjiga, spisal Henrik Schreiner; Slovenske večernice, 43. zvezek. Koledar obseza poleg imenika družbenikov med drugim: popis Trsta s slikami;' „Kmetijske šole", spisal dr. J. Vošnjak; „Slovenski poslanci v drž. zboru" (s slikami); Razgled po svetu, sestavil Ign. Žitnik; Vodnikova slavnost v Ljubljani, z njegovo in sliko rojstvenega doma. V Večernicah so med drugimi: Domačija nad vse! povest, spisala Pavlina Paj-kova; Bajka o ribiču in ribici, po Puškinu preložil A. Aškerc; itd. I. Knjiga Fizike ima mnogo čednih slik. Ta družba je bila potrjena 5. jun. 1. 1860; družbeniki so se ji polagoma, od začetka jako počasno množili, to pa zaradi tega, ker ni bilo povsod osnovnih šol; v zadnjem desetletju pa je napravila velikanske korake; kajti letos šteje ona 658 dosmrtnih, 45384 letnih, vkup 46042 udov. Drugo leto, po 30letnem obstanku, ako pojde tako naprej, štela bo 50 tisoč členov in bo s tem praznovala najlepši jubilej. Veselo je tudi to, da je število rezijanskih Slovencev pod Videmsko nadškofijo pomnožilo se na 147 ali za 26 udov od lani. Družba razpisuje za 1. 1890, kakor vsako leto za darila 210 gld. za 6 izvirnih povestic in 140 gld. za 4 poučne spise. Dohodkov je imela letos 48.609 gld., stroškov pa 48.601 gld. Ostaje ji gotovine okoli 8 gld. Vsa matična glavnica pa znaša 19.092 gld. in 200 gld. v obligacijah, katera je na obresti zavarovana v družbini hiši in tiskarni. Vodja je dr. Val. Miiller, stolni prošt, Lambert Einspieler, korar in knezošk. kancelar pa podvodja, Janez Hutter tajnik, Šim. Janežič blagajnik in ravnatelj druž-bine tiskarne. Odborniki. And. Alijančič, korar in dekan; dr. Jak. Šket, c. kr. gim. prof ; Jan. Wieser, župnik, B. K. Rosbaher, trgovec. Deutsch-slovenisches Iiand-Wdrterierbucli von Anton Janežič. (Nemško-slovenski ročni slovar od Ant. Jane-žiča). Tretji, popolnoma predelani in pomnoženi natis, ki ga je izvršil Anton Bartel, c. kr. profesor v Ljubljani, s sodelovanjem kolegov, ki so: A. Kaspret, M. Petelin, J. Pichler, L. Pintar, M. Suhač, A. Tavčar. Celovec 1889. Tiskala in založila družba sv. Mohora. Str. IV + 842. Cena 3 gld. Že davno je bila pošla 2. izdaja Janežičevega ročnega nemško-slovenskega slovarja; drugi Slovani, ki se zanimajo za slovensko književnost, kakor tuji, ki se uče slovenščine zaradi svojih praktičnih interesov, popraše-vali in težavno so pričakovali nove izdaje tega slovarja. Že zunanji obseg kaže, da se je pomnožilo poprejšnje gradivo; kako skromna je bila prva izdaja in kak debel zvezek imamo sedaj pred sdboj! V predgovoru se tudi po pravici povdarja veliki napredek slovenske književnosti glede na popravo in utrjenje pojedinih oblik, kakor zlasti tudi glede na pomnožitev leksikalnih snovij. Sotrudniki so si prizadevali besede podajati v pravi obliki po pravo-pisju in oblikoslovju, so iztrebljali napačne izvode sosebno tudi nejasne, ponajveč iz nemščine izvirajoče lo-kalizme, porabljali so leposlovno in književno slovnost ter so tako v slovarskem pogledu podali občinstvu zvesto sliko sedaj običajnega literaturnega jezika slovenskega. Veliko marljivost so pokazali tudi glede na dovršne in nedovršne glagole, katere so povsod deli drugi poleg drugega. Zajedno, kjer je bilo potreba, dali besedam poudarek, kateri je glede na tujce ravno tako koristen in potreben, kakor zaznamovanje poluglasnega e o raznih sufiksih. Kar pa daje posebno vrednost tej knjigi je to, da obseza tudi terminologijo politiške uprave in izraze rabljene v politiškem življenju. Vidi se, da so gg. sotrudniki preiskali in porabili, kjer je bilo kaj novega in utemeljeno osnovanega. Ves slovar svedoči ne samo o tem, da so gg. kos svoji nalogi, katere so se lotili, ko so po najnovejši slovarski tehniki vstvarili novo delo, ampak da so bili tudi izredno marljivi. Samo tako je umeti, da so mogli poleg opravil svojega poklica v dobi treh let do-gotoviti v resnici predelani in bolj nego navadno pomnoženi slovar. Ako poštevamo nepriličnost, da se je tiskal slovar v Celovcu, a gg. sotrudniki so ga izdelovali in izvrševali njegovo korekturo v Ljubljani, čuditi se je, da se ni ugnjezdilo tiskovnih pogreškov v slovar, kakoršen se je utepel na strani 554, kjer stoji „Rippenquallen" najbrže namesto za „Rip p en f e 11". Drugače je na zadnji strani prav majhno število popravkov, katere so gg. sotrudniki popravili sami. Po vsem tem mnramo biti gg. sestavljalcem jako hvaležni, ako pomislimo, kake težave in sitnosti jim je bilo premagovati in koliko skopo odmerjenih jim ur žrtvovati za narodno podjetje, katero dela pred vsem čast njim, potem pa tudi družbi sv. Mohora, ki je jako čedno tiskala in zajedno založila to delo. Priznanje zasluženega dela od vseh krogov pa se pokaže gotovo tudi s tem, da bodo rodoljubi obilo naročali se na ta slovar. „ Knižara dionteke tiskare." Dionička tiskara v Zagrebu je ustrojila knjigarno pod tem naslovom. Knjigarna bode zalagala koristne, razvoj hrvaškega naroda pospešuječe knjige, bo v zvezi s knjigarji in založniki, bo imela na prodaj vse hrvaške, srbske in slovenske knjige in časopise, pa tudi književna dela drugih Slovanov. Knjigarna si je postavila lepo in potrebno zadačo na Jugoslovanskem, a želeti je, da dobi podjetje podpore onih stranij, za katere hoče delovati. „Slovanstvo ve svych spevechLudvik Kuba, izdajatelj tega od strokovnjakov že od začetka pripoznanega dela, je tudi letos popotoval po slovanskem jugu; bil je v Zagorjah, v zagrebški okolici, po severnem delu Hrvaške, v Liki in Krbavu, vstočnem pobrežju Save, po Slavoniji in Bosni. Tu se je sam preveril o pristnosti in obilosti jugoslovanskih melodij, katerih je sam napisal veliko število. Doslej priobčuje zadrugoma slovenske pesmi, katere je možno naročiti posebe za skupno ceno 3 gld. 20 kr. pri g. izdajatelju v Podebradech na Češkem. Sliši se, da Slovenci se naročajo doslej malo na izborno urejene in harmonisovane skladbe lastnega naroda. Tega neugodnega poročila nismo mi nikakor pričakovali; daje pa slabo svedoštvo, zlasti slovenskemu učiteljstvu in pripravnicam učiteljskim, da tako neugodno sposabljajo ukus učiteljstvu za pravo glasbo. V obče pa so slovenski naobraženci na mnogo stranij pravi indiferentni glede na duševna dela, katera proizvajajo slovanski rodoljubi z veliko požrtvovalnostjo. „SL0VANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld . za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrt-sfaTrilto co nvn^fiioir* r n 90 Vi- — NnvnJninn in vpkla.mAr.iie na.i se nošilia,io Fran Podporniku v Gorici. letno 90 kr. Posamične številke se prodajejo fo 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici, ulica Barzellini 4. Tisk »Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: FranPodgornik. — Urednik: Janko Pajk.