Nesreča nikoli ne spi I. z gajske šole so se vsuli pred dvema zimaraa ob pol štirih popoludne otroci: najprej učenke, nekaj pozneje pa dečki. In kar čuditi se je bilo, kako lepega vedenja se nauee nekateri učenci v šoli, katerih sicer ni drugega, kakor skakanje in tekanje, nagajanje in preiivanje pa upitje. Posebno ta dan je bilo dvakrat neumljivo, da ni napravil ta ali oni kepe ter je hudomušno zadegal v tovariša, ko je bil tako lepo južen sneg in skoro nič mraz. Toda šola je šola, v kateri se marsikaj izve, tudi to, da se nikakor ne spodobi kepati se sredi ceste, kjer bi lahko priletela kepa na okno obeestne hiše ali na ljudi, ki ho-dijo po svojih opravkih. Ta nauk je sicer lep in resničen, vender bi ga utegnil marsikdo pozabiti, zato gleda navadno gospod uči-telj za učeuci, ki hodijo kajpada vsi lepo mirno in počasi. Ko J. O l < se pa skrijejo za prvo hišo na ovinku vže bolj proti koncu vasi, takrat se pa najporednejši ozro, ni li kje kake nevarnosti, potem pa — hopsasa! hopsasa! saj nismo več v šoli, ampak zunaj vasi mej samim poljem. Tako je bilo tudi tisti dan pred dvema zimama. Ko so se poizgubili domaci gajski šolarji po svojih domek ter oddaljenejši dospeli na polje, začelo se je za slednje še le pravo življenje. nNo, sedaj smo pa brez skrbij! Gajci nas ne vidijo, ki bi nas precej zatožili v šoli — seveda nevoščljivi so nam: sami se nikoli ne sraejo kepati, ker so vedno gospodu učitelju pred očmi — kar je pa nas, i nii, radi si malo okrajšamo dolgo pot." Tako je govoril Gradišnikov Jurij, največji in Dajnagajivejši učenec popolu-danske šole, ter stiskal debelo kepo snega, potem pa jo je vrgel za deklieami, ki so bile kakih trideset korakov spredaj. Padla je ravno pred nje. To so se je ustra-šile ter zagnale vrišč in krik, kakor bi se bilo podrlo pol sveta! Nekaj jih je steklo naprej, druge so skočile na kraj ceste, najpogiimnejše pa so se obrnile ter jele oštevati Jurija, kateri se jim je poredno smijal in delal novo kepo. Pa raenite, da se je Jurij kaj zmenil za kako besedo? Kaj še! Še večje kepe je lučal za njimi. Drugi dečki pa tudi niso samo gledali — zakaj kepanje je nalezljivo — in kmalu je bila, dejal bi popolna vojska, ker so se tudi nekatere deklice postavilei deekora v bran. No, saj lahko verujete, da je moralo biti kaj prav posebnega, če se je še Sčinkovčev Peter razvnel ter se jel kepati, ki je bil vender vedno miren in pohleven kakor jagnje. A ta dan ni odnehal, da-si mu je Zličarjeva Anica, ki je z Eatarjevo Malko nekoliko zaostala za tovarišicami, s kepo odbila pokrivalo z glave. To ga je še le razdražilo, da je stekel za njima. ,,Peter, nikari! saj te Anica ne bode več kepala," prosila ga je Malka, ki se je strašno bala mrzlih kep. A Peter je ni uslišal, marveč uprav naraerjal, da vrže kepo ravno vanjo. Malka z Anico je bežala pred njim ter gledala nazaj, da bi se umaknila, kadar bi Peter vrgel. Toda ni se ji posrečilo; kepa ji je priletela naravnost na život. rO joj! Anica, pomagaj!" zakričala je ta hip tako silno, kakor bi jo bil prestrelil s krogljo ter se malioma sesedla. BJeden sovražnik je vže mrtev," ponorčeval se je Peter in nekateri drugi so mu pomagali. HMalka, ne bodi vender tako boječa ter vstani, da se ti ne bodo posme-hovali," tolažila je Anica svojo prijateljico; a le-ta je le vzdihovala ter se ni ganila in tudi ne odgovorila. Še le za nekaj fcasa, ko jo je jela Anica ¦vzdigovati, zasto-kala je še silneje: BNe, ne! ne me premikati, joj, moja noga!" Sedaj pa je zapazila Anica, da leži Malka nad malim mostičem, kateri vodi žez jarek s polja na cesto, in da ima desno nogo globoko v jarku, ker je bila ravno tam jednega trama polovica odlomljena. Seveda sneg je pokrival mostič in učenki nista videli, da je nevarno tja stopati; pa ee bi tudi snega ne bilo, saj Malka ni imela časa gledati pod noge, ker se je nazaj obrnjena ogibala Petrove kepe. „0 Marija nebeška, če si je Malka nogo zlomila!" zakrieala je Anica pre-strašena. »Pomagajte!" . Kakor bi bil odrezal, tako naglo se je umirila večina kepačev; vsi poparjeni so tekli na mesto, kjer je ležala Malka — zares z zlomljeno nogo. • \%* —~»< 188 >~— BKdo te pa je, Malka?" poizvedoval je Gradišnikov Jurij. nTak6j ga pova-ljam v snegu." rPeter, ti so jo — le stoj!" izdala je Petra Žličarjeva Anica, ki je jokala ob Malki. Slaba bi se bila godila tedaj Petru, Jurij ga je namreč vže držal za roko, mnogo pa jih je kriealo: J,e ga, le ga, le dobro ga daj!" Toda sedaj se je za-smilil Malki, zato je poprosila: »Jnrij, nikari! Saj me od kepe nič ne boli, samo noga." Pa je vnovič zajokala. Poleg tega je še tačas pridrčal Jurijev oče s sanmi iz mlina grede mimo otrok ter ustavil konja, ker je bila polna cesta otročjega drobiža misleč, da bi šli radi k njemu na sani. rAli se rni ne poberete s pota! Saj se ne bo nihče peljal, ne, le lritro s pota!" Tako jili je nalašč podražil, saj drugače jih je vselej naložil, kolikor jili je le mogel. Ko je pa izvedel, kaka nesreča je zadela Batarjevo Malko, polo/.il je samo njo na prazne vreče poleg sebe, druge je pa vse odgnal. ,,Kolikokrat sera vže dejal — pa vse zaman! — da boste kdaj komu kaj naredili, ker ste tako neugnani! Pa ta-le naš je vedno najnespametnejši. Vem, da si ti začel!" Tako je ošteval vse od kraja in še posebej Jurija. BVaš, vaš!" pritrjevali so mu nekateri, katerim se je začel smiliti Ščinkovčev Peter, jokajoč odločen od drugih. Siromak ni nameraval nič hudega. samo neko-liko napoditi je hotel deklici, pa se je zgodila taka grozna nesreča! Kar vedno mu je hodila pred oči Malka, ki se ne more opreti prav nie na desno nogo; in ni se mogel iznebiti te podobe, da-si je zamižaval. Ubogi Peter! II. BKje se neki danes Peter mudi, da ga ni iz šole?" popraševala se je Ščin-kovka tisto popoludne pogledavši na uro, katere kazalec se je bil vže precej daleč pomaknil čez eetrto. Od ure pa ji je ušel pogled skozi okno na cesto, po kateri bi til imel priti Peter. BA, sedaj bode pa vsak čas tukaj, drugih je vže cela kopa tam-le pri Eatarjevih. Toda, kaj pa imajo? Kaj prekladajo s sani? Ni li to Malka?" Kekši je šla radovedno iz hiše ter stopala urno proti Eatarjevim, kamor ji ni bilo treba daleč hoditi. Prav takrat, ko je dospela blizo satii, prikazala se je na hišnem pragu tudi Eatariea. In sedaj sta izvedeli dve materi nakrat prežalostno novico: Malkina je glasno zaplakala uzrši pohabljeno hčer bridko pa je tudi za-jokala Petrova, ker je bil njen ljubljenec kriv take nesreče. Težko je dolociti, ka-teri je bilo huje! Zakaj Malkina nesreča je bila sicer vidnejša in zato nje mati silno žalostua, a Petrovo mater je nepopisno bolelo srce, ker je bil uprav njen Peter to zakrivil. Toda, kje je Peter? Sedaj še le ga je pogrešila raati. BKje pa je Petor, nesrečni naš Peter?" popraševala je šolarje, ker ni nikjer ugledala svojega sina. BPa res, kje je ostal Peter?" spogledovali so se tudi otroci med seboj. nVes čas je šel za nami, kam je izginil sedaj"? Kaj ni šel domov? — Najbrž je vže doma. Doma bode, doraa." * —•¦< 189 >¦•— In Ščinkovka se je vrnila domov, da bi s Petrom skupaj točila solze. A Petra ni bila nikjer. »Kaj, Peter še ni prišel iz šole, Tona?" nagovorila je najprej hčer v veži. MAli si kaj videl Petra?" poizvedovala je pri lilapci na dvorišči. Toda vsi: hei, hlapee, pozneje tudi mož — vsi so ji odgovarjali: ,,Nt'\ nič." nSedaj si pa domov ne bode upal," jela je tarnati mati ter jim vazložila, kaj se je bilo pripetilo. BEj, tako pameten je pa raenda vže, da se ne bode bal domov, saj Malke ni poškodoval nalašč. Kolikokrat je vže kdo vrgel kako kepo, pa zato ni zlomil ni-komur noge. Kar je, sedaj je: predrugačiti se ne da nič. Le potrpimo, Peter se vže vrne, kam pa hoče v mrazu in snegu ?" Tako je tolažil in precej potolažil oee sebe in družino. Toda varal se je. Stemilo se je vže, veter se je presukal in jela je piskati strašno ostra burja okrog oglov, naredila se je ščasoma črna noč, večerja je vže stala na mizi, po Petru so popraševali vže povsodi ter ga iskali po vsi vasi — a ni bilo o njem nikjer ne duha ne sluha. ,,Presneti otrok vender, kam so je neki vtaknil, da ima človek take skrbi zaradi njega!" hudoval se je po malem oče ter velel, naj gredo kar večerjat, češ, iz tal ga ne morerao izkopati, če ga ni. Mati pa ni mogla večerjati. Pokusila je sieer, a brž položila žlico na mizo ter odšla k Eatarjevim, kjer so iraeli tudi pre-žalosten veeer. Malka, kateri je za&ela noga močno otekati ter se razbolevati, sto-kala je na postelji, drugi so pa trpeli zato, ker bi ji bili radi pomagali, pa ji niso mogli. nDober večer, kako je vže kaj Malki?" izpregovorila je Ščinkovka vstopivši. nCedalje bolj jo boli. Jutri na vse zgodaj pojde kdo po zdravnika. 0, kako je lmdo, ce je bolnik pri hiši," potožila je Eatarica. nMoj Bog in Gospod, našega pa ni od nobene strani — pomislite, še sedaj ga ni domov. Kar bojim se zanj v takem vremenu. Da se je to Daredilo!" pra-vila je zdihujoč ter zajokala, za njo pa Batarica-------- ,,Bog vže ve, zakaj je to pripustil," oglasil se je Eatar, kateremu je bilo pač hudo, toda solza ni mogel gledati; ,,kaj bi jokali? Malki se bode noga po-. zdravila, vaš se pa tudi ne bode izgubil, saj ni tako majhen." Petrova mati se je nekoliko umirila ob teh besedah ter šla doraov, upajoč, da je morda Peter vže doma. Pa ga le še ni bilo. — Odvečerjali so, odmolili — tudi Petra so se spomnili v molitvi — in radi bi bili šli počivat, toda skrb, kje je Peter, ni jim dala miru. BŠe jedenkrat malo poglejmo okrog hiše; po mojih mislih ne bode daleč," nasvetoval je hlapec, ki je najnerajši čakal. In res je zalotil v svislih Petra, ki je mraza kar trepetal. ,,Zakaj pa ne prideš v hišo?" očital mu je na lahno oče, Bsaj te ne bode nihče snedel." ,,Še preliladil se bodeš! —• Tona, prinesi mu brž skledico gorkega mleka. — Kako vender, da si se danes kepal in tako nesrečno naletel?" pa mu je go-vorila mati. — In Peter? Tresel se je raraza iu strahu ter — jokal. sNo, le nikari se ne boj; nalaše tega nisi storil, to je bila zgolj nesreča — saj ne bode nič hudega. Zdravnik bode naravnal Malki nogo, pa bode zopet hodila. —.¦< 190 >¦•— ' Kar brž večerjaj." Tako je tolažila mati zares tolažbe potrebnega Petra. Vtepel si je bil namreč v glavo nesrečno misel, da ga bodo vzeli orožniki ter ga zaprli. In orožnikov se je on vže od nekdaj neznansko bal, da-si sam ni vedel zakaj. Naslednji dan je bila zopet šola. Toda Petra ni bilo spraviti od doma, še iz hiše si ni upal. nNe grem, pa ne grem," branil se je; nv šoli rae bodo zaprli ter izročili orožnikom." ^Pojdem pa jaz s teboj, da pojasnim gospodu učiteljn, kako je bilo," po-govoril ga je komaj oče ter ga vedel v šolo. In res se ni zgodilo Petru v šoli nič hudega. Gospod učitelj je samo pokazal na Malkini nezgodi, kako lahko se pri-peti po neprevidnosti velika nesreča, a Petru ni rekel /,al-besede. Vender le-ta si je izmislil kmalu nov strah. Zdravnik je namreč prišel k Malki, Poter pa je sklepal tako-le: »Sedaj je zdravnik natanko pregledal nogo, potem me bode pa ovadil." In kar med ljudrai mu ni bilo obstanka. Če je le mogel, skril se je kam. Nekoč je tičal skoro eelo popoludne pod skednjem, dokler ga niso našli na pol premrtega in premrazenega. Takrat se je tako močno pvehladil, da je obolel in moral v posteljo. Tu pa mu je bilo malone neznosno. Včasih se mu je namreč zazdelo, da čuje stapinje orožnikov, a skriti se ni mogel. Tn tak strah se rau je često ponavljal, vzlasti kadar se mu je nekoliko bledlo. Še le gospod katehet ga je pomiril, ki ga je prišel tolažit. Dejal ga je tudi v sveto olje ter ga pripravil za neznano pot v večnost, če bi rau je bilo treba nastopiti, zakaj bil je zelo ne-varno bolan. A odslej se ni več bal orožnikov. Samo Katarjevo Malko bi bil še rad prosil odpuščenja. Toda kako? On ni mogel k nji, ona pa ne k njemu. Posredovala je zatoraj njegova dobra mati, ki je šla povedat Malki, kaj želi Peter. Tej se je ubožec zelo smilil, ker je toliko trpel zaradi nje, zato mu je sporočila, da ni čisto nič huda nanj in da bo molila zanj, naj mu dobrotni Bog zopet podeli ljubo zdravje. Peter je bil ves srečen, da je vse poravnano. In ker ga niso vee nadlego-vale grozeče podobe, boljšalo se mu je tudi zdravje, in pa Malkina raolitev mu je izvestno tudi poniagala. S kratka: v štirinajstih dnevih je bil vže na nogah, ozdravljen na dubu in telesi. Prva pot mu je bila k Eatarjevim, pogledat, kako je Malki. Tudi nji se je noga hitro celila; opiraje se na palico je vže lahko hodila, po sobi. Vender prezgodaj se je spravila na noge. Kosti se še niso bile dovolj trdno zarastle in hodeč jih je nekoliko premaknila. Zato pa še več kakor mesec dnij ni imela popolnoma dobre noge in je pozneje za spoznanje šepala. Ko je šla prvie v šolo, bil je prevesel dan za njo, za vse tovarišice in to-variše, vzlasti pa za Ščinkovčevega Petra. Nič se ji niso rogali, ker se je pri hoji nekoliko nagibala na stran, kakor se sploh ne smemo nikoli takim ubožcem, pa tudi tekli niso po poti, da bi ji ne bilo hudo, ko bi morala zaostajati za drugimi. Sploh so bili odslej otroci gajske šole najrednejši daleč na okrog ter so ubogali učitelja, kadar jih je svaril, naj se ne kepajo, ne skačejo, ne letajo neprevidno, ne plezajo po drevesih, ne hodijo po ograjah in drugih nevarnih krajih. Saj jih je izučila lastna skušnja, kaj se lahko zgodi celo v nedolžni šali. Še Gradišnikov Jurij se je predrugaSil, menda se je večkrat domislil vseskozi resničnega reka: BNesreča nikoli ne spi." Kajtimar