MANICA KOMANOVA Maščevati se je hotel Celešnikov Tonček ni bil priden deček. Namesto da bi redno hodil v šolo in se pridno učil, se je večkrat vse dopoldneve potepal po gozdu in drugod. Dokler je živel njegov oče, je še bilo, kajti dečko se je __ bal očetove šibe. Toda pred_dyemi leti se je ubogi mož smrtno ponesrečil in od tedaj se To-nček ni bal nikogar. Imel je sicer skrbno, vse časti vredno mater, ali ta je imeia, zlasti odkar je postala vdova, toliko opravila z ob« širnim pcsesivom, da res ni vedno utegnila gledati na sinovo vzgojo. Kadar se je gospod učitelj ali kdo drugi pritožil čezenj, ga je sicer takoj poklicala na odgovor, toda kaj, ko se je pa znal tako izviti. In kako užaljeno nedolžen obraz je napravil ta nepridiprav. Mamica mu je pa "vse preveč verjela in vse prerada odpustila. Neko jutro ga gospod učitelj pokliče predse in ga trdo prime, zakaj ga prejšnji dan ni bilo v šolo. Tonček je bil pa za odgovor že kar pripravljen. »Orali smo, gaspod učitelj, in mati so me poslali z oračem na polje, da sem poganjal konje.« »Saj ni res,« zakliče Čotarjeva Urška, ki je vedela, da Tonček laže, in ni mogla trpeti, da bi kdo tako grdo varal dolbrega učitelja. »Res je,« ugovarja predrzno Tonček. . '.' ( »Molči,« zagrmi nanj učitelj. Nato pomigne Urški. ' •' »Urška, povej kar vešl« »Ko sem šla včeraj zjutraj v šotoi,« pripoveduje deklica, »sem videla na Ložarjevem travniku, ki leži ob poti — Tončka. Bil je med pastirji, ki so pekli krompir. Sicer je takoj, ko me je zagledal, planil v goščo, toda videla sem ga dohro in spoznala tudi takoj.« Tonček zdaj ni upal več ugovarjati, pač pa je odkritosrčno deklico pre* meril s sovražnim pogledom. Gospod učitelj prime Tončka za uho in po« kaže v zadnjo klop: »Pojdi tja, vse drugo se pomenimo po^neje!« : r . . Po pouku je gospod učitelj dal poklicati Tončkovo mater, nakar sta se skupno posvetovala glede fantiča. Mladi grešnik je potem od obeh prejel zasluženo kazen, a tudi dobrih naukav sta mu dala v obilici. Tonček je sicer spoznal svojo krivdo, a le deloma. Učitelju in materi je končno na tihem dal prav. Nikak&r pa ni mogel odpustiti Urški, ki ga je razkrinkala kot lažnika in se vtikala v zadevo, ki je po njegovem modro« vanju ni brigala čisto nič. Zato je sklenil, da bo odslej rednoi obiskoval šoU . ski pouk, a Urški bo pa že še eno zagodel. Da, zagodel ji bo, pa takšno, da jo bo pomnila, ta klepetulja! Prej pa ne odjenja, naka, prej pa ne! Cotarjeva Urška je b.ila pridna, vestna in zelo štedljiva deklica. Njena mati ji je podarila nekaj putk. Izkupiček za jajca, ki so jih iznesle njene putke, je smela Urška spraviti v svoj hranilnik. S posebnim veseljem je slednji dan tekla na mrvo, kjer so gnezdile njene kokoške, pobrala jajca ter jih potem nalagala v posebno posodo. Tončku, kot bližnjemu sosedu, je 'bilo vse to dobro znairo. saj ji je včasih pri tem delu celo pomagal. Ves del je, koliko radosti ima deklica pri tem opravilu, in namah se mu je po= rodil v srcu hudoben naMep. »Da, s tem jo najbolj udarim.« si misli, »ako grem in z vseh prostorov, kjer gnezdijo njune putke, poberem jajca in jih skrijem. Joj, kako se bo togotila!« Ker pa v svoji notranjosti vendar še ni bil tako globoko pokvarjen, se mu je takoj začela oglašati vest, da je to, kar namerava, grdo in nepo* šteno. Toda kakor vsi taki nepridipravi, je tudi on hitro našel nekaj, s čimer je tolažil svojo vest: »Saj si jajc ne bom prilastil in tudi pokvaril nobenega. Le skril jih bom. da se bo jezila. Pozneje jih že nekam tako podtaknem, da jih bo našla in vse bo v redu.« Prilika se mu je ponudila kaj hitro. Neko popoldne, ko so bili Čotar* jevi razen malega hlapca vsi od Idoma, smukne Tonček neopaženo na ske« denj. sleče jopič, zaviha rokave in se urno pripravi k delu. Tisti hip se mu zazdi, da čuje ,tam pri podstrešju neko šumenje. Stopi ¦ ¦ tja in opazi, da je mrva narahlo potiačena, prav tako, kakor 'bi tod hodile kokoši. »Aha,« si misli, »tu notri fbo pa gotovo kakšno novo kurje gnezdo. Kar poglejmo!« Toniček se skloni in po najdenem sledu porine golo roko do ramena v nvrvo. , V tem trenut"ku pa že strahovita divje zatuli, omahne nazaj in se vrže vznak po mrvi. Prav tedaj pa se prikaže tudi velika, grdogleda in vsa na« ježena macka, ki parkrat srdito zapiha na Tončka, nato pa .se urno izgubi - :nazaj v .podstrešje. Čotarjev hlapec, začuvši krik, urno skoči na mrvo, kjer se mu nudi čuden prizor. Tonček še vedno leži iztegnjen na jmrvi, na desni roki pa se mu od rame do zapestja vlečeta dve globoki krvavi praski, sledova mačjih krempljev. Hlapec takoj ugane, da je Tončka ravsnila mafčka, ne ve pa seveda, s kakim namenom je fant stikal tod okoli. »Zakaj si tako neumen,« ga pokrega rahlo in pomilovalno. »Naša mačka — kaj bi rekel ,— posebno prijazna ni nikoli. Kadar pa leži pri mladičih, se ji pa niti jaz ne upam približati. Ti 'pa norček, si se ji šel na* stavljat z golo roko. Ni čuda. da te j,e šavsnila. Saj vem, ti bi si rad male mucke ogledal, kajne? Ampak zato ni treba segati po njih 'takrat. ko je stara ,pri njih. Oj ti tepček! Videl jih bo)š še lahko, (čakaj, še podaril ti bom enega, samo če ga boš hotel. Toda potrpi dotlej, Ida jih mačka pusti z brige! Pojdi si umit ranjeno roko, v bodoče pa pusti mačje Ibri^oe v miru!« Tonček se postavi pokoncu in se spusti po lestvi na !tla. Rana ga skeli in peče, da bi najrajši vpil, toda vkljub vsemu mora biti še zadovo* ljen, da ni prišlo na dan, kaj je ,prav ,za Iprav iskal na Čotarjevem pod« strešju. Ta huda in trpka dogodivščina je bila zanj tako /dobra išola, da ga je . izmodrila. Poboljšaf se je in postal je .priden in pošten deček. Z Urško Lta začenjala biti spet prijatelja. Na maščevanje pa ni mislil nikoli več.