Poveljniški up ruskih sovjeiov Prva proslava Simeon Timošenko, naslednik maršala Vorošilova v moskovskem ljudskem komisariatu za deželno brambo ali v ministrstvu za vojsko in na čelu rdeče armade, je v inozemstvu skoraj nepoznan, toda v Rusiji ga dobro poznajo. Poznajo ga od 22. aprila 1918, ko je kot poročnik carske armade, ki se je bojeval v vrstah rdečih, v neki bitki pri Batajsku na jugu Rusije, premagal nemške čete, ki so bile vdrle v Ukrajino. To je bilo njegovo osebno junaško dejanje, ki ga je proslavilo zlasti pri poveljniku trdnjave Caricin, pri Vorošilovu in pri političnem komisarju južne rdeče armade, pri Stalinu ... Pisana družba ruskih vodilnih osebnosti Timošenko je Ukrajinec. Med sto vodilnimi osebnostmi v Kremlju je najmanj polovica takih, ki niso Rusi, ampak pripadajo drugim narodnostim, ki tvorijo sovjetsko federacijo (zvezo), in so Kavkazijci, Georgijci, Ukrajinci, Belorusi, Poljaki, Kirgizi, Armenci itd. Tako je Stalin Georgijec, Mikojan in Tevosijan sta Armenca; Beria, načelnik GPU (tajne policije), dalje načelnik generalnega štaba Stern in Timošenko so Ukrajinci; pravosodni minister Višinskij, dalje Manuljski, duševni vodja III. internacionale, in večina oseb diplomatske službe so Belorusi iz Minska in Smolenska. Iz življenja in delovanja novega vrhovnega poveljnika Timošenko je doma iz vasi blizu Kijeva. Je sin srednje premožne kmečke hiše, postal je učitelj in je nekaj let poučeval na deželi. Leta 1914. je postal vojak in je kmalu dosegel višje stopnje, ker se je izkazal s svojo vojaško darovitostjo. Kot poročnik se je leta 1917. pridružil boljševikom. V državljanski vojni se je odlično izkazal in ker je imel tudi dosti smisla za politično resničnost, se je spretno pridružil Stalinu in Vorošilovu. Ko sta se ta dva — zlasti še po Leninovi smrti — zmiraj bolj povzpenjala, se je Timošenko z njima vred dvigal. Leta 1924. je postal divizijski poveljnik in zaupni sotrudnik Vorošilova na v , -,-.«-v-, ¦ it celu armade. Marsal ga je poslal na novo ustanovljeno vojaško akademijo generalnegaštaba-. Timošenko je čez leto nato odšel iz tešole z najodličnejšimi spričevali, saj je vse izpite vprav sijajno opravil. Preuredil je naj-prej kijevski, nato pa smolenski armadnizbor. V marcu 1939 so ga na vseruskem ko-munMičnem kongresu izvoliH v osrednji od- bor borjseviske stranke. V septembru istegaleta je že bil na čelu onih čet, ki so vdrle vvzhodne pokrajine Poljske in so jih zavzele.Čez nekaj mesecev nato ga je Stalin poslal vLeningrad, odkoder naj bi se bolj uspešno bo- jeval ob finski meji. V poslednjih mesecih finsko-ruskega spora je bil Timošenko vrhov- ni poveljnik ondotnih ruskih čet. Tu si je pridobil novih zaslug in je začela zvezda Vo- rošilova zahajati. V Kremlju so menili: »Če bi bil Timošenko že spočetka na bojišču, bi sebil ta vojni pohod hitreje in bolj uspešnokončal.« Drugi so odvrnili: »Zdaj smo po-ni prišel med kolesje »čistk«, marvcč je celoj , , ,. ,., , . .., . v. ,, . zasedal mesta tistih, ki jih je »cistka« pnza-dela. Stalm mu zvesto zaupa m to s pravico,zakaj ta bivši ukrajinski učitelj je tudi nje-mu ostal zvest 22 let. brez pridržka. trebni preizkušenega organizatorja, takega, ki je vešč vojaščine in bo našo armado zares postavil na noge.« In tako je Timošenko stopil v vlado. Novemu poveljniku zaupa Stalin Glede na politiko je jako zmeren, je človek, ki v tej panogi ne pozna častihlepja. Zato tudi