192 Lan. Poj rajši to, kar treba je pri hiši. Za hleve treba je na polji. Poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši. Pre šern. Mnogoslužna zel človeštva Bil od nekdaj že je lan, Tudi zdaj pri poljodelstvu Ne sme biti zanič'van. Vlažen' sončen kraj Lanu vselaj daj, Brazdo orji mu globoko, Da doraste ti visoko! Vsejan naj rahlo se povlači, Da brana seme razdeli, Potem ga za valjarjem zatlači, To stara vodba ti veli. Na to ga daj prav čisto pleti, Al marnih išči si plevic, Ki varjejo ga posedeti In urnih urnih so ročic; Tak' obdelavaj pridno njivo, Ak lep želiš imeti lan: Le tam, kjer dela se marljivo, Dobrotni Bog da blagostan! Lan cvete ko nebo jasno, Kak prijazen je nja cvet! Polje nam lepoti prekrasno, Spomin budi detinskih let. Toda vse beži — Cvetje se osuši: Cvet pa prostor da glavicam In prihodnjim semenicam. S tem tenko lakno je dobiti, Da prej ruvati ga veliš, Nikakor ga preveč goditi, Ce semena tud' manj dobiš! Za seme naj ti prav dozori, Da vse glavice zažolte; Pri sončnem dnevi, koj o zori, Naj decve ruti ga hite. Razgrinjaj berž ga na sušilo, Da v vezkih ti ne plesnije: Tako bi ceno koj zgubilo, Lakno kmalo černo je. Prežlej pa se koj osmuka, Se otrebi berž glavic, Pod greben se de rijuha, Da dobiš več semenic. Zdaj pa ven na plani Redko naj bo djan, Da ga rosa bo zgodila. Lakno štiblic odločila. Glej! komaj dete je rojeno, Mu že potreba je pelnic, Se pod odejo položeno Blaženo zgreva iz tenčic; In ko nekoliko dorase. Dobi že srajč'co belo nase. Oj! srečna doba res človeka, Dok čist je graje, prost je greha, Krilatec Božji se mi zdi, V naročji mile majke dremlje, Opert je v dete nje pogled, Čez vse zaklade cele zemlje Ceni nje serca dragi cvet. — Živahno deček se obnaša, Prešernež iu ar s kaj nagodi, Za igre ženske nič ne vpraša. Kar njemu gre, za tem sledi. — Deklina rada mater vboga, Se koj od dečeka spozna, Vsa druga njena je naloga. Značaj žlahneji že ima. — AV časa moči se ne vstavi, Mladeneč v serce je zadet, Ino nikdor mu ne ozdravi Ko mila draga rane spet. Pa sram ga je, ji razodeti. Kak mu za njo serce gori; Ko več ne more preterpeti, Jo pervič plašen vgovori. Oj! kdo popiše te trenutke. Ljubezni perve vse občutke! V zemlje krilu vtemeljena, Na terišču dobra peč — Krada terdih tnal zložena, Dansi mora lan pod meč! O! dobrotni Bog! Vari nas nadlog! Vžiga ognja in nesreče. Da teritba srečno steče! Le krepko, dečve, pritiskajte. Da križem treska, ga dajajte! Ze kaša se poštengana Hladi vam pod orehom tečna; Pa marsiktera, trice! všečna Je jed vam še pripravljena. Pervo skerb naj 'ma sušivka! Ona kmalo zamudi, Sploh če je zelo modivka* Dosti škode nagodi. Nič naj se odtod ne gane, Berž ga butara je preč — Ko bi trenil, se ji vname In zderči skoz lese v peč. Lan rad se drobi, Gorak osipuje; K' toploto zgubi. Se pa podvihuje. Katera mudi, Sušivko zabavlja, Da slabo opravlja. Da suh ni zadosti Po njeni modrosti! Teritba je srečna, že moremo reči, Ze zadnja naklada suši se na peči. Ko svila se predlo bo pražnjetenkd, Hladnik j e močan in da srajco gorko. Hvalimo, častimo v nebesih Gospoda, Le on to vse da! Zdaj mati prijazna nasprot Pridnim tericam iz kuhinje pride: Kar noter, dekleta! da sklenemo god, Nesite za mano bremena na glavi! Bom shrambo odperla, naj koj se pospravi; Predivo ni nikdar v zavetji zadosti! Enako je cvetju nedolžne mladosti; (Dalje sledi.) 196 Lan. (Dalje.) Ker je se dolg večer, 8 tem se znebi pezder. Da strune ubira jak. Radosten korenjak j Če prav so že trudne terice, Slednja k' vertavka verti se, Da prah po sobi stoji. Trudna zemlja je zaspala, H koncu gre jesenski čas. Bela zima bo nastala. Daleč ni, je blizo nas. Prazno je okrog Polje, vert in log, Al narava ne miruje, Vse se ž njo vred spreminjaj e. Morje je zemlji ko soprugl Al grozno je, če jame jug Megle goniti čez gore, ¦ Da sinje se nebo zapre Potočje stopa čez meje; Cel teden vreme že nori, Pa še, pa še se ne zvedri, Kraj ni bliska, ne gromenja! Zdajci vterga se oblaH — Hip na hip se tok napenja — Z ploho se rodi lijak, Smerti rabelj in življenja Vzeti žuga zemlje tlak. Strah in groza Vse prepade, In brez nade Dedom ko vnukom drag Pušča prag! Nič se ni muditi več. Vse gre preč! — Voda vre Pregloboka, Ž'vina tuli, plašno zre. Hiša poka, Strašen hip! Prah in sip Lepi dom je in poslopje! U razval že zide koplje, Ruši mertvih tiho groblje! Glej! mertvaška truga plava, Tik nje dete v zibki spava! Ko satovje so mostovi! Kjer so zali b'li bregovi. So nastali strašni rovi. Kar doseže, vse pobere — Ni pomoči, ni overe! Cele mline Kviško dviga, Ko jezero je vsa planjava. Tam uklanja Se in zahruši fužina — Jo pogoltne globočina Brez ostanjka in spomina! Tamkaj terga zali log, Tukaj bajto, šupo, stog, Tisučletne hraste ruje, Plodne njive zasipuje: Zdaj je vode stan nar višji! — Vidno pada ljuti tok. S tem pa raste krič in jok. Kdor ozre se na pohišje — Kakšno je! — Joj gorje! Nič ni druzega ko groblja. Še sledu ni od poslopja! Vse pobrala divja moč. — Preč je trud. Vse imetje Je razdjano in zavetje Ko pušava so livade, In poljane S kamnjem, peskom nasejane Kakor prod! Kaj storiti. S čem vtoliti. Kam kreniti Se zamore gospodar, Kje vprihodnje se vseliti? Pobitim sercom loti se Trebiti tla razrušene, Bogu daruje trud, terpljenje. Ker, On kar dela, prav je vse. Naj predivo se omika. Prem pripne se na ko želj, Prah iztrebi in olika, Da gre čisto od kodelj. Bolj, ko strebi se. Preja lična je. Nevozlate, gladke niti S tem se dajo zgotoviti. Ko nitka naše je življenje, Ce vterga se je človek preč. Nobeden je ne sceli več. Polasti trupla se trohnjenje, Si bogat, reven al' sloveč; Le vera pomiri kristjana, Da ni ga britke smerti strah. Saj duša s truplom ni razdjana. Kalil bo zopet enkrat prah! Cuj plakanje, Krič otrok! Slednje stiske Merzlih rok! Rano pustil tužno je dolino. Oče skerbni, ženo in družino. Ni jih moč potolažiti. Ne od truge jih ločiti, Dokler vidi se obličje. Zdaj zakrije ga naličje, Ze v zibelki ž njim odet, Ko zagledal bil je svet. Milnožalni glas zvonov. Javlja nam odhod njegov. Ko na pare se priveze. Slednjič trugo černi pert Z belim križom še obleže. Da neso ga v mirni vert. Preč. ah! preč je glava hiše. Kdo bo nosil zdaj skerbi ? K^lo solze vdovi briše —? Ah zdravnik le smert si ti? (Konec sledi,) 200 Lan. (Konec.) Zdaj predivo da se presti, 'Z kotov, hajd! s kolovrati, Ktera s češkim zna se vesti, Vse družice zad pusti; Pesmi sladki glas Krajšaj dolgi čas, Basni, puče in pravlice, Lene naj bude predice! Glej ! peljati krasno balo, Sani trumo naloženih, Tam kolovrat nad njo zalo Pridnost kaže vsem neveste, Ze kodelja Na Koželji je pripeta; Vse postelje Iz domače so le preje. Dvožert progast, Je višnjelo Gosto delo Kakor ploh. V skrinjah naloženo platna Cel zalog! Vse je tiho in zaspalo, Le nevesta pri oljenki Ženinu še srajco šiva, V sladkih sanjah zatopljena. Ko zadremlje Se ji sanja, Da od svojih slovo jemlje, Se solzi — Ker pa lučica pojemlje, Z Bogom miru se izroči. Oj, Slovenke, deve naše. Lepše noše ni od vaše! Res, lepo stoje vam peče Snežno bele in blišeče Na cveteče rožne lica. Kaj je lepše ko tenčica In rudeče vaše krila In višnjcle predpasila? Le zmir se tako nosite, Kar domače je, cenite, Tujih statev ne čisljajte, In rahudam slovo dajte! Kdor po tuje se spakuje, Le po tujem hrepeni, Ta svoj narod zaničuje, Se imena vreden ni! To naj vselej se posnema, Kar je v prid in čast rodu, Kar s pravico se ujema In ne kvari nam mirii. Kdor sramuje se pomčči Cto iz biatovske roke, Težko dviga se visčče, Ne se dvigne iz tame! Domoljubnost! Zvezda zlata, Sveti, sveti, Ne zatoni za gore! Tvoja luč je čudodelna. Oj! da vse bi prežarila: Da bi narod svoj častili In ljubili, Kakor tica gaj zeleni! Ljubi vsak Narod svoj, ino iskreni Duh naj bode ti, rojak! Pred ko preja da se tkati, Naj očisti se ruje; Snažno mora se oprati, Zdaj za statve dobra je. Komur daš jo v pest, Bod' si dobro svest. Da se lepo, terdno krilo Bode 'z platna naredilo! Mehkužnost ljudstvu je trohnoba* Gorje! kjer ona se vseli; Taisti narod je kraj groba. Se brez otetbe spepeli. Prostrane pogubi deržave, Izprazni mesta in vasi, Nje sad neskončne so zmotnjave> Kdor zgodbo bere, se grozi; Ruja družbinske je zaveze. Kjer koli ona se zaleže. Si bodi bajta ali grad, Za nje petami gre razpad. Gorje! kjer ljudstvo to zapravi, Kar večno obveljalo bo, In sleherni po svoji glavi Vodila snuje za nebo! Kjer čednost mora se prikriti, Razvira se očitno strast, Vsi nježni čuti zatajili, Izmet človeštva vživa čast; Kjer brat čez brata meč potegne, Kjer sin pred očem več ni svest, Spoštenost iz serca pobegne, S pregreho se vtoluje vest. Da! vera, upanje, ljubezen, Trije stebri človeštva so. Njih temelj, kjer stoje, je večen, In vse viharje preneso. Zato spoštuj o! človek Mojstra, Kateri jih postavil je, Da ne zadene kazen ojstra, In večno, večno ti gorje! Slednjič platno bo razpelo Kraj potoka se poleg, Soncem in vodo se belo Obelilo kakor sneg. Toda blizo jelš Djati ga ne smeš. Voda mehka in dereča Mora biti, ne stoječa. Kdor beli, naj Se varje stopati na kos, Je gorše, da je vselej bos — Zeleznine na-nj sam Bog ne daj, Ko belo bo, se srečno spravi V korist ljudem in Božji slavi. Ce prav si le plevel ti, lan. Vendar nam služiš noč in dan; Odet s taboj služabnik Božji Besedo sveto nas uči; Odet je kmet, vojak v orožji, Da! v tebi kralj in knez tiči. Človeka s premljaš skoz življenje, Mu služiš, ko zagleda svit, Naj pride blagor al terpljenje, Je vedno on s tabo zakrit. Iz tebe bela zdaj zastava, Nad človeštvom se razvij! In vse zedini mir in sprava, Karkoli Stvarnika slavi, Da enkrat tam obleka bela Iz Božjih rok nam zablišči, Kjer tuge ni in konc terpljenja, Nikdar se mlaj ne poslovi! Kar tukaj je, je vse minljivo, Si bodi nit, železo, bron; Le tam začne se nezginljivo, Kjer Božji sedež je in dom. Vojteh Kurnik, kolar v Teržicn.