DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA 3 Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11 Uredila Mirko Mahnič in Dušan Moravec februarja 1965 VSEBINA: Novo gradivo o početkih Dramatičnega društva (Mirko Mahnič)...........................................81 Nekaj opomb o vzponih in upadih našega starejšega repertoarja (Dušan Moravec).......................92 Tri pisma Juša Kozaka (dm)............................99 Nušič — načelnik umetniškega oddelka ministrstva za prosveto in slovensko gledališče (mm).............104 Aškerc o Nušiču.......................................107 Poročilo o delu Slovenskega gledališkega muzeja v letu 1964 ............................................ 109 TABLE DES MATIÈRES: Nouveaux matériaux sur les débuts de l’Association dramatique (Mirko Mahnič)...............................81 Quelques remarques sur les montées el les déclins de notre répertoire ancien (Dušan Moravec) .... 92 Trois lettres de Juš Kozak (dm).......................99 Nušič — chef de la section artistique au Ministère de la Culture et le théâtre Slovène (mm)................104 Aškerc et Nušič.......................................107 Rapport de travail du Musée du théâtre pour l’année 1964 ............................................ 109 DOCUMENTS DU MUSÉE DU THÉÂTRE SLOVÈNE — N° 3 Publié par le Musée du théâtre Slovène, Ljubljana, Jugoslavija Rédigé par Mirko Mahnič et Dušan Moravec en février 1965 Novo gradivo o početkih Dramatičnega društva i. Po Linhartu (1756—1795), Prešernu (1800—1849) in Andreju Smoletu (1800 do 1840), ki v svoj kultumo-politični načrt zavestno vključujejo tudi gledališče, se pravi ne samo dramsko književnost ampak tudi oder in igranje (te trditve zagotovo ni tako lahko izpodbiti), je nastopila tudi na tem torišču suša, ki jo je — čeprav s preskromnimi padavinami — pokončalo šele revolucionarno leto 1848. Marčna gledališka pomlad je vzbrstela tako na deželi kot v prestolni Ljubljani, a prej tamkaj kot tukaj. Odprl jo je prvikrat uprizorjeni »Matiček« (Linhartovo seme je torej končno le moglo vzkliti!) 3. januarja v Novem mestu, zatem v Idriji, Ljubljani in Vipavi. K temu so se pridružile še gledališke predstave v Trstu in Celju, kjer je Drobnič celo tiskal dve igri (»Dvoboj«, »Raz-tresenca«). Čeprav se je vnel za gledališče sam dr. Bleiweis, čigar glorija je že začela žareti, v tem obdobju ne najdemo enega samega domisleka o slovenskem poklicnem gledališču. Celo že v letu 1765 postavljeno Deželno gledališče, v katero slovenska gledališka beseda razen ob Zoisovem času ni imela pristopa, ni sprožilo upravičene, v duhu marčnih oznanil izoblikovane zahteve po čeprav še tako skromnem domačem gledališkem poskusu. Pa ga res ni najti enega samega domisleka? Bila bi neodpustljiva napaka, če bi prezrli in ne dovolj poudarili izvirno dejanje časnikarja Leopolda Kordeša (1808—1879), ki je — ko je že pred revolucijo snoval v Ljubljani slovensko igralsko skupino — 28. 11. 1848 v posebnem članku (v Illyrisches Blatt) »poudarjal potrebo, da dobi Ljubljana slovensko gledališče s poklicnimi igralci« (Viktor Smolej, Slovenski dramski leksikon I, str. 158, 9). Kordeš je bistro mislil na vse: na nagrade za izvirne slovenske igre, na igralski ansambel, na denarno plat, na občinstvo in program. Pozimi, je mislil, naj bi se igralo v Ljubljani, poleti pa po deželi, v čemer je videti ne samo njegovo organizacijsko žilico, ampak presenetljiv občutek za poslanstvo osrednjega narodnega gledališča. Načrt se seveda ni mogel posrečiti, zasluži pa, da se o priliki pobliže z njim seznanimo. 19. junija 1950 je z igrico »Kljukec je od smrti vstal« Ljubljana — kar gledališče zadeva — za lep čas utihnila. 2. april 1855 ni nezanimiv gledališki datum: Levstik je v Laščah uprizoril svojega »Junteza« in sam igral v njem. V tistih votlih letih to ni bila majhna in pogostna reč, bila pa je za povrh še pomembno pričevanje o možu, ki je skoraj zagotovo že takrat dovolj vneto in jasno razmišljal o zaresnem slovenskem gledališču. Mislim, da ob tem po pravici lahko postavimo ne sicer vele-modro, zato pa ljubeznivo in razveseljivo trditev, da je Levstikovo malo vaško gledališče sicer siroten, a izviren in zanimiv prednik dvanajst let mlajšega Dramatičnega društva. * * * Ko se je ob koncu petdesetih let »jel tajati morivni led, ki je tako dolgo pokrival bistri duh slovenskega naroda« (Josip Nolli, 1868), je ob spominjanju na Vodnikovo proslavo v februarju 1858 Bleiweis zapisal, da so dopisovalci Novic »svoje hrepenenje za slovenskimi igrokazi razodevali« in neki J. K. iz Gradca, ki je »več igrokazov unanjih narodov za slovensko gledišče pripravil«, je celo izjavil, da prirejanje iger brez društvene organizacije ne pojde od rok (N 16. 3. 1859). Razen vsestranskega gledališčnika Drobniča, ki je 1859 izdal »Venec gledaliških iger«, štejemo med dobrohotno tuhtajoče gledališke zanesenjake, ki jih obiskuje misel na poklicno gledališče, vsaj še Antona Kosa-Cestnikova, ki nam ga kot takega razodeva njegovo pismo Levstiku z dne 10. oktobra istega leta. Medtem ko Bleiweis pestuje načrte za čitalnice, Kočevar-Zavčanin 21. novembra 1860 v dopisu iz Zagreba — čeprav »zaspanim Ljubljančanom« kliče, naj osnujejo »kako diletantično društvo« ■— izoblikuje pojem »slovenski teater«, kar zanesljivo govori o tem, da je na tihem upal v večje globine in širjave. K temu ga je prav gotovo vzpodbodla predvsem resnica, da imamo že »kakih deset ali dvanajst izvirnih iger« in kdor temu oporeka, »temu naj ko j jezik oderveni«. (Kočevarjeva trditev o igricah drži. Toliko smo jih do takrat že imeli, zatem pa jih je 1864 začel izdajati Bleiweis in 1865 še Vilhar. Ker čas poklicnemu gledališču še zdaleč ni bil naklonjen, so ga morale včasih bolj včasih manj uspešno nadomeščati čitalnice, kajti gledališke igre so bile tiste, ki so »na čitalniških veselicah najbolj mikale in privlačevale občinstvo« (N. 5. 3. 1862). (V tej dobi — od 1861 do 1867, ko je zaživelo Dramatično društvo — je na Slovenskem zraslo kar 21 čitalnic — 1861: Trst, Ljubljana, Maribor — 1862: Celje, Tolmin — 1863: Gorica, Škofja Loka, Ptuj, Kranj, Celovec — 1864: Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Vipava, Planina — 1865: Metlika, Novo mesto, Sevnica — 1866: Šentvid nad Ljubljano, Idrija in 1867: Jelšane na Krasu in Solkan, ki so skupaj z bralnimi društvi in Južnim Sokolom po dr. Prijatelju dale 73 predstav, navadno z eno, včasih z dvema igricama, od teh 37 v Ljubljani in 36 na deželi. Najbogatejši sta bili leti 1865 in 66 s po 20 in 26 predstavami. V tem času so ljubljanski čitalničarji igrali v poslopju Deželnega gledališča samo trikrat — prvič 10. 4. 1865, zadnjič leto dni kasneje — 15. 4. Razen domačih in tujih igric so postavili na oder tudi opereto: tujo Schubertovo »Advokat« in domačo Ipavčevo »Tičnik«, ki so jo zaigrali kar trikrat: 2. 2., 2. 4. in 27. 9. 1866.) Vendar se »gledališka umetnost kar ni hotela razviti v njih« (Prijatelj), saj je morala vseskoz, posebno še v prvih letih dajati prednost deklamaciji, petju, predavanju in plesu. Zato je na tihem le tlelo upanje na poklicno gledališče, ifožoliio gledišče t Ljubljani. Xárodna čitalnica zdruzmu z Jiižiiun Sokolom napravi v olik «»(torni pomlrljrk 9. aprila IH6I V PODPORO DBOZIM DOLENCEM Vrlih» BB V5n'J*«»-s treh razdelkih. Prti mdrlefct 1. VLnai Ok-Him p« »Jo vwm k (ti sopel Ut od Bi Ntpuriikt. Z. Penio*. Splaal Ur. Lovra T»»ao. G«v«ri gv«p. 1‘avai f» r« h «I e r. S. trt» ir opero igre ..51Kr»a»'\ tl»*U tti-ni leta »Ob» Prancearo Huaai go»pi Lalo* Pruckot-Jov«. Nar zbor a 'prerodu« gia»o»h llragi raidtM: 4. .latlrofijO»« w»tjr. ftrsrUe rt. in saabi ab»r cllalairln. 5. Ihmprt iz »rr»»igra ..AtiiUu ml Vcrdi-j», pnjrt» gospoda Pr. Vidic in Viktor ('»(orati». it Popotnic« TcmjdorJčr ?A*r t» »pe.oigr» r»»hr „To«pl»ri »a Marar#** »d K. rtebor-» a sprerodaot orbaatn; j—jo marki «bor •'Italolrin. TI c n I k. Slovvfntka «peeotg» I opérela) t •• n c m tlenji: puslmrnil Bognslat Hugurki. muziko zložil lOr. Iknjamin Ipavce. lioMmd Pu¡i«.n LjaWUrn. »aro« Zil.tr n hi*aa »j» •j. V..jt»h V'»lenti, guapndiiiaa Ko« ínlkb fpnditfaa Kt»»i Pr»p«k-t.*a. rt.lnlr«. ptTS.vdja i VabjM. — Ai.tuo J. uti zi»pM Viktor CoIm«Mo. ;>n'Zt « l*o§ui*eri hbi. TreQi mddek ; («iiniiiislmie igro .lužnega Sokola —*- -Miah. H. trtiat Posebni izkazi v arabskih piramidah. » tr*tnt Herkulove igrače: iV.if jih Kobul jpu|i. Tin» Vidi.j 1. K U.’*h.. in krujftauu. ’■ ¿litnu miut». J Y. k'ifcz». IVi tlmU-r l-lkim '■ tforkul..» dimn. 3 i».» jkhjdur. I. Izitni'.i Jffco. 4. ProfUr. rttij» • trtami m ►Vtciiii. kili hoiiečni lableao. Igre kproaja e. k. imizténa kapela. Vsi gospodje. gospa FrMer-jev» in gospodiriai Frolirh-ova iu polk« Oarnna («orslncr-ja so gledé mi dobrotljivi nsiarn ,-ot n. kakor («tli ranžirna kapela sl. r. k, preprija/,no zagoloiili stojo priposter. Vklupiiltiu (l»re* omrjcnjtt i»e poMbue tnflodurntiMil) Je zni v ml Ih'bo (oubal) galerij» 30 kr. v ttavadoo galerija *0 kr. ta -etiet »o »lolo v pandrjl (fauteoflul m jda/a 70 kr. oa klopi v parterji Ml kr. r uHtfoj inobalj gairrll 20 kr. *• Vstopnice so tudi že pred dobivajo pri odborniku gosp. Francu Ravnikarju. t*ort*'r In loto bO kr. Začetek ob 7. uri zvečer. - Kasa se odpre če si smemo tako razlagati dopis iz Celja: »Da bi se pa narodnost med našim ljudstvom še bolj budila, bi pač živo trebalo gledišč, kjer bi Slovenec tudi slovenske besede slišal na odru. Bilo je čuti, da se vrli Ljubljančani pripravljajo ustanoviti slovensko gledališče; srečo dobro!« (N 26. 3. 1862.) Da dopisnik tu ne misli na Ljubljansko čitalnico je jasno, saj je dobila prvi odbor že 20. oktobra in imela prvo »besedo« že 24. novembra 1861. leta. Ko je šlo na seji kranjskega deželnega zbora za to, da se določi ljubljanskemu deželnemu gledališču, ki je igralo vseskoz samo v nemščini, podpora, je celo Bleiweis, ki je »iz vseh literarnih panog imel morebiti še največ smisla za dramatiko« (Prijatelj), protestiral proti temu, češ da se razmetava deželni denar za zelo povprečno gledališče, kjer so klasične omikavne igre le bele vrane«. Ko je 30. marca prišlo do glasovanja, »so slovenski poslanci z Blei-weisom na čelu sicer glasovali proti, a za slovensko gledališče se ni nobeden oglasil, kakor je z žalostjo ugotovil Levstik v svojem listu« (Prijatelj). Bleiweis je pri tem res izjavil, da ljubljansko gledališče tudi ni narodno gledališče, ker ne igra narodnih slovenskih iger, a vendar mu je bil pojem »javnega, plačanega gledišča« (njegov izraz) več ali manj tuj in nezanimiv. Njegova vroča ljubezen je bila čitalnica, ki ji je hotel zidati celo lastno poslopje (N 8. 3. 1865). Na podobno, a širšo misel, ki je šla v Levstikov gledališki koncept in jo je zato objavil v časniku (Slovenec 18. 3. 1865) — da bi se namreč za narodna društva zidal »Narodni dom« — sta prišla dva napredna domorodca trgovca Zupan in Resman. Levstik je ob tem brez dvoma že mislil na stavbo za svoje veliko gledališko upanje — Dramatično društvo. Da je Levstik takrat že povsem določno mislil na ustanovitev slovenskega poklicnega gledališča v Ljubljani, potrjujejo njegova izvajanja v Slovencu v juliju in avgustu 1865, kjer med drugim piše: »Ako hoče Ljubljana biti slovenske Atene, morali bi imeti narodni dom poleg slovanske tiskalnice in vsaj vse prve politične in lepoznanske časnike; naposled bi morala tudi imeti slovensko gledališče, kteremu bode pa najbrž treba počakati zanamcev, da ga povzdignejo.« V letu 1866 je neki Preissing, ki se je potegoval za mesto ravnatelja ljubljanskega deželnega gledališča, obljubljal, da bo v njem enkrat na teden igral v slovenščini. Toda ravnatelj je postal neki Zöllner, ki je obljubil manj — po dve slovenski predstavi na mesec, a ni držal besede, čeprav ga je Kordeš prepričeval, da bo v tem primeru tudi gmotno bolje izhajal. — Zgornje obljube jasno kažejo, da se je misel na slovensko poklicno gledališče oz. na ustanovitev Dramatičnega društva začela že krepko uveljavljati: deželno gledališče ne bo več dolgo izključni privilegij Nemcev. Že 15. novembra istega leta se je namreč v Ljubljani osnoval pripravljalni odbor za ustanovitev »Dramatičnega društva«, »kateremu je bil poleg Josipa Stareta duša Fran Levstik, predsednik pa Luka Svetec« (Prijatelj). 19. istega meseca je že predložil vladi prvi osnutek pravil, ki jih je sestavil Stare. V marcu 1867 — »v letu, ki je postalo mejnik med tedanjimi našimi očeti in sinovi, med staroslovenci in mladoslovenci, mejnik, ki se je dvignil tudi sredi veselo in pestro zelenečega in cvetočega vrta slovenskega družabnega življenja« (Prijatelj) — je pripravljalni odbor privatno zvedel, da je cesar pravila potrdil (4. marca). 18. marca je kranjska deželna vlada o tem tudi uradno obvestila pripravljalni odbor, ki je že 24. aprila sklical ustanovni občni zbor društva. »Začasni odbor novega društva«, pišejo Novice, »je pogosto zasedal vso pomlad /■ tf/e digauUtçâfÿ*? tâiUw. 3(í; ■ vT> • _ txy -Ím ' .* . /., . ■ • ßfoitM/ %to*Sf kr,e ^^¿¿A of/stu// . ny^p. ■{ J/M. ߣ*Jt)(tnjß> (À)' $ à /&**t /¿*V VM&* !/{tikvj a>a/ ê/w*& ot.0 )? /%fr\ñ¿i /fé*^ ,/\l<À*r, y CKje^HMÿ^. b’s j (fit+JL Mrtvi/^x Qt'ârMf* • /ynMM &(>napravljati gledališke predstave« (»gledališke predstave« črtane in nad njimi s svinčnikom pripisano: »igrokaze«) namesto č — »razglašati presojila o igrah« namesto d in e — »osnovati dramatiško knjižnico in omisliti potrebno opravo«. k § 6 NB naj odpadejo prve štiri besede. k § 11 »Odbor po moči društvenega imenja pisateljem in društvenim igralcem odloča primerno nagrado.-'-’ k § 12 namesto — »ali kadar koli 20« — svetujem: »ali če 20... in namesto; »Vsak preizredni občni zbor-" itd. do pike, — svetujem: »Vsak občni zbor se mora vsaj teden poprej razpisati." § 12a »voliti odbor in v njemu še posebej prvosednika in blagajnika" in d namesto »odborniki« svetujem »odborom«. § 14 »Društvu voditelj je odbor, kateri sploh skrbi, da se izvršuje naloga društva. V odboru je 20 odbornikov, ki se sami razdelijo: a) v znanstveni razdelek z 12 odborniki, med katerimi smejo biti 4 zunaj Ljubljane bivajoči; temu razdelku je posebna naloga presojevati in pripravljati dela za tisk namenjena, b) v igralni razdelek s 5 odborniki, kteri imajo nalogo vse potrebno preskrbeti za skušnje, javno predstavo (igrokaze), skupno branje iger in društveno učilnico, c) in v gospodarski razdelek s 3 odborniki, med katerimi sta blagajnik in knjižničar. S'- - - <> J . Vsakemu razdelku ali odborniku naroča ves odbor opravilo, da ga izvršuje, potem pa vsak razdelek svojim odbornikom. NB. Društvene opravke, kolikor itd. po nasvetu g. Levstika. K § 16 Po besedah:.... »za častne družabnike« svetujem še novi stavek: »Odbor po izstopu odbornika pokliče tistega družabnika v odbor, kateri je po izvoljenih največ glasov imel; — izmed odbornikov si voli prvosednikovega namestnika.« V § 18 namesto: vico itd.« nad polovico v Ljubljani« itd. nasvetujem: ... vsaj polo- Poklukar V principu s popravkom dr. Poklukarja vže zarad tega zadovoljen, ker se po tem pravila nekoliko skrajšajo. Sicer bi svetoval, da v § 12d naj ostane »odborniki«, a ne odbor, kajti prepir je le meju osebam mogoč. Pri § 14 bi razen tega, da s številom 20 odbornikov nisem zadovoljen, želel, da naj se Poklukarjevemu dostavku ad d pridene Levstikova opomba: »Prvosednik je podporen vsem razdelkom.« S Poklukarjevimi popravki le deloma zadovoljen, kar pa ne bodem tukaj pismeno povedal, temveč si pridržim svoje misli o teh popravkih v prihodnji odborovi seji naznaniti. Vendar nasvetujem, naj bi bila pravila semtertje bolj umevno — rekel bi bolj domače pisana, kar društvu ne bode na škodo. §10 namesto »ali vse vkupe ali po 10 gold. na leto« naenkrat ali v 4 letnih rokih po 10 f«. § 14 namesto »kolikor se jih tiče blagajnice, prvosednik in blagajnik« glasi: »kolikor se jih tiče blagajnice — samo blagajnik«. §17 Odbornik, o čigar nagradi sklepa seja, v tej seji ne glasuje § naj se še dostavi: ter tudi ne sme biti navzoč. naj se glasi: »ali vse naj se temu Dragotin Žagar Tudi jaz bi želel, da bi bila pravila semtertje malo krajša, svoje opazke pri ustmeni razpravi. sicer si pa prihranim Josip Nolli c) Levstik — prvosednik Dramatičnega društva Slavna deželna vlada! Dramatično društvo namerja 14. dan tega meseca v čitalničnej dvorani igrati priložena, uže igrana igrokaza "Ultra« in »Filozof« ter prosi dovolitve. V Ljubljani 12. avgusta 1868. Kr. LevstiK prvosednik G. Kozina, tajnik III. Iz na tem mestu prvič objavljenih dokumentov razberemo naslednje podatke: a) iz ZAPISNIKOV: da je po ustanovnem občnem zboru 24. aprila 1867 začel delovati pripravljalni (osnovalni) odbor, ki je delal skoz celo poletje do konca oktobra 1867; da je Dramatično društvo ustanovilo knjižnico, »v katero imajo počasi priti vse izvirne domače in vse poslovenjene ter kolikor bode mogoče tudi vse druge izvirne slovanske igre — vrhu tega kar se da, vse prestave v razna slovanska narečja najboljših dramatičnih del drugih narodov, naposled najboljše dramatične igre in poučne knjige o dramatiki iz vseh izobraženih jezikov, i to ali v prvopisu ali v prestavi, po okolnosti i potrebi« (Pravila Dramatičnega društva 1868); v nji naj bi bile bralcem na voljo tudi gledališke revije, predvsem slovanske — npr. Ceska Thalie, na katero se je društvo takoj naročilo; knjižnica se je množila z nakupi in darovi; — 5., 6. in 7. seja; da je odbor podprl pisanje izvirnih odrskih del; — 5. seja; da je ta odbor določal repertoar in režiserje; — 6. seja; da se je odbor že pozanimal za nastope v Deželnem gledališču — po enkrat na mesec — in skušal podpisati z njim kontrakt; — 6. in 7. seja; da se je odbor skušal repertoarno orientirati nekoliko bolj v slovansko, predvsem češko dramatiko; — 7. seja; da je sklenil izdajati »zbirko dramatičnih del in iger« z naslovom Slovenska Talija (7. seja) z ilustriranimi platnicami (8. seja) in se odločil, da najprej izidejo igrice »Ultra«, »Na mostu« in »Mlinar in njegovo dete« oz. »Mlinar in njegova hči«, kar se je zgodilo še v letu 1867 (6. in 8. seja); da je mladi Levec že sodeloval kot prepisovalec in popravljalec vsaj ene od igric (»Mlinar in njegova hči«); — 6. in 7. seja; da je bil Bleiweis društvu naklonjen (ali se je takega vsaj hotel pokazati), saj je knjižnici poklonil »rokopise starejših iger«; — 7. seja); da so vsaj enkrat poskusili z javnim branjem gledališkega dela (»Tomaž Mor« — v čitalnici); — 8. seja; da je s 25. septembrom Josip Stare, eden najbolj vnetih odbornikov in sestavljalec osnutka pravil, izstopil iz odbora, ker je odšel v Osijek; da po zapisnikih sodeč Levstik v tem odboru ni bil preveč aktiven, saj se je udeležil šele devete seje, da pa se je potem zavzeto pognal v delo in ob poslovenjeni Pennovi igri »Ilija Gregorič« zavzel jasno stališče glede pojma »izvirna igra«, hkrati pa začel ostro kampanjo za lepo slovenščino odrskih besedil; b) iz OPAZK k Pravilom: da so osnutek pravil, ki ga nimamo v evidenci, na željo ocenjevalcev skrčili od najmanj 20 na 17 členov (paragrafov), kakor je razvidno iz zadnje redakcije, objavljene v Nollijevi Priročni knjigi za glediške diletante; da so bile Poklukarjeve pripombe kakor tudi pripombe ocenjevalcev Ravnikarja, Žagarja in Nollija skoraj v celoti upoštevane; zanimivo je, da je Poklukar kot enega od namenov društva označil »razglašanje presojil (kritik) o igrah«, medtem ko je bila v zadnjo redakcijo sprejeta povsem drugačna formulacija: »Presojila o igralcih se prepuščajo časnikom« — kar je prav gotovo Levstikova misel. Poklukarjev popravek paragrafa 14 je bil sprejet v celoti, prav tako paragrafa 16 in 18 (v končni redakciji paragrafi 12, 14 in 16); tudi Ravnikarjevo prvo pripombo so v končni redakciji upoštevali. Od Žagarjevih pripomb je končna redakcija upoštevala vse — razen k paragrafu 14 (računov naj ne podpisuje samo blagajnik, ampak tudi predsednik); Poklukarjeva pripomba »po nasvetu g. Levstika« in Ravnikarjeva »Levstikova opomba« pričata, da je bil tudi Levstik med ocenjevalci osnutka pravil; nobenega dvoma tudi ni, da je pri končni redakciji sodeloval Levstikov jezikovni brus in da je bil Levstik tisti, ki je s korenitimi popravki (prim. Poklukarjeve formulacije in tiste v tiskam redakciji!) dosegel boljšo »umevnost«, ki jo je v svoji pripombi želel ocenjevalec Žagar; c) iz Levstikovega PISMA: da je bil Levstik od najkasneje 12. avgusta 1868 dalje prvosednik Dramatičnega društva. Drugo še neobdelano gradivo iz arhiva Dramatičnega društva, ki je v Slovenskem gledališkem muzeju, bo kljub precejšnji fragmentarnosti verjetno odprlo nekaj novih pogledov na pomen in usodo Dramatičnega društva oziroma oseb, ki so bile vključene v njegovo delovanje. Skušali ga bomo — obdelanega in obrazloženega — dati čimprej na vpogled. Mirko Mahnič Nouveaux matériaux sur les débuts de l’Association dramatique La fondation et le développement de l’Association Dramatique (fondée en 1867) qui marque le début du théâtre Slovène professionnel a fait l’objet d’étude de plusieurs historiens du théâtre tels que Anton Trstenjak, Ivan Prijatelj, Filip Kumbatovič, Dušan Moravec. Il est presque certain que seul Anton Trstenjak puisait dans les matériaux immédiats tandis que tous les autres devaient recourir aux documents imprimés (journaux, manuels, etc.) La cause résidait dans le fait que les archives de l’Association Dramatique étaient inaccessibles ou bien on ignorait leur existence. Avec la présente découverte de nombreux fragments provenant de ces archiveset qui sont déposées maintenant au Musée du théâtre, de nouvelles voies se sont ouvertes à la recherche. Le présent traité des documents les plus anciens datant de l’anée de la fondation de l’Association Dramatique et de l’année suivante ne serait qu’une modeste introduction à cette recherche. Il s’agit de a) quatre procès verbaux du comité fondateur (préparatoire), b) des remarques faites par 4 critiques au sujet des statuts de l’Association, publiés plus tard et c) de la demande écrite personnellement par Levstik et adressée au gouvernement où il le prie de permettre à l’Association la représentation de deux pièces. (Fran Levstik, 1831—1887, écrivain Slovène, critique et linguiste, un des fondateurs de l’Association et plus tard son président.) Ces documents ne démentent aucune des constatations établies par les rechercheurs mentionnés ci-dessus, ils nous offrent au contraire une myriade de petites données qui élucident les premières pulsations de cette institution théâtrale dans le domaine du répertoire, de la dramaturgie, du jeu, de l’organisation et de la publication théâtrales. Nekaj opomb o vzponih in upadih našega starejšega repertoarja Vzporejanje repertoarnih tokov, ki so oblikovali v posameznih obdobjih umetniško podobo slovenskega gledališča, kaže zlasti v starejših obdobjih kaj neenotno in vse prej kakor enakomerno rastočo črto. Redkim in kratkotrajnim vzponom so sledili veliko bolj vztrajni, pogosto prav usodni upadi, ki so za dolga leta potisnili v senco že obetajoče pridobitve. Vzrokov je bilo kajpada veliko in zelo različni so bili med seboj: od političnih, ki so kdaj pa kdaj za cela desetletja ustavili razvoj (Bachov absolutizem), preko elementarnih nesreč (požar Stanovskega teatra) pa do personalnih (Borštnikov prevzem vodstva predstav ali njegov odhod v Zagreb), posledica pa je bila zmeraj enaka: zastoj, pa tudi rakova pot. Kakor koli že preštevamo prve pobude, ki so botrovale rasti slovenskega gledališča v sodobnem pomenu te besede, vselej se vrača misel k že zapisani ugotovitvi o živi povezavi revolucionarnih let 1789 in 1848 s prvimi vzponi naše dramske književnosti in vzporedno s tem samega dramskega gledališča: leto francoske revolucije ni samo rojstno leto slovenskega »Matička«; pariški dogodki so dali našemu Linhartu pobudo, dali so oporo njegovi misli na tisk in uprizo- Ai Mirni utiutiM i unum V arify» & Lin «um UTI BSAJiATIČKO DRUŠTVO «'»j» pm Irteisj, prfislaio: llrliiiif Ijmiiiii, 2li«>i»rtva pk«n!tka. Fot skozi okno. © Znižana vstopnina, K 4. ona mm» Dramatično družtre y Ljubljani Or. pr. 389. V petek dni 1. novembra 1889. (Vwli svetili «lan.) a«- V iivor|ai ijabljanske čitalnice, -»c Mlinar in njegova hči > i«lfc P« K (*. Vt. Otlpovorui vodja Jtfiuu'Ij Borštnik. V trenem dejan}! prikazni duhov na pokopališči. Po pate ifiii Efti ft tei~aši ba te t II Vsto|miuu: '“I«,"1! MaSacM'^»« r" **** Sapjm ¡8 sdpit afc fall ?. uri. Zwltt it!. mi war. Prihodnja jiml'tiuu (i jirtsljiiiiOHu) VmmIi* v nedeljo tlite !{. n», venibra t. C Pel« «e bode opereta «Pol po no ralo“ in Igrala prvikrat v«wk>iprn „IHilord <’arlo«eUe'. Pmutjere /h iiHW<' november: Ye*cloijjni .Air (je t>.>" ni loin dramo „HlovabHik hvoJvuh KOipoda“. Frisittji k ilranmtiiiiim praistavam je vsakemu dovoljen. ritev domače variante Beaumarchaisovega besedila in omogočili vsaj skromnejši gledališki dogodek: prvo slovensko predstavo v ljubljanskem gledališču, četudi le ob besedilu za domače razmere prikrojene manj pretenciozne komedije o županovi Micki. Bila je to svetla iskra, a njeno življenje je bilo kratkotrajno in treba je bilo nove svetovne puntarije, da je zaživela pod pepelom: marčni dogodki v cesarski prestolnici so obudili ljubljansko »Županovo Micko-« in odprli celo »Matičku« pot na oder slovenskega središča, pa čeprav se je zgodilo to v Ljubljani celo leto pozneje kakor v Novem mestu. Bilo je to v tisti vroči pomladi 1848, ki je dala žurnalistu Kordešu misliti celo na ustanovitev stalnega slovenskega gledališča; v tistih mesecih, ko je celo Janez Bleiweis zanosno vzkliknil: »Hvala Bogu, da smo po težavah prišli na tisto stopinjo, na kateri so naši stariši že pred 58 leti stali«; v tistih dveh razgibanih gledaliških sezonah, ko ». .. o poli sedmih že skorej ni bilo več moč v glediše priti« in zato »več gospa si je v silnim drenji obleko stergalo in zlatnino s sebe zgubilo«. Resne drame prireditelji teh prvih gledaliških večerov niso tvegali, vedri spored pa je bil za svoj čas vsaj sprejemljiv: že v obeh Linhartovih besedilih je imel trdno osnovo in z nič manjšim uspehom nista skrbela za razvedrilo češka komediografa Klicpera ali pa Štepanek, saj ravno pri njegovi igri »ni bilo moč v glediše priti«. Nič zato, če so se smejali sredi devetnajstega stoletja ljubljanski poslušalci ob tem tudi nemškim burkam, kakršni sta bili »Zmešnjava čez zmešnjavo« ali pa »Golfani starec«, škoda le, da so jih morale še tudi veliko let kasneje zadovoljevati. Kratki meseci tega prvega poskusa Slovenskega društva, da bi poskrbelo vsaj za toliko kontinuirano prirejanje domačih gledaliških predstav, je bilo v repertoarnem pogledu posajeno na zdravo, za tisti čas skorajda edino možno osnovo; repertoar v letih 1848—1850 je bil za svoj čas uspešnejši in primernejši kakor oni desetletja kasneje za svoj čas. Pobuda, ki sta jo dali razvoju slovenskega gledališča revolucionarni leti 1789 in 1848, je ostala v razvoju slovenske dramske književnosti trdnejši mejnik od vseh tistih, ki so jima sledili pred Cankarjevim nastopom. Ta ugotovitev in pa ona o neenakomernem razvoju slovenskega repertoarja, o njegovih redkih vzponih in veliko globljih upadih, se veže še s tretjo, prav tako malo vzpodbudno: posamezni datumi in dogodki, ki pomenijo že ustaljene mejnike v razvoju starejšega slovenskega gledališča (po letu 1848 čital-niška prizadevanja, potem rojstvo Dramatičnega društva 1867 in deloma celo začetek dela v novi hiši 1892) so sicer pomembni glede organizacijskih premikov, približevanja poklicnemu gledališkemu delu itd., veliko manj pa v repertoarnem pogledu, saj so glede tega meje med sicer toliko poudarjanimi ločnicami skoraj zabrisane. Zelo očitno podpira to trditev že bežna primerjava čitalniškega sporeda z iskanji in rezultati, ki so jih dali meseci neposredno po marčni revoluciji 1848. Naši rodoljubi šestdesetih let so še obnovili skromno »Zupanovo Micko«, »Matiček« pa jim je bil že preveč tvegan in so se ga skrbno ogibali. Obnavljali so tudi stare češke šale in jim dodajali nekatere prej neuprizorjene, vendar ne bolj nove ne bolj vredne. Slovenske igre, ki bi izpolnila gledališki večer, niso premogli; kar je bilo vsaj do neke mere sprejemljivega v domačem delu sporeda, je bila — če porabimo kar najbolj obzirna merila — Vilharjeva odrska šala »Slep ni lep« ali pa Pennova odrska postavitev Prešernovega »Krsta«, oboje seveda v kombinaciji z drugimi enodejankami in podobnim blagom. Med tujimi igrami, ki so zašle v ta spored, je vredna pozornosti — če pomislimo, kako pozno smo dobili Schillerja ali še celo Shakespeara — razmeroma zelo zgodnja uprizoritev Goldonijeve »Mirandoline«, ki so jo dajali z imenom »V gostilnici na pošti« že 18. marca 1866. leta. Kako bedno je bilo vse, kar so ponujali domačemu meščanu, pa najbolj drastično kaže predstava, pripravljena »na čast Cirilu in Metodu« v jubilejnem letu 1863: igrali so Hol-beinovo odrsko priredbo »Vdove in vdovca«, dela C. F. Gellerta, po Lessingovih besedah enega tistih nemških piscev, ki imajo »največ prvotnega nemškega duha«. Tako je šel čitalniški repertoar v primerjavi z onim iz let 1848—1850 res v neprimerno večjo širino, o večji globini pa bi skorajda ne mogli govoriti. Vendar, prizadevnim čitalniškim rodoljubom bi komaj mogli zameriti, če njihovo iskanje ni preraslo onega iz veliko bolj razgibanih mesecev pred poldrugim desetletjem in so se tako zadovoljevali z le nekaj obogateno dediščino leta 1848. Veliko bolj presenetljivo in zaskrbljujoče pa je spoznanje, da so le malo drugače ravnali tisti, ki so krojili usodo mlademu, komaj rojenemu in spočetka toliko obetajočemu Dramatičnemu društvu, saj pomeni to vendarle temelj prihodnjemu Narodnemu gledališču. Misel je bila sicer zdrava in ljudje okrog Frana Levstika so prav dobro vedeli, kaj snujejo. Levstik sam je veliko govoril in pisal o cilju nove ustanove, ki mu je bila znanstvena in umetniška hkrati in ki ji je določil tako tehtno vlogo v našem kulturnem in družbenem življenju, da »nobeno dozdanjih slovenskih društev nima tolikega pomena, kolikoršen dramatično«; v zanosnem govoru pri zabavi po prvem občnem zboru mu je s skorajda poetičnimi besedami začrtal pot: »V tej dobi St 12. Deželno gledališče v Ljnbyaal_ Dr. pr. 217. K »torek 30, jamarja 1877. m&rtrtt Stvarstvo in 0*V*vom vsdja. josp«} JOSIP KOCtU. "V©toprtins.: m t«rt* 40 kr KkMlruH % jwrtny 70 ir Mrk > ftrtrtji (0 ir. ?0 «' -M K.I » kr Bilj rt *1 SnU* m **W* M kr. ■U»W ŽS W. Sasa, se odpre ob ‘»7. uti - Z&čstik ot 7. uri areter. ¡*riftodnja *t»vm*ka prtiMam hode v rtorek 6. febrittiripi 1877. PRVIKRAT! Štet. 7. (fepar.) ftehine jfe<Ue v Ljnbijam. Br. pr. 321. V ii« le j jo dne 9. januarja 1887. Kasa a oJjre ot fd 7. sri. Zaietii ob 7. uri mta. je nekoliko vrtnikov stopilo na vrt slovenske omike in duševnega napredka. Razkopali so zemljo in vanjo vrgli plemenito zrno, da bi iz njega zraslo plemenito drevo«. To zrno mu je bilo mlado društvo, drevo slovenska drama, slovensko gledališče. Do kraja jasna je Levstikova misel: prelom s starim, snovanje novega kulturnega žarišča, v katerem naj bi mladoslovensko orientirani kulturni delavci uveljavili svoja načela. Zato je treba oporekati sodbi Antona Trstenjaka, prvega kronista slovenskega gledališča, po kateri »dobri uspehi na čitalničnem odru napotili so mlade radoljube, da so se poprijeli resno misli ob ustanovitvi Dramatičnega društva,« kajti resnica je ravno nasprotna: novo društvo je priklical v življenje odpor do staroslovenskega podjetja, ki naj bi bilo hkrati zabavišče, kulturna ustanova in tribuna za razglašanje pohlevnih narodnoprobudnih gesel — nič več in nič pa niso bile čitalnice šestdesetih let. Zal pa se je pričel Levstik vse prezgodaj umikati, njegovo mesto »prvosednika« je prehajalo v manj delavne roke in vodile so ga manj razgledane glave, pa je bilo delo društva prav kmalu res komaj kaj več kakor nadaljevanje čitalniške tradicije. In tako so bila vsa sedemdeseta leta, ki naj bi bila leta mlade rasti novega društva, v repertoarnem pogledu čitalniškim letom skoraj samo enakovredna. Ne prave domače drame ni bilo, ne velike klasične igre, ne odseva sodobnih gledaliških prizadevanj v evropskih središčih. Revščina je morala biti toliko bolj boleča, ker je živelo v istem mestu nemško gledališče, ki ni bilo zgolj provincialno po svojem sporedu: v njem so mogli videti ljubljanski meščani marsikatero evropsko delo brez posebne zakasnitve, s tega odra so poslušali Shakespearovo tragedijo celo stoletje prej kakor z domačega, v tem gledališču so dajali Schillerjeve »Razbojnike« kar štiri leta prej kakor v dunajskem Burgtheatru in že celi dve desetletji pred rojstvom našega Dramatičnega društva! Taka je zgodovinska resnica, mimo katere ne moremo, pa naj nam bo še tako malo pogodu. Ni treba prebrati vseh besedil, ki so se v veliki meri ohranila kot priče neslavnih let v našem arhivu; tudi ni vredno povpraševati po avtorjih, saj so šla njihova imena povečini že zdavnaj v pozabo, kolikor so jih gledališka naznanila že takrat sploh navajala. Že sami naslovi teh odrskih proizvodov pogosto ne morejo prikriti njihove vsebinske in miselne praznote: Na kosilu bom pri svoji materi — Bog vas sprimi! Kdaj poj dete domu? — Živomrtva zakonska — Strah v kuhinji — Ljubica na strehi — Zaroka v kleti — Zaroče-valna napoved na kmetih — Sveti večer na straži — Nepravi, a vendar pravi — Star korporal — Hiša slabega glasu — Nezgode starega mladenča — Soprog pred durmi... Domala vse je bilo pripravljeno z enim samim namenom: da bi izvabili smeh nezahtevnemu obiskovalcu. Pač, tudi izjema je bila: »Žalostna igra v petih dejanjih«, ki jo je vpisal Anton Trstenjak v svojo kroniko z datumom 1. november 1870 in s ponosno oznako »prva tragedija na slovenskem odru«. To je bila Raupachova genljivka »Mlinar in njegova hči«, ki jo je prevedel Malavašič že 1850. leta in ki zdaj celih sedem desetletij ni mogla s sporeda. Vračala se je sleherno jesen na vseh mrtvih dan in doživela do prve vojne za naše razmere svojevrsten rekord: štiriinpetdeset ponovitev! Kdaj pa kdaj se je oglasil kak kritik celo z obzirnim opozorilom, da se je vendarle »že preživela« ali celo z ugotovitvijo, da obisk »ni bil ugoden« (1888), volje gledališkega vodstva pa vse to ni omajalo. Leto kasneje je bila žalostinka spet na odru in ohranjeni letaki govore o tem, s kakšnimi cenenimi sredstvi so čuvarji naše Talije dobesedno zlorabljali ljudska čustva, prebujena v dneh okrog prvega novembra: na plakate so dali natisniti z velikimi črkami takole vabo: »V tretjem dejanji prikazni duhov na pokopališči«. Šele Hinko Nučič se je odločil, ko je 1918. leta snoval novo slovensko gledališče v Ljubljani, da bo prekinil s to neslavno tradicijo in da »namesto te žaloigre brez literarne vrednosti uprizori na ta tužni dan Shakespearovega Hamleta«. Storil je tako, kakor hitro pa so se vrata za njim zaprla, spet je bil na sporedu — že 1. novembra 1919 — Raupachov »Mlinar« in še celo v sezonah 1933—1936 je dočakal petnajst novih predstav. In prav ta poslednji podatek je tako malo vzpodbuden, da se moramo skoraj vprašati, ali ni hkrati olajševalna okolnost pri presojanju delovanja naših dedov? Vzponi kasnejših let, pred požarom Stanovskega gledališča, so bili le malo manj skromni. Težišče repertoarja je bilo še vedno na »izboru avstrijskih in nemških enodnevnih pisunov«, kot jih je označil Filip Kalan: Birch-Pfeif-f er jeva, Benedix, Kaiser, Moser, Putlitz... Vzporedno s temi pa so šle uprizoritve francoskih avtorjev, ki so pisali vsaj uglajene odrske dialoge in ki so tudi sicer pustili nekaj več sledov v svetovnem slovstvu kakor prej imenovani: Augier, Scribe, Labiche, Dumas fils. . . Ob njihovih predstavah se je najbrže marsikateremu poslušalcu obudila misel, ki jo je kasneje zapisal Ivan Cankar v pismu ljubljanskemu gledališkemu intendantu, ko je presojal neko nemško igro: »Rajši uprizarjaj francoske farse; kratkočasne so in če že umetnosti ni veliko v njih, je vsaj precej duhovitosti.« Vendar, novo je bilo tudi vse Prvikrat! žt a Slovensko gledališče v Ljubljani k jr. ffl. V nedeljo, dni 27.marcp 1892. |V dvtranl iJnMjantke žtlalulee. “'•I Zočotok točno ob 7. uri, konec ob j«>lu 10. uri xrečcr. IkramaU^no droktvo. Pri luni «>]n pmfctuv« bodo v m-tlrljo dni* mirilu 1M>4 L Pristop k dramatičnim predstavam je vsakemu dovoljen. st76 Dež, giefaiiižs ^ t Ljsbljaai. Pr.puo» V petek, dne 16. marca 1900. leta. Kot tfosttmvtopix-ljrnnrtj Bo***l»»ik u/tt^ndm. PniVrit m »hu*\ina »ti» Utim i*t» / Jakob Ruda. "'* • • '"b A-,.., vP..,i J »n CaoKtr. lWMiWlir P trto Mrti U. Ul *ra. t* .r . tV .Vlil . W . . IX . M . «1 . MliMiliS V c topaaAaaa,: n * U o n: 'S”M‘ IL 'T' in1.' . m . . . in . Oti.Mi« S^... 1 M II rr*. Ml Ir . til. *. V _ *n . St*in#t m . Bi K® S lin. S»*t. >» IM» • 4*1» . .Ctr. ;jn«*ru UtKu > I»nc»v4. i« u r*"" i« fr ¡nistr. sSj cMr i t • t. pii ir.pl t W; ičfsi 18 Prihodnji pradatoi v nndetjo, 18. marca 1900. •*H« 4 V* M‘t«ja IJudtta prr4-l»v» nh bvniiii. ulunli) i-.ath i C-e. <^c> /i<>o-5 ^* t« 2^V>' ?<- <» Â^ct^. 2<~ 7 J ' e* c cz-£o y j£*. O ft CM>C £> /o^- - *-<=-0—*~- />»-*-<■»«■*'' ff/C-c -^a, Sc ï^HL . / '»-9 ¿T^a. t 3it“ ¿cj&t*. . S' Æ‘/<=?’ •> -^V4 X ',^*" ' e> A <\ 7 ft c<—c^~+*‘ «c*. 2c. e ¿£ ' ^ ^ *"• / *£ C-** s4u ^ ftbt^^’ ft*^ ft^r- ¿ ÿ* 'Xüfr. Č+ ’ <*. ^ 'p ög. ^ C •*>W. W -'‘«C c*. 4 ¿-t' '2*-t ' ^w ' __ ¿o o * 2c-c^ £-.«*. *' O* S*C^v J'o«. C* -\,4 sft /»> CV '**-» y &£&<. £ c?**- ft. .Ä a a. A. o-<^* &-*— c ^ *20 -¿C< /‘o 4-r^*~+