435
stranke desno roko, da mu je zastava padla iz rok in so zmagali nasprotniki, gibelini. — Vkljub lasanju Bocca noče izdati Danteju svojega imena; ker so pa vsi sami izdajalci, ga izda nekdo drugi (v. 106). Izdan od drugih pa Bocca na-široko odpre usta in iz maščevalnosti izda vso svojo okolico v ledu, naštevajoč tale imena 1. Buoso da Duera (Dverjan), gibelinec, je za denar omogočil francoski vojski prehod čez reko Oglio (v. 115—117); 2. Tesauro Beccheria, opat, legat papeža Aleksandra IV. v Florenci, je bil obdolžen, da skrivaj spletkari z gibelinci; obglavili so ga gvelfi floren-tinski 1. 1258 (v. 118—120); 3. Gianni Soldanieri, iz gibelinske rodovine, se je postavil na čelo gvelfovskim cehom ter ugonobil lastno stranko (v. 121); 4. Ganellon je glasovit izdajalec iz dobe Karla Velikega; podkupljen od Saracenov, je pregovoril Karla, da je šel z jedrom vojske naprej čez Pi-reneje, medtem so pa Rolanda (prim. sp. XXXI. op. v. 16!) napadli in ubili; 5. Tibaldello Sambrasi je izdal svoje rojstno
mesto Faenzo Bolonjcem: naredil je namreč v vosek odtis ključev mestnih vrat ter odtisek poslal Bolonjcem, ki so ponoči odprli vrata in udrli v mesto (v. 122, 123). — R kdo je tista zver, ki nekemu drugemu pod seboj gloje lobanjo, da poka, kakor bi kdo hrustal trdo skorjo kruha? (v. 127—129). Imeni teh dveh imenuje Dante šele v prihodnjem spevu. — V. 130: Ni Tidej ... Tidej je bil eden izmed sedmero kraljev, ki so se bojevali proti Tebam; smrtno ga je ranil Menalip, a Tidej ga ubije prej, preden sam umrje, umirajoč pa — od besnosti, da mora umreti — prične gristi glavo in sence (= škranje, cf. Pleteršnik!) svojega morilca. — Dante je hotel za zverinsko oglodavanje lobanje dobiti kakšne primere, a je moral poseči v grško starodavnost, bliže je ni bilo. — V. 136: nsl. Na koncu obeta Dante glodaču, da se mu izkaže na svetu hvaležnega, če mu izda svoje irne, s tem, da bo osramotil njegovega sovražnika. (Dalje.)
E3
?DCDCDE
EnnnnnTOnnnnnn^annnnnp^^nnnnnnp^c^nnnnnnE
]nnnnnn[?^nnDnnn[7^nnnnnn[
Ob knjigi.
Zložil Josip Lovrenčič.
Pred mano mrtve črke. Vanje vprte oči sledijo jim in misel misel kuje in vsaka drzno v nov mi svet potuje, kjer spet so nove ji poti odprte.
In ni ga konca — vedno druge črte! Do kam? V odgovor iz možgan mi ruje besedo nekaj, kot da mi kljubuje: —  Skrivnosti večnosti so ti zastrte!
Ko sam boš duh in misel, razodene se vse, kar bilo, je in bo, ti v Enem in misli svoje ugledaš — divje pene
na morju, od viharja raztepenem:
do zvezd bi — ne dosežejo nobene! —
Poslušam, zaprem knjigo, roki sklenem .
sLivvLJvvLJv
Boheme.
Zložil Josip Lovrenčič.
Praznična naša ura: noč viharna nas ustavila je spet sred trotoarja in lamentacije, ker ni denarja, posluša in zre fakta suhoparna.
A ironija nam je radodarna: bakreno snov nam kar v zlato pretvarja, iz nikla zapeljivo srebro ustvarja — vse to, ker kliče, vabi nas kavarna!
Vemo: tam v kotu k marmornati mizi posedemo na živordeč baržun, nasmejemo se financielni krizi
ljubitelji Apolonovih strun,
in domovina mati nam bo blizi,
pijočim  — na umetniški račun! .