218
ORGELCE                                                           Manica Komanova
IH^^jile so prav tako Binkošti kakor letos in 'bila sem prav tako ilftlii birmana kakor vi, mladi prijateljčki moji. le da je bilo to Je IfeliSSH davno, davno...
Menite, da sem se tedaj vozila v avtu? Eh. na, kaj pa mislite! Kdo
pa je poznal tisti čas avto! Nič tega, nič. Ampak sosed naju je __
botro in mene — potegnil s starim konjem in starodavnim kolesljem tja proti Ljubljani, pa je-bilo. Ta vožnja je bila zame nebeška, kajti zgodilo se je prvič, da sem sc vozila v koleslju.
Po opravljeni birmi me je botra založila z raznovrstnimi sladki* mi dobrinami ter mi obesila na vrat krasen pozlačen srček. Tudi v gostilni sva bili. Lačna nisem smela biti, kajpada.
Vsega dovolj, vsega v izobilju in vendar bridko mi je bilo tako nekam bridko ijloboko notri v mladera srčku. V kupu dari! ni bilo — orgelc, pomislite. oraelc ni bilo. jaz sem se jih pa tako veselila. Vse druge darove bi bila rada dala za enc same lepe ustne orgelce. Sicer bi bilo giede tega samo treba ziniti in botra bi jih bila kiifpila brez ugovora. Pa sem bila preplaha, nisem upala prositi.
Ko smo se že vračali proti dioimj, mc vipraša botra:
»Zakaj si pa tako tiha? Ali ti je slabo?«
»Ne«, pravim.
»No, kaj pa potem? Kaj ti ni prav? Ali so te ožulili čeveljčki? Povej nok
Meni je šlo na jok.
»Orgelc nimam,« sem zajavkala milo.
»Joj, joj. — saj res. Čisto sem pozabila nanje,« je vzkliknila botra. »Otrok ti, zakaj me pa nisi spomnil! Zdaj je prepozno. Jcj, na.«
Meni pa so se vdrle po licu solze kakor lešniki.
»Oj, ti otroci! Na, pa naj jim potom kdo ustreže«, je tarnala botra vozniku.
Pcljali smo se čez draveljsko polje. Tam od cerkve svetega Roka je za>-il na cesto možak. s palico v roki in velikim tovorom na hrbtu. Pa je šinila botri dobra misel v glavo. Velela je vozniku ustaviti in zaklicala možu:
»Očka, kaj nosite?«
»Vse kar hočete«, je zavpil oni in hitel k vozu. »Imam najlepše glavnike, nožičke napol srebrne, pipicc, bucke čisto zlate, [irelepe —«
»Stojte,« ga je prekinila botra. »Ali imate orgelcc?«
»O, kajpa, kakopa da jih imam. Velike, srednje, male, kot zvon se gla —«
»Že dobro, že dobro,« je hitela botra. »Dajte brž ene, lepe se< veda!«
Možak je postavil  tovor na  tla in
izmotal — oj — lične orgelce:
¦     »Mogoče   tele   vrste!   Samo   desct
Bfajcarjev. Vrcdne so jih petnajst, kaj*
Hftda. Ampak  to ceno  napravim  samo
W    Botra rau je vrgla desefico, vzcla ors ¦jelce in mi jih dala v naročje: p     »Na, da bo mir!«
Jaz bi se tisti trenotek skoro razta«
jala od blaženosti. Celo zahvaliti sem se
pozabila dobri botri. Pa saj tudi ni bilo
časii. zakaj orgelcc sem imela namah v
ustih in že izvabljala iz njih vsakovrstne
rajske glasovc. In to vso pot do doma.
Uboga botra, ubogi voznik, kako so ju
morala boleti ušesa!
Jaz pa sem bila srečna, tako srečna, kakor potem nikoli več. Prav
nikoli...