TOMAŽ ŠALAMUN, DRUIDI
V novi pesniški zbirki Druidi*, Tomaž Šalamun nadaljuje že znane, preizkušene, nič več presenetljive pesniške poizkuse, ki si skozi deset let sledijo nenavadno vztrajno, eruptivno, nenasitno, kar pomeni, da je pesnjenje za avtorja Pokra nenavadno živo življenjsko opravilo, tako rekoč začetek in konec intelektualne aktivnosti znotraj zgodovine   slovenske   poezije.   Ta   pesniška
* Založba Lipa Koper 1975, oprema Franci Žurman, str. 83.
992
Peter Kolšek
993
Tomaž Šalamun, Druidi
vztrajnost verjetno ni naključna, saj jo implicite in eksplicite izreka avtor sam v številnih tekstih, kjer se prvoosebni ubesedeni subjekt ujema z avtorjevo izpovedno voljo, v dimenzijo enopomenske, jasno razvidne programskosti. Zato niti ne preseneča več, da dobivamo izpod Šalamunovega peresa vsako leto zbirko, dve in da v povojni slovenski poeziji po pogostnosti izdajanja zbirk naš avtor nima konkurenta. V celotni zgodovini slovenske poezije mu do sedaj lahko konkurira, kot vemo, samo »stari« Anton Aškerc, ki je po svojih najuspešnejših zbirkah začel »serijsko« izdajati zbirko za zbirko, ki pa se zavesti sodobnega bralca izmikajo v neizrazito in premalo pregledno pesem-sko gmoto. Mimogrede se nam porodi vprašanje, zakaj je ostalo Aškerčevo Zbrano delo v zbirki slovenskih klasikov pri DZS torzo! Toda pustimo Aškerčev problem ob strani!
V času, ko je izšla zbirka Druidi, sta napovedani in pred izidom še dve zbirki, kar našo misel o življenjski pomembnosti in opravilu, delu, pisanju pesmi samo še potrjuje. Pustimo ob strani izpovedno nujno in produktivno voljo, naš avtor razpolaga z njima v izredni meri, tako da mu niti konzorcij slovenskih založnikov ne more slediti s pravšnjo odzivnostjo; to pomeni, da je na Slovenskem laže pripraviti zbirko za izdajo, kot jo je mogoče v resnici natisniti. To je sicer problem, ki izvira iz več dejavnikov, je pa pereč tako rekoč od začetkov slovenske poezije do danes. Raziskovalec, ki bi si zadal nalogo raziskati razmerja med pisci in založniki na Slovenskem, bi verjetno dobil porazno sliko založniških razmer. Kaj hočem s tem reči? Da Tomaž Šalamun ne more izdajati zbirk? Nikakor ne! Izdaja jih po svojih visoko produktivnih zmožnostih zapovrstjo in slovenska literarna zgodovina bo že ta pojav sam na sebi znala ceniti. Drugo vprašanje, ki je po svoji naravnanosti bolj bistveno in s stališča dia-
hrone podobe avtorjeve poezije bolj pomembno, pa je: ali Šalamunove zbirke v resnici prinašajo iz leta v leto nove tekstovne prvine, ki govore v prid ustvarjalnemu razvoju, spremembam, stilnemu, izraznemu in idejnemu bogatenju, skratka, vsem sestavinam, ki dajejo naravi celotnega Šalamunovega pesniškega opusa razviden lok, privlačen za bralca in raziskovalca tako specifičnega pesniškega opusa, kot je pesniško ustvarjanje avtorja Namena pelerine.
Nobenega dvoma ni, da se Tomaž Šalamun z veliko vztrajnostjo' in zagrizenostjo bori za avtentičnost v ustvarjalnem procesu, neponovljivost v pesniških postopkih in z vztrajnim izdajanjem zbirk pa potrjuje zaresnost njegovih pesniških prizadevanj. Njegova poetika je že s Pokrom presenetila slovensko javnost, medtem ko po desetih letih stopa iz slovenske pesniške tradicije z obsežnim in drznim opusom.
Šalamunovi Druidi se v marsičem navezujejo na zbirki Sokol in Imre. Pesnik ohranja predvsem dvojnost ustvarjalnega postopka: najprej so tu teksti, v katerih avtor z opisno, izjavno enopo-menskostjo izpričuje svoj odnos do sveta, pa naj bo še tako presenetljiv, nenavaden, šokanten ali celo klovnov-ski. Največkrat so to zapisi trenutnega početja, dogodka, priložnostne narave, ki pa jo avtor s pesemsko aktualizacijo povzdigne na nivo pesemske pomembnosti. Ti teksti kažejo naravo konkretne preverljivosti, največkrat se navezujejo na prizore iz avtorjevega življenja in vsega, kar ga v trenutku ubeseditve najbolj ustvarjalno priteguje. V to skupino bi lahko v zbirki Druidi uvrstili tekst: »Leta 1965 / smo se v Makedoniji / avgusta / v gorah / ob sončnem zahodu / zaprli v cer-. keV / sv. Nikole. /Prižgali smo si / kadila / peli / in se / izljubili do bele noči« (str. 21). V to skupino uvrščeni teksti nastajajo spontano; akualizirani predmet dobiva poetsko funkcijo po-
994
Marijan Zlobec
vsem po naključju, povezan je z avtorjevim zavestnim opazovanjem stvari in pojavov. Zato Šalamuna ne zanimajo samo prizori iz lastnega (družinskega) življenja, ampak tudi opisi stvari, nepomembnih dogodkov: »In ko smo / pozimi prestopali/v Zidanem mostu in Pragerskem /na poti za daljno/ Štajersko, / . .. /« str. 54) in vizije, svoje lastne pomembnosti. Šalamunov egocentrizem je sicer v njegovem pesniškem opusu že dolgo znan, zato so nekateri sorodni teksti v zbirki Druidi samo nadaljevalci znane ustvarjalne komponente pesnikovega opusa. Ironija in mističnost, komponenti, ki si ju avtor v lucidnem samoopazovanju niti ne očita niti pripisuje, saj se hoče identificirati le z božjo dimenzijo, sta tudi v Druidih prisotni, čeprav sta znani tudi iz prejšnjih zbirk. Tomaž Šalamun kot bog, pesnik in bog, nesmrtnik... Sa-mopoveličevanje v egocentrizem in skrajni antropocentrizem prehaja v zaključnem tekstu zbirke: »Če zgorim, prosim, da ustanovite / slovenski fond za vzgojo mojih / otrok. Prosim, da jim plačate / najboljše šole / .../ (str. 82), v poizkus nekrološke opredelitve natančnega lastnega položaja »med soncem in luno«.
V teh tekstih avtor praviloma zanemarja možnost mnogoplastnega, simbolnega, metaforičnega jezika, skozi katerega bi se nerazvidnost, prenesen pomen, oddaljevala od programske nedvoumnosti ali opisne natančnosti. Funkcija poezije ima največkrat kro-nistično izpovedni karakter, v kateri je avtor osrednja oseba, gramatikalno izražena v prvi osebi. V isto skupino moremo uvrstiti tekste, ki ohranjajo opisno funkcijo, vendar s to razliko, da lirski subjekt ni več prvoosebni, marveč tretjeosebni, to pa pomeni, da se pesniška perspektiva pomakne iz samo-opazovanja ali samoizpovedovanja v pojasnjevanje opazovanega sveta, predmetov, vendar se avtor tudi tu izogiba metaforičnemu jeziku.  Najzanimivejša
taka teksta v Druidih sta: »Brigadir se naslanja na ograjo. / Njegovi čevlji popacani z blatom so / zavihani. / Čaka ;na zamenjavo. / Spleza malo / in se / usede na ograjo, ki razmejuje / pašnik s cesto« (str. 20) in »Konstantno so / vihrali lasje Beethovenu / tudi če se je usedel v fotelj / v vakuum. S svojim / življenjem je delil / uro, ki jo je gledal skozi / steklo. / Služkinja mu je prinašala obrok / potic. Vsi njegovi sorodniki / so odšli v vas.« (str. 26). Vendar je reportažni stil poezije, kot ga lahko imenujemo, v Šalamunovi po-ziji redkejši pojav, prav tako kot se v Druidih med klasičnimi verznimi in pesemskimi oblikami pojavlja en sam sonet: Sonet moči (str. 67), ki pa v fakturi ohranja le 14 verzov, brez členjenja na kvartini in tercini. V vsebinskem himničnem samopoveličevanju se izpovedni tok po načelu enjambe-menta prenaša iz verza v verz brez kitičnih pavz. Podobno zgradbo soneta je Tomaž Šalamun že večkrat uporabil v prejšnjih zbirkah, le da je tedaj praviloma ohranil vsaj vidne oblike klasičnega soneta.
Drugi način Šalamunovega ustvarjalnega postopka, ki smo ga označili že na začetku pregleda Druidov, je jezikovno, izrazno, vsebinsko bogatejši, gostejši, saj daje v metaforični skritosti vrsto pomenskih in razlagalnih možnosti. Jezik kot instrument poezije je povzdignjen v poetično mitskost, skozi katero se skrivnosti sveta razkrivajo v manj prosojni podobi, večkrat zastrti z izraznimi mitskimi simboli, ob njih tudi sakralnimi, geografskimi, kulturnimi. Prejšnji izrazni realizem prehaja v območje nadrealistične metaforike, v an-tropomorfizacijo sveta, v deformacijo dimenzij in fizikalnih lastnosti ubesede-nega prvoosebnega lirskega subjekta. Med temi teksti je nemara najznačilnejši naslednji: »Vstal je beli angel. / Nežno se me je dotaknil za trebuh/ in za boke in me dvignil. / Vrgel me je  med  prijatelje   plesa,   med/babe.
995
Plavale so na otoku, Kazale so črno/ sladko rit, tu pa tam posuto z listi / hrasta, ki so po njih kobacale / pikapolonice. / Prišli smo do previsne skale, / kjer je muza tepla konja. / Grlo mu je stiskala. / Vrgla mi je bisere v oči, da so me / ranili. Potem je dobil konj krila angela in / muzin srebrn pas. / Planil je vame in me zmlel, da sem bil luža. / Lužo so pile kavke. / Indijanci so vanjo trosili pepel. / Tako da sem v prsih držal pueblo, / na zunanji strani kože je bil / križ in poljska miš je v hitrem norem / plesu kot žuželka / prosila oblake, naj me obdajo, ki sem /visoko štrlel in praskal nebo brez slehernega spoštovanja« (str. 62).
V ciklu desetih pesmi Marija, edinem ciklu v Druidih, se lirska perspektiva pomakne iz območja človeškega sveta v pravljičnost rastlinstva in živalstva. Otroško-pravljični ciklus je posebnost Druidov, čeprav v izrazno-kompozicijskem načinu ne prinaša opaznih novosti. Kratki teksti v obliki aforizmov, čeprav nočejo imeti z efo-ristično kritično-satiričnostjo ničesar skupnega, so tudi že znane komponente Šalamunove poezije. Tu so še znani pesemski poizkusi trovrstičnih kitic, sorodnih japonski haiku poeziji, ki smo jih omenili tudi že pred našo zbirko in so potemtakem samo nadaljevanje že utečenih izraznih oblik in načinov. V celoti nam Druidi ne prinašajo bistvenih novitet, ki bi glede na prejšnje zbirke govorile o premikih v njegovi poetike. Druidi so tipično Šalamunovi; če presenečajo, in to počno vedno manj. lahko le znotraj izraznih variacij, nikakor pa ne s pesemskimi postopki, ki bi pesniško dimenzijo poetike Tomaža Šalamuna bistveno razširili in obogatili.
Tomaž Šalamun, Druidi