YU ISSN 0506-4252
varstvo narave
12
illliilÄiiiiii
wrnrnmmwximmmm:
m
Varstvo narave je revija za teorijo in prakso varstva narave v Sloveniji. Izdaja in zalaga jo s podporo Kulturne skupnosti Slovenije in Raziskovalne skupnosti Slovenije oddelek za varstvo narave pri Zavodu SR Slovenije za spomeniško varstvo v Ljubljani.
Nature Conservation is a periodical publication of applied science and repearch in the field of nature conservation in Slovenia. It is edited by the Institute for Preservation of Monuments of Slovenia, Department of Nature Conservation, Ljubljana, and published with the financial assistence from the Slovene Culture Community, and the Interdisciplinary Slovene Research Community.
Varstvo narave izhaja priložnostno, praviloma dva zvezka na leto. Nature Conservation is, as a rule, issued tvirice per year.
Prispevki izražajo osebna mnenja piscev, ki odgovarjajo tudi za strokovne trditve. Kolikor gre za mnenje uredništva, to posebej navajamo.
The articles bring their authors personal opinions and it is the authors who are responsible for their professional statements. Where the opinion of editorial board is concerned, this is pointed out separately.
Reprodukcija izvlečkov je dovoljena z navedbo vira. Razmnoževanje prispevkov ali slik (fotografij, kart, grafičnih izdelkov) ni dovoljeno brez izdajateljevega dovoljenja.
Reproduction of abstracts is permited cn condition that the source is quoted. No other parts of this publication may be reproduced in any form without the prior written permission of the editorial board.
Cena tega zvezka v prodaji je 55,00 din. V tujino se pošilja tudi z zamenjavo publikacij.
The price of the present number is 55,00 Dinars. Outside of Yugoslavia, the Nature Conservation can be obtained on the basis of exchange for publications from the same field.
Uredništvo in uprava Varstva narave sta pri Zavodu SR Slovenije za spomeniško varstvo, 61001 Ljubljana Plečnikov trg 2, p. p. 176, Jugoslavija. Tel.: 24-421, 22-039.
Address of the editorial board: Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, 61001 Ljubljana, Plečnikov trg 2, P. O. B. 176, Yugoslavia. Tel.: 24-421, 22-039.
Uredniški odbor — Editorial Board:
Boštjan ANKO, Jože BOLE, Ivan GAMS, Stane PETERLIN (glavni urednik — chief editor), Boris SKET, Rado SMERDU (tehnični urednik — technical editor), Mirko ŠOŠTARIČ, Ivan VOH, Tone WRABER.
Jezikovne korekture slovenskih prispevkov je opravil Božidar PREMRL, izvlečke je prevedel v angleščino Martin BRIŠKI, povzetke pa so prispevali avtorji prispevkov. UDK je pripravila Petronela VERTOT.
Language corrections of Slovene text were made by Božidar PREMRL, English abstracts were translated by Martin BRIŠKI, while summaries were prepared by the authors of the articles. UDC were made by Petronela VERI'OT.
Ta številka je za leto 1979 in je bila dotiskana februarja 1980 v nakladi 800 izvodov. — The present number is issued for the year 1979 and was printed in February 1980 in 800 copies.
Naslovna stran — Cover: Planinsko polje
Natisnila tiskarna ČGP »DELO«, v Ljubljani. — Printed by ČGP »DELO«, Ljubljana, Yugoslavia.
YU ISSN 0506-4252
VARSTVO NARAVE
NATURE CONSERVATION
12
UDK 502.72:644.7(497.12) = 863
LJUBLJANA 1979
The Morphological, Hydrological and Speleological Outline of the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia)
France HABE
ABSTRACT
Planinsko polje kot del kraškega porečja Ljubljanice je znano kot klasično območje krasoslovnih raziskav od 17. stoletja dalje še posebno pa v 19. sto-letju po zaslugi A. Schmidla. Avtor navaja glavne geomorfološke. hidrološke in kraške značilnosti polja in bližnje okolice, predstavlja pomen Kraških izza vodno oskrbo Notranjske in
polje being a part of the karstic river basin of the Ljubljanica has been known as a classical area of the ological research made from the
karstological research made from the 17th century onv/ard, and in particular in the 19th century, thanks to A. Schmie
dl. The author
the main
primorja ter ocenjuje dosedanje in predvideno izkoriščanje vode in njene energije z vidika potrebnosti in smotrnosti nameravanih posegov.
rphological, hydrological and karstic racteristic features of this polje and
for the
_3ly of th^/ and of the Slovene Littoral and evaluates the up to the present and the foreseen exploitation of water and its . from the point of view of the and of the expediency of the to be taken as planned.
KRAS KOT
KLASIČNIH RAZISKOVANJ
Kraško porečje Ljubljanice uvrščamo med klasične kraške predele ne le v Jugoslaviji, temveč v svetu sploh. Temu slovesu se mora zahvaliti zaradi svoje izredne lege ob Postojnskih vratih (620 m), ki pomenijo najbližji prehod iz Srednje Evrope k najbolj v evropski trup pomaknjenemu Jadranskemu morju.
Dolga vrsta potnikov in naravoslovcev, ki so tod potovali k morju, je v svojih opisih od 16. stoletja dalje omenjala svojevrstne značilnosti tega :
ga sveta, tako Kircher (1665), Valvasor (1689), Nagi (1748), Steinberg (1761), Hacquet (1778) in Gruber (1781). Privlačile so jih posebnosti tega sveta, kraška polja, skrivnostne reke, ki so se nenadoma zgubile v podzemlje, in številne kraške jame. V ospredju vseh teh opisov pa je bilo
Cerkniško jezero, kjer so se menjavale poplave s sušnimi obdobji.
Sredi 19. stoletja se je začelo pravo znanstveno raziskovanje krasa. Takratno avstrijsko poljedelsko ministrstvo je hotelo naša notranjska polja osušiti in jih spremeniti v rodovitne oaze sredi pustih kraških tal. S tem namenom je začel dunajski geograf Adolf Schmidl proučevati ponikalnice in ponorne jame na Cerkniškem in Planinskem polju. Kot plod teh raziskav je iz njegovih rok 1854. leta temeljno speleološko delo o Notranjskem
in njegovih jamah (Schmidl, 1854). Odtlej je naraščalo znanstveno proučevanje tega že takrat klasičnega krasa. Med najbolj zanimivimi raziskovalnimi objekti je bilo tudi Planinsko polje prav zaradi svojih hidrografskih posebnosti kot sotočje voda Pivške kotline in Cerkniškega jezera. To zanimanje za planinski podzemeljski svet sega od Puticka (1888), M a r t e 1 a (1894), K r a u s a (1894), Kossmata (1916) in Breznika (1962) do Habiča (1974) in G o-spodariča (1976).
2. GEOMORFOLOŠKE IN HIDROLOŠKE RAZMERE NA PLANINSKEM POLJU
V	geomorfološkem oziru so značilne visoke kraške planote v razvodnem predelu, sredi njih pa je vložen svet notranjskih podolij in kraških polj, ki se stopnjevito spušča proti Ljubljanskemu barju. Glavna smer odtoka je proti severozahodu, proti Ljubljanskemu barju. Prelomnice in dolomitni pasovi pa potekajo v dinarski smeri in tvorijo pragove, prek katerih se površinsko prelivajo vodni tokovi. To je vzrok, da imamo tod toliko ponikalnic in kraških polj z dolgimi vodnimi jamami. V reliefnih oblikah in ostankih rečnih odkladnin so ohranjeni sledovi nekdanje površinske Ljubljanice. Ta se je s postopnim za-krasevanjem prestavila v podzemlje in le na poljih ohranila svoj tok.
Medtem ko so ostala kraška polja na Slovenskem na stiku med prepustnim in neprepustnim svetom in imajo površinske dotoke na polje, je Planinsko polje pravo klasično kraško polje, vloženo med višje kraške planote, kjer le podzemno pritekajo in odtekajo kraške vode.
Na zahodu zapira polje Planinska gora (790 m), na jugu Mrzli dol (605 m) in Stari grad (703 m), na severozahodu Ravnik, nizko gričevje ob železniški progi, proti Logatcu na severni strani strani pa ga zapira Lanski vrh (547 m).
Po Serku (1948: 53) meri Planinsko polje 16 km^, poplave na njem pa obsegajo 9 km^ (Gams, 1979: 14) rodovitne zemlje sredi kamnitega kraškega sveta. Ravno dno se ob robeh strmo vzpne v okoliške kraške planote. Večina dna je iz neprepustnega dolomita. Ta prisili podzemeljske vode v južnem krednem apnencu Javorniškega masiva, da pritečejo na polju na dan, teko preko njega in poniknejo na severni strani polja. Ob veliki vodi so precej večji dotoki kot odtoki in tako je polje precejšen zadrževalnik visokih poplavnih voda. Ker prihajajo poplavne vode iz kraškega podzemlja, prinašajo na polje le malo plavja. Ob dolgotrajnih poplavah pa so tla zablatena, kar je neugodno za kmeta, če se take poplave pojavijo ob košnji sena.
Planisko polje leži v višini okrog 450 metrov, torej 100 metrov niže od Cerkniškega, in bi ga lahko imenovali prelivno polje. Obseg ozemlja, s katerega doteka vanj voda, ni točno znan, ker ni znana razvodnica v Snežniku (1796 m), v Planinski gori in v Novem svetu pri Hotedršici, kjer se ponorne vode Hotenke večidel odmakajo proti Vrhniki, ob visoki vodi pa tudi v Idrijco in na Planinsko polje. Po Jenku (1959) naj bi se na polje odmakalo približno 540 km^ ozemlja.
V	Planinskem »velezatrepu« prihaja na dan Pivka v Planinski jami in Malenščica v Malnih. V Planinski jami je sotočje voda s cerkniške strani in Postojnske kotline. V visokih vodah daje Rakov rokav vode, ki obdmakajo precejšnje ozemlje Javornikov, obenem pa takrat pritekajo tudi močne vode, ki jih s Pivške kotline odvaja ponikalnica Pivka. V taki situaciji bruha iz Planinske jame celo do 100 mVs (Gams, 1979: 7). Takrat bruhajo tudi močne
vode iz jame Skratovke, ki je v neposredni bližini nekdanjega hasberškega gradu in dobiva vodo s Cerkniškega jezera. Medtem ko v sušni dobi prihaja iz Planinske jame le nekaj desetin litrov vode na sekundo, pa dajejo izviri v zatrepu Malnov v Malenščici še vedno kakšnih 1200 l/s. Pokrajinsko je zatrep Malnov izredno slikovit, saj ima čez 30 izvirov (Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937: 403), ob katerih se je zvrstilo več danes opuščenih žag in mlinov. Ob suši so aktivni le spodnji kraški izviri, ki še danes poganjajo kolesa edinega ostalega Milavčevega mlina.
Na severozahodnem robu polja so le ob veliki vodi aktivni močni izviri pod Grčarevcem v triadnem dolomitu, ki jih ljudje označujejo s skupnim imenom Hotenka. Njihovo zaledje je neznano. Ti močni izviri zajezijo tok Unice in tako povečujejo poplave na polju. Prek pet kilometrov dolgega in dva kilometra širokega Planinskega polja teče v trinajst kilometrov dolgih vijugah
SI. 1 — Delno razlita Unica na Planinskem polju pod vasjo Jakovica.
S. PETEBLIN
Fig. 1 — The partly overflowing Unica on the Planinsko polje under the Jakovica village.
Unica, Zanjo je značilno, da se dotakne vseh štirih roibov polja. V strugi trajno teče voda le do prvih požiralnikov pod Ivan j im selom, kjer doseže jurske apnence. Ko večja voda prelije požiralnike pri »Laški žagi«, prečka vse polje med Lazami in Lipi j ami, spremlja zahodno obrobje polja med Lipi j ami in Podgoro in se nato usmeri proti ponorom pod Lanskim vrhom ob severnem robu polja v Babinem dolu, kjer izginja pod strmimi skalnimi stenami, imenovanimi »Pod stenami«, v pomorih Skofji lom in Pod stenami. Iz dobe melioracij, ki jih je izvedel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja znani raziskovalec Notranjskega krasa W. Putick, sta ostala dva umetno razširjena in poglobljena vodnjaka (katavotrona), ki ju ljudje še danes imenujejo »Putickove štirne«. Ta dva naj bi pomagala da bi hitreje odtekle poplavne vode s polja. Ob severnem robu krednih apnencev so raziporejeni ponori od Milavčevih ključev vse do Laz in Jakovice. Ze v preteklosti, še posebej pa v letih 1972—75 so barvanja s številnimi sledilnimi snovmi (Underground water tracing, 1972 do 75) pokazala, da se vse odmakajo v izvire Ljubljanice. Več kot 150 požiralnikov (J e n k o , 1959) na komaj 2 km^ polja priča o veliki votlikavosti, vendar pa sta prehodni le dve špranjasti ponorni jami, dolgi 100 do 170 metrov. Do podzemeljskih voda na odtočni strani Planinskega polja so prišli jamarji le na štirih krajih: v jamah Mačkovica, Logarček, Najdena jama in Gradišnica (Habič, 1976). Pretok, pri katerem se začne Unica razlivati, ni vedno enak. Po Jenku (195i9) in Ravniku (1976) se začne poplava, ko ima Unica v Hasberku več dni 60 m^/s pretoka. Jezero nastaja najprej v severozahodnem delu polja in v Babinem dolu ter se nato razširi preko polja.
Vodna gladina Unice se v poletnih mesecih dvigne le do 448 metrov. Cez stanje vode 447 (pri Hasberku) se Unica največkrat dvigne decembra. Poplave so najbolj pogoste novembra in decembra. V raz dob j u 1949—1977 (G a m s , 1979: 12) so trajale daljše in razsežnejše poplave povprečno 42 dni. Povodenj z gladino pri 458 metrih zalije približno 10,3 fcm^ polja. Pri višini stanja vode 448 pri Hasberku zalije voda približno 9 km^, ko doseže gladina vode višino 445 metrov, pa poplavi le kakšna 2 km^ polja (Gams, 1979: 14).
Zaradi poplav je na poplavljenem dnu polja možna le travniška vegetacija. Po navedbah Vodnogospodarskih osnov (1954) je bilo po osvoboditvi na Planinskem polju 8 Va njiv, do danes pa se je ta delež še močno skrčil. Posestniki iz Laz, Jakovice in Grčarevca ter Planine so opustili oranje na nižjih zemljiščih. Njive so ostale le nad koto 447 metrov, v Grčarevskem logu pa nad 446 metrov (Gams, 1979: 17).
Poplave so bile vseskozi osrednji problem prebivalstva okoliških vasi, ki bi radi polje osušili in ga spremenili v rodovitno obdelovalno zemljo. Taki poskusi osuševanja so se začeli že sredi 19. stoletja. Da bi to izvedli, se je bilo treba lotiti sistematičnega raziskovanja vsega podzemlja Notranjskega krasa in še posebej Planinskega polja. Te raziskave podzemlja v obdobju Planinskega polja segajo od Urbasa (1849), Schmidla (1854), Puticka (1887), Michler j a (1955), Gamsa (1963), Puca (1965), Sušteršiča & Puca (1972) do Gospodariča (1970 in 1976).
3. POMEMBNEJŠI KRAŠKI POJAVI
Najbolj prevotljeno je severno obrobje polja ob Babinem dolu v Lanskem vrhu, kjer so pod slikovitimi »Pod stenami« največji ponori velike vode. Iz
dobe melioracij sta ostali tod dve že omenjeni zamreženi in obzidani »Putickovi štimi«, ki naj bi prispevali k hitrejšemu odtoku voda proti Ljubljanskemu barju. Na tej odtočni strani je (>kolica Lanskega vrha in Kališ v severnem obrobju polja med najbolj raziskanimi in z jamami najbolj posejanimi predeli. Tod je skupno ugotovljenih približno 110 objektov. Največ je brezen: s poševnimi in stopnjastimi rovi jih je 95, kevdercev je 5, poleg tega pa je 10 jam (Habič, Kranj C, Gospodaric, 1974: 17). Tako so v pobočju Lanskega vrha 200 metrov dolga suha Skednena jama iin Vranja jama z Mrzlo jamo na zahodni strani Laz pa Logarček.
Skednena jama, ki je dolga 239 m in leži v višini 483 metrov, je danes suha mraznica in povezuje dve udornici. V hladni zimöki dobi v njej nastajajo izredno zanimivi ledeni stebri, zastori in ledene sveče. Blizu nje leži v višini 510 metrov vhod v 326 metrov dolgo in 90 metrov globoko Vranjo jamo (Gams, 1963 : 29) Ogromna podzemeljska votlina je skoraj brez kapnikov. Tanek strop se je udri in zasul dno in severno stran jame. Po podoru pridemo do vode, ki pripada Uniči, vendar pa do same reke ni mogoče priti. Z Vranjo jamo je povezana Mrzla jama. V obeh pozimi nastajajo izredno lepe in mogočne ledene tvorbe (K u n a -n a v e r , 1957 : 110). Posebej pa je vredna omembe jama Mačkovica v neposredni bližini vasi Laze v višini 478 metrov, ki je dolga 530 in globoka 45 metrov (Gams, 1963 : 34). Erozijske oblike v jami pričajo o delovanju odtočnih voda s Planinskega polja. Jama je nökoliko zakapana in slovi po jamskem živalstvu. Ob največjih povodnjih se dvigne voda v Mačkovici do višine 450 metrov.
Do podzemeljskih tokov Unice—Ljubljanice pridemo v dveh daljših jamah v pobočju Lanskega vrha, v Logarčku, ki leži v višini 498 metrov in v Najdeni jami z vhodom v višini 523 metrov. Logarček je bil že od konca prejšnjega stoletja predmet živahnih raziskav. V 2234 metrov dolgo in 83 metrov globoko jamo (Gams, 1963 : 39; Šušteršič, 1970 : 212) vodi zvonasto razširjeno brezno v gornjo danes suho etažo, ki s svojimi erozijskimi profili priča o delovanju nekdaj više tekoče podzemne Unice. Skozi Dietzovo okno se po sigovem kaminu spustimo v 21 metrov nižjo spodnjo etažo, ki se pod oknom cepi v Severni in Južni rokav. Oba se končata s sifoni in njuni erozijski profili opozarjajo na vodni tok, ki ga danes opažamo v ogromni Blatni dvorani Severnega rokava.
Od vseh jam na severnem obrobju polja pa je gotovo najbolj pomembna Najdena jama, ki je 4110 metrov dolga in 105 metrov globoka (Puc, 1963: 37). V njej se vrste prostorne dvorane, ki so jih jamarji odkrili v zadnjih desetletjih s prebitjem nizkih vmesnih pasaž. S tem prebitjem so prišli do podzemeljskih voda, ki ponikajo na Planinskem polju, in pozneje odkrili še več aktivnih in suhih rovov ter dvoran. Ker se v sistemu Konglomeratne dvorane Najdena jama približa sosednji Vranji jami le na nekaj metrov ter ju loči po-dor, skozi katerega je čutiti prepih, štejemo ohe jami v skupen sistem, dolg več kot štiri kilometre. Po dolžini je sistem na osmem mestu v Sloveniji, takoj za Škocjanskimi jamami (Šušteršič, 1970: 242). Tako pomeni Najdena jama eno največjih odkritij slovenskih jamarjev po osvoboditvi.
Na gornjem koncu polja pa je najznamenitejša šest kilometrov dolga vodna Planinska jama z vhodom v višini 453 metrov (Gospodar i č, 1976). Omenjajo jo že Valvasor, Steinberg in Gruber. Prvi je vanjo prodrl do sotočja U r b a s (1849), njemu pa so slödili številni domači in tuji raziskovalci. Podrobno jo je raziskal in opisal M i c h 1 e r (1955), G o s p o d a r i č (1976) pa je proučil morfološki in hidrološki razvoj jame ter prevladujoči speleogenetski proces.
Jamo sestavljata dva obsežna vodna rova, Pivški in Rakov rokav, ki se 400 metrov pred iztekom na polje združita v en kanal. Rovi dosegajo do 80 metrov višine in 25 metrov širine. Manjši stranski rovi (Rudolfov, Katernov rov, Tiha jama, Mrtvaški rov. Rov mrtvih netopirjev) leže više od vodnih rovov in pričajo o bolj zapleteni mreži nekdanjih izvirnih rovov. Vodo s postojnske strani odvaja Pivški rokav, s Cerkniškega jezera in Raka pa Rakov rokav. Oba se končata z globokimi pritočnimi sifoni.
Pretočne razmere v jami so edinstvene na Slovenskem krasu. Pri sklepu vzhodnega Rakovega rokava se pojavlja tudi voda iz Javornikov, tako imenovani javorniški tok. Potapljači so 1969. leta raziskali v Misterioznem jezeru 30 metrov globoko pri točno brezno, na drugi strani pa 17 metrov globok odtočni sifon, Old koder teče voda v izvire Malenščice v zatrepu Malni na Planinsko polje. Ta pojav podzemeljske bifurkacije (viličenja) pa je opazen le pri nizkih vodah, ko je Rakov rokav dostopen. Ob srednji in visoki vodi ga zajezi odtok iz Rakovega Škocjana — Rak — in prisili, da skupno teče po vodni jami do sotočja s Pivko. Ob suši ne priteka iz Rakovega rokava noben vodni tok. Tedaj teče iz Planinske jame le nekaj desetin litrov na sekundo. Ob hudi letošnji suši, poleti 1979 pa ob vhodu v jamo ni bilo opaznega toka.
Jama nima večjega kapniškega okrasa, toda njeni veliki prostori, njene vodne razmere in zlasti izredno bogato jamsko živalstvo, še posebno človeška ribica {Proteus anguinus), so že konec 19. stoletja privlačili ne le jamarje, ampak tudi turiste. Nekdaj skoraj do konca Pivškega rokava za turiste dostopna jama je danes nedostopna, ker so strohneli številni leseni mostovi. Danes je jama urejena za turistični ogled le v dolžini 900 metrov (Habe, Slenc, 1978: 11), večina pa si jo ogleda le do Razgledišča, od koder se odpira pogled na Sotočje obeh rokavov. Jama ni električno razsvetljena.
Si. 2 — Unica teče po Planinskem polju v številnih zavojih.	S. PETERLIN
Fig. 2 — The Unica riverlet takes its course over the Planinsko polje in numerous curves.
žel. postaja
LAZE Planina
SI. 3 •— Planinsko polje z vrisano mejo med dolomitom in apnencem ter z jamami, ki so velikega ali izjemnega pomena za Slovenijo.
Fig. 3 — The area of the Planinsko polje with the marked in line of separation between the dolomite and the limestone, and with caves wich are of a great or exceptionnel importance for Slovenia.
4. DOSEDANJI NAČRTI ZA VODNOGOSPODARSKO IN ENERGETSKO IZRABO
Občasne poplave na Planinskem polju so že leta 1912 vzpodbudile inž. Kresa, da bi zgradili na polju akumulacijo, ki bi napajala hidroelektrarno na Verdu pri Vrhniki. Ko smo po drugi svetovni vojni iskali energetske vire, je postala
planinska akumulacija zopet aktualna. Tako je na podlagi posvetovanj junija 1953. leta izdelalo idejno študijo projektivno podjetje Elektroprojekt, idejni projekt pa je bil sprejet decembra leta 1955 (po Koblerju, Delo, 14 jan. 1977). O akumulaciji na Cerkniškem in Planinskem polju je napisal Breznik (1962) obširno razpravo, dr. Vlado Šlebinger pa je obdelal energetiko pri projektu graditve kraške Ljubljanice in njen vpliv na Savo. O problematiki tega projekta je bil 1967. leta sklican posvet, na katerem je dr. M. Breznik kot zastopnik Zavoda za vodno gospodarstvo tolmačil dotedanje rezultate raziskav in zasnove za gradnjo akumulacije.
Dr. šlebinger je menil, da je treba zgraditi objekt po etapah, in sicer najprej z minimalno akumulacijo. Kota nizke akumulacije bi bila 20 metrov nižja od dokončne gladine jezera. V tej fazi akumulacije ne bi bilo treba preložiti ceste. Ta prva etapa naj bi se v 16 letih vključila v kasnejšo drugo etapo velike akumulacije. Po njegovem naj bi ta bila rentabilen objekt za Ljubljano, Slovenijo in tudi za Jugoslavijo.
Na zadnjem posvetovanju o elektroenergetiki Slovenije v letu 1973 je projektant ing. Savo Janežič dal informacijo o akumulacijski elektrarni Planina, v kateri poudarja možnost zgraditi na Planinskem polju vodotesni bazen z injekcijskimi zavesami.
Na simpoziju o Ljubljanskem barju 1964. leta je bilo ugotovljeno, da bi gradnja elektrarne Verd pospešila tudi vodnogospodarsko ureditev barja. Projekt bi omogočil, da bi planinska akumulacija kot zadrževalnik visokih voda omiljevala povodnji na Ljubljanskem, barju.
Misel na planinsko akumulacijo pa se je znova poživila ob vedno večji energetski krizi. Tako je v časopisu Delo 19. jan. 1978 N. Lapajne objavil članek Barje — bela lisa, v katerem navaja izjavo dipl. inž. Lada Goriška, pomočnika republiškega sekretarja za urbanizem, da bo najkasneje po 1985. letu zgrajena prva večja umetna akumulacija na Planinskem polju. Rabila naj bi za »zlato« rezervo jedrski elektrarni v Krškem.
Potrditev te namere beremo v Prilogi poročevalca Skupščine SR Slovenije z dne 8. 3. 1978 (letnik IV, priloga 1), v kateri je bil objavljen prikaz dolgoročnega okvirnega plana gradenj in investicijskih vlaganj za gradnjo hidroelektrarn za obdobje 1981—2000. Med njimi je določena tudi akumulacija Planinskega polja s hidroelektrarno na Verdu.
V zvezi s pridobivanjem pitne vode na Krasu, ki je letos doživljal katastrofalno sušo, je vodilni raziskovalec in predlagatelj akumulacij na kraških slovenskih poljih dr. Breznik napisal v rubriki Poštni predal časopisa Delo 26. sept. 1979 pod naslovom Rešitve ni v oblakih (sobotna priloga, str, 16) tole:
»Da bi imeli dovolj vode tudi ob suši, je treba graditi akumulacije. V obalnem območju so naravne možnosti za gradnjo akumulacij in njihovo napolnitev majhne. Pregrada pod Ilirsko Bistrico odpade zaradi onesnaženosti Reke. Pre-ostaneta še akumulaciji na Cerkniškem in Planinskem polju, ki sta najboljši vodni vir in lahko pokrijeta vse potrebe do leta 2000 in še vnaprej. O akumulaciji Planina je bilo. že mnogo napisanega. Manj znana je ideja za akumulacijo Cerkniško jezero, ki bi bila omejena na jugovzhodni del polja, ki je že sedaj vsako leto poplavljen. Trojno jezero bi ustvarili s tesnilnim zasipom in globinsko injekcijsko zaveso v smeri Gorice—Marof in varovalnim nasipom pod vasmi Martinjak, Grahovo, Zerovnica, Lipsenj in Goričica. Izkoriščanje akumulacije bi bilo večnamensko: omogočili bi trajno kmetijsko proizvodnjo na osu-
senem delu Cerkniškega polja, na Cerkniškem jezeru bi se razvila turizem in ribištvo, zmanjšali bi povodnji na Planinskem polju in Ljubljanskem barju, vodo bi izkoriščali za proizvodnjo električne energije, povečali bi nizke vode na Ljubljanici in Savi ter s tem, zmanjšali koncentracijo onesnaženja, omogočili bi plovbo na Savi, povečali bi količino hladilne vode za jedrsko elektrarno Krško v sušni dobi ter imeli na voljo vse potrebne količine pitne in industrijske vode za Kras in obalo. Vodo bi odvzeli iz dovodnega rova hidroelektrarne Planina, kar bi za okrog 100 m zmanjšalo višino črpanja v primeri z Malni. Prednost akumulacije Cerkniško jezero je v tem, da je manjši poseg v naravo in urbano okolje kakor akumulacija Planina, da omogoča večnamensko izkoriščanje vode in s tem večje sofinanciranje izgradnje, da bo voda čistejša, ker se na Planinsko polje iztekajo odpadne vode iz Postojne in Cerknice, ter da bo verjetno gradnja akumulacije Cekniško jezero z geološkega vidika enostavnejša, kar nakazujejo sedanje mnogo daljše povodnji.
Z opisom možnih rešitev oskrbe z vodo nimam namena trditi, da bomo te akumulacije tudi gradili. Vem, da varstveniki narave gradnji notranjskih akumulacij nasprotujejo, da javne razprave o tem še ni bilo in da o tem še nismo odločali.«
5. POMISLEKI K NAČRTOM ZA VODNI ZBIRALNIK
V resnici so se že ob prvih zamislih akumulacije Planinsko polje zganili varstveniki narave in začeli protestirati proti poseganju v edinstveni svet Planinskega polja. Tako je bil že 1953. leta sklican o tej akumulaciji posvet v Planini, na katerem je ing. Jenko objasnil potrebe po njej. Planinski domačini so se izrekli proti akumulaciji. V zvezi s Slebingerjevim projektom Izgradnja kraške Ljubljanice in njen vpliv na Savo 1962. leta je Izvršni odbor Društva za raziskovanje jam Slovenije ustanovil komisijo za proučitev tega problema. V imenu te komisije ja K u n a v e r (1963) objavil članek, iz katerega navajamo le glavne misli: V izgubo bi šle dragocene naravne enote, izgubili bi edinstveno klasično slovensko kraško polje in z njim naštete jame v njegovem obrobju. Predvsem bi bila prizadeta Planinska jama, ki bi postala nedostopna, če bi polje zapolnilo do 40 metrov globoko akumulacijsko jezero. Ne vemo, kako bi ta akumulacija vplivala na Postojnsko jamo, ali ne bi zadrževane vode povzročile ojezeritve pred jamo, v sami jami pa bi bilo mogoče onesnaževanje kapnikov ob veliki vodi. Prav tako bi bil prizadet Rakov Škocjan, ki bi izgubil svoj dotok iz Cerkniškega jezera in postal mrtva suha dolina brez čudovitega Raka, ki vre iz Zelških jam.
Skrajno problematična je tudi zatesnitev vsega severnega obrobja polja, ki se ga v svojem toku dotika Unica, in vprašanje je, ali bi se obrestovale ogromne investicije v injekcijske zavese za tako sorazmerno majhno akumulacijo. Proti temu je tudi prebivalstvo. Vsemu temu se v zadnjem desetletju pridružujeta še dva argumenta proti akumiulaciji na Planinskem polju: vodno črpališče v Malnih bi bilo poplavljeno in izgubili bi skoraj 20 kilometrov podzemeljskih prostorov, primernih za zavetišča v morebitni vojni, kar je kočljivo z vidika ljudske obrambe in družbene samozaščite. Obstaja pa še izredno kočljiv problem preselitve prebivalstva, zlasti iz nižjih delov Planine in Laz.
6. LITERATURA
Breznik, M., 1962: Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem polju. Geologija 7: 119—149, Ljubljana
Gams, I., 1963: Logarček. Acta carsologeica 3: 7—83, Ljubljana.
Gams, I., 1974: Kras, zgodovinski, naravoslovni in geografski oris, Ljubljana.
Gams, I., 1979: Poplave na Planinskem polju. Geografija poplavnih področij Slovenije, Ljubljana.
Gospodarič, R., 1970: Speleološke raziskave Cerkniškega j jamskega sistema. Acta carsologica 5: 111—169, Ljubljana.
Gospodarič, R., 1976: Razvoj jam med Pivško kotlino in Planinskim poljem v kvartarju. Acta carsologica 7/1: 5—121, Ljubljana.
Gruber, T., 1781: Briefe hydrographischen und physikalischen Inhalts aus Krain. Izdal J. P. Kraus, Wien.
H a b e , F., J. Š 1 e n c, 1978: Turistične jame Slovenije. Kraška skupnost za varstvo okolja, Ljubljana.
Hacquet, B., 1778: Oryctographia Carniolica oder physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länden. J. S. I. Breitkopf, Leipzig.
Habič, P., 1969: Javorniški podzemeljski tok in oskrba Postojne z vodo. Naše jame 10: 47—54, Ljubljana.
Habič, P., A. Kranjc, R. Gospodarič, 1974: Osnovna speleološka karta Slovenije. Naše jame 15, Ljubljana.
Habič, P., 1976: Speleohidrološke raziskave. Unterground Water Tracing 1972 do 1975, Ljubljana.
Jenko, F., 1959: Hidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa. Državna založba Slovenije, Ljubljana.
Ki r eher, A., 1665: Mundus subterraneus, Amsterdam.
Kossmat, F., 1916: Die morphologische Entwicklung der Gebirge in Isonzo und oberen Savegebiet. Zeitschr. d. Ges. f Erdk. zu Berlin 9,19, Berlin.
Krajevni leksikon Dravske banovine, 1973, Ljubljana.
Kraus, F., 1894: Höhlenkunde. Verlag C. Gerolds Sohn, Wien.
Kunaver , P., 1963: Obvaruj mo Planinsko polje. Naše jame 4, Ljubljana.
M ar tel, E. A., 1894: Les Abimes. Libr. Ch. Delgrave, Paris.
Michler, I., 1955: Rakov rokav Planinske jame. Acta carsologica 1: 75—90, Ljubljana.
Nagel, J. A., 1748: Beschreibung deren auf allerhöchsten Befehl Ihro Röm. Kayserl. königl. May st. Nationalbibl. Wien, Handschrift Nr. 7854.
Puc, M., 1965: Nova odkritja v Najdeni jami. Naše jame 6: 11—17, Ljubljana.
Putick, W., 1887: Die unterirdischen Flussläufe von Inner krain. K. Geogr. Ges., Wien.
Putick, W., 1888: Die Ursachen der Überschwemmungen in den Kesselthälern von Innerkrain. Wochenschr. österr. Ing. Arch. Vereines, 34/35, Wien.
Schmidl, A., 1854: Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas. Gedruckt Leop. Sommer, Wien.
Steinberg, F. A., 1758: Gründliche Nachrisht von dem in den Inner-Krain gelegenen Zirknitzer-See. A. E. Reichhardtin, Ljubljana.
šušteršič. F., M.Puc, 1970: Kraško podzemlje ob severozahodnem kotu Planinskega polja. Acta carsologica 5: 207—270, Ljubljana.
Unterground Water Tracing 1972—1975, 1976. Institute for Karst Research, Postojna.
Urbas, A., 1949: Die Grotten und Abgründe von Planina. Ilyrisches Blatt 32, 34, 37, Laibach.
Valvasor, J. V., 1689: Die Ehre des Herzogthums Krain. Tiskarna in založba J. Krajec, 2. izdaja. Novo mesto .
Avtorjev naslov — Author's address:
dr. France HABE,
Vojkova 3,
YU — 66230 POSTOJNA
Vegetacija na Planinskem polju in njeno varstvo
Vegetation on the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia) and its Conservation Viktor PETKOVŠEK, Andrej SELIŠKAR
UDK 58+719(497.12) »Planinsko polje«	Prispelo 22. mar. 1979
IZVLEČEK	ABSTRACT
Planinsko polje je kraško polje, kjer	The Planinsko polje is a karstic polje se prepletajo tri fitogeografska območja	where three phytogeographical areas in-s pestro floro in vegetacijo. Avtorja	termingle, having a variety of the flora opisujeta na kratko 15 rastlinskih združb	and vegetation. The authors briefly dein navajata osnovne podatke o nji-	scribe the 15 floristic associations, giv-hovi floristični sestavi. Med njimi je	ing the basic data relating to their flor-združba Sparganio-Glycerietum v tej raz-	istic composition. Among them ranges pravi prvič (provizorično) opisana. Za-	the association Sparganio-Glycerietum, radi naravnih bogastev zasluži Planinsko	being for the first time (provisionally) polje najstrožje varstvo.	described in this paper. Because of its
natural richness the Planinsko polje deserves to be most strictly protected.
l.UVOD
Slovenski kras na Notranjskem in Primorskem je bil prikazan v starih zemljevidih zelo pozno in pomanjkljivo. Šele leta 1542 je slavni baselski kozmograf Sebastijan Münster (1489—1552) na svoji znameniti karti Slavonije ali Slovenske marke, Bosne in dežele Hrvatov južno od Gorice predstavil z nizkimi grički del kraškega ozemlja in zapisal naziv Kharst. Kot znamenit objekt je vrisal tudi gozdnato Hrušico, Birbaume Wald, ki se vleče kot drevored od Gorice, mimo Vipave, Senožeč in Reke tja do Sen j a in se konča z Vražjim vrtcem, Tüfels garten, nekje v Liki. Nekaj večjih napak sta zagrešila tudi tedanja kartografa W. Lazius (1514—1565) in G. Mere a tor (1512—1594). Oba imata na svojih zemljevidih poleg pretirano dolge Hrušice še zelo povečano upodobljeno Cerkniško jezero. Te in druge avtorje zemljevidov iz 16. stoletja je zmedla zlasti hidrograf-ska mreža na Krasu, kar ni čudno, saj še danes ne poznamo celotnih podzemeljskih vodnih povezav in mestoma še vedno ugibamo o poteku j adransko-čmo-morske razvodnice. Sicer pa so si pomagali kartografi v podobnih težavah večinoma tako, da so razne kraške reke in potoke v soseščini povezali med seboj.
Tako je napr. W. Lazius na svoji karti (1561) združil več kraških rek in potokov: neko vodo pri Logatcu (,Longaticum), današnjo Unico na Planinskem polju in vodo, ki se izliva pri Kopru v Jadransko morje (morda je Lazius mislil na Rižano). Vse te vode je torej narisal kot skupno reko, ki jo je imenoval Alb(e)n flumen po Albiji ali Planini. Danes bi ji torej rekli Planinska reka (Bohinec, 1970: 77). Nekatere izmed teh napak je avtor skušal sam popraviti na 11. zemljevidu svoje zbirke, ki je imela obliko nekakšnega atlasa avstrijskih dežel. Planinska reka (Albia flumen) teče še vedno mimo Planine (Albn), zavije proti jugozahodu, se združi z Notranjsko Reko, ki izgine v podzemlje pri Skocjanu (S. Kazan) in se pri Devinu (Tybein) spet prikaže kot Timava.
Med prvimi naravoslovci, ki so bili s slovenskim Krasom poklicno povezani, je bil tudi Italijan Pietro Andrea Mattioli (latinizirano P. A. Matthiolus, 1500 do 1577). Kot slovečega zdravnika so ga v letu 1542 na priporočilo kapitana Fran-cesca della Torre povabili v Gorico, da bi grofijo obvaroval pred kugo, ki je pustošila na sosednjem Kranjskem. Mattioli se je energično zavzel, da bi preprečili širjenje epidemije, določil sanitarni kordon okoli mesta za vse, ki so prihajali iz Kranjske in Koroške, vsak mesec je pregledal v Gorici in Gradiški vse lekarne, ki so morale imeti potrdila, da so droge in druge sestavine, iz katerih so pripravljali zdravila, dobre in sveže (M o r e 11 i, 1773: 167—172). V mesto pa so spuščali le tiste, ki so imeli zdravstveno potrdilo oziroma prepustnico »Fede o passaporto di sanita« (Morelli 1773 I.e.).
Kot glavne kontrolne točke na vzhodni strani sanitarnega kordona omenja Senožeče (Senosecchia) z Vremščico (... quin et in monte illo eiusdem tractus quem vocant St. Urbani, 1569: 620) in NanoiS (monte di Vipackco). Presenetljivo je, da se Morelli (1773 1. c.) posebej ne spominja Hrušice, ki jo Mattioli v svojih komentarjih k Dioskoridu večkrat poudarja. V izdaji iz leta 1569 piše o razširjenosti črnega teloha takole: »Visuntur nigri unversa genera Martio, et Aprili men-sibus uno et eodem loco florere in amplissima silva, per quam transeunt, qui Goritia Labacum Carniolae urbem proficiscuntur, ubi et nos praestantissimum saepius legimus« (1569: 755). Iz vsebine citata povzemamo, da se je Mattioli pogosto mudil v velikanskem gozdu ob poti iz Gorice v Ljubljano; tam je nabiral teloh in nadzoroval najpomembnejši prehod iz Kranjske proti Goriški grofiji, česar pri opisu rastlin ne omenja. Podobno je zapisal Mattioli (1569: 794, 661) pri praprotnicah, sladki koreninici in pozidni rutici, ki je tu v velikanski množini »večno zelenela na ogromnih skalah, ne meneč se za zimski mraz.«
Valvasor (1689) je zapisal o Cerkniškem jezeru, da ga smemo z vso pravico imenovati redkost med jezeri in pravo čudo narave, ter ga okrasil s fantastičnimi pojasnili in pripovedkami. V nasprotju s tem pa je bolje kot predhodniki skiciral na svojem zemljevidu Kranjske (1689, 2: 99), izvor, smer toka in ponikanje reke Unice na Planinisikem polju. Hrušico pa je povečal in obravnaval zopet povsem po v vplivom starejših avtorjev 16. stoletja ter večkrat poudaril: »Es erstreckt sich dieser Haupt-Wald durch gaintz Krain und auch v^eit zur Türckey hinein .. .« (1689, 2: 269).
Sredi osemnajstega stoletja, torej v dobi (razsvetljenstva, se je pri nas pojavilo več tujih raziskovalcev, ki so dalj časa živeli med nami in svetu v tiskani besedi odkrivali razkošje naše divjine in lepote slovenske zemlje. To so bili J. A. Scopoli (1723—1788), B. Hacquet (1739—1815) in F. X. Wulfen (1728—1805), ki so s svojimi publikacijami podprli in obogatili prizadevanja slovenskih naravoslovcev.
Za nas je najpomembnejši J. A. Scopoli, ki je v predgovoru k prvi izdaji svoje monografije Flora Carniolica (1760) poudaril, da je v štirih letih, to je v letih 1755 do 1759, poleg drugih krajev obiskal tudi Cerkniško jezero in travnike pri Planini. V drugi izdaji (1772) omenja, prav tako v predgovoru, svoja potovanja po Kranjskem. Našteva jih po kronološkem vrstnem redu in med drugim piše: »Peragravi itaque . .. Anno 1760. Planinae prata et Zirchnizensem Lacum, cum finitimis locis.« — Scopoli je posvetil več pozornosti opisu Cerkniškega jezera zlasti v prvi izdaji svoje Flore (1760: 315—316). Dobro je poznal Planinsko polje, večkrat omenja Planino, Grčarevec in staro cerkev sv. Jedrti, o kateri danes ni več sledu. Vsaj deloma je slišal tudi o podzemni zvezi kraških voda
med Unico, ki ponikne na Planinskem polju, in LjtUbljanico, ki izvira pri Vrhniki. To nam ciokazuje citat pri mahu Fontinalis: »Habitat circa Planinam in flumine ad saxa et salices aibunde, nec non in rivulo, qui prope Mashinam terram subit, et circa Labacium, superius, denuo erumpit, quae aquarum metamorphosis in Carniola frequens est« 1760: 162).
Ob tem citatu smo bili v dvomu, kje je bil požiralnik, kjer je potoček (del Unice) poniknil »prope Mashinam«. Odgovora nismo našli v katastrih in geografskih kartah iz 18. in 19. stoletja, pač pa so nam domačini povedali, da je bila med najstarejšimi industrijskimi objekti na severnem delu Planinskega polja Lebanova žaga, katere ostanki so deloma ohranjeni nad požiralnikom v (današnjem) stranskem in suhem rokavu Unice. Morda so bile v bližini tudi stare mlinske naprave stope, ki jih omenja Vera Brgoč na srednjem toku bližnje reke Pivke in so služile za phanje ječmena. Stope so bile podobne hitro vrtečem se bobnu, ki je rabil od vodnega kolesa naprej več prenosov za pospešitev hitrosti. Prav zaradi tega sestavljenega mehanizma je priprava dobila ime »mašina« (F a t u r, 1975: 198). Zato je verjetno Scopoli nekje ob Uniči ali Pivki slišal ime »mašina« in ga zapisal.
Približno istočasno kot Scopoli svojo Floro je objavil Franc Anton Steinberg (R a k o v e C , 1967: 460—461) doslej najboljše delo o Cerkniškem jezeru v nemškem in francoskem jeziku (Laybach 1758, Graz 1761, Haag 1761), ki je izšlo tudi v ponatisu obenem s spremno študijo Korošca (1970: 237—265).
Med Scopoli jem, Steinbergom in današnjimi časi, torej v obdobju zadnjih dvesto let, ni prenehalo zanimanje naravoslovcev za naš kras na Notranjskem in Primorskem. Med avtorji publikacij so mnoga svetovno znana imena, ki se jim leto za letom pridružujejo marljivi domači karsologi s svojimi monografijami in številni avtorji razprav v znanstvenih in poljudnih prirodoslovnih revijah, ki izhajajo že dolga leta. Mnogo bibliografskih podatkov o kraških pojavi za to obdobje sta zbrala zlasti K u n a v e r (1961) in Korošec (1979).
Pri vegetacijskih razskovanjih na Planinskem polju in v okolici ali pri reševanju taksonomskih problemov so poleg obeh avtorjev sodelovali: red. prof. dr. E. Mayer (Anthophyta), izr. prof. dr. ing. G. Leskošek (poskusi kultiviranja travnih vrst), izr. prof. dr. ing. G. Fajdiga (intenzivna izraba v pašno-kosnem sistemu), izr. prof. dr. A. Martinčič (Bryophyta), izr. prof. dr. ing. J. Sušin (pedološki podatki), upravnik botaničnega vrta znanstveni sodelavec dr. V. Strgar (Anthophyta), univ. doc. dr. V. Ravnik (Anthophyta), univ. doc. dr. F. Šuštar (Anthophyta) in univ. doc. dr. T. Wraber (Anthophyta). Vsem se zahvaljujeva za pomoč.
Zahvaljujeva se tudi Raziskovalni skupnosti Slovenije (področje za kmetijstvo, živalstvo in veterinarstvo), ki je financirala terenska in laboratorijska raziskovanja.
Nomenklatura cvetnic je povzeta po delu Ehren do rferja (1973).
2. PREGLED POMEMBNEJŠIH RASTLINSKIH ZDRUŽB
»Planinsko polje je brez dvoma eno najbolj interesantnih kraških polj v Sloveniji«, je zapisal Meli k (1955: 84). Vglobljeno je v apnenčaste sklade južno od Logaške planote med Hrušico in Menišijo. Po plitvi strugi se v pentljah vije tlnica, tako da ima trikrat daljši tok, kakor je dolžina kotline. Dno je pokrito s travniki in redkim drevjem (Planina, 1963: 96).
Planinsko polje obkrožajo višji vrhovi, ki jih poraščajo razni tipi kraških gozdov. Na severu je Lanski vrh (547 01), na zahodu zapira kotlino greben med Mesarjevim vrhom (790 m) in Planinsko goro (789 m), na jugu pa se valovit in gozdnat svet zniža v zgodovinsko pomemben prehod Postojnska vrata. Tu tečejo stara in nova cesta ter železnica po suhi dolini, ki doseže največjo višino 609 metrov pri Ravbarkomandi.
Vzhodna stran polja je iz votlinskega apnenca, zato večji del Unice že pri Mi-lavčevih ključih prenika. Rečica se izogne Jakovskemu griču in končno pod Stenami vsa izginja v požiralnike. Tudi na vegastem dnu Planinskega polja so na več krajih stari, zasuti neaktivni požiralniki in estavele, ki včasih vodo bruhajo, včasih pa požirajo (P e t e r 1 i n , 1979: 205—206). Travniška vegetacija, ki porašča dno, je vsako leto enkrat ali večkrat poplavljena, zato prevladujejo tod združbe močvirnatih tipov, ob robovih pod Lanskim vrhom, Jakovco in Planino pa prevladujejo njive in kultivirani travniki.
Kakor le malokje v Sloveniji se kažejo na Planinskem polju negativne posledice zaradi ponovnih sprememb političnih meja in vpliva različnih držav. Več kot trideset let po prvi svetovni vojni je krivična državna meja potekala v neposredni bližini ceste Logatec—Planina in presekala slikovito kolonijo mlinov in žag v Malnih. Med drugim se poznajo te posledice še danes, saj je le malokateri del Slovenije naravoslovno tako slabo raziskan.
Scirpo-Sparganietum ass. nova (prov.)
Glycerio-Sparganion Br.-Bl. et Sis. 1942
Phragmitetaha eurosibirica (W. Koch 1926) Tx. et Prsg. 1942
Phragmitetea Tx. et Prsg. 1942
Združba hidrofitov se pojavlja ob robovih, predvsem pa v strugah Malen-ščice in Unice nekako do mostu na cesti Planina—Laze. V bližini mostu preneha, ker je od tod dalje struga Unice večji del poletja skoraj izsušena. Nekaj vode zastaja v tolmunih, kjer prevladujeta Caricetum elatae in Caricetum gracilis.
Značilnici za asociacijo sta Schoenoplectus lacustris in Sparganium ramo-sum. Za zvezo, red in razred so značilne tele vrste: Rorippa amphibia, Alisma plantago-aquatica, Mentha aquatica, Eleocharis palustris. Med spremljevalkami so še mnoge vrste, kot npr. Sparganium simplex, Veronica anagallis-aquatica, Teucrium scordium, Potamogeton crispus, Myosotis scorpioides, Carex gracilis, zastopanih je tudi več vrst alg in mahov, ki pa niso bile upoštevane.
Posušeno rastje se uporablja kot stelja, sicer nima praktične vrednosti.
Caricetum gracilis (Graebn. et Hueck 1931) Tx. 1937
Magnocaricion elatae W. Koch 1926
Phragmitetea Tx. et Prsg. 1942
Asociacijo je ugotovil in popisal že v letu 1973 na Planinskem polju tudi prof. dr. Lj. Ilijanič, ki jo po floristični sestavi šteje za facies s Phalaris arun-dinacea. Četudi trstikasta pisanka pogosto prevladuje v teh sestojih, pa ni floristične podlage, da bi jih uvrstili v samostojno asociacijo Phalaridetum arundinaceae Lib. 1931.
Za asociacijo sta značilni vrsti Carex gracilis in Carex riparia. Za zvezo, red in razred so značilne vrste: Scutellaria galericulata, Eleocharis palustris, Pha-
laris arundinacea, Schoenoplectus lacustHs, Gratiola officinalis, Senecio aqua-ticus, Iris pseudacorus, Myosotis scorpioides. Zciružbe z ostrim šašem uspevajo na vlažnih tleh, ki so manj časa pod vodo kot Caricetum elatae.
Praktično se uporablja le kot stelja.
Caricetum elatae W. Koch 1926
Magnocaricion elatae W. Koch 1926
Phragmitetea Tx. et Prsg. 1942
Združbe togega šaša (Carex elata — Carex stricta) uspevajo na vlažne j ših rastiščih kot združbe s Carex gracilis. Neredko jih vse poletje zaliva 2 do 3 decimetre visoka voda, rastejo pa v gostih, (90 cm) visokih in do 1 metra širokih šopih.
Za združbo je značilna vrsta Carex elata, za zvezo, red in razred so značilne tele vrste: Lythrum salicaria, Carex lepidocarpa, Mentha aquatica, Phalaris arundinacea, Iris pseudacorus, Myosotis scorpioides, Scutellaria galericulata, Gratiola officinalis, Pedicularis palustris, Senecio aquaticus, Eleocharis palustris in še nekatere vrste.
Tla, na katerih uspevata združbi Caricetum gracilis in Caricetum elatae, so vsako leto dalj časa poplavljena in s tem mineralno pognojena. Seno se praktično uporablja za steljo.
Caricetum davalUanae W. Koch 1928 (Br.-Bl. 1949)
Caricion davallianae Klika 1934
Tofieldietalia Preisg. apud Oberdorfer 1949
Scheuchzerio-Caricetea fuscae Nordh. 1936
Za asociacijo je značilna vrsta Carex davalliana (= C. scahra), za zvezo, red in razred pa so značilne tele vrste: Parnassia palustris, Valeriana dioica, Car-damine pratensis, Ranunculus nemorosus, Epipactis palustris, Eriophorum lati-folium, Tofieldia calyculata, Carex flava.
Združba nastopa na periodično poplavljenih tleh na Planinskem polju in je ne srečamo pogosto. Prevladuje pritlikavo rastje šašja, zato je pridelek majhen in slabe kakovosti. Caricetum davallianae uspeva na tleh, ki so srednje do močno oglej ena, plitvejša in blizu nevtralne reakcije.
Iii j anič (1978), ki je raziskoval močvirnate travnike v okolici Logatca, je ugotovil, da je združba tam le slabo razvita. Enako sva ugotovila tudi na Planinskem polju, kjer manjka nekaj značilnic in razlikovalnic.
Molinietum medioeuropaeum W. Koch 1926
Molinion coeruleae W. Koch 1926
Molinietalia coeruleae W. Koch 1926
Molinio-Arrhenatheretea Br.-Bl. et Tx. 1943
Združba, ki jo prištevamo v asociacijsko zvezo Molinion coeruleae W. Koch 1926, predstavlja travniške tipe na hidromorfnih tleh, ki zavzemajo na Planinskem polju tudi nekaj površin. Občasno ali stalno trpe zaradi preobilice vode, kar hkrati pomeni slabo prezračevanje tal in večinoma tudi mrzlo rastišče. Skupaj s sorodnimi združbami jo uvrščamo v red Molinietalia coeruleae
W. Koch 1926 in v razred Molinio-Arrhenatheretea Br.-Bl. et Tx. 1943, ki obsega heterogene travniške združbe na našem območju zastopane še z dvema redoma: Deschampsietalia caespitose S. Horvatič (1956) 1958 in Arrhenatheretalia Pawl. 1926. Tudi travniki iz reda Deschampsietalia obsegajo združbe poplavljenih ali sicer zaradi razmeroma visoke ravni podtalnice bolj ali manj močvirnatih površin v ravninskem svetu na dnu Planinskega polja, kjer voda ob poplavah počasneje odteka.
Žal še ni bilo mogoče ugotoviti, kateri geografski varianti je združba Molini-teum medioeuropaeum na Planinskem polju floristično bolj sorodna. "Večina vrst, kot npr. Inula salicina, Ophioglossum vulgatum, Colchicum autumnale, Lysimachia vulgaris in podobne, kažejo sorodnost z zahodno in srednjeevropskimi združbami; uspevanje ilirskih in južnoevropskih flornih elementov, kot npr. Gladiolus illyricus, Peucedanum coriaceum, Plantago altissima, Pseudoly-simachion longifolium, Scilla pratensis itd. v združbi pa dokazuje njeno večjo povezanost z ilirsko-mediteransko zvezo Molinio-Hordeion secalini Horvatič (1934) 1958.
Za asociacijo sta značilni vrsti Molinia coerulea in Sanguisorha officinalis. Za zvezo, red in razred so značilne tele vrste: Colchicum autumnale, Lysimachia vulgaris, Rhinanthus minor, Valeriana dioica, Ophioglossum vulgatum. Allium angulosum, Thalictrum flavum, Gentiana pneumonanthe, Ranunculus repens, Cirsium oleraceum, Iris sihirica, Cardamine pratensis, Equisetum palustre^i Succisella inflexa. Ranunculus auricornus, Ranunculus acer, Gratiola officinalis, Filipendula ulmaria.
Seno je srednje kakovosti in pridelek manjši kot na kultiviranih travnikih. Združba se pojavlja na srednje do močno oglej enih tleh, ki so globoka in z zmerno kislo reakcijo.
Deschampsietum caespitosae H-ič 1930
Deschampsion caespitosae H-ič 1930
Deschampsietalia H-ič (1956) 1958
Molinio-Arrhenatheretea Tx. 1937
To so združbe trajnih zelišč, ki uspevajo na vlažnejših, večinoma srednje oglej enih tleh. Za asociacijo so značilne vrste Deschampsia caespitosa. Inula salicina in Gratiola officinalis. Za zvezo, red in razred so značilne: Succisella inflexa, Thalictrum flavum, Trifolium hyhridum, Leucojum aestivum, Carex hirta, Phleum pratense L. var. nodosum, Ranunculus acer in druge vrste.
Pogosto nastopa združba na vlažnejših tleh na obeh bregovih Unice, vendar nikjer ne tvori razsežnejših sestojev.
Filipendulo-Geranietum palustris W. Koch 1926
Filipendulion (Br.-Bl. 1947) Lohm. 1967
Molinietalia coeruleae W. Koch 1926
Molinio-Arrhenatheretea Tx. 1937
Združbe visokih trajnic se razvijejo v vlažnih depresijah na ilovnatih močno oglej enih tleh. Pogosto so pionirske združbe ob strugi Unice ali ob njenih vodnih rokavih in ob vodnih tolmunih.
poplavljenih travnikih idanmn coriaceurn Rchb. 1832 T h e 11 u n g omenja (1926 in v blode taksonomov pri dosedanjem obravna-ni bil jasen niti IL Bergerju, ker ni imel na voljo zrelih plodov. Omenja tudi, da prištevajo Bertoloni (1837), V i s i a n i (1852) in novejši italijanski ter avstrijski avtorji to varieteto k vrsti Peucedanum coriaceurn, C a 1 e s t a n i (1905) pa je mnenja, da gre za novo vrsto, A. Thellung (1. c.) končuje svojo študijo o našem taksonu takole: »Die Zugehörigkeit dieser Pflanze ist höchst strittig. Die Frage ist zurzeit unlösbar, da reife Früchte der Pflanze nicht vorliegen. Der Bearbeiter hält sie durch eine Reihe wichtiger Merkmale für wandt; immerhin könnten in der reifen Frucht noch gefunden werden, für welchen Fall der Name Peucedanum ipichalii lung in Vorschlag gebracht sei.«
na ozemlju naše države je poisvetil temeljito študijo Hor vatic (1931: 19—32). Po raziskovanjih obsežnega eksikatnega gradiva je imenovani avtor do spoznanja, da grejpri nas sicer za vrsto Peucedanum coriaceurn, pri
' " ^	dve podvrsti — ssp. pos-
Oba taksona se ločita tudi po na vlažnih travnikih
(Horvati/ 1931: 32).
lokalitet, kjer je nabiral na mokrotnih travnikih: Reška dolina pri mlinu
pa se po morfoloških znakih dobro (Thellung) Horvatič in svojih ekoloških lastnostih: prva (ssp.
rastišča mezobrometalnih košenic tipa
Naš R. Justin ima v svojem herbariju Peuced
nikar (v
1902), na
strani Vr
(1902),
vem (16, 4. 1905) in pri vasi Klenik pri Št. Petru (= PiVki, 13. 7. 1911). — A. Pau-lin ima v herbariju opomjbo: In pratis subhumidis in valle Reka (Fl. exsicc, earn.,) 1905. — Herbarium F. Dolšak ima dvakrat Laze pri Planini (10. 7. 1928, 26. 6. 1932). — T. Wraber in A. Filipič sta rastlino nabirala na Ajševici pri Novi Gorici (1959), T. Wraber tudi na Cerkniškem jezeru (pri griču Gorica, 1958), pri Veliki Karlovici A. Martinčič (1953).
Nekaj podatkov o nahajališčih, ki so starejšega datuma, vsebujejo tiskani viri, tako V. Plemel: Auf feuchten Wiesen im Rekathale bei Prem und Smer je (Juli 1844), am Ufer des Zirknizer See's in Olševk und bei Vranja jama (1862: 149), A. Gohrs omenja Ajševico in potok Lijak (1953: 116), iz zadnjih časov tudi T. Wraber: Cerkniško jezero pri Dolenji vasi (1969), ob Nanoščici južno od Zagona in ob Pivki zahodno od Zaloga (1971) ter Planinsko polje (1971), J. Maček (1973) pa je rastlino prinesel iz okolice Ilirske Bistrice. — V tem desetletju smo rastlino našli na več krajih ob Pivki, Nanoščici in na Planinskem polju.
Menimo, da je takson, ki ga danes imenujemo Peucedanum coriaceum, zelo primeren kot razlikovalna vrsta za označitev posebne združbe močvirnatih travnikov v prehodnem območju med kontinentalnim in submediteranskim območjem, saj jih s svojim arealom dobro povezuje. Pravilnost teh domnev dokazujejo tudi vegetacijska raziskovanja Ilijaniča (1979) na Cerkniškem jezeru, kjer v novi združbi Deschampsio-Plantaginetum altissimae v subasociaciji filipenduletosum vulgaris navaja kot razlikovalno vrsto usnjasti silj {Peucedanum coriaceum).
Naslednja vrsta, ki uspeva v tipu močvirnatega travnika z rušnato masnico in velikim trpotcem {Deschampsio-Plantaginetum altissimae) in ki ga je opisal 11 i j a n i č (1979) na Planinskem in Cerkniškem polju, je Scilla pratensis.
Travniško morsko čebulico sva odkrila na Planinskem polju v maju 1977 (Petkovšek, Seliškar, 1977a: 160—161; 1977b: 107—113). Izkazalo se je, da te vrste na ozemlju SR Slovenije doslej še niso našli. Danes velja Scilla pratensis za endemično vrsto ilirskega flornega območja in je razširjena največ po močvirnatih travnikih kraških polj. Proti severu je areal te vrste Gaži-Bas-k o v a (1962: 53) omejila s črto Karlovac—Sarajevo—Kolašin. Na južnem Hrvatskem, v Bosni in Hercegovini ter v Črni gori se največkrat pojavlja na močvirnatih travnikih, ki pripadajo vegetacijskem redu (ordo) Trifolio-Hordeeta-lia S. Ho'rvatic 1963 in zvezi Molinio-Hordeion nodosi Horvatič (1934) 1958.
Rastišče travniške morske čebulice je na Planinskem polju (445 m) po dosedanjih ugotovitvah omejeno. Najdemo jo na zahodnem obrobju v trikotniku, ki ga omejujeta cesti Planina—Laze in Ljubljana—Postojna ter reka Unica. Mesto, kjer travniška morska čebulica množično raste, je trikotne oblike, z daljšo stranico približno 250 metrov in krajšima po 150 metrov s skupno površino približno en hektar. Zunaj tega prostora je A. Seliškar doslej našel še tri manjša rastišča: eno pri mostu proti Lazam, drugi dve približno en kilometer v zračni črti južneje od prvega.
Pedološko analizo je prispeval sodelavec univ. prof. dr. J. Sušin. Pod vplivom podtalnice so tla srednje oglejena, globoka in ilovnato glinasta, pH = 5,5—6. Po podatkih, ki jih je zbral Ilijanič (1979), v Planini ni noben mesec semihumiden, junij, julij, avgust so humidni, vsi drugi meseci so perhumidni.
Zanimiva je fitogeografska pripadnost zasitopnikov vegetacije na rastišču Scilla pratensis pri nas, ki jo v svoji razpravi ugotavlja Ritter-Studnič-k a (1974). V skupini rastlinskih vrst nordijskega porekla, ki so prodrle k nam
V	ledeni dobi in v prvih poledenih dobah, navaja: Sesleria uUginosa, Carex davalliana, Salix repens, Galium horeale, Ranunculus auricomus, Pedicularis palustris. —• Med značilnicami srednjeevropsike združbe Molinietum coeruleae: Iris sihirica in Ophioglossum vulgatum. — Vrsta iz meridionalne, kontinentalne cone v Evropi je Pseudolysimachion longifoliurrv. — Panonska elementa naj bi bila: Allium angulosum in Plantago altissima. Ti so baje dopotovali k nam v predledeni dobi. — Ilirske vrste in vrste južnega porekla pa so Scilla pratensis, Peucedanum coriuceum subspec. pospichalii in Gladiolus illyricus.
Ilijanic je avgusta 1972, morda v bližini fitocenoze, v kateri uspeva travniška morska čebulica na Planinskem polju, napravil nekaj popisov te združbe. Ugotovil je, da je sorodna analogni srednjeevropski vegetaciji in jo je zato upravičeno uvrstil v skupno zvezo Molinion coeruleae. V tej vegetacijski zvezi pa je samostojna asociacija Deschampsio-Plantaginetum altissimae assoc. nova.
V	zvezi s tem pa tudi opozarja na pojavljanje nekaterih vrst, kot npr. Plantago altissima, Cirsium pannonicum, Peucedanum coriaceum, Gladiolus illyricus, ki dajejo tej vegetaciji južnejši videz in se fitosociološko in fitogeografsko navezujejo na analogno vegetacijo submediteranskega območja jugovzhodne
A. SEDIŠKAR
SI. 1 — Cvet travniške morske čebulice (Scilla pratensis).
Fig. 1 — The flower of the Scilla pratensis.
Evrope (prim.: H o r v a t i č , 1963; Gaži-Baskova 1963, 1975; Iii j anič , 1968). Prevladujejo hemikriptofiti, geofiti pa so na rastišču nove vrste (Scilla pratensis) pridobili precej odstotkov (doslej 15—16 ®/o). Redki so hamefiti in terofiti. Na teh negnojenih vlažnih travnikih gospodarijo podobno kot na srednjeevropskih travnikih z modro stožko, to je, da jih kosijo enkrat na leto, in sicer pozno, julija ali avgusta.
Bromo-Denthonietum calydnae Sugar 1972
Bromion erecti Br.-Bl. 1936
Brometalia erecti (W. Koch) Br.-Bl. 1936
Festuco-Brometea Br.-Bl.-Tx. 1943
Med značilnicami je na j pomembne j ša Danthonia provincialis, četudi le redko prevladuje v sestojih. Značilnice, ki jih ima skupne z drugimi združbami iste zveze, reda in razreda, kažejo, da je res najbolj sorodna združbam iz reda Brometalia erecti. Zaradi globljih tal je pogosto zakisavanje rastišča, kar bo pripeljalo do razdelitve osnovne fitocenoze na več manjših.
Združba se pojavlja v območju asociacij Querecetum puhescentis in gorskih bukovih gozdov. S košnjo in pašo se vzdržuje. Z gnojenjem bi se razvila travniška združba Arrhenatheretum elatioris subasoc. trifolietosunv montani, brez človekovega vpliva pa bi združba kmalu prešla v gorski bukov gozd.
A. SELIŠKAR
SI. 2 — Travnik na Planinskem polju s travniško morsko čebulico v polnem cvetu. Fig. 2 — A meadow on the Planinsko polje with the Scilla pratensis in full bloom.
Pogostna je na gloibljih tleh v depresijah ali na nagnjenih hladnejših legah. Pojavlja se bodisi na plitvih rendzinah ali na globljih rjavih tleh.
Značilnice za asociacijo so: Danthonia calycina, Filipendula vulgaris in Rhi-nanthus aristatus. Za zvezo, red in razred so značilne tele vrste: Bromus erectus, Galium verum, Buphthalmum salicifolium, Peucedanum oreoselinum, Plantago media, Trifolium montanum in še druge vrste.
Združba je razširjena v okolici Planinskega polja povsod, kjer prevladuje prostrano hribovje na dolomitu s suhimi in pustimi travniki. Uporablja se predvsem kot košenica nizkega tipa, ki daje le malo sena. Kosi se od konca maja do konca julija. Od približno 140 vrst v fitocenozi odpade na leguminoze le 10 vrst, kar je premalo za dober travnik.
Bromo (erecti) — Plantaginetum mediae Ht (1931) 1949
Bromion erecti Br.-Bl. 1936
Brometalia erecti (W. Koch 1926) Br. BL 1936
Festuco-Brometea Br.-BL et Tx. 1943
Združba je med travniškimi in pašniškimi tipi fitocenoz tako horizontalno kot tudi vertikalno v kontinentalnem delu Slovenije med najbolj razširjenimi. Pojavlja se nekako od 180 do 1300 metrov nadmorske višine in sega od zahodnih mej dinarskega območja na jugozahodu prek vse Slovenije do Boča, Donačke gore, Haloz in Rudnice v subpanonskem območju na severovzhodu.
Za asociacijo so značilne vrste: Koeleria pyramidata, Centaurea fritschii, Glohularia wUlkommü. Za zvezo, red in razred so značilne: Bromus erectus, Buphthalmum salicifolium, Teucrium chamaedrys, Euphorbia verrucosa, Carlina acaulis, Filipendula vulgaris, Plantago media, Galium verum, Trifolium montanum, Euphorbia cyparissias, Thalictrum minus.
Ker so fitocenoze tega tipa vezane na toplejša tla apnenčastih in dolomitnih območij, so razširjene zlasti v subkontinentalnih delih južne Evrope (Oberdörfer 1957). V vertikalnem oziru se pojavljajo od kolinske pa vse do sub-alpinske stopnje. Odlikujejo se z veliko pestrostjo asociacij in bogato izbiro rastlinskih vrst.
Združbe obsegajo travniško vegetacijo nagnjenih in suhih rastišč na tleh, ki so pogosto bogata z bazami, večkrat tudi s humusom. Ekonomsko se izkoriščajo kot slabe košenice, ki jih večinoma ne gnojijo, in kot pašniki.
Arrhenatheretum medioeuropaeum (Br.-Bl. 1919) Oberd. 1952 {= Arrhenatheretum elatioris (Br.-Bl. 1915) Scherrer 1925)
Arrhenatherion W. Koch 1925
Arrhenatheretalia Pawlowski 1926
Molinio-Arrhenatheretea Tx. 1937
Združba je zelo razširjena in je gospodarsko najvrednejši tip travnikov v nižjih predelih. Naša varianta (var. medioeuropaea) te združbe je podobna tisti, ki je razširjena v vsej Srednji in Zahodni Evropi.
Značilnice za asociacijo so: Arrhenatherum elatius, Pastinaca sativa, Knau-tia arvensis, Trisetum flavescens, Crepis biennis, Tragopogon orientalis, Dac-tylis glomerata, Rumex acetosa, Galium' mollugo, Cirsium oleraceum, Holcus lanatus. — Značilnice za zvezo, red in razred: Poa trivialis, Avena pubescens,
Plantago lanceolata, Achillea millefolium, Anthoxanthum odoratum, Cerastium caespitosum, Linum catharticum, Latyrus pratensis, Leontodon hvspidus, Lyoh-nis flos — cuculi, Poa pratensis, Briza media, Trifolium patens. Campanula pa-tula, Centaurea jacea, Ajuga reptans in Taraxacum officinale.
Združbe gojenih travnikov nastopajo v Sloveniji avtohtono kot naravni tip, mnogokrat pa so antropogenega porekla, kar velja še posebno za submediteran-sko območje. V to skupino sodijo gnojeni travniki in opuščene njive v gorski in nižinski stopnji. Večinoma se intenzivno izkoriščajo s košnjo. Tudi nekatere združbe močvirnatih travnikov iz reda Molinietalia polagoma prehajajo v združbe z visoko pahovko, če jih intenzivno gnojimo (navadno v facies s Czr-sium oleraceum).
Carici- Centaureetum rupestris Ht 1931
Chrysopogoni-Satureion Ht et H-ič 1934
Scorzonero-Chrysopogonetalia Hič et Ht (1956) 1958
Brachypodio-Chrysopogonetea H-ič (1956) 1958
Travniška združba nizkega šaša in skalnega glavinca je floristično izredno pestra in bogata in je njena sestavina v bistvu enaka v celotnem dinarskem in submediteran^kem pasu. Raistlinske vrste, ki sestavljajo združbo, so v veliki večini termofilne; med njimi so mnogi kserofiti, ki so prilagojeni na neenakomerno razporeditev padavin.
Značilnice za asociacijo so: Centaurea rupestris, Carex humilis, Leucanthe-num liburnicum, Plantago argentea, Thalictrum minus.
Za zvezo, red in razred so značilne tele vrste: Glohularia cordifolia, Teucri-um montanum, Thymus longicaulis var. longicauUs, Trinia glauca, Knautia illyrica, Gentiana utriculosa, Eryngium amethystinum, Koeleria splendens, An-thericum ramosum, Bromus erectus, Pseudolysimachion spicatum, Linum tenui-folium, Filipendula vulgaris, Trifolium montanum, Galium verum, Euphorbia verrucosa. Inula hirta, Euphorbia cyparissias in druge vrste.
Glede na talne razmere ima združba precej široik razpon, kar se kaže tudi v sklenjenosti ruše na bolj strmih, izpostavljenih področjih in deloma v ravninskem izrazito kraškem svetu, kjer so plitva rjava tla. Največ uspeva na travnatih področjih Planinske gore, od koder sega vse do Planinskega polja. Gospodarska vrednost travnikov omenjenega tipa je različna. Izkoriščajo se kot pašniki na kamnitih pobočjih oziroma kot košenice na nekoliko globljih tleh in manjših nagibih.
Genvsto elatioris-Quercetum Horvat 1937
Alneto-Quercion roboris Horvat 1937
Populetalia albae Br. —BI. 1931
Alnetea glutinosae Br. —BI. et Tx. 1943
Vegasto dno Planinskega polja pokrivajo poleg močvirnatih travnih in manjših grmovnih združb še ostanki poplavne gozdne združbe doba in veza (Genisto elatioris-Quercetum). Sestavljajo jih vlagoljubna drevesa in grmi (največ dob, vrbe, vez in veliki jesen), rastišča, na katerih uspevajo, pa imenujemo loge ali dobrave. To so posamezna drevesa ali grmišča, ki so v svojem obstoju neposredno odvisna od tekoče talne ali poplavne vode. Združbe tega
tipa nam je mojistrsko opisal naš pokojni fitocenolog M. Wraber (1960: 85—86, 1968: 333—335), le da jih ni prikazal v fitocenoloških tabelah. Avtor domneva, da je naš poplavni gozd doba in veza posebna varianta slavonskih dobovih združb, ki uspevajo tudi na Planinskem polju na globokih in glinasto ilovnatih tleh. Grmovni in zeliščni sloj, ki sta v Krakovskem gozdu po naravi bujno razvita, sta ob Uniči zaradi načina gospodarjenja skoraj uničena. Sistemsko je Wraber (1. c.) približal rezultate svojega raziskovanja dobovih gozdov v Sloveniji nazorom Horvata (1938). Accetto (1974), ki je v zadnjem času podrobno analiziral Krakovski gozd, je v glavnem potrdil rezultate obeh prejšnjih raziskovalcev in uvrstil dobo ve združbe ob Krki v samostojno združbo z imenom Pseudostellario-Quercetum roboris M. Accetto 1974—1975 (32: 357—369, 33: 30—33)!
Kljub manjšim razlikam pri naštevanju vrst med imenovanimi avtorji smo skušali sestaviti seznam značilnih vrst. Za asociacijo dobovih združb so značilne vrste: Quercus rohur, Ulmus laevis in Pseudostellaria europaea.
Za zvezo, red in razred so značilne: Viburnum opulus, Angelica sylvestris, Rubus caesius, Filipendula ulmaria, Polygonatum multijlorum, Acer campestre, Crataegus oxyacantha, Rhamnus frangula, Solanum dulcamara in še nekatere vrste.
Pruno-Lingustretum (Fab. 1932) Tx. 1952
Berberidion Br.-Bl. 1950
Prunetalia spinosae Tx. 1952
Querco-Fagetea Br.-Bl. et Vlieg. 1937
Značilnici za asociacijo sta Ligustrum vulgare in Berberis vulgaris. Za zvezo, red in razred so značilne tele vrste: Crataegus monogyna, Rhamnus cathartica, Cornus sanguinea, Prunus spinosa, Viburnum opulus, Juniperus communis, Euonymus europaea, Acer acmpestre, Rubus caesius, Lonicera xylosteum.
Ob strugi Unice oziroma ob komunikacijah na Planinskem polju uspevajo še pionirske in ruderalne združbe grmovja in zelišč, ki tudi kažejo nekoliko južnejši značaj. Med grmovne vrste iz združbe Pruno-Ligustretum se na bolj glinastih in oglej enih tleh vrivajo razne vrste vrb in higrofitnih zelišč iz združbe Calystegio-Salicetum purpureae V. Petkovšek 1966,
Calystegio-Salicetum purpureae V. Petkovšek 1966
Polygono-Chenopodion polyspermi W. Koch 1928
Chenopodietalia medioeuropaea R. Tx. 1937
Rudereto-Secalinetea J. Br.-Bl. 1938
Ob Nanoščici med Hruševjem in izlivom v Pivko, pojavlja pa se ob rekah po vsej Sloveniji, je bila v prejšnjem desetletju opisana združba rastlin, ki spremlja začetne faze vrbišč, topolišč in sestojev sive jelše.
V začetnih fazah prevladujejo terofiti in hemikriptofiti, v starejših asociacij skih individuih pa se kmalu naselijo klice in mladice fanerofitov, ki končno prevladajo nad zeliščnimi vrstami. Prizemni sloj hamefitnih mahov je redko razvit in zastopan le s posameznimi vrstami. V optimalni fazi rastje v večini primerov popolnoma pokriva prostor.
Za asociacijo so značilne tele vrste: Saponaria officinalis, Typhoides arundi-nacea, Rubus caesius, Calystegia sepium, Solanum dulcamara, Lycopus euro-
paeus, Cucuhalus haccifer, Salix purpurea. Za zvezo, red in razred so značilne: Polygonum persicaria, Tanacetum vulgare, Salix alba, Salix cinerea, Gratiola officinalis, Kumulus lupulus, Helianthus tuherosus.
3. VEGETACIJA NA PLANINSKEM POLJU IN NJENO VARSTVO
Slovenski kras s ponikalnicami, s podzemeljskimi jamami, Hrušico, Cerkniškim jezerom, Rakovim Škocjanom, Planinskim poljem in drugimi pojavi je zbujal splošno pozornost od antičnih časov dalje. Še J. A. Scopoli, naravoslovec in razsvetljenec velikega slovesa, se je čudil in ugotavljal: »Lacus Zirchnizensis, antiquis Lugeus, Lugeaque palus . . . Hinc in eodem loco piscatura, venatio, messis, natura mir an te« (1772: 373). Vidimo torej, da ima Notranjska s kraškimi pojavi tudi velik zgodovinski pomen.
SI. 3 — Razširjenost travniške morske čebulice v Jugoslaviji. Nahajališče na Planinskem polju (A) je najbolj severozahodno ležeče rastišče v arealu vrste (po Gaži-Baskova, 1962).
Fig. 3 — The spreading of Scilla pratensis in Yugoslavia. Planinsko polje — A — (between Postojna land Ljubljana) is the most NW habitat in its area (after Gaži-Baskova, 1962).
Tokrat smo si bežno ogledali rastlinsko odejo in možnosti za njeno varstvo na Planinskem polju in v bližnji okolici. Zaradi vsakoletnih poplav prevladujejo v nižjih legah močvirske in vodne združbe zelišč, mnogo manj je drevja in grmovja, V strugi in na obeh bregovih Unice so razširjene združbe trav in njim, podobnih ostričnic (Cyperaceae), posebno biökov (Schoenoplectus), šašev (Carex), si tee v (Scirpus) in muncev (Eriophorum), med katerimi prevladujejo zastopnice srednjeevropskega flornega elementa.
Na oglej enih tleh se vrstijo na valovitem dnu Planinskega polja vlažna in poplavna travišča raznih tipov —- Caricetum gracilis, Caricetum elatae, Cari-cetum davallianae, Molinietum medioeuropaeum, Deschampsietum caespitosae, Filipendulo-Geranietum palustris in verjetno najpomembnejša od vseh: De~ schampsio-Plantaginetum altissimae z izrazitimi ilirskimi vrstami Peucedanum coriaceum subsp. pospichalii, Gladiolus illyricus in Scilla pratensis. Z najdbo zadnje omenjene travniške morske čebulice se je Planinskemu polju v botaničnem pogledu povečala veljava ne samo v slovenskem, ampak tudi v jugoslovanskem merilu. Njeno najbolj severozahodno nahajališče in edino v Sloveniji zastavlja vrsto vprašanj in istočasno potrjuje ugotovitve o meji med vlažnimi travniki ilirskega in srednjeevropskega fitogeografskega območja, ki naj bi potekala po severnem obrobju Planinskega polja.
Malo višje na pobočjih, kjer prevladujejo rjava pokarbonatna tla na apnencu in dolomitu, nas pozdravljajo s cvetjem bogate košenice Bromo-Danthonyetum
SI. 4 — Rastišča Scilla pratensis na Planinskem Polju Fig. 4 — Habitats of Scilla pratensis on the Planinsko polje.
calycinae, Bromo-Plantaginetum mediae in Carici-Centaureetum rupestris. V teh združbah nastopajo rastlinske vrste, ki pripadajo prvobitnemu srednjeevropskemu flornemu elementu; poleg njih so tudi tu razširjene termo-kserofilne vrste, ki na majhnem, prostoru dosegajo taksone pontsko-ilirskega in submedi-teranskega prostora, kot npr. Sesleria juncifoUa, Lilium carnioUcum, Orhis purpurea, Genista triangularis, Coronilla vaginalis, Plantago holosteum, Cirsium panonicum. Aster amellus, Thlaspi praecox. Inula hirta, Leucanthemum libur-nicum. Thymus longicaulis var. freynii, Glohularia elongata, Teucrium monta-num, Plantago argentea, Pseudolysimachion spicatum. Euphorbia verrucosa in Filipendula vulgaris.
Nemajhen del pobočij z globljo in boljšo zemljo zahodno od Jakovce in vzhodno pod cesto v Planini prekrivajo kmetijsko pomembnejši gojeni travniki iz vegetacijskega razreda Molinio-Arrhenatheretea Tüxen 1937, ki sta jih v Sloveniji na kratko opisala že H o r v a t i č in Tomažič (1941). Na Planinskem polju nastopajo deloma avtohtono kot naravni tip fitocenoze, pogosteje pa so antropogenega porekla na opuščenih njivah. Večinoma se tudi do trikrat na leto intenzivno izkoriščajo s košnjo in pašo.
Gore, ki obkrožajo Planinsko polje, so poraščene z gozdovi raznih tipov. V višjih legah na apnenčastih in pokarbonatnih tleh prevladuje dinarski bukov gozd z mlaj ami (Dentario-Fagetum), V južnih toplejših legah se srečujemo s termo in kserofilnim grmiščem puhastega hrasta in gabrovca {Querco-Ostrye-tum carpinifoliae) na dolomitnih tleh z rendzino, v zahodnih legah pa s termo-filnim bukovim gozdom {Ostryo carpinifoliae-Fagetum).
Planinsko polje je bilo skupno s Cerkniškim jezerom, z Unico, Rakovim Škocjanom, s Postojnsko in Planinsko jamo ter z vrsto manjših kraških pojavov (vodnimi jamami, koliševkami, naravnimi mostovi, vrtačami, estavelami, ponori, izviri itd.) predlagano v zaščito kot Notranjski krajinski park (P e t e r 1 i n et alii, 1976: 446). Poleg edinstvenih kraških pojavov, ki že več kot petsto let zbujajo pozornost kartografov in drugih naravoslovcev po vsem svetu, govore v prid zaščiti notranjske zakladnice naravnih lepot tudi raziskovanja tako podzemeljske kot terestrične favne ter flore in vegetacije, ki so bogate z endemičnimi taksoni. V fitogeografskem oziru se nam razodeva Planinsko polje z okolico kot izrazito prehodno območje, v katerem se prepletajo srednjeevropski, južno-evropski, ilirsko-jpontski in nordijski florni elementi. Znani so npr. otoki s termo-filnimi vrstami oziroma s specifično floro in favno, kar daje takšnim ekosiste-mom še posebno kulturno in znanstveno vrednost.
Kakor je zamisel o Notranjskem krajinskem parku lepa in v skladu z interesi kmetijstva, gozdarstva, s kulturno-znanstvenimi, rekreacijskimi, turističnimi in samoupravnimi življenjskimi pravicami avtohtonega prebivalstva, ker dopušča ohranitev jam, podzemnih vodnih tokov ter omogoča preskrbo z vodo v jugozahodni Sloveniji, tako je usodno, da prihajajo varstveni interesi v navzkrižje z akumulacij skimi načrti naših gospodarstvenikov na Planinskem polju. O teh problemih je bilo že precej napisanega, zato naj opozorimo le na dva tehtna prispevka naših krasoslovcev iz zadnjih časov. Prof. P. Kunaver je napisal študijo Obvarujmo Planinsko polje (Naše jame, 1962: 28—30); njegove ugotovitve so še danes upoštevanja vredne. Znani speleolog in geograf prof. dr. F. Habe je nanizal svoje ugovore v osmih točkah in takole sklenil svoja izvajanja: »Dosti objektov smo že planirali in gradili ter jih še gradimo, za katere nas boli glava. Ali je res potreba, da še tu zgradimo nekaj, za kar nismo gotovi,
da. bo držalo, in zakar imamo vrsto argumentov, ki govore proti akumulaciji. Treba je dobro premisliti in pretehtati vse argumente in vprašati tudi človeka, ki že tisočletje živi na tej zemlji, če je zadovoljen s takimi eksperimenti« (Delo, 1. 6. 1978 — sobotna priloga, str. 18).
Letos bo minilo dvesto let, odkar so odprli Grubarjev prekop (25. novembra 1780). Poislej se je podoba Ljubljanskega barja naglo spreminjala, vode so upadle, nastajal je travnik za travnikom, njiva za njivo, hiša za hišo, cesta za cesto ... Barje je moralo umreti, da je mesto lahko živelo. Zato danes s tem večjo pravico terjamo popolno varstvo v gornjem delu kraškega porečja Ljubljanice, katerega sestavni deli so Planinsko polje, Cerkniško jezero in Pivška kotlina.
4. ZUSAMMENFASSUNG
Schon seit antiker Zeit erregt der slowenische Karst seinen Sickerflüssen, seinen unterirdischen Grotten, Hrušica, dem Cerknicasee, Rakov Škocjan, dem Planinsko polje und anderen Erschienungen allgemeines Interesse. Auch die Arbeiten einheimischer und ausländischer Aufklärer im 18. Jahrhundert (Ž. V. Fopovic, J.A. Scopoli, F.X.Wülfen, J.A.Apostel, M.Pohlin, Ž.Zois, K.Zois, A.T.Linhart, V.Vodnik, Hacquet, F. Hladnik, u. A.) sind ein Beweis der historischen Bedeutung der Karsterscheinungen auf slowenischem Boden.
Diesmal haben wir einen kurzen Blick auf die Pflanzendecke und die Möghch-keiten, sie zu schützen auf dem Planinsko polje und in seiner Umgebung geworfen. Wegen der alljährlichen Überschwemmungen überwiegen in den niedrigen Lagen Sumpf- und Wasserpflanzengesellschaften, es gibt viel weniger Bäume und Gebüsch. Im Lauf und auf beiden Ufern der Unica sind Gräsergesellschaften und ähnliche Rietgräser (Cyperaceae) verbreitet, besonders Teichbinse (SchoenoplectusJ, Segge (Carex), Grabenbinse (Scirpus) und Wollgras (Eriophorum), under denen Vertreter des zentraleuropäischen Floraelements überwiegen.
Auf den Gleyböden auf dem welligen Grund des Planinsko polje reihen sich feuchte und Überschwemmungswiesen verschiedener Arten — Caricetum gracilis (Pflanzengesellschaft der scharfkantigen Sagge oder Schlankenseggenried), Caricetum elatae (Pflanzengesellschaft der steifen Segge), Caricetum davallianae (Pflanzengesellschaft der rauhen Segge), Molinietum medioeuropaeum (mitteleuropäische Pf eif engras wiese), Deschampsietum caespitosae (sumpfige Wiese der resigen Schmiele), Filipendulo-Geranietum palustris (Hochstaudenwiese der Mäde-süssgesellschaft), und die wichtigste von allen, Deschampsio-Plantaginetum altis-simae (Gesellschaft der resigen Schmiele mit dem höchsten Wegerich) mit den ausgeprät illyrischen Arten Peucedanum coriaeum subsp. pospichalii, Gladiolus illyricus und Scilla pratensis. Mit der Entdeckung dieses letzteren Wiesen-Blausterns (1977) gewann das Planinsko polje vom botanischen Stanpunkt aus an Bedeutung, nicht nur im slowenischen sondern auch in jugoslawischen Massstab. Sein nordöstlichster Standort, der einzige in Slowenien, wirft eine Serie von Fragen auf und ist gleichzeitig eine Bestätigung der Erkenntnisse über die Grenze zwischen der feuchten Wiesen des illyrischen Gebietes und jenen des zentraleuropäischen phytogeographischen Gebietes.
Ein wenig höher auf den Böschungen des Planinsko polje, wo braune Karbonatböden auf Kalkstein und Dolomit überwiegen, ampfagen uns blütenreiche Wiesen von Bromo-Danthonyetum calycinae, Bromo-Plantagientum mediae (Trespen Trockenrasen mit mittlerem Wegerich) und Carici-Centaureetum rupestris (Assoziation der niedrigen Segge mit der Felsen-Flockenblume). In diesen Gesellschaften gibt es Pflanzenarten die zu dem ursprünglichen mitteleuropäischen Florenelement zählen, ausserdem sind auch hier thermo- und xerophyle Arten verbreitet, die auf kleinem Raum Taxone des pontisch-illyrischen und des submediterranen Raumes vertreten, wie z. B. Sesleria juncifolia, Lilium caniolicum, Orchis purpurea, Genista triangularis, Coronilla vaginalis, Plantag o holosteum, Cirsium pannonicum, Aster amellus, Thlaspi praecox. Inula hirta, Leucanthemum lihurnicum, Thymus longicaulis var. freynii, Globularia elongata, Teucrium montanum, Plantago argen-tea, Pseudolysimachion spicatum, Euphorbia verrucosa und Filipendula vulgaris.
nicht unl von Jakovca und wirtschaftlich kultivierten
(Vi
3) Tüxen 1937
von Horvatic und Tomažič (1941), Auf dem autochthon als natürlicher Tvp der Phyto
areimai janrlicn 3 Die
Art
S. 18).
wie folgt: »Wir haben schon die uns Kopfweh von dem wir nicht
auf diesem Land
(Delo, 1.6.1978 ~
Objekte geplant .. Ist es wirklich
wurde Ljubljana Moors sehr
G.
5. LITERATURA
Accetto, M., 1975: Združbi gabra in evropske gomoljčice ter doba in evropske gomoljčice v Krakovskem gozdu. Gozdarski vestnik 32: 357—369. Gozdarski vest-nik 33: 30—33, Ljubljana.
Bohinec, V., 1970: W.Lazius, Planinska reka in Cerkniško jezero. Naše jame 12: 73—84, Ljubljana.
Braun-Blanquet, J., W. Gajewski, M. Wr aber, J. Walas, 1936: Pro--dromus der Pflanzengeseilschaften (Prodrome des groupements vegetaux). Fase. 3. Classe des Rudereto-Secalinetales, Montpellier 1936.
Brzac, T., 1956: Ekonomsko značenje primorske zajednice Carex humüis-Centau-rea rupestris. Veterinarski arhiv 26: 63—78, Zagreb.
Ehrendorfer, F. et Mitarb., 1973: Liste der Gefässpflanzen Mitteleuropas. 2, Auflage Stuttgart.
Fatur, S., 1975: Ljudje in kraji ob Pivki. Kulturna skupnost Postojna, Ljubljana.
Gaži-Baskova. V., 1962: Geografska raširenost lučike {Scilla pratensis W. et K.). Biološki glasnik 15: 49—54, Zagreb.
Gaži-Baskova, V., 1973: Caricion davallinae kod Plaškog u Hrvatskoj. Inštitut za botaniku Sveučilišta, Zagreb.
Gaži-Baskova, V., 1975: Pregled vegetacije livada Gračačkog polja. Poljopriv-znanstv. smotra 34: 139—144, Beograd.
Habe, F., 1979: Problemi varstva voda notranjsko-kraškega območja. Rokopis, 12 strani tipkopisa, Postojna.
Horvati C, S., 1931: Peucedanuni coriaceum Rclib. und seine Rassen. Izvješča bo-taničkog instituta univerzi teta u Zagrebu 6: 19—32, Zagreb.
Horvati(3, S., 1963: Vegetacijska karta otoka Paga s opčnim pregledom vegetacijskih jedinica Hrvatskog Primorja. JAZU, Prirodoslovna istraživanja 33: 52—54, Zagreb.
H o r v a t i C , S., G. Tomažič , 1941: Travniška vegetacija reda Arrhenatheretalia v nižinskem pasu Slovenije. Zbornik Prirodoslovnega društva, zv. 2., Ljubljana.
Iii j anic, Lj., 1968: Die Ordnung Molinietalia in der Vegetation Nordostcroati-ens. Acta Botanica, 26—27: 161—180, Zagreb.
Iii j an i (3, Lj., 1979: Die Vegetationsverhältnisse des Zirknitzer-Sees. Sumf-, Moor-und Wiesen-Vegetation. Acta carsologica, 8, Ljubljana.
11 i j a n i Č , Lj., 1978: Beitrag zur Kenntnis der basiphilen Flachmoorvegetation Sloweniens. Mitteilungen der Ostalpin-Dinarischen Gesellschaft für Vegetationskunde. SAZU 14: 191—198, Spominski zbornik Maksa Wraberja, Ljubljana.
Korošec, B., 1970: Cerkniško jezero v opisih domačih in tujih avtorjev. Ljubljana.
Korošec, B., 1979: Naš prostor v času in projekciji. Geodetski zavod SRS, Ljubljana.
Kuna ve r , P., 1961: Cerkniško jezero. Ljubljana.
Kuna ve r. P., 1962: Obvaruj mo Planinsko polje. Naše jame 4: 28—30, Ljubljana.
Martinčič, A., F. S us n i k 1969: Mala flora Slovenije. Ljubljana.
Matthioli, P. A., 1569: Commentarii in sex libros Pedacii Dioscoridis Anazarbei de medica materia ... Ex officina Valgrisiana, Venetiis.
Mayer, E., 1952: Seznam praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja. SAZU, Ljubljana.
Mayer, E., 1960: Endemične cvetnice območja jugovzhodnih Apneniških Alp, njihovega predgorja in ilirskega prehodnega ozemlja. Ad annum horti botanici la-bacensis oslemnem CL. Univerza v Ljubljani.
M e 1 i k, A., 1955: Kraška polja Slovenije v pleistocenu. SAZU, Historia naturalis, cl. 4: 84—89, Ljubljana.
Morelli, C., 1773: Del Saggio storico della Contea di Gorizia dalFanno 1500 all'anno 1600. Parti due, Gorizia.
Ober dorf er, E., 1957: Süddeutsche Pflanzengesellschaften. Pflanzensoziologie 10, Jena.
Peter lin. S., 1979: Planinsko polje — vodni zbiralnik? Proteus 41: 205—206, Ljubljana.
P e t e r 1 i n, S. in drugi, 1976: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana.
Petkovšek, V., 1966: Prispevek k poznavanju vegetacije rečnih obrežij v Sloveniji. Biološki vestnik 14: 37—44, Ljubljana.
Petkovšek, V., 1970: Mezobrometalne in sorodne travne združbe na prehodu med predalpskim, dinarskim in submediteranskim območjem v Sloveniji. Biološki vestnik 18: 3—12, Ljubljana.
Petkovšek, V., 1974: Travniška združba Bromo-Danthonietum calycinae Sugar 1972 in njena razširjenost v Sloveniji. Biološki vestnik 22: 29—37, Ljubljana.
Petkovšek, V., A. Seliškar, 1977a: Travniška morska čebulica, novost v slovenski flori. Proteus 40: 160—161, Ljubljana.
Petkovšek, V., A. Seliškar, 1977b: Scilla pratensis W. et K. pomembna nova cvetnica za Slovenijo. Biološki vestnik 25: 107—113, Ljubljana.
Piske rnik, A., 1960: Planinsko polje — zbirno jezero? Proteus 23: 89—90, Ljubljana.
Planina, F., 1963: Slovenija in njeni kraji. Ljubljana.
Rakove C, I., 1967: Franc Anton Steinberg. SBL 3: 460—461, Ljubljana.
Ritter-Studnička, H., 1974: Die Karstpoljen Bosniens und der Hercegovina als Reliktstandorte und die Eigentümlichkeiten ihrer Vegetation. Botanische Jahrbücher 94: 139—189, Stuttgart.
Savni k, R., 1960: Hidrografsko zaledje Planinskega polja. Geografski vestnik 32: 213—223, Melikov zbornik, Ljubljana.
Scopoli, J. A., 1772: Flora carniolica exhibens plantas Carniolae indigenas.
Viennae, 1760. Editio II. in 2 Vol. Viennae.
Steinberg, F. A., 1758: Gründliche Nachricht von dem in dem Inner-Krain gelegenen Czirknitzer See. Laybach.
Strgar, V., 1966: Zur Unterscheidung der Komplexe Sesleria Calcaria und S. Tenuifolia in Slowenien und Kroatien. Biološki vestnik 14: 53—56, Ljubljana.
Tomažič, G., 1959: Fitosociološka in pedološka razčlenitev travnikov. Zbornik za kmetijstvo in gozdarstvo 6: 10—21, Ljubljana.
Valvasor, J.V., 1689: Die Ehre des Herzogthums Grain 11: 463—464, Laybach und Nürnberg.
Wraber, M., 1960: Fitosociološka razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji. Zbornik ob 150-letnici Botaničnega vrta v Ljubljani, str. 49—96, Ljubljana.
Wraber, M., 1967: ökologische und pflanzensoziologische Charakteristik der vegetation des slowenischen küstenländischen Karstgebietes. Sonderdruck aus Mitteilungen der Ostalpin-dinarischen Pflanzensoziologischen Arbeitsgemeinschaft 7: 3—32, Trieste.
Wraber, M., 1968: Slovenija. Šumska vegetacija. Enciklopedija Jugoslavije 7: 336, Zagreb.
Zupančič, M., 1969: Vegetacijska podoba okolice Cerkniškega jezera. 3. Mednarodni mladinski raziskovalni tabor. Ljubljana.
Naslov avtorjev — Author's address:
prof. dr. Viktor PETKOVŠEK, Andrej SELIŠKAR, dipl. bioL, Biološki inštitut J. Hadžija SAZU, Novi trg 3, YU — 61000 LJUBLJANA
Malakološke značilnosti Planinskega polja in okolice
Malacological Characteristics of the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia)
and its Surroundings
Jože BOLE
UDK 594(497.12) »Planinsko polje«	Prispelo 22. mar. 1979
IZVLEČEK	ABSTRACT
Planinsko polje je občasno poplavi je- The Planinsko polje is a periodically no kraško polje v zahodni Sloveniji. Na inundated karstic polje in western Slo-polju, v podzemlju in v okolici je bilo venia. In the polje, underground and in najdenih 110 vrst mehkužcev. V pod- the neighbourhood there have been found zemeljskih vodah in izvirih živi 11 vrst 110 species of mollusks. In the un-vodnih polžev, na polju pa 6 vrst. V derground waters and sources there live okolici polja živi 90 vrst kopenskih 11 species of water snails and in the polžev. Največ je široko razprostranje- field 6 species thereof. In the polje's nih, druge vrste pa so alpske, dinarske neighbourhood there live 90 species of in endemne. Območje Planinskega polja land snails. Most of them are the wide-je primerno za kraški rezervat ali park spread ones, and the other species are s posebnim varstvenim režimom.	the Alpine, Dinaric and the endemic
ones. The area of the Planinsko polje is suitable for a karstic reservation or for a park under a special conservation regime.
1. UVOD
Kras in njegov živi svet sta nekaj edinstvenega in zato zaslužita veliko pozornost. Terjata stalno raziskovanje in tudi primerno varstvo, ker je vse na kraških tleh in v podzemlju dokaj nestabilno. Vsak večji poseg v kraško naravo lahko naredi nepopravljivo škodo. Zato je bila s prvimi zakoni in uredbami zavarovana tudi »jamska ali špiljska favna«. Kmalu pa sta se izoblikovali dve stališči o zavarovanju podzemeljskega živalstva. Prvi način je zavarovanje vrst. Že od prvih zasnov, ki so bile uveljavljene leta 1922 kot Uredba o varstvu redkih ali za Slovenijo značilnih in za znanstvo pomembnih živali in rastlin in o varstvu špilj, do najnovejšega Odloka o zavarovanju redkih ali ogroženih živalskih vrst ter njihovih razvojnih oblik so zavarovane vse živalske vrste, ki stalno žive v podzemlju. Drugi način pa je, da zavarujemo večji kraški predel, kjer živi dosti pomembnih vrst. Za tak način se je zavzemal H a d ž i (1962: 39), ki je menil, da bi bila najboljša rešitev dobro izbran kraški narodni park večjega obsega. Predlog za zavarovanje po tem načelu je izdelal Golob (1967: 29—38) in predvidel dve kraški ozemlji. Eno naj bi bil Vzhodni kraški park, ki bi obsegal Planinsko polje, Postojno in Cerkniško jezero. Peterlin (1976: 447—448) pa ga z majhnimi popravki označuje kot Notranjski krajinski park. V sklop tega parka sodi tudi Planinsko polje z okolico. Razmeroma veliko in ravno polje je že v prejšnjem stoletju pritegnilo pozornost. Takrat so ga želeli osušiti oziroma zmanjšati poplave na njem. Ob začetku tega stoletja pa so začeli razmišljati o energetski izrabi polja in do danes je bilo narejenih precej raziskav (prim.: Breznik 1962). Glede na take namere pa je nujno, da spoznamo vse
značilnosti obravnavanega območja. S tem namenom je bil napisan tudi prispevek k poznavanju mehkužcev na Planinskem polju in v njegovi okolici. Med njimi je nekaj zelo pomembnih vrst, za katere je tam center razširjenosti.
2. EKOLOŠKI ORIS PLANINSKEGA POLJA IN OKOLICE
Za razumevanje malakoloških razmer moramo omeniti vsaj tiste ekološke dejavnike, ki bistveno vplivajo na razporeditev mehkužcev v posameznih biotopih in tudi na zoogeografske razmere.
Planinsko polje leži v osrčju Notranjske, kjer se iztekajo severozahodni obronki Dinarskega gorstva. Polje meri 11 km^ in ga štejemo med pretočna polja, ki so občasno poplavljena (Gams, 1974: 143). Dno polja je dokaj ravno in je na nadmiorski višini 447 metrov. Tudi obrobje polja ni posebno visoko. Na jugozahodu je planota Hrušica, ki je visoka približno 900 metrov. Severno in vzhodno stran zapira Logaška planota, ki se dviga približno 150 metrov nad poljem. Orografske razmere niso pomembne za razporeditev kopenskih polžev, ker je ozemlje v spodnjem montanskem pasu, največje višinske razlike pa so približno 500 metrov.
Geološke razmere so za polže ugodne, ker je severni rob iz jurskega oolit-nega apnenca in zgornjekrednega rudistnega apnenca, ves severovzhodni rob je iz zgornjekrednega senonijskega apnenca, južno stran polja pa zapirata deloma spodnjejurski dolomit in zgornjetriadni glavni dolomit, iz katerega je tudi zahodni rob polja. Dno Planinskega polja je pokrito s 4 do 5 metrov debelimi holocenskimi naplavinami na apnencu in dolomitu, le v odtočnem delu polja in v nekaterih vdolbinah so te plasti debelejše. Za razporeditev polžev je pomembno, da je rob polja iz karbonatnih kamnin, na katerih žive vse kategorije polžev, posebno pa tiste, ki so obvezno vezane na karbonatno podlago. Na naplavinah na dnu polja pa žive le evritopne vrste, značilne za vlažne in poplavne travnike. Ob robu polja je dosti jam in podzemeljskih prostorov, v katerih živi mnogo podzemeljskih vodnih in kopenskih polžev.
Klimatske razmere so pomemben dejavnik, posebno še temperaturne spremembe in množina padavin. Povprečna letna temperatura v Planini je 9,1® C. Posebnost so hitre aperiodične temperaturne spremembe in pogostni padci temperatur v vegetacijski dobi, ki je razmeroma kratka, saj traja od srede aprila do srede oktobra. Izjemno visoke temperature so redke. Na južnih, strmih in skalnih pobočjih pa vendar najdemo termofilne vrste, kar je v zvezi s posebnimi mikroklimatskimi razmerami. Padavin je obilo, saj je letno povprečje v Planini 1999 milimetrov. Razporejene so tako, da ni izrazito suhih mesecev.
Hidrografske razmere so posebnost Planinskega polja in z njimi so povezane populacije podzemeljskih vodnih polžev. Glavna značilnost polja je, da ima na jugu dotočno stran, na severnem robu pa odtočno stran. Voda priteka na Planinsko polje iz mnogih izvirov in jam. Glavni dotok je iz Planinske jame in iz izvirov Malenščice. Ob južnem in jugozahodnem robu je več manjših stalnih izvirov. Pod Grčarevcem pa je 23 vrel, ki le občasno bruhajo naraslo vodo Hotenke, in v njih najdemo dosti polžjih hišic. Obilica podzemeljskih votlin in vodnih tokov na vseh straneh polja omogoča ugodne življenjske razmere mnogim vrstam podzemeljskih vodnih polžev, ki žive mestoma v izredno velikih populacijah, in s tem so povezane obsežne tanatocenoze, ki so nastale na primernih zaklon j enih mestih, kjer voda odlaga prazne polžje hišice v velikih množinah.
Vegetacija okoli Planinslkega polja je razmeroima enotna, saj velik del vzhodnega, zahodnega in južnega roba pokriva strnjen dinarski jelovo-bukov gozd (Ahieti-Fagetum dinaricum), ki je tudi malakološko zelo enoten. Na jugovzhodni strani so pobočja porasla s predgorskim bukovim gozdom (Fagetum suhmontanum). Na dolomitu zahodno od Planine so manjši sestoji termiofilnega borovega gozda (Genisto-Pinetum) in termofilnega gozda bukev in gabrovca (Ostryo-Fagetum). Ta je razvit tudi v severnem kotu Planinskega polja na strmih jugozahodnih pobočjih. Dno polja pokrivajo vlažna in mokra travišča ob vodi in so od jeseni do pomladi pogosto poplavljena.
3. MEHKUŽCI PLANINSKEGA POLJA IN OKOLICE
Mehkužce Planinskega polja in okolice lahko razdelimo po ekoloških značilnostih na tri skupine. Prva skupina so podzemeljski vodni in izvirski polži, druga skupina so mehkužci stoječih vod in poplavnih travnikov na dnu polja, tretja skupina pa so kopenski polži okolice Planinskega polja in kopenski podzemeljski polži.
3. 1. Podzemeljski in izvirski vodni polži
To je najzanimivejša in malakološko najpomembnejša skupina, ker je v njej nekaj vrst, ki so endemične za porečje Ljubljanice oziroma za območje, ki je nekoč pripadalo pliocenski Ljubljanici.
Največ vrst iz te skupine sodi v družino Orientalinidae, kamor spadajo naše vrste, ki so bile pred časom v družini Hydrobiidae.
Iglica luxurians (Kuščer 1932) je razširjena v podzemeljskem toku Ljubljanice od Loške doline do izvirov ob robu Ljubljanskega barja. Najdemo jo v tanatocenozah v jamah in izvirih ob robu Planinskega polja, nikjer pa ni posebno pogosta. To je endemna vrsta za porečje Ljubljanice.
Rod Belgrandiella je dokaj pogosten, vendar taksonomsko še niso obdelane vse oblike. B. kusceri A. J. Wagner 1914 je endemna vrsta srednjega dela podzemeljskega toka Ljubljanice. Najpogostnejša je v Rakovem Škocjanu, zato jo najdemo tudi v Rakovem rokavu Planinske jame. Tej vrsti podobne hišice najdemo tudi v odtočnem delu v jamah ob severovzhodnem robu polja, vendar se nekoliko razlikujejo, ker imajo večinoma bolj stožčaste hišice, le malo upognjen zunanji ustni rob, manjka pa jim tudi nabreklina na tilniku. Ko bomo našli žive primerke, bomo lahko po anatomiji določili taksonomsko vrednost teh oblik. B. schleschi (Kuščer 1932) je razmeroma redka in njene hišice najdemo v tanatocenozah v Planinski jami, kamor se naplavljajo iz zgornjega toka, kjer živi ta vrsta. B. fontinalis (Schmidt 1847) je sicer izvirska vrsta. Do Radmanove (1975) revizije so bile populacije te vrste še pod imenom Frauenfeldia lacheineri. Ko pa je R a d o m a n po anatomiji ugotovil, da je Fr. lacheineri drug rod (Graziana), so morale naše populacije dobiti drugo ime in to je bil mlajši sinonim B. fontinalis. Za to vrsto je značilno, da je prodrla tudi v podzemlje, in tako je v Planinski jami množična in vodilna vrsta v biocenozah in tanatocenozah. Populacije v podzemeljskih vodah so se tako prilagodile življenju v podzemlju, da so postale depigmentirane, nekatere pa so izgubile celo oči.
Vrsta Sadleriana jiuminensis (Küster 1852) je izvirska vrsta, živi v zgornjem toku Unice in v stranskih stalnih izvirih.
SI. 1 — Polži iz podzemeljskih voda Planinskega polja
Abb. 1. — Die Schnecken aus den unterirdischen Gewässern des Planinsko polje 1 Iglica luxurians, 2 Belgrandiella kusceri, 3 B. fontinalis, 4 Hauffenia michlen, 5 H. sub-piscinalis, 6 Hadziella ephippiostoma, 7 Acroloxus tetensi
Rod Hauffenia ima dve vrsti. V večini podzemeljskih vodnih tokov živi za Ljiubljanico endemna, komhološko zelo variabilna vrsta H. suhpiscinalis (Kuščer 1932). Večinoma ima stožčaste hišice, v občasnih izvirih pod Grčarevcem pa najdemo tudi sploščene hišice in vse prehodne oblike. Zelo variabilna je H. michleri (Kuščer 1932), ki je tudi značilna za podzemeljske vode Ljubljanice. Obe vrsti pa sta bili najdeni tudi v podzemeljskih vodah zgornjega dela porečja Idrijce, ki je bilo nekoč sestavni del porečja pliocenske Ljubljanice. Vrsti sta ostali tam, ko je erozijsko močnejša Idrijca pritegnila vode, ki so v pliocenu še tekle proti Logaški kotlini.
Hadziella ephippiostma (Kuščer 1932) je endemična vrsta v porečju Ljubljanice. Njene hišice najdemo v tanatocenozah velikih kraških izvirov v Loški dolini, ob Cerkniškem jezeru in v izvirih ob robu Ljubljanskega barja. Dokaj redka pa je v srednjem toku Ljubljanice. Ob Planinskem polju je bila najdena v Planinski jami in v izvirih Rupe v severovzhodnem kotu Planinskega polja.
Iz družine Bythinellidae je v izvirih vrsta Bythinella schmidti (Küster 1852), ki je v zahodni Sloveniji splošno razširjena.
Med pljučarji (Pulmonata) je zanimiva vrsta Acroloxus tetensi (Kuščer 1932). Živi v vseh glavnih podzemeljskih vodnih tokovih od Rakovega Skocjana navzdol. Najdemo jo v Planinski jami, v izvirih Malenščice, v Škratovski in v jamah odtočnega dela, kot so Logairček, Vranja jama, Najdena jama in Gradiš-nica. Vrsta je bila sprva v rodu Ancylus kot podvrsta A. fluviatilis tetensi. Anatomska raziskava pa je pokazala, da je to samostojna troglobiontska vrsta (Bole, 1965) iz rodu Acroloxus in iz družine Acroloxidae.
3. 2. Mehkužci stoječih vod in poplavnih travnikov
Ta skupina mehkužcev je ekološko in zoogeografsko malo pomembna, ker so v njej le evritopne vrste z velikimi areali. Zaradi poplavljanja in presihanja vode na Planinskem polju žive tam le vrste, ki vzdrže tudi v skrajno neugodnih ekoloških razmerah. Ker žive na naplavinah, so tam samo za podlago indife-rentne vrste.
Kadar je malo vode, ponikne Unica že po petih kilometrih površinskega toka, v strugi proti ponorom Pod stenami pa ostajajo le mlake, v katerih živi nekaj vodnih evritopnih vrst. Med kopenskimi vrstami pa so na polju, predvsem na manjših vzpetinah in ob robovih travnikov, grmovne in travniške vrste. Tam so navedene vrste, ki so bile najdene le na polju in v strugi Unice.
Bithynia tentaculata	Vertigo antivertigo
Galha truncatula	Succinea putris
Planorhis carinatus	Succinea oblonga
Anisus septemgyratus	Arion rufus
Gyraulus albus	Pisidium amnicum
Bathyomphalus contortus	Pisidium personatum
Poleg omenjenih vrst živi na polju še 14 vrst, ki pa jih najdemo tudi v širši okolici polja in so zato omenjene v naslednji skupini.
3.3. Kopenski polži v okolici Planinskega polja
Širše obrobje Planinskega polja je vegetacijsko dokaj enotno in je zato tudi sestava polžev na raznih mestih zelo podobna. Posebej moramo omeniti le južna in južnozahodna pobočja, na katerih najdemo nekaj več termofilnih vrst. V okolici Planinskega polja je tudi nekaj globokih udornih dolin, v katerih žive vrste, ki jih sicer poznamo iz zgodnjega montanskega ali celo alpinskega pasu ali pa so alpski elementi. Po zoogeografskih značilnostih jih lahko razdelimo na pet skupin.
Vrste, ki imajo velike areale, so zlasti holarktične, palearktične, evropske, srednjeevropske, meridionalne s. lat. To je najobsežnejša skupina.
Carychium minimum	Eucohresia diaphana
Carychium tridentatum	Vitrinohrachium hreve
Cochlicopa lubrica	Aegopis verticillus
Cochlicopa lubricella	Aegopinella nitens
Columella edentula TruncatelUna cylindrica Truncatellina claustralis Vertigo angustior Vertigo pusilla Vertigo pygmaea Vertigo alpestris Orcula doliolum Pupilla muscorum Vallonia pulchella Vallonia costata Acanthinula aculeata Planogyra sororcula Ena montana Ena ohscura Punctum pygmaeum Discus perspectivus Arion subfuscus Arion hortensis Vitrina pellucida
Zonitoides nitidus Limax cinereoniger Limax tenellus Lehmannia marginata Deroceras agreste Euconulus fulvus Iphigena ventricosa Itala ornata Ruthenica filograna Bradyhaena jruticum Monachoides incarnata Trichia sericea Trichia Inispida Helicodonta ohvoluta Isognomostoma isognomostoma Isognomostoma holosericum Cepaea nemoralis Cepaea vindohonensis Helix pomatia
Sl. 2 — Nekateri zanimivi kopenski polži iz okolice Planinskega polja
Abb. 2. — Einige interessante Schnecken aus der Umgebung des Planinsko polje
1 Acicula stussineri, 2 Zospeum alpestre isselianum, 3 Z. frauenfeldi, 4 Z. kusceri, 5 Z. spe-
laeum spelaeum, 6 Z. spelaeum schmidti, 7 Planogyra sororcula, 8 Vitrea hindert
Druga skupina je iz vrst, ki so razširjene predvsem v jugovzhodnem delu Alp in severozahodnem delu Dinarskega gorstva. Te vrste so:
Auritus waldemari Auritus gracilis stussineri Acicula stussineri Renea spectahilis Zospeum alpestre isselianum Zospeum kusceri Zospeum spelaeum schmidti
Pagodulina sparsa Chondrina avenacea lepta Odontocyclas kokeili Agardhiella truncatella Carpathica stussineri Campylaea planospira illyrica
Vzhodnoalpske in jugovzhodno alpske vrste so:
Acicula gracilis Orcula conica Vitrea diaphana erjaveci Cochlodina fimhriata Cochlodina costata commutata
Iphigena densestriata Iphigena plicatula Clausilia cruciata Trichia leucozona Chilostoma intermedia
Severozahodno dinarske vrste so:
Auritus tergestinus Zospeum frauenfeldi Zospeum spelaeum spelaeum Odontocyclas rossmaessleri
Aegopis croaticus Dilataria pirostoma Cochlodina laminata inaequalis Trichia lurida
Južne vrste v širšem pomenu pa so:
Cocholostoma septemspirale Pomatias elegans Pyramidula repestris Granaria frumentum illyrica
Chondrina clienta Cecilioides acicula Monacha carthusiana
Med omenjenem! vrstami je nekaj posebno zanimivih, ker imajo posebne areale ali pa so drugače pomembne.
Acicula stussineri Boettger 1884 je zelo drobna vrsta, ki je dolgo veljala za zelo redko. Velko vrh (1971) je opisal precej novih najdišč v osrednjem delu Slovenije. Nekaj najdišč je tudi v okolici Planinskega polja. V Kuščerjevi zbirki v Prirodoslovnem muzeju je material iz Laške kukave in z najdišča pri vhodu v Kališko jamo. Velkovrh jo je našel tudi v Unški koliševki južno od Planine. K omenjenim najdiščem, kjer sem jo našel tudi sam (Bole, 1976), dodajam še novi najdišči v Planinski koliševki ob cesti Planina—Postojna in v majhni udorni dolini vzhodno od Ivanjega sela.
Podzemeljski rod Zospeum je tu dobro zastopan. Podvrsta Zospeum alpestre isselianum in vrsta Z. kusceri sta na tem območju splošno razširjeni, vendar nista posebno pogostni. Zanimiva je vrsta Z. frauenfeldi, ki ima v jamah ob robu Planinskega polja zahodno mejo areala. Na območju Planinskega polja se stikata areala podvrst Z. spelaeum spelaeum in Z. spelaeum schmidti. Prva je na zahodni strani in južni strani, druga pa je na vzhodnem obrobju. V nekaterih
populacijah pa najdemo precej oblik z znaki obeh podvrst.
Vertigo alpestris (Aider 1838) je severnoalpska vrsta, ki pa doseže na jugu tudi Karavanke (Zilch,Jaeckel, 1962: 86). Ze prejšnje raziskave (Bole, 1976 a) so pokazale, da živi ta vrsta sporadiono tudi na dinarskem svetu, deloma v višjih legah in deloma v udornicah, ki imajo naravo mrazišč. Tako je bila ta vrsta najdena v Laški kukavi, nekaj najdišč pa je še bolj južno na Javorni-kih in na Snežniku.
Planogyra sororcula (Benoit 1857) je vrsta, ki je v zadnjem desetletju velikokrat menjala svoje ime. Najprej je bila pri nas opisana kot Vallonia astoma z Durmitorja, nato jo je Gittenberger (1969, 1972) postavil v rod Spelaeo-discus in takoj potem v rod Planogyra, v katerem je še sedaj. Toda izkazalo se je, da je ta vrsta istovetna z vrsto Helix sororcula s Sicilije, opisana sredi prejšnjega stoletja. Tako je nazadnje postala Planogyra sororcula in sodi v družino Valloniidae (prim. Gittenberger, 1977). Zanimivo je, da je vrsta pri nas razmeroma pogostna, da pa je bila prezrta ali pa napačno določena. Za okolico Planinskega polja je najdba znimiva predvsem zaradi nadmorske višine. Večina najdb je nad 1000 metrov nadmorske višine, kar je dolgo veljalo za spodnjo mejo vertikalne razširjenosti. To vrsto sem našel v Leskovi dolini v Snežniškem pogorju v višini 780 metrov (Bole, 1976: 60), zdaj pa v Laški kukavi v višini 460 metrov, kar je doslej najnižje znano najdišče (Bole, 1967 a: 170). Najdena je bila v predelu mrazišča.
Vvtrea hindert Pinter 1972 je zanimiva vrsta, ker je endemna. V Kuščer-j e v e m gradivu, ki je zdaj v Edlauerjevi zbirki Naravoslovnega muzeja na Dunaju, so primerki iz Laške kukave, po katerih je Pinter (1972: 224—225) opisal to vrsto. Doslej je to tudi edino znano nahajališče. Treba pa bo natančneje preiskati širšo okolico in najti žive primerke za anatomsko obdelavo, kar bo dalo zanesljiv taksonomski položaj vrste in pojasnilo razmerja do drugih vrst tega rodu.
Sinistrozna hišica podvrste Auritus gracilis stussineri je bila najdena pod skalami ob vhodu v Mrzlo jamo v severnem delu Planinskega polja.. To je že tretja vrsta tega rodu na tem območju, ki ima na levo zavito hišico. V Rakovem Škocjanu sem našel take hišice pri vrstah A. waldemari in A. tergestinus. K u š č e r (1928: 51) je opisal levo zavito hišico pri podvrsti Cochlostoma scala-rinum schmidti iz okolice Barkovelj pri Trstu.
4. ZOOGEOGRAFSKE RAZMERE
Zoogeografsko analizo moramo narediti posebej za vodne in posebej za kopenske vrste, ker je osnovna zoogeografska razdelitev za vodne vrste dokaj enostavnejša.
Novejši poskus zoogeografske razdelitve za vodne mehkužce je naredil Starobogatov (1970). Po njegovi razdelitvi spada vsa favna vod, ki tečejo v Črno morje, v donavsko-donsko provinco. Porečje Ljubljanice je v tej provinci, toda meji na dinarsko provinco, v tej pa so porečja rek, ki se izlivajo na vzhodni obali Jadranskega morja. Med vodnimi mehkužci so iz okolice Planinskega polja zanimive le podzemeljske vrste in delom.a tudi izvirske, druge pa so splošno razširjene in nimajo zoogeografskega pomena. Meja med dinarsko in donavsko-donsko provinco na obravnavanem območju ni ostra, ker se je razvodnica med črnomorskim in jadranskim porečjem spreminjala od pliocena dalje. Med Hotenskim podoljem in Planinskim poljem pa se še danes pretakajo
vode v različnih smereh ob različnih vodnih nivojih. Zaradi tega najdemo značilne elemente na obeh straneh v porečjih Ljubljanice in Idrijce.
Kopenskih favnističnih elementov je med polži Planinskega polja in okolice 90 in smo jih razdelili po značilnih zoogeografskih lastnostih na 5 skupin. Največja skupina so vrste z velikimi areali, teh je 51 ali 56,7 ^/o. Vrst, ki so razširjene v jugovzhodnih Alpah in severozahodnem delu Dinarskega gorstva, je 13 ali 14,4 Vo. Jugovzhodnoalpskih vrst je 10 ali 11,1 ^/o. Severozahodnodinarskih vrst je 8 ali 8,9 Vo. Južnih vrst v širšem pomenu je 7 ali 7,8 Vo. Ena vrsta je endemna. Razumljivo je, da je največ vrst z velikimi areali, ker je to območje razmeroma nizko in na vse strani dovolj odprto za različne favnistične vplive. Na širšem območju okoh Planinskega polja je opaziti alpski in dinarski vpliv in so zato na drugem mestu alpsko-dinarski elementi. Precej vrst je med južno-
Sl. 3. — Zoogeografski položaj Planinskega polja
1	meja vodnih mehkužcev med dinarsko in donavsko-donsko provinco
2	prehajanje podzemeljskih vodnih mehkužcev prek meje provinc
3	območje mešanja alpskih in dinarskih vrst kopenskih polžev Abb. 3. — Zoogeographische Lage des Planinsko polje
1	Die Grenze der Wassermollusken zwischen der dinarischen und der Donau-Don Provinz
2	Die Übergangstelle der unterirdischen Wassermollusken
3	Das Gebiet der Mischung der alpinen und dinarischen Arten der Landschnecken
ALP subprovincia alpina, DIN subprovincia dinarica, PANN subprovincia pannonica, er. trgl. craina triglavensis, er. slov. craina slovenica
alpskimi elementi, prav malo pa zaostajajo severnodinarski elementi. Zaradi bližine subrnediteranskega območja je tam tudi nekaj južnih vrst v širšem pomenu.
Pri zoogeografski opredelitvi obravnavanega območja se lahko opiramo na Hadži j evo zoogeografsko karto (1931, 1935). Po tej razdelitvi sodi Planinsko polje z okolico v slovensko krajino (craina slovenica), ki je kraški del {pars car-sica) balkanske podprovince (suhprovincia halcanica), ta pa je sestavni del province Alp (provincia Alpae). Planinsko polje z okolico je v osrednjem delu dinarskega območja. Iz sestave malakofavne pa je razvidno, da je v okolici Planinskega polja nekaj več alpskih kot dinarskih elementov. Raziskave na širšem območju so pokazale, da imajo tu skoraj vse dinarske vrste severne meje are-alov. Po sestavi malakofavne sodi okolica Planinskega polja bolj v triglavsko krajino {craina triglavensis), ki po Hadžijevi razmejitvi leži severno od Selščice, Sore in Save. Meja med alpsko in dinarsko malakofavno ni ostra, potegniti pa jo moramo tam, kjer se mešajo favnistični elementi v razmerju 1 : 1, in to je v našem primeru nekje v južnem delu Snežniškega pogorja (Bole, 1976 b: 62).
5. VARSTVO
Planinsko polje z okolico je favnistično zelo zanimivo območje, na katerem je na razmeroma majhnem prostoru zbranih dosti različnih kraških biotopov, v katerih najdemo obilico zanimivih in pomembnih favnističnih elementov. V veliki meri velja to tudi za mehkužce. Posebej je treba omeniti Planinsko jamo, ki je glede podzemeljske favne naša najbogatejša jama. V njej žive tudi velike populacije podzemeljskih polžev, ki jih je toliko, da so na primernih, zaklonje-nih mestih nastale obsežne sipine praznih polžjih hišic, kar je postalo tudi biološka znamenitost (H. Wagner, 1935). Malakološko je podzemeljski svet okoli Planinskega polja najbogatejši predel v Sloveniji, zlasti po ogromnih populacijah nekaterih za porečje Ljubljanice endemnih vrst. Močno razvit in razvejen sistem obsežnih podzemeljskih vodnih tokov omogoča ugodne razmere za bivanje podzemeljskih polžev v ponikalnem sistemu Ljubljanice. Po malakoloških posebnostih, kar pa velja tudi za druge favni stične znamenitosti, zasluži Planinsko polje z okolico, da ga ohranimo kot del najpomembnejše naravne dediščine Slovenije.
6. ZUSAMMENFASSUNG
Die Malakologischen Eigenheiten des Planinsko polje (Slowenien, Jugoslawien)
und der Umgebung
Planinsko polje (Karstfeld von Planina) liegt im südwestlichen Teil Sloweniens. Das untersuchte Gebiet ersteckt sich in einer Länge von 7 km und einer Breite von 4 km. Den Hauptteil bildet das Kesseltal Planinsko polje mit einer Oberfläche von 11 km-.
Die geologische Struktur ist für die Mollusken günstig. Die Nordwest- und Nordseite des Beckens ist aus der Kreide und hie und da ist jurasischer Kalkstein vorhanden. An der Süd- und Westseite sind die Dolomite vorherrschend. Der Boden des Tales ist mit den holozänischen Sedimenten bedeckt.
Dem Karstfeld Planinsko polje fliesst das Wasser nur unterirdisch und periodisch in sehr grosser Menge zu, besonders im Frühling und Herbst und in der
Zeit der Überschwemungen erreicht der See eine Oberfläche von 11 km^. Auf der südwestlichen und nordwestlichen Seite sind viele Höhlen und Karstquellen zu finden, mit denen malakologisch sehr reiche unterirdische Wasserläufe verbunden sind.
Die klimatischen Bedingungen sind für die Mollusken auch günstig. Die Niederschläge betragen 1999 mm (Planina) jährlich und sind auch auf die Sommermonate verteilt, so dass im August ein Sommerminimum mit 113 mm auftritt. Das Klima der Umgebung von Planina ist perhumid und mässig warm.
Die Vegetation der Umgebung des Planinsko polje ist ein waldreiches Gebiet mit verschiedenen Subassoziatioinen des dinarischen Buchen-Tannenwald (Abieti-Fagetum dinaricum). An der südlichen Abhängen sind einige termo-phile Assoziationen, in diesen leben einige termophile, südliche Arten der Schnecken.
Die Mollusken des Planinsko polje und der Umgebung sind aus drei ökologischen Gruppen.
Die erste Gruppe stellen die Wasserscbnecken dar, die in unterirdischen Wasserläufen und auch in den Quellen leben. Diese sind: Iglica luxurians, Bei-grandiella kusceri, B. fontinalis, B. schleschi, Sadleriana fluminansis, Häuf-fenia suhpiscinalis, H. michleri, Hadziella aphippiostoma, Bytlninella schmidti, Acroloxus tetensi und Ancylus fluviatilis.
In zweiter Gruppe sind die Mollusken des Beckens. Das sind die Mollusken der stehenden oder langsam fliesenden Gewässern und überschwemenden Wiesen: Bithynia tenteculata, Galha truncatula, Planorhis carinatus, Anisus sep-temgyratus, Gyraulus albus, Bathyomphalus contortus, Vertigo antivertigo, Suc-cinea putris, S. ohlonga, Arion ruf us, A. hortensis, Trichia hispida, Pisidium amnicum, P. personatum. Aus dieser Gruppe leben hier auch 14 Arten, die auch in der Umgebung des Polje auftreten.
Die dritte Gruppe sind die Landschnecken aus der Umgebung des Planinsko polje. Diese Gruppe umfasst 90 Arten der Schnecken.
Malakologisch wird das Gebiet des Planinsko polje und der Umgebung seiner Lage entsprechend mit den weitverbreiteten, alpinen, dinarischen und endemen Arten bevölkert.
7. LITERATURA
B o 16, J., 1965: Rodova Ancylus O. F. Müll, in Acroloxus Beck (Gastropoda, Basom-matophora) v podzemeljskih vodah Jugoslavije. Razpr. IV. razr. S AZU 8: 155 do 175, Ljubljana.
Bole, J., 1967a: Mehkužci in zoogeografski položaj Rakovega škocjana. Varstvo
narave 5: 129—137, Ljubljana. Bole, J., 1967 b: Taksonomska, ekološka in zoogeografska problematika družine Hydrobiidae (Gastropoda) iz porečja Ljubljanice. Razpr. IV. razr. SAZU 10 (2): 73—108, Ljubljana.
Bole, J., 1970: Prispevek k poznavanju anatomije in taksonomije podzemeljskih hibrobiid (Gastropoda, Prosobranohia). Razpr.' IV. razr.. SAZU 13 (2): 85—111, Ljubljana.
B o 1 e, J., 1974: Rod Zospeum Bourguignat 1956 (Gastropoda, Ellobiidae) v Jugoslaviji. Razpr. IV. razr. SAZU 17 (5): 249—291, Ljubljana. Bole, J . 1976a: Malakološke razmere v mraziščih. Razpr. IV. razr. SAZU 19 (5): 149—183, Ljubljana.
Bole, J., 1976 b: Mehkužci Notranjskega Snežnika in okolice. Varstvo narave 9: 55—63, Ljubljana.
Breznik, M., 1962: Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem polju. Geologiia 7: 119—149, Ljubljana.
G a m s , I., 1963: Logarček. Poročila (Acta carsologica) 3: 5—84, Ljubljana.
Gams, I., 1966: K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Poročila (Acta carsologica) 4: 5—50, Ljubljana.
Gams, I., 1974: Kras. Zgodovinski, naravoslovni in geografski oris. Ljubljana.
Gittenberger, E., 1969: Beiträge zur Kenntnis der Pupillacea I. Die Spelae-odiscinae. ZoL Meded. 43 (22): 287—304, Leiden.
Gittenberger, E., 1972: Beiträge zur Kenntnis der Pupillacea 2. Die Gattung Planogyra (Valloniidae) in Europa. Basteria 36 (2—5): 63—74, Leiden.
Gittenberger, E., 1977: Planogyra sororcula (Benoit 1857) (Pulmonata, Valloniidae), une espece nouvelle pour la France. Zool. Meded. 51 (12): 191—197, Leiden.
Golob, R., 1867: Predlog za zavarovanje slovenskega krasa. Varstvo narave 5: 29—38, Ljubljana.
Hadži, J., 1931: Zoogeografska karta kr. Jugoslavije. Zbirka karata Geogr. društ., 2, Beograd.
Hadži, J., 1935: Kurze zoogeographische Übersicht Jugoslaviens Verh. intern. Ver. theor. angew. Limnol. 7: 37—45, Beograd.
Hadži, J., 1962: Novi doneski k boljšemu poznavanju naše človeške ribice. Naše jame4: 33—40, Ljubljana.
K a r a m a n, S., 1935: Die Fauna der unterirdischen Gewässer Jugoslawiens. Verh. intern. Ver. theor. angew. Limnol. 7: 46—73, Beograd.
Kuščer, L., 1925: Jamski mehkužci severozapadne Jugoslavije in sosednjega ozemlja. Glas. muz. društ. Slov. 4—6 B: 39—49, Ljubljana.
K u š č e r , L., 1928: Einige Fälle abnormaler Gastropodenschalen. Glas, muz. društ. Slov. 7—8 B: 51—53, Ljubljana.
Ku š č e r, L., 1932: Höhlen- und Quellenschnecken aus dem Flussgebiet der Ljubljanica. Arch.Moll., 64 (2): 48—62, Frankfurt a. M.
M e 1 i k , A., 1952: Zasnova Ljubljaničinega porečja. Geogr. zbornik 1: 5—30, Ljubljana.
P e t e r 1 i n, S. in drugi 1976: Notranjski kranjski park. Inventar na j pomembne j še naravne dediščine Slovenije, Ljubljana.
Pinter, L., 1972: Die Gattung V Urea Fitzinger 1833 in den Balkanländer (Gastro-poda: Zonitidae). Ann. zool. 29: (8): 211—315, Warszawa.
Puncer, I., M. Zupančič, M. Wraber, 1976: Vegetacijska karta Postojna I. 33—77, Ljubljana.
R a d o m a n , P., 1973: New classification of fresh and brackish water Prosobran-chia from the Balkans and Asia Minor. Posebn. izd. Prir. muz. Beograd 32: 1—30, Beograd.
R a d o m a n , P., 1975: Speciacija u okviru roda Belgrandiella i njemu srodnih rodova na Balkanskom poluostrvu. Glas. Prir. muz. (B) 30: 29—69, Beograd.
R a d o m a n , P., 1976: Speciation within the family Bythinellidae on the Balkans and Asia Minor. Z. zool. Syst. Evolut.-forsch. 14: 130—152, Hamburg.
Radoman, P., 1978: Neue Vertreter der Gruppe Hydrobioidea von der Balkanhalbinsel. Arch. Moll., 109 (1/3): 27—44, Frankfurt a. M.
Starobogatov I. J., 1970: Fauna molljuskov i zoogeografičeskoe rajonirovanie kontinentalnyh vodoemov, Leningrad.
V e 1 k o V r h , F., 1971: Nove najdbe vrste Acicula stussineri (Boettger) 1884 (Gastropoda: Prosobranchia). Biol. vestn. 19: 203—206, Ljubljana.
Wagner, H., 1932: Su alcuni molluschi delle grotte di Postumia e di qualque altra localita. Grotte d'ltalia 6 (1): 22—24, Postumia.
Wagner, H., 1935: Ueber die Molluskenfauna der Planina Höhle Mitt. Höhlen- u. Karstforsch. 1935: 25—37.
Zilch, A., J. S. Jaeckel, 1962: Mollusca. Ergänzung. Die Tierwelt Mitteleuropas 2 (1), Leipzig.
Avtorjev naslov — Author's address: dr. Jože BOLE,
Biološki inštitut Jovana Hadži j a S AZU, Novi trg 3, YU — 61000 Ljubljana
Jamska favna notranjskega trikotnika (Cerknica—Postojna—Planina), njena ogroženost in naravovarstveni pomen
The Cave Fauna in the Triangle Cerknica—Postojna—Planina (Slovenia, Yugoslavia), its Conservational Importance
Boris SKET
UDK 591.9:551.44+719(497.12) »Cerknica—Planina—Postojna«	Prispelo 19. nov. 1979
IZVLEČEK	ABSTRACT
Področje je zelo bogato s kraškimi po- The region is very rich in karstic fea-javi in favno. Zastopane so vse pomemb- tures and fauna. All important groups ne j še skupine, ki živijo v jamah Slo- occurring in caves of Slovenia are repre-venije. Tukaj so loci typici za 58 jam- sented here. Loci typici for 58 taxa are skih taksonov. Nekaj vrst je endemnih. the caves of this region. There are some Področje je še pomemben poligon za endemic species. The region is a very študij procesov v onesnaženih jamskih important polygon for the study of the vodah, za nekatere druge ekološke raz- effect of pollution to underground habi-iskave, za študij prilagajanja živali na tats, as well as for some other ecologi-podzemlje; je tudi izjemen učni objekt, cal research, and for the study of adap-ki se izrablja na vseh ravneh akadem- tation of animals to the subterranean skega šolanja. Tako edinstveno področ- environment. It is also an exceptional je ogroža naraščajoča polucija in načrti didactic object, used at all levels of o zajezitvi Planinskega polja.	academic education. Such a unique re-
gion has been endangered by a growing pollution as well as by the planned damning up of Planinsko polje.
1. UVOD
Trikotnik, v katerega kotu so Cerkniško jezero, ponor Pivke in Planinsko polje, obsega večidel površje iz triadnih in krednih apnencev. Njegovo osrčje je še precej pokrito z naravnimi gozdnimi sestoji (največ Ahieti-fagetum dinari-cum), s številnim in zanimivim gozdnim živalstvom (zlasti ne vretenčar j i). V apnencih so jame različnih tipov, ki jim jamarji, speleologi pa tudi speleobiologi že dolgo posvečajo vso pozornost — kot si jo tudi zaslužijo. Hidrografsko pripada to ozemlje porečju Ljubljanice.
V območju Cerkniškega polja se je izoblikovalo presihajoče jezero in več potokov, katerih vode so dovolj trajne, da se je tukaj naselila in ohranila bogata površinska vodna favna. Vendar gre za favno potokov in mlak, jezerske skorajda ni. Vode Cerkniškega polja ponikajo in teko proti Planinski jami, vmes pa se prikažejo na dan v Rakovem Škocjanu.
Spodnji tok Pivke na Postojnskem polju ima pretežno ilovnato dno z zelo revnim živalstvom, ki pa ga lahko občasno bogati drift iz zgornjega toka in iz Nanoščice, kjer je dno kamnito in poraščeno. Poleti voda pred pravim ponorom praktično izgine. S Pivko teče v podzemlje tudi vsa odpadna voda iz Postojne in okolice.
Vode iz obeh polj, združene s podzemeljskimi vodami, pridejo na dan spet na Planinskem polju, kjer pa je vodni tok (Unica) spet nestalen.
Glavni posrednik med Postojnskim in Planinskim poljem je Postojnsko-pla-ninski jaimski sistem (Postojnska jama, Črna jama, Pivka jama, Planinska jama), po katerem se Pivkine vode sorazmerno direktno pretakajo, sprejmejo pa še nekaj manjših pritokov iz podzemlja in posredno s površja. Celotna pot Pivke je dolga po izračunu približno devet kilometrov. V Planinski jami se Pivka združi z vodami Rakovega rokava.
SI. 1 — Lega notranjskih kraških polj.
Fig. 1 — The situation of the karst fields in Notranjsko.
Daljšo pot pretečejo pod zemljo vode s Cerkniškega polja, ki se poleg tega V podzemlju združijo s podzemeljskim Javorniškim tokom. Temu primerno so hidrografske razmere v Rakovem rokavu Planinske jame dokaj zapletene. Toku ponikalnice s te strani lahko sledimo skozi Karlovice s cerkniške strani, navzgor po Zelških jamah in navzdol po Zatočni jami iz Rakovega Skocjana.
Podzemeljske vode so še na odtočni strani Planinskega polja, zlasti v Lo-garčku in Najdeni jami ter seveda v ponorih Unice. Večina jam v tem območju ima tudi bolj ali manj obsežna višja, neaktivna nadstropja, ki so pogosto zelo zasigana (Postojnska jama!). Isto velja seveda za »suhe jame« s tega območja, v katerih do vodnega toka sploh ne prodremo, V občasno poplavljenih delih so mestoma dokaj obsežni nanosi ilovice, včasih s primesjo mivke, včasih s primesjo prsti in organskih ostankov. Na nekaj mestih ob vodnem toku najdemo celo čiste nanose polžjih hišic.
Ekološko so torej tukajšnje jame izredno pisane. Najdemo najrazličnejše kopenske habitate, od energetsko (glede hrane) bogatih vhodnih delov in organskih naplavin do zelo revnih sigastih sten; prav tako različne vodne habitate, od energetsko bogatega dna ponikalnic do izredno revnih curkov in ponvic s kapnico.
2. JAMSKA FAVNA NOTRANJSKEGA TRIKOTNIKA 2. 1. Bogastvo favne
Morda je eden izmed glavnih razlogov, da poznamo s tega območja izredno nmogo jamskih živali, dejstvo, da smo mu posvetili veliko raziskav. Seveda pa to že samo na sebi kaže, kako pomembno in zanimivo je to območje. Za ponazoritev njegovagea bogastva naj podrobneje opišemo le favno dveh jam oz. sistemov.
Log ar ček je obsežna jama, z več kot dvema kilometroma rovov v več etažah. Jama je sorazmerno težko dostopna oz. vsaj ni primerna za redne intenzivne raziskave. Vendar pa so jo zaradi njene speleološke zanimivosti jamarji, med njimi tudi biologi, precej pogosto obiskovali. Tako se je nabralo precej bogato biološko gradivo, ki šteje nič manj kot 80 vrst.
CILIATA	TURBELLARIA
Kerona pediculus O. F. Müller	Dendrocoelum album (Steinmann)
*	Scyphidia microlistrae Hadži	Phagocata dalmatica (Stankovič et
*	Vaginicola suhcylindrata Hadži	Komarek)
*	V. (Miculopodium) cementata Hadži Tricladida g. sp. (isti?)
*	Pyxicola psanvmata Hadži	* Buhalocerus pretneri Matjašič
*	Platycola lag eni j or mis Hadži	* Troglocaridlcola maxima Matjašič
*	P. calUstoma Hadži	* Troglocaridicola capreolaria Matja-
*	Lagenophrys monolistrae Stammer šič
*	Acineta sp. A	CNIDARIA
*	Acineta sp. B	Hydra circumcincta P. Sch.
*	Spelaeophrya troglocaridis Stammer ASCHELMINTHES
SPONGIARIA	Nematoda gg. spp.
Spongilla sp.	Gordioidea g. sp.
MOLLUSCA
Belgrandiella kusceri A. J. Wagner Belgrandiella schleschi (Kuščer) Belgrandiella cf. crucis (Kuščer) Belgrandiella fontinalis (Schmidt) cf. Graziana sp.
Hadziella ephvppiostoma Kuščer Hadziella ephippiostoma Kuščer Hauffenia michleri Kuščer Hauffenia suhpiscinalis (Kuščer) Zospeum alpestre isselianum Pollo-nera
Zospeum amoenum (Frauenfeld) Zospeum frauenfeldi (Freyer) Zospeum spelaeum spelaeum (Ross-maessler)
Ancylus fluviatUis O. F. Müller Acroloxus lacustris (Linnaeus) Acroloxus tetensi (Kuščer) ANNELIDA
Allolohophora helUcosa Ude
Oligochaeta gg. spp.
CRUSTACEA
Cladocera g. sp.
Copepoda g. sp.
Ostracoda g. sp.
Niphargus stygius Schioedte
Niphargus kochianus ssp.
Niphargus gr. orcinus sp.
Synurella ambulans ssp.
Asellus aquaticus cavernicolus Ra-
covitza
Monolistra razovitzai Stammer Microlistra spinosissima Racovitza Titanethes albus L. Trichoniscidae g. sp. Troglocaris schmidti Dormitzer
ARACHNOIDEA
»Hydracarina« g. sp.
Acarina g. sp.
Rhagidiidae g. sp.
Eschatocephalus sp.
Nelima aurantiaca (Simon)
Neohisium sp.
Stalita taenaria Schioedte
Troglohyphantes jamatus Roewer
MYRIAPODA
Brachydesmus inferus concavus Attems
Brachydesmus sp. APTERYGOTA
Tomocerus scutellatus Frauenfeld 1854
Onychiurus sp. Poduridae g. sp. Campodeidae g. sp. PTERYGOTA Ephemeroptera g. sp. Troglophilus sp. Triphosa dubitata L. Typhlotrechus hilimeki hauckei Ganglbauer
Anophthalmus puhescens sedulus Knirsch
A. temporalis temporalis J. Müller Bathyscimorphus hyssinus (Schiödte)
Leptodirus hochenwarti F. Schmidt Machaerites ravasinii (G. Müller) Diptera gg. spp. Chironomidae gg. spp. VERTEBRATA Pisces g. sp. (? Leuciscus sp.) Proteus anguineus Laurenti Rhinolophus sp.
Od teh taksonov bi jih vsaj 45, torej več kot polovico, po uveljavljenih kriterijih označili za troglobionte (označeni z *) — niso še bili najdeni zunaj jam in najverjetneje zunaj jam ne živijo. Nedvomno bi se z intenzivnejšimi raziskavami to število še povečalo. Tej pestrosti favne verjetno botrujejo položaj jame v osrčju kraškega območja, velikost in ekološka pisanost jame ter sorazmerno velike količine hrane, ki jih prinaša tok ponikalnice.
Drugi primer naj bo poštojnsko-planinski jamski sistem oziroma njegovo vodno živalstvo, ki ga dokaj dobro poznamo. Medtem ko zbrani primerki iz kopenskih habitatov še čakajo taksonomske obdelave, pa so vodne živali večinoma (a vendar ne vse!) določene, saj so bile v zadnjem desetletju
predmet precej intenzivinih ekološikih raziisikav. Glavno vodno telo je tukaj podzemeljski tok ponikalnice s podzemeljskimi pritoki; nekateri deli so zato zelo onesnaženi in bogati z organskimi snovmi, drugi pa so čisti in včasih energetsko dokaj revni. Struktura dna je zelo raznolična, prav tako nekateri drugi ekološki dejavniki.
V vodah postojnskoHplaninskega jamiskega sistema je bilo doslej ugotovljenih več kot 190 živalskih vrst, ki pa so v veliki večini recentni vseljenci iz površinskih habitatov. Le malo več kot 30 vrst bi lahko označili za troglobi-ontske, vendar pa je med sicer površinskimi vrstami kar pet takšnih, ki so v omenjenem sistemu izoblikovale morfološko-anatomsko spremenjene (troglo-biontske) rase; takšni primeri so za znanost še dosti bolj zanimivi kot čisto jamske vrste.
Vodne živali v postojnsko-planinskem jamskem sistemu:
PROTOZOA Monas sp.
Stentor caerulans Ehrenberg Carchesium polypinum Linnaeus Opercularia nutans Vorticella cf. dissimilvs Vorticella cf. vestita Vorticella cf. hrevistyla Vorticella sp. Epistylis sp. Platycola cf. reflexa Vaginicola sp.
Spelaeophrya troglocaridis Stammer
Heliozioa g. sp.
SPONGIARIA
Spongilla fragilis (Leidy)
Ephydatia mülleri (Lieberkühn)
CNIDARIA
Hydra sp.
Velkovrhia enigmatica Matjašič et Sket
TURBELLARIA
Dendrocoelurn iacteum O. h\ Müller Dendrocoelum tuhuliferum Beauchamp
Phagocata alhissima (Vejdovsky)
Phagocata dalmatica (Stankovic et
Kolmarek)
ROTATORIA
cf. Philodina sp.
NEMATODES
Nematodes g. sp.
MOLLUSCA
Belgrandiella fontinalis (Schmidt) Belgrandiella kusceri A. J. Wagner Belgrandiella schleschi (Kuščer)
Belgrandiella sp. Hadziella ephippiostoma Kuščer Iglica luxurians (Kuščer) Sadleriana fluminensis (Küster) Hauffenia michleri Kuščer Hauffenia subpiscinalis (Kuščer) Troglocaridicola capreolaria Matj. Bubalocerus pretneri Matjašič Bythinella schmidti (Küster) Bythinia tentaculata (Lii\naeus) Lymnaea truncatula (O. F. Müller) Anisus leucostomus Millet Anisus vortex Linnaeus Armiger crista (Linnaeus) Gyraulus albus (O. F. Müller) Ancylus fluviatilis O. F. Müller Acroloxus lacustris (Linnaeus) Acroloxus tetensi (Kuščer) Pisidium amnicum O. F. Müller Pisidium casertanum Poli pisidium henslowanum (Sheppard) OLIGOCHAETA HelodrUus consiricLus Rosa Nais communis Piguet Nais elinguis Müller Nais pardalis Piguet Stylaria lacustris (L.) Stylaria fossularis (Leidy) Ophidonais sp. Pristina hilohata (Bret.) Tuhifex tubijex (Müller) Sketodrilus flahellisetosus (Krabe) Limnodrilus hoffmeisteri Claparede Limnodrilus udekemianus Claparede Psammoryctides harhatus (Grube) Psammoryctides hadzii Sp. Karaman
Potamothrix hammoniensis (Michaelsen)
*	Potamothrix postojnae Sp. Karaman Peloscolex velutinus sarnensis (Pierantoni)
*	Epirodrilus slovenicus Sp. Karaman
*	Rhyacodrüus sketi Sp. Karaman Rhynchelmis limosella Hoffmeister Stylodrüus heringianus Claparede
*	Trichodrüus ptujensis Krabe
*	Trichodrüus strandi Krabe Haplotaxis gordioides (Kartmann) Eiseniella tetraedra (Savigny) Enchytraeidae g. sp. KIRUDINEA
Glossiphonia complanata (Linnaeus) Helohdella stagnalis (Linnaeus) Erpohdella testacea (Savigny) Erpohdella octoculata Linnaeus Trocheta hykowskii Gedroyc CLADOCERA
Simocephalus vetulus O. F. Müller Ceriodaphnia affinis Lilij eborg Bosmina longirostris O. F. Müller Rhynchotalona rostrata Koch Pleuroxus laevis Sars OSTRACODA Cypria ophthalmica Jurine Cypria pellucida O. F. Müller Candona Candida O. F. Müller Candona trigonella Klie
*	Typhlocypris schmeili Müller COPEPODA
Diaptomus sp.
Macrocyclops albidus Jurine Eucyclops macruroides Lilljeborg Eucyclops serrulatus Fischer Tropocyclops prasinus (Fischer) Paracyclops fiw.hriatus (Fischer) P. fimbriatus f. imminuta Kiefer Diacyclops hisetosus (Rehberg)
*	Diacyclops charon (Kiefer) Diacyclops languidoides f. gotica Kiefer
Megacyclops viridis (Jurine) Thermocyclops dyhowskii (Lande)
*	Speocyclops infernus (Kiefer) Paracamptus schmeili (Mrazek) Bryocamptus zschokkei (Schmeil)
*	Bryocamptus dacicus (Chappuis) Echinocamptus georgevitchi Chap. Echinocamptus unicus Kiefer Echinocamptus luenensis Schmeil Atheyella crassa (Sars)
*	Elaphoidella jeanneli Chappuis DECAPODA
Astacus fluviatilis Fabricius
*	Troglocaris anophthalmus planinen-sis Jusbašjan
ISOPODA
Asellus aquaticus aquaticus Linnaeus
*	Asellus aquaticus cavernicolus Racovitza
Proasellus istrianus (Stammer)
*	Titanethes albus Schiödte AMPKIPODA Gammarus Jossarum Koch Synurella ambulans Müller Niphargus stygius stygius Schiödte
*	Niphargus kochianus wolf i Schellenberg
*	Niphargus taurv ssp.
*	Niphargus orcinus ssp.
*	Niphargus spoeckeri Schellenberg ACARINA
Hygrobates longipalpis Hermann Neumannia limosa C. L. Koch Arrenurus albator O. F. Müller EPHEMEROPTERA Siphlonuridae g. sp. Heptagenia fc. lateralis Ecdyonurussp. Baetis spp.
Ephemera vulgata Linnaeus Caenis moesta Bengtsson Paraleptophlebia submarginata St. Habrophlebia sf. fusca PLECOPTERA
Brachyptera tristis (Klapalek) Nemoura cinerea (Retzius) Nemoura avicularis Morton Leuctra albida Kempny Amphinemura triangularis (Ris) Protonemura sp.
Dinocras megacephala (Klapalek) Isoperla grammatica (Poda) Chloroperla tripunctata (Scopol!)
COLEOPTERA
Belgrandiella kusceri A. J. Wagner 1927
Belgrandiella superior (Kuščer 1932) Acroloxus tetensi (Kuščer 1932) Psammoryctides hadzn Sp. Karaman 1974
Rhyacodrilus sketi Sp. Karaman 1974
Potamothrix vostojnae Sp. Karaman 1974
Epirodrilus slovenicus Sp. Karaman 1976
Acherosoma troglodytes Latzel 1884 Scolopendrellopsis pretneri Juber-thie-Jupeau 1963 Lithohius stygius Latzel 1880 Monotarsohius zveri Matic et Stent-zer 1977
Attemsia stygium (Latzel 1881) Candona trigonella Klie 1931 Diacyclops charon (Kiefer 1931) Diacyclops languidoides f. gotica (Keifer 1931)
Echinocamptus unicus Kiefer 1931 Titanethes albus Schioedte 1848 Asellus aquaticus cavernicolus Ra-covitza 1925
Niphargus stygius Schioedte 1848 Niphargus puteanus spoeckeri Schellenberg 1933
Niphargus kochianus wolf i Schellenberg 1933
Stalita taenaria Schioedte 1848
Neohisium spelaeum Schioedte 1848 Neohisium pusillum Beier 1939 Hadziana postumicola Roewer 1935 Lahidostoma lyra Willmann 1932 Achorutes spelaeus Joseph 1882 Onychiurus holdorii Denis 1938 Onychiurus giganteus Absolon 1901 Onychiurus postumicus Bonet 1931 Onychiurus stachi Denis 1938 Onychiurus stillicidii Schioedte 1848 Tomocerus niveus Joseph 1882 Oncopodura cavernarum Stach 1934 Sminthurus caecus Joseph 1882 Plusiocampa erehophila Hamann 1896
Anophthalmus puhens sedulus Knirsch 1926
Anophthalmus temporalis J. Müller 1913
Anophthalmus hirtus confusus G. Müller 1935
Laemostenes schreihersi Küster 1846 Bathyscimorphus hyssinus Schioedte 1848
Bathysciotes khevenhülleri L. Müller 1852
Leptodirus hochenwarti F. Schmidt 1832
Neosciara vivida f. tenuicornis Lengersdorf 1932
Triphleha aptina Schiner et Egger 1854
2. 3. Zoogeografske in favnistične značilnosti območja
Težko je narediti zoogeografski opis ozemlja, ko vemo, da nekatere zelo pomembne skupine naših jamskih živali še niso temeljito taksonomsko obdelane. To velja tako za kopenske (npr. Coleoptera) kot za vodne živali (npr. Amphi-poda). Zato se bomo omejili na nekaj splošnejših ugotovitev v zvezi s tistimi jamskimi živalmi, ki naredijo glavni »vtis« na jamarje ali speleobiologa. 2. 3. 1. Od kopenskih živali so tukaj zastopane vse pomembnejše skupine, ki se sicer pojavljajo v jamski favni Slovenije. Izmed pajkovcev npr. veliki pašči-palec Neohisium spelaeum, veliki pajek Stalita taenaria; izmed hroščev nekaj predstavnikov rodu Anophthalmus in Leptodirus hochenwarti; izmed polžev nekaj vrst rodu Zospeum. Razširjenost posameznih vrst je zelo različna, večinoma pa še neproučena. Dobro nam je znana razširjenost polžkov rodu Zospeum (Bole, 1974), ki ima v Jugoslaviji deset vrst. Izmed njih jih kar 6 sega v ob-
ravnavano območje, odtod pa se njihovi areali širijo v različne smeri; razen Zospeum amoenum, ki sega v Hercegovino, so vendar vsi omejeni na večji ali manjši del severozahodnega dinarskega območja (v smislu Sket, 1970). Nobena vrsta ni endemična za Nontranjsko. O endemizmu pri drugih skupinah je težko govoriti, saj se je npr. pajek Stalita taenaria šele v zadnjem času (Kra-t o C h v i 1, 1970) izkazal za verjetno endemičnega, medtem ko pri nekaterih drugih oblikah ugotavljajo, da imajo večje areale, kot so kazale prve najdbe. Izmed pajkov sta relativno endemična (torej ne gresta daleč čez meje »trikotnika«) Troglohyphantes jamatus Roewer in T. confusus Kratochvil (Deelemen-Reinhold, 1978).
Posebno zanimiva je najdba jamskega kopenskega vrtinčarja (Tricladida, Terricola), ki doslej še ni bil taksonomsko obdelan, je pa za zdaj znan le iz Najdene jame pri Lazah.
2. 3.2. Tako kot pri kopenskih je tudi pri vodnih živalih le malo skupin, ki so taksonomsko in favnistično toliko obdelane, da je o njih vredno razpravljati v zoogeografskem pogledu.
Tukaj je eno izmed klasičnih nahajališč dveh dinarskih elementov: močerila {Proteus anguinus) in jamske kožice {Troglocaris schmidti). Vsaj toliko kot prisotnost teh dveh vrst pa je vredna omembe tudi odsotnost jamskega cevkarja (Marifugia cavatica Abs. et Hrabe), ki je sicer podobno razširjen, le da ima bolj raztresena nahajališča. Ker je porečje Ljubljanice površinsko precej veliko, speleobiološko pa vsaj dovolj dobro raziskano lahko trdimo, da odsotnost ma-rifugije na naših seznamih ni niti naključna niti posledica slabe raziskanosti; vendar pojasnila še nimaimo. Nobena od tukajšnjih vrst ni zanesljivo razširjena v severozahodni dinarski smeri, vendar pa je rakec Monolistra racovitzai dokaj razširjen iz Notranjskega trikotnika proti zahodu in jugu; če taksoni, opisani na Dolenjskem, dejansko pripadajo tej vrsti (kot podvrste), se Monolistra racovitzai vendar približuje razširjenosti v severozahodni dinarski smeri.
Kapičasti jamski polžek Acroloxus tetensi je zanimiv, ker povezuje v zoogeografskem pogledu porečji Ljubljanice in Krke (Bole, 1965), kar sicer nakazuje tudi zgoraj omenjeni izopodni rakec. Med polži najdemo tudi nekaj endemov. Areal iglice Iglica luxurians se vleče vzdolž sistema podzemeljske Ljubljanice od Loške doline do Vrhnike (Bole, 1976); podobna je razširjenost polža Belgrandiella kusceri. Se nekaj endemičnih vrst iz rodu Belgrandiella je omejenih na obrobje trikotnika (območje Cerkniškega jezera; Bole, 1967).
Nekaj endemov je tudi med postranicami, vendar se zdi, da gre tukaj za taksone subspecifične kategorije. Na čiste podzemeljske vode območja je tako rekoč omejena postranica Niphargus stygius stygius (vendar pa je nedvomno konspecifični N. s. valvasori S. Karaman razširjen po vsej zahodni Sloveniji), na podzemeljski tok ponikalnic pa N. puteanus spoeckeri (vprašljivo je, koliko je ta oblika sorodna z drugimi taksoni zelo razširjene skupine N. puteanus). Na širše območje notranjskega trikotnika je omejena (imam.o sicer nezanesljive podatke tudi za porečje Reke — St a m m e r, 1932) izrazito troglobiontska rasa vodnega oslička Asellus aquaticus caverni-colus, ki je precej evrieka; očitno izvira iz površinske rase A. a. carniolicus Sekt, ki je prav tako endemična v zaprtih poljih tega območja (Cerkniško, Planinsko). Posebno zanimiv izopod, endemit tega območja (Planina—Vrhnika), je jamski ježek Microlistra spinosissima, okrašen z izredno dolgimi trni.
da so bile dmgod le Pri
iz Rakovega rc
z jamskega ježka iz Logarčka, ki jih je
H a d ž i (1940). Pri slednjih je zelo verjetno, da so vsaj
notranjski trikotnik ni le bogat z in
je zel(
nova. Poleg v tem pogledu še ne prevelika oddaljenost od
sipeleologije, prav tako pa sorazmerno preprost Pivke. Zlasti skupine z Inštituta za biologijo inštituta SAZU že več desetlet jejo to območje dokaj intenzivno, tako v favnističnem, kot tudi v
3. 1.
Pivka pred ponorom pri Postojni doživlja rek in tako nosi s seboj v podzemlje velike količin narave. Ker je bilo to onesnaženje še pred nekaj se je zdelo, da je sistem hidrografsko preprost, sn aženja na življenje v
se je sicer, da pa se je z leti skoraj katastro-drugo pa jim je v
ijenje v podzemlju in Velkovrh, v tisku). ]
sistemih se namreč dogajajo tucii nihanja, ki jim ni lahko odkriti vzroka,, sovpadanje z naraščanjem onesnaženja pa bi bilo lahko naključno.
3. 2. Druge ekološke raziskave
Ker imamo tukaj opravka z zelo obsežnimi, ekološko pestrimi jamskimi sistemi, smo se lotili tudi proučevanja razporeditve posameznih vrst oz. združb (vodnih in kopenskih) v kraškem podzemlju. Se posebno zanimivo je to območje zato, ker imamo v istem sistemu (postojnskem) zelo obsežne prostore, ki jih je človek že zdavnaj začel turistično izrabljati in torej spreminjati, ter prav tako obsežne še povsem naravne prostore. Bogate populacije nekaterih živali, zlasti v manjših jamah, pa omogočajo študij biologije teh vrst v naravnem okolju. Ko bo rešeno vprašanje namestitve jamskega laboratorija v postojnskem sistemu, bo takšno delo seveda zelo olajšano.
Ena izmed naših skupin se intenzivno ukvarja s proučevanjem ekoloških razmer v domovanju močerila, ki je v postojnsko-planinskem sistemu zelo pogost. Večja aktivnost jamarjev-potapljačev v zadnjem času nam obeta, da bomo prav v tem sistemu končno našli tudi zalego močerila, ki v naravi na prvotnem ležišču še ni bila najdena (I s t e n i č , 1971; Sket in Velko vrh, 1978) Raziskave močerila potekajo v tem območju dejansko že od davne preteklosti, kar daje prav tukajšnjim populacijam posebno znanstveno vrednost.
3. 3. Evolucijske raziskave
Posebno zanimiv je prav postojnsko-planinski sistem za proučevanje razmerij med površinsko in jamsko favno ter za razumevanje razvojne preteklosti jamskega živalstva. Deloma je to povezano z ugotovitvami pri proučevanju posledic onesnaževanja oziroma s trofičnimi razmerami, deloma pa z natančnimi taksonomskimi in genetskimi raziskavami.
Ker ima Pivka sorazmerno zelo dolg neposredno dostopen podzemeljski tok, nam ponuja enkratno možnost za neposredno proučevanje postopnih sprememb na podzemeljskih populacijah sicer površinskih vrst — kot je npr. redukcija pigmenta in oči pri kapičastem polžu Ancylus fluviatilis (Müller) (Bole, disert.) in pri postranici Synurella ambulans O. F. Müller ter drugih.
Izredno zanimive so razmere pri vodnih osličkih {Asellus aquaticus). Na zaprtih kraških poljih živi endemična, primitivna rasa, iz katere se je razvila visoko specializirana jamska rasa, s to pa se zdaj genetsko meša »moderna« površinska rasa, ki prodira od Postojne v podzemlje. Gre torej za enkratno situacijo, ki nam omogoča proučevanje (morfološko, genetsko, ekološko, biološko . . .) razmerij med povsem različnimi tipi živali znotraj ene biološke vrste.
3. 4. Območje kot šolski objekt
Glede na vse lastnosti in posebnosti območja, ki smo jih doslej že omenili, je povsem razumljivo, da služi biologom (seveda pa verjetno tudi drugim strokam) kot zelo primeren študijski in demonstracijski objekt na različnih stopnjah izobraževanja. Največkrat prav na tem območju dobijo svoje najosnovnejše znanje iz speleobiologije tudi jamarji amaterji.
Mačkovico pri Lazah že desetletja obiskujejo študentje biologije z ljubljanske Univerze, tam se prvič seznanijo z jamskim okoljem in tudi z jamarsko tehniko, kar je za vsakega učitelja ali raziskovalca v Sloveniji izrednega pomena. V zadnjem času, ko smo bolje spoznali izredno poučnost živega sveta v postojnsko-planinskem sistemu je v te poučne ekskurzije redno zajeta tudi Planinska jama oz. njen laže dostopni Pivkin rokav.
Končno je bilo v zadnjih desetletjih prijavljenih (in večinoma že končanih) 7 diplomskih del, 3 magistrska dela in 4 doktorske disertacije, ki so bodisi obravnavale neposredno biološko problematiko tega območja ali pa so bile; vezane pretežno na gradivo z njega. Glede na sorazmerno zapostavljenost speleobiologije so to kar velike številke.
4. OGROŽENOST OBMOČJA
Od urejanja za obisk turistov ne more biti posebne škode za sistem kot celoto, saj je dovolj obsežen. Isto velja za dejavnost biologov, ki zbirajo živali za znanstvene raziskave; populacije so dovolj velike in njihovi areali dovolj obsežni, da takšne omenjene posege zlahka prenesejo.
Kot vsi sistemi na kraških območjih so tudi tukajšnji potencialno zelo ogroženi že zaradi svojih lastnosti. Celo v površinskih kraških vodah je število vrst sorazmerno majhno, pestrost združb torej tudi, zato so nestabilne. Majhno število vrst je posledica prostorske izoliranosti površinskih voda, ki ne omogoča favnistične izmenjave z drugimi območji. Temu dejavniku se v podzemlju pridruži še enostranskost abiotskih ekoloških dejavnikov, kar število vrst še dosti bolj zmanjša. Podzemeljske živali so tudi konkurenčno zelo šibke v okolju, kjer je dovolj hrane za površinske živali. Organsko onesnaževanje torej omogoča površinskim živalim, da izpodrivajo podzemeljske tudi v podzemlju. Ce bi bilo onesnaževanje dovolj intenzivno, pa bi seveda lahko uničilo tako podzemeljsko kot površinsko favno. Zaradi že omenjene izoliranosti se ta tudi po izboljšanju razmer praktično ne more več obnoviti. Z uničenjem živega sveta pa seveda tudi voda izgubi svoje samoočiščevalne zmožnosti.
Današnje razmere v območju Postojne in Cerkniškega polja (upoštevajoč tudi Loško dolino) niso vzpodbudne. Mera onesnaženosti iz desetletja v desetletje narašča. V Postojnski jami smo že večkrat našli povsem zagnito vodo. praktično brez kisika. V Planinski j ami postajajo površinske živali vedno pogostejše, jamske pa redkejše. Ker je podzemeljsko pretakanje vode v krasu in v tem območju precej zapleteno, je seveda veliko možnosti, da pritečejo onesnažene vode tudi iz nepričakovanih smeri.
Pred leti je npr. potoček v Rudolfovem rovu Planinske jame močno smrdel po nafti — kaj podobnega bi lahko prizadelo tudi Javorniški tok.
V zadnjem času je bilo dosti razprav o zajezitvi voda na Planinskem polju, zaradi katerih bi se trajno dvignila voda tudi v postojnsko-planinskem jamskem sistemu. S tem bi se razmere v podzemlju nad Planinskim poljem seveda tako spremenile, da bi bilo nadaljevanje vseh začetih ekoloških raziskav praktično nesmiseino in deloma nemiogoče. Nahajališča mnogih zanimivih živali bi postala nedostopna, za nekatere pa bi bil ogrožen celo obstanek. S tem bi bilo tudi za vedno pokopano upanje, da bomo kdaj spoznali naravne razmere v za zdaj še nedostopnem delu Pivkinega toka (2 kilometra zračne črte med Pivko jamo in Planinsko jamo). Poznavanje teh razmer pa bi nam omogočilo razlago marsikatere »skrivnosti«, ki je danes še ne razumemo.
5. POVZETEK IN SKLEP
Notranjski trikotnik je zelo bogat s površinskimi in podzemeljskimi kraškimi pojavi, naseljenimi s tipičnimi favnami. Zlasti v postojnsko-planinskem jamskem sistemu so razviti skoraj vsi mogoči podzemeljski habitati.
Bogastvo tukajšnje favne je ponazorjeno z dvema primeroma. V jami Lo-garček je bilo najdenih vsaj 80 živalskih vrst, od tega 45 »troglobiontov«. V postojnsko-planinskem jamskem sistemu pa je bilo samo pri vodnih živalih ugotovljenih več kot 190 vrst; le 31 bi jih sicer lahko označili za troglobionte, vendar pa je vsaj 5 površinskih tukaj izoblikovalo specializirane podzemeljske rase, kar je za znanost še posebno zanimiv primer.
Različne jame v trikotniku omenja literatura kot tipska nahajališča za kar 58 živalskih taksonov.
Vse pomembnejše živalske skupine, ki naseljujejo slovenske jame, so tukaj zastopane. Krajevna favna pripada večinoma severozahodnemu dinarskemu območju (sensu S k et, 1970), nekatere živali pa so drugače razširjene. Stopnja endemizma je sorazmerno nizka. Tukaj je ndkaj endemičnih polžev, rakov in kopenskih členonožcev. Morda so endemioni tudi epizoični migetalkarji, jamski hidroid in kopenski vrtinčar.
Območje je že dalj časa predmet različnih proučevanj. Tukaj smo proučevali nekatere posledice onesnaženja za kraške podzemeljske vode; izsledki so zanimivi, a raziskave še niso končane. Proučevali so tudi močerila, ki je tukaj dovolj pogost. Precejšnja dolžina (9 km) podzemeljskega toka ponikalnice je omogočila tudi raziskovanje evolucijskih procesov, vezanih na vseljevanje živali v podzemlje.
Končno so tukajšnje jame zelo primeren učni objekt. Semkaj že dolgo vodimo študente, to območje pa obravnava tudi več diplomskih del in disertacij.
Kot vsako kraško območje je tudi tukajšnje zelo občutljivo za uničujoče posege. Zal pa imamo tukaj opravka tudi z zelo izdatnimi viri onesnaženja —■ tako od Postojne kot tudi v območju Cerkniškega jezera. Predvidena ojezeritev Planinskega polja bi seveda pomenila resno grožnjo tako edinstvenemu in dragocenemu koščku kraške narave!
6. SUMMARY
The triangle is known for its diversity of epigean and subterranean carst features (poljes, sinking rivers, senile caves e. g.). inhabited by typical faunas. All types of subterranean habitats are represented in the Postojna—^Planina—Caves.
The richness of the local cave fauna is illustrated by two examples. The Cave Logarček inhabit at least 80 animal species (p. 47), 45 of them being »troglobitic«. In the cave system Postojna—Planina more than 190 aquatic (!) (p. 49) animal speciel have been discovered; only about 30 species are troglobitic, but at least 5 epigean ones are represented here by very interesting adapti-vely transformed populations.
Different caves situated in the Triangle are mentioned in the literature as >^loci typici« for about 58 animal taxa (p. 51).
All important taxonomic groups, occurring in the caves of Slovenia are represented in the Triangle. The local fauna belongs mostly to the NW-dinaric region (Sket, 1970), some of the elements having other types of distribu-
tion. The endemism rate is comparatively lovv-; there are some endemic Gastropoda (Belgrandiella spp., e. g.), Crustacea (Microlistra spinosissima, e. g.) and terrestrial arthropods (Stalita taenaria, e. g.). Probably endemic are the epizoic Ciliata, the cave hydroid Velkovrhia, and the terrestrial planarians (not yet described).
The area has been the subject of different study for a long time. Some effects of pollution upon the karstic subterranean waters have been studied here; the results are interesting, but the investigation is not yet finished. Also the' biology of Proteus — existing here in reasonable numbers — has been investigated. The remarkable length (9 km) of the subterranean flow of the sinking river Pivka made possible some investigation of evolutionary processes bound to the immigration of animals underground.
At last the caves of this region are a very sutable object for didactic purposes. Undergraduate students have been regularly led there and many undergraduate and postgraduate students made their works there.
As any karstic area this one is very susceptible to the environment degradation. Additionally, the pollution from the side of the town of Postojna has become very intensive in last years. The planned damming up of the waters in Planinsko polje would mean a serious threat to this important and interesting piece of karstic nature.
7. LITERATURA
(dela izključno favnistične ali taksonomske narave so omenjena le izjemoma; dober pregled takšnih del je objavil Pretner, 1968) Bole, J., 1965: Rodova Ancylus O. F. Müll, in Acroloxus Beck (Gastropoda, Basom-matophora) v podzemeljskih vodah Jugoslavije. Razprave SAZU, Cl. IV, 8: 155—175, Ljubljana.
Bole. J., 1966: Mehkužci in zoogeografski položaj Rakovega Škocjana. Varstvo
narave 5: 129-—137, Ljubljana. Bole, J., 1967: Taksonomska, ekološka in zoogeografska problematika družine Hydrobiidaes (Gastropoda) iz porečja Ljubljanice. Razprave SAZU, GLIV, 10 (2): 73—108, Ljubljana.
Bole, J., 1974: Rod Zospeum Bourgignat 1856 (Gastropoda, Elobiidae) v Jugoslaviji.
Razprave SAZU, Cl. IV, 17 (5): 249—291, Ljubljana. B riegleb, W., 1963: Zur Kenntnis eines ökotops von Proteus anouinus Laur.
1768. Acta CarsoL, SAZU, 3: 149—196, Ljubljana. H a d ž i, J., 1940: Favnula epizoičnih infuzorijev na jamski mokrici {Microlistra
spinosissima Rac.). Razprave Mat.-prir. razr., 1: 121—148, Ljubljana. I s t e n i č , L., 1971: Izhodišče za reševanje ekološke problematike človeške ribice
{Proteus anguinus Laur. 1768). Biol. vestnik 19: 125—130, Ljubljana. K o s s w i g, C., 1939: Zur Farbvariabilität bei unterrirdisch lebenden Wasserasseln, Asellus aquaticus, sensu Racovitzai, Mitteü. über Höhlen u. Karstforsch., 94—102, Berlin.
.Ličar, P., 1975: Prispevek k poznavanju zgradbe in funkcije prebavila pri rasah Asellus aquaticus (Isopoda, Asellota). Razprave SAZU, Cl. IV, 18 (6): 153—203 -I- tab, Ljubljana.
Mahne, I., F. M e g u š a r , B. S k e t, 1976: Celulolitična aktivnost podzemnega
toka reke Pivke. Rado vi 3. kongr. mikrobiol. Jug.: 618—619. M a t j a š i č , J., B. Sket, 1971: Jamski hidroid s slovenskega Krasa. Biol. vestn.
19: 139—145, Ljubljana. M e gu š a r, F., B. Sket, 1974: On the nature of some organic covers on the cave-
-walls. Proc. 6th Intern. Congr. Speleol. 5: 159—161. P r e k a, N., Preka-Lipold N., 1975: Prilog poznavanju autopurifikacione sposobnosti krških podzemnih vodnih tokova. Jugosl.-amer. simp. »Vodno bogatstvo i hidrologija krša«, 15 str.
Pretnar, E., 1963: Kako zaštititi pecinsku faunu Vjetrenice kod Zavale? 3. jugosl. speleol. kongr., str. 169—173.
Pretner, E., 1968. Živalstvo Postojnske jame. 150 let Postojnske jame: 59—78 Postojna.
R e j i C, M., 1973: Indikatorji onesnaženja v podzemeljskih kraških vodah. Biol. vestnik 21 (1) : 11—15, Ljubljana.
Schiödte, J. C., 1848: Undersögelser over den under j or diske Fauna i Hulerne i Krain og Istrien. Overs, ov. Danske Vidensk. Selskabs Forh., (1847): 75—81, Köbenhavn.
Ske t, B., 1965: Taksonomska problematika vrste Asellus aquaticus (L.) Rac. (Crust., Isopoda) s posebnim ozirom na populacije v Sloveniji. Razprave S AZU, Cl. IV, 8 : 177—221, Ljubljana.
Ske t, B., 1969: Über einige mit der Evolution der Höhlentiere verbundene Probleme. Actes IVe CIS, 4—5 : 225—230.
Ske t, B., 1970: Predhodno poročilo o ekoloških raziskavah v sistemu kraške Ljubljanice. Biol. vestnik 18 : 79—87, Ljubljana.
S ke t, B., 1970: Über Struktur und Herkunft der unterirdischen Fauna Jugoslawiens. Biol. vestnik 18 : 69—78, Ljubljana.
Sket, B., 1971: Problem zaščite podzemeljske favne in podzemeljskih voda v krasu. Simpozij o zaštiti prirode u našem kršu, JAZU, 185—191, Zagreb.
Sket, B., 1972: Zaščita podzemeljske favne se ujema z življenjskimi interesi prebivalstva. Zelena knjiga: 137—140, 164—165, Ljubljana.
Sket, B., 1977: Gegenseitige Beeinflussung der Wasserpollution und des Höhlenmilieus. Proc. 6th Intern. Congr. Speleol. (1973), 5 : 253—262.
Sket, B., F. Vel k o vrh, 1978: The discovery of Proteus-eggs {Proteus anguinus Laurenti, Amphibia) in seminatural conditions. Intern. J. Speleol., 10 (2): 205— 209.
Sket, B., F. Velko vrh, (v tisku): Postojnsko-planinski jamski sistem kot model za proučevanje onesnaženih jamskih voda. Naše jame.
S t am m er, H. J., 1932: Die Fauna des Timavo. Zool. Jahrh. Syst. 63: 521—656.
Tarman, K., 1958: Soil fauna in caves. Fragm.Bale., 2: 10—15.
Wolf, B., 1934—1937: Animalium Cavernarum Catalogus: 918 pp.,'s-Gravenhage.
Avtorjev naslov — Author's address: dr. Boris SKET,
Inštitut za biologijo Univerze v Ljubljani, YU—61001 LJUBLJANA, Aškerčeva 12, p. p. 141.
Ihtiofavna Planinskega polja
Ichtyofauna of the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia) Joža VOVK
UDK 597 (497.12) »Planinsko polje«	Prispelo 22. mar. 1979
IZVLEČEK	ABSTRACT
V	članku je opisana ihtiofavna reke	In the article is described the ichtyo-Unice na Planinskem polju in njena raz-	fauna of the river Unica in the Planin-delitev po vodnem toku. Navedeni so	sko polje and its distribution on water-podatki o introdukciji lipana v ta vodni	flow. There are given the data on intro-tok in spremembe, ki bi nastale ob po-	duction of grayhng into this water, and topit vi Planinskega polja.	the changes which would appear in case
of the sinking of the Planinsko polje.
1. UVOD
Planinsko polje leži v koitlini med Planino in Grčarevcem v smeri od jugovzhoda proti severozahodu ob cesti Ljubljana—Postojna. To je izrazito kraško polje z vsemi značilnimi pojavi. Edini površinski vodni tok Planinskega polja je ponikalnica Unec ali Unlca, ki se vijuga v velikih zavojih prek Planinskega polja od juga proti severu. Unica izvira v jugozahodnem kotu Planinskega polja, kjer priteče iz Planinske jame. Približno 500 metrov od vhoda v jamo (pod 80 metrov visoko steno) se združita pod zemljo ponikalnici Pivka in Rak in pritečeta iz jame kot reka Unica. Pivka priteče pod zemljo iz Postojnske jaime, Rak pa je odtok Cerkniškega jezera, ki najprej teče pod zemljo, pride v kotlini Rakovega Šlkocjana na svetlo, tam zopet ponikne in se nato pod zemljo združi s Pivko, tako združena pa zopet pritečeta na svetlo iz Planinske jame kot Unec ali Unica.
Že po približno 1,5 kilometra dolgi vodni poti sprejme Unica z desne strani močan pritok Malenščico, ki izvira v Malnih izpod skalne stene na koncu ozke, zatrepne doline. Malenščica (tudi Mlinski potok) velja za nadaljevanje Raka in je eden naših najmočnejših kraških izvirov. Od tam teče Unica v velikih zavojih in kljukah po ravnini Planinskega polja do požiralnikov v dnu kotline. Tam zopet izgine pod zemljo in pride na dan pri Vrhniki kot Ljubljanica.
Od izvira iz Planinske jame pa do poniknjenja v požiralnikih premeri Unica prek Planinskega polja 18 kilometrov dolgo pot. Povprečna širina vodnega toka znaša po vsej dolžini približno 10 metrov.
Hitrost vodnega toka Unice znaša v začetnem delu po podatkih Hidrometeorološkega zavoda Slovenije (vodomerska postaja Hasberk):
najmanjša = 0,04 mVsek, srednja = 14,2 mVsek, največja = 67,0 mVsek.
V	času velikih deževij, ko voda začne naraščati in ko ponikve ne morejo več sproti požirati velikih količin vode, začne Unica prestopati bregove in se
končno razlije po celi površini Planinskega polja. Nastane Planinsko jezero, ki je glede na količino vode bolj ali manj gloiboko. Tudi čas obstoja jezera je pogojen s količino naraščajoče in odtekajoče vode.
Z ozirom na hitrost vodnega toka in temperaturo vode lahko reko Unico razdelimo na zgornji oziroma začetni del, kjer je hitrost vodnega toka velika in so temperature vode vse leto razmeroma nizke, in na spodnji del, kjer se reka umiri in meandrira po polju ter so tudi temperature vode višje. "V zvezi s tem pa so tudi količine prostega kisika na različnih odsekih vodnega toka različne. Vsi ti dejavniki pa pogojujejo porazdelitev vrste rib ihtiofavne reke Unice od njenega izvira do ponorov.
Z ozirom na vrsto rib, ki žive v nekem vodnem toku ali nekem predelu vodnega toka, te predele tudi imenujemo po njih. Seveda pa je ta razvrstitev ihtiofavne določena z nekaterimi ekološkimi pogoji, ki so potrebni za obstoj in razvoj posamezne vrste. Z ozirom na so'razmerje posameznih vrst rib, ki nastopajo v Uniči, razlikujemo zgornji salmonidni pas v širšem smislu, ki sega približno do mostu v Lazah, in spodnji t. i. ciprinidni pas, ki sega od mostu v Lazah do zadnjih požiralnikov.
Za ugotavljanje kvalitativne sestavine ihtiofavne in za njeno razporeditev po posameznih odsekih reke Unice smo izbrali več odlovnih sektorjev vzdolž celotnega toka od izvira do ponorov. Izlov rib je bil opravljen z elektroagre-gatom.
2.	PREGLED UGOTOVLJENIH VRST RIB
Pri izlovih so bile ugotovljene v reki Uniči naslednje vrste rib:
potočna postrv — Salmo trutta m. fario L. 1758,
lipan — Thymallus thymallus (L.) 1758,
klen — Leuciscus cephalus (L.) 1758,
pisanec ■— Phoxinus phoxinus (L.) 1758,
rdečeperka — Scardinius erythrophtalmus (L.) 1758,
linj — Tinea tinea (L.) 1758,
krap — Cyprinus carpio L. 1758,
ščuka — Esox lucius L. 1758,
kapelj — Cottus gohio L. 1758,
menek — Lota lota (L.) 1758.
V salmonidnem pasu je vodilna riba lipan, ki je po količini že močno prekosil potočno postrv. Poleg teh dveh vrst rib so v tem delu reke še pisanec, kapelj, klen in menek. Lipan je zastopan v celotni ihtiološki populaciji salmo-nidnega pasu s 66,2 potočna postrv pa v zgornjem delu salmonidnega pasu z 22,3 ^/o, v spodnjem delu tega predela pa le še s 4,3 Vo.
Spodnji, tj. ciprinidni pas reke Unice naseljuje ščuka, ki zelo rada prehaja tudi v zgornji salmonidni del, linj, krap, klen, menek in rdečeperka. Od vseh naštetih vrst rib sta v tem delu reke najbolj pogosta klen in rdečeperka.
3.	PRIPOMBE K NEKATERIM VRSTAM
Od vseh ugotovljenih vrst rib v reki Uniči nista avtohtoni vrsti lipan (Thymallus thymallus) in krap (Cyprinus carpio).
Lipan je bil prinešen v Unico (kjer prej ni bil naseljen) leta 1955. Naseljevanje rib je bilo opravljeno z zarodom lipana, ki je bil vzrejen v ribogojnici v
Gameljnah iz plemenk lipana, po poreklu iz Mlinščice (levi pritok Save). Lipan se je v Uniči zelo hitro prilagodil in se z naravno reprodukcijo začel širiti po celem zgornjem toku reke Unice. Kot smo že omenili, je danes vodilna riba v Uniči. Da je v tem vodnem toku res dobila ugodne razmere za svoj razvoj, nam pove tudi to, da naselje lipana v Uniči služi danes kot plemenska baza za pridobivanje iker pri vzreji lipanskih mladic. Skratka, introdukcijo lipana v Unico lahko štejemo za enega izmed redkih takih uspešnih posegov v naše vode.
Od ciprinidnih vrst rib je bil kot nova vrsta vložen v Unico krap. O naseljevanju s to vrsto pa nimamo na voljo podatkov niti o času vložka niti o poreklu vloženih rib.
Ob izlovih, ki smo jih opravili v Uniči, smo dobili tudi nekaj primerkov križancev potočne postrvi. Do tega je prišlo verjetno z vlaganjem rib, ki so po poreklu iz Soče in pritokov.
4. VPLIV NAČRTOVANE POTOPITVE PLANINSKEGA POLJA NA IHTIOFAVNO TEGA OBMOČJA
Unica kot značilna kraška reka v svojem okolju pomeni edinstven biotop, ki mu ne bi mogli najti enakega v naši republiki in tudi v svetu. Planinsko polje kot najbolj tipično kraško polje v Sloveniji je s svojimi značilnimi pojavi
SL 1 — Zgornji del reke Unice
Fig. 1 The upper part of the Unica river let.
J. VOVK
ustvarilo specifične razmere tudi za ihtiofavno reke Unice. Vse vrste rib, ki danes naseljujejo to reko, so se prilagodile tem specifičnim življenjskim razmeram.
Stalna ojezeritev oziroma potopitev Planinskega polja pa bi ta biotop popolnoma spremenila. Le manjše število sedaj živečih vrst rib bi se lahko prilagodilo novemu življenjskemu prostoru in novim življenjskim razmeram. Zanesljivo pa bi iz nastalega jezera izginila potočna postrv in lipan, ki imata v tej reki najboljše razmere za življenje, kar je v naši ožji domovini zaradi različnih posegov človeka že velika redkost.
Z izginotjem lipana pa bi nastala tudi velika škoda za vzrejo rib za repo-pulacijo v Sloveniji. Kot smo že omenili je naselje lipana v Uncu najkvalitetnejša plemenska baza za pridobivanje iker za vzrejo lipanskih mladic za naseljevanje voda ne samo v Sloveniji, ampak vsej Jugoslaviji.
5.	POVZETEK
Reka Unica na Planinskem polju je izoliran vodni tok. Njeno ihtiofavno sestavlja deset vrst rib. Z ozirom na različne razmere v vodnem toku delimo reko Unioo v zgornji salmonidni pas v širšem smislu, ki sega do mostu v Lazah, in na spodnji ciprinidni pas.
Predvidena potopitev Planinskega polja bi popolnoma spremenila ta edinstveni biotop. Posledica tega bi bila tudi sprememba ihtiofavne reke Unice. Predvsem bi bila prizadeta potočna postrv in lipan, kar bi pomenilo veliko izgubo tudi za vzrejo lipanskih mladic v Sloveniji.
6.	SUMMARY
The river Unica in the Planinsko polje is an isolated water. Its ichtyofauna consists of 10 species of fish. According to the different conditions in the water we divide the river Unica into the upper salmonid area in a wider sense which spreads to the Laze-bridge and in the lower cyprinid area.
The foreseen sinking of the Planina would completely change this unique biotop.
The consequence would be the change in the ichtyofauna of the river Unica. First of all this would affect the brown trout and grayling, which w^ould be a great loss for the breeding of the grayling generations in Slovenia.
7. LITERATURA
Peterlin, S. in drugi 1976: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Ljubljana 1976. J a n k o v 1 c , D., 1960: Sistematika i ekologija lipljena Jugoslavije. Beograd. Peterlin, S., 1978: Planinsko polje — vodni zbiralnik? Proteus 5: 205—206, Ljubljana.
Svetina, M., 1957: Najnovija iskustva na području veštačkog uzgoja lipljena.
Ribarstvo Jugoslavije 4—5: 109—111, Zagreb. Vukovic, T., 1978: Efekti introdukcije ribjih vrsta u vode Jugoslavije i moguči uticaji rekonstrukcije ihtiofavne. Ribarstvo Jugoslavije 4: 92—95, Zagreb.
Avtorjev naslov — Author's address: Joža VOVK, dipl. bioL, Zavod za ribištvo,
Župančičeva 6, YU 61000 LJUBLJANA
Planinsko polje kot del najpomembnejše dediščine Slovenije
The Planinsko polje as a Part of the Most Significant Heritage of Slovenia
(Yugoslavia)
Rado SMERDU
UDK 502.72 (497.12) »Planinsko polje«	Prispelo 24. sept. 1979
IZVLEČEK	ABSTRACT
Avtor povzema glavne značilnosti Pia- The author sums up the m_ain charac-ninskega polja kot najbolj značilnega teristic features of the Planinsko polje, kraškega polja v Sloveniji in v vsem se- a most characteristic polje in Slovenia verozahodnem delu jugoslovanskega di- and in the whole of the north-east part narskega krasa. V nadaljevanju uteme- of the Yugoslav Dinaric Karst. In his ljuje vrednost Planinskega polja po me- continuation he argues for the value of todologiji, ki jo danes rabi slovenska na- the Planinsko polje according to the ravovarstvena služba. Podaja kratko zgo- methodology at present used by the dovino dosedanjih predlogov za zavaro- Slovene natural protection services. He vanje in predloga uvrstitve Planinskega outlines a short history of the proposal polja V novo varstveno skupino — regij- made up to the present for its protec-ski park — ki bi po današnjih spozna- tion, suggesting also the classification of njih najbolj ustrezala naravovarstvenim the Planinsko polje into a new protec-ciljem.	tion group — a regional park — which
might, be based upon the present findings, best suited for the natural protection goals.
1. UVOD
Planinsko polje je najbolj značilno kraško polje v Sloveniji. Površina njegovega dna meri okrog 11 km^, leži pa v nadmorski višini 446 metrov. Daljša, 5 km dolga, os polja teče v dinarski smeri. Rob polja je povsod zelo strm in razmerno visok. Večino obrobja in dna polja sestavljajo neprepustni dolomiti, ki prisilijo podzemeljske vode, da pritečejo na južnem robu iz krednih apnencev na površje, prečkajo polje in na severni strani poniknejo v kredne ter jurske apnence (Gams, 1974). Voda stalno priteka na polje iz Planinske jame in iz izvirov v Malnih, občasno pa še iz jame Skratovke in iz manjših izvirov pod Planinsko goro. Po polju se nato vije v številnih okljukah kot 18 km dolga reka Unica. Voda odteka s polja v manjše in večje ponore ob vsem vzhodnem in severnem robu. Kadar ponoTi ne morejo požreti več vode, kot jo priteče na polje, se le-to spremeni v občasno jezero. Zaradi vsakoletnih poplav je dno polja bolj ali manj naravno travišče v glavnem tipa močvirnega travnika z nekaterimi rastlinskimi posebnostmi (Petkovšek & S e 1 i š k a r, 1978, 1979). Živalstvo je mešanica srednjeevropskih, alpskih in dinarskih vrst, posebnosti in redkosti pa so med podzemeljskimi vrstami v neposredni okolici polja (Bole, 1979).
K Planinskemu polju v širšem pomenu besede moramo šteti tudi njegovo obrobje. Tam so razviti mnogi kraški pojavi, predvsem razsežne jame z bogatim podzemeljskim živalstvom.
LEGEIDA - LEGEITD
-	olDcinska meja - coinmunity "border
-	meja predlaganega kraškega rezervata - the "border of the proposed karst reservation
r	- druge naravne znamenitosti -
^ other natural curiousities
R. SMERDU
SL 1 -- Planinsko polje z bližnjo okolico. 1 — Gradišnica, 2 ~ Najdena jama, 3 — Vranja jama, 4 — Skednena jama, 5 — Logarček, 6 — Mačkovica, 7 — park ob graščini Hazberk, 8 — zatrepna dolina Malni, 9 — Unška koliševka, 10 — Planinska jama, 11 — Planinska koliševka.
Fig. 1 — The Planinsko polje and its surroundings. 1 — Gradišnica, 2 — Najdena jama, 3 — Vranja jama, 4 — Skednena jama, 5 — Logarček, 6 — Mačkovica, 7 — park near the castle of Haasbeg, 8 valley of Malm, 9 — Unška koliševka, 10 — Planinska jama, 11 — Planinska koliševka.
S Planinskim poljem je povezano tudi življenje ljudi. To dokazujejo mnogi kulturno zgodovinski spomeniki, ki so raztreseni ob polju in v današnjih naseljih Planina, Laze, Jakovica ter Malni. Od Valvasorjevih časov naprej slovi Planinsko polje kot izredna naravna znamenitost, ki ji raziskovalci le še zvišujejo pomen (H a b e , 1979). Slovesu navkljub pa jo ljudje tudi ogrožamo. Vode s Pivškega in Cerkniškega polja, ki se na Planinskem polju stekajo v Unico, so vse bolj onesnažene, načrtuje pa se tudi preureditev polja v vodni zadrževalnik (Breznik, 1962).
Služba za varstvo narave si prizadeva ohraniti Planinsko polje v čim bolj nedotaknjeni obliki, da bi se tako ohranila ena izmed značilnosti slovenske zemlje (104. člen ustave SR Slovenije), ki je kot naravna znamenitost del najpomembnejše dediščine Slovenije. Planinsko polje je od leta 1971 zavarovano kot krajinski park (Primorske novice — uradne objave, št. 7/71). Po ponovnem ovrednotenju in določitvi pomena bi bilo treba zavarovano območje razširiti in v skladu z novejšimi metodološkimi izsledki tudi spremeniti varstveno skupino.
2. VREDNOST PLANINSKEGA POLJA Z BLIŽNJO OKOLICO
Vrednost naravnega območja ali objekta določamo z naravovarstveno metodo, ki je vpeljana tudi v presojanje primernosti območij pri izdelavi prostorskih načrtov. Pri naravovarstvenem vrednotenju upoštevamo naslednje vidike kulturne vrednosti (v najširšem pomenu besede kultura) ali naslednje vrednosti: znanstvena vrednost, izjemnost ali redkost( enkratnost), značilnost, kulturno vzgojna vrednost, ekološka vrednost, krajinsko oblikovana vrednost, rekreacijska vrednost. Vrednotenje temelji na strokovnih in znanstvenih dognanjih. Območje lahko predstavlja vrednost z enega ali z več vidikov. Po presoji vrednosti in primerjavi z vrednostmi drugih podobnih območij na določenem ozemiju dobimo pomen obravnavanega območja. V naravovarstvu je pomen lahko krajevni, narodni (nacionalni) in mednarodni ali svetovni (internacionalni). Glede na pomen naj bi bila deljena tudi skrb za zavarovanje in za varstvo na občinsko in republiško.
Razčlenimo sedaj vrednosti Planinskega polja z bližnjo okolico.
Znanstvena vrednost: na Planinskem polju in v kraških jamah na obrobju polja potekajo znanstvene raziskave nastajanja in oblikovanja kraških polj, geološke in geomorfološke raziskave večjih podzemeljskih jam, raziskave kraškega pretakanja voda in iskanje primernih količin pitne vode, raziskave naravne traviščne vegetacije, spremljajo se drstitvene navade različnih vrst rib, raziskuje se onesnaževanje in samoočiščevalne zmožnosti podzemeljskih voda, raziskuje se podzemejsko živalstvo (še posebno močeril Proteus anguinus), in druge občasne ali manjše raziskave. Planinsko polje je primerno velik ekosistem, ki naj bi kot vzorec ostal prihodnjim rodovom. Že danes rabi kot študijski objekt mednardnega pomena.
Izjemnost ali redkost: Planinsko polje je najznačilnejše kraško polje v Sloveniji. Poleg delov Cerkniškega polja je najbrž edino naravno travišče in edino rastišče travniške morske čebulice (Scilla pratensis) v Sloveniji ter skrajno severozahodno nahajališče v arealu vrste (P e t k o v š e k & Seliškar, 1978). Reka Unica je izjemno kvalitetna kraška ribogojna voda. Na obrobju polja so jame (Planinska jama, Mačkovica, Logarček, Najdena jama, Vranja jama, Skednena jama), ki so po svoji dolžini, prostornini in izoblikovanosti podzemeljskih rovov izjemne v Sloveniji. Podzemeljske vrste živali, ki prebivajo
V teh in v sosednjih jamah, so izjemnost v svetovnem merilu. Mnoge vrste žive le v podzemlju ob Planinskem polju in nikjer drugje v svetu. V tem pogledu je na prvem mestu Planinska jama, kjer živi najmočnejša populacija močerilov (Proteus anguinus), močne in z evolucijskega vidika izjemne populacije jamskih rakov (predvsem iz äkupine Isopoda; Sket, 1978), jamski trdoživnjak Velko-vrhia enigmatica (do sedaj znan le iz Rakovega rokava Planinske jame; M a -tjašič & Sket, 1971) in mnoge druge podzemeljske kopne ter vodne živali.
Kultur no vzgojna vredno,st: Planinsko polje je primerno za obiske šolskih ekskurzij, izletnikov in turistov, za spoznavanje kraških pojavov in dogajanj (npr. tip kraškega polja, rečni meandri, poplavljanje in presihanje, zakrasovanje itd.). Za obiske je urejena tudi Planinska jama.
R. SMERDU
SI. 2 — Planinska jama je najbolj pomembna naravna znamenitost ob robu Planinskega polja.
Pig. 2 — The Planinska jama is the most important natural monument on the edge of the Planinsko polje.
Ekološka vrednost: polje je ekosistem, ki popestruje raznolikost vrst V tem delu Slovenije in prispeva k ekoloiškemu ravnotežju v krajini. Je zatočišče redkih in ogroženih rastlinskih ter živalskih vrst (žuželke, vezane na vlažne travnike, vodni ptiči).
Krajinsko oblikovna vrednost: polje je kontrastna planjava sredi kraških gozdov in predstavlja skupaj z oikolico, s kulturno zgodovinskimi spomeniki in naselji poseben tip kulturne krajine.
Rekreacijska vrednost: Planinsko polje je znano in priljubljeno izletišče, izredno primerno za rekreacijo v naravi (tudi za t. i. naravo)slovno rekreacijo). Danes sta v ospredju ribolov in čolnarjenje.
Da bi bolje dojeli vrednosti Planinskega polja, si jih na kratko oglejmo še z vidika ogroženosti.
Ogroženost: zaradi vse večje onesnaženosti voda, ki pritekajo na Planinsko polje, se manjša samoočiščevalna zmožnost podzemlja, v kraške jame pa prodira vse več površinskih vrst, ki izpodrivajo podzemeljske (S k e t, 1978). S tem se siromaši enkratno podzemeljsko živalstvo. Planinskemu polju grozi tudi ojezeritev. Z ojezeritvijo bi izgubili naše najlepše kraško polje, naravno traviščno vegetacijo in s tem edino nahajališče Scilla pretensis, ribogojno vodo, posredno pa bi bile prizadete zgoraj omenjene jame, ki jih uvrščamo med narodno pomembne naravne znamenitosti. S spremembo vodnega režima bi bilo uničujoče prizadeto podzemeljsko živalstvo, vpliv sprememb pa bi se verjetno čutil tudi v Postojnski jami, v Rakovem Skocjanu in na Cerkniškem polju, torej na območjih, ki so prav tako narodno pomembna kot Planinsko polje (K u n a -ver, 1962; P et er lin, 1979; Piskernik, 1960).
Če zberemo zdaj skupaj vse poisebnosti in vrednosti Planinskega polja z bližnjo okolico, lahko ugotovimo, da pomen Planinskega polja presega narodne okvire. Zaradi tega bi morala republika prevzeti skrb za ohranitev vseh vrednosti in velikega ter izjemnega pomena Planinskega polja z okolico. Zavarovano območje bi morali vključiti tudi v seznam pomembnejše naravne dediščine Jugoslavije in v ustrezne mednarodne sezname.
3. NOTRANJSKI KRAJINSKI PARK
Iz arhiva Zavoda SR Slovenije za spomeniško varstvo razberemo, da so bile prve pobude za vključitev Planinskega polja med najpomembnejšo naravno dediščino Slovenije že pred letom 1960, prvič pa se pojavi Planinsko polje v uradnem seznamu naravne dediščine leta 1962 (Piskernik & P et er Ii n , 1962). Podrobnejši predlogi za zavarovanje Planinskega polja segajo v leto 1965, ko se je pričela oblikovati zamisel o Kraškem krajinskem parku. Do tedaj so bile deležne varstva izmed kraških pojavov le kraške jame (v letih 1920 do 1940), od leta 1949 naprej pa Rakov Škocjan (Uradni list LRS, št. 27/49). V kraškem parku bi zajeli vso pestrost kraških pojavov, značilno naravno in kulturno krajino, vegetacijo, floro in favno.
Kraški krajinski park naj bi bil po študiji iz leta 1966 deljen v Vzhodni in Zahodni park (Golo b , 1967), Vzhodni, pozneje imenovan Notranjski krajinski park, naj bi imel poleg splošnega varstva tudi območja strožje zaščite: Planinsko polje (znotraj izohipse 450 m), Rakov Škocjan, Slivnica, Cerkniško polje, Zadnji kraj. V parku naj bi bile še posebej zavarovane vrednejše kraške jame kot naravni spomeniki. Celotno območje bi obsegalo 230 km^.
v območje, objekt ali v njegovo okolico je potrebno Zavoda za spomeniško varstvo Nova Gorica. Ta odlok, ki je, žal, 1 le na območje občine Postojna, velja še danes. Z željo, da bi zavarovano območje
je Ljubljanski regionalni zavod za spo Društva za raziskovanje jam Ljubljana pripravil
roba
To območje imenov? 8 km2 kraškega površja, 130 jam in geomorfoloških ter geoloških objektov (Puc&Golob&Sušteršič, 1974). Doslej občina Logatec žal, še ni zavarovala predlaganega območja.
Ob pripravljanju Inventarja najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (P e te r 1 in & al., 1976) je bila spet oživljena študija o Notranjskem krajinskem parku, ki naj bi smiselno povezoval vzhodni del kraškega dela porečja Ljub-Kot narodno pomembno dediščino naj bi Notranjski krajinski park
Po tedanji naravovarstveni metodologiji bi s tretjim in četrtim varstvenim režimom. Inventar je ostal na stopnji gradiva za razpravo, vendar se kljub temu upošteva kot priznan strokovni dokument pri lokacijskih razpravah in pri izdelavi prostorskih načrtov.
Novejša naravoslovna odkritja, novo ovrednotenje Planinskega polja, nova metodološka spoznanja in oživljeni načrti za ojezeritev pa so privedli do nadaljnjih naravovarstvenih proučevanj ter izdelave novega predloga za ohranitev.
ZA NOVO ZAVAROVANJE
narave Zavoda SR
ločja. Za podlago so Cilj novega predloga naj bi Postojna, obravnavanega območja in kraških pojavov v po mednarodnem kriteriju takoj vključili v seznam pri UNESCO. Zavarovano območje bi bilo name-

SI. 3 — Predlog meje Notranjskega regijskega parka in območij posebnega varstvenega režima. 1 — Gradišče—Lanski vrh, 2 — Planinsko polje, 3 — sistem Postojnskih jam, 4 — Rakov Škocjan, 5 — Slivnica, 6 — Cerkniško polje,
• — pomembnejše jame, narodno pomembni naravni spomeniki.
Fig. 3 — The proposed boundaries of the Notranjski Regionalni Park and of the areas with a special preservation system. 1 — Gradišče—Lanski vrh, 2 — Planinsko polje, 3 — Postojna caves system, 4 — Rakov škocjan, 5 — Sliv-^ nica, 6 — Cerkniško polje, ® — more //M^'^f v ^	important caves, national important na-
ii \ ~ tural monam.ents.
mu delu (npr. mladinski raziskovalni tabori), rekreaciji v naravi (čolnarjenje, ribolov, sprehodi, naravoslovna rekreacija), turizmu (razširjena ponudba Postojnske jame) itd. Na zavarovanem območju bi ohranjali in razvijali primarno gospodarsko dejavnost (kmetijstvo, gozdarstvo), ki je v skladu z ohranjevanjem značilne krajine. V glavnem lahko rečemo, da zavarovanje ne bi omejevalo sedanjega načina življenja na tem območju, temveč bi ga v določeni meri poživilo in usmerjalo. Ta usmerjeni in nadzorovani razvoj bi bil opredeljen v posebnem prostorskem načrtu ali pa v t. i. varstvenem režimu. Natanka opredelitev meje (si. 3) naj bi temeljila na zgoraj poudarjenem načelu, da združujemo v enotno varstveno skupino naše najbolj znamenite kraške pojave na Notranjskem in kraške znamenitosti ter krajino, ki je v neposredni zvezi z njimi. Celotno ob-
močje bi imelo po naravovarstveni metodologiji, ki se danes uporablja za conira-nje narodnih in krajinslkih parkov, 4. varstveni režim (P e t e r 1 i n & al., 1976, str. 797—802). Znotraj tega bi bila izločena območja s 3. varstvenim režimom: Lanski vrh, Planinsko polje, območje Postojnskih jam, Rakov Skocjan, Cerkniško polje, vrh Slivnice. Kot narodno ali mednarodno pomembni naravni spomeniki bi bile s posebnim varstvenim režimom varovane naslednje jame: Gra-dišnica, Najdena jama, Vranja jama, Skednena jama, Logarček, Mačkovica, Planinska jama, sistem Postojnskih jam. Tkalca jama, Zelške jame, Karlovice in Križna jama. Za vse druge jame in kraške pojave bi veljal splošni varstveni režim.
K naravni dediščini bi bilo potrebno dodati še kulturno dediščino, ki pa je predmet posebne obravnave.
Iz tega sledi, da bi bil regijski park najbolj primerna varstvena skupina, v katero bi lahko uvrstili obravnavano območje. Območje namreč ne moremo uvrstiti med narodne parke, saj ne ustreza za to potrebnim mednarodnim priporočilom in tudi ne našim predpisom. Regijski park, kakršnih bi lahko imeli celo vrsto v Sloveniji, je sicer na novo predlagana varstvena skupina, ki naj bi nadomestila vrzel med skupino narodnih parkov in preohlapno zasnovano skupino krajinskih parkov. Le-ti naj bi bili poslej omejeni le na pokrajinska območja s kultivirano naravo, ki jo odlikujejo krajinske lepote (poudarek na krajini in ne na posameznih naravnih znamenitostih), krajevne posebnosti in pričevanja človekovega dela. Krajinski parki praviloma ne bi bili deljeni na območja z različnimi varstvenimi režimi. Regijski parki pa bi vključevali naravna območja s pretežno prvobitno naravo, ki jo odlikujejo naravne posebnosti in naravni ter kulturni spomeniki. Regijski park bi torej obsegal in združeval več posameznih naravnih znamenitosti in bi bil praviloma deljen na območja z različnimi varstvenimi režimi. Tako kot narodni bi tudi regijski park moral imeti svojo upravo. Poudariti moramo še to, da združujejo varstvene skupine naravna območja ali objekte po vsebini in po načinu varovanja, ne pa
iSL 4 — Planinsko polje v zimskem času. Fig. 4 — [Planinsko polje in winter.
S. PETERLIN
po vrednosti ali pomenu. Zato iahko tudi združimo mednarodno pomembni sistem notranjskih podolij in kraškiii polj, glede na cilj in namen ohranitve, v
Notranjski regijski park.
5. LITERATURA
Bole, J., 1979: Malakološke značilnosti Planinskega polja in okolice. Varstvo narave 12: 33—44, Ljubljana.
Breznik, M., 1962: Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem polju. Geologija 7: 119—149, Ljubljana
Gams, I., 1974: Kras. Zgodovinski, naravoslovni in geografski oris. LJubljana.
Golob, R., 1967: Predlog za zavarovanje slovenskega krasa. Varstvo narave 5: 29—38, Ljubljana.
Habe, F., 1979: Morfološki, hidrološki in speleološki oris Planinskega polja. Varstvo narave 12: 3—12, Ljubljana.
Kuna ver, P., 1962: Obvaruj mo Planinsko polje. Naše jame 4: 28—30, Ljubljana.
Mat j ašič, J., B. S k e t, 1971: Jamski hidroid s slovenskega krasa. Biološki vest-nik 19: 139—145, Ljubljana.
Peterlin, S. in drugi, 1976: Inventar na j pomembne j še naravne dediščine Slovenije. Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana.
Peterlin, S., 1979: Planinsko polje — vodni zbiralnik? Proteus 41/5: 205—206, Ljubljana.
Petko všek. V., A. Seliškar, 1978: Travniška morska čebulica, novost v slovenski flori. Proteus 40/5: 160—161, Ljubljana.
Petkovšek, V., A. Seliškar, 1979: Vegetacija in njena zaščita na Planinskem polju. Varstvo narave 12: 13—44, Ljubljana.
P i s k e r n i k , A., 1960: Planinsko polje — zbirno jezero? Proteus 38: 89—90, Ljubljana.
Piskernik, A., S. Peterlin, 1962: Zaščiteni in zaščite vredni naravni objekti Slovenije. Varstvo narave 1: 159—163, Ljubljana.
P u C, M., R. Golob, F. šušteršič, 1974: Kraški naravni rezervat Lanski vrh. Elaborat Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo, Ljubljana.
S k e t, B., 1978: Polucija v podzemeljskih vodah. Raziskovalna naloga, Ljubljana.
Sket, B., 1979: Jamska favna notranjskega trikotnika (Cerknica—Postojna—Planina), njena ogroženost in naravovarstveni pomen. Varstvo narave 12: 45—59, Ljubljana.
V o v k , J., 1979: Ihtiofavna Planinskega polja. Varstvo narave 12: 61—64, Ljubljana,
Avtorjev naslov — Author's address: Rado SMERDU, prof. biol.. Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Plečnikov trg 2, YU — 61000 LJUBLJANA
Sestoj črničevja {Quercus ilex L.) pod Nanosom
A Complex of Quercus ilex L. at the Foot of Nanos (Slovenia, Yugoslavia)
Tomaž PETAUER
UDK 582.62 (497.12) »Nanos«	Prispelo 3. dec. 1978
IZVLEČEK	ABSTRACT
V strmem prisojnem skalovju nad Sv.	On the steep, sunny rock above Sv. Ni-
Nikolajem ob vznožju Nanosa (0149/4)	kolaj at the foot of Nanos (0149/4, Slo-
uspeva gost sestoj zimzelene vegetacije,	venia, Yugoslavia) thrives a dense com-
V katerem prevaduje črničevje {Quercus	plex of evergreen vegetation with the
ilex). Sestoj je reliktne narave in po-	dominating Quercus ilex. The complex is
meni skrajno obubožano obliko združbe	of a relict character and represents an
Orno-Quercetum ilicis, zaradi krajinske	extremely impoverished form of the as-
zanimivosti in znanstvenoraziskovalnega	sociation Orno-Quercetum ilicis. Because
pomena pa je vreden, da ga zaščitimo z	of its landscape attraction and scientific
ustreznim varstvenim režimom.	importance it deserves to be protected
by convenient regime of conservation.
1. UVOD
Zimzeleni hrast, imenovan črnika ali črničevje (Quercus ilex L.), je tipičen predstavnik evmediteranske flore. V Sredozemlju sestavlja zimzeleno vegetacijo, ki je bila včasih razvita v obliki gozda, zaradi človekovega delovanja pa se je skoraj povsem spremenila v grmišča (makij a) in v še bolj degradirane oblike (garige, kamen j ari). V zahodnem Sredozemlju je zimzelena vegetacija razvita kot združba Quercetum ilicis galloprovindale, vegetacija v vzhodnem Sredozemlju, kamor spada tudi naš Jadran, pa se razlikuje od nje po tem, da manjkajo nekatere zahodnomediteranske vrste, uveljavljajo pa se listopadni zastopniki, kot so Fraxinus ornus, Coronilla emeroides, Ostrya carpinifolia, Paliurus spina-christi^ Tamus communis idr., med katerimi so mnoge ilirske vrste. Zato je Horvatič (1958, 1963) to obliko oddelil kot združbo Orno-Quercetum ilicis.
Združba Orno-Quercetum ilicis sega ob dalmatinski obali le do Zadra, severne je zaradi bolj hladnega in vlažnega podnebja ne uspeva. Pač pa porašča precejšen del Kvarnerskih otokov in obalni pas južne Istre, kjer sega strnjeno na sever do Vrsarja in rta Črna punta, z ločenimi, manjšimi otočki v območju Lanterne, v Labinščini in na severni strani Plominskega zaliva. Precej bolj severno od njenega strnjenega areala jo najdemo ob tržaški obali med Devinom in Nabrežino, kjer sta jo Lausi & Poldini (1962) opisala kot posebno subasociacijo — Orno-Quercetum ilicis cotinetosum. Tam manjkajo nekatere evmediteranske vrste, značilne za tipično obliko te združbe (Orno-Quercetum ilicis typicum), kot Pistada lentiscus, Lonicera implexa, Cyclamen repandum idr. (v popisih omenjenih avtorjev (1962, tab. 4) manjka tudi Myrtus communis, vendar pozneje Poldini (1965: 186) navaja tudi to vrsto), pridružujejo pa se razne vrste iz zveze Orno-Ostryon. Kot diferencialne vrste navajata Cotinus coggygria, Acer monspessulanum in Rhamnus rupestris.
Po Trinajstiču in Šugarju (1976) najdemo to subasociacijo tudi v Istri, in sicer med ustjem reke Mirne in območjem Lanterne. Od strnjenega areala združbe, ki večinoma pripada subasociaciji typicum in se začenja južno od Vrsarja, jo ločijo sestoji listopadne vegetacije. Poleg tega opisuje T r i n a j-s t i č (19-65) z vzhodne obale severnega dela Cresa v okolici Merga še posebno subasociacijo Orno-Quercetum ilicis ostryetosum z diferencialnimi vrstami Ostrya carpinifolia, Sesleria autumnalis, Cornus mas, Acer campestre, Primula vulgaris, Listera ovata, Potentilla micrantha in Aristolochia pallida. Po Trinajstiču (1965: 139) »subasocijacija Orno-Quercetum licis ostryetosum po-kazuje znatnu florističku srodnost sa subasocijacijom Orno-Quercetum ilicis cotinetosum, ko ju su iz okolice Trsta opisali L a u s i i P o 1 d i n i (1962). Može se čak predpostaviti, pogotovo na temelju podataka, što ih donose ti autori (L a u s i & P o 1 d i n i, 1962; Tab. 4) da je subasocijacija Orno-Quercetum ilicis ostryetosum raz vi j ena i u trščanskoj okolici, gde bi se kao diferenci-jalna vrsta mogla označiti i Cyclamen europaeum. Npr. snimke broj 30, 3,2, 34, 39, 40, 41 i 42 u Tabeli 4 (L aus i & Poldini, 1962) predstavljale bi aso-cijaciju Orno-Quercetum ilicis ostryetosum, dok bi snimke broj 31, 33, 36, 37, 43, 45, 47, 48, 49, 50, 55 i 56 predstavljale prijelaz prema subasocijaciji Orno-Quercetum- ilicis cotinetosum, ko j a postiže optimum razvoja u sastojinama prikazanim npr. snimkama 28, 29, 44, 46, 51—54.«
Ob slovenski obali združbe Orno-Quercetum ilicis ni. Vzrok za to je ne le hladnejše podnebje, temveč tudi hladna in vlažna flišna podlaga. Pač pa uspeva črničevje marsikje v notranjosti, na strmih prisojnih skalnatih pobočjih, kot npr. na Steni v dolini Dragonje, nad Ospom, Črnim kalom, Movražem, na Sabo-tinu nad Solkanom, na nekaj mestih ob vznožju Trnovskega gozda in v stenah Nanosa med Vipavo in Podnanosom. Večinoma so to posamezni grmi ali manjše skupine, na nekaj mestih pa se močneje zgostijo. Tako je nad Ospom, kjer je W r a b e r (1977) raziskal sestoj in ugotovil, da povsem ustreza subasociaciji Orno-Quercetum ilicis cotinetosum. Poleg črničevja raste tam tudi lovor in je to njegovo edino avtohtono nahajališče v Sloveniji, poleg njega pa od evmedite-ranskih vrst še Pistacia terebinthus, Phillyrea latifolia, Rosa sempervirens, Lonicera etrusca, Ruscus aculeatus, Asparagus acutifolius, Teucrium jlavum, Osyris alba, Smilax aspera. V Lijaku pri Novi Gorici se črničevje tudi močno zgosti, vendar pa ne tvori strnjenega sestoja. In končno uspeva črničevje v skalovju nad Sv. Nikolajem pod Nanosom, kjer raste v tako gostem, sklopu in ima tako pokrovnost kot nikjer drugje v Sloveniji. Ta sestoj si bomo pobliže ogledali. — Delo sem opravil na Inštitutu za biologijo Univerze v Ljubljani s finančno pomočjo Raziskovalne skupnosti Slovenije.
2. LEGA IN OPIS SESTOJA
Na kompleks črničevja nad cerkvico Sv. Nikolaja med Vipavo in Podnanosom (0149/4) — 23 kilometrov v zračni črti od morja in 45 kilometrov od Ljubljane, si. 1 — je opozoril že Tomažič (1928: 100), ki navaja, da je »našel tudi v gornji Vipavi na strmih apnenih čereh in pečeh nad Gradiščem (na Kožniku, Vranjem školju, Razprani steni, Barbinem školju) pravo pravcato zimzeleno grmovje, sestavljeno skoro izključno iz teh hrastov; ljudje ga nazivajo ,črničevje'. Zlasti pozimi je že od daleč vidno kot črna lisa na apnenem sivem skalovju.« Omenja tudi druge »mediteranske in kraške rastline«, ki uspevajo skupaj s črničevjem: Pistacia terebinthus, Ruscus aculeatus. Asparagus acuti-
folius, Coronilla emeroides, Ruta divaricata, Colutea arhorescens, Ostrya carpinifolia, Aristolochia pallida, Cotinus coggygria, Prunus mahaleh, Quercus puhescens, Fraxinus ornus, Acer monspessulanum, A. obtusatum, Paeonia officinalis, P.corallina, Erysimum sHvestre, Sesleria juncifolia, S. autumnalis, Atha-mantha turhith, Rhamnus rupestris, Daphne alpina in Juniperus Sabina. —■ Rastišče je težko dostopno; v sestoj vodi le en pristoip, ki je precej neroden, ni pa nevaren, ker dajejo debla in veje prav dobre oprimke, vendar ga je težko najti. Povsod drugod je zaradi strmega, gladkega, deloma previsnega skalovja možen dostop le za plezalca.
V prisojnem skalovju, ki prehaja v travnate in z grmovjem poraščene police in žlebove, sem našel: Quercus ilex L., Quercus puhescens Wild., Ostrya car-pinifovla Scop., Fraxinus ornus L., Acer monspessulanum L., Sorbus arica Cr., Amelanchier ovalis Medik., Coronilla emeroides Boiss et Spr.,Ccrylus avellana L., Juniperus Sabina L., J. communis L., Cotinus coggygriu Scop., Euonymus
T. PETAUER
SI. 1 — Lega sestoja črničevja {Quercus ilex) pri Sv. Nikolaju blizu Podnanosa. Fig. 1 — The situation of the Quercus ilex L. stand near the ruins of the church Sv. Nikolaj at Podnanos.
verrucosa Scop., Rhamnus rupestris Scop., Rh. catharctica L., Asparagus acuti-folius L., A. tenuifolius Lam., Ruscus aculeatus L., Hedera helix L., Rosa canina aggr., Sesleria autumnalis (Scop.) F. Schultz, S. juncifolia Suffr., Mercurialis ovata Sternb. et Hoppe, Euphorbia cyparissias L., Erysimum sylvestre Scop., Arahis hirsuta (L.) Scop., Hepatica nohHis Mill., Cyclamen purpurascens Mill., Cynanchum vincetoxicum (L.) Pers., Melittis melissophyllum L., Dictamnus albus L., Polygonatum odoratum (Mill.) Druce, Globularia cordijolia L., Silene nutans L., Teucrium montanum L., T. chamaedrys L., T. flavum L., Phyteuma charmelioides Biroli, Galium lucidum L., Daphne alpina L., Anthericum ramo-sum L., Hypericum perforatum L., Digitalis laevigata W. et K., Veratrum nigrum L., Ruta divaricata Ten., Allium pulchellum G. Don, A. ochroleucum W. et K., Thalictrum minus L. subsp. minus, Seseli gouanii Koch, Inula spiraei-foUa L., Asplenium trichomanes L., A. ruta-murariu L., Ceterach officinarum DC., Viola suavis Bieb. (V. sepincola Jord.), Primula auricula L., Aristolo-chia pallida Willd., Satureja montana L., subsp. variegata (Host.) P. W. Ball, Campanula persicifoUa L., C. pyramidalis L., Aethionema saxatile (L.) R. Br., Aster amellus L., Orobanche gracilis Sm., Lilium bulbiferum L,. Sempervivum tectorum L. Vrst., Pvstacia terebinthus in Colutea arbor es-cens, ki ju omenja Tomažič (1928: 100), nisem našel, Acer obtusatum, ki ga tudi omenja, pa raste ob vznožju skalovja. Sicer pa je vprašanje, ali se Toma-žičev seznam rastlin nanaša prav na sestoj in njegovo neposredno okolico ali na vse skalovje proti Gradišču, kjer uspeva črničevje. Avrikelj raste sicer bolj v osojni legi, vendar sega le nekaj metrov do prvih grmov črničevja. Pogosten je v vsem skalovju Nanosa; nad Gradiščem pri Vipavi se spušča celo do kakih 250 metrov in je to verjetno njegovo najnižje nahajališče v Sloveniji. Na desni strani sestoja črničevja pa porašča skalovje obsežna zaplata smrdljivega brina (Juniperus Sabina), ki je prav tako vidna že od daleč. Posamezni grmi črničevja so tudi izven sestoja; tu in tam uspeva kakšen še visoko v skalah v smeri proti Podnanosu, proti Vipavi pa so redno posamič ali v manjših skupinah. Pri vipavskem Starem gradu najdemo vsaj tri primerke, od katerih ima eden pravo drevesno rast s košato krošnjo in 55 centimetrov debelo deblo! Tega bi kazalo zaščititi kot dendrološki naravni spomenik.
V gornjem delu vdira v sestoj listopadna vegetacija, ki v spodnjem delu, kjer se črničevje razredči, praktično manjka. Naslednji popis se nanaša na srednji del, kjer je sestoj naj gostejši in še najlaže dostopen.
Ekspozicija: SSW-WSW, nagib: 40», pokrovnost: 100 Vo, popisna površina: 200 m-.
Nižja drevesna plast (do 5 m, pokrovnost 100 ^/o)
3—4.3 Quercus ilex	1.3 Corylus avellana
2.3 Ostrya carpinifolia	1.2 Acer monspessulanum
2.3 Fraxinus ornus	4 .2 Quercus pub esc ens
Grmovna plast (pokrovnost 70—80 '
3.3	Cotinus coggygria
2.3	Asparagus acutifolius
2.2	Euonymus verrucosa
1.3	Ruscus aculeatus 1.2	Quercus ilex
1.2 Rhamnus rupestris
Zeliščna plast (pokrovnost 30 ^/o) 1.2—3 Sesleria auturnnalis 1.1 Cotinus coggygria + .2 Viola suavis H- Cyclamen purpurescens + Dictamnus albus + Teucrium chamaedrys
+ .2 Rhamnus catharctica + .2 Rosa canina aggr. + Fraxinus ornus + Coronilla emeroides r Juniperus sahina
-f Asplenium trichomanes -f Ceterach offidnarum Y Veratrum nigrum T Quercus ilex r Asparagus tenuifolius
SI. 2 — Sestoj čimičevja {Quercus ilex L.) je najbolj viden pozimi. Fig. 2 ~ In winter, the view of the Quercus ilex L. stand is the best.
P. SKOBERNE
Drevesne vrste, ki tvorijo sestoj, so večinoma panj äste rasti in dosegajo naslednje debeline:
Drevesna vrsta
Premer debla
	največji	srednji	
Quercus ilex	14,5 cm	8	cm
Ostrya carpinifolia	11,5 cm	7	cm
Fraxinus ornus	6,5 cm	5	cm
Corylus avellana	13 cm	11,5 cm	
Acer monspessulanum	8,5 cm	7,5 cm	
Quercus puhescens	10 cm	9	cm
SI. 3 — črničevje (Quercus ilex L.) in razvaline cerkvice Sv. Nikolaja. Fig. 3 — The Quercus ilex L. and the ruins of the church Sv. Nikolaj.
P. SKOBERNE
3. SKLEP
Iz popisa je razvidno, da pomeni sestoj črničevja pod Nanosom skrajno ob-libožano obliko združbe Orno-Quercetum ilicis. Edine evmediteranske vrste, ki nastopajo tam, so Quercus ilex, Asparagus acutifolius in Ruscus aculeatus, manjkajo pa Pistacia terehinthus, Phillyrea latifolia, Rosa semper vir ens, Pali-urns spina-christv, Celtis austraUs, Osyris alba, Lonicera etrusca, Laurus nohilis in Smilax aspera, ki jih še dobimo na drugem rastišču te združbe, nad Ospom (W r a b e r , 1977: 196). Kljub temu lahko sestoj uvrstimo v subasociacijo Orno-Quercetum ilicis cotinetosum (v subasociaciji Orno-Quercetum ilicis ostryeto-sum Cotinus coggygria manjka ali pa je le pičlo zastopan, poleg tega pa naseljuje ta sub asociacij a obalni pas, medtem ko leži naš sestoj v notranjosti, v montanskem pasu). L a u s i & P o 1 d i n i (1962) sta subasociacijo cotinetosum razčlenila na dve varianti: 1) var. Phillyrea et Ruscus, in 2) var. Cotinus coggygria, kjer obe navedeni vrsti manjkata. Medtem ko lahko združbo z osapskega rastišča brez pomislekov uvrstimo v var. Phillyrea et Ruscus, naš sestoj ne sodi v nobeno od navedenih variant. V njem manjka Phillyrea latifolia, Ruscus aculeatus pa je obilno zastopan. Poleg tega tu nastopajo nekatere vrste, ki jih ni v nobenem od popisov že omenjenih avtorjev (L a u s i & P o 1 di n i , 1962; Trina j Stic, 1965; T r i n a j s t i č & Sugar, 1976: W r a b e r , 1977). To so predvsem Corylus avellana. Rosa canina aggr, in Rhamnus cathartica pa še nökaj zeliščnih vrst, ki so redkejše in nastopajo bolj na obrobju sestoja, izven sestoja pa so pogostnejše. Gre torej za posebno varianto, ki bi jo lahko označili kot Orno-Quercetum ilicis cotinetosum var. Corylus avellana, v kateri se kljub veliki pokrovnosti zimzelenih sestavin bolj kot kjerkoli drugod uveljavljajo sestavine zveze Orno-Ostryon (iz združbe Seslerio autumnalis-Ostryetum).
Uspevanje kompleksa črničevja nad Sv. Nikolajem je mogoče razložiti z dvema momentoma. Za uspevanje zimzelenega evmediteranskega rastlinja tako globoko v notranjosti in na taki nadmorski višini je potrebna dovolj ugodna mikroklima, ki kompenzira neugodno regionalno klimo. To je doseženo z ekspo-zicijo: jugozahodna lega in strmo skalovje, ki se močno segreje. Vendar je v tem primeru vegetaciji na voljo le toliko prsti, kolikor se je nabere na policah in v skalnih razpokah. Uspevanje zimzelene vegetacije ne le v obliki posameznih grmov, temveč v obliki sklenjenega visokega grmišča si lahko razložimo s krajevno zmanjšanim nagibom (40^), tako da se je lahko nabralo dovolj prsti za uspevanje tako razvite vegetacije.
Vendar pride ekspozicij a do veljave le podnevi, v j asnem vremenu. V oblačnem vremenu in ponoči ne igra nobene vloge in so temperature izenačene, golo skalovje pa se ponoči celo hitreje ohladi kot z vegetacijo poraščena okolica. Prav ti temperaturni minimi v obdobjih, ko ekspozici j a ne pride do veljave, pa onemogočajo uspevanje večini evmediteranskih predstavnikov, razen najmanj občutljivih.
Rastišče črničevja pod Nanosom je nedvomno reliktne narave. V holocenu, zlasti borealu, je bil areal termofilne evmediteranske in submediteranske flore precej obsežnejši, kot je danes. Ob poslabšanju klimatskih razmer je to floro v pretežni meri izpodrinila bolj mezofilna, vendar so se na mikroklimatsko ugodnih mestih ohranili večji ali manjši otoki termofilne flore. To velja za številna nahajališča submediteranskih vrst v notranjosti Slovenije, ki marsikje tvorijo posebne termofilne združbe, kot so Querco-Ostryetum, Cytisantho-Ostryetum, Orno-Ostryetum in Genisto-Pinetum (P e t a u e r & sod., 1977).
Čeprav Laus i & Poldini (1962: 40) priznavata, da za uspevanje združbe Orno-Quercetum ilicis na obali Tržaškega zaliva ni odločilna regionalna klima, temveč toplejša in aridnejša mikroklima, jo štejeta za klimatozonalno. Proti tej trditvi sta možna dva ugovora. Klimatozonalna vegetacija bi morala biti pogojena z regionalno klimo in poraščati bolj ali manj vse lege, in ne le mikroklimatsko ugodnih (ob tržaški obali je ekspozicija pretežno jugozabodna). Poleg tega je združba ob tržaški obali močno ločena od strnjenega areala združbe v Istri. To, da združbe v obalnem pasu Reškega zaliva ni, si lahko razložimo predvsem z bolj vlažno klimo (na območju Trsta pade na leto nekaj več kot 1000 milimetrov padavin, na Reki pa več kot 1500). Razmer na zahodni istrski obali pa si ne moremo razlagati na enak način. Ce izvzamemo slovensko obalo, kjer je glavni razlog, da te združbe ni, flišna podlaga, nam ostane še območje južneje od nje. Kot je bilo že omenjeno, so že fragmenti združbe na območju Lanterne, ki pripadajo subasociaciji cotinetosum, s širokim pasom listopadne vegetacije ločeni od sklenjenega areala združbe Orno-Quercetum ilicis. Severno od ustja Mirne pa združbe sploh ne srečamo več, tam je kot klimatogena vegetacija razvita združba Carpinetum orientalis. Vse to govori v prid sodbi, da je subasociacija Orno-Quercetum ilicis cotinetosum, kjerkoli nastopa, torej tudi ob Tržaškem zalivu, ekstrazonalna. Pri obeh slovenskih nahajališčih te združbe — nad Ospom in pod Nanosom — pa ne moremo imeti nikakršnih pomislekov: gre za ekstrazonalna, reliktna fragmenta sredi klima-togenega pasu združbe Seslerio-Ostryetum,
Sestoj črničevja nad Sv. Nikolajem pod Nanosom torej pomeni skrajno obubožano obliko združbe Orno-Quercetum ilicis oziroma subasociacije cotinetosum, v kateri je število zimzelenih evmediteranökih vrst najmanjše, ki pa kljub temu dosegajo veliko pokrovnost in dajejo videz m^editeranske maki je (si. 2). Čeprav zaradi težke dostopnosti verjetno ni ogrožen, je vreden, da ga uvrstimo v seznam naše najpomembnejše naravne dediščine in zaščitimo z ustreznim varstvenim režimom — kot botanični in dendrološki spomenik oziroma gozdni rezervat, saj gre za strnjen sestoj in hkrati najgostejši kompleks črničevja v naši republiki.
Za pomoč in nasvete bi se rad zahvalil doc. dr. Tonetu Wrabru in doc. dr. Vladu Ravniku.
4. SUMMARY
The association Orno-Quercetum ilicis is a climatozonal community of the eumediterranean region of our Adriatic coast. It extends northward up to Zadar, covers a great part of the Quarnero islands and the coast of the southern part of Istria up to Vrsar and Cape Crna punta, with smaller, separate fragments around Lanterna, in the area of Labin and at the northern side of the Gulf of Plomin. Much more to the north it thrives again on the coast of the Gulf of Trieste between Devin and Nabrežina, where it was described as a specific subassociation Orno-Quercetum ilicis cotinetosum (L a u s i & Poldini, 1962) with the differential species: Cotinus coggygria, Acer nwnspessulanum and Rhamnus fupestris.
On the Slovene coast the association Orno-Quercetum ilicis is missing, mainly because of the cold and wet flysch ground. However, some elements of this community, particularly Quercus ilex, thrive somewhere on steep, sunny
5. I
Oris mednarodnih prizadevanj za varstvo rastlinskih in živalskih vrst
An Outline of the International Efforts Made for the Protection of the Floral and Faunal Species
Silvestra ROGELJ
UDK 719 (094.2)
Prispelo 6. aug. 1979
IZVLEČEK
Avtorica podaja v članku kronološki oris mednarodnopravnih prizadevanj za varstvo rastlinskih in živalskih vrst. Ob tem prikazuje razvoj stališč v odnosu do varstva rastlinskih in živalskih vrst in temu ustrezen razvoj mednarodnopravnih načel. Posebej izpiostavlja prizadevanja za varstvo tjulenjev kot primer učinkovitega varstva živalske vrste in prizadevanja za varstvo kitov, ki pa žal še niso rodila uspeha, članku avtorica dodaja pregled veljavnih mednarodnopravnih dokumentov o varstvu rastlinstva in živalstva, pregled sporazumov s tega področja, ki jih je ratificirala Jugoslavija ter pregled mednarodnih organizacij in združenj, katerih delovni program zajema tudi varstvo rastlinstva in živalstva.
ABSTRACT
In her paper the authoress gives a chronological account of the international efforts made for the protection of the floral and faunal species. She presents the development of the standpoints relating to the protection of the floral and faunal species and the development of the international legal principles corresponding thereto. In particular she points out the efforts made for the protection of iseals as an example of an efficient protection of a faunal species, and the efforts made for the protection of whales which, however, regretfully, have not been successful as yet. The authoress has added to her paper a survey of the effective international legal documents relating to the protection of flora and fauna, a survey of the agreements made in this field which have been ratified by Yugoslavia, as well as a survey of international organizations and associations, the programme of work of which embodies also the protection of flora and of fauna.
1. UVOD
Znanstveniki ocenjujejo, da je človek do danes iztrebil že več kot 120 vrst sesalcev in približno 150 vrst ptic. Zdaj grozi podobna usoda še 310 vrstam ptic, 180 vrstam plazilcev in 90 vrstam rib (S e 11 i m o, 1975). Do leta 2000, meni naravoslovka Norma Myers, bo izginilo kar milijon živalskih in rastlinskih vrst, pol do poldrugega milijona vrst pa bo ogroženih, predvideva biolog Thomas Lovejoy. Poročilo londonskega inštituta za ohranjevanje živalskega sveta tudi opozarja, da je samo 15 do 20 odstotkov vrst na Zemlji klasificiranih v znanstveni literaturi. Mnogim vrstam grozi nevarnost, da bodo izumrle, preden bodo znanstveniki lahko ugotovili njihovo biološko pomembnost in ekonomsko vrednost.
Ta predvidevanja najbrž niso pretirana, saj so znanstveniki ugotovili, da je več kot polovica živalskih vrst, ki so izumrle v zadnjih dva tisoč letih, izginila po letu 1900, torej v kratkem razdobju zadnjih sedemdesetih, osemdesetih let.
Vzrokov za talko obsežno in naglo izumiranje rastlin in živali v zadnjem času je mnogo. Mednje bi lahko poleg nesmotrnega ubijanja živali iz komercialnih razlogov in tudi neodgovornega, brezobzirnega lova, ki ne upošteva ome-jitev zaradi razmnoževanja, uvrstili predvsem uničevanje naravnega življenjskega prostora živali in rastlin in onesnaževanje okolja na sploh. Skratka, grozljiva bilanca je očitno plod človekovega poseganja v okolje, ki ne upošteva občutljivih ravnotežij in zapletenih sorazmerij v naravi.
Da bi preprečili katastrofo, ki jo napovedujejo biologi, je Mednarodna zveza za varstvo narave in naravnih virov (lUCN) s Programom Združenih narodov za okolje (UNEP) in Svetovnim skladom za naravo (WWF) na nedavni 30. generalni skupščini lUCN v Ašhabadu v Sovjetski zvezi razpravljala o predlogu strategije za varstvo rastlin in živali, ki naj bi jo izrazili v Listini o naravi. Čeprav Listino o naravi, ki naj bi pomenila pravni temelj našega odnosa do narave in naj bi zavarovala obstoj naših zatiranih življenjskih sopotnikov, strokovnjaki šele pripravljajo, pa to ne pomeni, da doslej v mednarodnem merilu ni bilo prizadevanj za ohranitev favne in flore. Splošno načelo, da mora človek ohraniti favno in floro ter posebno vredne primere naravnih ekosistemov, ki je napisano v znani stockholmski deklaraciji o varstvu okolja (UN Doc. A/CONF. 48/14), je sicer staro šele dobrih šest let, vendar pa so obstajala mednarodna prizadevanja za varstvo narave že vrsto let prej.
2. KORENINE MEDNARODNOPRAVNIH PRIZADEVANJ ZA VARSTVO FAVNE IN FLORE
O zgodovinskih koreninah prizadevanj za varstvo favne in flore v mednarodnem merilu bi lahko rekli, da segajo daleč nazaj v čas, ko se človek še ni zavedal potrebe po mednarodnopravnih ukrepih. Izvirajo iz človekove raziskovalne narave in njegovih posestniških teženj, ki pa so, žal, pogosteje prispevale k uničenju kot ohranitvi nekaterih življenjskih vrst. Mednarodna prizadevanja za ohranitev živalskih in rastlinskih vrst so se namreč začela z ustanavljanjem botaničnih in zooloških vrtov ter znanstvenih zbirk redkih vrst. V Italiji so botanične vrtove ustanovili že sredi 19. stoletja, nacionalni Naravoslovni muzej v Parizu je francoska vlada ustanovila leta 1635, Kraljevi botanični vrt v Kewu v Angliji nosi letnico 1759. Taka prizadevanja za ohranitev favne in flore so rodila nekaj uspehov: v umetno ustvarjenih razmerah so ohranili posamezne vrste, ki so sicer v naravi že povsem izginile, na primer 'drevo Ginkgo biloba, Pere Davidova divjad Milu in cvetoče drevo Franklinia alatamaha (Caldwell, 1972).
Sicer pa glede mednarodnih aktov za varstvo živalskih in rastlinskih vrst na splošno velja, da so, razen nekaterih izjem, razmeroma novi. Vsi glavni mednarodni sporazumi za zaščito narave so bili namreč sprejeti šele v 20. stoletju, čeprav je potreba po zaščiti favne in flore obstajala že prej. Dalje je zgodnjim mednarodnopravnim aktom za varstvo narave, razen nekaterim izjemam, skupno, da je bila predmet njihovega varstva selitvena divjad, namen pa športno komercialen: zagotoviti tolikšno številčnost vrst, da lov nanje ne bo ogrožen. Tako motivirani ukrepi pa seveda niso varovali divjadi pred zmanjševanjem oziroma krčenjem njihovega življenjskega prostora, kar je pravzaprav bistvenega pomena za njihovo ohranitev. Suvereni podpisniki prvih konvencij ^o namreč kar se da pazili, da niso sprejeli kakršne koli obveznosti za ustanovitev pribežališč, rezervatov ali nacionalnih paiikov znotraj svojih ozemelj, čeprav bi bili taki ukrepi potrebni. Jezik konvencij tako ni presegel previdnih fraz, kot
SO »raziskati možnost za« in »premisliti« ali še celo »premisliti možnost ustanovitve«.
Seveda so bili zaradi takšnega odnosa do ohranitve živalskih in rastlinskih vrst vsi akti, razen konvencije o tjulnjih iz leta 1911, bolj ali manj neučinkoviti. Po dolgih pogajanjih dosežene sporazume o preprečevanju iztrebljanja divjadi ali rastlin so države večinoma sprejele s pridržki, ki so še zmanjševali njihovo že tako omejeno učinkovitost.
3. ZGODNJE KONVENCIJE ZA VARSTVO ŽIVALSKIH ALI RASTLINSKIH VRST
Kot enega izmed prvih primerov mednarodnopravnega akta za varstvo živali je treba omeniti konvencijo o varstvu ptic, koristnih v kmetijstvu. Konvencija nazorno priča, kako obsežna pogajanja so bila potrebna, da bi dosegli vsaj minimalni sporazum. Leta 1902 jo je v Parizu podpisalo enajst držav po skoraj petintridesetletnih prizadevanjih, kajti že leta 1868 je zbor nemških kmetov in gozdarjev naslovil na zunanje ministrstvo Avstro-Ogrske prošnjo za sklenitev mednarodne pogodbe o varstvu ptic in ostalih živali, ki so koristne v kmetijstvu. V naslednjih letih sta tudi Švica in Francija podprli zamisel, ki se je na takratni stopnji zavzemala za ustanovitev več dvostranskih sporazumov. Leta 1872 je Švica predlagala mednarodno komisijo, toda ostale države se na ta predlog niso odzvale. V naslednjih letih so o tem razpravljali na mednarodnih ornitoloških kongresih. Združena avstrijsko-italijanska deklaracija je pomenila temelj za razpravo na konferencama v Parizu leta 1895 in 1902, na katerih je bila končno zasnovana mednarodna konvencija za varstvo ptic, koristnih v kmetijstvu.
Prizadevanja za zaščito ptic selivk v Severni Ameriki so bila manj zapletena kot v Evropi, pač zaradi bolj preprostega političnega ustroja celine in manjših kulturnih razlik. Kanaidsko-ameriška pogodba iz leta 1916 o varstvu ptic selivk je bila sprejeta brez težav. Zaradi pomanjkanja lastnih zakonskih aiktov s tega področja so ZDA z omejeno konvencijo na svojem ozemlju uveljavile več administrativnih ukrepov za varstvo ptic selivk.
Podobno so bila potrebna dolgoletna prizadevanja tudi pred sklenitvijo sporazuma o zaščiti ptic selivk v Latinski Ameriki. Njihov začetek pomeni resolucija senata ZDA iz leta 1920, v kateri se je zavzemal, naj bi zaščita ptic selivk veljala tudi v Latinski Ameriki. Vendar pa je bila šele leta 1936 sklenjena konvencija o zaščiti ptic in divjih sesalcev z Mehiko.
Velik korak naprej v mednarodnopravnih prizadevanjih pomeni konvencija o zaščiti narave in varstvu divjadi na zahodni polobli iz leta 1941, ki je obvezala države podpisnice, naj ustanovijo nacionalne parke, rezervate in območja za divjad. V 7. členu izjavlja, da je treba sprejeti »primerne ukrepe za zaščito ptic selivk ekonomske in estetske vrednosti ali preprečiti grozeče iztrebljanje katerekoli vrste«. Konvencija je postala veljavna maja 1942. leta po ratifikaciji petih od enaindvajsetih držav podpisnic in pomeni prvi primer sodobnega pojmovanja varstva narave. Njen namen, določen v preambuli, je namreč »zavarovati v njihovem naravnem življenjskem prostoru predstavnike vseh vrst v zadostnem številu«. Vendar je tudi učinkovitost te konvencije omejena, ker v 7. členu dovoljuje »racionalno izkoriščanje ptic selivk za športne, živilske, komercialne ali znanstvene namene, kadar je po mnenju kake vlade to primerno«.
Afriška konvencija o varstvu flore in favne v naravnem stanju pomeni nadaljnji napredek v mednarodnih prizadevanjih za varstvo divjadi. Velike koloni-
alne sile so jo sklenile leta 1933 v Londonu. Ko so mnoge afriške države postale politično neodvisne je bilo treba skleniti novo pogodbo. Tako je leta 1968 v Alžiru osemintrideset držav članic Organizacije afrišJke enotnosti, podpisalo afriško konvencijo za varstvo narave in naravnih virov. Širša zasnova novega afriškega sporaziuma — »zagotoviti varstvo, uporabo in razvoj zemlje, vode, flore in favne v skladu z znanstvenimi načeli in dolžnostjo upoštevati najbolj smotrne interese ljudi« — pomeni prehod od zgornjega ohranjevalnega pristopa k aktivnejšemu varstvu okolja.
4. USPEŠNO VARSTVO TJULENJEV
Zgodnja mednarodnopravna prizadevanja so bila redko uspešna. Izjema so prizadevanja za zaščito tjulenjev, katerih rezultati so se pokazali že leta 1911 v sporazumu med ZDA, Kanado, Rusijo in Japonsko. Države članice sporazuma so se obvezale, da bo njihovo ravnanje s tjulenji v Beringovem morju temeljilo na rezultatih pretehtanih znanstvenoraziskovalnih projektov. Temu sporazumu je sledilo še več aktov. Najpomembnejši je leta 1957 sprejeta konvencija o varstvu tjulenjev v Severnem Pacifiku. Na podlagi njenih določb je bila ustanovljena komisija, ki je ski^bela za oblikovanje in usklajevanje raziskovanja v zvezi z varstvom, tjulenjev in predlagala smernice za politiko njihovega varovanja. Najnovejši primer zaščite tjulenjev je konvencija o ohranjevanju antarktičnih tjulenjev, sprejeta leta 1972 med podpisnicami pogodbe o Antarktiki iz leta 1959, in sicer med Argentino, Avstralijo, Belgijo, Cilom, Francijo, Japonsko, Norveško, Novo Zelandijo, Južno Afriko, Sovjetsko zvezo in ZDA. O uspehu pri varovanju tjulenjev priča podatek, da se je v šestdesetih letih čreda tjulenjev v Severnem Pacifiku, ki je že skoraj izumrla, povečala od 150.000 na skoraj poldrugi milijon živali.
5. POLOM PRI VARSTVU KITOV
Medtem ko je varstvo tjulenjev eno izmed svetlejših poglavij v zgodovini mednarodnih prizadevanj za zaščito ogroženih vrst živali, pa je polom pri varstvu kitov eno najtemnejših. Ta mogočni sesalec izumira, pa čeprav si mednarodna skupnost že leta in leta prizadeva pomnožiti njegove vrste. Po velikem zmanjšanju števila kitov v severnem Atlantskem oceanu je prvi korak k mednarodnemu nadzoru številčnosti kitov pomenil leta 1920 ustanovljeni Mednarodni biro za statistiko kitov v Sandefjordu na Norveškem. Sodelovanje z birojem je bilo povsem prostovoljno. Države, ki so se ukvarjale z lovom, na kite, so ga morale obveščati o poteku lova. Medtem pa si je Društvo narodov prizadevalo doseči večstranski sporazum o programu varstva kitov. Konvencija o varstvu kitov je bila končno sprejeta v Ženevi leta 1931. Do konca leta 1935 je pristopilo k njej štiriindvajset držav, toda med njimi ni bilo Japonske in Sovjetske zveze, ki sta igrali glavno vlogo pri iztrebljanju kitov. Tudi sicer je konvencija vsebovala le minimalne obveznosti.
Po drugi svetovni vojni so, žal, kljub številnim mednarodnim prizadevanjem in institucionalnim ukrepom za ohranitev kitov prevladovali kratkoročni interesi industrije, ki se ukvarja s predelavo kitov. Vse sankcije in nadzorni ukrepi so . bili brez uspeha, precej tudi zaradi same njihove narave. Čeprav v preambuli konvencije o varstvu kitov iz leta 1946 piše, da je »v interesu vseh narodov na
svetu varovanje velikih naravnih virov, ki jih pomenijo črede kitov za prihodnje rodove«, vsebuje dokument tudi stavke, ki so služili uzakonjen ju kratkoročnih interesov industrije za predelavo kitov. V konvenciji namreč beremo: »doseči optimalno raven čred kitov kar najhitreje, ne da bi s tem povzročili ekonomsko škodo ali povzročili težave v preskrbi s prehrano«, ali na primer: »omogočiti običajni razvoj predelovalne industrije«, ali pa: »bodo upoštevali interese industrije za predelavo kitov in porabnikov njenih proizvodov«.
6. NOVEJŠE MEDNARODNE KONVENCIJE O VARSTVU FLORE IN FAVNE
Učinkovitosti novejših konvencij, ki so bile sprejete po drugi svetovni vojni in ki jih je ratificirala tudi naša država, danes še ni mogoče oceniti. Omeniti pa je treba, da njihove določbe, — seveda, če se bodo upoštevale •— zagotavljajo ustrezno varstvo narave. Temeljijo namreč na spoznanju, da so živalske in rastlinske vrste del naravnega ravnotežja, od katerega je odvisen tudi človek in ga je treba čimbolj ohraniti.
Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine zavezuje vse države podpisnice (Jugoslavija je konvencijo ratificirala leta 1974), naj varujejo, ohranjajo in popularizirajo kulturno in naravno dediščino ter jo vpisujejo v seznam zavarovane svetovne dediščine oziroma v sezinam ogrožene dediščine.
Konvencija o varstvu ptic, ki jo je Jugoslavija ratificirala leta 1973, določa, naj države z nacionalno zakonodajo predpišejo uikrepe za ohranitev ogroženih vrst ptic in ustanavljajo ornitološke rezervate. Konvencija v preambuli ugotavlja, naj bi bile v vsaki državi podpisnici načeloma zavarovane vse ptice vsaj takrat, ko gnezdijo, vse leto pa ptice tistih vrst, ki izumirajo. Konvencija prepoveduje vsakršen množični lov na ptice ali njihovo uničevanje in vse ukrepe, ki bi utegnili povzročiti popolno uničenje ptic neke vrste. Vsaka država podpisnica se zavezuje, da bo sestavila seznam ptic, ki jih je dovoljeno loviti na njenem ozemlju, in ipri tem upoštevala določbe konvencije. Konvencija jih tudi obvezuje, naj učinikovito preprečujejo uničevanje ptic s pesticidi, strupi, onesnaževanjem voda in podobnim.
Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot gnezdišča močvirnih ptic (naša država jo je ratificirala leta 1977), podrobneje opredeljuje nekatere določbe prej oimenjene konvencije o varstvu ptic. Ta tako imenovana ramsarska konvencija (sprejeta je bila leta 1971 v Ramsarju) namreč varuje življenjski prostor ptic, katerega uničenje je pogosto vzrok za zmanjševanje števila nekaterih vrst ptic ali celo za njihovo iztrebitev. Konvencija uvaja seznam mednarodno pomembnih močvirij, ki naj bi jih zavarovali prav zaradi varstva nekaterih vrst ptic.
7. RAZVOJ MEDNARODNEGA EKOLOŠKEGA PRAVA
V Šestdesetih letih se je torej mednarodno sodelovanje glede varstva ogroženih živalskih in rastlinskih vrst dokaj razmahnilo. Vse bolj se je upoštevalo dejstvo, da je treba varovati biosfero kot celoto, in ne le posameznih živalskih in rastlinskih vrst. Ni mogoče ločevati človeku koristnih in nekoristnih vrst, saj so vse nujen del zapletenega naravnega ravnotežja, od katerega je še vedno zelo odvisen tudi človek.
Prelomnica v zavedanju ekoloških odnosov pomeni konferenca o biosferi, ki je potekala leta 1968 v Parizu pod okriljem Unesca. Udeleženci konference so
sprejeli dvajset pripoiroičil za akcijo vlad držav udeleženk, OZN in Unesca. Priporočila sicer so mednairodnopravno obvezujoč akt, vendar so vseeno vplivala na akcije držav. Zlasti so prispevala k ugodnemu vzdušju ob pripravah na prvo konferenco Združenih narodov o človekovem okolju, ki je bila v Stock-holmu leta 1972 in ki s svojimi načeli v deklaraciji o varstvu okolja pomeni temelj v zadnjih letih vedno številnejšim prizadevanjem za varstvo okolja nasploh in tudi za varstvo živalskih in rastlinskih vrst ter ekosistemov.
Z načelom št. 2, ki poudarja nujnost varstva biosfere kot celote, in ne zgolj posameznih rastlinskih in živalskih vrst, pomeni začetek novega obdobja v mednarodnopravnih prizadevanjih za varstvo narave, ki so se po Stockholmski konferenci zelo razmahnila. Tako so omenjene novejše konvencije, v katerih so v bistvu že upoštevana načela Stockholmske deklaracije o varstva okolja, postale veljavne šele v letih po konferenci. Prav pod njenim viplivom so namreč številne države ratificirale konvencije, da so postale veljavne.
V zadnjih letih smo priča tudi raznim, v glavnem še nevladnim pobudam za nadaljnji razvoj načel Stodkholmske deklaracije, in sicer da bi priznali pravice živalskih in rastlinskih vrst do obstoja. Kljub vse številnejšim mednarodnim sporazumom, ki varujejo le posamezne rastlinske ali živalske vrste, je namreč še vedno možno uničiti nezavarovano živalsko ali rastlinsko vrsto, ne da bi bilo treba za takšno dejanje pravno odgovarjati. Uničevalnemu in skrajno neodgovornemu ravnanju z naravo danes tudi ni mogoče pravno nasprotovati, kajti mednarodno pravo še ne vsebuje splošne prepovedi iztrebitve živalskih ali rastlinskih vrst.
Pobude nekaterih posameznikov (Van H e i j n s b e r g e n , 1977) in Mednarodne zveze za varstvo narave in naravnih virov (lUCN), ki v omenjenem predlogu Listine o naravi opredeljuje pravico do življenja rastlin in živali, pomenijo pomemben prispevek k nastajajočemu mednarodnemu ekološkemu pravu. V zadnjih letih se namreč izredno dinamično razvija nova veja mednarodnega prava, tako imenovano ekološko pravo, bodisi na temelju že uveljavljenih ali novih načel mednarodnega prava, katerega del so tudi razvijajoče se pravne norme in načela o varstvu narave. V mednarodni skupnosti se je namreč že povsem uveljavilo spoznanje, da je naravno okolje splošna dobrina in skupna dediščina človeštva, zato so ga države dolžne s skupnim sodelovanjem varovati.
8. PREGLED VELJAVNIH MEDNARODNOPRAVNIH DOKUMENTOV O VARSTVU RASTLINSTVA IN ŽIVALSTVA
K varstvu raslinstva in živalstva brez dvoma prispevajo vsi mednarodnopravni dokumenti, ki zadevajo varstvo okolja. Ker pa bi naštevanje vseh teh dokumentov terjalo preveč prostora, pregled vsebuje le tiste akte, ki neposredno obravnavajo varstvo rastlinstva in živalstva.
1.	Konvencija o zagotavljanju varstva različnih vrst divjih živali v Afriki, ki so človeku koristne ali so nenapadalne, London 1900.
2.	Konvencija o varstvu ptic, koristnih v kmetijstvu, Pariz 1902.
3.	Sporazum o zaščiti tjulenjev med ZDA, Kanado, Rusijo in Japonsko, Washington 1911.
4.	Akt o ustanovitvi posvetovalne komisije za mednarodno varstvo narave, Bern 1913.
5.	Konvencija med Estonijo in Latvijo o zaščiti rib in ureditvi ribištva, Riga 1925.
6.	Kanadsko-ameriska pogodba o varstvu ptic selivk, Washington 1916.
7.	Mednarodni sporazum o zaščiti rastlinstva, Rim 1929.
8.	Konvencija o varstvu kitov, Ženeva 1931.
9.	DogovoT med Dansko in Švedsko o določenih provizijah za zašči o ptic selivk, Stockholm 1931.
10.	Sporazum o ohranjevanju rastlinstva in živalstva v njihovem naravnem stanju, London 1933.
11.	Konvencija o zaščiti ptic in divjih sesalcev med ZDA in Mehiko, New Mexico 1936.
12.	Konvencija o varstvu narave in ohranjevanju naravnih bogastev na zahodni polobli, Washington 1940.
13.	Mednarodna konvencija o ureditvi lova na kite, Washington 1946, s številnimi kasnejšimi dopolnitvami.
14.	Mednarodna konvencija o ribištvu v severozahodnem Atlantiku, Washington 1949.
15.	Sporazum med ZDA in Kostariko o ustanovitvi Medameriške komisije za lov na tune, Washington 1949.
16.	Sporazum o ustanovitvi Generalnega sveta za ribištvo v Sredozemlju, Rim 1949.
17.	Mednarodna konvencija o varstvu ptic, Pariz 1950.
18.	Sporazum med poljsko vlado in začasno vlado Nemške demokratične republike o sodelovanju pri varstvu rastlin, Varšava 1950.
19.	Dogovor med češkoslovaško vlado in avstrijsko zvezno vlado o sodelovanju pri varstvu rastlinstva, Praga 1950.
20.	Mednarodna konvencija o zaščiti rastlinstva, Rim 1951.
21.	Konvencija o ustanovitvi evropske in sredozemske organizacije za varstvo rastlinstva, Pariz 1951, dopolnjena aprila 1955 in septembra 1968.
22.	Sporazum o ukrepih za varstvo velikih moTskih rakov {Pandulus horealis), evropskih rakov (Homarus vulgaris), norveških rakov {Nephrops norvegicus) in Cancer pagreus, Oslo 1952, dopolnjen 1959.
23.	Mednarodna konvencija o oceanskem ribištvu na Severnem Pacifiku, Tokio 1952.
24.	Protokol mednarodne konvencije o urejanju kitolova, Washington 1956.
25.	Sporazum o varstvu rastlinstva v jugovzhodni Aziji in na območju Pacifika, Rim 1956, s kasnejšimi dopolnitvami.
26.	Sporazum med Kraljevino Grčijo in Ljudsko republiko Bolgarijo o varstvu rastlin, Atene 1956.
27.	Sporazum med Grčijo in Jugoslavijo o varstvu rastlin, Atene 1956.
28.	Sporazum o varstvu rastlin med madžarsko in jugoslovansko vlado, Budimpešta 1957.
29.	Konvencija o ribištvu in zaščiti bioloških bogastev na odprtem morju. Ženeva 1958.
30.	Konvencija o ribištvu na severovzhodnem Atlantiku, London 1959.
31.	Sporazum o ustanovitvi Latinskoameriškega inštituta za gozdarstvo pod okriljem FAO, Rim 1959.
32.	Sporazum o sodelovanju glede karantene in zaščite rastlin pred paraziti in boleznimi, Sofija 1959.
33.	Sporazum med Argentino in Cilom o varstvu obmejnih gozdov pred požari, Santiago de Chile, 1961.
34.	Konvencija o afriški migraciji kobilic, Kano 1962.
35.	Sporazum o varstvu lososov v Baltskem morju, Stockholm. 1962, dopolnjen 1972.
36.	Konvencija o ribištvu, London 1964.
37.	Sporazum o ustanovitvi komisije za organiziranje boja proti puščavski kobilici na Bližnjem vzhodu, Rim 1965.
38.	Mednarodna konvencija o varstvu tun na Atlantiku, 1966.
39.	Konvencija o sanitetnem varstvu rastlin v Afriki, 1967.
40.	Afriška konvencija o varstvu narave in naravnih virov, Alžir 1968.
41.	Resolucija k afriški konvenciji o varstvu narave in naravnih virov.
42.	Evropska konvencija o varstvu živali med mednarodnim transportom, Pariz 1968.
43.	Sporazum med poljsko in bolgarsko vlado o sodelovanju pri varstvu rastlin in karanteni, Sofija 1968.
44.	Sporazum, med madžarsko in češkoslovaško vlado o sodelovanju pri varstvu rastlin in karanteni, Budimpešta 1969.
45.	Sporazum med francosko in romunsko vlado o varstvu rastlin in fitosani-tarnem nadzoru, Pariz 1969.
46.	Konvencija o zaščiti bioloških bogastev na jugovzhodnem delu Atlantika, Rim 1969.
47.	Beneluška konvencija o lovu in varstvu ptic, Bruselj 1970.
48.	Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirnih ptic, Ramsar (Iran) 1971.
49.	Sporazum med vlado ZDA in vlado Japonske o zaščiti orgoženih ptic selivk in zaščiti njihovega okolja, Tokio 1972, dopolnjen z izmenjavo not, Washington 1974.
50.	Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, Pariz 1972.
51.	Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami flore in favne, Washington 1973.
52.	Sporazum med Kanado, Dansko, Norveško, Sovjetsko zvezo in ZDA o varstvu polarnih medvedov, Oslo 1973.
53.	Mednarodna konvencija o ribištvu in varstvu bioloških bogastev v Baltiku, Gdansk 1973.
54.	Sporazum med vlado Japonske in vlado Avstralije o varstvu ptic selivk in ogroženih ptic ter njihovega okolja, Tokio 1974.
55.	Konvencija o varstvu okolja na območju Baltskega morja, Helsinki 1974.
56.	Konvencija o varstvu antarktičnih tjulenjev, London 1972.
57.	Konvencija o varstvu narave na južnem Pacifiku, 1976.
58.	Sporazum med ZDA in Kanado o ribolovu v Atlantiku, 1977.
59.	Sporazum med ZDA in Kubo o ribolovu, 1977.
60.	Sporazum vlade ZDA z Ekonomsko komisijo ZN za Evropo o ribolovu, 1977.
61.	Sporazum med ZDA in Sovjetsko zvezo o ribolovu ob obalah Sovjetske zveze, 1977.
Konvencije, ki jih je ratificirala Jugoslavija:
1.	Sporazum o ustanovitvi Generalnega sveta za ribištvo v Sredozemlju, sprejeta v Rimu 1949, ratificirana 3. 12. 1963.
2.	Mednarodna konvencija o varstvu ptic, sprejeta v Rimu 1950, ratificirana 30. 1. 1973.
3.	Mednarodna konvencija o zaščiti vegetacije, sprejeta v Rimu 1951, ratificirana 11. 2. 1955.
4.	Konvencija o ustanovitvi evropske in sredozemske organizacije za varstvo rastlinstva, sprejeta v Parizu 1951, ratificirana 18. 4. 1951.
5.	Konvencija o ribištvu in varstvu bioloških bogastev na odprtem morju, sprejeta v Ženevi 1958, ratificirana 20. 3. 1966.
6.	Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirnih ptic, sprejeta v Iranu 1971, ratificirana decembra 1976.
7.	Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, sprejeta v Parizu 1972, SFRJ ratificirala 31. 10. 1974.
9. PREGLED MEDNARODNIH ORGANIZACIJ IN ZDRUŽENJ KATERIH DELOVNI PROGRAM OBSEGA TUDI VARSTVO RASTLINSTVA IN ŽIVALSTVA
Sistem Združenih narodov:
—	Generalna skupščina
—	Sekretariat
—	Program Združenih narodov za okolje (UNEP: United Nations Environmental Program)
—	Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO: United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization)
—	Organizacija za kmetijstvo in prehrano (FAO: Food and Agricultural Organization)
—	Mednarodna pomorska posvetovalna organizacija (IMCO: International Maritime Consultative Organization)
—	Mednarodna oceanografska komisija (ICO: International Oceanographic Commission)
Mednarodne organizacije zunaj sistema Združenih narodov:
—	Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD: Organization for Economic Cooperation and Development)
—	Severnoatlantski pakt (NATO: North Atlantic Treaty Organization)
—	Svet za vzajemno ekonomsko pomoč (SEV)
—	Evropski svet (CE: Council of Europe)
—	Nordijski svet in Nordforsk
—	Mednarodni svet za raziskavo morja (ICES: International Council for the Exploration of the Sea)
Nevladne mednarodne organizacije:
—	Mednarodni svet znanstvenih zvez (ICSU: International Union of Scientific Unions):
—	Znanstveni komite za raziskovanje oceanov (SCOR: Scientific Committee on Oceanic Research)
—	Znanstveni komite za vprašanja okolja (SCOPE: Scientific Committee on Problems of the Environment)
—	Posebni komite za mednarodni biološki program (SCIBP: Special Committee on the International Biological Program)
—	Mednarodni center za okolje (ICE: International Centre for the Environment)
—	Mednarodna zveza za varstvo narave in naravnih virov (lUCN: International. Union for Conservation of Nature and Natural Resources)
—■ Mednarodna p ari ament am a konferenca o okolju (IPCE: International Parliamentary Conference on the Environment)
—	Mednarodna ekološka zveza (INTECOL: International Association for Ecology)
—	Mednarodna zveza organizacij za proučevanje gozda (lUFRO: International Union of Forest Research Organizations)
—	Mednarodni svet za pravo okolja (ICEL: International Council for Environmental Law).
—	Svetovni sklad za naravo (WWF: World Wildlife Fund)
—	Mednarodni biološki program (IBP: International Biological Program)
—	Mednarodno desetletje raziskovanja oceanov (IDOE: International Decade of Ocean Exploration)
Mednarodno hidrološko desetletje (IHD: International Hydrological Decade)
—	Skupina strokovnjakov za probleme onesnaževanja morja (GESAMP: Group of Experts on Problems of Marine Pollution)
—	Človek in biosfera — program Unesca (MAB: Man and the Biosphere Program)
Caldwell, L. K., 1972: In Defense of Earth. Indiana University Press, ZDA. The Charter of Nature, lUCN General Assembly Paper, GA. 78/12. Van Heijnsbergen, P., 1977: The Rights of Animal and Plant Life. Environmental Policy and Law 3: 85, International Legal Materials 1972, št. 2. lUCN Bulletin, New Series 2 (Oct.—Dec. 1988).
Rüster & Sima . The International Protection of the Environment.
Settimo, R., 1975: Down with Hunting. Development Forum.
UN Doc. A/CONF. 48/14.
United Nations Treaty Series 628.
United States Treaty Series 880,
Uradni list SFRJ, št. 55/73, 56 74, 9/77.
Avtorjev naslov — Author's
ČGP DELO, Tomšičeva 3, YU — 61000 Ljubljana
0	Ö ö:!
1
q

CO CO
s
i
O

g
05
CD g
se o


^ «3 VJ s fU P, ^ 05
lasFl
2 §

s s
h	»
bq	S
iS!	te
«	I
CO	b
r	o
o
ßq	I .S
Q
g
S
ai
S
03
S 0
O i
© ©
§
.s >
u a
03 >
-I Ii
a s o.S
u m o
CÖ G
o
•p-5 bs) fi ©
s g
-M S3
©
s«
ga
«J s
ZIM
äI
m a^
s
Ö
O

W o Ö 0 .rM f

i
o
S
' cž g ep N
>0 Ol	> is	cö
O ^ ^ -'S -S
O Ö	M	o C
P-{ ® o	^ .rH	g
w	o i
O?"^	?-i 5	CÖ (
a ^	0 s
PU
6q	■•S.
^	S
^	I
o	I
SS	o g

© ft
P
03
O ©
'S
a

«^iiff
I 3
g
Oi
b
I s
o
0
(D g
o

CÖ d C
rO
U
a i
I g
O §
o
iS
.s

0
m
1
»P-B Ö
s ©
a
m
I
S
C«
I
00

i
O
) O) W v
g
D
g
CD g
S
O g
7 CD'o? ft
o > ■

t-ÖroJS^OSoK'OO
Mool^es ftitffli
I
fP £
- Q B ^
§11?: salii-lal
O'l o p B
ip^lpl
s ü ft) 31;-
g B s- s o
^^ pi 1-j (D K
S
O
O)
2
I
Ol
Oi
Oo
o
rs-

oj CD a C« g-
S. Ö
i-b (]) ^ p ^ ft) • ^ B.
o o S' 3 o
fo < 3 t-j CfQ
iBl^l
ISsiS--
» CJ- 13' M ^ M O g ^
^ fö o' ^ g ^
^iinr
& s
o

' 2.0 B:
K- ti ^
I o Iii
g-cg

o
§
O)
CO 2

Co
Q 0)


a>
m
CP
I
o'
CS o s
s
(P
p 3.
CS
1/5
il Si--
S. S'
SS Cf«} O
g
o
g
+
k;
'H-. cy ^
I
b
ta o
Co
s §
K* tr~i - §
-p s:
c;

b <s>.
C-+.
o ^
O
S
ti:-P.
CO
G
cq<
s
a ^
2* o'
s;
I
^ii!

1 Ö H. &
3 Cfl	O
p
00 «rs-
cii O
2


Co
s ^
s Q
O)
s'	
s	
s	o
	
Ju	ta
	O
^	
o"	
oa	
	
bš!	
	
Bb b
JI ?iir

B	P-p D'
p (Ü H Cfi 03
Ö 5 ^ p g »-(^p p
imM'.
^wfDSCrqgl^^CD
i'' lls^s
« 5 » 5 ■ .-g
3 tn. a & cr o
a'W"-"'
-s
(X)
S"
o
P ^
P e
g
O g
0
1
2cg
5. p
M ^
g-p O	i:^
nmit
g-^.eg's
la
to S
Co
OQ
'S
Co <Q
•Ö <-i ££
fl
a> S ö &
B »
üg o
So

d §
S-
S-S
H
K!		p
C! 1	b	
		o
i		1
		cd"
g	Sž o	Ä
S	c^	
§	lu	
O	bo	
1	bq	
Co		
s
I
s
lO
M
O
•«s»
»o §
s
Oh
•I
e
•o ^
b
s
o O
O ft
I
CO O
O
S
>0
a
.0 ?
m
ö>
O
J
g
g
0
»
1
ISsä'S«


I
O
S
§11 g 2
I si
cc 6q ,
^ 3 I
5
5

Ci Oi
CD
i
0
o
£
g D
Ils^'Sg^ll
Igfllllt
o >
<3
O
•<s> tO
s
8 S
S 'M
§
0
O
I


Ö) K
T
g
o^)
CD
s Ö
o
s
CO
I
s
o
rO
O


Ö oJ
S
g
	00	
Q		
		S
		
§	i	
CO	0	§
0 0		i 1
	0	b
	§	>i
	N	
03 OT c3 d; o 03	■
S als i g-
^ >w S o L
sis.- ge^o-c^^^
riiia.^ltij i
3 2« s "
o o'^ ^
g p CS- o" Hi CS t P^ w 05 13 O) P p
ifciliÄÜ
I f^Cp^s
R Co
M-
a
2
Oi

> S3
D (15
a;
h« s i
S §
bg CO
P2
S3 O
s
ta

šli
r.filallf^
3 8.3 g
O ü' ^ K! il-il^
s
o
s
cž
03
M ^
CO 2


l^c
CQ
P3 p; CD rt CD
'MBU
« S'o § SB «-alSo-og-ü
^ w g ti
JS CfQ ijT! fD K-
s o o „o FH^ o
3 o ti. B!"^® ^ o
l^oolsa^
'Si
ft
s O Saopts'gM^
PtT'njPr.cDCD^Q
Co
CS»
O
Ö
2 e
CÖ

Co
'S
•-Hv
g
fU
2 ET
o
o
ž ^
p e^ ^ ©
II
< m P
dS"
3
cl
H
d Ü o

p Co
o
p
§

&
O
£3
P

KI Cj


'p cb
1-4.
CO
'S
i
5
Ol
o ^
o
cK
CD
m
o
p
m
o

Ci
I p:
> C

I 5'(D
0	o;
1	^
0
1 p
I
11 o
I«^ 11 "p. g i t O"
M §
3
Zbirka vodnikov KULTURNI IN NARAVNI SPOMENIKI SLOVENIJE
Zbirko izdaja Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, zalaga pa založba Obzorja v Mariboru,
Partizanska 5
1.	S. Peterlin: Triglavski narodni park (razprodan)
2.	J. Jarc: Rog (3., razširjena izdaja)
3.	I. Sedej-H. Menaše: Vrba (3. izd.)
4.	I. in J. Curk: Ptuj (2., razširjena izdaja)
5.	P. Kuna ver: škocjanske jame (razpr.)
6.	P. Kuna ver: Rakov Škocjan (razpr.)
7.	V. Kolšek: Kamniti spomeniki Celje
8.	M. Zadnikar: Slovenj Gradec (razpr.)
9.	P. Kunaver: Cerkniško jezero (razpr.)
10.	L. Bolta-V. Kolšek Arheološki spomeniki Savinjske doline (razprodan)
11.	V. Premzl: Mariborski Lent (razpr.)
12.	J. Curk: Slovenska Bistrica in okolica
13.	š. Podbevšek: Urh (2. izd.)
14.	L. Plesničar: Jakopičev vrt (razpr.)
15.	S. škaler: Brežice (3. razšir. izd.)
16.	Gspan, Kastelic, Markovi, šarf: Muljava (3. izdaja)
17.	S. Vrišer: Mariborski grad (razpr.)
18.	M. Zadnikar: Stiški samostan (2., razširjena izdaja)
19.	Avguštin, Beneditič, Valič: Kranj (razpr.)
20.	I.Komelj: Sevniški grad in Lutrovska klet
21.	S. Vrišer: Sladka gora (2. izd.)
22.	L. Bolta-V. Kolšek; Stalna arheološka razstava Pokrajinskega muzeja v Celju (razpr.)
23.	C. Avguštin: Tržič in okolica (razpr.)
24.	J. Bogataj-J. Faganel: Doslovče
25.	S. Vrišer: Rok nad Šmarjem pri Jelšah
26.	T. Ferenc: Muzej slovenskih izgnancev v Brestanici (2. izd.)
27.	V. Kolšek: Šempeter v Savinjski dolini (2. izdaja)
28.	S. Škaler: Po poteh slovensko-kmečkega upora 1573 (razpr.)
29.	M. železnik: Nova Štifta pri Ribnici (2. izdaja)
30.	več avtorjev: Divje jezero pri Idriji
31.	I. Curk: Mitreji na Slovenskem
32.	I. Stopar: Celjski Stari grad
33.	J. Curk: Ormož (1973)
34.	M. Zadnikar: Žička kartuzija
35.	S. Vrišer: Kamnica pri Mariboru
36.	B. Marušič-J. Komac: Vršno (2. Izd.)
37.	I. Stopar: Celje
38.	Avguštin, Jenčič, Paternu: Prešernov muzej v Kranju
39.	M. Zadnikar: Hrasto vi je
40.	I. Stopar: Rogaška Slatina
41.	V. Strgar: Botanični vrt
42.	I. Curk: Vodnik za ljubitelje arheologije
43.	N. štupar-šumi: Rihemberk
44.	I. Stopar: Opatij ska cerkev v Celju (razprodano)
45.
46.
47.
48.
49.
50.
51.
52.
53.
54.
55.
56.
57.
58.
59.
60. 61. 62.
63.
64.
65.
66. 67.
70.
71.
72.
73.
74.
75.
76.
77.
78.
79.
80.
81. 82.
83.
84.
85.
86. 87.
90.
91.
92.
93.
94.
C.	Avguštin: Radovljici
I. Stopar: Velenjski grad
M. Ciglar idr.: šmarnogorska Grmada
T. Knez: Arheološko Novo mesto
S. Vrišer: Stari Maribor
J. šašel: Emona
B. Reisp: Mehovo
P. Petru: Ajdovski gradeč nad Vranjem pri Sevnici
J. Dular: Župančičeva Vinica
M. Smolik: Semeniška knjižnica
B. Marušič: Po poteh tolminskega punta I
B. Marušič: Po poteh tolminskega punta II
J, Curk: Ptujski grad I
L. Bolta: Rifnik
M. Zadnikar: Pleterje
J. Stopar: Vrbovec z okolico
T. Wraber: Trenta
S. Vrišer: Malečnik
B. Zupančič, V. Kopač, J. Curk: Vrhnika
prečuden kraj (2. izdaja)
B. Reisp: Muzejska knjižnica
N. Praprotnik: Alpinum Juliana
J. Stopar: Rogatec
M. Moškon: Celjski muzej II
J. Šmitek: Kovaški muzej v Kropi
I. šavel-Horvat: Soboški muzej I
B. Otorepec, B. Reisp: Bogenšperk
I Jan: Dražgoše
B. Reisp: Pred jama
I. Stopar: Žalec in Novo Celje
A. Ramovš, M. Ravbar: Martuljek
P. Krečič: Kromberk
A.	Valič: Arheološki spomeniki Gorenjske S. Bračko: Hrastnik
J. Curk: Ptujska proštijska cerkev P. Pister: Grad Kamen P. Petru: Neviodunum — Drnovo pri Krškem
K. Rozman: Breg pri Preddvoru
D.	Meze, A. Ramovš: Logarska dolina
B.	Reisp: Krumperk in Tabor V. Koren: Soboški muzej II S. Vrišer: Mariborski muzej I J. Curk: Mariborska stolnica
I. Stopar: Bistrica ob Sotli M. Hartman: Mariborska univerz, knjižnica I. Stopar: Svetina M. Ogorevc: Volčji potok D. Prelovšek, P. štrukelj: Goričane S. Vrišer, M. Simoniti: Radmirje J. Stopar: Vitanje B. Reisp: Turjak
Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo izdaja in zalaga:
Varstvo narave, revijo za teorijo in prakso varstva narave (doslej 11 zvezkov, vsi so še v zalogi);
Varstvo spomenikov, revijo za teorijo in prakso varstva spomenikov, (doslej 22 zvezkov, v zaiogi so še zvezki od 9. dalje);
Topografsko gradivo, zbirko razmnoženih zapisov o kulturnih spomenikih (vsi doslej izšli zvezki so še v zalogi).
Poleg navedene periodike je zavod izdal Kulturne spomenike Slovenije 1. kategorije. Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Umetnostno topografijo Grosupeljske krajine, skupaj s Prirodoslovnim društvom Slovenije pa Zeleno knjigo o ogroženosti okolja v Sloveniji (vse knjige so še v zalogi).
France HABE
VSEBINA
Članki
Morfološki, hidrološki in speleološki oris Planinskega polja ...............
Viktor PETKOVŠEK, Andrej SELIŠKAR
Vegetacija na Planinskem polju in njeno varstvo .
13
Jože BOLE Boris SKET
Joža VOVK Rado SMERDU
Tomaž PETAUER Silvestra ROGELJ
France HABE
Malakološke značilnosti Planinskega polja in okolice .................33
Jamska favna notranjskega trikotnika (Cerknica-Postojna-Planina), njena ogroženost in naravovarstveni pomen..............45
Ihtiofavna Planinskega polja .........61
Planinsko polje kot del najpomembnejše dediščine Slovenije................65
Sestoj črničevja {Quercus ilex L.) pod Nanosom . . 75
Oris mednarodnih prizadevanj za varstvo rastlinskih in živalskih vrst...........85
CONTENTS
ARTICLES
The Morphological, Hydrological and Speleological Outline of the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia) .................3
Viktor PETKOVSEK, Andrej SELIŠKAR
Vegetation on the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia) and its Conservation........13
Jože BOLE Boris SKET
Joža VOVK Rado SMERDU Tomaž PETAUER Silvestra ROGELJ
Malacological Characteristics of the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia) and its Surroundings . . .33
The Cave Fauna in the Triangle Cerknica-Postojna-Planina (Slovenia, Yugoslavia), its Conservational Importance...............45
Ichtyofauna of the Planinsko polje (Slovenia, Yugoslavia) .................61
The Planinsko polje as a Part of the Most Significant Heritage of Slovenia (Yugoslavia) .... 65
A Complex of Quercus ilex L. at the Foot of Nanos (Slovenia, Yugoslavia)...............75
An Outline of the International Efforts Made for the Protection of the Floral and Faunal Species ... 85