V
T
ZBORNIK
--SVEČENIKOV SV. PAVLA - -—	IN ZAJEDNIC S. J.

K
W

y
Letnik V. Št. 1


Izhaja
1. dne vsakega meseca

Uredništvo in upravništvo :
Gorica,
Riva Piazzutta 18.

V GORICI, 1. januarja 1925 Izdaja Zbor svečenikov sv. Pavla. Urejuje Stanko Stanič, kurat Tisk „Zadružne tiskarne"
7
m
Kazalo I. številke:,
Dr. Josip Ličan:
Duhovščina in prosvetno delo .	.	1
/. D.:
Povojni gmotni položaj cerkva v Julijski pokrajini	 3
Iz Zbora:
Zbor svečenikov sv. Pavla ob 70 letnici , svojega nadpastirja .	.	.	.	5
Zlaia maša Dr. Gregorčiča ...	5
Iz krščanskega sveta:
Kat. Irci	 5
A Meksiki ..................................5
V Milanu....................................5
Truplo pap. Leona XIII......................5
Pap. inštitut	za Vzhod	....	5
Prot. pastor	o kat. cerkvi	.	.	.	5
Koristni migljaji:
O dohodninskem davku	.	'	.	.	.	6
Ivan Omersa:
Verske razmere tržaških Slovencev po
1.	1918...................... .	6
Alojz Novak:
Zvonovi in ital. zakoniki	....	7
«
m ? 'i ip j % *
Naročnina za „Zbornik“ je plačana z udnino v znesku 25 Lir, ki naj se pošlje na „Zbo-rovega“ blagajnika:
mons. Anton Berlot, Gorica, Via Dreossi.
LetiiIR V._________Pite 1. januarja 1935._ __________St. 1.
				
ZBO] SVEČENIKOV Sv.	P	»NIK . In ZAJEDNIC S. J.	-	Uredništvo : Gorica, Riva Piazzutta št. 18 Izhaja : L dan vsakega meseca.
Dr. Josip Ličan.
Duhovščina in prosvetno delo.
Dve reči nam je treba ugotoviti. Ali je duhovnik dolžan zanimati se za prosvetno delo in kako naj deluje?
a)	Razmišljujmo kaj kliče duhovnika k prosvetnemu delu, in rečem: k temu ga kliče najsvetejša dolžnost in ljudska1 potreba.
1. Ta dolžnost izvira iz duhovskega poklica, ki mu na(aga pospeševati čast božjo in zveličanje duš. To oboje bodisi direktno ali indirektno1. Po svojem poklicu mora duhovnik zatirati greh in pohujšanje. Ce sc duhovnik odtegne prosv. delu se bedo kmalu razpasla! v župniji slaba društva. Po knjigah, časopisih in prireditvah se bo širilo brezbo-štvo ali vsaj verska brezbrižnost. Roka v roki pa bo hodila razbrzdanost in pohujšanje. Celo verigo grehov bi duhovnik lahko zabranil, ako bi pravočasno skrbel za ustanovitev dobrega, krščanskega društva, tako pa greši por omissionem.
Pa bo kdo ugovarjaj: v moji duhovniji so nepremagljive težkoče, so strupeni nasprotniki; če je temu tako, mora duhovnik posebno negovati ze-lum sacerdotalem, ki mora1 imeti zlasti dve svoj-stvi: srčnost in modrost. Srčnost mu pomaga premagati vse ovire in vse pomisleke. Caritas pa-c:cns est... omnia suffert, omnia credit omnia spe-rat, omnia sustinet«.
Zavedati se moramo, da bi naše brezdelje pospeševalo mir, ki ni pravi mir, ampak je gnil mir. Ko so ljudje spali, je prišel sovražnik in je vsejal ljuliko med pšenico. Modrost najm pa veleva držati se'teh pravil: Doseči vedno le to, kar je mogoče. Boljše je društva ne ustanavljati, kakor imeti mrtvo rojeno dete.
b)	Med možnimi rečmi skušajmo doseči najbolj nujna.
c)	Če ne moremo vse hkrati doseči, zadovoljimo se z neobhodno potrebnem in polagoma) strmimo za drugim.
(!) Zberimo^ si vedno priložnost in okolnost, ki je najbolj ugodna za-dosego našega namena.
e) Pri izbiri raznoličnih organizacij mora; biti merodajen ozir na stoječo potrebo ljudstva. V kraju, kjer je nevarnost velika in sili sovražna organizacija v duhovnijo je treba takojšne odločitve.
H. Prosvetno delo nalaga duhovščini tudi cerkvena! oblast. Leon XIII. je v svoji okrožnici Graves de comuni priporočal ustanovitev raznih društev in udruženj, da se odpomore kulturni in socialni bedi. Tanquarey (Theol. Molral. str. 485) piše: Parimi prodesset opificnm sortem temporalem melio-
rtm redere, nisi simul perfectior evadat horum moralis et religiosa conditio, necesse est igitur ut societates iniantur, ad ignaros solide instruen-dos, ad debiles strenuo roborandos, et in fide in-stabiles confirmandos; ad eos qui a vera religione alienati convertendos;.... necnon ad vitia extirpan-da praesertim ebrietatem et alcoolismum.
V Šocijalni misli smo brali besede Leona XIII., ki jih je napram Auerbacherju rekel: Povej duhovščini, naj nikar samo ne pridiguje, marveč gre naj med ljudstvo in jih privede v katoliška društva, da se obnovi versko življenje. To povej moj sin povsod!
2)	Vsi katoliški in evharistični kongresi so v podrobnih resolucijah priporočali duhovnikom prosvetno delo v društvih. Pri rokah imam poročilo o 23. mednarodnem evh. shodu na Dunaju. Leta 1912. Univerzitetni profesor dr. Seipl, sedanji ministrski predsednik avstrijski je imel referat o Evharistiji in o notranjem življenju v katoliških društvih. Med drugim je izrekel to misel: Zu den wichtigsten Hilfsmitteln der Seelsorge unter den Katholiken gehoren die katholischen Vereine. Prelat dr. Svoboda je v svoji knjigi Grosstaidtseel-sorge navajal, dass die Vereine dem Pfarrer gleichartiges Geistesmaterial zufiihren. Fiir den Seelsolrger besteht (in den Vereinen) cine "gar nicht hoch genug atizuschlagende Erleichterung sciner Arbeit.
III.	Cerkveni zakonik kanon 467. našteva med dolžnosti župnikove, da mora poznati svoje ovce. In kanon 469 zaukazuje: Parrochus diligenter ad-vigilet ne quid contra fidem a!c moreš in sua parecchi, praesertim in scholis publicis et privališ, tradatur, et opere caritatis, fidei ac pietatis foveat ant instituat.
IV.	Dr. Mahnič je v Rimskem katoliku leta
1889. spisal zanimiv članek, ki je še vedno aktualen. Govori o dušnem življenju. Tu pravi dobesedno:	Eno za naše čase najvažnejših poglavij,
ki sc ima razpravljati na katoliškem shodu je pač vprašanje o dušnem življenju. Ta faktor se dandanes med katoličani navadno preveč prezira ali vsaj prenizko ceni.
Pri osnovanju društev je treba vedno in povsod občinstvu postavljati prvič višje idealne smotre, ki se v vsakem oziru strinjajo z zakoni resnice in pravice, ki so pa drugič dejansko dosegljivi in izvršljivi. Idealnost se mora vezati z uporabnostjo, kdor zna pri osnovanju društev upotrebljati to načelo, je največji dobrotnik človeštva. In smelo trdimo, da je od tega odvisen ves ljudski blagor in pravi napredek.
Na to šiba dr. Mahnič stare čitalnice, ki so z narodno vabo odprla vrata liberalcem in liberalnim listom, brezverskim knjigam in ki so razširile med ljudstvom plesno navado. Konečno po-vdarja1: V to bi se moralo skrbeti, da snujejo
2
društva.... resni in inteligentni ljudje, predvsem duhovni, ti naj bi s svojo avtoriteto nadzorovali in vodili mlajše. Le po katoliških društvih spravimo katoliško idejo zopet v javnost. Zdramimo se, vstanimo po vseh mestih, trgih po vseh va!seh, snujmo katoliška bralni društva. Katoliško ime zapišimo povsod na zastavo.
Pa poreče kdo: Pri nas imamo nevtralno društvo, ki goji Je zgolj narodnost, ne preti verskemu prepričanju nobena nevarnost.
Na ta ugovor je dal kaj primerno odgovor evh. kongres na Dunaju 1. 1912. po svojem referentu dr. Seipelnu: »Vsako društvo, — je izvajal govornik — tudi če nima z vero direktnega stika, mora prej aji slej stopiti z dušnim pastirjem v gotovo razmerje, tudi če se društvo indirefentno nazivlje; vendar njegovega delovanja ne sme njegov dušni pastir smatrati indiferentnim.
Prej ali slej pridejo vprašanja o svetovnem na-zirafnju na dnevni red, in tu je nevarnost, da se člani ali napačno dii nezadostno informirajo. Dejstvo pa je, da tako zvana indiferentna! društva ne ostanejo indiferentna ali neutralna, če jih duhovnik prepusti samim sebi. Če se duhovnik za takat društva ne pobriga, postanejo kmalu iz indiferentnih veri sovražna. Nasproti slabim društvom pa je dolžnost ustanoviti kot protiutež, dobra krščanska društva. Z njih ustanovitvijo se ne sme čakati. V tem slučaju je na mestu profilaksa. Vendar — izvaja dalje imenovani referent — tako ravnanje napram društvu je nezadostno. Katoliški dušni pastir rabi izrazitih katoliških društev naravnost kot pripomoček k dušnemu pastirstvu. Večkrat se sliši ponosna beseda:	»Moja fara je moje dru-
štvo«. Te besede imajo lahko dobro, pa tudi slabo smisel. -
Da je župniku duhovnija vedno najvažnejše društvo, kateri mora posvečati v vseh okolišči-najh, vso skrb in naklonjenost, je to stališče gotovo odobravati. Če tudi župnik s svojim delovanjem v cerkvi vse potrebno doseže, posebno če je duhovnija majhna in krepko žive v ljudstvu dobre tradicije, ni v takih izjemnih slučajih nič ugovarjati. Toda v pretežni večini slučajev pa ne ho res, da se da vse v cerkvi doseči. V večjih krajih in župnijah ne more priti dušni pastir v direktni stik z vsemi svojimi verniki, saj mora biti pastirova-nje individualno. Če so pai duhovi j eni po. stanovih ali izobrazbi !ali strokah lepo organizirani, dušnemu pastirju ne bo težko udariti na pravo struno in voditi versko in naravno vernike v smislu individualnih razmer.
Tudi morajo katoliška društva biti vedno preši-njena z pristnim katoliškim duhom, ne smejo zgubiti izpred oči zadnjega cilja življenja. »Le eno je potrebno«.... »iščite najpoprej božje kraljestvo......
Dalje je potrebna V društvih velika požrtvovalnost in samozatajevanje, medsebojno spoštovanje in priznanje avtoritete, tudi če je svobodno izvoljena. V ta namen pa'je nujna poglobitev v notranje versko življenje.« (XXIII. Internaz. Euh. Kongr. Wien 1911. str. 283).
Naj tu pristavim, kaj misli učeni Alb. Weiss o delovanju neutralnih društev: »Utrdili smo se zopet v prepričanju, da za našo dobo ni pobotanje
ampak ločitev, ne pomešanje načelnih nasprotij, temveč prav odločno povdarjenje razlik, ne zvar-janje tega, kar je nerazdružljivo, temveč da je naša prva naloga držati z največjo vestnostjo, čisto to, kar je božjega, nadnaravnega1, v krščanstvu. Gotovo velja za modernega človeka nič manj, kakor za vse prošle veke beseda: »Kdorkoli hoče biti prijatelj tega sveta, postane božji sovražnik«. (Jak. 4. 4.) In gotovo velja tudi za danes še Gospodov rek: »Nikar ne mislite,'da st m mir prišel prinest na zemljo, ne miru, ampak meč«. (Mat: 10. 34)«.
Ne-le dušno-pastirski oziri, temveč tudi socialni problemi, ki čakajo še rešitve naravnost silijo duhovnika, da deluje, pri društvih. O tem je — govoreč o socialnem delu duhovnika — Fr. W. Forster to-le rekel: »Religiozno krščanstvo je najgloblji odgovor na socialni problem.... krščanska religija namreč kaže na srčno korenino vseh problemov človeškega življenja, na veliko vprašanje notranjega preporoda. Ona kliče človeka, ki je razdeljen, k onemu od česar vse živi ali umre. Najti to središče, v tem je rešitev in brez tega je vse socialno delo prazno.
Koliko socialne mizerije je, ki izvira samo iz ljudi, iz njih srca, iz njih značaja in kjer unanje reforme nič ne pomagajo! Seveda mora mlad duhovnik proučevati tudi gospodarske razmere, socialno gibanje in osnovne težnje moderne tehnike. V tem oziru se stori še mnogo premalo Treba', je poznati svet, njegovo življenje in mišljenje, da je mogoče delovati. Treba jc bolj, kakor kdaj idealizma na realistični podlagi. Toda! vse to proučevanje resničnega življenja duhovnika ne sme razdeliti.
Naj bi se torej oborožil krščanski duhovnik nasproti socialni demokraciji z vso močjo svoje religije ih naj bi. se ne dal prevarati z nobenim slepilom vnanjega videza, da bi prezrl globoko slabost nje kulturnega temelja. Naj bi se pro-niknil z vso gotovostjo prepričanja, da je rešeno socialno vprašanje v živem Kristusu, a ne v knji-gouku Karlu Marxu, in da je duhovnik, ki tolmači Kristusov odgovor, do vseh globin za poživljenje in pravo smer tudi socialnega življenskega procesa'več storil, kakor pa bi bil storil z vso direktno socialno in socialno politično propagando.« (Dr. Ušeničnik: Sociologija, str. 797.).
Jasno, da zamore duhovnik to prepotrebno delo poleg cerkve tudi v društvih izvrševati.
O način delovanja.
Pri razhiahu v naših prosvetnih društvih se je pokazala potreba, da se jasno določi razmerje med izobraževalnimi društvi in Marijinimi družbami. Da se to lalšje izvrši, menim, je potreba da potegnemo poprej temeljne obrise, iz katerih se razvijajo samo ob sebi glavne smernice:
1) Marijina družba je verska, cerkvena organizacija, izobraževalna društva zasebna, kulturna. — Marijina družba zavzema' mesto nadnaravnega sredstva, ki neposredno deluje v dosego nadnaravnega cilja. Izobraževalno društvo pa je naravno sredstvo', ki teži posredno do istega nadnaravnega. cilja. Z ozirom na to, se ima Marijina druž-
3
ba smatrati za popolnejšo tvorbo od izobraževalnega društva.
2) Iz tega sledi za popolnejšo
2)	Iz tega sledi, da ima oboje (izobr. društvo in Mar. družb.) pravico do obstoja. Ne gre torej smatrati društva kot nekako potrebno zlo. Ne, oboje je dobro »in genere suo«.
3)	Red med obema je pa Gospod sam določil:
»Iščite najpoprej božje kraljestvo...« Če bi se ta red preobrnil, nastane neka deordinacija. Vsled tega ne sme ono, kar je naravno, popolnega zavirati, ker s tem neha biti dobro in postane relativno slabo. V aplikaciji ^prosvetna društva) ne smejo uničevati ali ovirati Marijinih družb. Tu bi v polni meri veljal klic sv. Pavla:	»O insensati Galatae.
Sic stulti estis, ut cum špiritu coeperitis, nune carne consummemini.« (Gal. 3. 31.).
4)	V krajih, kjer se Marijina družba versko in kulturno (veselice, igre, petje) udejstvuje in kjer je pretežna večina mladine vpisana v Marijino družbo, ne kaže ustanavljati izobraževalnega društva, ker ni potrebna ne rationc subjecti ne ratio-ne objecti.
5)	V krajih, kjer se Mar. dr. udejstvuje le versko naj se poskrbi tudi za njeno kulturno udejstvovanje, najboljše s tem, da se v družbi sami osnuje prosvetni krožek.
o) V krajih, kjer ni Mar. dr. ali je le peščica' mladuie vpisana v njo, zlasti kjer živahno delujejo liberila', društva in je razširjena plesna razvada, naj se nemudoma osnuje izobraževalno društvo. V rečenih razmerah, sodim, bo težko koj osnovati Mar. dr.
7)	Po naših prosvetnih društvih naj se širi prepričanje, da je za vsakega člana častno, biti član kake verske družbe, po drugi strani pa ne smejo člani verske organizacije prezirati onih, ki so le v prosvetnih društvih.
8)	V krajih, kjer ni še nobene Marijine družbe, naj se skuša priti potom prosvetnega društva do njene ustanovitve.
9)	V krajih, kjer delujejo le nevtralna društva, naj se poizkusi zavzeti to društvo s katoliškimi elementi.
10)	Ce se poizkus ponesreči, ali ni upanja) do uspeha, naj se brez pomisleka osnuje katoliško društvo, če so le dani za to potrebni pogoji.
Tu naj dostavimo še mnenje pok. škofa Mahniča:	»Po mojem mnenju bi se ne smelo v naših
kritičnih časih nobeno javno društvo osnovati, da ne bi se kakorkoli kat. načelo povdarjalo kot vodilno, da, morala bi se, ako le mogoče, ta beseda že v sam naslov društva spraviti, da se bo vsak ud vedno zavedal katoliškega smotra in se privadil vse društvene težnje podrejati katoliškemu Principu.
Društvo, ki bi v programu ali naslovu spoznavalo kat. idejo, bi že s tem izključevalo liberalce, ki se že katoliške sence boje, kakor hudič križa. Katoliški značaj društva bi izključeval liberalne liste in knjige, nasprotne katoliški veri.« Rimski katolik, 1889 str. 573.
V zadevi nevtralnih društev priporočam v raz-mišljevanje članek p. Alberta Weissa — L. Quar-talschrift — 1. 1909, str. 469 z naslovom: »Mehr
Welt«. Učenjak vidi v tej devizi lep kos modernizma. —
Končujem z besedami, ki sem jih čital v članku »Viclseitigkeit des Seelsorgers« v L. Quartalschrift 1900 str. 873:	»Dušni pastir, naj bo nastavljen
kjerkoli, mora imeti smisel za različna pobožna, dobrodelna in drugačna društva, ker naš čas to zahteva, tirjajo> naši predstojniki s sv. Pavlom, ki piše: »Dobro delajmo in nikar se ne utrudimo, ker ob svojem času bomo želi, ako se ne utrudimo.
Ergo dum tempus habemus, operemur bonurri maxime autem ad domesticos fidei. (Gal. 6, 9-10).«
Poroča I. D. v Istri.
Povojni gmotni položaj cerkva v Julijski Krajini.
Vojna je zadala, težke rane posameznikom, družinam, narodom, Kristusovi cerkvi. Te rane so verske, etične, socialne in gmotne.
Ni čuda, da je vojna oškodovala tudi cerkveno imetje, saj ni šla/ mimo nobene ustanove brez posledic.
Povojni gospodarski položaj cerkva je usoden. Preštejte uničene cerkve po vojni! Imetje (denarno) je domala vse zgubljeno. Mašne ustanove so znižane na 70 odst. Vojna posojila cerkva' bodo najbrže pokopana. Lastninske glavnice so zmanjšane na 70 odst. Vlivanje zvonov je usta)vljeno. Dosedaj je prejela zvonove šele ena tretjina cerkva v porušenih krajih in priključenih deželah. Ljudstvo je tako zelo zmaterijalizirano, da) se brani podpirati, vzdrževati in. popravljati cerkve.
Cerkvene vloge v drugih državah (Jugoslavija, Nemška Avstrija! Češka) niso'zamenjane.
^ Mi stojimo pred dilemo: ali zanemarjati cerkve ali pa delati dolgove. Višja cerkvena oblast ne dovoljuje ni enega, ni drugega.
Še eno žalostno dejstvo stoji: polovica cerkva je sploh potrebna predelave in prezidave.
Pomislimo, da so nekatere cerkve zidane pred 400 leti. Pomnožil se je narod v teh letih 2, 3 krat. Stajvbe cerkvene so pa še vedno iste. Res je, da je treba cerkvi katoliški bolj gorečih duhovnikov, kot pa praznih cerkva brez duhovnikov in brez vernikov.
Razpravo delim v 2 dela.
I.
Odkod prihajajo cerkvi dohodki?
Brez dohodkov ni mogoče vzdržati nobene cerkve, ne župne, vikarnc, ne podružne.
L Dohodke ima cerkev od lastninskih glavnic. Seveda ni vsaka cerkev tako' srečna, da bi vži-vala take prihodke. Lastninske glavnice v obveznicah so zelo skrčene. Lastninske glavnice pri zasebnikih so zgubile najmanj 80 odst. na vrednosti.
2.	Cerkev prejema obresti od ustanov. Prihodki so zelo malenkostni, niti za stenj, dušice in uži-galice.
3.	Cerkev ima morda posestva (njive, travnike, gozde, vinograde, hiše). Vpoštevati moramo pa
4 -
tudi stroške na; takih posestvih: poprave, zboljšanje, davki, zavarovanje, nesreče (poplave i. t. d.). Posebnih dohodkov ne pričakujmo! Uči nas žalostna izkušnja. Od njiv boš dobil več dohodkov, če bi bile vse skupaj. Travniki nekaj prinesejo, če ni seno po 15 Lir 100 'kg, kot je 1. 1924/1925. Ne pozabimo visokih davkov zemljiških!
Vsa ta posestva pa ne morejo dosti pomoči cerkvi, ako ni upravitelj sam ekonom in praktičen gospodar.
4.	Nadaljni vir dohodkov so darovanja in pušice. To je vir miloščine za cerkev. Eni ljudje dajo vsako nedeljo za cerkev, drugi pa morebiti nikoli nič. Cerkev pa je za! vse.
5.	Izdaten vir cerkvenih prihodkov je sedežnina cerkvenih stolov.
Zelo kočljiva in odijozna zadeva. Gotovo je, da nanovo bo težko izvesti sedežnino. Vem, dat večina cerkva nima teh dohodkov. Imaiš 150 sedežev v cerkvi. Na dražbi dobiš približno za vsakega 20 Lir. Dober si, imaš naenkrat 3000 Lir. Vsako leto pa zahtevaš od vsakega sedeža, še po 10 Lir. Dohodke si pomnožil za 1500 Lir letno.
C. Majhen dohodek tvori štolnina.
7. Zadnji vir dohodkov so ra,zna darila in volila.
Preglejmo sedaj še stroške pri naših siromašnih cerkvah.
Stroški so redni in izredni.
Redni stroški pri cerkvah so: olje za večno luč, pa dobro olje, ki gori, ne »mazilo za vozove«. Nikdar ne sme biti namizno olje pri upravitelju boljše kot v večni luči za' Jezusa evharističnega Kralja. Stroškov za sveče se ne more noben odkriža-ti. Upravitelj lahko stiska, varčuje in najslabše sveče kupuje, toda zapomni naj si, dal bo težak odgovor pri božji sodbi.
Kdor hišo božjo zanemarja, ne bo imel božjega blagoslova, pa če tudi ima vse »žegne« in vse »ti-telne«. K daritvi rabimo vino. Da! vino ali latinsko vinum ne pa vinurn bonum«. Dostikrat preskrbi ta ali oni gospod vinum miserabile za dai-ritve, a vinum bonum za mizo. Poleg teh stroškov, omenjam še: kadilo, luminčki, užigalice, perilo, zavarovanje, davke, popraRe, nagrade za petje 1. t. d. Razume se samo posebi, da se pritakne še 50—100 stroškov: muzikalije, šipe, streha, knjige, vrata, vrvi, orodje, zastori, pregrinjala! in dr. Vsi stroški so se po vojni povečali 5—lOkrat. Logično mora tudi vsaka cerkev imeti 5—40 krat večje dohodke, če naj sploh obstane v lepem redu kot je bila pred vojno.
II.
Načrt za. pridobitev dohodkov pri cerkvah.
Vsak upravitelj bo vse storil, da cerkev — hišo božjo — vzdržuje vzorno kljub žrtvam, ki ga čakajo .V sv. pismu stare in nove zaveze dobimo leph zgledov in krasnih izrekov, ki podžigajo za kraisoto hiše božje. Koliko let so zidali judovski timpelj? Kaj vse so žrtvovali judje za hišo božjo? Naš Gospod se je potegnil za čast tempia. Usta duhovnikov in njegov zgled naj razgibljejo ljudstvo za okrasitev cerkva. Kedar opešajo dohodki, tedaj naj govori duhovnik: »Pritrgati si hočem pri jedi, pijači, cigaretah, da preskrbim dohodkov za vzdrževanje cerkve. Gospodove, pa tudi vi verniki
bodete isto storili.« Neoporečno je, da. vernikom javno predloži upravitelj stroškovnik. Brez tega računa v 20. stoletju ne bo imel zaupanja. Pisatelj teh vrstic vsako leto prečita! cerkvene račune ter vernike prosi ponovno prispevkov, ker ne more vzdrževati cerkve, Zal sveče bo treba od hiše do hiše, ako ne zadošča darovanje. Vse, kar ni več moderno naj se odpravi n. pr. v cerkvi stoji 2 meseca pred svečnico »Zaboj za koruzo za sveče«. Kakih 20—30 ženic prinese koruzo. Upravitelj proda koruzo ter kupi 3 kg. sveč za 1 mesec ali 2 meseca. Kaj bode prižgal druge mesece? Za mašno vino naj ljudje prispevajo, kadar plačajo za sv. mašo 50 vin: do 1 Lire vsakokrat.
Težko gmotno vprašanje je oskrbovanje petja in orgljanja. Majhne župnije in kaplanije ne morejo plačevati samostojnega organista, ako ni v župniji učitelja, ki je obenem organist za majhno letno plačo, Dobro je za cerkev, ako je kak samouk v župniji ali pa če se združi cerkvenikovo službo z organistovo. Služba božja naj bo združena vedno s petjem, ki poživlja ljudske duše in ogreva katoliška srca. Cerkev ne more zahtevati od pevk, da pojejo leto in dan in hodijo k vajam brez vsake nagrade.
Pomislimo na: Skratno božjo službo ob nedeljah in praznikih, prve petke, majniške, oktoberske in adventne pobožnosti! Kdor tu varčuje, ovira napredek in tudi petje lahko podere. Za petje pa ljudstvo na&plošno prav rado prispeva. Duhovnik naj vsaj vsako leto enkrat povabi pevski zbor na razgovor in na malo južino.
Kedar rabiš denarja za' paramente, perilo, nove klopi, popravo strehe, tedaj je pa treba od hiše do hiše kot misijonar z gorečim srcem, s prijazno besedo, z diplomatičnim nastopom, pa boš žel sadove — lepe. trajne, velike in sijajne.
Kaj pa če nimaš zvonov? Hočeš jih imeti. Da! Imel jih boš, ker hočeš. Skleneš, jaz hočem zvonove v 5 letih. Ergo! na delo! Skliči zastopnike ljudstva! Razloži načrt! Povej proraučn! Razdeli družine v 3 razrede, da plačujejo skozi 5 let. Nik-do ne bo lačen, nikdo ne bo gospodarsko propadel, če plača v 5 letih 100—150 Lir za zvonove svoje župnije.
Zastopniki ljudstva naj pobirajo vsako leto enkrat. V 5 letih boš slišal zvonove v zvoniku. Kričačev se ne boj! Pred pijanci krepko stoj! Brez trnja ni lavorjeve krone!
Ljudje se tudi iz tvoje župnije izseljujejo v Ameriko, Francijo in drugam. Piši, prosi, trkaj, nadleguj, dobil boš zai cerkev, zvonove, orgije, klopi i. dr.! Ne spimo! Vzdramimo sc! V teh tvojih ljudeh je še vera! Moli za vse dobrotnike cerkve glasno, da slišijo vsi in da molijo vsi s teboj v cerkvi. Stem se tudi mnogo doseže. Ob misijonih, ob birmah daj tiskati podobice! Razpečaj jih po organizacijah ter čisti dobiček obrni za cerkev! Novi časi. novi načrti, nove misli!
Ali si pisatelj? Sestavi Zgodovino župnije, kjer deluješ in cerkev dobi denarja za olepšavo.
Kedar zmanjka denarja zaj cerkev, pa nauči dekliško Marijino družbo igro, petje in priredi malo zabave na korist cerkve pri kateri deluješ, skrbiš in se žrtvuješ. Vspehi ne bodo izostali. Le srčno na delo! Si morebiti pevec in organizator?
— 5
Nauči šolsko otroke igro in pesmi, priredi tombolo na korist cerkve, kmalu bode zopet kaj novega v cerkvi: paramenti, kipi, križev pot, lestenci ali kaj drugega. Si li misjonar? Ako nisi, pa mora,.š postati! Naš čas to nujno zahteva.
Kedar bodo ljudje videli gorečnost duhovnikovo, bodo postali tudi sami goreči, vneti in požrtvovalni. Pri preroku tlaigeju (1. 6) čitam:	»Veliko ste
sejali, na ste malo pridelali; jedli ste, pa se niste nasitili: in kdor je plačilo nabral, ga je vrgel v raztrgano vrečo.« Cerkveni razla.gavci tako pojas-nujtjo to mesto: mnogo ste se trudili, a poglavitno stvar ste opuščali, namreč gorečnost za božjo čast (v cerkvi).
Da, Julijska Krajina, še imaš cerkva, ki so siromašne. Neveste z ženini prihajajo k vam lepše kot ste ve neveste Kristusove! Reforme je treba krepke, solidne! Delajmo na popravah pravočaisno, da obvarujemo narod pred velikimi stroški!
Lepota hiše božje oznanja tvojo gorečnost tvoj pravi duhvniški poklic, o sacerdos, o pastor a'ni-marum, o custos ecclesiae.
Iz Zbora.
Zbor svečenikov sv. Pavla ob 70 letnici svojega nadpastirja.
Starešinstvo »Zbora« se je z predstavniki vseh kat. organizacij marljivo pripravljalo na redko slavnost 70 letnice v delu, trudu in boju preizkušenega našega vladike. V dozorelem prepričanju snu bin vsi enotnega mnenja, da je predobrotljivi Bog naklonil našemu metropolitu poleg globokih duševnih zn ožuosti tudi primerno energijo, da z milostjo božjo vestno izpolnjuje svoje višje pasn-ske dolžnosti, a zmaguje na drugi strani vl'e nemalo postranske težave in neprijetnosti.
Zbor se je zavedel svoje dolžnosti do'toliko zaslužnega svojega predstojnika, zato je vzel vso inicijativo proslave v svoje roke, da združi v enotni sliki vse istoidejno misleče s svojim predobrim očetom.
Bile so zastopane vse kršč. organizacije; na čelu: Zbor svečenikov sv. Paivla, naša cvetoča Marijanska organizacija, krasno se razvijajoča »Goriška Mohorjeva družba« z agilnim K. T. D. in Zadružno tiskarno, dobrodelni zavod »Alojzije-višče«, kulturno delo zastopano po »Prosvetni z.vc-zi« in »Mladiki«, naša »Gospodarska zveza« ter pol. društvo »Edinost« z »Delavsko-kmetskimi zvezami« in naši nadebudni katol. akademiki.
Dne 9. okt. je Msgr. Berlot vodil deputacijo vseh kršč. organizacij ter jo predstavil Prevzvi-šenemu. Prevzvišenemu se je izročila Spominska knjiga z spomenicami vseh kršč. org. nadškofije, kjer se je na> kratko začrtalo namen, sredstva in cilj ter delovanje dotične organizacije. Predstavnik vsake organizacije je še posebej povdaril idejne misli svoje organizacije.
PrtVzvišeni je bil globoko ginjen, ko je videl pred seboj zastopnike vsega kršč. ljudstva. Za dokaz tolike vdanosti se je vsem zahvalil z bese-
dami iskrenega zadoščenja in hvaležnosti ter podelil vsem svoj nadpa.stirski blagoslov.
Ob petdesetletnici mašništva Dr. Gregorčiča se je slavljencu poklonil tudi „Zbor svečenikov sv. Pavla."
Iz krščanskega sveta.
Katoliški Irci
so-romali 17. novembra t. 1. v Lurd. Romanja se je udeležilo 8 škofov, 100 duhovnikov, 4200 vernikov. Peljali so s seboj 520 bolnikov, ki jih je spremljalo 34 zdravnikov. Irska je darovala ob tej priliki lurški cerkvi dragoceno krono in bronast križ s seznamom vseh darovalcev; bilo jih je okoli 700 tisoč.
V	Meksiki
se je vršil 7. oktobra 1. t. prvi nacionalni evharistični kongres. Na dan kongresa ob polnoči so zadoneli povsod zvonovi v znamenje, da se bo v vseh meksikanskih cerkvah darovala istočasno svi maša, ko bo sv. Oče v Rimu pred podobo Marije Guadalupske opravil nekrvavo daritev za Meksi-ko. Evharistične procesije se je udeležilo nad 30 škofov, vsa verska in socialna udruženja. Navdušenje je prikipelo do vrhunca1, ko je nadškof blagoslovil tisočere množice.
Klic: »Živel Kristus kralj« je gromovito donel od vseh strani.
V	Milanu
se vrši od 18. novembra dalje socialni teden s prav zanimivim vsporedom. Na Irskem je dné 19. nov. t. 1. umrl kardinal Mihael Logue. star 74 let. Trudil se je zelo za uspostavitev miru v svoji domovini in za dosego narodne neodvisnosti.
Truplo papeža Leona XIII.
je bilo dné 27. oktobra t. 1. ob navzočnosti kardinalskega kolegija (na čelu kard. Mery del Val) in diplomatiškega zbora brez posebnih slovesnosti v stalno grobnico preneseno iz cerkve sv. Petra v Rim v lateransko baziliko, kakor je pokojnik v svoji oporoki določil.
Papežev zavod za Vzhod (institutum Orientale) v Rimu,
Na ukaz sv. Očeta se je na tem novem zavodu uvedel nov predmet: »O mohamedaniznm«.
Predavanja bodo obravnavala muselmanski nauk in nekoliko glede verske propajgande med islamskimi narodi. Katedra je poverjena katol. duhovniku Mehmed Aliben-u Mulla. Doma je iz Krete, bil je rojen mohamedanec. L. 1911. je prestopil h katoliški veri, postal duhovnik in napravil deklo-
— 6
rat iz modroslovja na vseučilišču v Aixu (Pro-venge). Tako skrbi cerkev med vsemi narodi za pravo izomiko.
Protestantovski pastor o katoliški cerkvi.
Sigurt Rosstrand iz Scelyorda na Norveškem je objavil revijj. »Varden« članek, ki je vzbudil pozornost širom sveta. »Osservatore Rom.« ga pohvalno omenja in komentira.
Glasi se: »Med kadečimi se razvalinami, ki jih je povzročila svetovna vojska, je ena sama stavba še. ostala še trdneje ko poprej t. j. katoliška cerkev. Dočim trpijo vsa druga cerkvena in konfesionalna udruženja na pomanjkanju edinosti in sloge ter izčrpavajo svoje moči v neplodnih bogoslovnih prepirih in se zgubljavajo v nezdravi materialistični politiki, je njim nasproti katoliška cerkev pridobila na notranji moči in zunanji sili. Najuglednejši človek na svetu je papež. 320 mi-Ijonov ljudi se mu popolnoma pokori.«
Med vsemi narodi se opaža občutno gibanje proti katolicizmu, in to tem več, čim bolj se oddaljuje od modernega individualizma.
Koristni migljaji.
O dohodninskem davku.
»Palestre del Clero«...... daje v lanski de_
cemberski številki to-le pojasnilo: Dohodki bele in črne štole in miloščine za sv. maše so podvrženi osebni dohodnini in sicer v povprečnem znosu, ki se smatra dejanski. Davčni agent zbere potrebne podatke in določi znesek, ki se predloži dav-i koplačevalcu v priznanje. Ce ga' ta ne prizna, sledi ustni poizkus sporazuma. Ce ostane brezuspešen, določi agent, ki svojo ugotovitev sporoči dav.kopličevalcu.
Ta ima pravico v roku 20 dni uložiti utemeljen utok. Agent ima pravico obdačiti dohodke le za dve leti nazaj, za več ne, ker po dveh letih že nastopi ugodnost zastarelosti.
V osebno dohodnino so vključeni dohodki bele in črne stole, ki se povprečno izračunajo iz števila rojenih, poročenih, mrtvih in od drugih funkcij.
Poleg tega je zapovedana miloščina od sv. maš. Da zmanjša znesek dohodkov od sv. maš, naj se
Poleg tegd je zapopadena miloščina od sv. maš. »pro populo« in po namenu škofa ob zapovedanih in odpravljenih praznikih. Lahko sc sklicuje na breme ustanovnih maš. Dočim zadošča za nedeljske maše le njegova izjava, ker je to župnijsko breme legalno in dovolj znano, je za' ustanovne maše potreben uradni izkaz na_ podlagi župnijskega arhiva ali s potrdilom škofijske oblasti. Tako »Palestra dei clero«. Torej tudi v novi, na naše kraje raztegneni laški postavi o osebni dohodnini je zapopadena točka o štolnini in sv. mašah. Vse se končno reducira na priznanje stranke in na njegovo tozadevno utemeljevanje. Previdnost in medsebojni sporazum duhovnikov davkoplačevalcev je v tej točki potreben, da si ne bodemo drug drugemu nasprotovali. Dobro je pomniti, da po dveh letih nastopi zastarelost davčne obveznosti.
L.
Ivan Omersa.
Verske razmere tržaških Slovencev po 1.1918.
Slovenski živelj je veren in udan katoliški cerkvi. Tržaški Slovenci imajo’ tudi to lastnost v obilni meri in veliko rajši izpolnujejo svoje krščanske dolžnosti kot Italijani. Do prihoda Italijanov je bilò v verskem oziru za naše ljudi dobro preskrbljeno. da so imeli povsod blizu do cerkve, kjer je bila slovenska služba božja. Pomanjkanje domače duhovščine so dopolnjevali tovariši iz ljubljanske škofije. Pred 1. 1923. je bila v mestu v 4. župnijah popolna’ slov. služba b. in v redovni cerkvi jezuitov. Ker je bilo dovolj slovenskih kaplanov in katehetov, se ni toliko čutilo pomanjkanje naših redovnikov v mestu. Že pred tridesetimi leti so skušali gotovi krogi našo službo b. omejiti, pa se jim ni posrečilo.
Današnje razmere se jim zdp ugodne, zato so tudi pridno na delu in nekaj se jim je že posrečilo. Dasiravno se je precej naših ljudi po končani vojski izselilo iz mesta, jih je vendar še toliko ostalo v vsaki zgoraj navedenih štirih župnij, da imajo pravico zahtevati službo b. v domačem jeziku. Edina tolažba jim je ostala še cerkev, kjer se slišijo domačo besedo iz javnega mesta in najdejo uteho v slovenski cerkveni pesmi.
Skušal bom podati verno sliko današijh verskih razmer in približno število naših ljudi v glavnih župnijah. Žalibog da nimamo katastra, ki bi nam v marsičem služil.
Sedaj imamo slov. službo b. samo še v treh župnih cerkvah in še to bi radi omejili samo na dopoldne. O predmestnih župnijah (Rojan, Sv. Ivan in Skedenj) ne bom poročal, ker je ostalo vse pri starem.
Trst brez predmestja ima 6 župnij. Najstareiša je sv. Just, potem sv. Matija Velika (pri jezuitih). Novi sv. Anton, Stari sv. Anton, sv. Jakob in sv. V incencij Pave Iški. Bolnišnica je župnija zase, pa; tu ne pride toliko v poštev. Župnija sv. Justa šteje
16.000	duš in obsega del starega mesta in ves kapucinski hrib do vznožja. Do 1. 1891. je bila poleg laške tudi slovenska služba b. s pridigo in petjem. Zadnji slov. pridigar je bil sedanji gen. vikar msgr. SlaVec. Danes živi tu malo Slovencv. V župniji so kapucini, cd katerih zna samo en pater malo slovenski.
Sv. Malija Velika obsega staro mesto in ima
20.000	duš. Slovenske službe b. v tej cerkvi ni bilo nikdar. Pred vojsko je bival tu precejšen kontingent Dalmatincev pa se zanje ni nihče brigal. Slovencev je mogoče še manj kot v župniji sv. Justa.
Novi sv. Anton je največja župnija v škofiji in po številu največjaj slovenska župnija sploh. Ima od 55—60.000 duš. (Ljubljana z istim številom prebivalcev 5 župnij), Slovencev je gotovo še od 15-17. tisoč, slabo tretjino. Župnija obsega središče mesta, kjer je gotovo v vsaki hiši vsaj en naš človek, bodisi služkinja, vratar, delavec, uradnik ali obrtnik in dosti njih z družino.
Do okupacije je bila v središču župnije dobro obiskana slov. zasebna šola. Periferija župnije -
— 7 -
Kolonija in Škorkola — je po večini slovenska. Tu bivajo kompaktno cele družine, ki imajo svojo hišo in vrte. Škof Bartolomasi je tik pred svojim odhodom v začetku 1. 1923. moral na veliki pritisk prefekture prepovedati za nedoločen čas našo službo b. Kmalu bo 2 leti, odkar se ne čuje v cerkvi slovenske molitve in pridige. Ne smemo pozabiti, da ima župnija Marijino družbo za žene in dekleta, ki je edina za celo mesto (čez 600 udinj). Nebroj naših deklet se tu ohrani moralno in narodno. Sedež ima v župniji moška marijina družba, tudi edina zalcelo mesto. Župnija ima še 2 slovenska duhovnika;, pred vojsko so bili trije. Župnik je zmožen našega jezika. V protest, da nimajo več domače službe b., hodijo mnogi v bližnjo pravoslavno cerkev. Upamo, da sc bo zopet nadailjevala naša služba b., ko pridejo ugodnejše razmere. V župniji so jezuiti in španski misijonarji.
Od obeh redov zna samo en pater jezuit slovensko.
Stari sv. Anton ima 13.000 duš. Do 1. 1891. je bila. v župniji samo popoldne slovenska služba božja. Škof Olavina je pred 33. leti prenesel slovensko pridigo od sv. Justa semkaj. V. onem času je bila silno potrebna, ker se je v župniji naseljevalo vedno več Slovencev. Da so bili Slovenci pred prihodom Lahov tu precej številni, priča dejstvo, da bi se bila odprla 1. 1918. v župniji tretja slov. zasebna šola pri Sv. Vidu če bi ne prišlo drugače, (prva pri Sv. Jakobu, druga' na Akvedotu župnija Novi svt Anton). Glavnoi zaslugo je imel tedanji kaplan Šček, v čigar stanovanju so se otroci vpisovali za našo šolo. Po okupaciji se je mnogo slovenskih družin izselilo. Sedaj šteje ta župnija najmanj vernikov, izvzemši sv. Just in sv. Mar. Velika župnija nima od letos, več svojega slovenske-ga.^kaplana, ker jih manjka.
Župnik zna slovenski za spoved. Po številu duš je najmanjša župnija mesta, (izvzeta bolnišnica). Ob morju stanujejo Italijani, na griču sv. Vida in tja do Loydovega arsenala so pa gosto naseljeni naši ljudje, delavci in železničarji. Za časa faši-stovskega terorja so tudi tukaj hoteli odpraviti našo službo b., vendar sc je posrečilo rešiti to postojanko kljub grožnjam in napadom.
Sv. Jakob od 35—40.000 duš. Na/jbolj kompaktno Pa prebivajo Slovenci v tej župniji. Po okupaciji jih štejemo še lahko slabo polovico (nad 15.000). Povečini so delavci, en del tvorijo pa mandrijarji (vrtnarji). V župniji je zasebni slov. šola (1. 1923/24 — 1200 učencev). Služba b. je v tej cerkvi najbolje obiskana. Stara navada je, da se župljani pred in po službi b. zbirajo na trgu pred cerkvijo kot na vaseh in moižujejo. V župniji je ustanovljena bratovščina sv. Cirila hi Metoda, ki precej dobro deluje. Slovenci imajo Samo enega duhovnika, dočim sta bila pred vojsko vedno dva. Župnik je popolnoma zmožen našega jezika in ima večkrat tudi pridigo. V župniji imamo salezijance, ki pa nimajo niti enega duhovnika veščega slovenščine.
Sv. Vincencij Pavelski - 30.000 duš. Od 1. 1908. jc scie samostojna župnija. Obsega del mesta in pa Rocol, ki je po večini slovenski (vrtnarji). Dobro tretjino župljanov tvorijo Slovenci, ki imajo še svojega dušnega pastirja in tudi župnik zna slo-
venski. V župniji imajo frančiškani svojo cerkev. Patrov je precej, pa niti eden ne zna slovenščine. V vseh šestih župnijah stanuje okoli 50.000 Slovencev. Naši dušni pastirji so samo še štirje, tem pomaga; še kanonik Slavec. Pred okupacijo jih jc bilo sedem. Od 25 redovnikov znata samo dva 'slovenski. Slovenski dušni pastirji so veliko bolj obremenjeni z delom kot italijanski tovariši, ker so vsled znanja jezikov tudi laškim in nemškim vernikom v duhovno pomoč. Ker manjka; redovnikov veščih slovenščine, pade vse delo v spovednici, šoli, prižnici in pri bolnikih nanje. Kolikega pomora je domači duhovnik tudi v narodnem oziru pove dejstvo, da; vsi oni verniki, ki so v stiku z duhovnikom in tedno zahajajo v cerke", ostanejo tudi dobri in zavedni Slovenci. Smelo lahko trdim in to potrdijo tudi moji tovariši, da ne poznam niti 2 odstotka vernih Slovencev, ki so se poitalijančili. Oni del našega nairodaf sc najprej izgubi, ki zapusti st k z duhovnikom. Najprej opazimo to pri mladini, ki jc zapustila narodno šolo. Mladeniči in dekleta, ki ne hodijo več v cerkev, sc prav hitro potujčijo (seveda so redke izjeme) in ponavadi tudi moralno propadejo.
Zgodovina malih narodov nas uči, da sta jim ravno vera in stik z domačim dušnim pastirjem dala' oni polet in moralno moč, da so vzdržali.
Vsak duhovnik, ki vrši samo svojo stanovsko službo in pridiga ljudstvu »kvišku srca«, je obenem tudi eminentno narodni delavec.
Alojz Novak.
Zvonovi in italijanski zakoniki.
Po can. 1169 S 3 je raba cerkvenih zvonov odvisna izključno od cerkvene oblasti. — Za posvetne namene se smejo posvečeni zvonovi rabiti le, če so bili zvonovi cerkvi od lajikov izrecno pod tem pogojem darovani, ki ga je tudi ordinarij potrdil, ali v slučaju sile ali vsled dolgotrajne navade ali vsled ordinarijatovega tozadevnega dovoljenja. (S 4.)
Glede lastnim' zvonov sc italijanski zakonik strinja s cerkvenim in praznava, da so zvonovi, potem ko so bili posvečeni ali blagoslovljeni last cerkve, četudi jih je kupila občina ali zasebnik (Consiglio di Stato 29. maja 1917.) Zato se tudi država otresa vsakih prispevkov za zvonove in razbremenjuje tudi občine tega davka, razven če je občina obenem patron cerkve (Cons. di Stato 4. II. 1891) ali če sc poslužuje zvonov vsled stare navade ali v sili. (Còns. di Stato 23. V. 1890).
Komplicirano pa pestane vprašanje gli.de rabe zvonov v posvetne najnene, na pr. zvonenje o priliki obiska prefektovega ali o priliki kake civilne slavnosti. Županstva in komisarji so si v teh rečeh po celem kraljestvu dovoljevali marsikake ekstravagance nad posvečenimi zvonovi, zato leži pred nami cela vrsta tozadevnih razsodb najrazličnejših italijanskih sodišč.
No ho torej nepotrebno, če si ogledamo pravico občin do zvonenja »per usi profaini«.
Taka pravica pripada občini, čc je ona zvonove kupila in j.h cerkvi podarila z izrecnim pridrž-konn, da se sme tudi občina zvonov posluževati ob civilnih slovesnostih — in je bil ta pridržek od or-dinarijata izrecno priznan.
II. Tudi ima občina pravico do onih znamenj z zvonov, ki so v rabi ab immemoratbili na pr. ob požaru, povodnji, ob klicu otrok v šolo in ljudi na roboto ter podobno. Tega ne sme noben župnik prepovdati, če je že enkrat v navadi — toda občine teh pravic ne smejo širiti na porabo zvonov v druge izvencerkvene natnene, niti v proslavo civilnega praznika »XX. settembre«, vpeljanega 1895. (Corte appello Venezia 23. marca 1905.) — Ce pa je župnik popustljiv ali preboječ in je popuščal na-praim županstvu v tem oziru, tedaj je pripuščeu dokaz čreztridesetletne rabe zvonov ob nacionalnih in civilnih praznikih — in če se ta dokaz županstvu posrči, zadobi s tem tudi za to zvonenje občina pravico. (Kasacijsko sodišče Torino 7. avgusta 1908 in Corte appello Torino 7. dec 1909.)
Razvcn v naštetih dveh slučajih nima občina nobene pravice v zvoniku, četudi plačuje ona zvo-nivca — in je nepostaven ter mora biti ex offo razveljavljen vsak ukaz ali naredba županova ali starešlnstvena, ki bi jo zvonivec prejel in bi presegala, zgoraj navedene meje. (ConS. di Stato 1. junija 1906, Cass. Rim 3. febr. 1903 in 12. dec. 1917 — slednje glede zvonenja ob civilnem pogrebu, ukazanega od župana.)
Do tu bi bila stvar še precej jasna. Toda' v Italiji imamo poleg državnega zakonika tudi občinski in provincijalni zakonik in člen 109 izvršilne naredbe k'temu zakoniku z dne 12. februarja 1911 pod točko 10 slove: »possono pure i Comuni coi regolamenti stessi dettar norme per impedire l'abuso del suono delle campane« — in kazenski zakonik z dne 30. junija 1889 (poglavje o motenju javnega in zasebnega, pokoja) kaznuje s 30.— L. onega, ki z zlorabo zvonov moti delo ali počitek državljanov. V slučaju recidivnosti se kazen zviša na 50.— L., če se pa to zgodi_ po 23. uri je kazen 50 L. za recldivnega pailOOL. (Člen 457).
Pri tej točki in njeni razlagi pa nastanejo težave in silno trenje med civilno in cerkveno oblastjo, oziroma med občino in župnikom.
Kje je razloček med rabo in zlorabo cerkvenih zvonov, katìar isti zvonijo v cerkvene namene? Ali sme občina nastopiti le proti zlorabi ali pa sme reglementirati tudi rabo, to je zvonenje samo -Pri nejasnosti odgovorov na ti vprašanji od administrativne oblasti ni čuda, če je skušalo marsikatero županstvo zalezti v sosedov zelnik, ker je celo Consiglio dello Stato v protislovju s svojimi prejšnjimi pravoreki izjavilo 23. julja 1913. in 27. februarja 1917, da je legalna, torej pravomočna odredba občine, ki omejuje zvonenje za katerosi-bodi versko funkcijo na 2 do 3 minute in določa presledek, ki mora ločiti prvo zvonenje od drugega. — To se praRi, da je najvišji državni svet dovolil občinam reglementirati celo bogoslužno zvonenje, dasi potem svari občine in jim naravnost ukazuje, da morajo upoštevati (si deve tener conto) krajevne navade in potrebe.
K sreči je sodna oblast v večini slučajev odločila v prilog cerkve. Tako je prizivno sodišče Venezia dne 23. marca 1906. odreklo pravico občini izdajati odredbe glede cerkvenega zvonenja, ker s tem »si invade il campo riservato esclusivamente al Parroco ed al potere ecclesiastico.« In kasacijsko sodišče Firence je 11. maja1 1907. zavzelo to-le principijelno stališče: »che vi è abuso di campane non quando le medesime si suonano semplicemente per esercizio del culto, ma soltanto quando se ne faccia un uso diverso da quello per cui sono dalla chiesa ordinate.« — V tem smislu je odločilo tudi kasacijsko sodišče v Rimu 27. avgusta 1911., ki pa je nedosledno zopet 20. januarja in 15. novembra 1913. izjavilo, da zapade pod ka^en žup-n k, ki se je pokoril naredbi svojega škofa in je ukazal zvoniti ob neki priiiki dalj časa. kot je določal to sklep občnskega starešinstva v dotičnem kraju. — Pa si človek pomagaj, ko si eno in isto sodišče oporeka v eni in isti zadevi!
I.	Kako naj se torej ravna župnik, ako zve, da občinsko staresinstyo sklepa1 o reglementiranju bogoslužnega zvonenja?
II.	Kako naj se ravna, če je tožen na sodišču, da je že veljaven občinski skiep glede tega prekršil z zvonenjem?
Ad I. Administrativnim potom se zamorc župnik braniti proti vmešavanju županstva v bogoslužno zvonenje tako-Ie:
Vsak sklep občinskega starešinstva mora biti razglašen najprej v občini (potom občinske table). Potem mora biti potrjen od deželnega odbora (Giunta, provinciale amministrativa), temu potrdi-iu mora za pravomočno veljavnost dati prefekt svoj »visto« in ga mora poslati na notranje mini-sterstvo. To ministerstvo ima moč, da po posvetovanju z Consiglio di Staito razveljavi vsako občinsko naredbo, četudi že potrjeno od deželnega dbora in opremljeno z prefektovim »visto«.
Župnik se bo torej najprej obrnil z dobro vte-meljcno »Promemoria« (na kolekovanem papirju ene lire) proti takemu sklepu občinskega odbora na deželni odbor s prošnjo, da bi isti ta sklep razveljavil, in to tekom 30 dni po razglasu sklepa v občini.
Istočasno naj se obrne do prefekta z enako »Promemoria« na kolekovanem papirju ene lire s pozi-vom naj bi ne dal svojega »visto« eventuelnemu cdobrcnju tega skipa od strani deželnega odbora (Člen 217 občinskega in provincijalnega zakonika z dne 4. februarja 1915.)
Če prefekt da kljub temu svoj »visto«, treba poslati »Promemoria« na kolekovanem papirju 2 liri na notranje ministerstvo s prošnjo, naj razveljavi vse prejšnje odredbe nižjih inštanc. — Termin za te rekurze v obliki »Promemoria« je vedno 30 dni po negativni odločitvi nižje-pristojne oblasti.
GLOBOKOVEREN MLADENIČ kmetskih starišev, ki je dovršil ljudsko šolo in 2 zadružno-kjigovodska tečaja išče primerne službe na deželi. Najraje bi bil za Cerkvenika in pomož. pisarja pri župnem uradu ali pri zadrugi.
Več pove uprava lista pod „(jlobokovernost“.
Na braniku.
Cvetje iz „De!a“.
»Jaz (Broiwn, odpadli protestaintovski pastor, ki ga »Delo« imenuje škof, nadškof) mislim, če bi pustil marksistični socializem odprta vrata kršč. socalizmu in preko njega1 ortodoksnemu krščanstvu, da bi se potem skrhale vse revolucionarne težnje tlačenih razredov in da bi na zemlji zapet zavladal vek mračnjaštva, in teme kot tedaj, ko je rimski cesar Konstantin prestopil v krščanstvo . •.
»Srednji vek je bil strupeni sad krščanstva. Krščanstvo je držalo svet v temi daleč od civilizacije ... Dosledni socialist praivi: Jaz sem po svojih prednikih človek, ... a po svojem izvoru in usodi enak vsem drugim ljudem in celo živalim.«
»Marks obljublja rešitev tu in na tem svetu, a Jezus1 jo obeta nekje in nekoč nd nekem drugem svetu, o katerem nihče ničesar ne ve. — Na to govori na'dskof Brown, da obžaluje, da je večino svojega življenja potratil za oznanjevanje laži t. j. krščanstva. — Jaz sem branil skozi celo prešlo življenje velike laži: da blaginja sveta1 zavisi od nebeških sil, a ne od človeških, da so nebesa nad zemljo, pekel pod zemljo, a ne na zemlji sami. Stvarno pa je resnica, da nad ndmi ni ničesar . . . V nadi, da boste tudi Vi opustili krščanski socializem in sprejeli marksistični socializem in da bova z združenimi silami pognala lažne, potvorjene bogove z nebes in kapitalistične roparje s sveta...«
k *	*
»Od meščanstva prevarano delavno ljudstvo je zahtevalo račune, vpilo po osveti, en sam ukaz bi bil zadostoval s strani voditeljev, ukaz udari! In razjarjena, sestradana maša bi bila drvela, liki goreči lavi iz vulkana ter razrušila in porušila bi stavbo kapitalističnega reda.
Kdor ima mladino, ta ima bodočnost. Komunistična internacionala je prva spoznala težnje mladih delavcev,; oprostila jih je buržoaznih predsodkov .. .«	.
»Danes po dveh letih »močne« vlade so se (glej čudo!) naše organizacije pomnožile.... D^anes imamo povsod močne patrule naših predstraž.. J o je živa vera delavskega razreda in ne prazne dogme. —
»Nočemo župnika! (Kontovelj!) Komunistična internacionala si je v svoj program zapisala: Boj na vsej črti veri ih verskim ustatiovam ter v ta boj obvezala vse svoje sekcije in vse svoje člane (Delo 13. 11. 1924 št. 222) ... ali pa se bo skušalo uresničiti prekleto namčro (nastaviti župnika) in mi bomo nastopili proti temu z najskn^nejšimi sredstvi -r-
Položaj ženske. V tem pogledu nismo mi pustili kamna na kamnu. Odpravili smo vse zakone (v Rusiji) ... o nerazdružljivosti zakona, o vseh formalnostih, s katerimi je bila spojena zakonska ločitev ... Moramo se popolnoma osvoboditi zmot, predsodkov, slabosti, ki jih je tudi na tem polju pustila malomeščanska tradicija.
Ruska proletarskal država je edina država na svetu, ki resno stremi po tem, da ohrani človeštvu mir! (ima pa hajvečjo rdečo armijo).
Naša stranka (komunistična) bi se morala boriti proti cerkvi s tem, da bi razkazovala ljudstvu zmote in laži, ki jih cerkev razširja, odkriti bi morala vsa zločinstva, ki jh je cerkev izvršila .. .
Nit' bog nam ne bo pomagal, če si ne bomo sami pomagali.
In škof (Brown) je videl vso laž krščanstva in spoznal pravilnost Marxovega znanstvenega socializma. —
Seveda krščanska in vse druge vere so omama za ljudstvo, toda, akko se hočemo te omame jzne-biti, ne smemo samo ne poslušati vsiljevalčevih sladkih laži, ampak se s silo iznebiti postopača.
Sobratom v znanje.
Liberalno društvo »Edinost« izdaja za Hrvate tednik »Istarska Riječ«. Ta list je svoječasno priobčil hud napad zoper tržaško škofijstvo, ^češ^ da se ni pobrigalo v slučaju izgona župnika Žvačka, da bi ostal v Istri. Vsa javnost je obsojala! škofijstvo. Škofijstvo pa je bilo storilo (to pričajo tudi slovenski duhovniki na ordinariatu), kar je moglo. Zato je moral Žvaček preklicati napad. »I-starska Riječ« je priobčila napad, ne pa preklica. Sobratje, pozor na ta list!
Dnevnik »Edinost« objavlja, nesramne inse-rate, o čemer smo obravnavali že na! konferencah. Tudi neki tednik je to dejstvo parkrat bičal. Zato ni govora O' »pomoti«, ampak jasno je. da lastniki vztrajajo v svojem delu. Neki inserat pravi, da sprejema avtorizirana babica noseče: cene nizke; tajnost zajamčena'. Sobratje iz tržaške okolice bi nam znali, poročati o strahovitih posledicah teh inseratov. To ni narodno delo, ampak peklensko pohujševanje, ki vodi v grob naš narod.
Iz „Edinosti“.
Ko je sv. Oče imet znani govor o političnem položaju v državi, je »Edinost« priobčila, dolg komentar, v katerem prajH tudi dobesedno: »Papež se obrača na strup popolarske stranke, ki je za sodelovanje s socialisti.« Kdor je torej za sodelovanje s kako stranko s socialnimi načeli, ta je strup.
Največji narodnjak.
Liberalna »Istarska, Riječ« od 18. septembra piše
0	sv. Savi: »Najglavnija i najveličanstvenije djelo. što ga je onaj Božji čovjek izvršio, jeste u tom," što je on srpskome narodu dao narodnu crkvu ...
V pravoslavje.
Par let sem že prirejajo pristaši liberalne »Edinosti« na; Opatiji »krstno slaVo«. Ta obred naj bi neki nadomeščal sv. mašo. Najbolj ganljivo je bilo pri krstni slavi 1. 1922., ko je prisostvovalo 300 oseb in kjer si je ovil nekako štolo, tedanji poslanec dr. Stanger, preden je »blagoslovil« sveče. O letošnji krstni slavi, ki se je vršila 8. septembra, prinaša »Istarska! Riječ« (glasilo Wilfanove organizacije za Istro) o‘d dne 18. septembra tale dopis: »Utisak našega naroda o krsnoj slavi u Opa'tUi. --
❖
Pišu nam iz Buzeštine: — Poslije euharistij-skog kongresa na Trsatu, kuda je bilo pohrlilo mnogo našega) naroda iz cijele Istre, navratismo se
1	na krsnu slavu »Zenskog Udruženja« u Opatiji. Za nas je bilo i jedno i drugo — euharistijski kongres i krsna slava veliko iznenadjenje, hešto uzvišena. Osobito moramo spomenuti, da smo o-stali do suza ganuti na krsnoj slavi, kad smo vi-
tljeli onaj prastari, slavenski obred. Kod lomljenja' kruha, katošto i kod pjevanja onih lijepih i dir-Ijivih pjesama, naša se duša popela u više,' nadze-maljske sfere . ..«
Usmiljenim srcem.
Neki sobrat (M .K.) je obolel na umu med vojno in tedaj so gai internirali v ljubljanski umobolnici. Te dni so ga zdravniki pustili na svobodo, ker je toliko okreval, da bo smel celebrirati. Revež pa nima več ne pohištva, ne obleke in službe ne bo še mogel nastopiti. Sorodniki mu ue morejo pomagati. Ako kdo more, naj pošlje tudi najmanjši dar na naslov: Zadružna tiskarna (za bolnega sobrata M. K.).
Katoliška cerkev v zadnjih desetletjih.
(Nadaljevanje).
Da, celo v'Italiji je zunanji minister Antonio Salandra v svojem govoru v (laeti dne 7. marca 1915. zaklical: »Tutti faremo il nostro dovere, con l’aiuto di Dio per la gloria della patria«. In ob izbruhu vojske je taisti na častilko Pasquale-ja Vjllari-ja tako le odgovoril »L’ardua impresa dovrà essere compiuta, poiché Dio lo vuole!« In istočasno — ob napovedi vojske Italiji — je pisal Franc Josip: »Prosim Vsemogočnega, da blagoslovi naše zastave in sprejme našo pravično stvar v svoje varstvo!«
Wilson sam je pa imel kar navado, da je rad operiral s krščanstvom.
Kako težko stališče napram vsem tem je imel papež. Vsi hočejo1 biti navidezno v pravici, in vsi zato kličejo Boga na pomoč!
Kaj bo storil Benedikt XV.? Kaj bo storila cerkev?
Ali bo papež neutralen ali samo imparcialen? Guglielmo Quadrota razlaga razliko med neutral-nostjo in imparcialnostjo in pri tem ostro napada cerkev in papeža. Mož pravi:	Imparcijalnost ali
nadstrankarstvo vsebuje popolno pravico v presojanju oseb in dogodkov, neutralnost je pa ne-brižnost za postopanje tega ali onega. Nadstran-' karstvo je zato čednost in dolžnost, neutralnost le lastnost volgarne modrosti ali politike. Te dve stvari sta popolnoma različni, nadstrankarstvo lahko sodi in obsodi, nevtralnost se ne briga. Na polju nravnosti sta si to popolnoma nasprotne lastnosti. Človek nima na polju nravnosti, torej greha, pravice biti nevtralen —- brezbrižen ampak ga mora obsojati. Nevtralec mora pa molčati torej favorizirati greh.
Tako argumentira Quadroto — baptist —.in za to meče najtežje kamne na cerkev in papeštvo med vojsko.
Dragi prijatelji, poglejmo tej stvari v lice! Ali je bil papež po tej definiciji nevtralen, ali impar-cialen?
I. Papež proti vojski sami.
Benedikt XV. v svoji prvi okrožnici o miru dne 1. nov. 1914. zahteva mir in konec vojske in pravi na koncu: Poslušajte našo prošnjo, po-
slušajte očetovski glas namestnika večnega in najvišjega Sodnika, kateremu ste prav tako odgovorni za svoje javne čine, kakor za svoje posebna dejanja.«
Takoj v prvi poslanici si lasti pravico sodnika in ne nevtralnega gledalca. In sodstvo je tudi izvajal ni bil pasiven gledalec.
Papeštvo in z njim cerkev se je postavilo nasproti tej vojski. Zgodovina nas uči, da so bili v pret. stoletjih večkrat za vojsko, ker so jo presodili za pravično, tej svetovni vojski je bil pa papež nasproten in takoj pozval narode k miru.
Zakaj jc bil Benedikt proti vojski? On ni videl v razlogih za vojsko niti najtrianjšega sledu kake idealnosti. Svetovno vojsko imenuje »calamitosissima dimicatio vel potius trucidato,« horreuda belli huius insania,« l'orrenda carneficina, che dissonora l’Europa »monsturoso conflitto,« „omi-cidio del' Europa civile.« »oribile lotta fratricida« itd.
Tu ni bila cerkev neutralità ampak je po svojem poglavarju izrekla sodbo in obsodbo! Sovražni in nacionalni kritiki cerkve in papeštva so hoteli naj se cerkev izjavi o pravičnosti posameznih vojnih napevi dl. V ti j zadevi je izjavil papež po svojem državnem tajniku sledeče:	Preden bi
sveta stolica v kateri koli smeri izrekla svojo sodbo, bi morala imeti popolno znanje vseh razlogov in dejstev, ki jih vsaka stranka nase navaja; to je sedaj silno težko, oziroma sploh nemogoče. Sveta Stolica ne more vsoh pritožb presoditi, in zato ne tudi razsoditi kdo ima prav. Ker ni mogla vojske preprečiti dela na vso moč za mir in zato da bi ublažila nje strašne nasledke.«
Strašno so pazili med vojsko na Sv. Stolico, toda ta je ohranila tozadevno občudovanja vredno nepristranost. Ko je bila pa krivica očitna je sv. Stolica s čudovito svobodo izrekla svojo obsodbo. Opetovano je papež obsodil Nemčijo radi zasedbe Belgije, ki jo je Nemčija protipravno izvršila nad samostojno in nevtralno državo. 22. januarja 1915 je bila ta obsodba na splošno izrečena, a 18. julija 1915 je bila odločneje in pobližje izrečena v »Osservatore Romano«, glasilu «v. Stolice.
v ' (Dalje sledi).
Nove priporbčFjfve knjige.
L Josef Huttenschwilli%~% J.:	Die Liebe des
Herzens Jesu. — Innsbruck 1922, Verlag von Fe-lizian Rauch. — 38 govorov o predmetu, pomenu, zgodovini in vajah pobožnosti presv. Srca Jezusovega.
2.	P. Aiois Niederegger S. J.: Die Litanei vom heiligsten Herzen Jesu. 1922, istotam. — 34 govorov.
3.	Hugo Hurter S. J.: Entwurfe zu Herz — Jesu. Predigten. V 7 ciklih razpravlja avtor: 1. Die Ge-sinnungen des gotti. H. J. — 2. Das kònigl. tl. J.
—	3. Das priesterl. H. J. — 4. Die Schule des gòtti. H. — 5. Einige Lobpreisungen des gotti. H.
—	6. Was wir dem gòtti. H. J. schulden. — 7. Das Bild des g. H. J.
4.	P. Wenzel Lerch S. J.:	Predigten liber die
Nàchsten - Liebe. 36 govorov.
5.	P. Wenzel Lerch S. J.: Euchairistische Predig-Jen. 26 govorov.