V novo razdobje
Boris Orel
Ko izdajamo prvi letnik »Slovenskega etnografa«, našega novega
časopisa za etnografijo in folkloro, mas predvsem osrečuje zavest, da
živimo v domo\ani, v kateri so postala nacionalna in demokratična strem-
ljenja narodov Jugoslavije živa resnica. Kmalu bodo za nami že tri leta
mirnega razvoja in isocialističnega izgrajevanja naše nove ljudske države,
največje pridobitve naše narodnoosvobodilne borbe, ter smo že odločno
zastavili korak v drugo leto naše petletke, ki utrjuje na zunaj in znotraj
moč naše države, izgrajuje nase gospodarstvo, dviga blaginjo naše domo-
vine ter pospešuje njen kulturni napredek. Sprostile so se nove, doslej
neslutene sile našega delovnega ljudstva ter se pognale v borbo za iz-
vedbo petletnega plana, v borbo za boljšo prihodnost narodov Jugoslavije.
V tej borbi, v tej naši zgodovinsko znameniti dobi, ima prav gotovo
med drugim svoj velik pomen naša znanost, imajo svojo posebno vlogo
naši kultnrni delavci. Kakor je že podpredsednik zvezne vlade tovariš
Edvard Kardelj poudaril v svojem govoru na prvem zasedanju Ustavo-
dajne skupščine LRS, je potröbno, »da vsi naši kulturni delavci do kraja
razumejo velike spremembe, ki so nastale, in zlasti velike naloge, ki so
pred nami. Potrebno je, da naša znanost zapusti zaprašene kabinete in
da postane pomočnik in novotar v izgradnji naše domovine iai v socialni,
ekonomski in politični vzgoji našega ljudstva«. Jasno je, da je od učin-
kovite pomoči naše znanosti v veliki meri odvisna uspešna izvedba naše
petletke. Kako more znanost pomagati pri reševanju raznih nalog našega
petletnega plana, nam dokazujejo stalinske petletke v Sovjetski zvezi,
kjer je ravno znanost ogromno prispevala k njih uspešni izvedbi. V da-
našnjem času gre torej pri nas za resnično napredno znanost, ki se po
besedah tov. Stalina ne zapira pred ljudstvom, temveč ljudstvu služi in
mu prostovoljnoi in zavestno predaja vse svoje izsledke.
Pri načrtni izgradnji naše domovine so kajpada najvažnejše tiste
znanosti, ki se posredno ali neposredno udeležujejo naše velike bitke v
produkciji in ki pripravljajo boljše materialne osnove našemu življenju.
Tu mislimo zlasti na praktične znanosti, to je na tehniko, prirodozmanstvo
in na razne gospodarske vede. Nič manj pa niso pomembne ostale zna-
nosti, saj so v taki ali drugačni zvezi s praktičnimi nalogami naše pet-
letke, med drugim zlasti z vprašanji preureditve naše nove družbe ter
politične in kulturne prevT^oje našega ljudstva. Naj omenimo huimani-
stične vede, proučevanje književnosti in umetnosti ter razne zgodovinske
6
Boris Orel
znanosti, ki bo njüi razvoj v napredni smeri posipeševal že splošni kul-
turni napredek v naši domovini kot nujna posledica usipešno izvajane
petletke.
V krogu zgodovinskih znanosti pripada v tem času posebna vloga
tudi slovenski etnograiiji in folklori. Tega se resno zavedamo, ko izda-
jamo prvi letnik »Slovenskega etnografa«, naše nove etnografsko-folklorne
revije, in ko vidimo okrog nas vse polno nalog, ki jih je treba v tem
za nas tako iKimembnem času izpolniti. Če pomislimo, da slovenska etno-
grafija in folklora predstavljata vedo, ki zbira in proučuje raznovrstno
gradivo iz slovenskega ljudskega življenja, da sta slovenska etnografija
in folklora ananost o kulturnih tvorbah našega ljudstva liin o njih zakonih
razvoja, potem moramo razne naloge, ki nam jih nalaga današnji čas,
izpolniti tako, da bo znanost, ki proučuje življenje ljudstva, v dobi sociali-
stičnega izgrajevanja naše domovine -zares služila kar najbolje ljudstvu
in koristila novi družbi.
Z razvojen^ slovenske etnografije in folklore v preteklosti nikakor
ne moTemo biti zadovoljni. Marsikje je ta veda pri nas tako zastala, da
danes lahko pokažemo na celo vrsto poglavij in vprašanj iz našega ljud-
skega življenja, ki jih nismo niti načeli, nikar šele obdelali. Toda ne samo
to, mi vse do danes nismo še niti zbrali vsega gradiva, ki se nanaša na
slovensko ljudsko življenje. Mnogo je ljudskih kulturnih tvorb ter pred-
metov z raznih etnografskih področij, ki imamo o njih prav malo ali
skoraj nobenih podatkov. Na slovenskem ozemlju je še precej predelov,
ki v etnografsko-folklornem pogledu še niso prav nič raziskani. »Narodo-
pisje Slovencev« (I. knjiga 1944, II. knjiga v tisku) najbolje kaže razne
pomanjkljivosti v gradivu, ki smo ga zbrali ^doslej. Zanemarjati abiranje
gradiva, ki tvori osnovo vsega nadaljnjega znanstvenega dela, pa pomeni,
zavirati razvoj znanosti. Nikakor ni odveč, če pravimo, da je danes, ko
stojimo na pragu takšne preobrazbe naše vasi kakor še nikoli v naši
zgodovini, brez dvoma zadnji čas, da pohitimo in zamujeno delo opra-
vimo. V tem pogledu je za nas prav gotovo izredne važnosti referat
podipredsednika TNezne vlade tov.Edvarda Kardelja o nalogah naše
komunalne politike in lokalnega gospodarstva na konferenci predstavni-
kov ministrstev za komunalne zadeve in sekretarjev okrajnih in mestnih
ljudskih odborov dne 2. XII. 1947. Podpredsednik tov. E. Kardelj je
namreč v svojem govoru med drugim dejal, da izgraditev socializma
pomeni v končni liniji dokončno likvidacijo nasprolstva med mestom in
deželo ter da bodo naše vasi docela spremenile ves svoj lik, ko' bodo
v njih zgrajeni zadružni domovi in zadružni magaoini, ko bo v vseh
vaseh napeljana elektrika, ko se bodo po vaseh razvili parki kmetijskih
strojev in traktorjev, delavnice, lokalne tovarne za predelavo kmetijskih
pridelkov itd. Taik razvoj naše vasi, kakor ga je tov. E. Kardelj na kratko
nakazal, je v interesu blaginje delovnega ljudstva in napredka našega
podeželja ter ga slovenski etnografi in folkloristi ikot pravi pripadniki
naše nove ljudske skupnosti ne smejo in tudi nočejo zavirati, toda hkrati
v novo razdobje
7
morajo razumeti, da jim perspektive takega razvoja dajejo posebne na-
loge, ki jih morajo izpolniti. In ena prvih nalog je, da se podajo na
teren, na naše podeželje, ter da sistematično zberejo vse gradivo, ki se
nanaša na pretekle in sedanje oblike ljudskega življenja. Pri tem se
seveda zavedamo, da marsikaterega zamujenega etnografsko-tolklornega
dela ne bo več mogoče danes dohiteti. Toda naj bodo rezultati zbiranja
gradiva na terenu v današnjem času ponekod boljši, drugod pa slabši,
če mislimo na vrzeli v gradi\ai, ki smo ga zbrali v preteklosti, glede
nekih pozitivnih rezultatov pa se vsekakor zavedamo, da nam jih bo
današnje delo na terenu prmeslo: 1. etnografsko-tolklorno gradivo bo
prvič v zgodovini zbrano zares sistematično in metodično kar najbolje;
2. gradivo bo v .krajšem razdobju zbrano iz vseh slovenskih ;pokrajin
v-naši državi; 3. zbrano gradivo bo pokazalo verno sliko ljudskega življe-
nja na našem podeželju v letih po narodnoosvobodilni vojni in pred
preobrazbo naše vasi v okviru socialistične izgraditve naše domovine.
Napredni vidiki v sodobni znanosti nas opozarjajo, kakšno naj bo
naše delo na terenu. Predvsem moramo opustiti v naši etnografiji in
folklori običajni individualni način terenskega dela, zavoljo katerega smo
tako zaostali, ki ga bo pa treba .upoštevati le še v posebnih izjemnih pri-
merih, ter se oprijeti kolektivnega sistematičnega dela s pravilno se-
stavljenimi terenskimi ekipami, ki bo vsak njih član imel svojo določeno
nalogo. Zbiranje gradiva na terenu mora biti seveda dobro organizirano,
mora biti temeljito in zares vsestransko. Delo na terenu mora obseči
prav vse oblike ljudske kulture, zlasti pa je treba posvetiti posebno
pozornost tistim kulturam, ki so bile doslej najbolj zanemarjene, ki pa
so izredno pomenjbne za razvoj ljudskega življenja. Tu mislimo predvsem
na ljudsko materialno kulturo in njene različne oblike, kakor so lov,
poljedelstvo, živinoreja, sadjarstvo, vrtnarstvo, obrt, trgovina, skratka na
pogoje materialnega življenja, ki »določajo fiziognomijo družbe, njene
ideje, nazore...« (Leontijev.) Dalje bo treba mnogo bolj ko do zdaj sle-
diti gradivu, ki se v okviru socialne kulture nanaša na razne družbeno-
organizacijske oblike v ljudskem življenju. Tudi najbolj znano in značilno
etnografsko-folklorno gradivo, ki smo se zanj razmeroma največ brigali
in ki se tiče običajev, verovanj, pesimi, plesov, umetnosti, hiše, noše itd.,
je zelo pomanjkljivo. Kritično pregledati to gradivo ter ga čim bolj izpo-
polniti z novim, sistematično zbranim gradivom, je prav tako ena naših
nujnih nalog. Nočemo danes do podrobnosti razčlenjevati našega bodo-
čega dela na terenu, saj že iz tega, kar smo na kratko navedli, dovolj
jasno sledi, da bo sistematično raziskovanje terena ogromno prispevalo
k razvoju slovenske etnografije in folklore.
Popolno gradivo s terena prinaša že polovico uspeha njega obdelavi.
Do objektivnih znamstvenih zaključkov pa moremo dospeti le tedaj, če
pri proučevanju raznovrstnega gradiva uporabljamo pravo znanstveno
metodo. Po zgledu sovjetske etnografije in folklore ter vsake zgodovinske
znanosti sploh, ki hoče biti napredna in >dati pravilno orientacijo v po-
8
Boris Orel
javih družbenega življenja« (V. Volgin), moramo tudi v našo etnografijo
in folkloro uvesti načelo zgodovinskega obravnavanja vseh pojavov ljud-
skega življenja, kar se pravi, us'vojiti si moramo metodo dialektičnega
materializma. »Z dialektičnega stališča je ves svet zakonit proces in
raziskovati ga moramo s stališča njegovega neprekinjenega gibanja, spre-
minjanja, preoblikovanja in razvoja, z drugimi besedami, zgodovinsko.«
(V. Volgin.) Naloga etnografije in folklore kot zgodovinske znanosti pa
je, »odkriti zakone materialne biti družbe in na podlagi razumevanja
njenega materialnega razvoja razlložiti njeno duhovno življenje...«
(V. Volgin.) Ko postavljamo načelo po osvojitvi metode dialektičnega
materializma, ki se je že z uspehom uveljavila v sovjetskih zgodovinskih
znanostih, se moramo hkrati ispomniti besed ruskih znanstvenikov, ki so
jih izrekli prezidentu Slovenske akademije dr. Fr. Kidriču ob priliki
njegovega obiska v Sovjetski zvezi 1. 1945: »Ne iposnemajte slepO' in brez
fantazije, ampak zavedajte se, da mora vsak organizem, če naj bo spo-
soben življenja, rasti organski iz svojih pogojev, ki se ne dajo apriori-
stično spremeniti.«
Slovenska etnografsko-folklorna znanost, ki naj zajema vse oblike
naše ljudske kulture, se je pričela uveljavljati prav za prav na prehodu
med 19. in 20. stoletjem, ko je zapustila romantično-idealistična pota ter
odločno stopila na realna tla ljudske materialne kulture, hkrati pa je tudi
v 'diuli<>vno kulturo pričela vnašati red ter naprednejše znanstvene sisteme
in vidike. Na tem prehodu, ki je zgodovinsko tako pomemben v naši
etnografiji in folklori, najdemo imena naših izaslužnih znanstvenih de-
lavcev kakor Štrekelj, Murko, Kotnik. Ta naša ugotovitev pa nikakor
ne bi bila popolna, če ne bi obenem resnici na ljubo poudarili po-
membnega, prav simboličnega dejstva, da nam je na "tem prehodu po-
magal utreti nova pota ruski znanstvenik Aleksander Haruzin, ki je še
pred Murkom 1. 1902. prvi znanstveno obdelal slovensko kmečko hišo na
Gorenjskem. In kakor smo tedaj v začetku 20. stoletja s sodelovanjem
ruskega znanstvenika zaorali v neobdelani svet kmečke materialne kul-
ture ter prelomili s preteklostjo, tako naj bi se danes v naši novi ljudski
državi, ki njena socialistična izgraditev terja od nas bistveno drugačne
prijeme znanstvenega dela, naslonili na bratske slovanske, zlasti pa na
sovjetske znmistvene delavce, na njih preizkušene znanstvene delovne
sisteme in metode, ter naj bi napravili slovensko etnografijo in folkloro
za tako napiredno znanstveno vedo, da bo sposobna slo\'enskemu narodu
kazati pot iz preteklosti v njegovo boljšo bodočnost.