Josip Stare: Pisma iz Zagreba. 487 Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stare. XXVI. ikar nam ne očitajte, da vam kar zaporedoma pišemo o jedni in isti stvari. Danes se je to zgodilo proti naši volji; hoteli smo vam za »Listek« poslati nekoliko vrstic o zadnjem občem zboru »Matice hrvaške«, ali povedati je bilo toliko zanimljivega, da je navzlic lapidarnemu pripovedovanju kratko poročilo naraslo na dolgo pismo. »Zvonovi« čitatelji nam tega izvestno ne zamerijo, zakaj kdo drug nego leposloven list poročaj o razvoji književnih društev in se ž njimi veseli lepih dnij njih življenja? Petdesetletnica pa je v življenji posameznega človeka kakor v življenji društva gotovo lep dan, zlasti če si je slavljenec v svesti, da je storil svojo dolžnost, in če vidi, da njega delovanje ni bilo brez dobrega uspeha. V slavo petdesetletnice se pišejo vse drugačni članki, nego je suho naše poročilo. Ali tudi tega ugovora se ne bojimo, prepričani, da najlepši slavospevi ne morejo nikogar tako počastiti, kakor ga časte sama njegova dela. »Matica hrvaška« je imela dne 19. rženega cveta t. 1. svoj obči zbor, s katerim je zajedno tiho in dostojno poslavila svojo petdesetletnico. Predsednik prof. Smičiklas je torej v svojem govoru sosebno naglašal to stran občega zbora in v zanimljivih črtah opisal razvoj »Matice hrvaške« prvih petdeset let nje življenja. O tem, kakor sploh o novejšem kulturnem razvoji hrvaškem, poročali smo že o raznih prilikah v prejšnjih pismih. Zato ponovimo tu iz predsednikovega govora le prav na kratko, kar je najimenitnejšega. Prof. Smičiklas loči dosedanje življenje in delovanje »Matice hrvaške« v pet dob. Od leta 1836.—1842. (I. doba) delale so se le priprave zanjo. Najprej je hrvaški deželni zbor leta 1836. ukrenil, da se osnuj »društvo za vzgajanje narodnega jezika in literature.« Ali ker se je vlada upirala potrditi ta ukrep, ustanovili so grof Janko Draškovič in njega tovariši v Zagrebu čitalnico in v nji razpravljali in delali za narod svoj ter leta 1840. osnovali narodno gledališče, leta 1841. gospodarsko društvo in muzej, leta 1842. pa »Matico« (II. doba). Ta »Matica« takrat še ni bila samostalno društvo, ampak bila je v tesni zvezi s čitalnico, ki je nabrala nekovo glavnico za izdavanje knjig. Tako je ostalo do leta 1850. Izdavali so stare pesnike dalmatinske in perijodiški spis »Kolo«, 31* 488 Josip Stark: Pisma iz Zagreba. v katerem so priobčevali »članke za literaturo, umetnost in narodni jezik«. Leta 1847. je vlada dovolila ustanovitev „hrvaško-slavonskega književnega društva", ali v tem je prišlo burno leto 1848., ki je skalilo mirno delovanje čitalnice. Od leta 1850. —1858. (III. doba) je bila ,,Matica ilirska" samostalno društvo, ali nič kaj se ni mogla oživeti. Izdavala je leposlovni list „Neven", nadaljevala tiskanje starih dalmatinskih pesnikov in tudi mislila na druge koristne knjige za narod. Od leta 1858.—1874. (IV. doba) je „Matica hrvaška" le še životarila; nje gospodarsko razmerje je bilo silno nepovoljno, a novo ustavno življenje in akademija znanostij sta ji odtegnili najboljše delavce. Misliti je že bilo, da se „Matica hrvaška" razcepi v zgolj znanstveno društvo in da se stopi z akademijo in v društvo za izdavanje knjig preprostemu ljudstvu, zakaj osnovala je znanstveni časopis „Književnik" in ločila od svojega imetka „glavnico za ljudske knjige". V tem so se leta 1874. (V. doba) mlajši možje postavili na noge, vpisali se v velikem številu v ,.Matico", da so imeli v občem zboru večino in tako v svoje roke dobili vso upravo „Matice ilirske", katero so takoj prekrstili v ,,hrvaško" in ji prenaredili pravila. Kako lepo se je „Matica hrvaška" odslej razcvitala in kako je rodila čimdalje lepšega in boljšega sadu, vse to je „Zvonovim" čitateljem dovolj znano. — Na konci svojega govora je predsednik povedal veselo novico, da se prvi zvezek željno pričakovanih narodnih pesmij že prireja za tisek. Doslej to nikakor ni bilo mogoče, zakaj ,,Matica" je morala zbrati vse pesmi, kar jih je še v narodu, predno se je mogla lotiti izdavanja. Sedaj, ko je to zbiranje dovršeno in si je „Matica" pridobila sto raznih zbirk, urejujejo štirje zvedeni profesorji - strokovnjaki to silno nakopičeno narodno blago, in delo pojde hitro izpod rok. Za predsednikom je poročal marljivi gospod Ivan Kostrenčič najprej kot tajnik in potem kot blagajnik Matičin. Omenil je smrti prof. Lorkoviča, neutrudnega odbornika Matičinega in pisatelja na-rodno-gospodarskih knjig, kateremu bode težko najti naslednika; spominjal se je tudi drugih umrših dobrotnikov in poročal o lanskem književnem delovanji, o katerem smo že govorili v zadnjem pismu. Za leto 1892. izda „Matica hrvaška" zopet devet prelepih knjig razne vsebine, med njimi nekoliko takšnih, ki primerno poslave nje petdesetletnico. Prva knjiga bode imela popolno „Zgodovino Matice hrvaške" in dvanajst životopisov najzaslužnejših Matičinih udov in delavcev z njih podobami. Spisujeta jo prof. Srničiklas in prof. dr. Markovič. V drugi knjigi nam poda hrvaški pesnik prof. Badalič „Antologijo" hrvaškega pesništva od najstarejših časov do denašnjega dne s pri- Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 489 mernim uvodom. Tretja knjiga nam prinese nadaljevanje „Slik iz občega zemljepisa" od prof. Hoiča, za četrto pa je prof. Caric v spomin štiristoletnice, odkar je bila odkrita Amerika, pripravil spis ,»Krištof Kolumb in odkritje Amerike". Peta knjiga bode nadaljevala občo zgodovino in obsezala prevod ,,Mignetove zgodovine francoske revolucije'' od prof. Rabara. Tem prezanimljivim poučnim knjigam se pridružijo tri zabavne, med katerimi bode roman, kjer nam Gjalski opisuje dobo „ilirsko" in nje prvake. Za deveto knjigo je prof. Senc prestavil „Plu-tarhove životopise slavnih Grkov". V svoji zalogi, a Matičarjem po znižani ceni, izda „Matica" letos tudi prof. Klaičevo „Hrvaško pesmarico", dočim je nadaljevanje „Knjižnice za hrvaške trgovce" prepustila deželni vladi, kateri je v ta namen izročila vse dotične rokopise, kolikor jih je bilo že pripravljenih za tisek. V gospodarskem svojem poročilu je gosp. Kostrenčic najprej omenil, da je Matičina hiša dozidana in da so poravnani vsi troški v znesku 74.930 gld. Ker je mestno starejšinstvo zemljišče „Matici" darovalo in ker je zaradi novega kolodvora vrednost hiš sploh poskočila v tem kraji mesta, zato je Matičina hiša danes med brati vredna najmenj 90.000 goldinarjev. Od hišnih dohodkov se bodo 4°/0 trosili v književne namene, ostali denar pa se bode vlagal v posebno amor-tizacijonalno glavnico, od katere se bodo plačevali davki, popravki in kar bode sicer treba za vzdržavanje hiše. — Udov je štela „Matica hrvaška" 1891, leta 8.100, torej za 313 več nego leta 1890. in sploh več nego kdaj prej. Od teh je bilo 1.267 ustanovnikov in 6.833 ^-nikov. Dohodkov je imela lani 29.776 gld., od katerih je 22.584 gld. potrosila za izdane knjige, 3.353 gld. dodala temeljni glavnici, ostalo gotovino 3.839 gld. pa vzela na letošnji račun. Vsega Matičinega imetja skupaj z raznimi ustanovami za nagrade pisateljem je sedaj 140.628 gld., in sicer 90.000 gld. na Matičini hiši, 50.628 gld. pa v raznih državnih pismih. Razven tega ima „Matica" v svoji zalogi še za 14.000 gld. nerazprodanih knjig. Za novce, ki so ji ostali od nabrane vsote za nagrobni spomenik Avgustu Šenoi, dala je pri hrvaškem umetniku Rendiči izklesati istega pesnika veliko marmorno poprsje, katero podari zagrebškemu mestu, da ga postavi kje na odličnem trgu. Ko je „Matica hrvaška" leta 1876. prešla v mlajše roke, štela je vsega skupaj 32.640 gld. imetja; pod vodstvom novega odbora, zlasti prezaslužnega tajnika in blagajnika gospoda Kostrenčiča, narasla je za petnajst let na že omenjeno vsoto 140.628 gld.! Kdo bi se ne veselil tolikega uspeha! In kaj je največ pripomoglo temu uspehu? Pripomogla je zloga in neomejeno vzajemno zaupanje odbornikov, ki so 490 Josip Stare: Pisma iz Zagreba, se vsekdar udajali sklepu večine, in dasi so bili časih v marsičem tudi različnih mislij, v plemenitem trudu za Matičin razvoj so se ujemali vsekdar. Treba ni še posebe naglašati, kako navdušeno je obči zbor vzprejel to veselo poročilo, katero je jednoglasno odobril. Še več. Neutrudnemu gospodu Kostrenčiču je skupščina izrazila svoje v „svečano in najtoplejše priznanje" in z burnimi „Zivio-klici" zahtevala, naj se to priznanje zapiše v zapisnik. Nato je obči zbor v slavo Matičine petdesetletnice vzprejel dva imenitna predsednikova predloga. Ukrenil je, naj se mrtvi ostanki prvega utemeljitelja in začetnika „Matice", grofa Janka Draškoviča ob v Matičinih troških iz Radgone na Štajerskem preneso v Zagreb v skupno grobnico „ilirskih" prvakov. Grof Draškovič je bil namreč na poti v Gleichenberg, ko ga je v Radgoni zadel mrtvoud. Na smrtni postelji je prosil navzočne prijatelje, naj ga mrtvega preneso na Hrvaško in ga pokopljejo v domači zemlji. Bolj nego kdo drug se čuti ,.Matica hrvaška" dolžna, da mu izpolni to zadnjo željo. Tak6 je sodil odbor, in tako je sodil tudi obči zbor, ki je pritrdil odboru brez ugovora. Prav takisto je obči zbor jako navdušeno sklenil, naj se utemelji posebna ustanova za podpiranje hrvaških književnikov in umetnikov ter njih vdov in sirot. „Matica" je v ta namen od svoje glavnice takoj določila io.ooogld., ki se vknjižijo na Matičino hišo, dokler se ne izplačajo od prihranjenih letnih dohodkov. Ali to je le temelj prekoristni in potrebni ustanovi, in „Matica" se nadeje za trdno, da se najdejo rodoljubi in ljudoljubi, ki bodo z dobrovoljnimi prineski pomnožili to ustanovo, da bode mogla tem izdatneje podpirati književnike, zlasti njih vdove in sirote. Ko je predsednik vprašal, ali ima kdo kaj pomislekov zoper ta predlog, bilo je vse tiho; v tem vstane meščan Nikola Grabina, vzame listnico iz žepa in položi petdeset goldinarjev, da se kot prvi dar pridene ravno sklenjeni ustanovi. ,,Ziviol" zazvenelo je vrlemu domoljubu, in marsikdo je bil ginjen do solz, videč, kak6 ve star meščan ceniti zasluge naših književnikov, ki dandanes še nikakor ne morejo živeti ob svojem peresi, ampak si morajo iskati še drugega zaslužka, da ne trpe bede in potrebe. Toda kakšno bi bilo narodno naše stanje danes, da ni književnikov? Na to vprašanje odgovori čitatelj sam. In vender vidiš še dandanes ljudi, ki prezirajo književnika in se mu morda celo posmehujejo. Bog daj, da bi nova ustanova prav hitro narastala in da bi prav ona mogla čim prej izboljšati stanje naših književnikov in njih rodbin! Sedaj pa še nekaj. Recite, kar hočete, ali mi mali narodje ne bodemo nikdar imeli tolike literature, da bi prav ob svojem mogli Josip Stark: Pisma iz Zagreba. 491 živeti duševno življenje svoje. Saj vidimo, kako slastno sezajo po tujih dobrih plodovih celo Nemci, ki se tolikanj ponašajo z veliko svojo kulturo in književnostjo. Sram jih ni trgati lepih cvetic niti po tolikanj preziranih slovanskih tratah in gredicah, da jih potem presajajo v svoje vrtove. Zato se tudi mi nikakor ne smemo načelno braniti tujih plodov; le to glejmo, da nam ne ostrupe in ne zaduše domačih nasadov 1 „Matici hrvaški" se prav pogostoma ponujajo prevodi, in zadnjih let je bilo o tem zelo živahnega obravnavanja v odborovih sejah. Naposled so vselej zmagali tisti, ki so za to, da „Matica" ne izdajaj prevodov. Toda s tem to vprašanje nikakor ni bilo rešeno, in zopet in zopet je kdo iz nova izprožil misel o prevodih slovečih književnih plodov drugih narodov. Končno se je našel srednji pot, ki je takoj združil nasprotna mnenja. Nekdo je nasvetoval, naj „Matica" dobre prevode po neki sistemi vzprejema v svojo zalogo in naj jih udom prodaja po znižani ceni, kakor jim daje muzikalnih skladeb ter grške in latinske klasike. Ta nasvet je bil takoj vsemu odboru po volji, in začelo se je o njem premišljati. V tem je stopil na čelo bogoštovnemu in nauč-nemu oddelku deželne vlade duhovit in za vsak napredek navdušen mož, presvetli gospod dr. Izidor Kršnjavi, ki je na visoko svoje mesto prinesel mnogo mnogo prelepih kulturnih osnov, za katere mu želimo le potrebnih pomočkov, da bi jih mogel čim prej oživiti. Za te njegove osnove, o katerih danes še ne moremo govoriti, došli bi mu dobro vzorni prevodi novodobnih klasikov raznih narodov. Ko je torej vlada „Matici hrvaški" za leto 1892. zopet prisodila podporo I.300 gld., priporočala ji je v istem odpisu, naj čim prej začne izdajati prevode novodobnih klasikov, prav tako, kakor izdaja stare klasike; zakaj vlada hrvaška je prepričana, da bodo takšni prevodi močno pospeševali razvoj hrvaške knjige, in prav zato je voljna takšno podjetje podpirati prav krepko. Takšno vzpodbujanje z najvišjega mesta je Matičin odbor le še bolj ohrabrilo, in ukrenil je, da se delo takoj začne. Vender je hotel odbor za tako imenitno podjetje prej zaslišati mnenje občega zbora, ki je imenitni predlog precej odobril in veselo pozdravil. — Povejmo pri tej priliki, da misli „Matica hrvaška" v tej zbirki izdati tudi knjižico izbranih najboljših slovenskih pesniških proizvodov, dasi je sicer načelno proti temu, da se slovenske knjige prevajajo na hrvaški, hrvaške pa na slovenski jezik. Naposled je obči zbor pooblastil Matičin odbor, da sme po svoji previdnosti dokupiti staro mestno vojašnico tik nove Matičine hiše in jo prezidati, da bode „Matici" na korist, mestu pa na olepšavo. Ako dožene ,.Matica" še to osnovo, imela bode velikansko poslopje, ki bode gledalo na dve ulice in na lepo šetališče Zrinjevac 492 Fr. Gestrin: Slovo. Pri volitvah so bili izvoljeni vsi stari odborniki, le namesto umršega prof. Lorkoviča je bil izvoljen pisatelj Sandor Gjalski. Če povemo še to, da je ta dan z Matičine hiše vihrala narodna zastava in da so se zvečer odborniki in pisatelji kot gostje predsednikovi in tajni ko vi zbrali v Matičinem domu, poročili smo prav natanko, kako smo brez vsega hrupa dostojno praznovali imenitno petdesetletnico „Matice hrvaške", tega prvega in najobljubljenejšega književnega zavoda hrvaškega, kateremu ne najdeš nasprotnika ne med stanovi, ne med politiškimi strankami. To pa nam priča iz nova, kak<5 je prav književnost tisto vzvišeno polje, na katerem se polegajo strasti in na katerem si podajajo roke možje, kateri sicer stoje nasprotno drug drugemu! SI o v o. ) eseni solnca sev omaga, Hladneje sije žar njegov — Jesen se bliža meni, draga, Ze hladnih veje dih vetrov. Oprosti, če ljubezen vrela, Ki žarno zdte je gorela, Ugašati je zdaj začela, Ko hladnih veje dih vetrov ! Ti še cveteš v pomladni dobi, In v srci ti cvete pomlad, Umekni se jesenski zlobi, Da te ne zamori nje hlad; Brezskrbno na desnico kreni, Odločena je leva meni, Kjer vetri vejejo strupeni In kjer mori jesenski hlad. Fr. Gestrin. Želj "5Z emlja lam leži na vzhodi, Zlate dviga v zrak bregove; Bisere tam v lišp narodi Bdgstvom nosijo v hramove. Plaval bi pod nebom jasnim Tjakaj v one kraje zlate, Vstavil se nad rajem krasnim, Po zaklade šel bogate. a. Spet nazaj bi nad prepadi Nesla krila me razpeta: Zidal grad doma z zakladi Lep bi, kakor veža sveta . Bisere bi s prstom smelim Vpletel v kodre devi svoji, A rubin nad čelom belim Bliskal boginji bi moji . .