SLOVENSKI Čebelar
1873 ZAČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA
19*73
LETNIK LXXV
i
ANTON JANŠA 1734—1773
SLOVENSKI GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ
SLOVEN IJ E
ČEBELAR
St. ii	l.	november	1973
V	S E BINA
Ivan Krajnc: Čebelarjeva opravila v oktobru
in novembru...................................289
Mariano Alber: Zakaj je in ostane carnica
najboljša.....................................292
1’rof. Janez Mihelič: Umetno osemenjevanje
čebeljih matic............................... 293
Dednost, seksaleli in vzreja matic (prevod) . 294
IZKUŠNJE IN PREIZKUŠNJE NAŠIH ČEBELARJEV
I.	Žunkio: Odstranjujmo protislovja	....	299
Dušan Mercina: Slaba zima — dobro leto	.	.	300
Lojze Kastclic: Varujmo življenjsko moč če-belnih družin v zimskem in zgodnjem pomladanskem času...............................301
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Janez 1’uis: Črne čebele......................303
Jože Resnik: Kdor želi med pridelovati, mora
nosemo zatirati............................304
Dr. Leon Kocjan: Nosomavost čebel — proizvodno gospodarski problem.....................305
NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA
V	JANŠEVEM JUBILEJNEM LETU Valentin Benedičič: Slavnostni govor na A. Janševi spominski proslavi ob 200-letnici
njegove smrti na Brcznici..................309
France Guna: Kuharjevega Toneta slovo (igra s petjem)
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA
OSMRTNICE
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 40,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/11,
tiska Tiskarna PTT v Ljubljani.
Uredniški odbor: France Guna, Alojz Kastelic, I.udvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan, dr. Nežka Snoj in Jožko Šlander.
Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan
Letna naročnina za nečlane 45,00 din, za tujino 50.00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino, številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta: 50101-678-48636.
Telefon: 20-208
Zunanja stran ovitka delo Vilija Kožarja, podoba A. Janše akad. slikarja B. Jakca
Dvoje sveč je zagorelo v Janševem jubilejnem letu, ena v kraju njegovega rojstva, druga
pa v kraju njegove smrti...	Foto:	N. Farazin
ČEBELARJEVA OPRAVILA V OKTOBRU IN NOVEMBRU
IVAN KRAJNC
V	oktobru nimamo kakih posebno velikih in težkih čebelarskih opravil. No, vendar, kar je potrebno napraviti, se mora pravočasno storiti. V tem mesecu moramo najprej preveriti, če smo opravili vse posege, o katerih smo govorili v septembru, t. j. priprava čebeljih družin za zimo, ureditev zimskega gnezda, dovoljna količina hrane itd. Razen tega moramo popraviti, očistiti in pobarvati panje, urediti in očistiti okolje čebelnjaka, zavarovati čebele in jim zagotoviti mir in tišino ter paziti, da se ne pojavi v čebelnjaku ropanje.
Čebelna družina, od katere se v prihodnji sezoni pričakuje maksimalen donos medu in drugih čebeljih proiz vodov (kolikor bodo za to tudi druge dobre razmere), mora v tej dobi imeti dobro matico in okrog 30.000 delavk.
To čebelar ugotovi kaj lahko. Družina, ki zaseda 8 do 10 satov, bo odlično prezimila, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji. Taka družina se bo spomladi odlično razvila in izkoristila tudi zgodnje paše, ki nastopajo še pred akacijevo.
Sicer pa dobro prezimi tudi družina z 20.000 čebelami, vendar pa od takih družin pričakujemo lahko samo srednje dober donos. Take družine v oktobru zasedajo 5 do 6 satov. Slabe družine z deset do petnajst tisoč čebelami zasedajo 3 do 4 sate. Sicer tudi takšne družine pretolčejo zimo, vendar pa od njih ne moremo pričakovati ničesar. Take družine se razvijejo šele za naslednjo sezono. Družina z manj kot 10 tisoč čebelami so slabiči, ki zelo težko preživijo zimo, navadno pa jih večina umre od mraza.
Dober čebelar gre v zimo samo z močnimi družinami. Druge družine združi tako, da so vse družine močne. Spomladansko izenačevanje družin jc preživela praksa. Velika zabloda je verovati, da največje donose dosežemo s srednje močnimi družinami. Največje donose dosegamo le z močnimi družina mi, zato je bolje oslabiti slabo družino in dodati pred nastopajočo pašo zalego močnejšim družinam.
Glede hrane moram naglasiti, da je največja zavora za napredek našega čebelarstva sploh premajhne zimske zaloge, zaradi katere umre preko zime marsikatera družina, druge pa na pičli zalogi životarijo vse do prvih spomladanskih donosov nektarja in obnožine. Ključ do uspeha je super družina v panju. Da bi to dosegli, moramo družini pustiti ali dodati hrano, ki se sestoji iz 2/3 medu in 1/3 cvetnega prahu. Ce tega družina nima, dodajmo nadomest ke. Ko čez zimo družina uživa tako hrano, imajo čebele čez vso zimo obilo mlečka, s katerim pitajo matico. Ko spomladi odpremo tak panj, imamo kaj videti. V takem panju je mnogo mlade in zdrave živali, ki že pred akacijo nabere toliko, kot je preko zime snedla, seveda če so za to vremenske razmere. Družina s 30.000 in več čebelami v prostornem panju rabi 30 kg zaloge,- srednje družine 20 kg, medtem ko je slabšim družinam potrebno 10 do 15 kg za zimo. Trdim, da je tu ključ za uspešno čebelarjenje, ki so ga sodobna čebelarstva v zamejstvu že davno »po-gruntala«. Ker v tipiziranem AZ panju na 10 satov ni možno vzgojiti super družine, ker je premajhen, bo za AZ panj z močno družino dovolj 20-kilo-gramska zimska zaloga.
Panj je stanovanje čebclne družine, ki varuje družino pred vetrom in vlago, kakor tudi pred raznimi sovražniki. Če panj ne more opravljati te funkcije, kakor je treba, družina težko vzdržuje ugodne pogoje za razvoj in življenje v njem. Zaradi tega mora čebelar panje vzdrževati, jih popravljati
in pravočasno barvati. Za to delo je najboljši čas v mesecu oktobru. Čebela zaznava le modro, rumeno, belo in črno barvo, zato, čebelarji, barvajte svoje panje 1 s temi barvami. Vsak čebelar si lahko napravi zelo poceni sam mineralno barvo, ki je obstojna 10 in več let. Za to je potrebno:
en del mletega prahu iz opeke,
en del negašenega apna v prahu in
en in pol dela lesnega pepela.
Vse to presejemo na gosto sito, nato raztopimo v posnetem mleku (mleko prekuhamo in ko se ohladi, poberemo smetano). Zmes zmešamo do gostote jogurta in pustimo stati 6 ur. Po 6 urah dolijemo posneto mleko in mešamo, da dobi gostoto redkega jogurta oziroma gostoto barve. S tem je barva narejena. Panje pobarvamo trikrat v 24 urah.
Glede zavarovanja in otoplitve ter zapaženja panjev razpravljajo po vsem svetu. Nekateri so za dobro zapaženje panjev, drugi pa so pristaši nezapaže-nja. Zadnjim se pridružujem tudi jaz. Čebelni družini pozimi ni največji sovražnik zima, marveč vlaga. Zaradi tega je potrebno odpreti žrela. Pri nakladnih panjih moramo obvezno v zgornji nakladi 10 cm izpod pokrova odpreti žrelo prečnika 2 cm, tako da skozi to žrelo puhti vlaga. Vsekakor pa je potrebno družine zavarovati pred prepihom, ki je prisoten posebno pri starejših panjih, ki so navadno že razmajani in imajo razpoke na raznih straneh. Da se obranimo prepiha, lahko uporabimo strešno lepenko, a v čebelnjakih AZ panjev papir in podobno.
Čebelnjak naj bi bil vedno postavljen na takem kraju, da imajo čebele pozimi mir. Če se čebele pozimi vznemirjajo, porabijo neprimerno več hrane, lahko pa v težjih primerih tudi propadejo,- zato je dobro, če je čebelnjak ograjen in ima do njega dostop le čebelar.
V	naših razmerah čebele najmanj delajo v novembru. Navadno sedijo po satovju celotnega panja. Sezona je zaključena in čebel enostavno ni potrebno vznemirjati. Zadnja zalega se je izvalila. Očiščene so tudi celice, iz katerih so se povalile zadnje čebele v tem
letu. V polnem panju medu in mladih čebel z dobro matico je prav gotovo prijetno lenariti. Zunaj še ni toliko hladno, da bi čebele o tem morale mnogo skrbeti. Če ponoči zahladi, se malo stisnejo, in podnevi, ko je toplo, se zopet razlezejo. To traja tako dolgo, dokler ne zapiha sever in ko začne zemlja zmrzovati. Šele tedaj se začne prava borba z mrazom. Oblikuje se zimska gruča v obliki krogle. Krogla sc samodejno stiska in širi. Čim hujši je mraz, tem bolj se stisnejo čebele. Oglji-
kov dvokis, ki ga čebele v notranjosti krogle izdihavajo, omamlja (omrtviči) čcbelno družino, tako da se v tem času čebele ne presnavljajo hrane in se zaradi tega tudi ne starajo tako hitro, kot bi se, če mraza ne bi bilo. Za zu nanje čebele, ki obdajajo kroglo, pa seveda to ne velja. Sedaj pa nam je tudi jasno, zakaj slabič sorazmerno svoji moči porabi mnogo več hrane kot dobra družina in zakaj se spomladi ne razvija tako hitro kot dobre družine. Enostavno povedano, slabe čebelne družine so se pozimi postarale in nimajo mlečka, da bi lahko vzgajale mladi rod.
V	veliki krogli je sorazmerno malo čebel na periferiji krogle, medtem ko je pri slabiču pretežni del čebel v obrob-neb plašču in te čebele rabijo dosti hrane. To se odraža posebno takrat, ko imamo ostre zime, ker morajo slabe družine takrat zelo »kuriti«, da ostanejo sploh pri življenju. Kurivo pa je vedno ogljikov hidrat, t. j. pri čebelah med ali sladkor, v peči celuloza-les ali premog, v motorju pa bencin in olje. To rej mraz ni nevaren dobri družini. Ce-belno družino v panju ugonobi le vlaga in prepih. Zaradi tega mora čebelar poskrbeti za zračnost panja in temu primerno opaženje.
Sam sem prej povedal, da sem pristaš tistih, ki preveč ne pažijo svojih panjev. Vendar pa bi rad naglasil, da si le dober čebelar lahko to privošči. Vsekakor pa mora vsak pregledati, če so panji v redu, čebelnjak v zavetni legi in vse družine močne. Začetniki in vsi čebelarji, ki imajo v svojih čebelnjakih družine različnih moči, pa le prezimujte po starih načelih.
Mimogrede naj omenim, da dodam vsako jesen vsem tistim družinam, ki niso zasedale ob prihodu iz Like plo-dišča in medišča, rezervne družinice iz štiri in petsatarjev. Če je potrebno, tudi dve družinici v en panj. Letos jih je šlo v ta namen 84. Za pomlad pa jih je ostalo še 52. Razen tega sem le slabih 7 km zračne linije oddaljen od
Drobni cvetovi jesenskega resja so letos dali v nekaterih krajih kar razveseljivo medičino — Foto: L. Klun
morja. Mojim družinam bi vsako ode-vanje bilo škodljivo, medtem ko rezervne družinice tudi sam dobro zaščitim. Torej paženje opravlja čebelar individualno za vsako družino posebej.
Pri AZ panju je prednja stena dvojna. zadaj so vrata in v notranjosti na okencih papir in preko vsega tega po vsej površini še papirnata blazinica iz nekaj slojev papirja, pa bo kar zadosti, posebno če stoji panj v čebelnjaku-ba-raki. Nakladni panj, zgoraj zavarovan s pažno blazinico in ovit s strešno lepenko ali plastično folijo, pa je tudi dovolj zaščiten. Tudi v tujini so svoje-
časno, posebno Angleži in Amerikanci, prezimovali grupno po štiri panje skupaj in jih zložili v velike zaboje. Vse to so še zamašili s papirjem in različnimi pažili. S tem so dosegli nasprotno, kar so pričakovali. Družine so porabile veliko hrane in spomladi so se pozno razvijale. Bilo jim je vso zimo prevroče in nastopajoče pomladi sploh niso čutile. Torej povsod vse do razumne meje. Družinam dajmo zraka, da ne bo v panjih plesnilo satovje. Kdor želi, naj odpre zgornja žrela, seveda pa mora pri tem računati na poznejši spomladanski razvoj družin.
ZAKAJ JE IN OSTANE SLOVENSKA CARNICA NAJBOLJŠA
MARIANO ALBER. MESSINA
Pred več kot 200 leti je Anton Janša šel na Dunaj. Ko je pozneje vodil na novo ustanovljeno čebelarsko šolo, je prinesel s seboj iz svoje domovine na Nižje Avstrijsko poldrug ducat čebelnih družin. Kot dober poznavalec je videl, da so bile tamkajšnje čebele drugačne; za svoje delo je dal svojim ljubil hribovskim čebelam prednost.
Ko so polagoma v vsej Evropi uvajali premično satje, je bilo zaradi splošne neizkušenosti mnogo hudih izgub, tako da je bil v marsikaterih pokrajinah, ki so bile bogate na čebelah, uničen zaradi lakote in kužnih bolezni skoro ves stalež. Te škode so nadomestili desettisoči zdravih in močnih kranjskih družin. Tako lahko rečemo, da so pred 100 leti one rešile evropsko čebelarstvo.
Pred pol stoletja se je pojavil nov val kužnih bolezni, ki so ga pripisali vsaj deloma pršici; prizadeta je bila predvsem Velika Britanija in množično so tja dovažali čebele iz Holandske, Francije in Avstrije. Ustanovitelj Apis kluba dr. Abushady je celo v svoji domovini Egiptu dal prednost od vseh znanih ras kranjski čebeli in jo priporočal. Mnogo je pisal v angleških čebelarskih listin in tako so zahtevali tudi to raso.
Ko se je Alber leta 1928 peljal v Francijo, je pripeljal s seboj tudi vagon sivih čebel; kot vzrejne matice pa je izbral go-
renjske od Ambrožiča iz Mojstrane, ki jih je iz izkušnje poznal kot najboljše. V strnjenem ozemlju črne čebele jih ni mogel ohraniti čiste.
Po Alberjevi vrnitvi iz Francije se je v Angliji povpraševanje nadaljevalo in Alber je za naselitev angleških standardnih panjev kupil jugoslovanske kranjiče, ki so po pošti brezhibno prihajali na cilj, dokler ni bil v Nemčiji prepovedan tudi tranzit živih čebel. Medtem so Kranjci pošiljali svoje matice do leta 1962 v Egipt, dokler niso politične težave napravile vsemu konec.
Ko je leta 1950 brat Adam (Karl Kehrle) povpraševal po najboljših carnica čebelah, je Alber brez oklevanja odgovoril: »Kra-njice iz Jugoslavije«. In če danes potrebuje zdrave in nepokvarjene linije te tako dobro znane sive hribiovske čebele, je vesel, če jih lahko dobi iz njene prvotne domovine, kot zadnje 4 tako krasne živali s ple-menilne postaje pod Zelenico.
Tako je bila Kranjica najboljša, kot je še danes. Tako bo ostala, če se bodo tamkajšnji zmožni čebelarji ognili napakam drugih in opravljali masovno odbiro kot njihovi predniki, ki je tudi z znanstvenega stališča edino pravilna, kar se lahko tudi matematično utemelji.
Prevedel B. M.
UMETNO OSEMENJEVANJE ČEBELJIH MATIC Radijsko predavanje
PROF. JANEZ MIHELIČ
Osnovnega pomena za uspešno selekcijo čebel in za pridobivanje gospodarsko donosnejših čebeljih hibridov je kontrola genetskih lastnosti obeh partnerjev, matice in trota. Ker se naravna biološka oploditev matice opravi med letom v roju trotov 10 do 25 m visoko v zraku, je jasno, da je onemogočena kontrola parjenja in s tem tudi kontrola genetskih lastnosti trotov, ki so matico osemenili.
Vsi poizkusi, da bi kontrolirali oploditev matic v zaprtih prostorih, so se izjalovili. Jasno pa je bilo, da so vsi napori za izboljšanje čebeljih rodov zaman, dokler ne bo mogoče po kontroli genetskih lastnosti partnerjev opraviti kontrolirano osemenitev.
Rejcem v kateri koli panogi kmetijstva, predvsem pa v živinoreji, je že dolgo znana povečana odpornost, vitalnost in sposobnost za rast in reprodukcijo, ki jo opazimo pri križancih. To velja tudi za čebele.
V	čebelarstvu je znano, da so čiste linije manj vitalne in imajo manjšo nabiralno vnemo, križanci dveh čistih linij, ki imata obe zaželene lastnosti, pa visoko presegajo starše v vseh pogledih; to so tako imenovani hibridi. Dosego tega cilja pa nam danes popolnoma zagotavlja samo metoda umetnega osemenjevanja matic in pravilna odbira. Ta spoznanja so v prakso v večjem obsegu vpeljali že v Zvezni republiki Nemčiji, ZDA in Poljski, kjer uporabljajo metodo umetnega osemenjevanja matic pri vzreji tako imenovanih plemenskih in gospodarskih matic.
Selekcija ali odbira, ki je pogoj za racionalno in gospodarsko upravičeno umetno osemenjevanje, je učinkovita le tedaj, če imamo spremenljivost, ki se prenaša na potomce. Raziskave pri nas so pokazale, da imamo precej čebeljih linij ali ekotipov naše kranjske čebelje rase. Čim več je teh ekotipov, večjo možnost uspeha imamo, ker pridemo hitreje do čistih linij in imamo večje možnosti za kombinacije pri med-linijskih križanjih (hibridizaciji).
Dednostni delež ali heritabiliteta gospodarskih lastnosti, ki se prenašajo od matere na hčer znaša 0,20 do 0,50, drugi vpliv na gospodarske lastnosti pa ima okolje. Kot osnovni material za umetno osemenjevanje jemljemo ekotipe, ki so dobri medar-ji, ki neradi rojijo, so krotki in ob pregledih čebele ne zapuščajo zalege. Važno pa je, da imamo že v začetku čebele, ki pripadajo naši čebelji rasi in niso medpasemski križanci, ker takšnega materiala tudi z
umetnim osemenjevanjem ne moremo dedno očistiti.
Hibridi dveh čistih linij z dobrimi lastnostmi naberejo 50 % in več od povprečja donosa čebelnjaka.
Do čistih linij pridemo s tako imenovanim vzratnim križanjem ali inbridingom, to je križanjem v ožjem sorodstvu. S tem dosežemo tako imenovano depresijo zaradi imbridinga prav pri lastnostih, ki jih poveča heteroza. Križanje v ožjem sorodstvu pa nam omogoča samo umetno osemenjevanje.
Večji razvoj umetnega osemenjevanja matic se je pričel po letu 1926, ko je Watson izdelal specialno brizgalko iz stekla, ki jo je imel pritrjeno na mikromanipula-torju. Ta aparat je izboljšal Laidlaw leta 1944, za anestezijo matic je prvi uporabil ogljikov dioksid, ki ima tudi to lastnost, da matica po dveh desetminutnih narkozah prične zalegati ne glede na to, ali je osemenjena ali ne. Namesto steklene konice pri brizgalki je Roberts leta 1947 uvedel konico iz pleksi stekla. Mackensen je izpopolnil tehniko umetnega osemenjevanja in izdelal bolj funkcionalno brizgalko. Vese-ly je leta 1960 izdelal specialno konico brizgalke, ki olajša delo. Za praktično izvedbo umetnega osemenjevanja matic je predvsem važno, da so izpolnjeni trije pogoji. Matice morajo biti velike, zdrave in vitalne zaradi lažje izvedbe osemenitve in manjše možnosti poškodb spolnih organov. Na razpolago moramo imeti zadostno število trotov želenega izvora in nad dvanajst dni starih. To zahteva precej truda in je vzporedna naloga pri vzreji matic. Trote moramo imeti izolirane in paziti, da so močno krmljeni, kajti samo tako bomo dobili zadostno količino semenskega materiala, ki znaša 1,0—1,5 mm3 na trota. Tretji pogoj je dober aparat za umetno osemenjevanje matic. Za umetno osemenjevanje uporabljamo matice, ki so starejše od šest dni in mlajše od 20 dni.
Matici injiciramo enkrat 8 mm’ sperme in jo nato drugi dan ponovno anesteziramo z ogljikovim dioksidom 10 minut. Pri sami inseminaciji v začetku povzroča težave nož-nični zatič, ki preprečuje vstop brizgalki vendar se ga z vajo naučimo obiti.
Pri izpolnjenih teh treh pogojih in dobri organizaciji dela uspeh ne more izostati.
Umetno osemenjevanje matic je postavilo na nove temelje proučevanje dednih
zasnov pri čebelah in ima neposreden vpliv na izboljšanje gospodarskih lastnosti čebel.
Mislim, da bo ena bistvenih nalog Čebelarskega izobraževalnega centra, ki ga gradi Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, uvedba umetnega osemenjevanja matic v prakso pri nas in s tem realizacijo tehle nalog:
1.	Vzdrževati čebelje rodove ali ekotipe,
ki so v raziskovalnem ali gospodarskem pogledu zanimivi.
2. Vzgojiti čiste linije v inbridingu, ki naj bi imeli nadpovprečne gospodarske lastnosti.
3. Vzreja interekotipskih križancev, ki bi v nabiralni vnemi močno prekašali starše. To pa je mogoče pri nas kot naravnem rezervoarju čebeljih rodov kranjske čebele, kjer so ti rodovi najmočneje zastopani.
DEDNOST, SEKSALELI IN VZREJA MATIC
Prevajalčev uvod. V zadnjem desetletju se v čebelarski literaturi vse pogosteje pojavlja nova beseda »aleli- kot množinski samostalnik srednjega spola. V novejšem času pa naletimo skoro izključno na ameriško okrajšavo »seksaleli«, kar bi lahko po naše rekli seksualni aleli. Aleli so namreč raznovrstne obstoječe oblike, v katerih lahko nastopa določena dedna zasnova (gen) v skladnih kromosomih zaradi mutacije. Kromosomi so nosilci dednih lastnosti. Mutacija pa pomeni naključno spreminjanje.
Lansko leto so se v čebelarskih revijah pojavili dolgi strokovni članki o tej zadevi, mestoma celo težko razumljivi zaradi zapletenosti dogajanja v celicah. Predsenik Avstrijske čebelarske zveze Alois TROP-PER je bistvene misli teh razprav strnil v poljudno znanstveni članek, ki je razumljiv tudi nešolanemu čebelarju. Zaradi tega ga objavljam v prostem prevodu.
* * •
Poskusi križanja pri čebelah se gibljejo izven normalnega poteka, ker se razvija nastanek trotov zaradi deviške rodnosti matic na popolnoma stranski poti. Če upoštevamo to posebnost, tudi pri čebelah lahko do dobra spoznamo Mendelove zakone dednosti. To zadeva v prvi vrsti križance prve generacije, ki dostikrat prednjačijo s posebnimi uspehi. Le žal, da so to navadno le slepilci, ki v nadaljnjih generacijah izgubijo svoje prednosti.
1. slika. Križanje plemen
a) Tako matica kot troti so po svojem ustroju rasno dedni — homocigotni toda različnega plemena.
b) Matične jajčje celice in tudi semenčice plodečih trotov so rasno dedne.
c) Prva generacija križancev (F1) se ravna po zakonu enake dednosti. Toda matica
in čebele teh križancev so mešano dedne — heterocigotne, ker so se pri oploditvi združile dedne zasnove obeh staršev.
Izjemo od tega pravila tvorijo troti, ki so rasno dedni. Zaradi svojega partenoge-netskega nastanka so prejeli dednostne lastnosti samo od svoje matere.
d)	Kadar pa se sparita sestra in brat, se razcepijo dedne lastnosti po Mendelo-vih dednostnih zakonih ter nastajajo rasno dedne pa tudi rasno mešane matice in čebele.
Ker pa so jajčje celice pri matici mešano dedne (heterocigotne), nastajajo troti z različnimi lastnostmi, toda vsaka od teh lastnosti je v svoji osnovi rasno dedna (ho-mocigotna). Zaradi tega lahko iz lastnosti trotov v naslednji generaciji ugotavljamo, kdaj se je matica sparila s tujim trotom.
Zaradi tega leži težišče vse vzreje mladih matic na strogi odbiri (selekciji).
Določanje spola.
Pravo pozornost vzbuja v življenju živih bitij, da se oba spola ujemata po številu zastopnikov. To velja tako za domače živali kot za človeka, ker si pri nastajanju novih živih bitij oba spola stojita nekako v ravnovesju. Ta moder ustroj narave nudi možnost različnim vrstam, da se ohranijo v težkem boju za obstanek.
Dognano je, da so dednostni faktorji lokalizirani v enem izmed mnogih kromosomov in mnogokrat je bilo že postavljeno vprašanje, v katerem kromosomu je nameščen določen dednostni faktor. Na to vprašanje doslej še nihče ni mogel zanesljivo odgovoriti.
Mnoge lastnosti se stalno skupaj dedujejo. K temu se pridružujejo razni znaki, ki so povezani s spolom. Vendar izgleda pri
a)	STARŠI
00
jajčje celice
X
•••
•	•	t
semencice
b)	PRVI ROD F1
M !>*>#)
čebele
00 0 0 0
Slika 1.
Križanje čebelnih pasem
c)	DRUGI ROD F2
8
0
matice
troti
vseh teh znakih, kot bi se dedovanje spolnih znakov ne ujemalo z Mendelovimi ded-nostnimi zakoni. In res se prvi Mendelov zakon ne ujema pri človeku in pri večini živali, kajti eden od obeh spolov je vedno mešano deden (heterocigoten). Pri možu najdemo redno 23 parov enakih kromosomov, medtem pa je 24, par skrajno neenak. Eden kromosom je nekako srednje velikosti, drugi pa je najmanjši med vsemi kromosomi. Zaradi tega imamo pri redukcijski delitvi tudi dve različni semenčici, ki ju označujemo s črkama x in y (iks in ipsilon). V ženski celici pa se vedno nahajata po dva enaka kromosoma, ki odgovarjata x kromosomu v moški celici. Tako vsebujejo vse jajčje celice le po en x kromosom, medtem pa je v moški celici lahko le x kromosom ali pa ipsilon kromo-
som. Zavoljo tega sta pri oploditvi možni samo dve kombinaciji in sicer enkrat xx, drugič pa xy. Kombinacija xx se v nadalj-nem razvoju usmerja po poti ženskega spola, kombinacija xy pa v smeri moškega spola. Na podlagi pomena za določevanje spola imenujemo te heterokromosome tudi spolne kromosome.
Slika 2. Določevanje spola.
Večina rastlin in živali ima take heterokromosome. Toda ni vedno isti spol, ki je heterocigoten (dedno mešan) zaradi hetero-kromosomov. Pri metuljih in pticah, pa tudi pri nekaterih okrasnih ribicah, je samica heterocigotna, zato je njen genetični obrazec xy. Pri večini organizmov pa je to samec.
TELESNE CELICE
Spominski kromosom /= x ženski
/> =y moški
samica
ZORITVENA
DELITEV
_ XX	XX
ženski	moški
Slika 2. — Določanje spola pri vinski mušici
b) KLICNE ' CELICE
c) OPLOJENE ' KLICNE CELICE
Toda obstojajo tudi izjeme. V diploidnih celicah ni vedno sodo število kromosomov, večkrat manjka y kromosom. Tako ostane x kromosom pri redukcijski delitvi brez partnerja. Toda narava najde ustrezen izhod tudi v takih primerih.
Kromosom y praviloma ne vsebuje nobenih dednostnih lastnosti, ampak služi izključno le za določevanje spola. Zaradi tega sledi dejstvo, da rezistenčne (skrite) dednostne zasnove delujejo tako, kot bi bile dominantne (prevladujoče). To pa vodi do tega, da pri dedovanju nepravilnosti ali bolezni, ki ju posreduje spolni kromosom, prizadene ta dednost vedno le en spol (kr-vavičnost, slepota za rdečo in zeleno barvo).
Preidimo končno k čebelam. Pri čebelah manjka popolnoma y kromosom. Zaradi tega se pri čebelah in pri vseh kožokrilcih ter mravljah in osah pojavljajo velike posebnosti.
Vsem čebelarjem je dobro znano dejstvo, da se iz neoplojenih matičnih jajčec izvale vedno le troti, ki so moški člani če-belne družine. Iz oplojenih jajčec pa se rodijo čebele in zaradi posebne prehrane žerk tudi matice. Splošni nastanek trotov iz ne-
oplojenih jajčec nas navaja k domnevi, da vsaka jajčja celica, zalezena po matici, vsebuje tudi osnovo, ki določa moški spol.
Zato so trotje praviloma haploidni, ker vsebujejo le polovično garnituro kromosomov in so to dedovali le po materi. Očeta pač nimajo, zato od njega niso mogli ničesar dedovati. Trotje so torej nekaki polovični stvori in bi genetsko lahko bili bratje lastne matere.
Neoplojena matica ali matica, ki je že porabila zalogo semenčic s prahe, leže le neoplojena jajčeca, iz katerih se vselej izvale samo troti. Tudi čebele utegnejo regenerirati (se pomladiti) zaradi določenih pogojev in leči jajčeca. Toda tudi iz teh jajčec se izvale edino le troti.
Slika 3. Mehanizem seksalelov
1.	Matica vsebuje v svojih genih dvoje različnih seksualnih alelov. Vsako jajčece, Ri ga izleže, vsebuje prvi ali drugi alel (a ali b). Obe zasnovi a in b sta v jajčecih zastopani r.ekako v isti množini. Tudi troti, ki so nastali iz teh jajčec, imajo v sebi alel a ali alel b.
Ker se matica praši z mnogimi troti, je zbrala v svojem semenskem mošnjičku semenčice raznih trotov, ki imajo tudi različne seksalele.
V	zgornjem primeru se je matica sparila z osmimi troti, ki imajo vsi drugačne seksalele v svojih dednih zasnovah. Zaradi tega nastane 2x8 = 16 različnih alelnih kombinacij v oplojenih jajčecih ter so zastopane nekako v enakih razmerjih.
2. Ker so vsi aleli različni, se iz vseh oplojenih jajčec razvijejo živa bitja prve generacije (F1). Zalega je strnjena.
3. Če se pri nadaljnji vzreji sparita sestra (ac) z bratom a, nastanejo diploidni troti (tt), ki pa normalno niso sposobni življenja. Zato izpade 12,5 % zalege.
4. Če bi sparili matico (ab) s troti njenih hčera a ali b, bi pri nastalih osmih kombinacijah prišli dvakrat isti kromosomi skupaj (aa in bb). To bi pomenilo pri zalegi 25 % izpada.
5. Kadar pa se opravi parjenje v najožjem sokrovju, soglašajo seksualni aleli pri matici s seksualnimi aleli pri semenčicah, je 50 % vse zalege nesposobnih za življenje.
Normalno razvita družina, kjer čebelar ne vpliva preveč na razvoj, prikazuje nekako 7 % trotov oziroma trotje zalege. Zanimivo pa je, da gradi prvi roj v naravi najprej veliko trotovine in vzredi tudi večje število trotov. Izgleda, kot bi narava v tem primeru ne upoštevala svoje odločitve, da
JAXJE
CELICE
2) F1
9 x o'o'o' o'o'o'o'o' m	□□□□□□□□
b	c d e f v _ g h i j
semen čice
gggggill
a a a a a
strnjena zalega
b b b b b b b b
j) paritev sestre z bratom
9“ - dddd
□
■ 0 0 0
F7
Vlili
aa a a a
4 PARITEV MATICE S TROTI NJENIH HČERA
9ab
X
125% izpada
5.) OŽJE SOKRVJE
Slika 3.
Mehanizem
seksalelov
9- - d d
i
25 % izpada
50 % izpada
sta oba spola vedno nekako številčno ize-načenaj
Poljski znanstvenik WOYKE je na podlagi ugotovitev ameriških strokovnjakov MACKENSENA in WHITINGA raziskoval zgoraj omenjene primere ter nam posredoval dragocena dognanja. Seveda moramo ta dognanja tudi upoštevati pri nadaljnji vzreji mladih matic.
Pri čebelah deluje namreč poseben mehanizem tudi na podoben način kakor pri drugih živalih. Vendar pri čebelah ni hete-rocigotnih kromosomov, ki določajo spol (slika 3). Ker popolnoma manjka kromosom y, nadomeščajo x kromosomi določene spolne faktorje, ki so spravljeni v kateremkoli kromosomu v spolnih celicah.
Razlika je v glavnem v tem, da v jajčji celici in v semenčici ne najdemo nobenega kromosoma, ki bi določal spol, ampak je po dosedanjih spoznanjih nekako ducat faktorjev, ki kot seksualni aleli delujejo odločilno na nastanek spola. Te seksualne ale-le označujemo z znaki a, b, c, itd.
Pri čebelah je vedno tako, da prikazuje ves in popoln niz dednostnih zasnov veliko število različnih silnic. 2e samo pri urejanju pravilnega nabiralnega nagona deluje nekaj tisoč silnic. Vsa ta množica pa ima svoje mesto na 16. parih kromosomov, toda popoln niz ima vedno le en sam seksalel. Ker prodre pri oploditvi ena semenčica iz semenskega mošnjička v jajčece, poseduje torej matica, ki se je izlegla iz tega jajčeca, dva seksalela. Eden je od matere, drugi pa od očeta. Haploidni troti pa razpolagajo le z enim seksalelom. Dokazano je, da se pri čebelah razvijajo samice le, če je oplojeno jajčece na seksualnem mestu hetero-cigotno, se pravi mešano dedno.
Kadar pa imajo troti enak seksalel kot matica, nastane samo 50 % vseh jajčec, iz katerih se rodijo čebele (ab, ab), iz drugih
50 % jajčec pa bi se razvili troti, čeprav so jajčeca oplojena (aa, bb). To so diplo-idni troti, torej v nasprotju z običajnimi troti, ki se porajajo iz neoplojenih jajčec in imajo en sam popoln niz kromosomov.
Takih trotov čebelar v svojih družinah nikdar ne najde. Umrejo že kot žerke, neposredno po rojstvu.
Znanstvenik WOYKE je dokazal, da vzrok smrti ni dejstvo, ker imajo ti troti po dva enaka seksualna faktorja. Takoj po rojstvu je take žerke vzel iz panja, jih dal v grelni aparat in jih tudi umetno krmil. Po dveh dnevih jih je nato vrnil družini, ki jih je sprejela in tudi nadalje negovala. Iz teh žerk so se rodili diploidni troti.
Diploidni troti so nekaj večji od normalnih trotov, toda njihove mode niso razvite in proizvajajo le malo semenčic. Po vseh vidikih je to bolezenski pojav. To utegne biti tudi vzrok, da jih čebele ne redijo. Izgleda, da čebele to čutijo in se ravnajo po neizprosnem zakonu narave in žerke enostavno požro. Posebno stare čebele so hitro pripravljene, da se lotijo žerk, kadar hočejo uravnavati množino zalege. Zaradi tega postanejo satne celice četrti dan proste in matica jih ponovno zaleže.
Čebelar dostikrat niti ne opazi, pa tudi z lahkoto prezre, da je zalega vrzelasta, da je poleg pokrite celice še povsem mlada zalega ali celo ravnokar zaleženo jajčece. Taka _ pomanjkljivost zalege utegne včasih doseči tudi 50 %. To pa neugodno vpliva na matično rodnost in močno zmanjšuje donosnost družine. Ta pojav imenujejo sokrv-na hiba. To hibo povzročajo funkcije sorodstvenih seksalelov, kar pa ne vpliva na dobre lastnosti, ki so sicer zasidrane v čebelni družini.
Iz Der Bienenvater 6/1973 prevedel Julij Mayer
Po jesenski paši konec oktobra pri Ivanu
Krajncu
Jz kuduje in. pie izkušnje naših eebetaije&
ODSTRANJUJMO PROTISLOVJA
I. ŽUNKO
Od osvoboditve pa vse do prerane smrti urednika Rojca sem bil priložnostni dopisnik Slovenskega čebelarja; starejši bralci se me verjetno še spominjajo.
Kmalu po vojni sem se nekoč kot tajnik našega čebelarskega društva zglasil v takratni Čebelami in se seznanil z izumiteljem našega AŽ panja. Po razgovoru mi je natlačil poln kovček starih izvodov Slov. čebelarja, vse od letnika 1923 dalje. Kompletne letnike sem si zvezal v knjige in jih imam še danes, druge sem pa na občnem zboru društva razdelil med naše člane. Z velikim zanimanjem sem potem te knjige prebiral, pa ne samo po enkrat, po večkrat sem v zimskih mesecih predelal posamezna poglavja. Tako sem kot začetnik spoznal vse starejše pisce in osebe, ki so tedaj v slovenskem čebelarstvu kaj pomenile. Še danes, po tolikih letih, se rad spomnim pisanja dolgoletnega urednika Slovenskega čebelarja Fr. Rojine.
Pri prebiranju te literature sem naletel na kričeča nasprotja v navodilih glede opravljanja čebel in drugih čebelarskih opravil. To me je spodbudilo, da je kmalu po vojni Slov. čebelar objavil moj prispevek pod naslovom ODSTRANJUJMO PROTISLOVJA. V njem sem pokazal na takratna nasprotja v navodilih v naši strokovni literaturi. Še pred leti je priznani strokovnjak Rak nekje omenil, da je ta članek šel mimo nas premalo upoštevan.
Protislovja v navodilih in naukih v naši literaturi so mi tudi sedaj zopet potisnila pero v roko. V Slovenskem čebelarju str. 206/73 beremo, da sme biti raztopina za jesensko krmljenje čebel le v razmerju 1/1 (en liter vode na 1 kg sladkorja). Ing. J. Rihar pa pravi v svoji knjigi Praktično čebelarjenje na str. 259, da je treba jemati za jesensko krmljenje samo pol litra vode na kg sladkorja. Kdo ima sedaj prav? Najbž tisti, ki jemljejo 3/4 litra vode na kg sladkorja. Ko se je pojavil Vukeličev in temu slični pitalniki in korita, smo ob jesenskem krmljenju zlasti tisti, ki imamo čebele daleč od svojih bivališč, nalivali po 3 ali celo
4	litre hkrati v te pitalnike brez vidnih zlih posledic pri čebelah. V Slovenskem čebelarju str. 206 in 207/73 pa beremo, da se niti močni družini ne sme dati več kakor en liter naenkrat, sicer bomo imeli
spomladi nosemo, ker so čebele znosile nepredelano tekočino v celice. Ali naj to pomeni, da tisti, ki imate dobre paše, po 3 do 4 kg in več na dan na panj, točite potem nepredelan nektar?
Večina piscev navodil se zavzema za pozno odevanje panjev, ko so se čebele že stisnile v gručo in ko lahko poberemo mediščno satje. Dr. Rihar pa priporoča odevanje panjev še pred jesenskim krmljenjem čebel. (Prakt. čebelarjenje str. 101). Ne pove pa, kako spraviti čebele iz oboda medi-šča pod matično rešetko, dokler je vreme še toplo. Verjetno koristen, toda nedorečen nauk. Pozorni bralci naše strokovne literature so gotovo zasledili še več podobnih nasprotij v navodilih.
Kaj ko bi naša Zveza kot strokovna organizacija k temu rekla kako besedo. Pričakovali bi. Dokler nas bodo pa posamezni čebelarski strokovnjaki učili vsak po svoje, bomo vsi, ki poslušamo te nasprotujoče si nauke, tavali v temi. Pa brez zamere!
NAŠ ODGOVOR
Popolnoma se zavedamo neštetih nasprotij, ki izvirajo iz različnih izkušenj naših sodelavcev, kar dokazuje, da mnoga naša vprašanja na področju čebelarstva kljub bogati tradiciji še vedno niso dovolj razčiščena ali pa ne dovolj dognana in utemeljena.
Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti, da narekuje Slovenija zaradi svoje raznolikosti geografske površine in nič manj različnih podnebnih razmer takim razmeram ustrezno prilagajanje. Podnebne razmere, geografska lega in sestavina zemlje na Primorskem določa temu ustrezen način življenja in opravila, predvsem na področju kmetijstva, ki se bistveno razlikuje od zvrsti kmetijskih kultur in načina dela na Gorenjskem ali pa v Pomurju. S tem pa moramo računati posebno še čebelarji in to ne samo glede krmljenja in zazimovanja, ampak tudi z mnogimi drugimi še odprtimi vprašanji. Če kje, potem prav gotovo ni mogoče dajati, še posebno na področju čebelarstva ne, enotnih navodil, ki bi bila veljavna za vse predele in za vsa časovna
obdobja. Seveda pa je to le eden od vzrokov protislovij, ki begajo naše ljudi.
Ker pa navaja tov. 2unko konkretna nasprotja in med njimi tudi avtorje, ki so dajali svoja mnenja, jih je s tem izzval, da utemeljijo svoja dognanja. Prosimo pri-
zadete, da v Slovenskem čebelarju utemeljijo svoje poglede in trditve. Prepričani smo, da se bodo radi odzvali, posebno še zato, ker so to izkušeni čebelarski delavci in dolgoletni sodelavci našega glasila.
Urednik
SLABA ZIMA — DOBRO LETO
DUŠAN MERCINA
Zima 72—73 je bila v Pomurju za čebelarje zelo kritična. Padec, oziroma osip čebeljih družin je bil izredno visok. Čeprav bi lahko krivili do gotove meje zimo, je vendar v največ primerih napravil napako čebelar. Skrb je bila premajhna. Marsikaterega čebelarja je prevaril topel marec, medtem ko je bil potem april kontinuirano hladen pod normalo.
Nekaterim malim in neorganiziranim čebelarjem so pomrle vse družinice. Prizade-
lo	je tudi druge čebelarje, pravzaprav vse tiste, ki so bili premalo pazljivi. Če bi v marcu le malo pomagali, bi rešili veliko družin. Nekateri so hiteli dodajati satje i mrzlim in trdim hojevcem. Rezultat je bil, da je mnogo družin oslabelo in tudi pomrlo zaradi griže in noseme.
Družine, ki so bile že v marcu spuščene v medišče, so relativno nekoliko zaostale zaradi mrzlega aprila, v kolikor niso nastopile še težje okoliščine. Bilo je tudi primerov, da so pustili medišča odprta, čeprav je bila družina v vališču. Spodaj je hrane zmanjkalo, družina je zaspala, čeprav
je bila v medišču polna skleda. K vsemu pa je še izredno pripomogel mesec april, ki je bil pretirano hladen.
Če bi zaznamovali normalni povprečni zimski padec čebeljih družin z «X«, je bil v pretekli zimi v Pomurju padec »3X«. Nasprotno je po slabi in kritično prestani zimi nastopilo izredno dobro čebelarsko leto. Bogato na medu in na rojih. Morda bo kdo podvomil, saj vsi vemo, če panj roji, slabo medi. Letos je to pravilo odpovedalo; tudi panji, ki so rojili so imeli do kraja pokrite sate.
V	teh krajih po končani akacijevi paši čebele navadno životarijo. Tokrat so se tudi pozni roji sami brez pomoči kar dobro razvili. Da bi le še bilo mnogo takih let.
Statistika najbrž ne bo mogla prikazati padca, ker so zimske izgube v polni meri nadoknadili številni roji, tako da bo stanje po številu družin kar enako z lanskim.
Na splošno smo letos tu čebelarji kar tiho in brez pritožb.
Po dolgih letih nam je končno res padla sekira v med.
medex
IMPORT—EXPORT
61000 LJUBLJANA Miklošičeva 30
OBVESTILO
Čebelarje, ki želijo zamenjati staro satje-voščine za vosek, obveščamo, da bomo voščine-staro satje pričeli prevzemati od 1. decembra 1973 do vključno 15. aprila 1974 v naši trgovini v Ljubljani, Miklošičeva 30. Prevzem bo v rednem delovnem času naše trgovine od 7.30 do 14.30.
Prosimo vse čebelarje-interesente za oddajo voščin, naj le te oddajo čimprej, ker po objavljenem roku voščin v nobenem primeru ne bomo sprejemali.
VARUJMO ŽIVLJENJSKO MOČ ČEBELNIH DRUŽIN V ZIMSKEM IN ZGODNJEM POMLADANSKEM ČASU
Radijsko predavanje
LOJZE KASTELIC
Čebele delavke živijo poleti le okrog
5	tednov. Na ta način se nekaj desettisočglava množica čebelne družine v petih tednih povsem obnovi. Na mesto ostarelih in odmrlih čebel se porajajo mlade, polne novih moči in novega delovnega poleta. Hkrati se z njimi nenehno obnavlja in krepi tudi življenjska moč in delovna učinkovitost čebelne družine kot celote.
Tako hitro odmiranje in obnavljanje čebel delavk je pravzaprav posledica nebrzdanega trošenja življenjske energije. Lahko rečemo, da čebele ne umi rajo zaradi ostarclosti, ampak od izčrpanosti. Med čebelarji je dolgo časa prevladovalo prepričanje, da sc čebela najbolj izčrpa z nabiranjem medičine in cvetnega prahu. Danes pa vemo, da porabijo največ življenjskih moči s hranjenjem podmladka, tj. zalege. Čebele pri družinah, katere nimajo zalege, to so predvsem brezmatične družine, živijo mnogo dlje, kot pri družinah, ki imajo obilo zalege.
Podobno se dogaja pri čebelnih družinah tudi v zimskem času. 2e koncem avgusta, po navadi pa v septembru začno matice občutno zmanjševati za-leganje. Najpozneje do oktobra zaležejo še poslednja jajčeca, nakar z za-leganjcm popolnoma prenehajo. V tem času pa se poraja v družini še množica čebel, ki so bile zaležene v avgustu in v začetku septembra. Življenjska moč teh čebel se še stopnjuje med dokaj izdatnimi jesenskimi pašami na ajdi, resju, otavi in drugih, ki so bogate na cvetnem prahu. Z obilnim uživanjem cvetnega prahu stopnjevana življenjska moč bi se v normalnih okoliščinah potrošila za hranjenje zalege. Ker pa je zalege v panju vsak dan manj, se kopiči v telescih čebel v obliki maščob.
Tako nakopičena življenjska energija v čebeljih telescih pogojuje znani fenomen v življenju čebel, da čebela, ki bi v poletnem času odmrla že po pičlih petih tednih, preživi 6 do 7 mesecev trajajoči zimski in zgodnje pomladanski čas, ne da bi se pri tem bistveno iztrošila. Od števila in neiz-trošenosti čebel, katere preživijo zimo zgručane v zimsko gručo med satovjem, je odvisen pomladni start čebelne družine. Cim več in čim manj izčrpanih čebel ima družina v trenutku, ko začne matica ponovno zalegati — to se zgodi včasih že koncem januarja, zanesljivo pa v februarju, ko po navadi čebele še ne morejo iz panjev — tem uspešnejši je pomladni razvoj. Neiztrošene čebele bodo zlahka vzredile zadostno število naslednic, ki jih bodo v marcu in aprilu zamenjale, ne da bi se s tem življenjska moč družine kot celote toliko okrnila, da bi se pomladni razvoj zavrl. Uspešen pomladni start in razvoj pa usodno pogojuje uspešno čebelarjenje v dotičnem čebelarskem letu.
Brez slehernega trošenja življenjskih moči pa seveda čebele le ne morejo preživeti zimo. Nekaj jo porabijo že ko si urejajo prostor za prezimljenje in med poslcdnimi jesenskimi donosi medičine in cvetnega prahu. Precej se iztrošijo tudi z vzdrževanjem potrebne minimalne toplote v zimski gruči. Največ pa je potrebujejo, ko ustvarjajo pogoje za nego zalege v po navadi še zelo neugodnih okoliščinah meseca februarja.
Za prezimljenje in pomladni start nakopičeno življenjsko moč trošijo čebele zelo gospodarno. Rekli smo že, da preneha matica relativno zelo zgodaj z zaleganjem, da se ne bi čebele s hranjenjem zalege preveč iztrošile. Cc
kakšna mlada matica zaradi svoje mladostne zagnanosti ne preneha pravočasno z zaleganjem, se zgodi, da ob nastopu hladnejših dni čebele pomečejo jajčeca iz celic in v nekaterih primerih celo izpijejo že na pol odrasle ličinke. Tudi med samim ždenjem v zimski gruči znižajo toploto v gruči na minimum, ki je nujno potreben za preživetje, tj. na 12—15° C, medtem ko pri daljšem bivanju na + 9° C že nastopi smrt.
Očitno pa prav nič ne štedijo pri trošenju življenjskih moči, ko začne matica ponovno zalegati in se začne v slutnji pomladi porajati novo življenje v topli zimski gruči. Takrat dvignejo temperaturo v sredini gruče na 32" C, kajti tako zahteva nega zalege. Tako visoko temperaturo vzdržujejo v gruči za vsako ceno ne glede na to, da pade živo srebro v termometru izven panja v tem času lahko še daleč pod ničlo.
Pri tem racionalnem gospodarjenju z zalogami življenjskih moči pri čebcl-nih družinah bi moral sleherni čebelar v zimskem in zgodnje pomladanskem času čebelam pomagati. Žal po navadi temu ni tako! Mnogi čebelarji v tem pogledu največ grešijo, ali zaradi neznanja ali zaradi površnosti, dostikrat pa tudi zaradi lenobe, ker pravočasno ne opravijo pri čebelah tistih opravil, ki so potrebna za uspešno prezimljenje Naštejmo nekaj najpogostejših napak:
1.	Prepozno krmljenje na zalogo. Če krmimo na zalogo šele potem, ko so si čebele že uredile svoje gnezdo in se že delno zgručale v gručo, napravimo v družini velikansko zmedo. Čebele morajo krmo, katero po navadi dodajamo v obliki sladkorne raztopine, primerno zgostiti in jo razporediti po celicah. Za tako delo porabijo del svojih življenjskih moči prav tiste čebele, pri katerih jo je družina namenila pomladnemu razvoju. Pri bolj zgodnjem krmljenju bi to delo opravile starejše čebele, ki so zapisane smrti še pred zimo.
2. Premajhna skrb za mir med pre-zimljenjem. Čebele, ki sicer mirno ždijo v gruči, vsako motenje vznemiri, da bolj ali manj zašumijo, ker se razburijo. Pri tem jim iz gruče uide del toplote, katero morajo nadomestiti z dodatnim trošenjem energije.
3. Nezadostno paženje panjev. Čebele, ki morajo preživeti zimo v neza-paženih in premalo otopljenih panjih, ali celo na prepihu zaradi razpokanih panjev, porabijo znatno več energije za vzdrževanje potrebne toplote zlasti po mladi, ko se začne razvoj, kot pa čebele v toplo zapaženih panjih.
4. Prezgodnje in nepravilno dražilno krmljenje spomladi. Nekateri čebelarji skušajo pospešiti pomladni razvoj s tako imenovanim dražilnim ali spekulativnim krmljenjem. Z večkratnim dodajanjem krme v manjših količinah skušajo zbuditi pri čebelah občutek redne ga dotoka hrane. To vzpodbudi tudi matico, da začne močneje zalegati. Ker pa čebele tako krmljenje poleg poveča ne nege zalege dodatno obremeni še s pripravo po navadi neprimerne krme, se večkrat tako izčrpajo, da ne zmorejo ne enega ne drugega. Tako oslabljene so tudi lahek plen raznih bolezni, ki se najraje in najpogosteje javljajo po naših čebelnjakih prav v tem času. Nekateri strokovnjaki pripisujejo masovni pojav nosemavosti po naših čebelnjakih v 1. 1973, ko je nosema izpraznila zelo mnogo panjev, ravno prezgodnjemu in nepravilnemu dražilnemu krmljenju, ki se je tokrat izkazalo kot dvorezen nož.
Če že hočemo spomladi čebele dražilno krmiti, moramo izbrati tako obliko krme, ki daje čebelam najmanj preglavic za pripravljanje. Krmimo z medom, sladkornim testom ali pogačami, katerih poznamo več vrst. Najslabše se je izkazalo krmljenje s sladkorno raztopino, zlasti še, če jo dodajamo nepravilno razredčeno in na nepravem mestu, t. j. daleč od gnezda.
QLcLraoStoevij. k&tLeek
ČRNE ČEBELE
JANEZ FUIS
Dokler nam pred nekaj leti dr. Sno jeva ni razložila te tako vsesplošno razširjene bolezni čebel, septikemije, smo čebelarji in naši čebelarski pisatelji skoraj brezskrbno gledali črne čebele na bradah panjev. Pri pregledovanji! družin pa jih sploh opazili nismo. Starejši pisatelji so menili, da so to nekakšne divje čebele, čebelarji pa smo tej razlagi verjeli. Drugi so nam razlagali, da so to zelo stare čebele, ki so v dolgem življenju zgubile vse dlake; skoraj bi rekli, da so postale plešaste.
V	tej veri nam črne čebele niso delale nobenih posebnih skrbi.
Toda od takrat, ko poznamo septi-kemijo, vemo, da to niso ne divje čebele ne plešaste starke. To so v resnici hudo bolne čebele, doma iz prav tistega panja, v katerega silijo in od koder jih tako razdraženo odganjajo druge še zdrave čebele.
Pred kakimi 16 leti sem kupil od svojega soseda star A2 panj. Sam če-belarim v sila preprostih panjih, podolžnih. V njih visi po 15—20 satov 40 X 40 cm čiste mere. Panji pa se odpirajo zgoraj. Pa sem hotel kot pravi slovenski čebelar preizkusiti ta naš že pravi slovenski panj, to še posebno zato, ker kdaj pa kdaj napišem kak sestavek v SČ, pa sem hotel pridobiti še s tem panjem nekaj izkušenj.
Moj sosed je več let pred najino kupčijo nehal čebelariti, ker so mu vse čebele pomrle. Nič kaj ni o tem razmišljal, zakaj so čebele pomrle. So pač pomrle in je zato družinski svet sklenil, da bo moj sosed nehal čebelariti. Panje je spravil v suho klet v tihem upanju, da bo pozneje kdaj dosegel spremembo družinskega sklepa, nekakšen amand-
ma, kakor bi danes rekli. Ker pa sva si bila v zelo dobrih odnosih, mi je en panj prodal.
Prav tako tudi jaz nisem razmišljal o vzroku, zakaj so mu prav vse čebele pomrle. Naselil sem kupljeni panj in s tem spravil vse moje malo čebelarstvo v nesrečo.
Danes vem, zakaj so sosedove čebele pomrle. Bile so okužene z najhujšo obliko ali pa z najhujšima oblikama septikemije.
Dr. Snojeva pa nam je o tej strašni bolezni premalo povedala. Tega nam ni razložila, da se tudi povzročitelji septikemije spremene v trose in da v tej obliki potem ostanejo neskočno dolgo zmožni znova zaživeti in se potem razmnoževati. Pa še tega nam ni povedala, da se povzročitelji septikemije naselijo tudi v panju, na satju in okvirih, pa seveda na vsem orodju in na vseh pripravah, ki jih čebelar uporablja pri delu v teh panjih.
Vse kaže, da se svetovno čebelarstvo prav malo ukvarja s septikemijo. Tudi na kongresih Apimondie je slišati vse, samo ničesar o septikemiji. Ponujajo nam zdravila proti nosemi in proti obema oblikama gnilobe čebelnc zalege, čeprav te bolezni še zdaleč niso tako nevarne in jih je sploh lahko ozdraviti. Tudi za pršico, ki je res huda reč, so našli zdravila. Toda za to najhujšo bolezen, za septikemijo, nam ne ponuja še nihče nobenega zdravila, čeprav vemo, da zaradi nje pomro cele družine in nekateremu čebelarju celo vse družine. Zagotovo pa ta bolezen silno zmanjša donos in pridelek voska.
In ker nam nhiče ne nudi sredstva proti njej, si že nekaj let sam prizade-
vam najti sredstvo proti septikemiji. Mogoče sem celo na dobri poti, toda daleč je še do tega, da bi upal o tem kaj reči, da ne bi koga zapeljeval tako kot tisti, ki na vse pretege hvali ta ali oni panj. Od mojih 6 družin sedaj že 3 ne kažejo več nobenih znakov bolezni. Nadaljnji dve komaj še štejem za bolni, ker le redkokdaj opazim še bolno čebelo. Pri šesti družini pa bolezen nikakor ne odneha. Pred tednom sem ugotovil, da je v tej družini komaj še nekaj jajčec, kar pomeni, da je že tudi matica zbolela. Če moji poskusi z zdravili ne bodo uspešni, potem iz izkušenj vem, kaj bo s to družino. Matica bo umrla, družina ne bo potegnila nobenega matičnika in celo trotovec ne bo postala. Preprosto, odmrla bo.
Med čebelarji sem zvedel, da proti septikemiji pomaga kvas. Seveda sem ga takoj polagal. Potrebno pa je, da
o	kvasu povem nekaj več.
Čebelarji so prepričani, da kvas vsebuje velik odstotek beljakovin in da so beljakovine tiste, ki ozdravijo čebele od septikemije. Zaradi tega mnenja si posebno prizadevajo, da bi dobili pivo-varniškik vas, ki baje vsebuje mnogo več beljakovin kot pekovski.
To mnenje pa je popolnoma napačno. Kvas ne zdravi s svojimi beljakovinami. Saj beljakovine ne zdravijo kužnih bolezni in ne drugih, ampak so le pomembna sestavina vsake hrane. Septikemijo zdravijo le izločki drobno-živk — kvasovk — ki jih te izločajo, ko pridejo do hrane, škroba in sladkorja. Na medicino se ne razumem nič
bolj kot mi vsi, ki to znanje nabiramo iz časopisov, časnikov in podobnih virov. Vendar je že na podlagi tega znanja mogoče sklepati, da morajo izločki drobnoživk v kvasu vsebovati nekaj antibiotikom podobnega ali pa cclo kakšen pravi antibiotik. In to je tisto, kar pomaga proti septikemiji.
Kvas zares pomaga, toda le pomaga, za vselej pa družine ne ozdravi. Poprej sem rekel, da so v okuženi družini okuženi tudi panji, satje in satniki. Zato bolezen takoj znova zajame vso družino, brž ko nehamo dajati kvas.
Za sedaj torej samo kvas. V zelo vroči vodi raztopim kristalni sladkor.
V	3 1 vroče vode stresem 4 kg sladkorja in seveda mešam, dokler sc ne raztopi. Ko se povsem ohladi, stresem v 1—21 raztopine pol kg zelo drobno zdrobljenega kvasa. Z mešanjem se to v 2 do 3 minutah spremeni v gosto tekočino. Polagati ne smemo v pitalni-ku, ker bodo vse čebele utonile, ampak vlivamo to tekočino na prazno satje. Pol kilograma pekovskega kvasa dajem
6	družinam vsakih nekaj dni.
Ta sestavek naj bo znak za preplah proti septikemiji. Vsi se lotimo dela. Vsak tisti, ki doseže kaj več znanja o njej in vsak tisti, ki uspe proti njej, naj piše o tem. S skupnim delom bo tudi ta nadloga nekega dne odpravljena.
Naš pripis:
Z vsebino prispevka se strinja članica redakcije dr. Nežka Snoj in želi za to rubriko podobnih prispevkov.
Uredništvo
KDOR ŽELI MED PRIDELOVATI, MORA NOSEMO ZATIRATI
Naslov članka Je izposojen iz navodila za uporabo Fumidila B, zdravila proti nosemi. Če je izrek poslovna reklamna parola, je pa resničen. Lahko bi tudi nekoliko drugače oblikovali to parolo, npr.: »Kdor
hoče ekonomično čebelariti, mora nujno nosemo zatirati.«
Lahko tudi čebelarimo brez kakršnih ko-
li	zdravil proti nosemi, saj je tako čebela-ril oče in ded. »Zlati stari časi« se ne
bodo več povrnili. V današnjem tempu časa pač nimajo svojega prostora! Kakšen smisel pa bi potem imelo čebelarstvo, če ne temelji na ekonomiki? Parola časa pa se glasi: »Pridelujmo čim več, da stem zmanjšamo proizvodne stroške.« Eden od bistvenih takih ukrepov k večji čebelarski proizvodnji je brez dvoma zatiranje nosema-vosti čebel. Ker je ta zavratna čebelna bolezen vedno v večji ali manjši meri prisotna tam kjer so čebele. Zategadelj moramo nosemo zatirati z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago.
Letošnjo spomlad je nosema tako prizadela naše čebelarstvo, da se kaj takega ne spominjajo najstarejši čebelarji. Značilno za letošnji napad noseme je, da je bolezen puščala za seboj občutne posledice in malo značilnih znakov kot so; ponesna-ženo satovje in notranjščina panjev, ter panjskih končnic. Ponekod so čebele po prvih čistilnih izletih številčno tako oslabele, da niso bile zmožne jemati klaje z zdravilom. Tako oslabljene čebelne družine je bilo mogoče rešiti pri življenju še samo na ta način, da so jih pobrizgali, poškropili ali polili s sladkorno rastopino z dodatkom zdravila. Navedena metoda zdrav-
ljenja še pri nas ni najbolj udomačena, je pa zelo uspešna, ker s tem čebele prisilimo, da ena drugo poliže in s tem nehote použije zdravilo.
Konec koncev imamo čebelarji v tem primeru samo dve izbiri:
1. Če preventivno ne zdravimo čebel proti nosemi, bo ta bolezen stalen gost naših čebel. Od časa do časa nam bo družine pošteno zdesetkala, da potem ne bodo zmožne izkoristiti zgodnjih paš.
2. Ekonomska nujnost je, da redno vsako leto v drugi ali najkasneje tretji dekadi meseca marca preventivno zdravimo čebele proti nosemavosti. Zdravilo dodajemo vedno kot dodatek h klaji, bodisi v sladkorni rastopini, testu ali zato prirejenih pogačah.
Ta druga pot nam zagotavlja ekonomski uspeh, medtem ko prva nič drugega, kot oslabljene družine, ki se počasi razvijajo, če ostanejo pri življenju. Čebelarji se bomo morali s tem dejstvom sprijazniti kot so se kmetovalci s škropljenjem polščin in preventivnim cepljenjem živine, ker jim pač tako narekuje ekonomika.
Jože Resnik
NOSEMAVOST ČEBEL — PROIZVODNO GOSPODARSKI PROBLEM
K članku pod naslovom »Nova dognanja o nosemi«, ki ga je prevedel in priredil Julij Mayer iz Schw. Bienen-Zeitung, št. 12-1972, dodajam tisti del članka, ki govori o preventivi bolezni. Mayerjev prevod je izšel v 6. štev. Slovenskega čebelarja leta 1973.
V	svojem referatu pravi dr. Steche naslednje: »V okviru postavljene naloge moram seveda še na kratko omeniti higienske ukrepe, ki jih čebelar lahko uporablja oziroma bi jih moral uporabljati. Mnenja sem, da takšni ukrepi v nobenem primeru ne bi smeli obremenjevati čebelarja pri njegovem delu s čebelami. Po mojem mnenju naj bi se čebelar pridrževal spodnjih navodil in jih seveda tudi dosledno upošteval ter izvajal:
1. Prazno satje razkuži s koncentrirano ocetno kislino čez zimo.
2. Sate čebeljih družin, ki jih ne nameravaš več uporabljati, uniči ali pa razkuži z ocetno kislino.
Podobno lahko strnemo navodila tudi za preventivne ukrepe z uporabo zdravil, ki uničujejo povzročitelja bolezni:
1. Ko začno čebele spomladi nabirati pelod, obrizgamo sate v panjih skupaj s čebelami in zalego s Fumidilom B ali s Fu-magilinom trikrat v presledku osmih dni.
2. Enake ukrepe opravimo v poletju, kadar matice dalj časa niso zalegale. V tem letnem času lahko brez obotavljanja uporabljamo cenejši nosemak.
3. Tekoči hrani, ki jo pokladamo novo napravljenim narejencem (prašilčkom), dodajamo sredstva za zatiranje bolezni (doziranje naj odgovarja vsakokratnim predpisom).
4. Enako dodajamo zdravilno sredstvo testu v matičnico za zalogo na pot.
Če se čebelar drži teh štirih navodil, potem lahko računa z veliko sigurnostjo, da bodo njegove čebelne družine zavarovane pred boleznijo.
S	tem sem povedal v skrčeni obliki vse, kar sem vam lahko svetoval na podlagi lastnega dela in podatkov iz literature.
Napisal in po Schweiz. Bienen-Zeitung 12/1972 povzel zaključek dr. Leon Kocjan
c/J'(S&Lee iz eebeLaiskega Saeta
MEDNARODNI SIMPOZIJ O ZADELAVINI V BRATISLAVI
I>nc 10. 11. 1972 je v okviru mednarodnega srečanja čebelarjev priredila Zveza slovaških čebelarjev tudi simpozij o zadc-lavini. Enodnevno sejo je vodil dr. J. ClZ-MAR1K, strokovni asistent farmacevtske fakultete na Komenskega univerzi v Bratislavi. Namestnik ministra za kmetijstvo in prehrano Soc. rep. Slovaške ing. E. NEMETH je pozdravil približno 250 domačih udeležencev in iz tujine. Nizozemec dr. L. R. KIDDER van PAPPARD je izrekel pozdrave svetovne organizacije Apimondie, ing. V. CAVOJSKY pa je navzoče pozdravil v imenu Zveze slovaških čebelarjev.
Dr. T. JACHIMIVICZ iz Avstrije jc predaval o sestavinah zadelavine in omenil, da so že v starem veku uporabljali zade-lavi.no za komserviranje lesa. Zc takrat jc imela in tudi danes ima zadelavina v medicini veliko veljavo, ker zavira razvoj nekaterih glivic cepljivk, druge pa celo uničuje.
O	vprašanju, kako nastane zadelavina, so poročali dr. J. ČlZMARIK, ing. M. MA-CICKA in dr. J. MATEL iz CSSR. Primerjali so obe teoriji o nastanku zadelavine in se odločili za teorijo, ki so jo postavili RÖSCH, EVENIUS, BERLEPSCH in CIE-SELSKI in ki trdi, da čebele nabirajo za-dolavino in njene izločke na brstju in lubju listavcev in iglavcev. Ti znanstveniki zavračajo teorijo, ki jo je lota 1907 objavil KÜSTENMACHER, češ da nastane zadcla-vina pri prebavi pelodnih zrnc in jo nato čebele izločajo v obliki lepljivih kapljic.
Ing. P. KRUPIČKA iz ČSSR je razpravljal o vprašanju, kako bi iz panja pridobili čim čistejšo zadelavino. Najlepšo pridobivamo z žične mreže na okencih in z deščic za pokrivanje plodišča. Priporoča tudi, da bi pri odbiri plemenjakov dajali prednost družinam, ki uporabljajo zelo mnogo zade-lavine. Stara izvirna karnijka, ki se je udomačila v Češkoslovaški, nabira mnogo več zadelavine kot karnijka, ki jo v zadnjem času uvažamo.
Dr. S. A. POPRAVKO iz Sovjetske zveze je pri preiskavi kemične sestave zadc-lavine ugotovil flavonske in terpenske spojine. Ugotovil jc tudi, da te sestavine izvirajo iz brezovih in topolovih brstov širnih ruskih pokrajin. Največ je našel brezove zadelavine (65 %), čiste topolove (15u/0) in mešane okoli 16%.
Dr. S. E. PALMBAHA in dr. S. A. POPRAVKO iz Sovjetske zveze sta raziskovala kemične sestavine zadelavine in njeno biološko aktivnost. Med drugim sta zasledovala učinke zadelavine na mikrobe1, v prvi vrsti na Baoillus cereus Franki.
Dr. Z. A. MAKAŠV1L1, tudi iz Sovjetske zveze, je raziskoval značilne lastnosti za-delavinc iz 16 okrajev Gruzinije (barva, vonj, količina voska, tališče) in jc izpričeval njihov vpliv na 17 kultur različnih mikrobov. Ugotovil je, da zadelavina močneje učinkuje na grampozitivne mikrobe- kot na gramnegativne mikrobe. Nekatere zadelavine pa učinkujejo na vse poskusne mikrobe. Močno aromatične vrste zadelavine biološko močneje učinkujejo in prikazujejo večje blažilne učinke pri bolečinah.
Ing. K. JANES in ing. V. BUMBA sta se v ČSSR ukvarjala z analizo zadelavine in sta istovetila nekatere spojine. Najprej sta z vodno paro odstranila vosek, nato pa še z etilnim etrom druge primesi. Po preteku 24 ur se jc v olju podobni tekočini ustvarila še ne določena usedlina s tališčem 115—118 stopinj Celzija. Z nadaljnjim prečiščevanjem sta dosegla beneoisko kislino (acidum benzoieum) in še neznano, močno dišečo snov. Bencoiska kislina je že 20. snov, ki so jo izločili iz zadelavine.
Dr. A. DEREVIC1 se je v LR Romuniji v letih 1964 do 1971 ukvarjala z biološkimi lastnostmi zadelavinskega izvlečka in njegovo uporabnostjo v zdravstvu. Med drugim jc raziskovala njegov vpliv na Ehrlichov Ascites Carcnom pri poskusnih miših. Ugotovila je, da so flavoni nekaki hormoni.
V	LR Bolgariji je dr. T. CAKOFF raziskoval blažilni učinek proti bolečinam pri trebušnih operacijah ovac in psov. Pri tem je točno opazoval krvni obtok pred in po uporabi zadelavinskega izvlečka.
Dr. P. POPNIKOLOV s sodelavci je v LR Bolgariji uporabljal zadelavinski izvleček pri kroničnih gnojnih vnetjih srednjega ušesa in poročal o njegovem ugodnem učinkovanju. Dr. C. KURIJAN je na zobozdravstveni kliniki tudi z uspehom uporabljal zadelavinske izvlečke pri zdravljenju dles-nega vnetja, pri paradentozi3 in mikozi4.
Dr. J. K. LAJPUS je v Sovjetski zvezi raziskoval, koliko časa trajajo bakteriološke lastnosti pri zadelavini. Z 20 do 30-od-
stotno raztopino oziroma emulzijo zadela-vine jc skušal vplivati na rakasta obolenja.
V	ČSSR so primerjali znanstveniki dr. J. SUTTA, dr. J. MANKO, dr. J. JANDA in dr. J. TKAČ zdravljenje ran pri ovcah s standizirano raztopino zadelavine ter z antibiotikom »Framikoin« (ki je sestavljen na osnovi bacitracina in neomicina). Rana na desnih ledjih v velikosti 4X4 cm, ki so jo mazali s tem izločkom, se v začetku ni prav nič zdravila. Enaka rana na desnih ledjih, ki so jo zdravili z antibiotikom, pa se je zagnojila. Od 8. do 12. dne ni bilo pri ranah nobenega vidnega napredka. Sele nato se je pojavil napredek, ko sc je kožica pod zadelavinskim premazom nagicje celila kot pod antibiotikom.
Ing. O. HARAGSIM in ing. V. VESELY sta uporabljala zadelavinski izvleček, da sta ohranjala trotjo spermo pri življenju. To je zelo važno dejstvo za umetno osemenjevanje matic.
Bolgarski zdravnik dr. V. VASSILEV jc s sodelavci uspešno zdravil monilazo pri dojenčkih, ki jo povzroča Monilia albicans5. Tri do pet dni so otrokova usteča mazali z mešanico medu in zadelavine. Pri dojenčkih, ki so bolehali za intertrigo11 vnetjem, so z uspehom uporabljali 30 "/o mazilo iz zadelavine. Zdravljenje je trajalo le dva do šest dni ter je bilo mnogo krajše kot pri zdravljenju s tetraciklinsko mažo.
Iz zadelavine izdelujejo v Sovjetski zvezi deset raznovrstnih pripravkov. »Propo-lan« uporabljajo pri opeklinah, z »vajvo« razkužujejo usta, z »meto« dezinficirajo stanovanja in odstranjujejo neprijetne vonjave v sobah. Eno do petodstotno mešanico meda in zadelavine priporočajo za uživanje, prav tako tudi mešanico zadelavine in olivnega olja v koncentraciji 1 :5.
V	LR Romuniji izdelujejo za izpiranje ust preparat »floral«, ki ga izpopolnjujejo še z različnimi izvlečki zdravilnih rastlin.
Dr. ŠKROBAL v Garten KTZ 13/1973, povzel Julij Mayer
Obrazložitev tujk:
1 Mikrobi = najmanjša živa bitja, sc dajo uspešno barvati z anilinskimi barvami v svrho raziskovanj.
2 Po danskem bakteriologu GRAMu se mikrobi delijo na dve veliki skupini: pri negativni skupini se da barvilo odstraniti z alkoholom, pri pozitivni pa nc.
3 Paradcntoza = vnetje zobnih ležišč.
4 Mikoza = obolenja, ki jih povzročajo glivice ccpljivke.
5 Monilia spada k ccvastim glivicam in povzroča plesnivost.
0 Intertrigo = bolezen kožice, ki nastane zaradi drgnjenja potne kože, tako imenovani »volk« pod pazduho in med nogami.
ŠE O ZADELAVINI
Zadelavina se dobro obnese tudi kot sredstvo za konzerviranje lesa. To so vedeli tudi srednjeveški izdelovalci violin in drugih glasbil iz lesa. Za lepši lesk in konzerviranje so uporabljali raztopljeno zade-lavino. Vodja dunajskega čebelarskega inštituta dr. Jachinowicz že nad 15 let uporablja zadelavino v acetonskem izvlečku za impregniranje zunanjih 'panjskih sten. Kose in drobir od zadelavine -namaka v posodi z acetonom (dober je tudi dcnaturiranii špi-
rit), da postane tekočina temnorjave barve Tekočino previdno pretoči v posodo, ki sc neprodušnio zapira. Na dnu posode se še usede razna nesnaga. Premaz je zelo uspešen, ker tekočina prodre globoiko v les. To zaščitno sredstvo posebno priporoča za nakladne panje, ker jih bolje ščiti pred vremenskimi nevšečnostmi. Premazanje je potrebno po petih letih ponoviti.
Po Bienenvater 2/1973 povzel J. M.
NEPOSREDNA IN POSREDNA KORIST ČEBEL
Posredna korist naših čebel se odraža v sadjereji in semenogojstvu, neposredno korist pa ima čebelar od donosa medu, od voska in drugih čebelnih proizvodov. Ob dobrih letinah v sadjereji prekaša posredna korist tudi do 20-kratno tisto korist, ki jo zasluži čebelar neposredno s svojim medom.
Posredna korist čebel v sadjereji temelji na opraševanju cvetov po čebelah. Znan-
stvene raziskave so pokazale, da odpade 80 % vseh oiprašitev ravno na čebele. V neposredni bližini čebelnjakov opažamo najboljše in najlepše sadje. Kadar ob cvetenju zavlada slabo vreme, čebele praktično obletavajo sadna drevesa le v najožjii bližini čebelnjaka. Slika 1 jasno prikazuje vpliv dobre oprašitve (levo jabolko) in vpliv slabe oprašitve (jabolko na desni). Iz tega izvajamo ugotovitev: čim boljše je opraševa-
Čebelarju je dana priložnost, da s posebnimi prijemi na pomlad spodbuja čebele k večji aktivnosti. Z dražilnim krmljenjem in s toplo pomladansko odejo doseže močnejše družine, ki nudijo ob cvetenju sadnega drevja velike množine pašnih čebele za opraševanje cvetov.
in Millionen Franken
...
/ \ > "-■-A ^	'■	+	-	x'
Slika t. — Po čebeli oplojen in neoplojen cvet
nje cvetov po čebelah, tem več je dobro razvitih plodov, kar vsekakor prinaša pridelovalcu sadja večji dohodek.
Neposredni dohodek od čebel pa je vrednost iztočenega medu. V letih 1965 do 1972 se je ta vrednost v Švici vrtela v povprečju od 3,61 kg do 18,94 kg na panj.
Pa ne samo v sadjereji, ampak tudi na drugih področjih so čebele silno koristne. Tako dosegamo pri oljni repici s smotrnim dovažanjem panjev bistveno večji donos semena. Pridelek semena za čebulo in por je posebno odvisen od opraševanja cvetov po čebelah. Pa tudi pri raznih vrstah detelje in sočivja igrajo čebele dragoceno vlogo.
Pogosto slišimo opombe, da čebele delajo škodo na raznovrstnem sadju. To pa ne ustreza resnici. Sicer res najdemo čebele, ki sesajo sok iz plodov, toda oprema njihovih ust je tako ustvarjena, da ne morejo načeti sadja in jagodičja. Čebele iščejo le poškodovano sadje, ki so ga poškodovali ali ptiči, ali ose in sršeni, ali pa je kožica počila pod pritiskom.
210.
200.
170.
1601
150__________
20___________
1965
1966
1967
1966
1969
 Vrednost posredne koristi (80 " n)
sadne letine
-	- - Vrednost neposredne koristi (pridelek medu)
H. JUTZI v Schweizerische Bienenzeitung 8/1973, povzel J. M.
IZ UPRAVE
Prvo številko Slovenskega čebelarja bomo poslali v prihodnjem letu vsem članom in naročnikom, ki so poravnali članarino (naročnino) za letošnje leto in glasila niso odpovedali. Če bi kdo izmed njih ne maral več prejemati Slovenskega čebelarja, ga prosimo, da številko takoj vrne pismonoši. V nasprotnem primeru ga bomo vpisali v našo kartoteko in mu redno pošiljali nadaljnje številke.
Uprava
JanAeoem jubilejnem. Letu
SLAVNOSTNI GOVOR NA A. JANŠEVI SPOMINSKI PROSLAVI OB 200-LETNICI NJEGOVE SMRTI NA BREZNICI 26.8.1973
VALENTIN BENEDIČIČ,
O Antonu Janšu je bilo zadnji čas mnogo napisanega v raznih čebelarskih listih. Med nami pa je na tej proslavi tudi veliko udeležencev, ki niso čebelarji in ne berejo čebelarskih glasil. Zato ne vedo veliko o Antonu Janši, kateremu je posvečena današnja spominska slovesnost. Čez 18 dni, dne 13. septembra 1973 bo namreč preteklo 200 let, odkar je umrl za vročinsko boleznijo na Dunaju, star šele 39 let. Zato naj najprej spregovorim nekoliko o njegovem življenju.
Anton Janša se je rodil v tej vasi »Pri Kuharju« 20. maja 1734. Njegov oče Kuharjev Matija iz Hraš pri Lescah je 46 let star vzel za ženo 24 letno Debelakovo Lucijo iz Dvorske vasi. Iz tega zakona se je rodilo 9 otrok, 5 sinov in 4 hčere. Starša sta bila doma iz trdnih kmetij in sta gotovo prinesla v zakon tudi nekaj dote. Na Brez-nici sta kupila od radovljiške graščine zemljišče, si zgradila na njem hišo, gospodarska poslopja in tudi čebelnjak. Ustvarila sta si največjo kajžo na »Kajžarski Brez-nici«. Sinovi Anton, Valentin in Lovro so se ukvarjali že od mladih let s čebelarstvom in slikarstvom. Poslikavali so tudi panjske končnice.
Cesarica Marija Terezija je ustanovila julija 1766 Bakrorezno-risarsko akademijo na Dunaju. Iz vpisnega protokola akademije je razvidno, da sta se vpisala brata Anton in Lovro decembra 1766 v prvi, brat Valentin pa novembra 1767 v drugi letnik te ustanove. Vsi trije so na Akademiji lepo napredovali in so začeli kmalu prejemati tudi štipendije.
Leta 1769 je ukazala Marija Terezija ustanovitev čebelarske šole. V Antonu Janšu je gorela še vedno velika želja po čebelarjenju. Nižje avstrijski kmetijski družbi, ki je imela nalogo preskrbeti za šolo čebelarskega mojstra, se je Anton Janša ponudil za čebelarskega učitelja. Po dobro opravljenem ustnem in praktičnem izpitu je postal z odlokom Marije Terezije z dne 7. aprila 1770 prvi javni c. kr. učitelj čebelarstva na prvi čebelarski šoli v Augart-nu na Dunaju.
Ko je odhajal naš Anton z bratom Lo-
PREDSEDNIK ZCDS
vrom konec 1766 na Dunaj, je bila njuna popotnja skromna. Imel pa je Anton s seboj, ne da bi se tega zavedal, bogato čebelarsko znanje, katero si je pridobil z bistrim opazovanjem čebel že od mladih let pri domačem čebelnjaku in pri okoliških čebelarjih. To znanje je na Dunaju, ko je postal učitelj čebelarstva, z veliko vnemo še spopolnjeval. Po naravi nadarjen, se je na Dunaju hitro naučil branja in pisanja. Čebelarskega znanja pa ni zajemal iz knjig. Njegova edina vedno odprta čebelarska knjiga so bili panji s čebelami. Z bistrim opazovanjem čebel je prodrl globoko v skrivnosti njihovega življenja. Nauki, ki jih je učil in napisal v knjigah »Razprava o rojenju čebel« in »Popolni nauk o čebelarstvu«, so se zato bistveno razlikovali od naukov tedanjih čebelarskih piscev. Ti so dvignili ob izdaji njegove prve knjige 1771 mnogo prahu. Vendar pa je Anton znal svoje nauke prepričljivo zagovarjati; končno pa je tudi čas pokazal, da so bili pravilni in so zato morali njegovi nasprotniki utihniti. Znameniti, letos junija umrli čebelarski znanstvenik in strokovnjak dr. Ludvig Arm-bruster, direktor inštituta za čebelarstvo v Berlinu, je leta 1933 upravičeno zapisal v svojem »Archiv für Bienenkunde«, da sta bili njegovi deli prva bisera v čebelarski literaturi in da je Anton Janša hitel daleč, daleč naprej pred tedanjim časom. Podobno je zapisal tudi naš raziskovalec njegovega življenja Ivan Navratil, da se je rodil 100 let prezgodaj. Zapisal je v zvezi z njegovim predlogom Mariji Tereziji v začetku leta 1773 za ustanovitev čebelarske družbe. Razumljivo je, da je bil ta predlog preura-njen in ni mogel prodreti. Pač pa je cesarica uporabila razloge s katerimi je utemeljeval potrebo po ustanovitvi družbe za izdajo cesarskega patenta o čebelarstvu 1775. To je bil prvi lahko rečemo zelo moderni čebelarski zakon. Naši čebelarski predniki pa so dejansko ustanovili ravno 100 let pozneje leta 1873 svojo prvo čebelarsko organizacijo, ki je izdajala strokovno glasilo »Slovenska čebela«.
Anton Janša je torej prvi prižgal pravo luč za pridobivanje čebelarskega znanja. Te-
orijo je povezoval tesno s prakso. Tako dela danes tudi Apimondija prek svoje široke strokovne pospeševalne mreže. Lep primer takega sodelovanja znanstvenikov in praktikov je bil njen simpozij o selekciji in kontroli parjenja matic v Lunz am See. Udeležilo se ga je 65 znanstvenikov in praktikov iz 17 držav, med njimi tudi en vzrejevalec naše organizacije.
V zvezi s povezovanjem teorije s prakso naj omenim, kaj je povedal Ridder van Rap-pard, predsednik Holandske zveze čebelarjev in dekan častnih članov Apimondije v slavnostnem govoru na mednarodnem čebelarskem kongresu v Bukarešti 1965, v katerem je posvetil precej prostora tej problematiki. Med drugim je poudaril:
»Narava čebele prikriva še mnoge skrivnosti, od katerih je odkrit le majhen del njenega čudovitega življenja. Vse to narekuje tesno sodelovanje med čebelarji in znanstveniki.
2al so obstajali v preteklosti v tem pogledu nekateri nesporazumi. Vsak poskus, da bi napravili med raziskovalci in praktiki pregraje ni samo neumesten, temveč obsodbe vreden. Praktiki so tisti, ki opravijo prva opazovanja, katero potem v laboratoriju preizkusijo in opredelijo.«
Naše čebelarstvo danes zaostaja v razvoju za čebelarstvi v sosednih deželah. Preprost dokaz za to zaostajanje je nizek poprečni letni donos medu okrog 7 kg na panj. Naše poprečje je le za malenkost večje od svetovnega, ki se ceni 6,2 kg na panj.
V naši deželi se hitro razvija industrija.
V	industrijsko razvitih deželah je poraba čebeljih proizvodov zlasti medu veliko večja. Uživanje medu in drugih čebeljih pridelkov namreč zelo ugodno vpliva na telesno in duševno počutje delovnega človeka. Pri nas se že opaža v zadnjih letih v zvezi z industrijalizacijo znatno večja poraba medu in vse kaže, da bomo postali reden uvoznik medu, če ne bomo pri pro-gnoziranju razvoja našega čebelarstva našli prave poti za bolj smotrno izkoriščanje velikih naravnih rezerv domačega nektarja. Glede prognoziranja razvoja čebelarstva, ki postaja pri nas že nujno, naj navedem proučeno stališče direktorja čebelarskega inštituta v Dolu pri Libčicah v ČSSR ing. V. Veselya. Stališče, ki ga zastopa je pojasnjeval na mednarodnem simpoziju v Pragi maja 1972. Med drugim pravi takole:
»Za zamotan problem gospodarske prognoze velja usklajevanje prognoz posameznih strokovnih področij. Kljub vrsti medsebojnih povezav in omejitvenih dejavnikov ne more čakati nobena stroka na prognostično delo in zaključke drugih strok. Iz-
kušnja kaže, da tudi najpopolnejša gospodarska prognoza enake ali pa važnejše stroke ne more rešiti prognoze druge stroke. Čim bolj specializirana je neka stroka in čebelarstvo je taka stroka, tem aktualnejša je ta izkušnja. Z drugimi besedami: ne moremo se zanesti na nikogar drugega, da bo pravilno presodil razvoj čebelarstva, kakor samo na čebelarje. Če ti ne bodo storili tega, bo to v škodo čebelarstva.*
Naše čebelarstvo je danes na zgodovinski prelomnici, kako naj čim hitreje in čim ceneje nadoknadi zamujeno. Predvojni način pospeševanja se je v novih, hitro se spreminjajočih družbenih razmerah preživel. Čebelarski inštituti splošnega tipa se po svetu preusmerjajo v razne specialnosti. Zato tudi v naših razmerah splošni inštitut ne pride v poštev. Po ponovnih zadevnih razpravah v naši organizaciji je padel sklep, da se zgradi in času ustrezno opremi z nazornimi učili čebelarski izobraževalni center (ČIC) povsem praktičnega tipa. Njegova naloga bo uvajanje dosežkov znanosti in tehnike v prakso. Pri svojem delu se bo naslanjal na jugoslovanske strokovnjake in na široko pospeševalno strokovno mrežo Apimondije, ki deluje prek petih stalnih strokovnih komisij, ta čas že v 26 specialnih delovnih skupinah z nad 130 strokovnjaki in znanstveniki. Potreben bo predvsem kader, ki bo moral biti usposobljen sprejemati dosežke in jih posredovati čebelarjem glede na njihovo sposobnost na različnih ustrezno pripravljenih tečajih. ČIC je ta čas v surovem stanju pod streho, vzporedno pa se pripravlja tudi ustrezni kader.
Današnjo slavnost so počastili s svojo prisotnostjo tudi visoki predstavniki Svetovne zveze združenj čebelarjev — Apo-mondije. Zato naj spregovorim še nekoliko o Apimondiji.
Apimondija je danes že mogočna in najbolj delovna mednarodna strokovna organizacija. V njej je organiziranih ta čas 61 nacionalnih čebelarskih organizacij iz 49 držav z nad štiri milijoni članov. Njena dejavnost je močno razvejana. V zadnjih letih je dosegla lepe uspehe v sodelovanju z mednarodnimi strokovnimi ustanovami pri ZN. Generalni sekretar dr. Silvestro Canna-mela uspešno nadaljuje delo svojega predhodnika pok. dr. Antonia Zappi Recordatija glede organiziranega sodelovanja s FAO. FAO — organizacija za prehrano in kmetijstvo pri ZN — je odobrila Apimondiji v znak priznanja za njeno sodelovanje posebni statut. Na pobudo Apimondije je vzela FAO v svoj program izdelavo vrste projektov za razvoj čebelarstva v deželah v razvoju. V teku je skupna akcija FAO in Apimondije za tehnično pomoč v teh de-
želah v okviru kampanije proti lakoti. OMS
—	svetovna zdravstvena organizacija je pred kratkim objavila v Codexu za živila evropsko normo za med, h kateri je prispevala Apimondija znaten delež. Z OIE — mednarodnim uradom za epizootijo — dela Apimondija na izdaji mednarodnega codexa za borbo proti čebeljim boleznim. Ustanovljena je centrala za zamenjavo strokovnih listov in za dokumentacijo v Pragi. V Bukarešti je ustanovljeno njeno založništvo,
ki izdaja glasilo Apiacta v petih jezikih. Leta 1970 je bil ustanovljen v Bukarešti Mednarodni inštitut za čebelarsko tehnologijo in gospodarstvo itn.
Tako nas nič ne preseneča, če predsednik Apimondije prof. dr. ing. V. Harnaj zastopa ta čas pri ZN uradno vse strokovne organizacije. Nikakor ne smemo spregledati tudi uspešnega delovanja dekana častnih članov Apimondie Riddera van Rapparda, katerega bi lahko imenovali po njegovem
LISTINA o prijateljskem sodelovanju
Upravna odbora Zveze čebelarskih društev Slovenije v Ljubljani in Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju sta sklenila na skupni slavnostni seji dne 6. maja na Dunaju in 26. avgusta 1973 na lireznici pri Bledu, v rojstnem kraju Antona Janša, prvega čebelarskega učitelja na prvi čebelarski šoli na I)unajuy v počastitev njegovega spomina ob 200-letnici smrti
dogovor
o prijateljskem sodelovanju obeh organizacij in njunih članov na čebelarskem strokovnem, kulturnem in humanem področju v smislu ciljev Mednarodne zveze združenj čebelarjev APIMONDIJE.
V trajen spomin na ta dogovor so predstavniki obeh organizacij posadili spominski drevesi in odkrili spominski plošči Antonu Janšu dne 6. maja 1973 v Augartnu na Dunaju in dne 26. avgusta 1973 na lireznici pri Illedu. Pri vsaditvi drevesa v Augartnu na Dunaju so dodali zastopniki Zveze čebelarskih društev Slovenije prst iz zemljišča rojstnega doma Antona Janša; pri vsaditvi drevesa na Breznici pri Bledu pa zastopniki Deželne zveze za čebelarstvo na Dunaju prst iz kraja na Dunaju, kjer je Anton Janša pokopan.
Funkcijtt patronata nad izvrševanjem tega dogovora prevzameta Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije in Avstrijska zveza čebelarjev.
Ta listina je sestavljena v dveh enakovrednih izvodih v slovenskem in nemškem jeziku.
Zveza čebelarskih društev
,*A\ M//JV c. ..	. . ,	.
/A Slovenije v Ljubljani
Predsednik: Valentin Benedičič
Patronat:
Zveza čebelarskih organizacij ,	Jugoslavije
Predsednik:
Dr. Bogoljub Konstantinovih
(H tJo fri-f-OHc/V/. (‘
’'»Landesverband fiir Bienenzucht in IVien Častni predsednik: Rudolf Richter
Patronat: Österreichischer Irnkerbund
Predsednik:
Alois Tropper
delovanju za vodilnega ideologa Apimon-die na njenem humanem delovnem področju, to je na pospeševanju mednarodnega sodelovanja čebelarskih združenj in posameznih čebelarjev na osnovi medsebojnega razumevanja, pozornosti in pristnega prijateljstva. Mednarodni čebelarski kongresi so najzgovornejši dokaz o velikem uspehu njegovega delovanja.
Slovenski čebelarji smo ponosni na to, da smo člani tako ugledne in za svetovni razvoj čebelarstva tako potrebne čebelarske organizacije. V znak pripadnosti k tej organizaciji nosijo prapori naših društev na eni strani prapora na zelenem polju všit emblem Apimondie, to je zemeljska krogla razdeljena simbolično na poldnevnike in vzporednike z matico v sredini.
ČEBELARJI!
KUPUJTE
KNJIGE
SVOJE
STROKE!
ČEBELARSKE
RAZGLEDNICE
SO
PRIREJENE
ZA
VSAKO
PRILOŽNOST!
V ZNANJU JE MOČ TA MOČ DA POLNE POSODE MEDU
Dobra čebelarska knjiga je za čebelarja najboljši oddih v prostih urah; hkrati širi njegovo razgledanost ter vsestransko bogati njegovo znanje, kar je opaziti tudi v povečanem materialnem uspehu!
Predvsem pa ne pozabite:
Z nakupom naših knjig oziroma brošur, ki so zelo poceni, podpirate tudi našo likvidnost; v zalogi knjig in razglednic so prccejšnja sredstva, mnogo denarja, ki ga vaša Zveza redno precej potrebuje, a ga nima vselej na voljo. Tako bo vaša pomoč dvakrat dobrodošla, predvsem pa vam!
Priporočamo zlasti nakup naslednjih publikacij iz naše zaloge:
Sodobno čebelarstvo (Knjiga o čebelah), na voljo je samo I. del (II. del je razprodan), po ceni 40 din za v platno vezano knjigo, ki je neobhodno potrebna vsakemu čebelarju.
S čebelami in čebelarji skozi stoletja, cona 4 din za ilustrirano knjižico s 36 stranmi je izredno nizka,- pove čebelarju marsikaj poučnega in zanimivega.
Med — naša vsakdanja hrana in zdravilo, cena 4 din za ilustrirano brošurico s 86 stranmi je nizka in vsakomur dostopna. Res ne sme manjkati v prav nobenem čebelarjevem gospodinjstvu.
Vzrejajmo boljše čebele, po ceni 28 din za bogato ilustrirano knjižioo s 157 stranmi. Nizka cena, ki jo zmore sleherni čebelar. Dolžnost vsakega čebelarja je, da zboljšuje stanje v svojih panjih na podlagi izkušenj, vsebovanih v tej knjižici.
Nadalje priporočamo razglednice z barvnimi slikami panjskih končnic, 6 serij z 10 kom. v ličnem ovoju po 5 din. Čebelar naj uporabi ob vsakem čestitanju čebelarju ali nečebelarju te razglednice,- koristi s tem sebi in organizaciji.
Najboljše naročilo! S položnico (dobi se jih pri vsaki pošti) na naš čekovni račun,- na sprednjo stran vpišite našo številko tekočega računa: 50101-678-48636 Zveza čebelarskih društev Ljubljana, na hrbtni strani pa, za kaj pošiljate denar. Za poštnino knjig ali razglednic dodajte 3 din.
Uprava ZČDS
KUHARJEVEGA TONETA SLOVO
Igra s petjem
FRANCE GUNA
Ob priložnosti prireditev, taborov in proslav, ki jih vse pogosteje prirejajo naša društva oziroma družine, želijo prireditelji opletati o svoje programe, poleg strokovnih predavanj in zabav, tudi nekaj leposlovnih prizorov, kar je na vsak način razveseljivo. Žal pa so organizatorji prireditev zelo pogosto v zadregi zaradi ustrezne vsebine. Za tako priložnost nimajo na razpolago primernih literarnih tekstov niti s področja pesmstva, še manj pa glede dramatiziranih prizorov.
Na dosedanjih prireditvah je občinstvo nekaj takšnih sposkusov z navdušenjem sprejelo (Grosuplje, Polhov gradeč). Zato se je uredništvo odločilo, da bomo objavljali v našem glasilu vsebinsko ustrezne tekste in na ta način pomagali razreševati tudi to vpra šanje.
Danes objavljamo dramski tekst tov. Franceta Gune »Kuharjevega Toneta slovo«. Prizor je doživel svoj krst na čebelarskem taboru v Polhovem gradcu v splošno zadovoljstvo navzočih. Tekstu so dali seveda svojo težo še poklicni igralci (Janez Skol).
Prepričani smo, da bodo naši bralci pozdravili to našo odločitev, posebno pa vsi tisti, ki bodo imeli v prihodnje na skrbi proslave in tabore.
Danes objavljamo igro s petjem »Kuharjevega Toneta slovo«.
Uredništvo
OSEBE:
Kuharjev Tone — 32 let
Tine — Tonetov brat — 19 let
Lovro — Tonetov brat — 17 let
Ribičeva Lenčka — Tonetovo dekle — 18 let
Pripovedovalec
Fantje na vasi (petje)
Dogaja se proti večeru prvo nedeljo v oktobru 1766 na Breznici na Gorenjskem.
POZORIŠČE:
Na levi (gledano iz dvorane) dolg kranjski uljnjak, obrnjen s pročeljem nekoliko v levo,- ob uljnjaku klopca.
PROLOG
PRIPOVEDOVALEC: Kuharjev Tone, ali kot je zapisano v krstnih bukvah radovljiške fare, Anton Janša, je eden izmed tistih redkih Slovencev, katerih ime sc z globokim spoštovanjem izgovarja po vsem svetu. Uvrstiti ga moramo med naše največje može.
Kot resen in možat slovenski fant se je pogumno napotil v tujino, da tam razvije svoje sposobnosti in s krepko voljo kuje svojo usodo. Ni se ustrašil dolge poti, nc naporov, ki so ga čakali, le slovo od doma ga je navdajalo s trpko bridkostjo. (Odide v levo).
PRVI PRIZOR
TONE: (pride z desne, posedi ob uljnjaku, dolgo strmi v panje, nato pa na hitro vstane in zakliče v ozadje): Lovro! (presledek) LovroI LOVRO: (pride po daljšem presledku iz ozadja): Kaj je, Tone?
TONE: Kje je Tine?
LOVRO: Na vasi, med fanti.
TONE: Stopi ponj! Reci mu, naj pride takoj domov — pa ti tudi, govoriti moram z vama!
LOVKO: Kaj pa jc takega? Ti kar meni povej, pa mu bom naročil!
TONE: Ni tako — skupaj se moramo pogovoriti. Steci! Kar semle k uljnjaku pridita — da bomo sami! (Lovro odhiti v levo).
TONE: (sam, stoje): Letos ali pa nikoli. Nemara sem že predolgo odlašal. Čas hiti in leta tečejo. Dvaintrideset jih je že za mano. Sam ne vem, kdaj je to minilo. — E, lepo je živeti ob čebelah, živeti s čebelami — le čas pa še hitreje teče. Vse prehitro: zime je že še nekaj, pomlad in poletje pa tako na hitro zdrsneta mimo človeka, da je kar koj leto okoli. Kakor da sem šele včeraj ogrebal... Komaj da sem pripeljal čebele z ajde, pa že zima trka na vrata.
Zima . . . Sam ljubi Bog ve, kje in kako jo bom letos preživel. . . Na daljnem Dunaju? V šolah? V tujem mestu? Med tujimi ljudmi?
Da, na Dunaju. Tako sem preudaril, tako sem se odločil in tako bodi! (Se spet zastrmi v panje.)
TINE: (za njim Looro): No, kaj je tako važnega, da je moral Lovro kar priteči pome?
TONE: Res, fanta, nekaj važnega se moram pogovoriti z vama.
TINE: (šaljivo): Misliš dati na oklice? Pa menda ne, da sc Ribičevi kaj preveč mudi v zakon?
TONE: Tine, danes mi ni za šale. Upam, da ne misliš tako, kot namiguješ, a o Lenčki boš pa vseeno govoril drugače, če si moj brat in če hočeš, da si ostaneva prijatelja.
TINE: No, no! Ne zameri. Tone! Saj dobro veš, da ne mislim zares. Vsi jo spoštujemo.
LOVRO: Res, Tone, vsi jo imamo radi in mama so kar nevoljni, kot toliko časa odlašaš z ženitvijo. Zelo želijo, da jo že skoraj pripelješ na naš dom.
TONE: Pustimo to, fanta! Nisem vaju za to klical! Nekaj drugega bi sc danes rad pomenil z vama.
TINE: Kaj pa takega?
LOVRO: Povej, torej!
'IONE: Sedimo! (Sedejo. Pavza): Takole sem preudaril in se odločil: še ta teden pojdem na Dunaj.
LOVRO: (začuden): Na Dunaj? Po kaj pa?
TINE: Na Dunaj? Kaj te jc pa pičilo? Pa tako na hitro!
TONE: Nič me ni pičilo, a tudi na hitro ne. Zc dolgo premišljujem, le odločiti sc nisem mogel. V šolo pojdem.
LOVRO: V šolo?
TINE: V kako šolo neki?
TONE: Da, v šolo. Rad bi se izučil slikarstva. Podobar v Radovljici jc zvedel, da so prav letos odprli na Dunaju risarsko šolo. Ko jc poleti gledal moje panjske končnice, mi je svetoval, naj se vpišem. Pravi, da imam roko za to in da bi mi šlo.
LOVRO: O, to bi pa še mene veselilo. Saj tudi moje končnice niso kar tako. Tistilc medved na mojem panju ni dosti slabši od leva, ki si ga ti naslikal za Vrbanekov uljnjak. — Jaz grem s teboj. Tone!
TINE: Vidva sta pa dobra! Mar mislita, da gre to kar tako! Še nista slišala: Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. Od česa bosta pa živela? Saj nam šc doma trda prede, čc pritisne suša, kaj šele v mestu! Prazne roke, prazen žep, prazen želodec. Le premislita!
TONE: Tudi na to sem pomislil. Zato poslušajta! Jutri je v Kranju čebelarski sejem. Kupcev ne bo manjkalo. Ljubljanski medičarji so že pred malim šmarnom prišli za kupčijo na Sorško polje, kjer smo imeli čebele v paši. Cena ne bo slaba, panji pa so težki kot še nikoli. Če prodam vse, mi bodo vrgli še nekaj več, kot je treba za prvo silo. Za naprej pa bo že kako.
TINE-. Tone, ali se ti ne zdi, da preveč tvegaš?
TONE: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!«
TINE: Ali ti ne bo morda pozneje kdaj še žal, da zapuščaš dom? Glej, mama so pri volji, da ti takoj zapišejo grunt in sc lahko poročiš. Pa še Ribičev grunt priženiš, če vzameš Lcnčko; sama je in vse bo njeno.
TONE: Vem. Vse to vem. Vem tudi, kako hudo mi bo za mamo, za vami vsemi, za našo vasjo in našim poljem, za našimi senožetmi in pašniki, za našimi planinami in gozdovi. Dobro poznam samega sebe. Že naprej vem, kako mi bo pri srcu, ko bom moral živeti brez čebel. — Toda tako sem se odločil.
TINE: In kar vse čebele misliš prodati?
TONE: Tako sem mislil. A če želiš, si lahko izbereš tri najboljše panje, pa naj ostanejo doma za pleme.
TINE: Res bi rad, zakaj uljnjak brez čebel je preveč žalosten. Še kadar si jih odpeljal v pašo, sem komaj čakal, da so prišle nazaj.
TONE: Tine, zelo lepo si povedal. Vidi se ti, da si naše krvi. — A zdaj pa na delo! Mrači se že, čebele pa morajo biti še pred dnem v Kranju.
Lovro, ti pa stopi gori v reber in nalomi smrekovih vejic, da zamašimo žrela! Tine, ti pa pojdi h Kraljiču, da pripraviš voz! Z gospodarjem sem se že domenil — nekaj novih končnic mu boš še poslikal, ko odpotujem. On bo dal vso vprego, vozil bom pa sam. Eden od vaju bo seveda moral z menoj v Kranj. Človek nikoli ne ve, kaj ga čaka na poti. Nc konj, ne čebel pa ne smeš pustiti samih.
LOVRO: Bi šel jaz?
TINE: Prav, pa pojdi ti! Močan si dovolj, pameten pa menda tudi, da nc bo kake nesreče. (Lovro in Tine odideta vsak na svojo stran.)
TONE: (sam ob uljnjaku; posluša petje)
FANTJE na vasi: (Iz daljave sc sliši trogias/io fantovsko petje; besede se morajo razumeti):
Le nocoj še, lunca mila, razsvetljuj mi pot temno, nocoj sc bodeva ločila, nocoj grem k ljubci po slovo.
TONE: (počaka, da pesem izzveni, sam): Zdaj šele čutim, kako težka mi bo ločitev od teh drobnih živalic. Koliko veselih uric, koliko sreče in zadovoljstva sem preživel v njihovi družbi! In zdaj se jim izmikam! Bog ve, kaj mi prinese prihodnost... Bog ve, če sc ne bom kdaj kesal tega svojega koraka ... Toda — kdor je dovolj pogumen, si sam kuje usodo! Pokonci glavo in s ponosom naprej po začrtani poti! Cesarski Dunaj je moj cilj! Tam se izobrazim v slikarstvu ter proslavim sebe in svojo domovino!
FANTJE na vasi (iz daljave) nadaljujejo:
Dober večer, ljuba dekle, al' si že naspala se?
Jaz še urce nisem spala, sem le mislila na te ...
TONE: (zamišljen strmi v uljnjakovo pročelje in posluša fantovsko pesem. Ko pesem utihne:)
Tudi pesem bom pogrešal. O, kolikokrat sem s fanti prepeval prav tole pesem. Zmeraj mi je bila všeč, danes pa sc mi zdi še posebno lepa. Bogve, kdo jo je bil tako lepo zložil in ji dal tako lepo vižo. Kakor da je zložena prav zame ... In za Lenčko ... Prav za naju ... Za oba ... Za nocojšnji večer... Za najino slovo ... (Sede na klopco.)
(Zmrači se. Nekoliko odmora.)
Nadaljevanje prihodnjič
Jz dzLL&t&eviega zlotjevija
V	SKLAD
za gradnjo Čebelarskega izobraževalnega centra so nadalje prispevali:
Čebelarska družina Ožbalt ob Dravi 533.—
Skupščina občine Krško	1.000.—
Čebelarsko društvo Kočevje	50.—
Jakob Čevna, Ajdovščina	10.—
Herman Bizjak, Ljubljana	15.—
Pisarna ZČDS (potrdila)	50 —
Čebelarsko društvo Brežice	300,—
Franc Žnidar, Maribor	100,—
Emilijan dr. Cevc, Ljubljana	187.—
Ivan Krajnc, Koper	85 
Čebelarska družina Naklo	740,—
Vsem darovalcem iskrena hvala!
Uprava sklada CIC
S KNJIŽNE POLICE
Pčelarski savez SR Hrvatske je izdal novo čebelarsko knjižico, ki jo je spisal znani čebelar Josip BELČIČ z naslovom »Moj način čebelarenja«.
Z velikim zanimanjem sem vzel v roko novo čebelarsko čtivo. Kaj mi bo povedala.
Takoj v začetku podaja pisec žalostno resnico, da se čebelarstvo pri nas mačehovsko obravnava in da smo čebelarji brez vsake podpore odgovornih mest prepuščeni samim sebi. Saj po skoro 30 letih državnega obstoja nimamo ne državnega ne republiškega čebelarskega zakona.
Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem delu pod naslovom »Priprema« daje pisec pregled čebelne paše in razvoj če-belne družine do glavne paše. Obenem opisuje vsa dela, ki se zvrste v pomladanskem času pri opravljanju družin.
Drugi del z naslovom »Za večim prino-sima«, je najobširnejši in obsega 80 strani. Najprej pojasnjuje pisec, zakaj se je odločil za položko svoje mere na 20 satov 30 X 40 cm ter za modificirani Dadant-Blat-tov nakladni panj enake mere. Glavna paša njegovega področja je na akaciji. Zato je dolgo preizkušal, kako bi dobil za to pašo dovolj močne družine, da bi jo res temeljito izkoristil. Na podlagi dolgoletnih uspehov in neuspehov je izoblikoval dvoma-
tično čebelarjenje z zoževanjem plodišča tri tedne pred glavno pašo. Ker dosega zavidljive uspehe, natančneje opisuje ves potek in ga toplo priporoča. V zvezi z omejevanjem zalege in združevanjem dveh družin, razpravlja tudi o vzreji mladih matic ter o njihovi zamenjavi. Bavi se tudi s pridelovanjem medu v satju in pridobivanjem matičnega mlečka.
V	tretjem delu nas seznanja s splošnim opravljanjem panjev v poletno-jesenski dobi ter o pravilnem zazimovanju družin.
Knjižica prijetno izpolnjuje vrzel v jugoslovanski literaturi, ker obravnava sodoben način čebeloreje. Namenjena je v prvi vrsti izkušenim čebelarjem. Ker pa svoje posege utemeljuje na podlagi dolgoletnih lastnih izkušenj, je knjiga priporočljiva še posebej začetnikom, da spoznajo, zakaj je potrebno tako in ne drugače.
Knjižica obsega 156 strani, stane 50 din in se naroča pri Pčelarskem savezu v Zagrebu. Kdor pošlje naročnino na žiro račun Saveza štev. 30102-678-6553 z navedbo namena in z natančnim naslovom naročnika, dobi knjigo po pošti na račun Saveza.
Knjigo toplo priporočamo tudi slovenskim čebelarjem.
Julij Mayer
JUBILEJ KMETA IN ČEBELARJA, IZUMITELJA, KI GA NI MOGOČE PREZRETI
J02E RESNIK
V	Hrenci pri Malečniku blizu Maribora prebiva in razmišlja znani čebelar Franc Kirar. Dne 16. oktobra 1973 je dopolnil 80 let, po čebelarskem koledarju pa bo poteklo 65 let njegovega uspešnega delovanja na področju čebelarstva. Med čebelarji je poznan daleč naokoli, celo onstran ožje domovine. Čebelariti je začel v 15. letu starosti na pobudo Lakmayerjeve knjige »Umni čebelar«. Starši so mu nasprotovali čebelariti, češ da čebelarstvo ni noben poklic. Navzlic temu mu je stric, ki je bil župnik v Malečniku, kupil 4 naseljene dunajske panje. 2e v začetku svojega čebelarjenja je imel mladi čebelar velike ambicije. Zavedal se je, da si bo moral izdelovati panje in potrebščine, zato se je nekaj časa učil mizarskega rokodelstva. Planiral je velik čebelarski obrat, ker je bil prepričan, da je samo z velikim številom panjev mogoče pridelovati velike količine medu. Tako mu je tedaj narekovala ekonomika, ki jo je šele slutil. Za takšen obrat so tudi potrebni ustrezni panji. Med vsemi tedaj obstoječimi panjskimi sistemi mu ni nobeden odgovarjal. Zato je začel razmišljati in snovati svoj panj, ki bi odgovarjal čebelam kot prebivališče in njemu kot uporabno orodje. Minevala so leta, tudi 1. svetovno vojno je kot vojak na frontah in Maistrov borec srečno prestal. Kirar je dozorel v poklicnega čebelarja; med tem je doživljal uspehe in neuspehe.
Nekoč se mu je med prevozom čebel na pašo zadušilo večje število čebelnih družin. Tedaj je ugotovil, kako morajo biti če-belni panji opremljeni za prevoz. Panje je preuredil tako, da imajo sedaj čebele med prevozom poseben zračni prostor ali izbe-gališče. Pri predavanjih je Kirar često poudarjal, da se je največ naučil tedaj, če se mu je zgodila kakšna nesreča.
Čebelaril je na območju Slovenskih goric, Dravskega polja, Pohorja in pa prevažal je tudi v sosednje republike, v Liko, na dalmatinske otoke, Hercegovino in Vojvodino. Predvsem pohorske gozdne paše so bistveno vplivale na Kirarja, da je uvedel v svojem čebelarstvu za te okoliške pogoje popolnoma svojo lastno tehnologijo.
Nepregledni pohorski gozdovi čestokrat bogato zamedijo zaradi mešanega sestava. Nesreča je v tem, da se med že v nekaj dneh v satovju strdi in ga ni mogoče iztočiti. To je prisililo Kirarja, da je rekonstruiral medišče svojega panja in satovje v njem. Kot sam zatrjuje, je bil to njegov
največji uspeh, ki mu je uspel že 1921. leta. Od tistega časa so Kirarjevi panji nakladni panji, ki se jih opravlja od zadaj in so ostali zložljivi v skladovnice. Mediščni sat je prava posebnost. Običajno čebelarji armirajo satovje zaradi večje trdnosti z žico. Kirar je pa svoj mediščni sat armiral s pločevino. Nedvomno je ta Kirarjeva rešitev mediščnega sata s kovinsko hrbtenico edinstvena na svetu.
Če se med v satovju strdi in ga zaradi tega ni mogoče iztočiti, se ga lahko iz Ki-rarjevega satja postrga s celicami vred do osnove. Nato se med in vosek s segrevanjem do 52 °C ločita. Gmoto je treba med segrevanjem mešati tako dolgo, da vosek splava na površje. Kot smo vse hitro segrevali, moramo sedaj tudi hitro ohlajati, da se struktura meda ne bi spremenila.
Velečebelar Kirar je čebelaril pred drugo svetovno vojno s 750 gospodarskimi panji in z ravno toliko rezervnimi družinami. Zaradi tako velikega števila čebelnih družin je
imel zaposlenega stalnega pomočnika — čebelarja. V sezoni je pri prevažanju čebel in točenju meda najemal po potrebi še pomagače. Gospodarske panje je zaupal v upravljanje čebelarskemu pomočniku Ton-čeku Škofu, ki mu je služil polnih 40 let in ki si je pri njem kot čebelar prislužil pokojnino. Sam pa je najraje opravljal pomožne družine in plemenišče. Kirar je nedvomno pri nas eden prvih vzrejevalcev matic. Vzrejal in plemenil je matice na domačem plemenišču. Odbiral je iz množice najboljše rodove, te pa med seboj paril. Na tak način je dosegel v svojem čebelarstvu višje ekonomske uspehe.
Kirarjevi izumi in dosežki na čebelarskem področju obsegajo kompleksno znanost; od izuma panja, tehnološke rešitve za specifične ekološke pogoje na področju čebelarske ekonomike. Ko ga je nekoč nekdo vprašal: »Niste morda veliko tega kopirali, saj skoraj ni mogoče, da lahko en sam človek toliko naštudira?« Kirar mu je na kratko takole odgovoril: »To je smešno misliti, seveda, ko sem privekal na svet, so že ljudje čebelarili s panji s 6 strani-
cami. Tak je tudi moj panj, vsa oprema je pa moje umsko delo.»
Pred štirimi leti je Kirar zaradi starosti in onemoglosti zmanjšal svoj čebelarski obrat na obseg amaterskega čebelarstva. Kljub častitljivi starosti še vedno čebelari in spremlja čebelarske dogodke zlasti tiste iz ekonomskega področja in pospeševanja čebelarstva.
Franc Kirar je častni odbornik čebelarskega društva za Maribor in okolico.
Zveza čebelarskih društev mu je podelila red Antona Janše 1. stopnje.
Kmetijsko šolstvo v Mariboru mu je ob 100 letnici delovanja dalo dne 8. oktobra
1972	diplomo za zasluge na področju čebelarstva.
Čebelarsko društvo »Ivana Jurančiča« v Križevcih pri Ljutomeru je rojaka Franca Kirarja dne 17. junija 1973 izvolilo za svojega častnega člana ter mu ob 75 letnici delovanja dalo diplomo za izjemne zasluge na področju čebelarstva in izumiteljskih dosežkov v korist napredka čebelarske tehnologije v Sloveniji.
BIL JE POUČEN IN LEP IZLET
Članek tovariša Lojzeta Kastelica pocl naslovom Nalijmo čebelarskemu naraščaju čistega vina v štev. 6/73 Slov. čebelarja je bil povod, da srno si hrastniški čebelarji zaželeli čistost opisanega članka bliže spoznati.
Dne 15. julija je upravni odbor organiziral društveni ‘izlet z namenom obiskati in si ogledati čebelarstvo tov. Kastelica in čebelarski muzej v Radovljici.
Vreme nam na ta dan ni bilo ravno naklonjeno, vendar smo polni pričakovanj prispeli ob 8.30 uri na Vikrče pod Šmarno goro. Povprašali smo za hišo tov. Kastelica, domačim so nam povedali, da naj gremo po cesti naprej do hiše, kjer je naslikana čebela. Po nekaj metrih poti že zagledamo izza ovinka lepo hišo, na katere fasadi je bil že od daleč viden simbol čebelarjev
—	čebela.
Pod vtisom negotovosti pristopimo k hiši, mali kuža je glasno protestiral naš prihod in že smo izza vogala hiše zagledali ljudi v belih haljah, ki so s satjem v rokah prihajali od velikega čebelnjaka, obdanega s sadnim in drugim drevjem. Okoli in pred čebelnjakom razpostavljeni nakladni panji, ikot ljudje, 'ki so z veliko vnemo opravljali določeno delo, so nam že
na prvi pogled dali vtis smotrno orgamzi ranega čebelarstva.
Predsednik društva tov. Lojze Kišek je v kratkem pozdravnem govoru tov. Kastelicu orisal namen našega izleta, ki hoče predvsem spoznati praktično pridobivanje cvetnega prahu ter matičnega mlečka.
Za tem nam je zaželel dobrodošlico še tov. Kastelic, ki nas je pozdravil tudi v imenu Zveze čebelarskih društev Slovenije in Medexa.
Uvodoma nam je v kratkem obrazložil pomen in način pridobivanja cvetnega prahu — osmukanca in izkopanca ter matičnega mlečka, nakar je prešel na strokovno predavanje, ki ga je zlasti popestrilo praktično delo njegovih pomočnikov. Okoli teh je nastala prava gneča, vsakdo si je hotel od blizu ogledati spretne roke pri izkopavanju cvetnega prahu iz satja ter jemanja mlečka iz matičnikov.
V	dvcurnem predavanju in odgovorih na zastavljena vprašanja smo spoznali, da tov. KosteMc v svojem članku ni samo pisal o čistem vinu, temveč nam je le tega do vrha nalil s svojim predavanjem in z vsem, kar smo na njegovem čebelarstvu lahko na lastne oči videli in se tudi prepričali, da njegov način čebelarjenja po-
meni za nas novost, ki jo jc vredno posnemati, če hočemo uspešno čebelariti zlasti v industrijsko razvitih področjih kot je npr. hrastniška kotlina.
Ker jc bilo očitno, da čaka za ta dan tov. Kastelica še veliko dela pri čebelah, smo se poslovili in hkrati zaželeli nadaljnjih uspehov, čeprav so že prikazani bili za naše pojme višek čebelarske prakse in znanja. V znak zahvale za gostoljubnost smo mu izročili skromno spominsko darilce na prvo srečanje s hrastniškimi čebelarji
—	rudarji, jamskii voziček s svetilko — ter ga zaprosili, da nam v zimskem času še pride predavat.
Iz lepih Vikrč smo se odpeljali v Ra-dovljioo, da si pogledamo čebelarski muzej, le-ta pa je bil zaradi preurejanja žal zaprt. Program izleta smo torej morali spremeniti tako, da smo se po krajšem postanku na Bledu odpeljali v Kamniško Bistrico, da si ogledamo plemenilno postajo. Ob prihodu na postajo ni bilo nikogar, zato smo za vstop zaprosili soseda,
ki je prišel pogledat, kaj hočemo na postaji. Pod drevjem razporejeni hramčki, kakor tudi izlet čebel iz njih, je pomenil mnogim čebelarjem posebno doživetje in nepozabno čebelarsko idilo.
Pri odhodu s postaje nas je pozdravil Slovenec, ki živi v Franciji. Med pogovorom je izjavil, da želi od nas kupiti tri matice. Že to, kakor tudi njegova pripoved, kako jc reševal čebele spomladanskega pro pada, nam je dalo slutiti, da mož več go vori kot zna. Pokazal nam je še fotografijo svojega čebelnjaka, ki da stoji nekje v Gre noblu, nato pa smo se poslovili s tiho željo vzrejcvalcem, da vzredijo najboljše matice.
Pogovor udeležencev v avtobusu o vtisih, doživetih tega dne, je bilo potrdilo, da so čebelarji z izletom zadovoljni, še bolj pa je domnevo zatrjevala pesem, ki je vse pogosteje dušila ropot avtobusa na povratku domov.
Prane Zupančič
PIKNIK ČEBELARSKE DRUŽINE JESENICE
V	pretečenem letu je čebelarska družina Jesenice na pobudo nekaterih članov organizirala piknik za člane in svojce članov na Planini pod Golico. Ta prvi piknik je v zadovoljstvo vseh udeležencev izredno uspel in nakazal potrebo za ponovna taka srečanja. Zato ni bil nič nenavaden sklep članov, da družina vsako leto organizira podobno srečanje in ga popestri z zabavnim delom.
Tako je odbor za organizacijo piknika priredil piknik letos v juniju v prijetnem izletniškem ‘kraju Završnioi pri Žirovnici, to je na kraju, od koder pelje pot na plemenilno postajo pod Zelenico. Agilni člani odbora so za to srečanje organizirali pečenje čevapčičev in nabavili za odžejanje zadosti pijače, katero so udeleženoi lahko dobili po nabavni ceni. Za uvodni aperitiv pa je bil vsak udeleženec postrežen s Šilcem doma prirejene medice in prejel za to priliko prirejen znak.
Srečanja se je udeležil, čeprav bolehen, tudi predsednik družine Ivan Pohar, ki je v kratkem nagovoru vse udeležence lepo pozdravil in jih hkrati seznanil z delom družine in tudi čebelarskega društva Radovljica, katerega je tudi predsednik. Vsem je zaželel ob tem srečanju čim več zabave in razvedrila.
Organiziranega zabavnega dela razvedrila se je lahko udeležil vsak udeleženec. Tako so moški tekmovali v streljanju z zračno puško, »boljši« ženski spol pa sc je pomeril v metanju obročkov. Najboljša iz vsake »discipline« sta prejela nagradi. Piknik tudi nii minil brez čebelarskega opravila. Navzoči so bili obveščeni, da se je
v	bližini ustavil pobegli roj čebel. Iskalo ga jc mnogo oči in ga naposled našle, vendar v obliki zavitka slaščic in pijače. Da s srečanja ne bi odšli brez matice in trota, sta bila izvoljena tudi ta dva. V znak izvolitve so jima poklonili srci z napisom »Matica 1973« in »Trot 1973«. Srečanje smo morali zaradi poslabšanja vremena proti večeru nekoliko hitreje zaključiti, kljub temu pa je srečanje uspelo. Zelja vseh udeležencev je bila, da bi taka srečanja še organizirali. Poleg same udeležbe in prijetnega razvedrila se sklepajo še tesnejše vezi med člani in njih svojci. Srečanje pa končno služi tudi sproščenemu razgovoru in izmenjavi izkušenj, pridobljenih pri čebelarskih opravilih. Zato so si bili ob zaključku vsi edini — čim preje na svidenje.
Čebelarska družina Jesenice
O^mitviica
CIRIL POGRAJC
Spat je med naše člane čebelarje čebelarske družine Griže nepričakovano udarila bela žena po mladem življenju našega člana čebelarja tov. Cirila Pograjca v najlepšem razmahu življenja. Rodil se je 3. februarja 1920 v Celju; bil je višji gradbeni tehnik pri Ingradu v Celju, šef prodajne službe. Umrl je 25. avgusta 1971. S svojo napredno kmetijsko žilico si je ustvaril precej veliko, zelo lepo breskovo plantažo v Pongracu pri Grižah, na njo pa je prestavil svoje čebelice — 10 A2 panjev — iz Celja. Prej je bil član čebelarske družine Celje, s prestavitvijo čebel pa je takoj postal član naše družine. S svojo izredno marljivostjo in napredno miselnostjo je svoje otroke pripeljal do višje izobrazbe.
Čebelice je po smrti moža prevzela žena skupno z otroki, ki danes čebelarijo s skupnimi močmi.
Dragi Ciril! Odšel si od nas, pokopali pa so te v Celju. Čebelice so ostale in globoka rana v naših srcih. Naj ti bo lahka zemlja slovenska 1 Tvoji družini pa izrekamo naše iskreno sožalje.
Čebelarska družina Griže Martin Zapušek
JOŽE DODIČ
Spet je posegla neizprosna smrt med ilirsko-bistriške čebelarje in tako pretrgala nit življenja našemu čebelarju Jožetu Do diču.
Rodil se je v vasi Josen pri Ilirski Bistrici dne 15. 6. 1899, umrl je 14. 4.1973. Za čebele se je začel zanimati še kot mlad fant. ki je doraščal na majhni kmetiji, imel pa je tudi veselje do ovčereje in tako oboje opravljal z veseljem. Cebelariti je začel s kranjiči in eksportovci, pozneje pa je nabavil Žnideršiče. Pomagal je tudi pri društvu pri kuhanju voščin in izdelavi satnic. Prerana in nenadna smrt ga je iztrgala iz naših vrst. Pri odprtem grobu sc je v imenu ilirskobistriških čebelarjev z ganljivimi be-
sedami poslovil predsednik društva Ivan Šajn.
Naj mu bo lahka slovenska zemlja!
Tajnik Čebelarskega društva Ilirska Bistrica Ivan Tomšič
LAZAR WOLFGRUBER
Neizprosna smrt je posegla med nas čebelarje in iztrgala iz naše sredine navdušenega in najstarejšega čebelarja, dolgoletnega člana, odbornika in soustanovitelja čebelarske družine Maribor-Tabor Lazarja Wolfgruberja, ki smo ga spremili na njego-
vi	zadnji poti 25. julija
1973	na Pobreško pokopališče k večnemu počitku. On njega so se poslovili številni prijatelji in znanci, večinoma člani čebelarji družine Maribor-Tabor.
Pri odprtem grobu pa se je v imenu čebelarske družine Maribor-Tabor poslovil z nagovoru predsednik družine, tajnik družine pa je ob zadnjem pozdravu predsednika in prapora izpustil iz zavoja desetine čebelic,	ki	so	obsedale vence in šopke rož
na	gomili	ter	s svojimi krili prepevale
večno lepo pesem.
Rodil se je 8. decembra 1897 v Lovrencu na Pohorju v lepi in prijazni vasici. Ponosen je bil, da je doma z zelenega Pohorja, kjer je tudi preživljal svoja otroška in mladostna leta. S čebelarji se je že zgodaj spoznal in se že kot 11 -letni deček začel ukvarjati s čebelami. Cebelariti je začel leta 1908, in sicer najprej v kranjičih, dunajčanih, kaj kmalu pa je spoznal, da bo imel več uspeha z premično stavbo. Predvsem je imel posluh za vse vrste panjev, ki so se pojavljali od njegove mladosti in si kaj hitro ustvaril sodbo, katera izvedba je najprimernejša za naše pašne razmere in si kot mizar sam izdelal A2 panje ter v njih dokaj uspešno čebelaril s 40 do 50 AŽ panji; zadnja leta nekoliko manj, ker so mu začele pešati življenjske moči in ni bil več kos tolikšnemu številu.
V	tem njegovem izjemno dolgem čebelarjenju in črpanju iz domače in tuje čebe-
inrske literature si je pridobil veliko znanja in izkušenj. Le-te je zelo rad in spodbudno prenašal na mlajše člane in nadebudne čebelarske novince.
Pokojni Lazo je bil več let član upravnega odbora čebelarskega društva Maribor in okolica, liil je dober vzrejevalec matk in čebelarski preglednik, povsod je nudil pomoč, kjerkoli se ga je rabilo. Za svoje zasluge pri pospeševanju čebelarstva in delo v mariborskem čebelarskem društvu je prejel odličje Antona Janše 111. stopnje, na predlog čebelarske družine Maribor.Ta-bor pa je bil ob njeni 15-letnici 17. junija tega leta odlikovan z redom Antona Janše
ll.	stopnje. Razen teh odlikovanj je za zasluge na čebelarskem področju prejel še pismena priznanja in pohvale. Odšel je od nas, a sipomiini na dobrega prijatelja — čebelarja ne bodo nikdar pozabljeni
Kože na tvoji gomili bodo odslej vabile čebele. Naj le prihajajo obiskovat prijatelja, ki jim je posvetil velik del svojega življenja.
Želimo mu mirni počitek v domači zemlji, rili ua ga botno ohranili v lepem spominu
Čebelarska družina Maribor-Tabor predsednik J. 11.
LOJZETU KOLENCU — V SPOMIN
Kakor da tudi vsa narava žaluje z nami, so otožnega jesenskega dne goste megle zatemnile zagorsko dolino. Veliki mno-žioi, ki je pospremila zaslužnega moža do njegovega zadnjega doma, smo sc pridružili z vencem rdečih nageljnov tudi številni čebelarji. Čustva prijateljstva, posebno pa čustva iskrene hvaležnosti so nam velevala, da se poslovimo od njega z vsem spoštovanjem.
Zelo prav je, da se ga ob tej priložnosti spomni tudi Slovenski čebelar, saj je bil njegov zvesti naročnik in bralec več kot pol stoletja. Ljubezen do narave, posebno še njegova idealna ljubezen do drobnih čebelic ga je namreč že pred 55 leti privedla v krog čebelarjev, med katerimi ic kljub marsikaterim slabim letinam vztra-
jal do svoje častitljive starosti. Dopolnil jv 8(j let.
Kakor na vseh področjih kulturnega in gospodarskega življenja, je kot učitelj po prijel tudi med čebelarji s pravim mladostnim eJainom. Še več, bil je ustanovitelj čebelarskega društva in bil njegov steber, a na splošno željo vsega članstva njegov dosmrtni predsednik.
Vemo, da bo odslej občutna praznina povsod, kjerkoli je snovala njegova dobrohotna misel, kjerkoli je delovala njegova neugnana roka. Tega ne bodo občutili le njegovi svojci in njegov dom, ampak vsa zagorska javnost.
Mi čebelarji pa vemo že v naprc], da ne bo mod nami ne seje in ne sestanka, ne strokovnega predavanja in ne prijateljskega pogovora, kjer se ne bi vedno znova in znova omenjalo z globokim spoštovanjem ime našega zaslužnega mentorja Loj zeta Kolenca.
Čebelarsko društvo Zagorje
VIKTOR BURGAR
Neizprosna smrt jc iztrgala iz naših vrst čebelarja Viktorja Burgarja Umrl je tragične smrti v najlepšem mesecu — maju. Rojen je bil 5. januarja 1935 v Podpeči. Leta 1959 je nastopil službo pri Rašici, kjer je bil vodja električne delavnice
Doma je bil marljiv gospodar, skrben mož in oče. Svoji družini je postavil v Gameljnah skromen dom in se pričel ukvarjati s čebelarstvom.
Omahnil je v težki prometni nesreči na poti v Šentvid pri Stični. Njegove čebele bo v prihodnje oskrboval njegov 11-letni sin Viktorček.
Na njegovem pogrebu se je zbrala velika množica ljudi. Z žalostjo smo sc poslovili od našega člana. Vsi ga bomo pogrešali, a ohranili ga bomo v lepem spominu.
Ženi Mihelci, hčerki Mariji in sinu Vik-torčku pa izrekamo naše iskreno sožalje
Čebelarska družina Skaručna
TOVARIŠU IVANU ŠOŠTARIČU V SLOVO!
V	sredo, 30. maja, sc je razširila med čebelarji čebelarskega društva Križevci žalostna vest, da se je za vedno ustavilo plemenito srce priljubljenega predsednika čebelarske družine Veržej,
Vsepovsod znani, ugledni in spoštovani Ivan Šoštarič je za zmeraj zapustil svoje drage, sosede, znance, prijatelje in tovariše ter posebno še čebelarje naše čebelarske organizacije
Z odhodom tov. Šoštariča se je zopet skrčila križevska čebelarska vrsta starejše generacije.
Rodil se je 25. decembra 1897. leta v Veržeju. Osnovno znanje in uglajeno vedenje je dala Ivanu veržejska osnovna sola pod vodstvom izobraženega pedagoga Spra-gerja. Na svojega šolskega voditelja, ki mu je med drugim vzbudil voljo in veselje do lepih in poučnih knjig, je bil vedno zelo ponosen.
Po dovršeni osnovni šoli se je zai>oslil v veržejskem Marija n išču in pozneje v enakem zavodu na Dunaju.
Začela se je i. svetovna vojna in avstrijska vlada ga je poklicala k vojakom. Hodil je po frontah in ob koncu vojne sc je priključil Maistrovim borcem in sc v Prekmurju boril za svobodo Slovenccv.
Po končani vojni ga je življenje za vedno priklenilo na rodovitno domačo zemljo, posvetil sc je najlepšemu in najkoristnejšemu jxjklicu za človeka.
V	svoji polni življenjski mladosti sc je poročil v trgu in priženil na Uundrlovo kmetijo.
S	svojo dobro ženo je vzgojil 2 sina in hčerko Kristino, ki mu je vse življenje zvesto stala ob strani in pridno delala na kmetiji. Sin Jožko je jirav tako čebelar in od'ičen očetov naslednik.
Poleg kmečkega dela, ki zahteva pridne in krepke roke ter celega človeka, je še vedno našel čas za društven» življenje in razvedrilo, ki ga je užival pri svojih čebelah.
Leta 1902 je postal predsednik čebelarske družine Veržej in svojo zvesto čebelarsko četo vodil do smrti, kar je redek primer v naših čebelarskih organizacijah.
Kakor vemo iz zgodovine, so čebelarji v veliki meri vsestransko vodilne sile na vasi. Prav tak je bil tudi naš pokojni Ivan Šoštarič. Gasilsko društvo je vodil jiolnih (> let. Vrsto let je j)redscdoval humani organizaciji Rdečemu križu. Ustanovil je selekcijsko društvo v Veržeju — to je j)rvo tako društvo v ljutomerski občini. Njegovo delo je segalo globoko v Pomurje,- npr. pri Bakanu v Ncdclici je bil j>ogosloma gost, kjer so razpravljali o i>lcmeniti živini.
Za požrtvovalno delo in uspehe |)ri svojem delu za našo skupnost je prejel več ■odlikovanj in priznanj. Čebelarsko društvo Križevci mu je podelilo visoko priznanje.
Tovariš Ivan Šoštarič je živel i>olno življenje naprednega kmetovalca na vasi, ki je v svoji osebi združil vse, kar se na vasi združiti da: kmetijsko proizvodnjo je združil s čebelarstvom; kot gasilec je varoval kmečke domačije pred elementarnimi nezgodami itd.
Čebelarji smo zelo cenili življenjsko delo pokojnega tov. Šoštariča!
Ob tako žalostnem trenutku, ko se za vedno poslavljamo od njega, govorim v imenu vseh čebelarjev čebelarskega društva Križevci, da ga bomo ohranili v naj lepšem spominu kot plemenitega človeka in čebelarja.
Z zlaliini črkami bomo zapisali vse njegove vrline, kakor smo doslej vsem našim velikim |>okojnikom v Zlato knjigo spomi-nov, ki je v slovenskih društvih nekaj edinstvenega.
Slava mu!
Ludvik Kosi, predsednik čeb. društva
KUPIM
20 dobro ohranjenih AŽ-panjev na 9 ali 10 satov. Štefan Bratuša, Mlinska 2S, 62000 Maribor.
PRODAM
čebelnjak za 40 panjev. Od lega je 2s panjev naseljenih, nekaj panjev je praznih. Cena dostopna. Marija Zapušek, Kajuhova c. 37, G3325 Šoštanj.