„Da vse nam gre na robe, kaj je krivo ? Povedati je treba to med brati: Molčanje naše'prepotrpežljivo.“ ' J. Stritar. Prepogosto se dandanes pri raznih prilikah in tudi po nekaterih časopisih slišijo pritožbe o splošnej surovosti šolske, posebno pa one mladine, ki je šoli odrasla. Zanesle pa so se te nikakor nove pritožbe po nasprotnikih novodobne ljudske šole tudi v razne korporacije, kjer se o njih razpravlja ter v odpravo taistih obrača s prošnjami do višjih šolskih oblastev, češ: ljudska šola je tem žalostnim prikaznim kriva. Jeden tak slučaj je bil tudi povod, da so se neka¬ tere okrajne učiteljske konference na Slov. Štajerskem v preteklem letu imele posvetovati o tej velevažnej zadevi. Ker pa se v bistvu pojavljajo povsod enake nepriličnosti pri mladini, vendar pa se je s to zadevo bavil le neznaten del našega slovenskega učiteljstva, menda ne bo od več, ako glavne poteze jedne razprave v tem oziru objavimo z namenom, da učiteljstvo taka neosnovana očitanja z vso odločnostjo zavrača, poleg tega pa tudi, da se priprosti narod o šolski in domači vzgoji po možnosti pouči ter zadobi jasen pojem o stališču ljudske šole. Razdeliti pa hočemo celo razpravo v 10 poglavij. I. Ali ljudska Šola res pogubno deluje? Marsikateri človek ima slabo lastnost, ki na njegov značaj in nravnost neugodno vpljiva, namreč surovost. Cela njegova narava pojavlja neko ne¬ otesano, zarobljeno obnašanje, vse njegovo kretanje, govorenje in dejanje, vse je surovo, nekako divje, akoravno ne moremo trditi, da je tak človek bas tudi hudoben; ali če se neotesanosti pridruži še zlobnost, potem gorje! Nikakor pač ni prvikrat, da se toži o splošnej surovosti, razdivjanosti in nravnej pokvarjenosti naše odrasle mladine; tudi so enake pritožbe vselej vsaj deloma opravičene, zato ne bomo oporekali, da se ta nedoštatek v resnici tudi pri sedanjej mladini ne nahaja, ali odločno se je nam učiteljem zavarovati proti temu, da je vzrok te prikazni: ljudska šola, kakor se ji od neke strani le prerado predbaciva. Je pa to ona stranka, katera je že davno izdala geslo: Proč z novodobno „brezversko“ šolo! Njeni privrženci so kaj hudi na¬ sprotniki nove šole. Pri vsaki priliki se zaganjajo v njo in v učitelje ter na dolgo in široko skušajo ljudstvo prepričati in preslepiti, da, učitelji pogubno delujejo, da so takorekoč prava nadloga in nesreča za ljudstvo. Ali ni pri takih razmerah prav lehko umevno, da se je priprosti,, strogo konservativni, kmet po ]* 4 nekod šoli odtujil? Ali se nam je čuditi, da je priprosti narod proti šoli na¬ vadno hladnokrven in brezbrižen ? Kako bi ne bil, če vedno sliši neosnovane pritožbe o pokvarjenosti mladine, če se mu zmirom pripoveduje, kako veliki so stroški za šolo, kako je kmet vsled tega z davkom obremenjen in vse to y lastno — „škodo“! Vse to pogosto sliši, a dobra spobujoča beseda šoli v korist ne doleti ga z lepa. Pač pa se še nasprotno z zvijačami in zavijanjem hoče prostemu ljudstvu dokazati, da je bila prejšna šola dosti boljša od sedanje, kar neuki kmet, ki je sam zahajal v blaženo nekedanjo šolo, pač rad veruje, posebno če mu stvar razlaga gospod, kateremu se vselej verjeti „mora“. Da pri tem takem novo¬ dobna ljudska šola med kmeti nima toliko prijateljev, kolikor jih zasluži, je lahko umljivo. Baš tako jasno je, da pri takih razmerah vzgojevalni vpljiv šole ne more prodirat tako, kakor bi to vsekako biti moglo, ko bi poklicani čini - telji šolo pri izvrševanju njene naloge podpirali ali je vsaj ne ovirali. Nikakor nam na misel ne pride, prikrajševati starodobni šoli učnih vspehov, a kdor pozna uredbo nove šole in je pravico- in resnicoljuben, mora pri¬ znati, da razlika mej obema sedanjo šolo obiskajoči mladeži nikakor ni na kvar. Današnje, povsem strokovnjaško izobraženo učiteljstvo je svoji nalogi v vsakem oziru kos; poučuje vzgojevalno z ozirom na učenčevo individuvalnost, medtem ko se je prej „ dresi ralo" le po enem kopitu. In vkljub neugodnemu šolskemu obiskovanju ter obilnim olajšavam, vsled katerih otrok pogosto že s 13. letom šoli hrbet obrne, podaja sedanja šola, ako jo stariši pri njenih vzgojevalnih pri¬ zadevanjih le količkaj podpirajo, otroku tako nravsko vzgojo, kakoršno vsak človek za življenje neobhodno potrebuje. Sola si tudi prizadeva, da pripravlja za praktično življenje, da vzgojuje nravne, delavne in značajne ljudi, da vzgojuje narod, ki je trdnega mišljenja in zaupanja v svojo lastno moč; prizadeva si izobraziti vse njegove duševne in telesne moči, bistri čute, lika in pili mu jezik, blaži njegov blagočut, krepi mu voljo ter napeljava k pobožnosti njegovo srce. Ta smoter pa ne skuša doseči z odurno strogostjo, kakor se je svoje dni v trivijalnih šolah z nami počenjalo, ko se razburjenej strasti učiteljevi niso stavile nikake meje, misleč, da je šiba najblagodejniše sredstvo za vzdrževanje navidezne šolske ustrahovalnosti; ko so se učenci z raznovrstnimi mukami pripravili do tega, da so postali bojazljivi, nevoljni, nezaupljivi, potuhnjeni, zviti in surovi. Taka sredstva današnja šola opušča; ona vzgojuje in poučuje z ljubeznijo, potrpežljivostjo in prijaznostjo, ona zametuje nestrpno, odurno ravnanje, kajti človek postane v svojih občutkih in činih tim plemenitniši, čim plemenitneje se ž njim ravna, nasprotno pa postaja mlad človek tim surovejši, čim več surovosti so mu dali čutiti njegovi vzgojitelji. II. Zanemarjena domača vzgoja. Da ljudska šola svojih vzgojevalnih principov ne more povsod izvesti, krivi so raznovrstni vnanji vzroki, ki na šolo silno škodljivo vpljivajo in se morajo smatrati kot žalostne prikazni najnovejše dobe, namreč ovire, s kojimi se stara šola ni imela bojevati — vsaj ne v tolikej meri, kakor se to dandanes 5. godi. Na misli so nam pokvarjene obiteljske razmere kot naravna posledica razkosovanja zemljišč, proste ženitve in loraj tudi splošnega obubožanja našega ljudstva. Mladič, ki je komaj dočakal 24. leto svoje dobe in se kot dninar, hlapec ali rudar borno preživi, ne ve nič nujnejega početi, kakor da z nekoli¬ kimi svojimi ali pa izposojenimi goldinarčki kupi kos zemljišča ter na njem postavi vborno bajto, koj potem pa v zakon vzame kako možitve željno deklino, brez premisleka, bode-li svojo družino preži viti mogel ali ne. Tako zaželjeni „lastni“ dom je ustanovljen, a revščina in pomanjkanje imata že na dan že- nitovanja vhod v žalno bivališče. To je slučaj, kakoršni se lahko vsako leto večkrat opazuje ali najhujši še vendar ni. Kolikokrat se ne zgodi, da sklene zakon dvojica mladih, neizkušenih ljudi, ki v pravem pomenu besede niti gumba ne moreta imenovati svojo last¬ nino, ki nobenega pravega zaslužka nimata, da, ki si celo morata svatovsko obleko izposoditi! Potem čez malo let pa se naberejo cele trope revnih otročičev, ki brez vsake vzgoje doraščajo ter okuženi od nravske podlosti starišev z mnogovrstnimi nravskimi hibami v šolo prihajajo. Nemaniči se silno množijo, nravnost pa vedno bolj propada. Kakšno vzgojo taki otroci uživajo ? Greh bi bil, o vzgoji govoriti pri sta- riših, ki se ubijajo za vsakdanji kruhek, preminjajo vedno svoje bivališče ter v vednem pomanjkanju, v sovraštvu, kregu in prepiru žive. Namesto miru in ljubezni vlada med stariši neprestano sovraštvo, surovo divjanje in pretepanja, toraj dogodki, ki se kakor strup zasajajo v nedolžna otročja srca. Nič ne de¬ luje tako mogočno, kakor izgled, naj si bo potem dober ali slab. Otrok posnema vse, posebno pa to, kar pri lastnih stariših ali vzgojiteljih vidi; in če je imel v nježnej mladosti priliko pri teh opazovati vedne surove izgrede, zaraore se v njem tudi najplemenitniši občutki in najboljše kreposti. Otrok celo čestokrat potem skuša svoje roditelje v neotesanosti prekositi, kar se mu le prerado po¬ sreči. Ko postane otrok nekaj starejši, začenja se polagoma v prepire svojih starišev mešati ter se poprimo jedne ali druge stranke ; posledica pa je ta, da v otroku ljubezen do jednega ali drugega njegovih roditeljev umira in — ugasne. Kaj rado se potem pripeti, da tako vzgojen mladič svojo surovost celo svojim starišem britko občutiti da. Pa obrnimo se proč od teh ostudnih prizorov in si oglejmo nekoliko ostalo kmetsko prebivalstvo. Žal, da tudi tukaj ne nahajamo mnogo povoljnejših slučajev. Kjer je starišem za vzgojo otrok le nekaj mari, to pozorni učitelj hitro zapazi na otrocih, ki se mu v šolo pošljejo, ali — žal — le prepogosto se prepriča, da se večini naših kmetov nepotrebno zdi, v resnici vzgojevalno na otroke vpljivati, nekaj iz nevednosti, nekaj pa iz „stare navade“, in da je žalostna resnica, da se oče-gospodar pogostoma bolj briga za svojo živino v hlevu, kakor za lastne otroke! III. Stariši, nadzorujte otroke! Velikansk in silno škodljiv vpljiv na kmetske otroke je slab zgled, kojega imajo ti mnogokrat na svojih stariših in še bolj na surovih in neotesanih poslih, s katerimi šoli odrasla mladina skoro neprestano občuje. Surovi hlapci 6 in dekle imajo v navzočnosti nežne mladine čestokrat najnesramniše in najsu- rovejše pogovore in djanja in tako s slabim izgledom prerano okužijo nedolžna mlada srca. Tudi roditelji redkokedaj pomislijo, da bistroumen in radoveden otrok že v nežnej mladosti marsikaj zapopade in obdrži, kar njegovim duševnim razmeram doprinaša slabe nasledke ter ga dovede do nravskega propada. Tudi šoli odraslo mladino stariši ali premalo ali celo ne nadzorujejo. Zdi se jim premalo važno pazili na to, v kakšno družbo njih sinovi in hčere o prostih urah zahajajo. Dostikrat roditelji celi nedeljski popoludan prav ne vedo, kje so njihovi že bolj odrasli otroci in kaj uganjajo; sicer pa če jim je to tudi znano, vendar jim nikakor ne ide v glavo, da bi zaraogla slaba tovarišija biti nevarna za njihovo blagonravje. Koliko nenravnosti in surovosti taki mladi ljudje en sam popoludan razširijo, to zamore prav presoditi le tisti, ki jih je večkrat imel priliko opazovati. Se bolj nevarna in škodljiva pa so ponočna shajanja, kakoršna se pri odraslih kmetskih fantih skoro vsako noč vrše. Hudoben zgled starejših, v su¬ rovosti in nesramnem obnašanju že bolj naprednih tovarišev deluje tukaj, ko je mladina sama med seboj, tako silno in hitro, ko malokje. Navadna snov nji¬ hovih pogovorov so tepeži, če pa le tvarine ni, potem pa najnesramnejše kvante, divje vedenje in surovo razgrajanje. Lehko je umevno, da mladenič, zahajajoč v tako družbo, ne more postati drugačen kakor neotesan, zlasti ker tudi po drugej strani nima nikdar prilike, videti lepega, olikanega obnašanja; znan pa je pregovor: „Clovek se izbrusi med ljudmi". Jako žalostno je tudi z vero in pravo pobožnostjo, kajti pogostoma ima mladina trdno vero pač na ustnicah, v srcu pa eelo nobene. Naš namen ni preiskovati, kje tiči pravi vzrok tej žalostni prikazni, le na nekaj hočemo v tej zadevi opozoriti. Kakor znano, pošilja se naša kmetska mladina ob nedeljah in praznikih po dvakrat ali trikrat mehanično v cerkev, kjer bi pri pridigi ali krščanskem nauku zamogla slišati marsikatero poučno besedo v blagor svojemu nravnemu življenju; ali fantini vidijo cerkev navadno le zvucaj, zato pa krčmo ali žganjarijo dosti bolj znotraj. Neotesani, zarobljeni pogovori, surovo vedenje in divje petje so v takih prostoriščih na dnevnem redu. Ali nebi bilo mnogo bolje, da bi stariši svojega sina le enkrat v cerkev poslali, pa ostro na to gledali, da tudi v resnici notri gre, se Spodobno ob¬ naša in Boga enkrat moli, ne pa trikrat žali. Kdo pa sinu denar da za pijačo? Ali ima lastne dohodke, in če jih nima. ..? Glej, dobri oče-gospodar, kako ti denar mečeš iz žepa in to le zato, da tvoj sin postane surov razgrajalec! Toraj še enkrat! Stariši, nadzorujte mladino ! IV. Učitelji se ne spoštujejo kakor zaslužijo. Veliko oviro dela 1 judskej šoli tudi to, da stariši šolsko vzgojo premalo podpirajo, čestokrat ji celo nasprotujejo. Kaj pomaga če si učitelji prizadevajo vzgojati mladino k nravnosti, ako jo vnemajo za vse dobro, lepo in koristno, če se pa doma ravno v nasprotnem smislu deluje, če se o učiteljih v pričo mladine premalo spoštljivo ali celo zaničljivo govori ter se tako podkopava 7 spoštovanje do učiteljev. Kako teško je pač potem učitelju znatnih vspehov do¬ seči, to lahko vsak, tudi priprost človek razume. „Dčitelji, uradniki in sploh ob denarju živeči ljudje, ki nimajo lastne hiše in posestva, to so sami — be¬ rači , tako se izraža ošaben kmet, pa kaj kmet, uboga, do ušes zadolžena in izstradana bajtarica je nedavno tako govorila v navzočnosti svojega Izletnega, šolo obiskujočega sina! Ljudstvo po svoji stari navadi v učitelju ne vidi nič drugega kot neke- danjega cerkovnika ali organista, to je človeka, ki se je zbog svoje pičle na- obraženosti takorekoč preziral, ki je pamet s klečeplaštvom in prilizovanjem zamenjaval, ki se je pred vsakim bogatinom ali mogočnjakom kar sklonil, in kadar je kdo izmed teh njegovih „bogov“ kako prazno ali celo neumno besedo izustil, vselej se odobrujoče in sladko smehljal, Bog ne daj, da bi si pa upal vmes katero besedo črhniti, kam li zavrniti, če tudi je bilo morda živo treba. Priznati sicer moramo, da se je spoštovanje do učiteljev v poslednjih letih tu pa tara povzdignilo, ali z velikim trudom pridobljeno stališče še nikakor ni zagotovljeno, kajti neprijatelji naši delujejo vedno z velikim naporom na to, da vpljiv učiteljstva pri narodu ne postane prevelik. Pa tudi tisti, ki se prav radi nazivljajo „prijatelji šole", dostikrat niso dovolj pošteni in samozavestni, da bi si upali vselej in povsod pospeševati veljavo in spoštovanje učiteljstva tako, kakor bi bilo to v očigled važnosti njegovega vzgojevalnega posla povsem ne- obhodno potrebno. V. Ne trpinčite živali! Malo kje zamore človeški čut tako hitro okameneti in osuroveti, kakor ravno na deželi, kjer ima kmetski otrok vsak dan priliko gledati, kako odraščeni ljudje učinjajo na živalih raznovrstne grozovitosti in je dostikrat neusmiljeno trpinčijo. Trdosrčnost in neusmiljenost se otroku že v nježnej mladosti polagoma vzgoji. Mesto da bi vcepavali otroku usmiljenje do trpečih živali v mlado srce, dajajo pogostoma stariši sami ostuden zgled brezkončne trdosrčnosti in gnjusne grozovitosti; store li to iz nevednosti ali nepaznosti, je pač vse jedno. Žalostna stvar sama se nikakor ne spremeni. Kako strašno se čestokrat uboga, teško obložena vprežna živina v navzočnosti nedolžnih otrok pretepa, mi skoro ni treba omenjati. Kaj čuda potem, če 1 ©letni sin svojega očeta ne le ne po¬ snema, ampak ga celo v grozovitosti skuša prekositi in si takošen surov svoj čin celo v čast šteje. Nespametno in brezvestno ravnajo tudi stariši, dajoči svojim otrokom mlade mačke, pse itd. za igrače. Nevedni otroci trpinčijo sprva uboge stvarice sicer ne s hudobnim namenom, ali s časom jim nagajanje in draženje postane navada in slednjič se jim trpinčenje celo prijetna zabava zdi. Na večjih sejmih se pogosto za denar kažejo strahovite, grozne podobe, na katerih so videti najstrašnejše pohabljenosti, razmesarjena človeška trupla, umor in smrt raznih živali in ljudi. Tudi te podobe so posebno za mladino'pogubne, ker vzbujajo trdosrčnost, neusmiljenost in surovost, zatoraj naj bi župani ka¬ zanje takih podob povsod zabranili. Ravno tako nespametno je tudi, če se otrokom dopušča, biti pri klanju bodi-si velikih ali pa malih, za kuhinjo na¬ menjenih živali navzočim. Naj se vendar pomisli, da otroci s takimi krvavimi 8 prizori sesajo strup, ki jim polagoma srce otrpne ter jih stori neobčutljive in surove. Tudi nasprotniki sedanje ljudske šole morajo priznati, da ta vedno z velikim naporom zoper živalsko trpinčenje deluje in je za varstvo živali že dokaj storila. Primeroma le omenimo, da se je šoli že precej posrečilo, brez¬ srčno razdiranje ptičjih gnezd in sploh grozoviti ptičji lov omejiti. Prebivalstvo pogostoma slišimo izjavljati, da je zdaj mnogo več ptičev pevcev, kakor pred 10 —15 leti, nasprotno pa škodljivi mrčes vidno pojema. Se ve pa, da bo treba še precej časa, preden se bode moglo na pomoč starišev vsaj toliko računiti, da bodo pri vzgoji otrok tudi na varstvo živali potrebni ozir jemali; vendar to nas naj ne straši, ampak le še k večjej delavnosti v tej zadevi spodbuja, saj neprestano kapljanje celo kamen izdolbe. Jako potrebno bi pač bilo, da bi ne le vsak učitelj bil ud kakemu društvu za varstvo živali, ampak da bi si priza¬ deval med razumnejšim delom prebivalstva pridobiti udov za tako koristno društvo. Posebno šoli odrasla mladina naj bi se spodbujala, da pristopi takemu društvu. Se ve pa, da stvar ni tako lahka, kakor se na prvi pogled vidi, po¬ sebno še zato, ker nimamo v tej zadevi poučljive, temeljite in vendar priprosto pisane knjige v slovenskem jeziku. Tu bi pač prav blagonosno zamogla delo¬ vati „ Družba sv. Mohora", ako bi na svetlo dala v prospeh varstva živali majhno knjižico, obsegajočo kakih 30 strani, kajti po njej bi prišlo čez 30.000 izvodov med narod, a še enkrat toliko naj bi se jih brezplačno razdelilo. VI. Žganje je strup za telo in dušo. Rednemu, nravskemu, družinskemu življenju ter zabranitvi posurovljenja naše odrasle mladine posebno tudi škoduje vedno bolj razširjajoče se uživanje opijalnih pijač. Posebno pogubno deluje žganje, tista zlodjeva pijača, ki se žali- bog vedno bolj razširja ter ljudstvo duševno in telesno mori. Koliko je pač obžalovanja vrednih družin, katerih očetje skoro vsak dan od žganja pijani domov prihajajo in tu v navzočnosti svojih nedolžnih otrok se grdo obnašajo in sirovo divjajo. „Besede mičejo, zgledi vlečejo 11 , ta pregovor se tu bolj ko kjersibodi — žalibog pa v slabem obziru -- uresničuje. Se-li že ne nahajajo, žal, tudi pri nas kraji, kjer se pri žganju ženi, kršuje, birmuje in pokopava ter pri takih prilikah vsakdo od priletnega starčka do triletnega otroka od žganja pijan domov tava ? Prav lehko je umljivo, da en sam tak slučaj za zdivjanost in nravno pogubo naše mladine več stori, kakor deset najboljših prepovedi zoper njo opraviti more. Dokler otrok v šolo zahaja, trudijo se učitelji pri raznih dogodjajih in vsakej danej priliki, da bi v otrocih obudili gnjus in strah pred to vragovo pi¬ jačo, ali kakor hitro deček šolske duri za vselej za sabo zapre, pozabi le pre¬ hitro učiteljeve opomine in dobrohotno svarjanje; kmalo tudi učiteljeva avtori¬ teta zgine, kajti hudoben zgled mladiču v vsem in vsakem oziru v uzor slu¬ žečih starejših tovarišev vpljiva nanj tako silno, da se mu ne more ustaviti. Na: tudi učiteljev vpljiv na odrasle ljudi sploh ni baš velik, se mu vtegne vendar včasih posrečiti vsaj z ozirom na jeden del družinskih očetov in mero¬ dajne osebe v občini vspešno povzdigniti svoj poučljivi in svarljivi glas, da se 9 uživanje te za dušo in telo silno škodljive pijače kolikor mogoče omeji; ob¬ činski in okrajni zastopi kakor tudi druge korporacije pa naj bi s celim svojim vpljivom delovale na to, da se žganje kar največ možno visoko obdači. Ko bi liter žganja pet goldinarjev veljal, moralo bi se njega množinsko uživanje takoj nehati in zarobljenosti naše mladine postavile bi se trdne meje; naše kaznilnice in blaznice ne bile bi tako prenapolnjene, število samoumorov bi se znižalo, nasproti pa se narodno blagostanje za nekaj stopinj povzdignilo. Upajmo, da se ta želja prav kmalo uresniči. Sicer pa sklenimo s Slom- šekom: „Vodo zdravo rajši pijmo! Vina za potrebo vžijmo! Dobri Bog nam vino dal, Žganje si je zlodej v bral. “ VII. Škodljivo berilo. Neotesanost in surovost naše mladine pospešuje še neka druga okolnost, na katero pa se stariši navadno prav nič ne ozirajo. Naše kmetsko prebivalstvo je še vedno starega, pomolnega mnenja, da vse to, kar je v knjigi ali časopisu tiskanega, sme vsakdo brez škode č-itati. Radovedni otroci hočejo vse ogledati, vse čitati, zato pa kaj radi sežejo po časopisu ali kaki če tudi njihovemu duhu malo priležni knjigi. Tisti pač še malo skušnje ima, ki bi hotel trditi, da slo¬ venske časopise brez nevarnosti smejo tudi otroci prebirati. Nevarnost je večja, nego se na prvi pogled vidi. Politični del se iz lehko umljivih vzrokov pač preide, tem pazljiveje pa se čitajo tako imenovane novosti. Koliko pač otroci tu nahajajo, kar bi njihovemu otroškemu duhu moralo prikrito ostati. Le po¬ mislimo na sodnijske obravnave, ki jih nekateri listi v jako obširnih poročilih prinašajo. Ali ne čitamo v njih pogosto tako nesramnih stvari, da odraščenega človeka rdečica oblije! V časopisih se otroci z marsičem sprijaznijo, kar na njih mladostno srce le škodljivo vpljiva. Se večja nevarnost tiči v nekaterih knjigah in brošurah. Tudi naši knjižni fabrikanti najnovejše dobe so začeli svoje nemške, francoske in druge tovariše posnemati v nekem oziru, kjer čutimo najmanj potrebe. Vsaka strašna dnevna dogodba se kaj hitro razširja v brošurah, katere skoro breziz- jemno tudi mladina v roke dobiva. Opomnimo le na knjižuro o ostudnem mo¬ rilcu Hugonu Schenku, ki se je v najoddaljnejšo gorsko vasico zanesla in bila večkrat po otrocih v šolo prinešeua. Knjiga, polna najgršib in najgnjusobnejših prizorov, bila je z groznimi slikami o strašnih umorih, storjenih po hijeni v človeškej podobi, ojačena menda zato, da se pogubno zlo po možnosti še po¬ veča. Da srčni čut mladega človeka, čitajočega taka zverinska zlodejstva. mora okameneti in osuroveti, pač menda ni treba dokazovati. 10 \ Vlil. Otroci morajo redno v Šolo hoditi. Kar zadeva ljudsko šolo, moramo še pač jeden posebno važen vzrok v poštev jemati, ki je vsekako znaten za zdivjanost in surovost naše mladine; to je neredno šolsko obiskovanje, s katerim se ima učitelj na kmetih navadno bo¬ jevati. če otrok, kakor se je to pri dosedanjem nadzorovanju šolskega obisko¬ vanja le prepogostoma godilo, večino za šolski pouk odmerjenega časa zvunaj šole ostaja, kjer ima priliko v občevanju z drugimi nemarnimi in pokvarjenimi otroci se učiti raznih nevljudnosti, ali zamoremo potem pričakovati, da bi šolski vzgojevalni vpljivi na takega otroka imeli kak povoljen vspeh? Ali ni na ravnost čudno, da se od nekoje strani o površni in nepovoljni nravski odgoji v šoli toži, med tem pa za zboljšanje šolskega obiskovanja ne le prav nič ne stori, ampak šolski čas skrajšati želi in postavno določbo, da se otroci silijo v šolo hoditi, naslikuje kot največje breme, pod katerim baje današnje človeštvo „zdi- huje“. Ko bi se na to čudno nasprotje ne ozirali, zamogli bi učitelji z mnogo večjo pravico vprašati, zakaj so neki najboljše pridige naših duhovnikov brez- vspešne zoper surovost in zarobljenost one odrasle mladine, ki navadno zvunaj cerkve ostaja? Ako nas mali deček vpraša, kako bi pač mogel vrabca vjeti, tedaj mu šaljivo svetujemo: „Soli mu moraš na rep natrositi, pa bo kar tvoj." Po pravici se mora priznati, da je en del naše mladine preveč zdivjan, in sicer oni del, ki neredno v šolo hodi, ali pa popolnoma zvunaj nje ostaja; šolo pridno'obiskajoči učenci pa so z malimi izjemami — kje jih pa ni? — tudi dobre nravnosti in praviloma ostajajo tudi taki, kadar že šoli odrastejo. Da bi toraj imela šolska vzgoja pokazati povoljnejih vspehov, je prvi in naj¬ važnejši pogoj, da otroci redno in kolikor mogoče celodnevno šolo obisku¬ jejo ; dokler pa se to povsod ne zgodi, ostanejo otroci — posebno na deželi — škodljivim, zvunaj šole se nahajajočim vpljivom tako zelo razpostavljeni, da na vzboljšanje misliti ni. Pošiljajte toraj svoje otroke redno v šolo! Naj vendar ne bo vsaka domača malenkost že dovoljni vztok, da otrok šolo zanemarja; saj je že slavni naš Slomšek opominjal na to, rekoč: „Le kdor se skrbno, rad uči, In pridno v šolo hodi, Se lehko vsega veseli, Ker angelj njega vodi". IX. Pretirane -pritožbe. Ali je pa naša mladina v resnici tako surova in hudobna, kakor se na¬ vadno trdi? Usojamo se trditi, da take pritožbe povsod in vselej niso opravi¬ čene, posebno kar zadeva šolsko mladino. Povsod nahajajo se gotovi ljudje, ki iz samega dolgega časa opazujejo • mladino in njeno vedenje, ki v vsakem živahnejem gibanju, izvirajočem iz po¬ trebe do delavnosti, nezaslišano zlobnost zapazijo, če le dva paglavca z rame¬ noma vkup trčita, ali pa če ta ali oni kakega petelina v beg zapodi, vselej ti ljudje iz globočine svojega srca zdihnejo rekoč; „Oh, kako so otroci dandanes vendar hudobni!" Ko bi se hotli spominjati svoje lastne preteklosti, morali bi 11 nehote priznati, da so otroci nekedanje šole v bistvu ravno take budalosti in neslanosti uganjali, kakor danes, če ne še hujših. Nikakor ni naš namen potezati se za mladino v obziru njenega vedenja, ali jo morda celo hvaliti; toda zavrniti moramo pretirane obsodbe, ki prav za prav nič ne koristijo. Le pomislimo na one čase, ko smo v ljudsko šolo za¬ hajali in spomnili se bodemo mnogoterih porednosti, vsak izmed nas pa tudi še dobro pomni, kako so takrat ljudje — posebno stari — neprestano tožili o razuzdanih, hudobnih otrocih, kakoršnih še nikdar ni bilo, in sam Bog ve, kaj še vse. In smo bili v resnici tako poredni? Ne, živi smo pač bili živi, morda bolj nego je bilo odraslim ljudem ljubo, ali to ni nikakoršna hudobija, kajti živahnost izvira iz potrebe do delavnosti. Ozrimo se okoli po naših so¬ vrstnikih iz otročjih let in videli bodemo, da so skoro brezizjemno pošteni, modri in pridni ljudje. Ni tedaj resnica, da bi iz „hudobnih“ otrok morali kedaj postati tudi res hudobni ljudje. X. Snujmo bralna društva. Že prej je bilo omenjeno, da je vzgojevalni vpljiv šole na odraslo mladež le neznaten. V tej dobi delujejo celo drugi razni učinki na duševno življenje mladine in so posebno za izobrazbo srca merodajni; primerno je toraj še tu razložiti, kako bi se moglo zvunaj šole delovati za izomiko odraslih ljudi. ]'o pravici se od ljudskega učitelja ne more več zahtevati, kakor da svoje dolžnosti v šoli vestno izpolnjuje ter da je zvunaj šole mož-poštenjak. Ce se pa hoče vrh tega potruditi za omiko odraslih,. no potem je njegovo delovanje povsem popolniše, koristnike in vsekako tudi na vzgojo v šoli vspešno vpljiva- joče. Toda vesten in zaveden učitelj ima že v dolžnostih svojega težavnega po¬ klica toliko posla, da mu le prav malo časa ostaja za vzgojevalno delovanje zvunaj šole; vendar toliko že stori, da se pri raznih prilikah glede šoli odrasle mla¬ dine s stariši pogovarja ter jim iz zaklada lastnih izskušenj ter vzgojilnih ved¬ nosti podaje potrebne napotke, kako jim je izobraževati svojo mladino, da ne postane surova in zarobljena. A ko učitelj že več let deluje v občini ter krajevne razmere do dobrega pozna, zamore si pridobiti nekatere bolj omikane občane ter ž njimi ustanoviti priprosto bralno društvo, ki zamore v kratkem času postati pravo izbirališče in duševno torišče cele občine. Resnica je, da odrasla mladina vsekako potre¬ buje družbe in jo hoče imeti, ali kjer za njo ni dobre, poštene, olikane družbe, poišče si sama slabe, škodljive. Starišem glavna skrb naj bi potem pač bila, da bi učitelja v njegovih blagih in koristnih namerah vsestransko podpirali in ž njim združeni delovali na to, da se šoli odrasli mladeniči v društvo pri¬ vabijo, in sicer tako, da do gotove dobe — morda do 20. leta — o prostem nedeljskem času v bralnej sobi dobivajo brezplačnega, koristnega in izobraže¬ valnega berila, pozneje pa se kot pravi udje v društvo sprejmejo. V najne¬ ugodnejšem slučaju doseglo bi se na ta način vsaj eno: Mladina bi bila v svojem prostem času pred škodljivimi vpljivi slabih, neolikanih tovarišev ob¬ varovana. 12 V društvu bi imela mladina poleg čitanja tudi priliko od izobraženih so- udov učiti se dostojnih šeg, vadila bi se lepega, dopadljivega obnašanja, urila bi se v ličnem govoru ter tako polagoma prišla do prepričanja, da je surovost ena najgrših napak, ki kazi naše kmetsko prebivalstvo in dosledno: surovost bi se vidno izgubljala. Kavno tako bi si zamoglo prebivalstvo v društvu od učitelja pridobiti marsikaterih pojasnil glede sedanje ljudske šole in bi se tako iznebilo premnogih presodkov, izvirajočih iž tega, ker mu je bilo stališče nove šole premalo jasno. Tu bi zamogli duhovniki, učitelji in drugi izobraženi ob¬ čani v zaupljivem pogovoru z očeti opozarjati tudi na to, da ta ali oni običaj v dotičnem kraju pač ni hvale vreden, posebno pa, kako bi se raznotere nevljud¬ nosti, surovosti in neotesanosti zamogle polagoma odvračati in slednjič popol¬ noma zatreti. Kadar stoji bralno društvo že na krepkih nogah, zamore se v prospeh na- obraženja naše mladine vpeljati še neka koristna zabava, namreč petje. Že starim narodom veljala je godba kot splošno sredstvo za duševno izomiko. Petje blaži srce, obudi čut za vse dobro in lepo, ono je izraz prave sreče tako za¬ dovoljnega bogatina, kakor zapuščenega siromaka; sploh je petje izvrstno sred¬ stvo za oplemenitenje srca, kajti le „hudobni ljudje ne pojo“. Zopet tu čaka delavnega in vnetega učitelja težavno, pa prekoristno delo, da za to sposobno mladino združi v priprosto pevsko društvo, jih vadi umet¬ nega petja ter goji pošteno narodno in veličastno nabožno pesem. Da se pa vse to doseže, treba je učitelju vsestranske, obilne podpore; vsak posameznik ima toraj delovati po svojih močeh in zmožnostih, kajti: „Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan!“