Januš Goh-c:7 Hči mariborskega mes^nega sodnilca Ljudska poveet iz junaške dobe obrambe Maribora pred Turkl leta 1532. Pri niti začeti oblegi Maribora, ko sta bila obča zmedenost in obup na višku, se je pokazalo, da je nebo navdahnilo omenjenega viničarskega fanta z edino rešilno mislijo. Pri izvrševanju navdiha ga je vodila božja roka in mu pomagala oteti v odločilnih trenutkih Maribor. Prazni mestni jarki so mrgoleli Turčinov, kateri bo grozili obzidju s stisnjeniml pestmi. Sam veliki vezir Ibrahim paša je galopiral na belcu proti mestu, ko je vdrla voda po glavnem krčevinskem grabnu iz Treh ribnikov, se razdelila pri severnem obrambnem stolpu na levo in desno ter napolnila v par minutah jarke do vrha. Kakor bi trenil, se je spremenil položaj za tabor oblegovalcev in obleganih! Pri pogledu na rešilno valovanje vode v jarkih bo pokleknill branilci po hodnikih za obzidjem, sklepali iz dna duše roke, jih dvigali kvišku in se zahvaljevali glasno Bogu in Materl božji, da sta jim naklonila pomoč v ekrajni sili. Silovito bruhanje vode v izpraznjene jarke je čisto zmešalo sigurne zmage pijane Turčine. Vojaki na obrežju jarkov so se pozabili skloniti, da bi ponudili roke po grabah se potapljajočim tovarišem, kateri so vpili k Alahu iz presenečenja in strahu pred smrtjo. Jesenski mrak je legal na zemljo med gorečo zahvalno molitvijo na obzidju — med potapljanjem ter obupnim alahovanjem po jarkih in na njihovih obrežjih mtd turškimi jezdeci in pehoto. Prvo noč začete oblege so bile po Mariboru polne vse cerkve in cerkvice Vsemogočnemu ter nebeški Materi najhvaležnejših branilcev, katere sta prevzela prerojena hrabrost in iz obupa zraslo zaupanje v zmago nad sovražnikom. Mestni poveljnik Krištof Wildenrainer je prebil ono nepozabno noč po skrbno opravljeni spovedi na kolenih v župni cerkvi sv. Janeza. V zahvalo za prvo in za nadaljnji potek oblege odločilno rešitev so zvonili vsi mariborski zvonovi ono noo' do polnoči. Turške priprave za naskok in maščevanje nad nedolžnimi Sultan Sulejman se je razljutil do pobesnelosti nad pašami in nižjimi poveljniki, kateri so nasedli nastavljeni pasti in se osmešili s prenagljenostjo že ob prihodu pred Maribor. Zapovedal je strokovnim četam, da morajo čez noč pripraviti vse za razrahljanje mestnega obzidja s topovi, za premostitev jarkov in za vdor na najbolj šibkih mestih. Številni turški saperji in pijonirji so zakopali do jutra za izmetane nasipe težke topove. Hrzale so žage in pele sekire, odmevala kladiva od zabijanja žebljev za mostišča, oblegovalne stclpe in lestve. Po turških treh glavnih taboriščih v Graškem, Koroškem predmestju, po slivovih nasadih ter gozdovih v Krčevini so svetili 3 plamenicami vso no., odjekala so vsakojaka nerazumljiva povelja; turška vojska je bila z vsemi močmi na delu, da potolaži razljutenega sultana z zavzetjem Maribora po prvih dobro pripravljenih naskokih. Veliki vezir Ibrahim paša, ki je tudi padel pri sultanu v nemilost radi prenagljenosti, je hotel odobrovoljiti vladarja na svojstven in azijatski način. Nekje za Tremi ribniki je dal vloviti po šumi se skrivajo.e kmete, katere so preoblekli v uniforme v nemški armadi obi.ajnih »landsknehtov«. S pomočjo poučenih tolmačev je izsilil iz ujetnikov priznanje, da so bili oni spuščeni po vrveh v zadnjem hipu iz mestnega obzidja in so spustili vodo v prazne trdnjavske jarke. Drugo jutro je pred pričetkom obstreljevanja sporočil vezir Sulejmanu, da je uspela njegovim ljudem izsleditev onih vragov, kateri so zakrivili včerajšnjo nesrečo. Jetniki so morali še enkrat vpričo sultana potrditi, kaj so zagrešili. Ogorčeni vladar je smehljaje zamahnil Ibrahimu v znamenje, da mu zopet zaupa in naj postopa 8 krivci po svoji volji. Čisto nedolžne vojaško preoblečene kmečke siromake so odgnali v bližino treh glavnih obrambnih stolpov. V z obzidja razločno vidni razdalji so omilili sultanovo jezo z izlivom tatarske krutosti nad trojico krščanske raje. V landsknehte preoblečene tri krčevinske kmetiče so navlekli s konji na zaostrene droge tako, da se jim je zasadila konica skozi zadnji del telesa do trebuha. Nato so vkopali kolce v zemljo in pustili viseti mučence po cele dneve v nepopisnem trpljenju, dokler ni zlezlo telo z lastno težo tako daleč po drogu, da je prebodel zaostreni del kak glavni notranji del in povzročil edino rešiteljico — smrt! Oblegani so brž uganili, da gre za maščevanje turških poveljnikov nad nekrivci in da naj služi strašna kazen branilcem v svarilen zgled: taka 3mrt čaka vsakega, kateri bi se skušal prekrasti skozi obroč oblege in poklicati pomoč od zunaj. Gospod Krištof je potrdil s svojo poveljniško besedo, da med nasajenimi ni resničnega rešitelja, kojega duhaprisotnost in hrabrost slavita še danes narodna pesem ter ustno izročilo. Strahovite muke na kolce nabodenih so končali mariborski topničarji. Obsuli so z granatami okrog trpečih rajajočo turško sodrgo. Gromoviti razpoki okroglih železnih granat so pobili dokaj Turčinov ip privabili angela smrti k nepopisno trpečim... j Zgled zaupanja v božjo pohioč S prvimi topovskimi streli je otvoril oblego Maribora mestni poveljnik Krištof Wildenrainer. Po mukah treh žrtev nekoliko potolaženi sultan Sulejman mu je koj vrnil milo za drago. Na njegovo povelje so začeli bruhati streli vseh vkopanih turških težjih topov kamenje in železo v obzidje ter vžigalne bombe na najbolj vidna mestna poslopja. Obzidje je bilo dovolj debelo in trdno, da je vzdržalo in odbijalo najtežje krogle. Več sreče je imelo turško topništvo z zažiganjem. O uspehu muslimanskih užigalnih granat, ki je povezan z junaškim činom preprostega slovenskega hlapca, nam je zapustila stara kronika o drugi oblegi Maribora tole: Ob bližanju Turkov je zbežalo več družin iz Maribora v sosedne vinograde ter na Pohorje. Svoje premoženje so zakopali globoko po kleteh. Mlad tesar Predenik je bil zaposlen s postavljaujem ogrodja na mestnem cerkvenem stolpu, za katerega so pričakovali nove zvonove iz Gradca. Ob bližajoči se turški nevarnosti je zaukazal svoji ženi, naj zbeži s polletnim otrokom v spremstvu zvestega hlapca, kateri se je pisal Venski, v Ruše. On sam je obljubil, da bo prišel za njo, ko bo oblege konec, ker ni mogel manjkati kot mlad in krepak meščan med branilci. Svojo žalostno ženo je priporočil varstvu hlapca in je odhitel na odkazano mu mesto na obrambnem zidu. Strah pred turškimi krvoloki je zmešal tesarjevo ženo tako, da ni pripravila vsega pravočasno za pobeg. Naenkrat se je raznesel po mestu glas: »Turki drvijo proti Mariboru od Košakov!« Kmalu potem so se že oglasili po Graškem predmestju prvi streli. Za umik je bilo prekasno. »Kam?« je kriknila na smrt preplašena tesarjeva žena. »Na cerkveni stolp, tam bom z otrokom še najbolj na varnem!« Hlapec jo je svaril pred zatekom v stolp, a nič ni pomagalo. Bednica je pograbila otroka in je tako tekla proti zvoniku, da jo je hlapec komaj dohajal. Ko je prisopihala do prostora za zvonove, se je zgrudila od onemoglosti. Zvesti hlapec ji je stal ob strani. — Že so pričeli boji za posest mesta. Kmalu se je pokazal po turških topovskih strelih na raznih krajih mesta dim, kateri je oznanjal izbruh požarov. Ogenj se je razširil med bojem do cerkve. Venski je zasledoval iz zvonika napad in obrambo. Z neugnano naglico so se začeli plameni oprijemati prvih lesenih stopnic v zvoniku. Rešitev po gorečih stopnicah je bila izključena. »Ljubi Bog,« je zaklicala tesarjeva žena, »živi bomo zgoreli!« Hlapec Venski je pokleknil in goreče molil, ker se mu je zdel pobeg iz zvonika nemogoč. Naenkrat se mu je rodila rešilna misel. Skočil je pokonci in zaklical: »V božjem imenu! Moramo pač po zunanji steni stolpa na prosto.« »Kako bo mogoče?« je vprašala mati. »Z božjo in Marijino pomočjo. Le korajžno!« je bodril obupanko od trdne vere prežeti hlapec. Na iz line stolpa moleči drog je pritrdil vrv, ki je bila pripravljena, da bi z njo ootegnili v zvonik novi zvon. Zavihtel se je iz podstrešne line, zgrabil za vrv ter zaklical: »Otročiča si priveži s predpasnikom na hrbet, mene se oprimi z obema rokama okrog vratu! Če se ti vrti v glavi, zamiži!« V groznem trepetu so opazovali spodaj stoječi starci, ženske in otroci spuščanje iz višine po vrvi... Iz spodnjih stolpnih lin je že švigal in grozil 8 pogibeljo — plamen. V nevzdržnem položaju viseči Venski je zavpil gledalcem: »Na pomož! Prinesite mi lestvo, ker ne morem več!...« Hitro so zvezali dve gasilski lestvi in ju podstavili pod noge skoraj onemoglega rešitelja matere in otroka. Občutek lesenega klina pod nogami mu je vrnil še toliko moči, da je prinesel po vrvi in lestvi na trda tla mater z otrokom na hrbtu. Hlapec je imel na rokah radi drčanja po vrvi do kosti posneto meso. Tesarjeva žena se je onesvestila, ko je že bila rešena. V par dneh so si opomogli od prestanega smrtnega strahu vsi trije. Mestni tesarski mojster Predenik je napravil v zahvalo za rešitev preprostega hlapca za svojega somojstra, mesto ga je pa povzdignilo za izredno junaštvo v meščana. Zmagovito odbiti napadi Opisani svetli zgled neomajnega zaupanja v božjo pomoč nam priča dovolj, da je moralo biti obstreljevanje Maribora iz turških topov srdito, sicer se ne bi bile vnele stopnice zvonika župne cerkve, kateri je bil za tedanje topničarske razmere precej daleč od obzidja. Mesto je gorelo radi obstreljevanja na večih krajih, ker so bila številna gospodarska poslopja lesena in krita s slamo. Na uspešno gašenje po preizkušenih moških rokah ni bilo niti misliti, ko so pa morali vsi za brambo sposobni na obzidje. Sultan je pustil obstreljevati plameneče mesto vse predpoldne. Preboja niso dosegle številne kamene krogle nikjer. Kljub slabi topniški pripravi je zapovedal Sulejman po utihnjenju topov splošen naskok. (Dalje sledi)