Fr. Pengov
O kraljičku in sovi
Vstarih časih so znale govoriti tudi ptice, tako da jih je razumel vsakdo. Danes seveda se čuje njih govorica le še kot cvrčanje, ščebljanje in žvižganje, pri nekaterih tudi kot pesem brez besed.
Nekoč je pa prišlo pticam na misel, da morajo imeti tudi svojega kralja, kakor ga imajo že nekatera ljudstva človeška.
Da se porazgovore o važni zadevi, se zbero lepega pomladnega jutra iz gozdov in poljan na veliko ptičje zborovanje. Prišli so orli in ščinkavci, sove in vrane, škrjančki in vrabci — a kdo bi mogel našteti vse te mnogobrojne krilatce! Celo kukavica je prišla in vodeb (smrdokavra), njen cerkovnik, ki zvoni vselej par dni pred njo svoj prijazni »Up-up-up-up!« Tudi neki prav majhen ptiček, ki še ni imel nobenega imena, se je po-mešal med zborovalce.
Zbor je sklenil soglasno: »Tisti bodi naš kralj, ki poleti najviše!« Rega ali zelena žabica, ki je sedela v bližnjem grmu, je pritrjevala temu sklepu in vzpodbu-jala ptice, naj le izvolijo na ta način svojega kralja. Kričala je na ves glas: »Le ga! le ga! le ga!«
Da bi se pozneje ne mogel nihče izgovarjati, češ: »Jaz bi bil poletel še više, toda temnilo se je in nisem mogel naprej,« zato so sklenile ptice, da izvrše to tekmo takoj to jutro. Na dano znamenje se je dvignila -vsa truma v višave. Prah se je dvigal s poljan, silovito so šumeli iu bučali udarci milijon peruti; zdelo se ti je, ko da se dviga črn oblak v ozračje. Mali ptički so kmalu zaostali, in ker niso mogli več navzgor, so po-padali drug za drugim spet na zemljo. Večji so pa vzdr-žali znatno dlje, a nihče se ni mogel ineriti z orlom. Ta se je privil tako visoko, da bi bil lahko inožu v luni izkljuval oči. Ko je videl, da mu nihče več ne more sle-diti, si je mislil: »Kaj bi se trudil še naprej, kralj sem itak!« Pa se je jel spuščati nizdol. Ptice pod njim so ga pozdravljale: »Ti si naš kralj; nihče ni letel više od tebe.« —
»Izvzemši mene!« je zakričal oni mali ptiček brez imena. Skril se je bil med orlovo perje. Orel ga je nesel. In ker zato ni bil nič utrujen, se je dvignil še više, tako visoko, da bi bil skoro videl prestol, na katerem sedi Gospod Bog. Ko je pa prišel v to silno višavo, je stisnil ponižno krilci skupaj, padel na zemljo, kličoč s tenkim, prodirljivim glasom: »Kraljič sem jaz! Kraljič sem jaz! Jaz sem se dvignil najviše!«
»Ti naš kralj?« so se togotile ptice. »Z zvijačo in goljufijo si to dosegel!«
In takoj so stavile zmagovalcu hot pogoj: »Tisti bodi naš kralj, ki bo padel najglobočje v zemljo.« Kako se vam je tedaj zakadila gos s svojim širokim oprsjem •na zemljo! Kako urno je zgrebel petelin luknjo! Naj-slabše pri tem pa se je godilo raci. Skočila je v jarek, a si je pri tem izpahnila nogi in se zibala potem k bliž-njemu bajarju. Naš ptiček brez imena pa je poiskal mišjo luknjo, smuknil vanjo in klical z nežnim glaskom venkaj: »Kraljieek sem jaz! Kraljiček sem jaz! Jaz sem prišel najglobočje!«
»Ti naš kralj?« so se še bolj togotile ptice. »Ali res misliš, da bodo obveljale tvoje zvijače?« Takoj so ptice sklenile, da mora ptiček ostati v luknji ujet toliko časa, da bo poginil lakote. Sovo so pa postavili za stražarico pred hiknjo in ji velele: »Da ne izpustiš sleparja venkaj, če ti je drago  življenje!«
Ko se je zvečerilo, so bili ptiči tekmovanja že vsi naveličani. Šli so počivat vsak s svojo družino. Samo soya je ostala pri mišji luknji in strmela vanjo s svo-jimi velikimi očmi kot kip iz lesa. Pa tudi ona je začutila utrujenost in si mislila: »Eno oko pač lahko zatisnem, saj lahko čujem še z drugim, da mali po-rednež ne pobegne iz svoje ječe.« Res je storila tako. Mali paglavec je pokukal ven, a takoj mu je zastopila sova pot, da mora spet nazaj v ječo. Nato sova spet odpre speče oko in zatisne budno: tako je hotela me-njavati vso' noč. A kmalu ni šlo: ko je eno oko zaprla, je pozabila odpreti drugo. Čim pa je bilo zaprtih oboje očes, je že trdno spala. Naš škratelj v luknji pa ven!
Odtistihmal se ni smela sova več prikazati pticam pri belem dnevu. Takoj je imela okoli sebe trumo dru-
gih ptic, ki so jo skubile do golega. Zato je letala samo ponoči, sovražila pa in preganjala na vso moč poljske miši, ker vrtajo tiste zločeste luknje po njivah in trav-nikih, kamor se je skril kraljiček.
Pa tudi mali neznanček se ne pokaže več rad, ker se boji, da bi se mu ne godilo dobro, ko bi ga dobili v kremplje drugi ptiči. Potika se po živih mejah in jelovih hostah, nosi na glavi lepo rumeno kronico in če se čuti popolnoma varnega, zatrjuje tuintam: »Kraljiček sem, kraljič, kraljič!«
Zdaj mu pravijo tudi drugi ptiči zasmehljivo kra-Ijič. A Jjudje ga splošno nazivajo »kraljička«, da ga ločijo od njegovega prijatelja »stržka«, ki je oblečen mnogo bolj preprosto, ima rebast repek in živi po listnatih gozdih. Pozimi se smuče rad okrog podov in hlevov in ni niti približno tako nedostopen tvojini očem kakor ponosni kraljiček.