Kitajska se ponaša z dolgo in bogato tradicijo uporabe denarja in numizmatič-nih predmetov v ljudskih religijskih in vraževerskih praksah. Med najbolj posebne med njimi gotovo spadajo meči iz starih kitajskih novcev, tako imenovani bixie jian (???) ali »meči, ki preženejo zlo«. Še posebej priljubljeni so bili v času dinastije Qing (1644–1912), proti koncu katere so se vse pogosteje znašli tudi v zbirkah evropskih zbirateljev in posameznikov, ki so se tedaj mudili na Kitajskem.Slovenski etnografski muzej v Ljubljani hrani kar dva primerka takih predmetov – eden naj bi pripadal Ivanu Skušku ml., avstro-ogrskemu mornariškemu častniku ter nadušememu zbiratelju kitajskih starin in starih novcev, drugi pa misijonarju Petru Baptistu Turku, ki je na tedanjo kitajsko družbo gledal predvsem z vidika lokalnih religij in vraževerja. Kako je meč razumel vsak izmed njiju? In, širše gledano, kako se je vloga in identiteta teh mečev spremenila pri prenosu v sekundarno, evropsko okolje oziroma kako so jih razumeli njihovi novi lastniki? Kako jih danes kategorizirajo evropski muzeji? So v domeni numizmatike ali religije? ali so ti meči za obrambo pred zlimi silami morda eni tistih predmetov, ki se zaradi svoje posebne narave vztrajno izmikajo muzejski klasifikaciji?

Pravice