Najprej so svinje sežgali. To se je zgodilo v graškem krematoriju (sežigališču), ki je bilo nedavno otvorjeno. Naša socialistična glasila so težko čakala na trenutek, ko bo to sežigališče otvorjono ter začelo obratovati. Člani mariborskega »Ognja« so si pri graškem društvu »Flamme« izposlovali dovoljenje, da bodo mariborski »Ognjičarji« sežgani pod tistimi pogoji in za isto ceno kot graški. To je gotovo velika »ognjičarska« vzajemnost, ki ne pozna razlike vere ne razlike narodnosti tudi ne zapreke državnih meja. Ali so že mariborski »Ognjičarji« poslali kakšnjega svojega člana v graški ogenj, tega ne vemo; dosedaj še to ni bilo javljeno. Prodrla pa je v javnost vest, katera so bila tista bitja, ld jih je zadela čast, da so bila prva sežgana v graškem sežigališču za Ijudi. To je bilo pct svinj. Štiri svinje so služile za predizkušnjo, peta svinja, težka 70 kil, pa je bila predmet in žrtev generalne vaje, ki se je vršila v navzočnosti mestnega višjega zdravnika in zastopnika mestnega gradbenega urada. O tej generalni vaji poroča neki graški list naslednje: »Svinja, težka 70 kil, položena v krsto, na kateri je ležalo nekaj cunj, se je potisnila y peč, katera je bila zakurjena do 750 stopenj toplote. V tem hipu je toplina za 100 stopenj padla, fjCi^m, pa,se zopet dvignila do prejšnje višine. Mmo^ vina je ostala eno uro v peči, potem so pepel dali v spodnjo peč, da še zgori, Kar je gorivnega; nato so ga počasi ohladili. Ves ta sežigalni proces se je vršil brez dima in brez smradu. Poizkus se je popolnoma posrečil.« Tako poroča graški list. Po tem posrečenem poizkusu pa bodo prišli na vrsto Ijudje, ki se bodo dali sežgati, da pripravijo »pot človeški svobodi in kulturi«. To je namreč trdil socialistični predsednik graškega delavskega sežigalnega društva, ko je ob otvoritvi sežigališča rekel: »Delavci se zavedajo, da ni nobena žrtev prevelrka za namene duševne svobode in pravega človečanstva, da morajo pripravljati pot kulturi in napredku.« Tako torej! Ta gospoda navdušuje delavce, naj prinašajo žrtve za, takšno laži-svobodo in laži-kulturo, ki je protivna katoličanstvu. Odpomoč proti delavski brezposelnosti in delavski bedi pa ta gospoda prepušča drugim. Zdravnik o Lurdu. Italijanski zdravnik dr. Anton Anile je objavil v strokovnem Casopisju svoje vtise, ki jih je dobil v Lurdu. Tamkaj je zlasti proučeval zdravniški urad, ki mu pripada naloga preiskovati bolnike, ugotoviti njihovo bolezen ter tudi njihovo ozdravljenje. Doktor Anile se ni mogel dovolj načuditi natančnosti in točnosti, ki z njo delujejo tamošnji zdravniki. Občudoval je ogromno zbirko fotografij, iki kažejo vse štadije (dobe) bolezni človeka, iki je iskal v Lurdu ozdravljenje. Te fotografije dokazujejo, da ni res, da prihajajo v Lurd ter tamkaj dobijo zdravje samo na živcih bolani Ijudje, ki si domišljujejo bolezen, pa tudi ozdravljenje. Za živčno bolne v Lurdu ne gre, takšnih bolnikov tam navadno ni ali pa so izjema. V Lurd prihajajo po pomoč hromi, tube.kulozni, oslepeli, oglušeli in slični težko bolani. Neki mladi zdravnik, ki je takrat bil v Lurdu, je napram dr. Anilu omenil, da so lurška ozdravljenja menda učinek tajnih duševnih sil, ki počivajo v človeku, _i pa jih zdravniška znanost ne pozna dovolj. Dr. Anile je priznal, da ima človeški duh pri ozdravljenju človekovem velik vpliv; toda ta vpliv se ne uveljavi v hipu, marveč počasi, in tudi ne pri bolcznih, ki že leta trajajo ter so nekatere ude človeškega telesa popolnoma razdejale. V Lurdu pa se ozdravljenje zgodi v liipu in pri obolenjih, ki so dol- go trajala ter v telestt povzro.ila pomanjkljivosti in razdejanja. Naravnim potom torej ni mogoče raztolmačiti ta ozdravljenja. Eden duhovnik — tri svete maše. Tako je sedaj v Mehiki. V tej deželi preganjanje katoliške Cerkve ne more nehati, ker tega ne dovolijo framasoni in socialisti. Pred dvema letoma se je vršilo krvavo preganjanje. Ker se jo ikulturni svet proti krvavim zločinom izjavil vsaj v nekaterih časnikih, so mehiški cerkveni sovražniki spremenili način postopanja proti Cerkvi. Krvavo preganjanje so vsaj omilili, zato pa poostrili nekrvavo preganjanje. Corkvc niso mogli zatreti z ognjem in mečem, zato pa liočejo njeno delovanje onemogočiti. Potom zakonov in naredb so določili, da se mora število duhovnikov, ki delajo v dušeskrbju, znižati na najnižjo mero. Na 100.000 ljudi pride en duhovnik. Kako naj ta duhovnik vrši vse naloge svojega poklica? To je popolnoma izldjučeno. In ravno to hočejo liberalci in socialisti: krščanstvo naj v dušah umre. Š-kof je so- proti tej krivični omejitvi odločno protestirali. Kor se državna oblast na te proteste ne ozira, marveč zahteva, da se mora njena zapoved, ki Cerkev usužnjuje, izpolniti, je nastalo pomanjkanje svetih maš. Zato je nadškof Diaz v mestu Mehiki odredil, naj vsak duhovnik vsako nedcljo bere tri svete maše. Delavec — svetnik. Na Irskem je živel preprost delavec Mat Talbot svetniško življenje. Začele so sc priprave za to, da bi se proglasil za blaženega. Te priprave so bile nekoliko prekinjene vsled velikega evharističnega kongresa, ki se je letos vršil v glavnem mestu Irske, ** Dublinu, tcr zahteval ogromno dela. Po končanem kongresu se preiskava Talbotovega življenja nadaljuje. Od 30 do 40 prič, ki jih je bilo v to svrho zaslišati, je bila ve.ina že zaslišana. Potem bodo vsi akti prevedeni v latinščino ter poslani v Rim, kjer bo kongregacija svetih obredov odlo.ila, ali naj se začne proces proglasitve za blaženega, o čemer ni dvomiti. Kako zanimanje vlada za proglasitev preprostega delavca za blaženega, se tudi vidi iz tega, da je pariški nadškof Verdier, ko je bil v Dublinu na evharističnem kongresu, obiskal vse važnejše kraje, kjer je živel in deloval Mat Talbot. Gledališka igralka — redovnica. Sredi meseca julija se je vršila v samostanu benediktink v Parizu lepa slovesnost. Preoblečena je bila v redovnisko obleko gospodična Ivana Hautin, ki je bila dve leti slovcča gledališka igralKa v Parizu. Dancs pa jc redovniška se_tra Marija Ivana. Ko se je odločila zapustiti svet ter je vstopila v samostan benediktink, je najprej stregla bolnikom v Lurdu in v pariškem samostanu. Obred preoblečenja je izvršil sam pariški nadškof kardinal Verdier. V cerkvi so bili zbrani vsi člani in članice pariškega gledališča, kjer je gospodična Hautin dvc leti nastopala ter žela pohvalo in čast. Kardinal Verdier je imel prisrčen nagovor, v katerem je poudaril zlasti vclikc zasluge, ki si jih je novinka Marija Ivana Hautin pridobila s tem, da je strcgla tuberkuloznim bolni- kom in odpušcenim kaznjencem. Med nagovorom je novinka klečala pred oltarjem, oblečena v belo obleko. Potem je pokleknila pred kardinala, ki ji je š škarjami' odrezal lepe njene lase. V zakristiji so jo preoblekli v preprosto redovniško obleko. Ko se je vrnila v cerkev, je iz rok kardinalovih prejela usnjeni pas, škapulir in pajčolan. Bog si izbira svoje služabnike in služabnice iz vseh stanov, tudi iz vrst gledaliških igralcev. Sladka gora. Tu se vršijo kakor vsako leto tako tudi letos romarske slovesnosti 12., 13. in 14. avgusta. Ker so tej romarski cerkvi najbolj zvesti naši prekmurski Slovenci, zato sta povabljena za pridigarja g. Kolenc, rojen v Prekmurju in g, dr. Meško, ki je v Prekmurju služboval. Pridite ae poklonit naši sladkogorski Materi božji v obilnem številu!