UČITELJSKI LIST
GLASILO »ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“.
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu', za uredništvo odgovoren Silvester Pertot — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu (3) ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu.
Št. 15.
V Trstu, dne 20. maja 1923.
Leto IV.
OMAHOVANJE
Okolščine, iz katerih smo zrasli, spojene z nedostatnostjo šolske ozgoje, niso ustvarile v nas onega ravnotežja, sile, ki bi bila ravnokar tako na mestu in nujna.
Navajeni na vpliv in zaslombo od ene ali druge strani, kar ni bilo sicer v naš prospeh, čutimo danes — ko sili naša pot v samosvojo smer — praznino prav tam, kjer bi moralo biti najbolj polno: v nas samih, da dvomimo v lastim moč in se začudeni vprašujemo, kako da sploh nekaj hočemo.
Dokler ugibamo, razmišljamo — še gre, a ko mahnemo na pot odločitve celo za načrt, ki ne zahteva bogsigavedi kake previdnosti in prev-darnosti, že zasučemo glavo in skušamo izvedeti, kaj pravi sosed. V omahovanju pozabimo na včerajšnje lastno mnenje.
Kaj in kje smo?
Ni čudo. če marsikdo' izmed izkušenih idealnih in agilnih tovarišev, ki z vsem žarom stanovske zavesti in ljubezni skušajo udejstviti porojene načrte in ustvariti v naši vrsti, ki je pravkar tarča največje preizkušnje, one moralne in materialne dobrine, brez katerih ni mogoče govoriti o našem žitju, če torej masikdo teh borcev zapade vsaj trenutni resignaciji,
Ali naj pokopljemo vse iniciative, vse načrte, vsako voljo in ostanemo pri «statuss quo» ali hočemo najprej?
Imamoi tri svetle točke, ki nas slepe in okrog katerih se sučemo kot mačka okrog vrele kaše: bi ali ne?
NEGATIVNI PUT U OBUCI I ODGOJI
Nikada ne bi dete došlo do pojma «vedro nebo», kad ne bi videlo i naoblačeno nebo. Ne bi nikada pojmilo belu boju, ako mu se ne bi pokazale sve, ostale boje. Ne bi pojmilo zimu, a da nije doživelo leto; oblo, a da mu se nije pokazalo uglato telo, toplinu, a da ne pozna studen; glatko, a da nije pre u svet priveo protivni pojam — hrapavost; lepotu, a da nije promatrao ružne predmete i pojave. Dete ne če pojmiti istinu, ako nije na čistu što je laž; do-brotu, ako ne zna za zločin. Iz dosad rečena razvidno je, da če nastavnik svagde i svagda u obuci poslužiti se prispodoba i suprotnosti, protivnih poj-mova, naličja; dakle nečnog obučnog puta u svrhu stvaranja i čiščenja pojmova te pridobavanja znanja i umeča. Bez toga uspeh biče mu nestalan, efimeran i netemeljit.
Omahovanje!
Zvezin pevski zbor — veren odsev naših hre-penej po višinah naše moderne glasbe — ima še veliko raztresenih udov, ki bi s svojo' pevsko zmožnostjo lahko' osrečili njega in idealnega voditelja. Kje so in za koga hranijo1 talente?
In tiskarna? Tudi ta ima čeravno ne načelnih vsaj «gmotne» omahljivce, ki so v dvomih, kaj se bo tamkaj tiskalo. 0, kaj pa je tebe treba bilo?
Pred nami je odprto vprašanje «Samopomoči®, ki kliče po rešitvi. Da je ista tako potrebna kot lačnemu kruh, ni treba izgubljati besed. Ozrimo se malo na naše polje, pa smo na jasnem: sami smo kot izpodjedeno popje: izven zakona, brez zaščite in podpore.
Kadar in kakor pade z vso silo po nas, obstanimo1: eni potrti, drugi ogorčeni, malo pobe-račimo prav tam, kjer bi lahko vzeli in čakamo nove udarce kot splašene ptice. Saj smo — vrag vedi po kaki «višji sili» — vsi v grehih in lahko pademo jutri v nemilost. — K«uo. TS.am naj se tedaj obrnemo, kje naj poprosimo pomoči? Saj se nas1 takrat izognejo celo taki, ki nas drugače mimogrede pozdravijo kot pionirje!
Ostanemo1 sami-
Ni nas tako malo, da bi nas moralo biti strah in bi morali strmeti pred resnicoi; da bi se ne upali pogledati vsi v isto stran brez omahovanja in malodušja in ustvariti, kar je naša želja.
Smo se že odločili?
Kmalu bomo videli, kako je v nas.	F,
Predjimo na konkretnost uzevši za primer budi-koji školski predmet ili učevno gradivo.
Lepopis, Učitelj če danas uzeti slovo p. On če ga najpre krasno i što savršenije napisati na ploči, a onda naglobiti u sastavne delove, pitati, kakav je ovaj, kakav drugi deo slova itd. Napisače posebice svaki sastavni deo, a onda če ih sastaviti u slovo. Deca če sve pisati i napisati. Učitelj je ovršio svoju pedagošku dužnost, a sada da vidi uspeh. Začuditi če se, deca če pisati slovo svakojako, ali točno ma-lokoji. Zašto? Deca nisu točno opazila pravilne znakove slova i razmer njegovih delova. Učitelj nije dakle pedagoški postupao, jer nije pokazao i po-grešne, nevaljane, krive oblike slova. Več pre nego stali učenici pisati ga, on im je morao na ploči pokazati sve nelepe p. Dete ovako imalo je zgodu i bilo prisiljeno promatrati pravilno i nepravilno slovo. Tu nema izbora, — on če birati lepši oblik. Dobro če učitelj učiniti, ako napiše neko slovo u
više pravilnih i nepravilnih oblika, a onda nek zapita decu, da mu kažu, koje je slovo najlepše. Deca če pogoditi i nastojati če tako ga i ipisati. —-Svaki drugi postupak je nemetodičan. Da pokažeš i dokažeš djačetu, da mu je slovo nepravilno i nelepo, a ti s njegovom pisankom u ruci točno imitiraj njegovo napisano slovo. Jedva tada biče svestan lepog oblika slova, a sada stoji samo do ruke da ga valjano i napiše,
Prepisivanje.
Večina učitelja jedntostavno prepiše iz čitanke pdlomak nekog štiva, na što deca stanu ga namah prepisivati.
Postupak rnije metodičan ni didaktičan, a ni uzgojan.
Tu valja da ima učitelj na razumu svrhu današ-njeg prepisivanja. On hoče da postigne dvoje: da mu učenici .jezično, pravopisno i lepopisno nauče pisati i prepisivati. Danas če decu upozoriti, da pišu lepo i pravilno. Što če i kako? Deco, vi mi čitajte štivo reč poreč, a ja ču to napisati na pl-oči.
Prva reč! Druga! Treča! . .. i učitelj piše na ploče reč po reč, ali nepravilno, nelepo; oblici slova su protiv pravila krasnopisa; diva slova napiše sada vrlo blizu, preblizu, a ostala dva vrlo podaleko, razmaknuto. Opet če učitelj pisati neka slova previsoka, druga prekratka, neka preuska, ostala preširoka prodražavajuči (imitirajoči) najgrdje pisanje nekog učenika. Konačno' če učitelji ovako ružno pišuči pisati slova i reči na črti, ispod i nad crtom . . . Sve dakle učeničke lepopisne pogreške.,
Sada če učitelj: Dosti! Kako sam danas pisao? Kažite mi slobodno bez straha! Grdo, gospodine! A što je grdo? Deca se smeškaju i prigovaraju
i teli e v U pismu Ivane! :di L ploči, te mi pokaži
šibom sto g -A> i nepravo! -— Ivan če pokazati neke pogreške, a učitelj če ih smesta ispraviti. Milan je našao druge pogreške, Zorka treče, dok konačno nije učitelj spomoču učenika sve pogreške ispr.avio. Istom sada če moči učitelj mirne duše zapovediti deci da prepišu ovo iz ploče. Mirnle duše, jer je svršio svoju učiteljsku, pedagošku du-žnost; a s druge strane osvedočen, da je na ovaj obratni (negativni) način predusreo mnogu dečju lepopisnu pogrešku, i time stalno postignuo zadatu lepoipisnu svrhu.
Ovakav postupak preporučam barem prvih dana i sedmica škol. godine u svim godištima, osobito u nižim, i kadagod se čini učitelju da je ovakav postupak potreban.
Prepisivanje s osobitim obzirom na pravopis i jezik. Postupak pre opisan. Deca diktiraju iz čitanke (početnice) reč po reč, a učitelj tako piše na ploči praveči pogreške (sada samo jezične). Deca če namah veselo uskliknuti: Ne, ne tako! Što sam pogrešio? Pisali ste vezano dve reči! Drugi učenik: Mesto malo slov v, napisali ste veliko V. Treči: Mesto velikog slova R, napisali ste mali r. Četrti: Na i, j, manjka točka; na c manjkaju rogovi. Peti: Ispustili ste zarez, tamo točku, ovde upitnik . . . Na t manjka potez (križ) itd. Deca ovako u vrlo vese-lom raspoloženju traže pogreške na ploči, a učitelj ih poslušno ispravlja, dok nije sve ovako ispravlje-no. — Sada istom mogu deca početi prepisivati s ploče, a osvedočeni budimo, da če vežbu prepisati bez večih pogrešaka, a večina bez ikoje pogreške.
Što nam nudjaju ovako ve vežbe? Silimo učenike da sudeluju, da misle, promatraju, paze, a onda da s pažnjom prepisivaju.
Naravno, da sve ono što se piše i prepišiva na ploči; morao je učitelj tumačiti s gledišta sadržaja i jezičnoga. Svaka reč mora biti učeniku poznata, a nijedna tudja. Dobro je da se ispripovedi (za opetovanje i osveženje pamčenja) napisano na ploči tik pred prepisivanjem.
Pismeni sastavci.
I tu če nam vrlo pomoči do uspeha negativni učevni put. Mi svi pučki nastavnici dobro znamo, koli je teško za učenika napisati nešto slobodno iz glave,, što je uprav svrha i vrhunac pismenim sa-stavcima u školi. Mi zadajemo obično svojim učenkama gotove uzorne sastavke (na ploči ili u či-tanci), da ih prepisivaju, uče, pišu iz glave itd. To je sve lepo i dobro, pak ču i ja ustvrditi s pedagogom, koji veli, da je djak mnogo postignuo kad može bez pogreške naučeno napisati iz glave. — No, dajte lomu dobromu učeniku da napiše pričicu ili opis ili listič, opaziti čete kako je vrlo nespretan, i da če mu zadača vrviti jezičnim, stilističnim i pravopisnim pogreškama. — Okrenimo kabanicu i pri-hvatimo se obratniag poistupka: dajmo mu da ispravlja vrlo loše sastavke. Svi putovi vode u Rim, veli noslovica, a mi ne izbacimo ni ovaj učevni način, bolje rečeno — uvedimo ga u svoje škole. Velim ovo Za to, pošto zradem, da ga učiteljstvo ne pozna i ne upotrebljava, a dužnost mu je prokušati sva sredstva, sve metode i putove što vode do što hitrijeg i potpunijeg uspeha. Sve kušajte, a odabe-rite ;— najbolje!
Tebi je sin ili kčerka odnekud pisala pisamce, što imade pogrešaka svake ruke. — Prepiši ga svojoj deci u školi na ploči verno, ili sa još večim pogreškama. Pozovi da ga učenci čitaju pomnjivo. Inteli-gentniji namah če se oglasiti i prigovoriti pismu, drugi če redom kazivati pogreške. Ne budu li sama deca znala ni mogla opaziti svaku pogrešku, morače učitelj priskočiti im, na pomoč, dok niie sav sastavak jezično ispravljen. Sada istom če učenici ovo pisamce prepisati, naučiti i pisati iz glave, a budimo uvereni, bez znatnijih pogrešaka. Ta več je dete unapred bilo upozoreno na sve moguče jezične pogreške sastavka, pak znade česa se mora kaniti, čuvati, izbegavati; znade, što mu ne valia črniti, da bude zadača sasma u redu. Tu igra veliku ulogu ono: što ne valja, večma nego što valja. Kad dete znade za jedno i drugo, icdva tada jeste u položaju da može i mora napisati sastavak u redu.
Mi smo ovako dete postavili u psihološki položaj, koji ne če uzmanjkati, jer mu tako privedosmo u svest sadržaj sastavka, oblik i jezik njegov s obe strane: s pozitivne i negativne. — Trud učiteljev biče nagradjen pravilno i lepo napisanim zadačama. — Ako nije zadača preko učenikove duševne sile, ovako pripravljenu napisati če ju bez pogreške, ako nije inače površan, nemaran ili glup.
Mnenja sam, da jedino ovaikovim obučnim načinom možemo privesti učenika do slobodnih samostojnih pismenih sastavaka, što su kruna čitavoj obuci. —
Pitati čete me možda: Zar čemo postupati ovako sa svakim pismenim sastavkom u školi? Odgova-ram:	Nije potrebno- Inače to ovisi o napretku
dece i o njihovim sposobnostima. Upotrebitj može taj naš postupak svagda kad se želi osvedočiti, da li su učenici i u koliko su shvatili novo podano gradivo.
Pod naslov ovoga članka spada još jedno, i to diktando pisanje na ploči. Učitelj naime diktuje
sastavak (rečenice, opis, list, priču ...), a neko dete piše na ploči. Ono če zaista pišuči praviti greške. Učitelj če zapitati: Je li Ivan sve pravo napisao? Koji učenik zapazi pogrešku, on ju ispravi na ploči. — Ovakovo ispravljanje vrlo je svrsishodno. — Da ne duljim članak, ne ču spominjati uporabu nega-tivnog obučnog puta u ostalim učevnim predmeti-ma, a nije to ni potrebno, pošto dosad rečeno dosta ilustrira ovakov postupak za svaki predmet.
SAMOPOMOČ
(Nekaj misli in nasvetov-)
Ali naj bi bila «Samopomoč» društvo zase, ali le poseben fond pri «Zvezi»? To vprašanje se je izprožilo na del. zborovanju v Vipavi. Slišal se je glas za prvo in za drugo. Po1 temeljitem prev-darku pridemo do zaključka, da je prvo zelo težko izvedljivo; drugo pa zelo lahko in zavisi le od nekoliko1 dobre volje Zvezinih članov. Ustanovimo si torej pri «Zvezi» poseben zalog, ki se bo upravljal po posebnih pravilih, ki naj se čim prej sestavijo!
Ali naj bo vsak član «Zveze« tudi član zaloga «Samopomoč»? Tudi o tem se je govorilo v Vipavi. Nekateri so bili za neobveznost, kar je popolnoma napačno. Kdor količkaj pozna samega sebe in nas vse, ne bo o tem veliko razmišljal; tako smo še šibki, da mora biti obvezno za vse. Vsak član «Zveze» bodi tudi član fonda «Samopomoč». Komur je dobro in upa, da ne bo potreboval te ustanove, je srečen; toda uprav radi tega je še bolj dolžan biti član »Samopomoči«, da bo s tem pomagal tovarišem in tovarišicam, katerim trša prede; kdor pa materijal-no težko izhaja, si bo rad mesečno odtrgal majhen prispevek za «Samopomoč», da se bo v slučaju zadrege vedel kam zateči po pomoč.
V mislih imam, da bi imel fond dvojne člane: ustanovne in redne. Prvi naj bi plačali usta-novnino enkrat za vselej 100 L. Ni veliko takih v našem krogu, ki bi to lahko naredili, da ne bi preveč ali nič občutili; pa vendar dovolj, da bi se na ta način zbrala lepa vsota za fond. Redni člani, katerim ni mogoče plačati ustanovnine, pa naj bi plačevali mesečno po 1 L, kar zmore tudi najslabše situiran, kajti to je le ^4 1 vina ozir-10 slabih cigaret.
Završiti ču paskom, da pod naslov ovoga članka spadaju neki hrvat. članci «Uč. Lista«, osobito članak «Ledena škola«, koji je imaginarna «idealna» slika neidealnog nastavnika. Držim i osvedočen sam, da ovakovi članci večma uzdrmaju živce, te prema torne snažnije uplivišu te postigavaju svoju pleme-nitu svrhu u koju su bili i napisani.
(Svršetak)
Poleg ustanovnine in mesečne članarine naj bi imela «Samopomoč» še izredne dohodke, n. pr.: darila, zbirke, zapuščine itd.
«Samopomoč» naj bi podpirala člane «Zveze», ki bi bili, kakor rečeno, obenem člani tega fonda in bi prišli vsled kateregakoli vzroka v gmotne zadrege. Podpora naj bi se jim dajala v obliki brezobrestnih posojil ali nepovračljivih podpor; bolni tovariši naj bi se vzdržali v zdraviliščih oz. naj bi se jim priskrbela doma oskrba in zdravniška pomoč; pomagalo pa naj bi se tudi učiteljskim vdovam, sirotam in vpokojencem.
Kdor se strinja z ustanovitvijo «Samopomoči», naj bi se priglasil pri tajniku svojega društva do 1. junija t. 1. in izjavil, ali pristopi kot ustanovni ali kot redni član. Vsi tajniki pa naj bi poslali imenike priglašenih Zvezinemu vodstvu, ki naj bi jih odstopil tovarišu, kateri bo o tej zadevi poročal na prihodnjem del- zborovanju.
Bratje in sestre, zganimo se! Iz Gorice ne smemo, dokler ne ustanovimo «Samopomoči»! Nihče nima tako malo, da ne bi zmogel malega prispevka za tovariša, ki je bolan in brez sredstev in za tovariševe sirote. Kdor pa zmore več, je dolžan dati več, njegova dolžnost je poslati ustanovni član «Samopomoči».
Ne poznam vseh, ki težko čakajo naše po'-moči, toda pred seboj vidim mladega tovariša, ki se ga polašča obup. V delu si je nakopal bolezen. Dobil je.radi bolezni daljši dopust. Ko mu je ta potekel in ni mogel nastopiti službe, se mu je ustavila plača, ker je bil le začasen. In kaj sedaj... Mlad je, rad bi ozdravel, živel in zopet delal. In delavcev nam je treba! Če naše moči organiziramo, bomo lahko pomagali temu in drugim, ki so poleg njega in pridejo za njim. Bratje in sestre, predolgo smo odlašali!	m-
NEKOLIKO O NRAVNI VZGOJI
Le v nravnem zakonu je tedaj mogoča dobra vzgoja, katere osnovna načela so: samodejav-nost, skromnost, resnicoljubje in ubogljivost. Zavest o sili nravnih načel za vzgojo najdemo že v davnini, pri Platonu in Aristotelu, h katerima se je povrnil tudi Komensky, izjavijaje, da presega nravstvenost vso učenost in da jc brez nje vsa znanstvena izobrazba prazen nič.
Ni potrebno, da dete razume že karkoli govo-
rimo, da ga začnemo vzgojevati. Takoj z rojstvom ima že razne potrebe ter se mu kmalu vtisne v zavest, kako se te zahteve, važne za njegov obstanek, zadovoljujejo. Dete je torej že družabno bitje in že od vtisov v najnežnejši mladosti je odvisen razvoj njegove vesti, ki določa človekovo hotenje in snovanje tako proti samemu sebi kakor nasproti sočloveku Že v prvih dneh našega življenja se pokaže nasprotje: ali živimo sami sebi, iskaje ugodnosti, užitkov brez ozira na druge, ali se zavemo, da je družba okrog nas in se nam radi nje, radi skupnosti na-
lagajo odpovedi. Dobri bomo le, če gremo po drugi poti, zakaj prva vodi v neomejeno sebičnost, ki ji često ni mogoče več staviti meja in ki upropašča neredko tudi človeka samega, ki je vzgojen brez vesti in brez kolektivnega čuta, nevarno individualistično. Neverjetno zgodaj zaznava dete, da je okrog njega drugi svet, ki je ž njim v nasprotju, da pa more tej okolici vsiliti svojo voljo še predno bi mati kaj takega pričakovala. Česa vse ne stori na primer, da bi otrok ne jokal! Namesto, da bi odstranila vzroke neugodja, da bi skrbela za rednost v prehranjevanju, za zdrav zrak, za mir, snago otroka, ga poljublja z vso silo, stresa, guga, dviga sunkoma v zrak, 'da bi le nehal kričati, ker ga ne more poslušati, dasi je vse to skrajno škodljivo nežnim možganom in njih razvoju. Morda niti ne ve, da krik pospešuje pri otroku krvni obtok in da bo dete samo utihnilo, ko zadosti tej potrebi- Ze tu se dojenček omeji na najnujnejše,že tu se začenja vzgoja k skromnosti, redu, poslušnosti, ako mati otroaa molče nadzira in skrbi za vse, kar je potrebno, ne da bi ga razvajala s škodljivim. Ulični razvoj človeka se namreč ne more ločiti od snovnega, od katerega je brezpogojno odvisna vzgoja vesti. Cim naravneje postopa mati pri vzgoji, tem manj nepotrebnega spozna otrok, zaveda se le onega, kar mu je koristno, živi v tisim, v kateri se zgodaj zbudi um in se začne oglašati samodejavnost. Cim bolj se otroK zaposli, toiikoi bolj se razvija njegova aomislija, toiiko izvirnejši in iznajdljivejši postaja in čim revnejše predmete dobiva, da se z njimi igra, tem več razmišlja, tem več svojih misli poiozi v take igrače ter jih oživi, rvakor je dobro, da se otrok čim več prosto giblje in ga je treba zgodaj navajati, s skrono paznjo seveda, da začenja rabiti svoje ude in mišice, tako se mu mora dajati delo, kakor bitro je zmožen opravljati kaj lahkega. Otroška doba je sicer doba igre, vendar so nešteta opravila, ki jih lahko prepuščamo otrokom, če jih hočemo vzgojiti za delo. Zopet se tu kaze zlo, ki ga pogosto povzroča zaseona lastnina premožnih rodbin: bogati starsi ne čutijo potrebe, navajati svojo ueco k delu, ker bodo baje lahko živeli tudi brez njega. Ljudje, ki izidejo iz takih rodbin, so svoj živ dan zajedavci, ki ne znajo druzega kot živeti na tuje stroške. A če jim sreča m mila, če dožive v življenju polom, niso nikdar ničesar zmožni in morajo naglo docela propasti, dasi bi jih delo rešilo'. bicer živimo v dobi, ko je lastnina, ne da bi se ozirali, kako je pridobljena, podlaga vsemu civilnemu pravu in delo, kot vir lastnine, ne pride do veljave, toda to pravo ni pravo vesti in kdor ne vzdržuje sebe in svojih z lastnimi rokami in umom, ne živi etično. Prej ali slej se bo to naziranje udejstvilo tudi snovno, delo bo proti vsem in vsemu uveljavilo svoje pravo, ker stremi ves razvoj človeštva za tem.
Silnega pomena za človeka je, če se je v prvi
mladosti naučil skromnosti- Tudi to je odvisno od hrane in obleke že v prvih časih otrokovega žitja. Vendar je celo v siromašnih rodbinah najti usodepolnihi napak, vzlic temu, da v takih rodbinah že razmere same preprečujejo hujše zlo. Skromnost v jedi ohrani telo zdravo in sveže, da se moramo včasi čuditi krasnemu razvoju otrok, ki so v mladosti pogosto stradali; obenem varuje človekovo neodvisnost, značaj, zakaj čim manj potreb ima kdo, toliko lažje bo' šel svojo pot, ne da bi zatajeval ali prodajal svoje boljše prepričanje. Isto velja tudi za obleko, ki je higi-jenična navadno le tedaj, 6e ni razkošna. Skromnost ni za človekovo srečo nič manjši predpogoj kakor delo samo, ker ni le začetek štedljivosti, ampak brani tudi pred najrazličnejšimi strastmi, ki rasejo drugia iz druge kakor veje drevesa in ki človeka tudi telesno ugonobljajo. iColiko-krat vrže premalo stroga, z opičjo ljubeznijo ljubeča mati sina ali hčer na pot, ki vodi v rop in uboj ali v prostitucijo, samo radi tega, ker ju m znala vzgojevati v skromnosti tedaj, ko je bilo to še mogoče.
Tudi vzgoja v ubogljivosti ima svoja tla že v prvi prehrani otroka. Ubogljivost ni slepa po-Korscina, podrejenje lastnega hotenja tuji volji, ne more biti plod sile, če naj bo nekaj Koristnega. Ubogljivost mora biu uverjenje, da je ukazano pravo-, da je dobro in koristno za onega, ki naj slusa. ivoiikor hitreje se v detetu zdrami zavest, aa je to, kar materina skrb dela ž njun, njemu samemu le potrebno in koristno, toliko prej se do razvil njegov cut za poslušnost, otro-Kova volja se s tem ne ovira, tu ni nasilstva, ki naredi Kaj lahKo otroka trmastega in neubogljivega, otrokov a volja se ne zatre, razvija se vzpo-reuno z voljo starsev, kar ustvari soglasje med njimi in deco za vse prihodnje čase. rodlaga UDogljivosti se tedaj položi z zadostitvijo prvin otroKovih potreb, posebno prehrarie, in mati, ki ve, da je tu treba reda in da je prepr . +a hrana najboljša, ker ne razvaja, bo nele brez truda dosegla, da jo otrok uboga, ampak ga bo tudi pripravila za življenje kakor more najbolje pripraviti mati- Mi mkakega strahu, da hi z razumno strogostjo zatrli otrokovo voljo: le kdoir je vajen ubogati, zna tudi ukazati. Da pa je v vzgoji potrebna železna doslednost, nočemo tu niti razpravljati, kakor nimamo namena govoriti o neštetih slučajih in primerih iz vsakdanjega vzgojnega dela.
Potom skromnosti postane otrok tudi resnicoljuben, kajti tudi resnicoljubnost ima svoj začetek v snovnosti in je mogoče lagati prav tako z videzom, z obleko in drugimi sredstvi dnevnega življenja, kakor z besedo. Ne smemo pozabiti, da ima laž svojo korenino v gmotnih ugodnostih, ki jih išče, kdor laže. Cim večje so potrebe, ki jih ima človek, tem bolj bo prisiljen zatekati se v laž po pomoč. Prepogosto vidimo, da se ljudje sijajno vzdržujejo v življenju zgolj
potom laži, zato se tudi cesto čuje mnenje, da je vedno tepen, kdor gre za resnico, da pcmenja torej poštenost toliko kot gospodarski polom človeka.
Take trditve se navidez lahko vzdržujejo, toda ni treba mnogega razglabljanja, da ne bi spoznali njih dvomljivosti. Prvič ni res, da so vse gmotne ugodnosti sreča, ki ni bila in ne bo nikdar zgolj materialistično opredeljen pojm in drugič vidimo nešteto slučajev, da postanejo ljudje, ki soi živeli cd laži, končno vendarle globoko nesrečni. Toliko' večja je potem njih tragika.
Ako izključimo patološko laž kot dedičnost, najdemo tudi pri otroku, da laže radi koristi, radi interesa. Zato lahko trdimo, da je laž vedno posledica' slabe vzgoje in da se začenja v poželjivosti, v neubogljivosti in nepravičnosti proti sebi in okolici. Ce lažejo siromašni starši, ker ne morejo zadostiti zahtevam svojih otrok, je pa neredkokrat vzgoja v premožnih meščanskih rodbinah vseskozi plod laži, kakor je laž gospodarski meščanski zakon sam, vir neštetih slabih vzgledov, ki ne morejo mimo otrokove duše, da je ne bi zastrupile Zdrav razvoj otroka je mogoč le, če živi v ozračju, ki ne pozna laži. Ako žele starši svojim otrokom srečo, morajo sami iskati resnico in ne grešiti nad njo. Če pa zaslede pri otrocih laž, jo morajo takoj zatreti, če treba tudi z najostrejšimi sredstvi. Zakaj laž ne slabi le volje, ne onečaščuje le človekovega dostojanstva, marveč ga predaja tudi sramoti in sem slabostim, ker ima v njej, v laži, vsa zasebna in javna, politična ničvrednost svoj vir. Resnicoljubnost je predpogoj značaja in od nje je odvisna vrlina človeka v izvrševanju vseh dolžnosti nasproti družbi. Pot resnice sicer ni lahka, a je toliko svetlejša. Kako se je Cankar tega zavedal, pričajo njegove znamenite besede:
Kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjaflju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo' ovenelo od pomladi do jeseni.
Toda življenje, ki noče zatajevati resnice tudi «za same zlate nebeške zvezde», je heroično, ker zameta večje življenjske uspehe in ugodnosti in ker stremi za spopolnitvijo in ojačenjem duha. Pred nami vstaja eno največjih vprašanj: ali je poleg snovi tudi duh? Historični materializem ga ne priznava, zato tudi ne priznava Boga, ki mu je smešna človeška iznajdba- Ali je pa svet zaključen s človekovimi čutnimi predstavami? Ali ni ničesar več izven našega zaznavanja? Za vzgojitelja se odpre tu težko razpotje. Teorija materializma ne priznava teleološkega nazora, po katerem bi imela snov svoje namene. Ali je
potem vzgoja človeka še potrebna? Reklo se bo, da je potrebna radi družbe kot take, da ima človek razen osebnih zahtev tudi dolžnosti radi ostalih, da se mora torej neprestano tudi odpovedovati, kadar zahteva, ker je življenje nekako ravnotežje med individualnimi in socialnimi potrebami. Nastane vprašanje:	čemu pa naj se
ozira človek na potrebe drugih, čemu naj se odpoveduje? Odgovor ne bi bil težek: iz gole sebičnosti, kajti če bi nikjer ne bilo odpovedi, bi nekateri sploh ne mogli živeti, ker bi jih drugi nasilno prerasli! Razlog o potrebah družbe pa ni tako prepričljiv, da bi ga ljudje brez pridržkov priznavali; v vseh časih so žiVeli možjč izven družbe in njenih zakonov in proti zakonom.
Pogosto jih zgodovina prikazuje celo kot velike ljudi in nič čudnega, če je Razkolnikova tako mučilo vprašanje, odkod je dobil Napoleon pravico, da je ubijal lahko brez kazni, koderkoli je stopal. Religije, ki skušajo vedno, če so le nekoliko višje razvite, uravnavati individualno' človekovo življenje z ozirom na življenje družbe, ki imajo torej vedno v svojih naukih odraz nravno nujnega življenja, iščejo' izven človeka, izven človeštva sploh, razlogov, ki naj trdno zasidrajo zahteve etike. Kažejo malemu človeku njegovo končno odvisnost od vesoljnosti, od neke prašile, ki gospodari po večnih zakonih, ne da bi jih niti poznali. To težnjo imenujemo tudi transcedentalnost, ki ima svoj višek v predstavi o osebnem Bogu. Naj pozi Livna elika religioznega načela tudi ne priznava; moči, ki ga ima za vzgojo trans c e dentalni1 človekov interes, ne zameta ter uči, da je velike važnosti, če se kolikor mogoče zgodaj obudi v človeku. Pri tem ima zopet mati največji vpliv, kajti le ona more poglobiti otrokovo religioznost, ne da bi bila samo zunanjost in praznoverje. Oče je pri vzgoji otroka predvsem avtoriteta in utrja, kar je mati dosegla, toda ne z besedo, ampak z vzgledom. Čim večje soglasje vlada v rodbini in čim vestnejše je življenje staršev, toliko bolje bodo otroci vzgojeni. V predšolski dobi, najpozneje do 8- leta, je podlaga človekovega! značaja bistveno že ustvarjena in mati ima pri tem delu glavno nalogo. Ako imamo to pred očmi, ne bomo dvomili niti trenutek, jeli pravo prizadevanje moderne žene, ki hoče biti moškemu enaka tako, da mu sledi v javnost, na znanstveno, umetnostno', gospodarsko polje in da skuša meriti ž njim svoje moči. Resnica je, da mu od ene strani ne more biti kos, ker je moški enostranski in stremi njegova izobrazba za ideali boja, pripravljenosti zanj in za umsko-tehničnim obvladovanjem prirode, na drugi strani pa' zameta emancipiranka oni boljši del, ki ni za življenjsko sfečo človeka nič manjši, ampak celo višji in plemenitejši od boja in gole koristnosti, zameta, kar bi morala zastopati in braniti: obče interese notranje človeške kulture, nasproti kateri je današnja umska kultura vendarle daleč
manj vredna. Poklic žene mi v tem, da se — kakor vidimo posebno... v višjih stanovih — lišpa, govori tuje jezike, goji umetnosti, dasi morda nima ne daru ne smisla zanje, da mika erotično, da postane zgolj še erotični predmet, njen poklic je poklic ljubeče žene in matere in le kot taka bo dosegla enakopravnost z moškim. Poklic žene je v rodbini in sicer gospodarski z ozirom na praktično uvidnost in duševni z ozirom na njeno etična in estetično nalogo. Naša umska doba ponižuje ženo bolj in bolj ter jo zasužnjuje; njen delokrog je radi tega vedno ožji in njen vpliv na vzgojo vedno manjši, mnogo manjši kot pred stoletji1, ko je bilo več notranjega, več duhovnega življenja tudi v najširjih ljudskih plasteh. Danes dopušča ženski poleg rodbine le religija še 'svobodo udejstvovanja, ki
IZ ORGANIZACIJE
Delegati za Zverino zborovanje v Gorici.
{Goriško učit. društvo):
13. Berce Josip, 14. Bratuž Davorina, 15. Jel-šek Amalija, 16. Kemperle Jelka, 17. Klančič Emilija, 18. Kerda Milan, 19. Kramer Franc, 20. Mikluš Jelica, 21. Obljubek Stano, 22. Nemec Peter, 23. Prinčič Ana, 24. Rojic Jakob, 25. Strel Otilija, 26. Verč Alojzij, 27. Zorn Emil.
(Istrsko učit. društvo):
28. Cerut Silvester, 29. Čendem Angela, 30. Makarovič Slavoj, 31. Novak Marija, 32. Pucelj Alojzij, 33. Švara Ernest.
Vodstvo Zveze poziva odbore včlanjenih društev, naj se pošlje za nekega odslovljenega tovariša, ki nima nikakih sredstev za preživlje-nje, enkratna podpora na naslov tov. K- Gruntar, ja, Trst (3), Molin giUnde 16. I.
Tovarišice - tovariši! Zavod za medvseučiliške tečaje za slovansko učiteljstvo Italije Vas vabi na udeležbo, tečaj se bo vršil med koncem avgusta ali začetkom septembra. 1 rajal bo 25 dni; sedež mu bo Rim in Hrenze ali Siena in Perugia. Zavod je pripravljen preskrbeti vdeležencem prosto vožnjo, prosto stanovanje in omogočiti zelo ceno prehrano v menzi, katero bodo vodili udeleženci sami. btala bo dnevno pod 10 lir. Zavod bo tudi preskrbel potrebne knjige in koncem tečaja dobi vsaki obiskovalec tečaja spričevalo.
Podpisano vodstvo vabi učiteljstvo, da se oglaša v velikem številu, vsaj do 15. junija na naslov: A. Germek, Trieste - b. Giovanni 950.
Potrebne podrobnosti in pojasnila se bodo sproti objavljala v listu. — Vodstvo «Zveze».
Goriško učiteljsko društvo je zborovalo v Gorici dne 4. maja t. 1. Predsednik tov. Lojze Urbančič pozdravi s toplimi besedami v lepem številu zbrano učiteljstvo, posebno pa je veljal pozdrav tovarišema Josipu Ribičiču in Srečku Kumarju.
V svojem nagovoru se spomni prerano umrlega tovariša Stankota Bogataja, učitelja v Planini pri
odgovarja kolikortoliko njenemu zvamju, zato je tudi ni mogoče tako izruti iz nje srca kakor je izkoreninila vero večina moških.
Za vzgojo, za nravno vzgojo otroka je naraščajoče poniževanje in zasužnjevanje žene vedno dalekosežnejšega pomena in nič dobrega ne prinaša absolutno prevladovanje moške enostranosti v vsem javnem in zasebnem življenju, v katerem je neobhodno potreben globok ženski vpliv. Pred očmi pa moramo imeti, da so naloge, ki jih ima žena, na višinah nravnega spoznanja, in nje enakopravnost ter končno popolno zadovoljstvo samo v rodbini. Toda k tem čilijem bo diošla le, če bo po svojih močeh pomagala razrušiti kraljestvo današnje materialisti-čno-intelektualne družbe- Morda bo tedaj rešeno tudi vprašanje nravne vzgoje otroka. J. P.
Cerknem. Žalujoči družini je izrazil predsednik v imenu organizacije sožalje.
Takoj na to je predaval gospod zdravnik dr. R. Sfiligoj o šolski higieni. V svojem znanstvenem predavanju je podal praktična navodila, kako naj se branimo v šoli proti tuberkulozi. Zborovalci so bili hvaležni g. doktorju za zanimivo in poučno predavanje. Splošna žeLja vseh navzočih je bila, da bi g. doktor še večkrat prišel med učiteljstvo z zdravniškimi nasveti.
Po predavanju je predsednik tov. Urbančič nadaljeval svoje poročilo.
Pri zadnjem zborovanju izvoljena predsedništvena deputacija je zahtevala pri okrajnem šolskem svetu še 1. šestmesečno draginjsko doklado, 2. še polovično snažnino, 3. še po 50 L kurjave za vsak razred, 4. naše prispevke za vzdrževanje okrajne šolske knjižnice. Reklo se je, da bo vse to izplačano.
Ostro je grajal predsednik vse tiste brezbrižne tovariše in tovarišice v okraju, kojih šole niso naročene niti na en izvod «Novega roda» in poleg tega niti učiteljstvo dotične šole. Ti so res vredni stroge graje. Kje je stanovska zavednost? Upa pa, da se poboljšajo do prihodnjega zborovanja.
Za naš tiskarski sklad je do danes vplačalo že nad 100 tovarišic in tovarišev po 100 lir, a manjkajo še. Gotovo tudi drugi ne bodo zaostali. Saj ostane denar itak vedno lastnina posameznika in odbor poskrbi takoj, da se naloži v hranilnico z najvišjimi obrestmi.
Priporoča tudi, naj vsak redno plača blagajniku udnino. Denar rabimo, da dvignemo one, ki sede pri naši zadružni mizi, ako padejo v revščino in nesrečo. Vsled stanovskih razmer rabimo točnega izplačevanja društvene članarine. Napravili se bodo potrebni koraki pri okrajnem šolskem svetu, da se bo zopet odtegovala vsem organiziranim tovarišem in tovarišicam članarina že pri mesečni plači, tako, da prejme naš blagajnik vsak mesec vso članarino neposredno v uradu okrajnega šolskega sveta.
Prešel je na preskrbo slabotnih otrok na šentjakobski šoli v Trstu. Preskrbel je tiskani poziv v katerem so orisane žalostne, naravnost obupne razmere teh ubogih otrok, ki pač niso zakrivili svoje nesreče. Potrebni so nujne pomoči; zato se obrača v pozivu na družine po deželi, ki bi bile pripravljene sprejeti eno siroto na počitniško oskrbo. Gotovo ne ostane ta poziv glas vpijočega v puščavi! K
besedi se je bil oglasil tudi tovariš Ribičič ter dokazal potrebo te plemenite akcije.
Profesorski zbor slovenskega učiteljišča v Tolminu je poslal poziv za ustanovitev Dijaškega podpornega društva v Tolminu za uboge učiteljiščnike izven Škodnikovega zavoda. Kot prva podpora v ta namen se odpošlje 100 L.
Zvezino zborovanje se bo vršilo v Gorici 5., 6. in 7. julija t. 1.
Dne 7. julija t. 1. po delegacijskem zborovanju bo imelo' tudi goriško učiteljstvo1 o priliki praznovanja 50-letnice svojega obstanka slavnostno zborovanje. Povabi se vse v pokoj en o učiteljstvo okraja k tej redki slovesnosti. Zvečer bo koncert naše stanovske «Zveze».
Tov. podpredsednik Ignacij Križman sporoči, da je ministrski predsednik predložil ministrskemu svetu naredbo, s katero se zvišajo penzije vpokojenim učiteljem in tem, ki nameravajo iti v pokoj. Ta naredba velja pa le za stare pokrajire, ker italijanski šolski zakon ni še raztegnjen na te kraje. Zato se odpošlje še ta teden deputacija v Videm k gospodu prefektu, da izposluje v Rimu, naj bi ta odredba veljala tudi za naše kraje, čeravno ni še razširjen italijanski šolski zakon čez te kraje. Naše društvo bo zastopal v tej deputaciji podpredsednik tov. Igna-
RAZNE VESTI
IZ REVIJ
«Schaffende Arbeit und Kunst in der Schule,»
Marec:
Zgodovina. Učitelj Rud. Scheibenreiter nas seznani z načinom, po katerem je obravnaval srednji vek v 5. š. letu. Izbral je sledečo snov:
1.	rokodelstvo,
2.	kmetijski stan,
3.	viteštvo,
4.	samostani in samostanska kultura,
5.	srednjeveško mesto.
(Kulturno-historični pouk.)
April:
Narava. Učitelj K. Fuss svetuje, kako je otrokom vcepiti navdušenje za naravo.
Opozorimo jih na čudeže v naravi, na pr.:
Življenje v semenu. Tu so skrite moči, ki silijo milijone atomov iz zemlje ali zraka, da tvorijo organizem, ki živi podobno kakor človek.
Naša kri ima v mm3 5 milijonov rdečih krvnih telesc. Ker jih je toliko, lahko sprejemajo veliko množino potrebnega kisika.
Infuzorije čistijo vodo in so hrana drugim vodnim živalim.
Postanek krede iz malih školjk.
Kako veter in žuželke oplodijo rastline, zakaj torej toliko malega cvetnega iprahu!
Nenavadno razvite zmožnosti mravlje.
Popki, ki skrivajo in branijo nežne lističe, itd.
V velikih razmerah:
Opozarjajmo jih na veličastnost visokih gorovij, na ljubke slike iz gozda in loke, jezerskih pokrajin, slapov; to pa s pomočjo dobrih slik in spisov.
Dalje povejmo o velikanskih rastlinah po svetu: o 20 m visoki kokosovi palmi, o 140 m visoki ogromni jelki v Kaliforniji, o listih Victorie regie, ki imajo 2 m v premeru; o bučah, ki tehtajo do 100 kg; o zanimivih klimatičnih razlikah na zemlji; o 3000 let stari cedri na Libanonu; o 5000 - 6000 let stari
cij Križman. O tej nameri se takoj obvesti tudi predsedništvo naše «Zveze».
Toplo je priporočal tov. podpred. Ig. Križman učiteljstvu, naj se zavzame za slovensko kmetijsko društvo v Gorici in naj nabira člane. Če bo naše ljudstvo gospodarsko dobro podprto, bo tudi moralno. Društvo bo izdajalo tudi svoj list. Prva številka izide meseca maja t. 1.
Predsednik naznani zbranim, da se vrši meseca avgusta učiteljski tečaj v Rimu.
Tovarišu Ivanu Kambiču, ki je suspendiran, od službe, se odpošlje 200 lir podpore.
Končno so se izvolili delegati za Zvezino zborovanje v Gorici.
S tem je bil dnevni red izčrpan in predsednik je zaključil zborovanje. Prihodnje zborovanje bo 7. junija t. 1. v Gorici.
Umrl je tov. Bogataj Stanislav, sin tovariša Bogataja Franca, šols. voditelja v Kobaridu. Rajnki je bil zadnji čas učitelj-voditelj v Planini, a miui je smrt pretrgala nit življenja v najlepši dobi. Večni mu pokoj, preostalim sožalje naše velike učiteljske rodbine!
cipresi v Mehiki; o rastlinah, ki so nam ohranjene v premogu.
Koliko čudovitega je še povedati iz življenja živali! Koliko šele iz astronomije!
Krasota barv v naravi: odprimo otroku oči! Muzika v naravi: odprimo jim ušesa, posebno duševna!
Varstvene barve živali.
Učitelj Margreiter nam pripoveduje, kako je bil cilj enega izleta opazovanje varnostnih barv v živalstvu in kako se je pri tej priliki menjalo opazovanje s pripovedovanjem.
Prva. predmeta opazovanja sta bila:	žabica v
travi, gosenica na vrbi. Počivajoč pripoveduje učitelj o živalih v zasneženih krajih, v vroči puščavi, v mrzlem severu.
Pri potoku ugledajo tresorepko; tako pridejo na barvo škrjanca' in še dalje kako prilagode ptiči okolici celo barvo gnezda in jajčec.
Pri mlaki govorijo o ribah in dvoživkah: zopet isto. Nasprotno se pa strupene kače branijo s strupom in ne potrebujejo varnostne barve.
Otroci pripovedujejo tudi svoje doživljaje.
Belouška na cesti jih je spomnila slepca in drugih kuščaric. Zmerom so opazovali, kako barva odgovarja okolici. Pri spisju in risanju potem ni nedo-stajalo snovi.
Iz šolskega dela.
En učitelj svetuje, da javimo učencem izlet nekaj dni preje z listom, ki ga obesimo- v razredu. Ta ima:
Cilj izleta.
Smoter.
Opravo otrok.
Opazko: Ne preveč jedi!
Preveč jesti utrudi. (Mrzel čaj z limono.)
Sestanek: Kje, kdaj.
Odhod.
Starši podpišejo listek, ki ga pripravi otrok: Prosim, da se moj sini udeleži dnevnega izleta 21. V. 1923.
Jed naj bi bila razdeljena v 3 male pakete:
dopoldanska južina,
kosilo,
popoldansika južina.
Drugače otroci pojedo vse naenkrat in so potem l&čni	• i ^
Iz knjige Cornel Schmitt: Wie ich Tier und Pflanze aushorche. Datterer, Freising - Miinchen.
Kako spoznam petje slavčka.
Nemogoče je, zamenjati slavčkovo petje s kosovim. Ta ima' mnogo več melodije, kar odgovarja njegovemu vročemu temperamentu. Najlepša slavčkova pesem pa je vrsta enako visokih glasov, ki so vedno bolj polni in končajo s kratkim trilerjem in višjim glasom.
Drozg poje podobno kakor slavec, a ni one plemenitosti v glasu in onega zategnjenega hrepenenja kakor pri slavčku. Drozg je tudi gibčnega temperamenta kakor kos.
Nek škrjanec (Heidelerche*) se najlažje zamenja s slavčkom, saj poje tudi ponoči. Zapoje kakor drozg vrsto enakih glasov, a zato čisto različno uspavajočo melodijo vedno iz višine navzdol.
Kos, drozg in Alauda arborea ne zapojejo nikdar trilerja, temveč takozvani «Roller», ki je hitra sle-ditev enega glasu kakor na piščalki tramvajskih izprevodnikov.	G.
*) Alauda arborea.
O POKOJNINI
Naš tovariš Curci je objavil v tedniku «La scuola» odprto pismo, ki je zanimivo kot sestavek starčka, ki piše o svojih težavah bivšemu učitelju, zdaj ekscelenci, da bi mu pomagal. Prinašamo prestavo:
Odprto pismo
ekscelenci Benitu Mussoliniju, predsedniku mini-sterskega sveta v Rimu.
Ekscelenca,
je starosta učiteljev Italije, ki ima 76 let in 56 let poučevanja, ki se drzne nasloviti na V. E. to pismo, v upanju, da bo prečitano in da se bo kaj ukrenilo.
Pokojnina.
Ekscelenca — sta dve leti in še več, odkar se o lem načrtu razpravlja, in se ne najde pot, da bi prišli v pristan.
Spoštovane komisije senata študirajo, ne da bi rešile to življenjsko vprašanje.
Ekscelenca — spominjam se besed Tita Livija: Dum Roma e consulitur Sagundum espugnatur.*) Ekscelenca, bliža se junij, ko se predlagajo stari učitelji za upokojitev in s kakšno pokojnino? — —■ Ekscelenca, nekateri učiteljski časniki so namignili, da hoče senatorska komisija nakazati vsakemu učitelju sijajno pokojnino mesečnih 250 L in nič več. Ekscelenca, med besedo in dejanjem je celo
morje!
Dovoljujem si predložiti V. E. kot dober družinski oče bilančico domačega gospodarstva starega učitelja.
Bilančica.
Prejemki: Mesečna pokojnina	L 250 —
Troški: Kruh, 3 kg na dan a L 1’30 L 117’— Mesečna najemnina za skromno
hišo	ii	40 —
Voda po L 0'75 sodček (2 sodčka
nia dan)	n	45'—
Ogenj	n	45’—
Luč	n	25 —
L 272'—
Skupaj: dohodkov troskov
L 272’-,	250'-
izguba ... L 22'—
in kako najti pokritje?
Ekscelenca, ubogi starec mora živeti zgolj od kruha in vode, in dovolj!
Ekscelenca, od kod pa vzeti druge potrebščine?
Hrano, vino, obrabo čevljev in obleke, perilo in druge nepredvidjene stroške kako pokriti?
Ekscelenca, mnogo bolje bi bilo poskrbeti, da Javne hiralnice (Asili di! Mendicita) sprejmejo in dajo hrano šolskim veteranom; ali pa je vseeno, če se njih rodbine klatijo, če si z beračenjem preskrbijo živež ...
Ekscelenca, računstvo — in Vi me učite — ni kako mnenje, ampak dokaz: 4 in 4 je 8!
Ekscelenca, navadni upokojeni železniški čuvaj dobi krasno odškodnino v gotovini in 500 L pokojnine na mesec. Kaj je žrtvoval? Telesne sile, stavke, nemire, itd. itd., med tem ko je učitelj moral študirati v šoli normalki, nositi stroške .trošiti za izpite, da je dobil spričevala, in ko je šel na delo, je žrtvoval telesne, duševne in moralne sile za vzgojo otrok ljudstva, novih državljanov, da dobi za plačilo pomanjkanje in smrt radi lakote; ali je to pravica?	#	.
Ekscelenca, najbolj primerna odločitev bi bila podaljšati službovanje za eno leto starejšim učiteljem, skrbeč za to z dekretom - zakonom, da bo imela senatorska komisija čas za dovršitev svojih študij za rešitev tako zamotanega vprašanja.
Ekscelenca, naredim piko, da Vas ne bom dalje dolgočasil s to Ilijado, upajoč, da boste upoštevali to bolestno epistolo in poskrbeli — ne rečem, da na razkošen način, ampak vsaj skromno — za ubogo šolsko parijo, iki bo dejala:
Bogme, moja leta so pri koncu in mi pravijo, naj se vsemu udam!
Z vsem spoštovanjem, najudanejši
Vincenc Curci.
*) Med tem ko se Rim posvetuje, propada Sagunt.
Odbor sežanskega uč. društva, zgani se! Ni pravzaprav na rada, da se člani kakšne organizacije obregajo ob svoj odbor radi njegove «agilnosti*. A v našem sežanskem okraju je postalo zadnji čas to nujno potrebno. Namesto da bi pastir vodil svojo čredo, morajo' pri nas člani drezati odbor. Žalostno, da ima ta tako malo energije in iniciative po pro-gonu svojega vodje. Spanje pravičnega je sicer tudi dobro in potrebno, priznavam, a šele po dovršenem delu. Prej pa ne! Ali nimamo podpredsednika, tajnika in še drugih?
Pričakujemo, da bomo kmalu izvedeli, kdaj in kako se bo vršilo toliko pričakovano pomladno zborovanje; zakaj čas hiti. Delegacijska skupščina se bliža, povsod se pripravljajo, le sežanski okraj, ki je imel včasi stanovsko najbolj zavedno učiteljstvo, je danes drugim v spotiko. Mislimo, da po krivici. Organizačne zadeve je treba urediti, učiteljstvo sežanskega okraja mora z udeležbo pri zborovanju pokazati, da si na želi dvomljive slave ---------
biti v Zvezi zadnje. Na svidenje, kliče nas dolžnost!
Najmlajši.
Esperanto. Za 16. april je bil naznanjen državni spit za Esperanto v Pragi.