JUBILEJNA GLEDALIŠKA SEZONA OB DVESTOLETNICI ROJSTVA ANTONA TOMAŽA LINHARTA
Gledališka list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališča Ljubljana. Urednik Lojze Filipič. Osnutek za naslovno stran: Vladimir Rijavec. Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. Naslov uprave: Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva IX. Tiska tiskarna Casopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«, Ljubljana. Redakcija 9. številke XXXVI. letnika (sezona 1S56-57) je bila zaključena 28. februarja, tisk pa je bil končan 22. marca 1957.
norec: boljši pameten norec KOT NOR PAMETNJAK! OLIVIJA: ODSTRANITE NORCA!
SHAKESPEARE: »KAR HOČETE« I. DEJ., 5. PRIZOR.
(PREV. O. ZUPANČIČ)
GLEDALIŠKI LIST DRAME
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA
ŠESTINTRIDESETI LETNIK LINHARTOVA JUBILEJNA SEZONA 195 6- 57 — ŠTEV. 9
JOHN B O Y N T O N P R I E STL EY ODSTRANITE NORCA !
I N
35-L ETN I C A UMETNIŠKEGA DELA. IGRALCA
LOJZETA POTOKARJA
LINHARTOVA JUBILEJNA SEZONA 1956-57
OSMA PREMIERA
V	JUBILEJNI SEZONI 1956-57
JOHN BOYTON PRIESTLEY
ODSTRANITE NORCA!
(TAKE THE FOOL AWAY!)
Igra v dveh dejanjih (štirih slikah)
Po rokopisni verziji dunajskega Burgtheatra prevedel matej Šmalc Režija in scena: ing. arch. VIKTOR MOLKA Akad. sliiikair kostumov: MARIJA KOBIJEVA Glasba in zvočna oprema: MARIJAN VODOPIVEC Koreografija: dr. HENRIK NEUBAUER
Joey ......................................LOJZE POTOKAR
Kolumbina .................................VIKA GRILOVA
Harlekin (Kirn) ...........................BORIS' KRALJ
KoJieski — lobo, delavec	v Projektu .	.	.	JANEZ ROHACEK
Pantalon (Lon).............................EDVARD GREGORIN
PoJiicist (inšpektor Cist).................STANE CESNIK
Avgust.....................................BRANKO MIKLAVC
Dr. Bushtact — psihiater	v	Projektu	.	.	IVAN JERMAN
Višjii nadzornik...........................MAKS PURI J AN
Personalna referentka......................MIRA DANILOVA
Norma — mlada delavka......................DU&A POČKAJEVA
Straža.....................................DUŠAN SKEDL
Monter.....................................ANTON HOMAR
Uvodna igra. I. dejanje: 1. prizor: Projekt — 2. prizor: Pavlihova
smrt. — II. dejanje: 1. .prizor: Poslednja hairleteinada — 2. prizor: Srečno novo leto.
Dejanje se godi kasno v noč 31. decembra 1899 in v ranem jutru 1. januarja 1900 — a večjii del se godi v drugem času, mogoče že v bližnji bodočnosti.
Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka
Inspiicient: Branko Starič Razsvetljava: Lojze Vene
Odrski mojster: Vinko Rotar Masker in lasuljair: Anton Cecič
Lojze Potokar
IGRALCU
LOJZETU POTOKARJU
KI JE USTVARIL NA ODRU SLOVENSKE DRAME VRSTO NEPOZABNIH IGRALSKIH USTVARITEV, S SVOJIM UMETNIŠKIM DELOM PRISPEVAL ZELO POMEMBEN DELEŽ. K USPEHOM DRAMSKEGA IGRALSKEGA ZBORA KOT CELOTE, TER ZARISAL
V	UMETNIŠKO PODOBO TEGA ZBORA IZRAZITO IN ZNAČILNO POTEZO, OB PETINTRIDESETLETNEM JUBILEJU UMETNIŠKEGA UDEJSTVOVANJA ISKRENO ČESTITA IN MU ŽELI NA NADALJNJI ŽIVLJENJSKI POTI SE VELIKO IN VSE VIŠJIH USTVARJALNIH VZPONOV
RAVNATELJSTVO DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA
LOJZE POTOKAR SLAVI PETINTRIDESETLETN1CO UMETNIŠKEGA DELA V VLOGI SOKRATA V ODRSKI PRIREDBI PLATONOVIH SPISOV APOLOGIJA, KRITON, FAIDON Z NASLOVOM »POSLEDNJI DNEVI SOKRATA«. PREVAJALEC JE AKADEMIK ANTON SOVRE. DELO JE ZA EKSPERIMENTALNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI ZREŽIRALA BALBINA BATTELINO-BARANOVlCEVA, SCENOGRAF JE ING. ARCH. NIKO MATUL, KOSTUMOGRAF NADA SOUVAN. NASTOPAJO SE ČLANI DRAME SNG: HELENA ERJAVČEVA (PALAS ATENE), JOŽE ZUPAN (KRITON), JANEZ ROHA-CEK (MELETOS), LOJZE DRENOVEC (ANITOS), STANE CESNIK (PLATON) IN MAKS FURIJAN (JEČAR).
FILIP K A L A N
FRAGMENT O VELIKEM KOMEDIJANTU
1
Lojze Potokar:
Učna leta radoživega klateža, nemirna leta vagantnega komedijanta, dolga leta nadarjene in netnadzirane igralske improvizacije, žalostno vesela leta popotne romantike, leta bednega životarjenja iz rok v usta, iz bornega izkupička večerne blagajne v nočno junačenje med občudovalci in nevoščljivci, med boemi in meceni podeželskih gnezd na balkanskem polotoku, vrela leta koleričnega temperamenta, na srečo in nesrečo predamega praznoverni sli po velikem zadetku v goljufivi kolekturi življenjske loterije.
Faktografsko obnovljeno v treh odstavkih:
Zaneslo ga je s šolskih klopi na oder in prve nastope je opravil v Ljubljani še v sezoni 1918/19, v medvladju Gledališkega konzorcija, ki je pre*vajal amaterske izkušnje nekdanjega Dramatičnega društva v poklicne ukrepe podržavljene Drame. Bilo je tako kakor pri vseh nadarjenih začetnikih: talent so mu vsi priznavali, živahnemu in postavnemu fantu, samo znanja in izkušenj še ni bilo. In tako se je začel učiti, odrskega pravorečja pri Antonu Brezniku in igralske abecede pri Osipu Šestu in pri Osipoviču Suvalovu in nato je ušel, podjeten in nepočakan, željan velikih vlog in naglega uspeha, ušel v prvi angažman na Hrvaško.
Bilo je v Varaždinu proti koncu sezone 1920/21. Varaždin: to je bilo eno tistih podeželskih gledališč, ki se je leto za letom preživotarilo iz krize v krizo. Krizo so v upravi premagovali tako, da so igralce plačevali na kratke roke in da so se vsi skupaj potepali na dolgih gostovaftijih. Stalnosti ni v takšnih igralskih zborih in tako je bil mladi igralec čez leto dni že v drugi popotni družini. Tako do leta 1924. In nato pol sezone Osijeka in leto dni obvezne vojaščine in pol sezone Sarajeva. In nato spet na pot: z Matijevičevo družino, ad hoc sestavljeno, na jug. Vlog je bilo dovolj ta prva leta in vmes veliko romantičnih prigod. In spet Osijek.
Osijek — to je bilo že staro izročilo, gledališko izročilo še iz pokojne Avstrije, živahno zabavišče za bogate trgovce in garnizonske lahkoživce in podeželske inteligente. Zabavišče: vendar kulturno zabavišče, z obširnim in uspešno uprizorjenim sporedom komedije in ljudske igre in operete. Vmes tudi moderna drama, vmes tudi poizkusi domačih avtorjev. Za mladega komedijanta je bila ta druga osiješka doba šola in preizkušnja, dovolj trda preizkušnja, zakaj tisti čas so vladali na tem odru spretni in izkušeni karakterni igralci iz rodu pravih ljud-	329
skih komedijantov, domiselni improvizatorji velikega formata: Ačimovič in Gavrilovič, G ek; in Bek.
Tako je preteklo na tem neurejenem gledališkem popotovanju malone deset sezon, nemirnih in naglih, kakor v omotici preigranih sezon, deset fragmentarnih sezon, bežno ujetih med ljubljanski letnici 1918—1928: Slavonija in Banat, Srbija in Črna gora, Bosna in Dalmacija in vmes epizoda v deželi Ahmeda Zogu — Tirana.
2
Lojze Potokar:
Petnajst sezon učinkovite epizodistike pod reflektorji ljubljanske Drame, petnajst sezon realistične tipologije v razsežnem območju odrske figuralike, dramske in komedijske, ganljive in groteskne figuralike, petnajst sezon gledališkega verizma, pravega in prepričevalnega, v neutrudnem opazovanju življenja spočetega in v neugnani improvizaciji oblikovanega verizma, petnajst sezon romantičnega igralskega zanosa in melodramatičnih osebnih kriz, petnajst sezon neukročene in neizkoriščene, čez vse mere prekipevajoče življenjske sile, petnajst sezon neugaslih upov in neizpolnjenih obetov.
Tako med letoma 1928—1943:
Malone v nepreglednost se širi galerija drobnih portretnih skic, tipološko zasnovanih in impresionistično karakteriziranih, igralsko ponazorjenih z velikopotezno malobrižnostjo umetnika, ki se poigrava z nezahtevnimi naročili — s temi prigodnimi figurami, ki se vračajo kakor prikazni iz večera v večer, vračajo iz leta v dan, vračajo iz minljivosti v minljivost — ti težaki in pastirji, hlapci in vrtnarji.
330 gozdarji in lovci — ti trgovci in mesarji, krčmarji in kletarji, natakarji
L. Potok ar (drugi z leve) pred mikrofonom s predvojno radijsko igralsko družino
Beaumarchais: »Seviljski brivec«; L. Pok<5tar: Don Basilio
in pijanci — ti potepuhi in veterani, biriči in ječarji, stražarji in policaji — ti generali in kapitani, stotniki in seržani, mušketirji in mornarji — ti komisarji in načelniki, svetniki in župani, tajniki in pisarji — ti advokati in notarji, upniki in dolžniki, agenti in ekseku-torji — jn drugi — znova in znova drugi in vendarle1 eni in isti — eni in isti iz leta v dan — iz leta v dan v moreči enoličnosti.
Bilo je kakor v začaranem krogu:
Lojze Potokar je bil vselej zahteven igralec, zahteven po vseh nepisanih pravicah pravega komedijanta, zaznamovan z nesporno stvarilno silo, ves nabit z mnogoličnimi življenjskimi izkušnjami, ves zaverovan v veliko gledališko stvaritev, v stvaritev prihodnosti — in ta zahtevni, po pravici zahtevni igralec je stal petnajst sezon večer za večerom na osrednjem slovenskem odru sredi porazne zakulisne sedanjosti pred nezahtevno gmoto nebogljenih epizodnih figur in bilo mu je, kakor da se mu prihodnost odmika čedalje bolj v nedogled in da ga znova in znova obletavajo zlovešče sence nestalne preteklosti
—	te preteklosti, ki je bila eno samo beganje iz garderobe na oder in z odra v gostilno in iz gostilne na vlak in z vlaka v garderobo in iz garderobe na oder — te preteklosti sredi panonskega blata in balkanske baharije, sredi hrupnih prekupčevalcev in zapitih okrajnih načelnikov, sredi klepetavih žensk in osladne ciganske muzike — te preteklosti brezskrbno zapravljenih mladih let, izgorevajočih v strupenih hlapih nestorjenih gledaliških dejanj.
Tako so se porajale krize:
Ne' umetniške — osebne krize.
331
Krize nasilnega in nestalnega koleričnega temperamenta — krize z zakonitim zaporedjem nezadrževanega poleta in nezadrževanega upada pri sleherni menjavi uspehov in (neuspehov v življenju — krize, spočete v prigodnem ponočevanju z znanci in neznanci, stopnjevane v neizpovedan protest zoper malovredno zaposlitev v gledališču, zameglene z obilno mero nepriznanega moralnega mačka — krize užaljenega dostojanstva, zasebnega in osebnega dostojanstva. Im sredi te orgiastične brezizhodnosti slepeči prebliski stvarilnega ognja: oder in luč in nastop. Tako so prihajale iz zakulisne teme v svetlobo pod reflektorji vse te prikazni snujoče igralske domišljije, te prikazni moške in stvarilne domišljije, te epizodne prikazni, ki so tako živo vznemirjale vse tiste druge, na videz toliko pomembnejše prikazni pod reflektorskim soncem gledališke nestvarnosti: ropotavi Baudri-court hudomušno Ivalno — pijani vrtnar Gašpar ljubosumnega barona Naletla — preudarni župan Jaka ljubeznivo Micko — nepreudarni Cubukov nelpreudarnega snubača nepreudame Natalije.
So bili vsi ti gledališki prividi res zgolj epizodne prikazni?
Ne:
Bili so bolj živi kakor živi ljudje, zakaj spočela jih je neugnana domišljija pravega gledališkega človeka, ki si ne da vzeti občutka, da je vse to nerealno, nestalno, nepriznano življenje pod prižganimi reflektorji edino realno, eidino stalno, ed3no življenja vredno življenje.
Bilo je srce velikega komedijanta, ki ga krize nemirnega temperamenta niso upehale:
To srce, ki je vselej čutilo, da velja prava gledališka ljubezen vsehi prikaznim pod reflektorskim soncem, vsem, tudi epizodnim figuram, tem na videz tako pritlikavim nebogljencem, ki jim je Talija namenila takšno usodo, da prerasejo svojo nebogljeno pritlikavost samo takrat,
332
F. S. Finžgar: »Razvalina življenja«; L. Potokar: Urh
kadar jim vdihne življenje velik igralec, igralec z mnogolično naravo gledališkega obsedenca, igralec z neugnano domišljijo.
S staro besedo:
Igralec po božji volji.
L. Potokar kot dr. Gibbs v Wilderjevem »Našem mestu«
3
Lojze Potokar:
Vojna leta, partizanska leta, prva povojna leta.
Bila je zadnja velika kriza in prva velika zmaga, dvojna zmaga, zmaga na odru in na platnu.
Sprva se ga je loteval samo nemir, neprijetni in nepremagljivi nemir dejavnega človeka, ki ne premore več niti trohice potrpežljivosti za sovražni red, za prisilni molk, za gluho ždenje sredi policijskega terorja v zamreženem mestu in ga do brezupa preganja sla po življenju, po pravem življOnju, po življenju v svobodi. In tako je šel, na jesen 1943, v oktobru, na osvobojeno. Bilo je še sredi tistega kratkega premora med kapitulacijo Mussolinijeve Italije in novo ofenzivo Hitlerjevih divizij na slovenske partizanske enote. Iz Ribnice na Dolenjskem, kjer so se tisti čas zbirali prostovoljci iz Ljubljane, je moral že čez nekaj dni na pot, na dolgo pot za dolga dva meseca, v partizansko noč in v novi molk, v molk pred sovražnikovim obročem, v molk med mine in rafale. To ofenzivo je prestal v dveh brigadah osemnajste divizije, sprva v deseti, nato v deveti, nemiren in nestrpen in nekako malobnižen do vojnih nevarnosti, željan nemotenega poleta in nezavirane zgovornosti — odrske zgovornosti. In nato sredi zime v nov nemir, na osvobojeno, v Belo Krajino, v zgo-
5%
L. Potokar kot župnik v slov. filmu »Gorice« (TF)
vorni nemir med uniformirane civiliste, med partizanske igralce: poklicali so ga v Slovensko narodno gledališče za osvobojeno ozemlje.
Naj bo zapisano, ne prvič in ne zadnjič, zapisano iz spomina na tovarištvo v revoluciji in zapisano za podatek o eni izmed vznemirljivih epizod v zgodovini slovenske gledališke kulture, da je bil Lojze Potokar prva igralska osebnost, ne, prva skrb in prva radost v tej gledališki družinici na osvobojenem.
Res, da sta bili to nemirna radost in nemirna skrb, prizadeti še z viški in padci nemirnega časa. Bila je radost nad obsedenostjo velikega komedijanta: nad igralsko obsedenostjo, ki ji čas ni ugnal sproščenosti. In bila je skrb: stalna skrb ob nestalnosti, ki je vselej ogrožala razgibani temperament tega obsedenca. Bilo je vznemirljivo sožitje: vznemirljivo in brezupno, brezupno in spet vznemirljivo. V prispodobi nakazano: nekako tako, kakor bi živel v srečno-nesrečnem zakonu z očarljivo in povsem nepreračunljivo žensko, ki ji zavoljo te očarljivosti sproti odpuščaš vso nepreračunljivost. In iz retrospektive zapisano, iz nevznemirjene retrospektive, ki že dopušča akademsko formulacijo tega, kar je bilo nekoč radost in skrb in vznemirljivo sožitje: bila je nepozabna lekcija iz igralske psihologije, opazovati iz neposredne bližine polet in zastoj v dejavnosti tega neugnanega kolerika in primerjati ta zakoniti manično-depreslvni ciklus osebnega razpoloženja z artistično kvaliteto gledaliških nastopov, zakaj vojni čas je protislovne mene tega cikla še stopnjeval, stopnjeval nemalokdaj do absurda.
In vendar:
Ta čas velja označiti za čas odločilne krize v razvoju Lojzeta 334 Potokarja — tiste krize, ki je prerodila nadarjenega komedijanta
iz domiselnega tipizatorja epizodnih figur v pravega karakternega igralca — v oblikovalca dramskih in komedijskih značajev.
4
Lojze Potokar:
Trije primeri prehoda — tega prehoda iz tipa v karakter.
Primeri iz lelta 1944.
Cankarjeva drama »Kralj na Betajnovi«:
Potokar je igral Kanlorja z romantičnim zanosom ljudskega igralca in z zanesljivim posluhom za melodramatične poudarke v vodil-inih prizorih. Vendar je prav v teh prizorih uhajal čez mero: čez psihološko mero karakterne kompozicije in čez stilno mero simbolističnega prizvoka v tem dramskem besedilu, ki je realistično samo na videz. Prevaril ga je temperament, zakaj bil je še ves zagnan v svoj igralski zanos in brez pravega pregleda čez svojo stvaritev: zagnan v prvi nastop na revolucijskem odru, zagnan v prvo veliko
N. V. Gogolj: »Revizor«; L. Potokar: Poglavar (SNG Trst)
vlogo, zagnan v prvo slutnjo drugačne gledališke prihodnosti. Tako se) je rodila zajetna gledališka figura, razgibana v afektih, stopnjevana poinekod do prave demonije. Vendar ta demonija ni izvirala iz amora-1 isti č neg a patosa Kantorjeve osebnosti: igralski zanos Potokarjeve osebnosti je porazil gledalce. Igralski zanos velikega komedijanta:	335
komedijanta z neugnano življenjsko silo. S poljudno besedo: Potokarja je bilo na odru več kakor Kantorja. V artistično govorico prevedeno: improvizacija, ne, improviziran mozaik igralsko razgibanih prizorov.
In tako velja zapisati za tega Kantorja preprosto in določno oznako:
Rajši storitev kakor stvaritev.
Nasprotni primer:
Čehova zabavnost »Snubač«.
Potokar v vlogi Cubukova. Statistično: vojna obnovitev epizodne figure iz ljubljanske sezone 1927/38. In kar se storitve tiče: nezahtevna malenkost za pravega komedijanta, saj vloga ne vsebuje več kakor štiri komedijske prizore, štiri kolerične priložnosti z zabavnimi različicami nepotrebnega razburjenja. Izkušen igralec se takšne naloge lahko izhiebi tako, da ubere tako imenovano linijo najmanjšega odpora: da improvizira tip kolerika ob štirih izbruhih komičnega razburjenja in da natakne čez to tipološko improvizacijo masko in kostum ruskega posestnika in osemdesetih let. Tako je tudi bilo — vsaj na videz.
V	resnici je Potokar takrat že naglo preraščal staro tipološko opredelitev eipizodnih figur in se loteval psihološke individualizacije teh figur. Ta težnja po individualizaciji je tudi že krojila mero novemu Cubukovu, zakaj ta podoba je bila že prava karakterna študija z vsemi prilastki kabinetne mojstrovine:	pregledna	kompozicija,
velikopotezna gestikulacija, ritmizirana govorica. In temperament: zadržan do tiste eksplozivne skrajnosti, ki ustvarja pravo komedijsko napetost. Stilno: ustrezna slovenska priredba ruske karakterne igre, te vznemirljive zmesi romantičnega zanosa in realistične zgovornosti.
V	primeri s Kantorjem:
Stvaritev karakternega igralca — ne zgolj storitev domiselnega improvizatorja.
336
M. Pucova: »Operacija«; L. Potokar: Klavora
Hecht-McArthur: »Prva stran«; L. Potokar: Mr. Pincus
In tretji primer:
Molierov »Namišljeni bolnik«.
Bilo je že nekoč zapisano v spominih na partizansko gledališče, da je bil Potokarjev Argan stržcn te uprizoritve: široka komika, čut za melodramatične poudarke, prisebnost v komedijskem sožitju z gledalci. To vsekakor drži. Vendar lahko izpolni te zahteve že spreten improvizator — improvizator z zanesljivim posluhom za tipizacijo komedijske figure. Rezultat takšne spretnosti:	farsa	z	osrednjim
kemičnim tipom namišljenega bolnika. In če igralec premore vsaj ščepec galskega duha, je to lahko že zadovoljiva rešitev igralske naloge: komedijantska storitev z rahlim nadihom tistega Moličra, ki je v mladosti iskal ustrezne francoske različice za italijansko com-medio dell’arte. Potokar je vsaj v nekaterih prizorih znatno razširil to konvencijo: ne da bi zanemaril tipoloških potez farsne figure, je stopnjeval to figuro do takšne mere, da je Argalna oživil z obsežno skalo individualiziranih karakternih podrobnosti.
Tipizacija:
Ta je bila v komični obsedenosti namišljenega bolnika, ki tako trmasto vztraja pri tem, naj bi ga vsi imeli za bolnega, da naposled že sam ne ve več, ali je zdrav ali bolan.
Individualizacija:
Ta je bila izoblikovana v tistih komedijskih priložnostih, ki dopuščajo domiselnemu karakternemu igralcu z raznoterimi obrobnimi potezami ponazoriti Arganov značaj ob srečanju z drugimi osebami v komediji.
V	teh srečanjih se je razživela Potokarjeva igralska domišljija do takšne igrivosti, da se je linearna grotesknost Arganove obsedenosti sproti spreminjala v mnogodimenzionalno humornost zamotanega komičnega značaja. To ni bil samo tisti Argan, ki lahkoverno zaupa ženi, ker mu ta dopušča zapravljivo zabavo namišljene bolezni — telesna spočitost, ki izvira iz te zabave, draži namišljenemu bolnika
L. Potokar kot Sok,'at v »Poslednjih dnevih Sokrata« (EG)
erotično vnemo ob slehernem srečanju s preračunljivo ženo tako, da nasploh ne! opazi njene preračunljivosti. Ali Argan s Toaneto: do nje, do te navihane služkinje, ki ga je že davno spregledala, nj samo nestrpen, nestrpen iz bolniške sebičnosti — ne, tudi prizanesljiv je, prizanesljiv z mnogoterimi hudomušnimi namigi, naj mu vendar ne kvari zabave, ki mu jo nudi namišljena bolezen. Ali prizori s Klean-tom: to, da se mu zdi mladi mož nekako sumljiv in neprimeren za hčerinega snubca, to ni samo sebičnost namišljenega bolnika, ki si domišlja, da bi bilo zelo ugodno, če bi si pridobil za zeta rajši mla-338 dega zdravnika — ne, pri tem sumu sodeluje tudi nekaj očetovske
L. Potckar kot Sokrat v »Poslednjih dnevih Sokrata« (EG)
ljubosumnosti in veliko tiste prebrisanosti, ki se rodi iz sebičnosti in se kdaj pa kdaj že spreminja v bistrovidnost.
Bila je polna stvaritev:
StvariteV igralca z mnogolično naravo gledališkega obsedenca, igralca z neugnano domišljijo, igralca po božji volji.
5
Lojze Potokar:
Povojni vzpon, vzpon v treh etapah, vzpon v razmaku treh sezon
—	1947/48, 1951/52, 1956/57.
1947/48:
Prvi slovenski umetniški film — »Na svoji zemlji«.
Zgodilo se je, vendar se je zgodilo. Zgodilo se je nekaj, kar se je le malokdaj zgodilo v slovenski kulturi — da je pisatelj, pravi pisatelj, pisatelj z umetniško invencijo, napisal vlogo slovenskemu igralcu. Ciril Kosmač, scenarist prvega filma po vojni, je napisal Lojzetu Potokarju vlogo partizanskega strica Sove. Bilo je vznemirljivo sožitje, to dvojno sožitje avtorja in igralca in avtorjeve podobe v scenariju
in igralčeve podobe na platnu. Vznemirljivo, kakor je sleherno sožitje z igralcem Potokarjeve vznemirljivosti. »V prozi je junak tako rekoč na papirju; potrpežljiv je; v filmu pa je vse drugače,« tako pripoveduje Ciril Kosmač o delu pri scenariju. »Junak doma stoji pred tabo — in sicer Lojze Potokar ni več Lojze Potokar, temveč stric Sova.« Stric Sova, ta optimistična inkarnacija partizainske podjetnosti
—	ta spodbudna ponazoritev Potokarjevega koleričnega temperamenta. Ne, tudi to: ta nepozabna igralska izpoved Potokarjeve resnične dobrodušnosti. »Rad sem igral Sovo v filmu Na svoji zemlji,« tako pravi Potokar, »to pa najbrže zato, ker je avtor pisal to vlogo prav zame.« Ne: ne samo to. Vedel je, da je prodrl. Bilo je zelo mučno, to delo pri filmu, in nadvse mučni so bili tisti zimski prizori, in včasih se mu je zdelo, da znova preživlja partizanski čas, in vendar je bilo vse to tako naglo pozabljeno: pozabljeno v prijetni zavesti, da utripa v tem filmu odsev pravega življeinja.
1951/52:
Stari Krefl v Potrčevi trilogiji o Kreflih.
Bilo je nesporno — to dvoje:
To, da je stari Krefl osrednja stvaritev vsega Potrčevega sveta, resnična stvaritev, ki se je kakor sama po sebi izluščila živa in polna iz amorfne, živalsko tegobne in psihično nerazgibane gmote pisateljevega življenjskega gradiva, stvaritev, ki je kakor mimo pisateljeve volje privrela iz podzavestnih sfer kmečkega sina, ogorčenega nad krivicami, ki jih je kmetu prizadela družba v vseh treh sodobnih različicah: v gospodarskem primitivizmu stare Jugoslavije, v amoralnem parasitizmu nemške okupacije, v nerazvitem, z razrednim sovraštvom zastrupljenem zadružništvu nove Jugoslavije — in to, da je Lojze Potokar stopnjeval to podobo propadajočega gruntarja do prave demotoije, do demonije, ki izvira iz dvojne zavesti tega gruntarja: iz nadležnega spoznanja o svoji osebni, o svoji individualni nedoraslosti, in iz onemoglega protesta zoper neizbežni pogin, ki ga je tradicionalnemu kmečkemu svetu namenila družba.
To nespornost je v raznoterih tonih priznala tudi kritika:
Ti toni se ubirajo v priznanju nenavadnega verizma pri Potokarjevi igralski stvaritvi. »Potokarjevega Jure Krefla se bo spominjal sleherni obiskovalec našeJga gledališča, kakor se spominja Levarjevega Leara ali Glembaja,« tako piše Lojze Filipič v Naših razgledih. »V najizrazitejših prizorih gledalec zares ni vedel, kje je meja med igro in resničnim življenjem,« tako opredeljuje svoj vtis Marjan Javornik v Ljubljanskem dnelvniku. »Pristni toni, skrbno izdelane in doživete finese, sproščenost. Po avtorjevi in igralčevi zaslugi je lik postal klasičen.« In tako zaključuje Vladimir Kralj v Novem svetu: »Starega Krefla, Inajbolje napisani karakter v drami, je igral Lojze Potokar. Vlogo, ki je v sredi med junakom in komičnim starcem, je mojstrsko upodobil. S starim Jurom ni ustvaril samo kabinetne karakterne figure1, marveč je znal zbuditi tudi ono težje ustvarljivo psihološko atmosfero, ki je za ta karakter značilna. V veliki sceni zadnjega dejanja, ko se v Kreflu druži obup s pijansko ganjenostjo in odkritosrčnostjo, je Lojze Potokar gledalce resnično pretresel.«
In 195G/57:
Poslednji dnevi Sokrata.
Tvegan in ne povsem na čisto uglašen poizkus Eksperimentalnega gledališča v Ljubljani, tako velja opisati to dramatizacijo Platonovih filozofskih esejev o Sokratu. »Apologija«, ojačena in oslabljena z deli 340 »Kritona« in »Fajdona«, razparana na dve dramaturško neenakovredni
polovici, neskladni vsaj po učinkovitosti — takšno je besedilo, ocenjeno po prvem vtisu, pregledano z očmi gledališkega obiskovalca, ocenjeno in pregledano brez primerjave s predlogami te dramatizacije. Sporno je marsikaj pri tem poizkusu: dvodclnost besedila, nesorazmerna obilnost monologa v prvem dejanju in dramaturška nedoslednost v mozaiku ohlapno nanizanih prizorov v drugem dejanju. Nesporna je stvaritev Lojzeta Potokarja — ta nenavadna stvaritev nezlomljene življenjske sile in nenačete igralske zdržljivosti, ta stvaritev žlahtno zadržanega temperamenta in sproščene gledališke obsedenosti.
In tako se v razmišljanju o tej nespornosti, ki ga znova in znova prekinjajo in obujajo nove igralske stvaritve zrelega Lojzeta Potokarja, javlja znova in znova stara beseda, ki je bila že zapisana o tem velikem komedijantu:
Igralec po bož.ii volji.
M. Matkovič: »Na koncu poti«; L. Potokar: Horvat
Seznam vlog, ki jih je igral Lojze Potokar v Drami SNG v Ljubljani
342
Ime avtorja	Naslov	dela	Vloga
Sezona 1918—1919 (neugotovljeno)'
Sezona 1919—192«
Andrejev
Gor n er
Offenbach
Gogolj
Cankar
Gorki
Donadini
Shakespeare
Tuclč
Wllde
Ettllnger
Arclbašev
Dnevi našega življenja Pepe L k a
Lepa Helena (opereta)
Ženitev
Hlapci
Na dnu
Brezdno
Beneški trgovec
Golgota
Saloma
Pritožne bukve Ljubosumje
Stražnik
Kozamurinski
Evtiklej
Trgovec Starikov Zdravnik Tatar Profesor Zid Tubal Bonifacij Suženj Manasse Kmet Jerovec Lakaj Peter
Sezone 1921—1927
Cankar pon. Gflrner
Beaumarchais Shakespeare Sardou pon. Tuclč
Za narodov blagor
Pepelka
Figaro se ženi
Sen kresne noči
Madame Sans — Gene
Golgota
Prvi obč. svetnik
Kozamurinski
Pastir
Filostrat
Leroy, Roustan
Ciril
Sezona 1921—1927
V	Hrvatskem narodnem kazalištu v Osijeku
Novačan
Brod-Reimann
pon. Brod-Reimann
pon. Novačan
Shakespeare
Cankar
Klabund
Sezona 1927—1928
Herman Celjski Dobri vojak Sve^k
Sezona 1928—1928
Dobri vojak S ved k
Herman Celjski Romeo in Julija Pohujšanje v dolini Šentflorjanski Krog s kredo
Prvi tlačan Baranyjev tajnik,
Baranyjev tajnik Profesor zgodovine • Tretji žid Brat Janez
Debeli človek Policist,
Ceremonijer
* Seznam je za prve sezone pomanjkljiv, ker niso ohranjeni lepaki vseh uprizoritev. Dokončnih podatkov ni bilo možno zbrati niti s pomočjo časopisnih poročil.
Ime avtorja	Naslov	dela
Vloga
Jaeger-Schmidt
Bergmann
Capek
Pltray
Tolstoj
Golia
Golia
Golia
Drinkler
Nestroy
Nestroy
Rostand
Biichner
Bourdet
Gregorin-
Tominec
Golar
N ancey-Armont Frondaie Roli and Ould
pon. Nestroy pon. Brod-Reimann
pon. Klabund
Goethe
Pagnol
Strindberg Lorde-Chaine Achard Jankovič Schiller pon. Golia
pon. Frondaie Nestroy Shakespeare Sherrlff pon. Gregorin-Tomlnec
Begovlč
pon. Lorde-Chaine Andrejev Leskovec Schiller GO mer Nušič Burggraf A. Tolstoj pon. Nestroy pon. Golia
Balzac
K uku to
Noblova nagrada Tajna dolgega življenja Modri osličetk MiiAko Živi mrtvec
Triglavska bajka Betlehemska legenda
Peterčkove poslednje sanje
Krojaček — junaček Utopljenca Danes bomo tiči Cyrano de Bergerac
Dantonova smrt
Pravkar iz£lo I N R I
Vdova RošUnka Teodor & Comp.
Bitka
Igra ljubezni tn smrti Piskač se smeje
Sezona 1929—1930
Utopljenca Dobri voj ak S vej/k
Krog s kredo
Faust
Velika abeceda uspeha
Nevesta s kinono Naš gospod župnik Življenje je lepo Brez 'ljubezni Don Carlos IPerterčkove poslednje sanje Bitka
Za ljubezen so zdravila Vihar
Konec poti I N R I
Pustolovec pred vrati
Sezona 1*30—1931
Naš gospod župnik Mladoletje Kraljična Hans Razbojniki
Sneguljčica In Škratje Gospa ministrica Janezek — No6amček Serija A — oooooi Utopljenca
Peterčkov e poslednje sanje Mercadet
Vrtnar
Eksekutor
Strojnik
Kmet Jaka
Stahov,
Voznesenski
Nasilnik
Pastir Lemuel,
Zakladnik
Glasnik.
Kralj Baltazar Kapitan Goljat Drugi hlapec Prvi natakar Ciugy,
Mušketir
Herrmann,
Prvi meščan Felix
Simon iz Cirene, Sadok Jernejec Praset
Drugi mornar
Crapart
Swarx
Drugi hlapec Mllllerjev tajnik. Profesor zgodovine Policist,
Ceremonij ar Altmayer Zurnaltst de la Bertičre Kerstin oče Stražnik
Drugi gost v azilu Krčmar
Aleksander Famese Tretji vojščak,
Kralj Gašper Drugi mornar Natakar Lojz Brodarski Narednik Simon iz Cirene, Sadok.
Oče
Prvi gospod
Stražnik
Paznik
PJer
Schufterle Lovec Radmir Jara Pop-Arsin Pek Pankracij Kifeljc Lohankln Drugi hlapec Tretji vojščak.
Kralj Gašper Četrti upnik
Ime avtorja
Naslov dela
Vloga
pon. Sherriff	Konec poti	Narednik
Golia	Princeska in pastirček	Sesti veteran,
		Peti veteran
Real-Ferner	Trije vaški svetniki	Zdravnik Klepec
Finžgar	Divji lovec	Rožman
Blumenthal-		
Kadelburg	Pri »Belem konjičku«	Potnik iz Beograda
pon. Achard	Življenje je lepo	Drugi gost v azilu
Hoffmannsthal	Slehernik	Dolžnik
Schnitzler	Zeleni kakaduj	Krojač Lebret
Tolstoj	On je vsega kriv	Birič Taras
Frank	Vzrok	Ključar
	Sezona 1931—1932	
pon. Hoffmannsthal	Slehernik	Dolžnik
Grum	Dogodek v mestu Gogi	Konrad
Nestroy	Pritličje in prvo	
	nadstropje	Postrešček Kavs
Cankar	Kralj na Betajnovi	Kantorjev oskrbnik
pon. Golia	Princeska in pastirček	Šesti veteran
pon. Blumenthal-		
Kadelburg	Pri »Belem konjičku';	Potnik iz Beo^.ada
pon. Real-Ferner	Trije vaški svetniki	Zdravnik Klepec
Raimund	Zapravljivec	Vrtnar
Croisset-Lebianc	Arsdne Lupin	Agent Bonavent
pon. Golia	Peterčkove poslednje	Tretji vojščak,
	sanje	Kralj Gašper
Golia	Jurček	Snežak
Fodor	Revna kot cerkvena miš	Ravnatelj Feliks
pon. Frank	Vzrok	Ključar
Molnar	Nekdo	Ravnatelj hoteli
Miloševič	Jubilej	Podpolk. Nikol č
Krleža	Gospoda Glembajevi	Poročnik
Shakespeare	Kar hočeto	Pomorski kapitan
Katajev	Kvadratura kroga	Drugi komsomolec
Sophokles	Kralj Oidipur.	Prvi starec
Pagnol	Marij	Arabec s prepro-
	r* ' *	gami
	Sezona 1932—1933	
pon. Hoffmannsthal	Slehernik	Dolžnik
pon. Shakespeare	Sen kresne noči	Filostrat
Kreft	CeljsJci grofje	Orožar
Dostojevski	Zločin in kazen	Pisar
Bartol	Lopez	Hasdrubalov brat
pon. Pagnol	Marij	Arabec s prepro-
		gami
0’Neill	Strast pod bresti	Peter Cabot
Ibsen	Gospa Inger na Oestrotu	Oskrbnik Huk
Zuckmayer	Veseli vinograd	Kletar Renčelj
Golia	Srce igračk	Stražar
Merežkovskij	Carjevič Aleksej	Rumjancev
pon. Shakespeare	Kar hočete .	Pomorski kapitan
Vombergar	Voda	Jeran
Maeterlinck	Zadoščenje,	Narednik
pon. Golia	Jurček	Oče Mate/ž,
		Snežak
pon. Nestroy	Utopljenca	Drugi hlapec
Katajev	Milijon težav	Drugi sta 1 ■»vale;:
Yeats	Gospa Cathleenri	Shemus Rua .
Pagnol-Nivoix	Slava in njeni m^šetarji	General Blancard
pon. Nušič •	Gosp a , minist ric^a •	Jova Pop-Arsin
pon. Klabund ‘	Krog s kredo	Policist,
		Ceremonij,ar
Ime avtorja	Naslov	dela
Vloga
Shakespeare
pon. Gregorin-Tominec
Langer
Frank
Scheinpflugova
Shakespeare Krleža pon. Cankar
Strindberg
Shaw
pon. Scheinpflugova Feldman Raupach pon. Shakespeare
Ferner-Real
Klabund
Forster
Golia
pon. Golia
Engel-Horst
Juškjevič
Lichtenberg
Brandner pon. Finžgar pon. Sherriff
Tavčar-Marija Vera Nušič pon. Gregorin-Tominec
Dostojevski pon. Kreft Ortner pon. Hoffmannsthal Galsworth>
Rostand
Achard
pon. Klabund Cankar pon. Raupach pon. Gorner pon. Dostojevski pon. Krleža Raort NuŠič
Hamlet I N R I
Izpreobrnitev Ferdiša Pištore Karel in Ana Okence
Sezona 1933—1934
Komedij a zmešn j av
V	agoniji
Pohujšanje v dolini Sentflorj anski Sonata strahov Sveta Ivana
Okence
Zajec
Mlinar in njegova hči Hamlet
Turške kumare Praznik cvetočih češenj Robinzon ne sme umreti Kulturna prireditev v Orni mlaki Peterčkove poslednje sanje Raj potepuhov Gospod Sonjkin in njegova sreča Kariera kanciista Winiiga Charleyeva teta Divji Lovec Konec poiti
Visoška kronika Beograd nekdaj in sedaj I N R I
Bratje Karamazovi Celjskii grofje Mojster Anton Hitt Slehemiik Družba
Sezona 1934—1935
Orlrič
Migo, dekle z Montpar-nassa
Praznik cvetočih češenj Hlapci
Mlinar in pjegova hči Snegulčica ih škratje Bratje Karamazovi Gospoda GJembajevi W aterloo 2aiujočd ostali
Marcel,
Stotnik
Simon iz Cirene, Sadok.
Oče
Dostal
Paznik
Lojze
Egeon
Gluhonemi berač
Debeli človek Bengtsson Ropert pl. Baudri-court,
Kanonik Courcelles Lojze
Haramustek Kmet Matija Marcel,
Stotnik
Ibrahim Numar Prvi starec Mornar
Poet Bertoncelj Tretji vojščak,
Kralj Gašper Grdavš
Zitomirskij
Minister Almbichler Odvetnik Spittique Rožman Narednik
Marks
Dule
Simon iz Cirene, Sadok,
Oče
Predsednik
Orožar
Cop
Dolžnik
Nadzornik Dede
Seržant iz vojvo-dovega polka, Policijski uradnik
Stražnik Ribadeau Prvi starec Komar Kmet Matija Gozdar Čeljust Predsednik Poročnik Drugi vojak Sreski načelnik Aršič '
Ime avtorja	Naslov	dela
Vloga
346
Linhart pon. Golia
pon. Golia
pon. Golia
Frank
Zweig
Šorli
Shakespeare Wilde pon. Hoffmannsthal pon. Krleža Gregorin Vombergar
Sophokles Golia pon. Real-Ferner Bulgakov pon. Zweig
Schurek Vesnič Galsworthy Werfel pon. Gregorin Ostrovski
Besier
Lichtenberg
Matiček se ženi Peterčkove poslednje sanje Jurček
Kulturna prireditev v Cmi mlaki Vihar v kozarcu Siromakovo jagnje
Blodni ognji Beneški trgovec Bunbury SlehermJik
Gospoda Glembajevi
V	času obiskajnja Zlato tele
Sezona 1935—193«
Kralj Edip Uboga Ančka Tnije vaški svetniki Moli ere
Siromakovo jagnje
Pesem s ceste Gosposki dom Družinslkii oče Juarez in Maksimiljan
V	času obiskanja Gozd
Tiran
Mladi gospod šef
Gašper
Tretji vojščak, Kralj Gašper Oče Matevž, Snežak
Poet Bertoncelj Državni pravdnlk Prvi delavec, Drugi vojak Ivan Brezovnik Salerio Sluga Lane Dolžnik Poročnik Aminadab Hlapec Janez
Drugi starec Prvi strežaj Zdravnik Klepec Marquis de Laissac Prvi delavec,
Drugi vojak Konrad
Natakar Milovan Sluga Topping General Escobedo Aminadab Trgovec Vosmi-bratov Henry
Sluga Anton
pon. Cankar
Shakespeare
Begovič
Labiche Langer pon. Lichtenberg Katajev Werner Žigon pon. Golia Hamik Gregorin Zerkaulen Hodge
Kaufman-Ferber
Fraser
Brnčič Anderson-Stallings Merežkovskij pon. Rostand
Shakespeare
Pahor
Sezona 1936—1937
Za narodov blagor Kralj Lear Tudi Lela bo nosila klobuk:
Florentinski slamnik KonjendSka patrola Mladi gospod šef Kvadratura kroga Na ledeni plošči Kadar se utrga oblak Uboga Ančka Repoštev Kralj z neba Korajža velja!
Dež ta vihar Simfonija 1937 Zadnji signal
Med štirimi stenami
Rivala
Pefter ta Aleksej Cjraaio de Bergerac
Klander
Oswald
Božina Batovanja Poročnik Tavemier Kalaš
Sluga Anton Jemelka Cmozjomij Nogometaš Cikan Žagar Andrej Prvi strežaj Trpin
Stari pastir Pek 2ovna John Williams Riccl
Farmer Kastebrake, Krčmar Stejin Petkovšek
Ordonanc Cowdy Pisar Dokukin Kadet
Sezona 1937—1938
Juttij Cezar	Sluga Klavdij
Viničarji	Dremec
Ime avtorja	Naslov	dela
Vloga
Gay-Brecht	Beraška opera	Tolovaj Groš
Suhovo-Kobylin	TarellkUnova smrt	Trgovec Papagaj čikov
pon. Schurek	Pesem s cesite	Konrad
Petrovič	Vozel	Matija
Kadelburg	Simkovi	Mizar Brvar
pon. Golia	Princeska in pastirček	Sesti veteran
Capek	Bela bolezen	Prvi gobavec
Bourdet	Svedrovci	Lojzek
pon. Golia	Pete reko ve poslednje	
	sanje	Tretji vojščak
Cehov	Snubač	Cubukov
Golia	Snegu lj čica	Frače
Zupančič	Veronika Deseniška	Oskrbnik Nerad
Strelcher	Zadrega nad zadrego	Lipe Koren
Nušič	Pokojnik	Mladen Djakovič
Synek	Nočna služba	Reporter Tolar
pon. Werner	Na ledeni plošči	Nogometaš Cikan
Gogolj	Ženitev	Sluga Stjepan
Tolstoj A. Finžgar Wuolijoki Moližre Moli ere pon. Gogolj
Prlestley Strindberg Golia pon. Golla pon. Gregorin KSstner pon. Nušlč Plskof pon. Cankar
Standeker
Plrandello
pon. L. Tolstoj
pon. Nestroy
Shakespeare
Sezona 1938—1939
Car Fjodior Veriga
2ene na Niskavuori j u
Izsiljena ženiiteiv
Ljubezen — zdravnik
Zenditev
Brezov gaj
Labodka
Dobrudža 119116
Sneguljčica
Kralj z neba
Pikica in Tonček
Polkojnlk
Upniki na plani
Hlapci
Prevara
Kaij je resnica?
Živi mrtvec
Utopljenca
Othello
A. P. Lup-Klešnin
Mejač
Nikkila
Geronimo
Guillaume
Sluga Stjepan
Joe Fletten
Vrtnar
Podpolkovnik
Frače
Stari pastir Mesar Zlicar Mladen Djakovič Restavrater Trahtar Komar Ivan Lemež Sluga pri Agazzl-jevih Korotkov,
Artemjev
Anton
Lodovico
pon. Piskor
Sophokles pon. KSstner pon. Wuolijoki pon. Golla pon. Golla
KSstner Courtedine pon. Golia.
pon. Nestroy pon. Klabund
Leno rm and
pon. Shakespeare
Nestroy
Linhart
Gogolj
Sezona 1939—194«
Upniki na plan!
Antigona
Pikica in Tonček
Zene na NISkavuoriju
Sneguljčica
Princeska in pastirček Emil in detektivi Stalini gost Peterčkov« poslednje sanje Utopljenca
iPraandik cvetočih češenj Strahopetec
Hamleit
Danes bomo tl« Zupanova Mioka Revdzor
Restavrater Trahtar
Telrezias
Mesar Zlicar
Nikkila
Frače
Sesti veteran Komisar Klepec Sodni sluga
Tretji vojščak Anton Prvi starec Prvi muzikant,
Rus Tri ulov Duh Hamletovega očeta Policaj Jaka
Deržimorda
347
Ime avtorja	Naslov	dela
Vloga
348
Sezona 1940—1941
pon. Gogolj Funtek Milčinski Burnettova pon. Goli a pon. Golia pon. Shakespeare Nušič pon. Shakespeare pon. Wuolijoki
Revizor Tekma Cigani Mali lord.
Sneguljčica
Princeska in pastirček Othello Protekcija Komedija zmešnjav Zene na Niskavuoriju
Deržimorda Profesor Grušč Juro Brajdič ZokeJ Wilkins Frače
Šesti veteran Montano Manojlo Kukič Ječar Nikkila
Sezona 1941—1942
Alessi pon. Shakespeare Leskovec Pirandello
pon. Golia
Jurčič-Govekar pon. Vombergar pon. Burnettova pon. Golia Moliere
Katarina Mediičejska Hamlet Dva bregova Nocoj bomo improvizirali
Peterčkove poslednje sanje Rokovnj ači Voda Mali lord Jurček Sola za žene
Baron Pardaillan Voltimand, Stotnik Kit
Tretji vojščak Kozobrin Trgovec Ažman Zokej Wilkins Trobenta Alain
Meano
Gregorin
Jurčič-Golia pon, Shakespeare Golar pon. Golia
Strindberg pon. Strindberg
Sezona 1942—1943
Večno mlada Saloma Oče naš. . .
Desetii brat Hamlet
Ples v Trnovem Peterčkove poslednje sanje Oča
Nevesta s krono
Jerubaal Gruntar Šimen, Igralec
Miha izpod Gaja Voltimand, Stotnik Mož
Tretji vojščak Nojd
Kerstin oče
pon. Jurčič-Golia pon. Strindberg Tavčar-Sest
Sezona 1943—1944
Deseta brat Nevesta s krono Cvetje v jeseni
Miha izpod Gaja Kerstin oče Prvi Posavčan
SNG NA OSVOBOJENEM OZEMLJU (1944—1945)
Cankar Zupan pon. Cehov Moličre Nušič
Kralj na Betajnovi Tri zaostale ure Snubač
Namišljeni bolnik Sumljiva oseba
Kantor
Gorjanc
Cubukov
Argan
Jerotije
Zupan
Cehov
Cehov
Bor
Nušič
Režiral:
Jelenov žleb Medved Snubač Raztrganci Sumljiva oseba (tudi scenograf) ;
1 predstava 29 predstav 17 predstav 29 predstav 7 predstav
Ime avtorja	Naslov	dela
Vloga
Sezona 1945—1946
pon. Moličre	Sola za žene	Alain	13
Zupan	Rojstvo v nevihti	Miha	18
pon. Nušič	Pokojnik	Drugi agent	3
Goldoni	Primorske zdrahe	Matevž	4
Shakespeare	Zimska	pravljica	Archidamus	8
Simonov	In tako	tudi bo	Ivanov	16
Torkar	Velika preizkušnja	Dr. Robnik	10
Zaposlen	v	5	novih	delih,	6	novih	vlog.	72
Sezona 1946—1947
Vodopjanov-
Laptev	Družinska sreča	Beljajkin	2
pon. Cankar	Kralj na Betajnovi	Kantor	1
Shaw	Hudičev	učenec	Seržant	19
Žižek	Miklova	Zala	Iskender	14
Bor	Raztrganci	Rutar	1
Zaposlen	v	4	novih	delih,	4	nove	vloge.	37
Sezona 1947—1948
pon. Žižek	Miklova Zala	Iskender	1
Sezona 1948—1949
Potrč	Lacko in Krefli	Jura Krefl	33
pon. Cankar	Hlapci	Kmet *	2
Gribojedov	Gorje pametnemu	Pianist	2
Zaposlen v 2 novih delih, 3 nove vloge.	17
Sezona 1949—1950
pon. Potrč	Lacko in Krefli	Jura Krefl	2
Ostrovski	Goreče srce	Gradobojev	10
Pucova	Operacija	Klavora	3
Zaposlen	v	2	novih	delih,	2	novi vlogi.	15
Sezona 1950—1951
pon. Pucova	Operacija	Klavora	7
pon. Cankar	Pohujšanje v dolini
Šentflorjanski	Sviligoj	32
Krleža	Vučjak	Starec	21
Finžgar	Razvalina življenja	Urh Kante	15
Beaumarchais	Seviljski brivec	Don Basilio	2
Zaposlen	v	3	novih	delih,	4	nove	vloge.	77
Sezona 1951—1952
pon. Beaumarchais	Seviljski brivec	Don Basilio	19
pon. Finžgar	Razvalina življenja	Urh Kante	5
Potrč	Krefli	Jura Krefl	16
Shakespeare	Rihard III.	Drugi morilec	10
Zaposlen	v	2	novih	delih,	2	novi	vlogi.	50
Ime avtorja
Naslov dela
Vloga
pon. Finžgar pon. Cankar
Ena nova vloga.
pon. Cankar Torkar Hochvvalder Hecht-Mac Arthur Gorki pon. Shakespeare
Sezona 1952—1953
Razvalina življenja Kralj na Betajnovi
Sezona 1953—1954
Hlapci
Pravljica o smehu Javni tožilec Prva stran Vasa Zeleznova Romeo in Julija
Zaposlen v 4 novih delih, 6 novih vlog.
pon. Cankar Matkovič
Sezona 1954—1955 Hlapci
Na koncu poti
Urh Kante 2upnik
Hvastja
Kozorog
Samson
Mr. Pincus
Sergej Petrovič
Gregor
Hvastja Alojz Horvat
7
16
16
19
17
18
3
16
Zaposlen v 1 novem delu, 1 nova vloga.
Miller
Lorca
Shakespeare
Wilder Čehov pon. Cankar
Giraudoux
Sezona 1955—1956
Lov na čarovnice Svatba krvi Henrik IV. (I. del)
Naše mesto Tri sestre Hlapca
Norica iz Chaillota
Francis Nurse Nevestin oče Grof Nort>-humberland Dr. Gibbs Cebutikin Hvastja Kanalar in reševalec
27 21
28 24 20 16
Zaposlen v 6 novih delih, 6 novih vlog.
pon. Cankar
Shakespeare
Miller
Platon
Brecht
pon. Sophokles Priestley pon. Potrč
Sezona 1956—1957
Hlapci
Henrik IV. (II. del)
Spomin na dva ponedeljka Poslednji dnevi Sokrata Kavkaški krog s kredo
Kralj Otid/ipus Proč z norcem!
Krefli
Hvastja Grof Nort-humberland
Gus
Sokrat
Surab,
Krčmar
Teiresias
Joey
Jura Krefl
Zaposlen v 5 novih delih, 7 novih vlog.
Zbral Dušan Skedi
350
John Boynton Priestley
John Boynton Priestley in njegova grozljiva dramska vizija bodočnosti
Angleški dramatik, romanopisec in esejist John Boynton Priestley, častni doktor književnosti in prava, mojster umetnosti, predsednik PEN kluba in podpredsednik Mednarodnega gledališkega inštituta UNESCO, se je rodil v Bradfordu leta 1894. Izhaja iz stare bradfordske delavske družine. »Ded mi je bil yorkshirski delavec,« pripoveduje nekje sam in nadaljuje, da mu je oče bil učitelj, sam pa se je v rani mladosti poizkušal z raznimi poklici. Pozneje je študiral v Cambridgeu, bil je dalj časa novinar in se leta 1922 posvetil slovstvenemu delu. Visoka izobrazba in vsestransko poznavanje življenja — zelo veliko je potoval, med drugim tudi v Sovjetsko zvezo — mu je utrlo pot v svet umetnosti.
V	svojih delih slika življenje angleškega malomeščanstva. Njegova dela imajo močno družbenokritično noto. Po svetovnonazorski usmerjenosti je Priestley blizu Shawovemu evolucijskemu socializmu, po prijemu in obdelavi snovi ima marsikaj skupnega z Galsvoorthyjem, po prodornosti psihološke analize pa spominja na Maughama.
»Odkar sem odrastel,« pravi sam o sebi, *sem bil vedno bolj ali manj socialistični intelektualec. Venomer sem hodil z notesom in pisalnim strojem v tovarne, rudnike in jeklarne. Proletariata nisem spoznal šele v Oxfordu ali Cambridgeu, kajti od rane mladosti sem rasel z delavskim razredom Yorkshira. Čeprav sem to, čemur pravijo danes intelektualec, nimam občutka, da bi me od ljudi v tovarnah, trgovinah in gostilnah ločila lesena stena. Prepričan sem, da moje misli in moji občutki niso povsem različni od njihovih. Zato se trudim, da bi bil preprost in nekompliciran. Naj se to tiče katerega koli predmeta, hotel bi pisati tako, da bi to, kar bi napisal, lahko v sili prebral tudi v vsaki pivnici.«
Kot dramski pisec je Priestley v tesnem stiku z gledališčem. Sam je tudi režiser. O svojih■ odnosih do gledališča in o svojih pogledih nanj veliko govori v predgovorih k izdajam dramskih del. Tako pravi v predgovoru k eni od zadnjih izdaj med drugim tole: »H gledališču me je pritegnila magična moč gledališča. Ljubim bistvo gledališča. Gledališče kot si ga jaz predstavljam, bi se lahko imenovalo »gledališče avtorja — direktorja — ansambla«. Avtorja sem postavil na prvo mesto zato, ker bi v tem gledališču tudi bil prvi. Režiser in njegovi igralci naj svoje znanje in umetniško silo povsem posvetijo nalogi, da bodo oživeli na odru to, kar je pisatelj ustvaril na papirju. Drama je bistvena. Prepričan sem — čeprav je to lahko pisateljev predsodek — da so bila gledališča povsod, kjer je gledališka umetnost ohranila svojo slavo do današnjih dni, podobna moji zamisli, saj so obenem tudi uspešno prekinila s staro teatralno tradicijo.
Ta tradicija, ki je živela v Londonu še na začetku našega stoletja, misli, da gledališče obstoji zato, da v njem občudujemo nekaj igralcev, kot bi bilo nekakšen razstavni prostor za eno ali dve blesteči osebnosti. Take vrste obiskovalci zahtevajo od gleda-352 lišča le to, da lahko občudujejo kako slavno igralko.
Če naj v gledališču prevladujejo le zvezdniki in režiserji, je nemogoče, da bi celotni kolektiv dosegel zadovoljivo višino. Tako ne sme dalje.
Rad bi pisal za skromno gledališko družino v prav tako skromnem mestu, ko bi le našel vsaj približno zadovoljive igralce in ne preveč topo publiko. Želel bi si kraj, ki je po pomenu in značaju mesto, toda ne preveliko, ki bi imelo dobro gledališče, svojo opero, svoj simfonični orkester. Majhno torišče kulture, v katerem prebivajo ljudje, ki so osebnosti, ne pa brezimna množica.«
O	svoji gledališki karieri duhovito pripoveduje:
»Rajši pišem drame kot romane. Gledališču sem se posvetil šele, ko sem imel v banki nekaj denarja od romanov, kajti imel sem večjo družino in nisem hotel dopustiti, da bi moji tekali okrog bosi, ker je menager mojo dramo, ki sem mu jo poslal, pozabil neprebrano v taksiju.
Moje prvo odrsko delo je bilo »Dangereus Corner« (Nevarni ovinek). Večini londonskih kritikov se je zdelo slabo. Potem pa, ko je bilo igrano po vsem svetu, se je tudi London začel zanj goreče zanimati in isti kritiki so postali navdušeni. Zatem sem napisal vrsto dram, resnih, pa tudi veselih. Ko je bilo uprizorjeno kako moje resno delo, je »Times« obžaloval, da mora pogrešati moj humor, ob veselih dramah pa je pisal isti »Times«, da so moje resne drame daleč boljše.
Ne prebijem mnogo časa v gledališčkih krogih kot drugi dramatiki, ne hodim k premieram in skoro nikoli ne obiskujem igralcev in igralk v njihovih garderobah. Posledica tega je, da sem v gledališču bolj nepriljubljen. Če torej doživim polom, so vsi navdušeni in časopisje me vneto poizkuša intervjuvati in fotografirati.
Ce pa imam uspeh, se me vsi izogibajo ter mene in mojega dela nikjer ne omenjajo. Nekoč so bila na sporedu v Londonu istočasno tri moja dela, vendar je to ostalo skrivnost. Zdi se pa, da ljudje mnogih dežel izven Anglije moja dela ljubijo; bržkone zaradi tega, ker je vsakokratni prevajalec tako pameten, da jim doda lastne dovtipe in druge mikavne malenkosti.
Včasih režiram svoja dela sam in dobro zadenem, čeravno ne tako dobro, kot se mi zdi. Režiram rad, ker se igralci in igralke
—	predvsem igralke — mojim dobrim dovtipom smejejo. Menijo, da sem zelo hud in pogosto se me igralci bojijo, ker ne vedo, da sem v resnici plah in mehak.
V	nasprotju z drugimi dramatiki zelo nerad prisostvujem predstavam svojih del. Če so dela resna, se bojim, da bi se publika utegnila smejati ali kašljati, če pa so vesela in gledalci tulijo od smeha — da, potem me je sram.
Se vedno sem spreten v gradnji dela in se rad poizkušam s težjim; vendar me ljudje ne zanimajo več tako kot prej in tako me mnoge moje figure dolgočasijo.«
Drama »Odstranite norca«, (Take the Fool away) je eno Priestleyevih zadnjih dramskih del. Zelo uspelo krstno uprizoritev je doživela lani v dunajskem Burgtheatru. »Odstranite norca« je izrazita drama na tezo, grozljiva dramska vizija bodočnosti, neusmiljeno jasna v slikanju usode, ki čaka človeštvo, če se ne bo pravočasno zavedlo nevarnosti, v katero drvi, ter odstranilo vsega tistega in vseh tistih, ki ga pehajo v tako usodo.	353
Čas, v katerem živimo, že poraja kali in začetke usodne nevarnosti, da tehnika prevlada človeka in svobodno osebnost degradira na številko in modernega sužnja. Nesluteni razvoj razuma v smeri tehničnih iznajdb in tehničnega napredka spremljajo zelo nevarni simptomi: degeneracija filozofske misli, degeneracija čustva in poezije, hipertrofija čutnega, seksualna poblaznelost, nastajanje moderne mitologije »mišičastih božanstev«. Stroj prevzema dela in funkcije, ki jih je doslej zmogel le človeški intelekt
—	in ta stroj, delo človeškega razuma in človeških rok, zmožnosti človeka daleč presega. Brezdušni elektronski stroj dvajsetega stoletja se razrašča v fantastično silo: tudi če služi človeku, vpliva nanj zelo močno, ga preoblikuje in izpreminja, a v usodnega uničevalca vsega humanega, svobode in vsega lepega se utegne izpre-meniti, če kak posameznik ali kaka skupina z njim obvlada človeštvo. Moderna tehnika lahko izpremeni ves svet v eno samo strahotno koncentracijsko taborišče: elektronski prisluškovalni in televizijski aparati morejo kontrolirati sleherni korak, sleherno kretnjo in sleherno besedo, a aparati, ki bero misli (po najnovejših podatkih to ni več utopija, marveč že realno dejstvo), tudi sleherno misel. V trenutku, ko bi se vseh teh sredstev polastil diktator, bi lahko s svojo kliko obvladal vse človeštvo in v istem trenutku bi človeštva ne bilo več: ostala bi masa lobov, kakršnega je upodobil Pričstley v Kolieskem.
John Boynton Priestley je svojo grozljivo dramsko vizijo “Odstranite norca• napisal v spomin vsem žrtvam inkvizitorjev in diktatorjev ter v opomin človeštvu, kot opozorilo pred nevarnostjo, ki grozi svetu dvajsetega in bodočih stoletij.
Lojze Filipič
354
A. Miller: »Spomin na dva ponedeljka«; L. Potokar: Gus
OSIROTELE LUTKE
V	spomin akademskemu slikarju Milanu Klemenčiču, prvemu slovenskemu lutkarju
Prihodnje leto bo poteklo sto let, kar je v Munchenu slavni Josef Schmid začel s svojimi lutkovnimi predstavami na Maffeiangerju. Kdo ve, ali bi zgodovina lutkarstva danes omenjala ime »pa,parna Schmida«, ako bd ne bal našel genialnega sodelavca v Franz.u Pocciju, ki je zanj in za njegov oder napisal svojih 41 ljubeznivih lutkovnih komedij?
»Papa Schmid«, ki mu je hvaležno mesto Miinchen postavilo 1. 1900 novo gledališče na Blumenstrasse, je umrl 1912 v stairosta 91 let. »Puppenspielen garantiert ein langes Leben!« je vzkliknil ob papanu Schmidu Max von Boehn.
Tudi Sksvenci smo ilmeli svojega papana Schmida.
Miiian Klemenčič, pionir slovenskega lutkarstva, bji bil letos 7. marca učakal 82 let. V tišini, med svojimi slikami in knjigami, v krogu svojih domačih je ugasnil letos 5. februarja. NI doživel starosti svojega munchenskega vzornika, čigar uspehe je spremljal za svojega bivanja v Miinchnu 1893—1895 in 1901—1902 in ob poznejših rednik obiskih. Saj mu usoda, žal, itudi ni naklonila slovenskega Poccija in Ljubljana tudi ni premogla navdušenja in ljubezni, kot je je bil deležen od svojih Miinchenčanov papa Schmid. Ce za koga, veljajo pač za Milana Klemenčiča Prešernove besede, da »pokopal misli visokoleteče, željži nespolnjen&h (j«) bolečine«. Še pred svojo 80-letnico se je spet umaknil — spet, kakor že nekajkrat prej — v ozkdi domači krog. Vidna in poudarjena proslavitev njegovega 80-let-nega jubileja je skušala zgladiti toliko nerazumevanja in krivic, ki je nanje trčil v slovenski sredini. Priznanja je biil vesel. Toda bilo je že	355
356
pozno. Njegov do konca impozantni pojav spominja na mogočen hrast, ki mu samo ni dano, da bi se raziastel. Toda iz njegovih korenin žen6 odganjki, rasto in se krep-4.
V	osemdesetih letih prejšnjega stoletja je dijaka Milana Klemenčiča iz Solkana vznemiril italijanski lutkar Reccardiitni, te je redno prihajal gostovat v Gorico. Z vso iznajdljivostjo je navdušeni fanit prodrl do skrivnosti njegovega lutkovnega odra. Takrat so se spočele v njem prve sanje o lastnem lutkarskem ustvarjanju.
Z očmi mladega umetnika je Milan Klemenčič med svojim študijem na slikarski akademiji, v Munchenu hlastno sprejemal čudežni svet Pocdjevih komedij pri' papanu Schmidu. Miinchen je dobili 1908 še novo lutkovno gledališče, ki ga je z zavestnimi; umetniškimi stremljenji vodil Paul Braun. Zdaj je dozorel v Milanu Klemenčiču sklep, da ustvari lutkovno gledališče tudi Slovencem.
To se je zgodilo leta 1910. Z igro »Mrtvec v rdečem plašču« je stopal na svojem domu v Sturjah pri Ajdovščini pred krog prijateljev in znancev. Sodelavcem se je pridružil tudi poznejši slikar Veno Pilctn. Tako se je rodilo slovensko lutkarstvo.
Najto je prišla prva vojska1. Milana Klemenčiča so vpoklicali in bil je v vojski, od 1914 do 1918. Njegove domače kraje je zasedita Italija. Njegova družina je našla zatočišče v Domžalah. Tam se je naselil tudi on. Komaj se je ustalil, že je spet oživela misel na lutke. V dr. Ivanu Lahu je našel somišljenika. Pridružil se jima je Tone Gaspari. V Ljubljani so našli odziv. Gledališki konzorcij je poskrbel za denarna sredstva. Klemenčič se je z družino preselil v Ljubljano, dobil je stanovanje na Gradu. In 20. januarja 1920 je bilai v dvorani Mestnega doma v Ljubljani; prva predstava »Slovenskega marionetnega gledališča«. Bilo je prvo gledališče te vrste ne le v Sloveniji, temveč v vsej Jugoslaviji. Ožjemu krogu Klemenčičeve družine — v sinu Savu je našel najzvestejšega učenca — se je pridružil izbran krog ljubiteljev: »pivi slovenski Gašperček« Milenko Doberiet, Boris Orel, dalje Miran Jarc, kil je skrbel za gLaisbo in se pozneje lotil tudi pisanja;, Fran Lipah, ki je nekaj let opravljal dramaturške posle.. Publicistično' so podprli Klemenčiča France Bevk, dr. Karel Dob:da, dr. Mirko Pretnar. Razumevanje pri odločilnih ljudeh pa je kopnelo. Nazadnje so gledališču celo odpovedali dvorano-. Po natančno štirih letih več kot uspešnega dela — bilo je v tem času 105 predstav — je moralo gledališče prenehati.
Milan Klemenčič se je umaknil. Oder je kupilo žensko telovadno društvo »Atena«. Po nekaj predstavah so romale lutke v kletne prostore Mladike. Tam so jih med okupacijo italijanski vojaki- pokončali-.
Toda ljubezen do lutk je strast, ki butne vedno znova na dan. Milan Klemenčič je začel spet na svojem domu kakor pred četrt stoletja v Ajdovščini. Nastal je spet miniaturni oder, s,pet miniaturne, komaj 10 cm visoke lutke. Zbrali so se stari sodelavci in novi prijatelji pa pred avditorijem 20 do 25 očaranih povabljencev igrali v mojstrovem stvanovanju na Zrinjskega- cesti Poccitjev »Sovji grad« in »Doktorja Fausta;«. A prišla je druga vojska z vsemi bridkostmi okupacije. Tudi miniaturni oder je moral prenehati
Ko smo učakali osvoboditev, se je Milan Klemenčič kljub sivim lasem jel pripravljati na novo lutkarsko delo. Toda- s stanovanjsko odločbo mu je bil odvzet atelje in s tem so bile njegove miniaturne lutke o-b domovanje. Sprejel jih je sicer v goste Milenko Doberiet,
predstave so se obnovile, a hoja drugam je postajala postamemu mojstru težavna. Lutke so se vrnile k njemu in obležale v škatlah.
Mladi ljudje so 1851 ustanovili v Ljubljani Mestno lutko,vno gledališče. Poklicali so na pomoč Milana Klemenčiča. Dal jim je Poccijeve »Čarobne gosli«, jam pomagal z osnutki za lutke, v inscenaciji, pri režiji. A v novem vzdušju gledališča, ki je iskalo neizhojenih poti, se ni prav znašel. Zaito se je spet umaknil.
Ko danes pregledujemo njegovo častitljivo dolg« življenje, nas do dna sirca pretrese njegova tiha tragika. Neuničljiva ljubezen do luitk ga je gnala, da je vedno znova začenjal, čeprav mu je usoda zoprvala in mu slovenske razmere niso dale, da bi se razmahnil do kraja. »Milših zvezd«, ki 90 sijale miinchenskemu papanu Schmidu, mojster Milan Klemenčič med rojaki Slovenci ni bil deležen.
Vsi, ki smo smeli biti gostje Klemenčičevih predstav v njegovem ateljeju, smo si edini v tem, da so bile edinstveno doživetje, praznik posebne vršite. Drobne, municiozno izdelane lutke, z. vso natančnostjo naštudirano kretanje (plod dolgotrajnih, pedantno skrbnih vaj, ki so jim zvesti, Klemenčičevi sodelavci morali žrtvovati nešteto večerov in noči — iz zgollj ljubezni, brez sleherne nagrade), barvno nasičena, z vsemi drobnimi triki iluzionistične .odrske umetnosti pretkana, s skrbno pretehtano osvetljavo v svojevrstna realnost dvignjena inscenacija (pravi oddih za oči, vaijen stiliziranih prizorišč sodobnega gledališča), to so bile nepozabne Klemenčičeve predstave »Sovjega gradu« in »Doktorja Fausta«. V miniaiturnem okviru je Milan Klemenčič svojemu izbranemu krogu vedno znova razodeval svojo umetniško silo, svoje veliko znanje, svoj tenko ubrani okus, pa čeprav je le-ta kazal poteze Klemenčičevih miinchenskih let — značilnosti fin de sivela in secesije,
Po sili slovenskih razmer je bilo tega deležno le majhno število izbrancev. Ni dvoma, da je v tem velika tragika Klemenčičevega življenjskega dela in njegova bolečina.
Težko bi bilo reči', ali je bil zagrenjen. V njegovi mogočni pojavi je prevladovala homerska širina, kii je z njo iz svojega visokega tretjega nadstropja na Zrinjskega cesti gledal Ljubljano z Gradom. Dobremu prijatelju je pač mimogrede potožil, a samo mimogrede. Brž je zamahnil z roko in še široko zasmejal. V očeh se mu je zaiskrilo vedre? goriško nebo. To ni bil starec — »laudator temporis acfck, marveč mož z globoko umetniško kulturo, mož, ki si je ustvaril svoj umetniški koncept, ga izdelal do potankosti, ga skušal uveljaviti v življenju, kadar in dokler mu je bilo dano — sicer pa je ostal bister opazovalec svojega časa. Prisrčno resno se je znal razhuditi ob napakah in pomanjkljivostih mladega rodu. Toda brž jih je prešel s sproščenim smehom moža, ki, svoje ve, nato pa speljal pogovor drugam. Prav gotovo pa ne k lutkam v škatlah. Te svoje bolečine se tudi v prijateljskem pomenku ni rad dotikal.
Zdaj jih je zapustil. Klemenčičeve miniaturne lutke so osirotele.
Mislim, da ima slovenska kultura velik dolg do Klemenčičevega spomina in dela. Najmanj, kar bi morali storiti, bi bilo, da bii mojstrov atelje — s privoljenjem njegovih domačih — spremenili v Klemenčičev lutkarski muzej, kjer je stal njega dni. In zdi se mi, da žerjavica pod pepelom ni ugasnila. Nemara bi se dalo mojstrovo delo -v takšnem muzejskem okviru nadaljevati?
To bi bil najlepši spomenik veličini Klemenčičevega duh4.
Dr. Niko Kuret
DR. FRIEDRICH LANGER:
DUNAJSKA GLEDALIŠKA PISMA
(December 1956)
Dunajska gledališča so prepolna obiskovalcev in le s težavo si priboriš vstopnico, skoro nemogoče pa je pribi do njih v Državni operi. Novo, sijajno operno hišo, sicer vse občuduje, vendar predstave pogosto ne ustrezajo ravni, ki smo je bili vaj eni in bi bi jo zopet želeli. Direktor Karajan se mudi z berlinskimi (!) filharmoniki daleč v Ameriki im vodi dunajsko Državno operno menda kar po telefonu, domača hiša pa se je hočeš nočeš morala sprijaznita s tem nenavadnim dejstvom. Opera je uprizorila »Tannhaeuserja« z zelo indisponirandm nosilcem glavne vloge — ostali sodelujoči so bili na zadovoljivi umetniški višini — in stojiščarjd so pevca Lustiiga grdo izžvižgali, te>r tekali za njim celo po cestah. Tega škandala, ki že presega meje običaj nega izražanja kritike, ne gre podcenjevati. Deloma je tega neuspeha kriv scenograf Gerd Richter, kajti scena je preveč podobna novO-bayreutskim »Mojstrom pevcem«, prav Wagner-jave romantične opere pa ne prenesejo tako zelo poenostavljene scene. Pa o tem bi si morali biti na jasnem že vodstveni krogi.
Zopet pa je doživel triumf Burgtheater. Lindberg je po uspe-»Danes bomo tiči« znova dokazal, da je vodilni burgteatrskd režiser, lsih uprizoritvah Shakespearove »Mere za mero« in Nestroyeve burke S Schillerjevo »Marijo Stuart« je ustvaril enakovredni pendant k uprizoritvi »Don Carlosa« v predsezoni. Jasno in učinkovita se je odvijala tragedija države in žene in Paula Wessely ter Kaethe Doirsch sta ustvarili lliika resničnih bralljiic. V ostalih vlogah smo videli Freda Dieiwehra (Leicaster), Walterja Reyrerja (Mortimer) in Albina Škodo (Burleigh). Čudovito in prelepo doživetje!
Manj sireče so imeli v Ak a d e m i e t h e a t r u , kjer so dramaturgi Burgtheatra izbrskali za Shawcsv jubilej medlo, slabokrvno in nezanimivo delo »Nikoli, ne moremo vedeti«. Režiser je bil nalogi komajda kos, vendar pa je imel v pomoč dobre sodelavce: Hildo Wagner, Hermanna Thimiga, Judith Holzmeister in še zlasti Inge Konradi. Tudi v gledališču Josefstadt uprizoritev Shalwa ni uspela: Pygmalion publiki ni bil všeč, učinkoval je zaprašeno, uprizoritev pa je bila površna. Prištejmo k vsemu temu še neustrezni epilog, režiserja, ki nalogi ni bil dorasel in neenotno zasedbo, ki se celo mešani družbi v tej drami ni prilegala! Pozabimo hitro na- to, zagrnimo v pozabo tudi vojaško burko Ire Levinsa »Kdo hoče k vojakom« (naslov ameriškega izvirnika: »Ne time far seirgeants»), dobro staro Ibsenovo »Divjo raco« v režiji Lotharja Muenthela' in z uspešnim sodelovanjem Antona Edthoferja, Erika Freya in Cha-riiklia Baxevanosa pa ohranimo v najboljšem spominu! Torej vendarle zopet uprizoritev, ki ni učinkovala zaprašeno, temveč še vedno sveže! Prav take so bile tudi predstave ob gostovanju gledališča P i c c o 1 o theatro dz Milana. Giorgio Strehler, ki bi ga danes mogli uvrstiti med najboljše režiserje, si je bil na jasnem O svojem konceptu in čuMti je bdlo, da je postavil na prvo mesto enotnost, studioznost ter delo Hn zopet delo. Seveda so milanski gostje blesteli s svojim Goldonijem in njegovim Harlekinom. Pokazali so tudi avtentičnega 358	Pirandieila (»Nocoj bomo improvizirali«), ki ga niso posredovali stilno
zaprašeno in bledokrvno, temveč so predstavili čistokrvno in močno gledališče, stilno zanesljivo orientirano in živo. Grazie tante, ta predstava nam je dala več kot dvoje senzacionalnih večerov!
Vztrajno in premočrtno izvaja svoj premišljeni repertoarni načrt Volkstheater, ki je uprizoril prijetno komedijo Jeana Sarmenta »106. rojstni dan« z dragoceno Johano Terwin-Moissi in pred tem »Kitajski zid« švicarskega avtorja Maxa Frischa z zmedeno nakopičenimi tezami o problemih našega časa. Publika pa je pri tej uprizoritvi dovolj jasno videla namen in je bila zadovoljna. Dunajska' kletna gledališča so stopila v novo sezono brez posebnega zaleta. Med njimi se je pojavil, pravi kabaret, ki je začel sezono z naravnost senzacionalnim odskokom. »Listič pred usti« je bila prva uprizoritev in od tedaj je Intimno gledališče iz dneva v dan razprodano. Kot protagonista velja posebej omeniti nadpovprečno nadarjenega Helmuta Qualtingerja, ki. je kot natumi silak a la Mar.lon Brando in kot pevec črnskih pesmi, neprekosijiv. V delu je huda ost in napad na glasbeno veličino maesitra Karajana in še diruge dunajske specialitete. Sijajno in enkratno! Istočasno uprizarjajo v Parkring - theatru zabavno komedijo na račun »psihoanalitične psihoze« »Domišljavi doktor«, ki je pravcata terapija s smehom! Malo gledališče v Koncertni hiši uprizarja »Otheflla .iz Salerna«. Avtorja Milo Dor in Reinhardt Federmann nam podajata v obliki drame snov, ki sta si jo izposodila pri mojstru Shakespeareu in ki je bila že neštetokrat obdelana v knjižni obliki ali v radijskih igrah. Raztreseni filmski elementi pa
Zgoraj: Lojze Potokar (karikatura M. Kosa); desno: osnutek Maksa Furijana za Azdakovo masko v »Kavkaškem krogu s kredo«.
kažejo na nadaljnjo razširitev. Ta »Othello iz Salerna«, katerega, dogajanje sega v čas ob ameriški invaziji v Italijo anmo 1943, je bil res dobro odigran. Othella je igral pravi Amerikanec, kot Italijan je razveseljeval Franz Steinberg, kot dober režiser pa se je zopet izkazal Friedrich Kailina.
359
Po kriminalkah, s katerimi so pričala sezono mala gledališča, torej ■dvoje zelo uporabnih del avstrijskega Izvora, ki sta dali tem odrom ■spet pravo lice.
(Februar 1957)
Na prvi pogled se dozdeva, da poteka gledališko življenje na Dunaju mirno, skoraj premiirno. Vrstijo se skoiro neopazne premiere, razburjenja je malo, v gledališčih srečujemo stara in znana dela, razpravljanj pa skorajda ni.
Nasprotno pa hoče Burgtheater učinkovati pestro. Razen stare, konvencionalno pobarvane Ibesnove »Nore«, ki je imela pri občinstvu razmeroma sllab odziv, so slavnostno uprizorili — nekoliko kasno sicer, vendar pa v 'Odlični režiji »Le livre de Christoph Colum-bus« Paula Claudela. To staro in ne ravno dobro delo je nekaka zgodloviinska slikanica z dobro mišljenimi Izreki in z- osnovno idejo, ki se ponavlja v različnih variantah: Krištof predstavlja Kristusa, Kolumb pa goloba, ki leti preko morij, veže med seboj kontinente in obljublja za vse varno zemljo. Okoli te imenske simbolike se lovi Claudel cele tri. ure. Milhaudova čudovita pridušena glasba ne predstavlja le zvočne kulise in komentarja, ki naj bi dogodke ilustriral, temveč je integralna scensko-draimaturška sestavina. Režija Adolfa Rotta se spet košati v cirkuškem sijaju dn bahavi opremi bolj kot to zahtevata bogastvo Španije in baročni jezik navdušenega- avtorja. Vendar SO prii tem nastale slike nepozabne lepote in čudovitih barv, vanje pa so v okvir 6mih horilstov postavljeni protagonisti in statisti iz 1. 1492. Obdan od velikega ansambla se je Ewald Baitser v vlogi obsedenega moža, ki je odkril Ameriko, impozantno in silno gibal v hitrih zaporedjih prizorov. Zanimiv, a vseeno — naj zveni še tako paradoksno — kljub bogati paši za oči dolgočasen večer. In da bi ta impozantni vtis čimpreje spet zbledel, so takoj zatem uprizorilii Shakespearovega »Othella«. S to predstavo, ki jo je zrežiral Josef GLueck-smann in ki jo dičijo slavna imena kat Kaethe Gold, Liselotte Schrei-ner, Bwald Balse.r in Albin Skoda, naj bi šli tudi na turnejo po Nemčiji. Vendar pa je to ostala konservativna in nič kaj vznemirjiva zadeva: nobenega novega prijema, nobenih modernih vidikov, pravo »monostar« gledališče, utrudljivo prav do scene.
V	Akademiethetru so nas razveselili s sproščeno duhovitostjo MOrettove »Done Diane«. Končino je spet sedel za režijsko mizico Hans Thimigg. Scensko glasbo je napisal AlexandeT Stein-brecher, Brni Kneipent je prispevala načrte za sceno in kostume, zbran pa je bil tudi očarljiv baletni ansambel: vse to je' pomenilo garancijo za odličen serijski uspeh. S tega starega dela so skrbno očistili prah in ga opremili s svežimi dragocenimi domislicami. Zato pa je bila naslednja premiera spet hud udarec: razen tega, da je bila režitja slaba, so zagrešili hude napake pri zasedbi vlog. Rezultat: večer enodejank z nehomogenim izborom Firyjeve igre »Feniks odveč« in Giradouxovega dela »Pesem pesmi« je bil temelji,to zgrešen. Za tem se je spet pokazala nadvse razveseljiva jasnina s sicer le redko uprizarjanim Hofmansthaloviim delom »Der Unbestechliche«. Zopet enkrat so prikazali na odru košček ljubeznive, prave Avstrije. Režiser Ernst Lothar je dal poroštvo za uspeh že s samim izborom igralcev in igralk: Adrienne Gesner, Lnge Rrueckmeier, Jane Tilden, Robert 360 Lindtner in predvsem Josef Meinrad (v naslovni vlogi). Sledilo je
sicer spsrao delo, ki pa je izzvalo salve smeha, farsa, ali če hočeter parodija »Cesair Jožef in hči železniškega čuvaja«, ki joi je napisal Fritz Herzmansky — Orlando. Zelo uspešnemu satiričnemu pisatelju Heramanskemu — na Dunaju je -izšlo nekaj njegovih dobrih romanov in dram, ki pa so vsi preobloženi z bi/antskimi besednimi' in stavkovnimi kaskadami — je pravkar uspelo, da se je odlično uveljavil v Munchenu. Dunaj je bil spet prepozen. Delce, ki se na duhovit način norčuje iz uradništva, železnice in prenekaterih drugih komičnih ureditev stare Avstrije, iz katerega pa kljub temu veje ljubezen do te države, je zrežiral Leopold Lindtberg. Ce to komedijo z njenimi dragocenimi domislicami igrajo preresno in pnerealistično, se prav lahko zgodi, da se približa ostri saitiri, čeprav naj bi bila ljubka travestija, parodija parodije, zelo zavita ljubezenska izjava. V Akade-mietheatru je bil prijem le pretrd iin preveč pritegnjen in to je bil vz.rak, da je prišlo- do mnogih nesporazumov. Tudi tu je zopet blestel Josef Meinrad in njegova nepozabna partnerica Inge Konradi. Istočasno so igrali Nestroyevo delo »Haeuptling Abend,wind«, lahko grozljivo šalo na račun svetovnih pop'Otnikov in smešnih Papuancev.
V gledalilšču Josephstadt so nam postregli predvsem z lahko, zelo lahko hrano: zabavna dela, ki jih človek prav kmalu spet pozabi:
, »Kleiner Schwindell in Pa.rils«, »Meine Frau erfaehrt kein Wort«, v gledališču Kammerspiele pa zakonsko parafrazo, ki se vrti okoli »eksplozij« in »ekskurzij« petdesetletnikov, »Man ist nur zweimal jung«. Močna pa je bila Hilde Krahl v Turgenjeva, igri. »Mesec dni na kmetih«. Skrbno in s težnjo po nadrobnem realizmu v smislu Stanislavskega, je delo zrežiral njegov učenec Peter Žarov. Doživeli smo velik gledališki večer.
V Volkstheatru smo praznovali ponovno srečanje z zelo prilj,ubij enim delom dvajsetih let, z »Mladim baronom Neuhausom« avtorja Stefana Kamaire. Presenetljivo dobro pa je bilo delo »Onstran raja«, ki ga je s čudovito gotovostjo v gradnji dejanja in dialogov, četudi v ekstremih nekoliko nenavadno, napisal mladi nemški dramatik H er bet Asmodi. Popolnoma se je ponesrečila uprizoritev drame »Hotel Madeleine«, drobne stvarce, skromnega poizkusa Mogensa Dimčka, da bi, Danec, ustvaril nekaj pariške atmosfere. Tudi pravljično vzdušje nežnega Flamca Paula Wiliemsa ni prišlo prav do izraza v uprizoritvi dela »Baerenhaeuer«, kljub nekaterim ljubkim nadrobnostim in vidni, dobri volji.
Kar zadeva kletna gledališča1, je posebno izstopal Parkring-thearter z nadvse privlačnim delom »Die lafczte Statkrn« Ericha M. Remarquea. Berlin 1945 je prizorišče ekstremne zgodbe med pobeglimi zaporniki iz koncentracijskih taborišč, esesovskdmi biriči in ruskimi osvoboditelji. »Trinajst pri miizl«, turbulentno komedijo Francoza Sau-vajona, je uprizorilo Theaiter der Courage: res prijetno' in dobro zgrajeno zabavno delo, ki je posrečeno postavljeno v čas med silve-etrovo in pusta. Zelo, zelo moramo spet pohvaliti gledališče »KaJieiido-skop«, ki je izbrskalo že pozabljeno Nestroyevo delo, ga z mnogo čuta in ljubezni predelalo ter ga z vso skrbnostjo uprizorilo: »Heim-liches Geld — heimliche Liebe« (režija Helmut Matiasek) je doživelo velik uspeh in ga bomo sedaj morda zopet večkrat srečali. Tribuna je pripravila posrečeno krstno predstavo z »Življenjem iz druge roke« avtorice Erni Friedmann. Delo obravnava z dramatično učinkovitostjo in z mnogo smisla dramatično napetost, konflikt med materjo in
hčerjo, čutiti pa je bito tudi mnogo rutiine. Za dramo se že zanima tujina. Nekaj prdijatniiih gledafliiških večerov smo imeli, končno tudi v »Kleinem Theaiter im Konzertfaaus«. Nekoliko težavneje se je uve-
1	javilo delo »Tri besede« Alexandra Caisona, bolje pa »Otroški! tat« atvtorja Supervieilla.
Iz rokopisa prevedla Z. F.
B
(L ' u—**■
Maks Furijan: osnutka za maski v
Brechtovi drami »Kavkaški krog s kredo«
Zgoraj: Oklopnik, spodaj: Razbojnik Iraklij
362
Jk^&čahiiii (n pckoJuta^
BEŽIGRAD;
m
KVAS
ima dnevno v vseh .poslovalnicah na zalogi vsakovrstno sveže špecerijsko blago! Sprejemamo tudi telefonska naročila! — Po narožilu pošiljamo blago na dom!
»KRANJICA«
Mestni trg 28 (bivši Samec)
Vam nudi v bogati izbiri moško in žensko perilo, volno in volnene izdelke, razno otroško perilo in galanterijsko blago
Se priporočamo »Kranjica«, Mestni trg
izdeluje nogavico iz sintetičnih mu vlaken, kakor Nvlon, Perlon. Enkalon in slično, kakor tudi vse vrste raztegljivih nogavic Prvovrstna kakovost in okusna ter praktična oprema
ELEKTRO STROJNO PODJETJE
»TIKI« - Ljubljana
TRATA ŠTEV. 12	Telefon	2797
0 se udejstvuje na področju elektrokovinske stroke 0 z izdelovanjem električnih grelnih in varilnih 0 naprav, konstruira in .izdeluje različne indivi-0 dualne kovinske in elektro izdelke za 0 potrebe industrije in Sirotke potrošnje
Industrijsko podjetje za elektrozveze
TELEKOMUNIKACIJE
LJUBI J AN A - TRZANJ
izdeluje in priporoča svoje izdelke:
Ljudski sprejem. Vesna 4o Koncertni	Savica	56
UKV	„	Soča
e te stil-pr omet
LJUBLJANA, Stritarjeva ulica 5
Vam nudi
veliko izbiro takstllnega ter galanterijskega blaga, in to po aoto ugodnih cenah
Ljubitelji radijskih oddaj! Naše sprejemnike, ki so splošno znani po svoji kakovosti in elegantni izvedbi, lahko nabavite v vseh strokovnih trgovinah
Cene so nizke m vsakomur dostopne
I O « A ■ N A N LJUBLJANA
TRGOVSKO PODJETJE
PD
QQ
Ljubljana • Tei. 30-956
Vam nudi preko svojih skladišč in malopiodajalnic kvalitetne tobačne izdelke vseh naših tobačnih tovarn
razstavišče
LJUBLJANA
LJUBLJANSKI VELESEJLM
organizira poleg stalnih razstav sle/venskega gospodarstva specialne razstave in sejme za posamezne stroke gospodarstva republiškega, zveznega ali mednarodnega značaja. Vse večje pirreditve so vnesene v mednarodni koledar razstav. V času, ko ni razstav, so razstavni objekti na razpolago’ tudi za razne družabne, kulturne iin športne prireditve, kongrese, večje koncerte, ple®e itd.
V letu 1957 priredi:
30. Ul. — 7. IV. 1L SEJEM MODE IN USNJARSTVA z mednarodno udeležbo
25. V. —2. VL	SEJEM PROMETNIH SREDSTEV
z mednarodno udeležbo
29. VI. — 7. Vil.	11. MEDNARODNI SEJEM EMBALAŽE
3. Vlil. — 11. Vlil.	11. JUGOSLOVANSKI EKSP0RTN1 SEJEM
26. X. — 3. XI.	IV. MEDNARODNI SEJEM RADIA
IN TELEKOMUNIKACIJ