Težak )e pololaj našcga hmefa. Gospodarska kriza vedno hujše priliska našega kmeta. Kakor je ugotovil glavni odbor Kmetijske družbe na svoji seji v Ljubljani dne 10. oktobra, je ta kriza zajela vse okraje dravske banovine še le tedaj, ko so padle cene goveji živini, prašičem in vinu. S tem so usahnili glavni viri dohodkov, iz katerih je kmet kril svoje obveze. V onib delib države, kjer tvori pšenica glavni vir kmetovih dohodkov, je vlada s posebnim zakonom določila najnižjo ceno pšenici v notranjem prometu na 1.60 Din in prevzela obveznost doplačila za razliko med notranjo in zunanjo ceno (v zunanji prodaji). S tem je vlada kmetovalcem v žitorodnih krajih pomagala. Pri nas pa pšenica ni glavni vir dohodkov, marveč predmet uvoza. Zato se je s tem ukrepom vlade kmetovalčevo stanje pri nas po večini še poslabšalo. To poslabšanje gre vzporedno s padajočimi cenami živine. Čim manjšo ceno ima živina in čim manj se je proda, v tem večji meri usihajo dohodki kmetovi. Treba je samo čitati poročila o cenah na živinskih sejmih, in pred uočmi se ti pojavi slika velike gospodar'ske bede. Še bolj izrazita bo ta slika, ako greš talcdan sam na sejem in premotriš razmere. To je storil naš poročevalec isti dan, ko se je glavni odbor Kmetijske družbe zbral k seji. Njegova stvarna opazovanja v naslednjem priobčujemo: V torek dne 10. t. m. se je vršil v Mariboru živinski sejem, ki je bil zelo dobro obiskan. Živine so prignali toliko, kakor le malokedaj poprej. Bili so tudi prav lepi komadi. Ali žalibog kupcev ni bilo ... Ako si opazoval vrvenje na živinskem trgu, se ti je nudila prav žalostna slika. Lastniki živine so vabili mesarje in prekupce, naj se jih usmilijo in jim odkupijo živinčeta. Nekateri so ponujali svojo živino za naravnost sramotnecene, ali kljub temu je malokateri spravil svojo živino v denar. S komerkoli si govoril, vsak je tožil in jadikoval, da je dospela gospodarska kriza na kmetih do vrhunca. Kmetje nimajo denarja še niti za davke ne, niti ne morejo za zimo kupiti članom svoje družine potrebne zimske obleke in obutve. Vino in les ne gresta v denar, sadja je bilo v mariborski okolici letos malo in še tisto nima skoro nobene cene. Kar so dobili ljudje za kakšen voziček krompirja, zelia ali repe, gre za vsakdanje potrebe, kakor da bi vrgel muho v ogenj! Žalostnih in povešenih glav so se tokrat vračali kmetje z mariborskega živinskega sejma. Priporočali bi tistim, ki še vedno mislijo, da je kmet zakopan v same dobrote, da bi si ogledali to zelo mučno sliko. Slišal si same besede nevolje in žalosti. Kmetič od Sv. Marjete ob Pesnici mi je doslovno rekel sledeče: »Če bo šlo tako naprej, lahko na prstih ene roke izračunam, kedaj bo šla moja kmetija na boben. Pred poldrugim letom sem kupil kravo, ki sem jo danes prodal. Tehtala je okoli 400 kg in sem plačal tedaj za njo 2900 Din. Sedaj sem jo pital cele mesece in je tehtala par kg več kot 500 kg in sem dobil zanjo celih 1255 Din. Davka z vsemi dokladami sem imel leta 1929 Din 816, letos pa me tirjajo za Din 2712. Iz tega lahko vidite, kako se v sedanjih časih godi nam kmetom. Vrb tega nas gotovi gospodje silijo, da moramo pristopati k raznovrstnim društvom in tam plačevati visoko članarino, katera gre, ne vemo kam. Prejšnje čase sem bil član Izobraževalnega društva pri Sv. Petru in sem plačal vsako leto par kron, odnosno dinarjev, in moja družina je imela za izobrazbo dovolj čtiva in poduka na razpolago. Čudim se tudi temu, da v dobi, ko cene kmetskim pridelkom tako strašno padajo, niso tovarnarji pri cenah industrijskega blaga prav nič popustili. Tu bi morali merodajni gospodje kaj resnega ukreniti, če hočejo rešiti slovenskega kmeta gospodarskega propada.« Druga slika: Čez državni most žene sključeni kmet par volov. Na sebi je imel slabo obleko, in gube na licih so pričale o velikih težavah, ki ga tarejo. Stopim k njemu in ga vprašam: »Očka, ali ste kupili vole?« Mož mi žalostno odgovori: »E, kaj še! Nisem jih mogel prodati, če bi jih tudi za mesarji in kupci metal. Niti 4 Din mi nihče ni hotel dati za kg žive teže, ko sem jih kupil, so tehtali 915 kg in sem dal zanje tedaj 7 Din za 1 kg. Danes tehtajo 1200 kg in mi nihče ni hotel dati niti 4 Din za kg. Davkarija me rubi za davke, bolnišnica me tirja za stroške zdravljenja mojega sina, pri hiši pa ni niti krajcarja denarja.« In pojavila se je solza v očeh s skrbjo in žalostjo obteženega moža . . . "