Izvolitev lavantinskih škofov. (Dalje.) Po končanej sveeanoati v Solnogradu so naši gostje od vseh strani po raznih potih priliajali dotuu ter nam razlagali vse posameznosti, katere smo javili. Novi knez aami pa so ae morali vrniti na Dunaj, da so se tamo poklonili presvitlemu cesarju, a tudi zbog tega, da kot dobri hišnik dajo račun od svojega hiševanja ter ga izroče v redu avojemu nasledniku. To so bili dolgi dnevi, ko smo čakali na novega škofa. Kedaj nam jib. bo ljubi Bog pac že dal? Še le dne 13. novembra amo za gotovo izvedeli, da jih smemo v Mariboru pričakovati. Ali kakor že nekdaj matere mladega Tobije ni več trpelo doma, ampak je hitela naaproti svojemu sinu, ko se je vračal, tako je tudi ljubezen lavantinske cerkve poslala nasproti svojemu najljubšemu sinu, in sedaj svojemu višjemu paatirju, dva čč. gg. stolna korarja, ki sta kneza v glavnem meatu Stajarskem sprejela, kjer so se toliko mudili, da so se cea. kr. namestniku apodobno oglasili. Na meji škofije ao č. g. dekan Jareninski in duhovniki njegove dekanije oveselili škofa. Naglič sicer brzo vozi in nikjer dolgo ne postoji; a kljubu temu takrat y Spielfeldu radovedno posluša in mirno počaka, dočim prijazni pozdrav iz ljubeznjivih uat našega Jareninakega dekana ne izteče do zadnje beaedice. Zdaj pa naglič tem hitreje potegne, in ko prisopilia iz Leiteraberškega predora, pokajo na piramidi možnarji, da ae je zemlja treala. V Mariboru na kolodvoru je aprejem prav srčen. Priaotui so stolni kapitol in mnogo svetnih in redovnili duhovnikov, ces. kr. namestnijski avetovalec baroa Hein, oba okrajna ces. kr. sodnika, meatni župan in podžupaa, namestnik deželnega glavarja dr. Radaj, dr. Dominkuš in več drugih odličnib. narodnjakov, ravnatelji srednjih šoi, nadravnatelj kaznilnice, nekoliko katoliških imenitnih goapa. in velika množica ljudatva. Za vsacega so miloatni knez imeli prijazno besedo. Po pozdravu je dolga red lienih vozov drdrala po mestu, ki je mnogo raznobarvnih bander razobeaiio, v stolno cerkev, kjer je bil sv. blagoslov 8 preav. rešnjim Telesom. Glavno in atolno meato naše škofije tedaj ni zmoglo ne enega slavoloka za avojega novega skofa? Toda kar je mesto zamudilo, to bodo popravile župnije in vaai, kedar bodo Premiloatni hodili birmovat. V školijskem hramu pred stopnjicami je kneza pričakovalo nekoliko venčanih belih deklic pod vodstvom šolskib. aester. Najmanjša med njimi knezu arčno zapre pot in jih pozdravi a prijazno beaedo. Da-si deklica ni bila veliko dolžja, kakor prat, je vendar krepko govorila, kakor bi velika bila, da se je njeni zvonček daleč okoli razlegal. Škof so jo za to blagoalovili ter jej podanli molitvene bukvice, skorej da tako velike, kakor je ona. K malemu obedu po prihodu je bil povabljen stolni kapitol, in so bili tudi prisotni oče prečaatnega kneza, ki so še prav trdnega zdravja in so bili ta dan — aeveda — tudi veaelega lica in arca. Milostni novi škof so ljubega očeta prijazno karali ter rekli: ,,Ali vam niaem pisal, da bi si dali mir in da bi lepo doma oatali, pa me niste vbogali". Oče ae niso prav nič zagovarjali, a nek drugi gospod, ki vaak čaa pravo pogodijo, so rekli: ,,,Se nisem v katekizmu naael, da bi bilo kje zapiaano, da bi moral oče sina ubogati". Kar nas je bilo prisotnili, smo radi pritrdili tem besedam. (Dalje prih.)