Slovstvo
Friderik Ozanam. Ustanovitelj Vincen-cijevih konferenc. Izdala Vincencijeva konferenca Srca Jezusovega v Ljubljani 1036. Pisateljica Peleasa nam v tej knjigi lepo opisuje življenje in delo karitairv-nega delavca iz Francoske, Frid. Ozana-ma (1813—1853), moža, ki je v sebi lepo združeval znanost in usmiljenje, učenost iii krščansko vero, moža,- ki je v vefe-mestu Parizu ostal zvest Kristusu kljub zasmehovanju, kljub revolucionarnim pre-kucijam. Zato jo posebno priporofam či-tateljem Yrtca in vsej katoliški slovenski mladini, naj jo natančno in vso prebere-jo, da bodo videli, kaj se pravi res kato-liško živeti, da tudi v družbi z velikimi svetovnimi pisatelji in znanstveniki osta-ne katoličan vsak, ki živi res iz vere, iz Boga. Prav zato so Frid. Ozanama spo-štovali možje, kot so: pisatelj Chauteau-briand, Lamartine, slovit matematik Ape-re, grof Montalembert, poljski pesnik v Parizu Mickiewicz in drugi.' To je bil mož, ki je tako globoko živel iz katoli-cizma, da je »z besedo družil dobra dela in versko resnico potrjeval z dobrimi de-li.« To se pravi, čeprav je bil Ozanam doktor prava ia filozofije in univerzitetni profesor — torej najvišji znanstvenik! — je bil vendar tndi vsak dan pri sv. maši, je vsak dan pomagal revežem! Čitaj, mla-dina, to knjižico in posnemaj Ozanama! Knjigo krasi osem krasnih slik. Stane sa-mo 6 dinaTjev! — F. J.
Tristopetdesetletnica   Trubarjeve  smrti.
1586—1936. Letos smo Slovenci z različni-mi obletnicami izredno bogati. K števil-nim jubilejem, ki jih je Vrtee oraenil v majski šjevilki lanskega letnika, moramo dodati še enega: 350 let je minilo 29. ju-
nija 1936, ko je umrl Primož Trubar, prvi slovenski pisatelj, ki je od 1551—1582, to-rej preko 30 let, pisal Slovencem prve knjige. Ker njegovo pisateljsko delo nf bilo namenjeno samo odraslim, ampak tudi slovenskim »hlapčifem in dekelzam«, je prav, da se ga spomni tudi naš mladin-ski list. Trubar se je namreč že od vsega početka zavzema) za vzgojo in izobrazbo slovenske mladine, saj je na mnogih me-stih pisal o potrebi šol in učiteljev. ka-terih je tedaj še zelo zelo manjkalo po Slovenskem. Takole je pisal: »Obena de-žela ne mejsto ne gtnajna (občina) ne mogo prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ludi biti...« In dalje: »Raven tiga en vsaki pridigar inu farmošter ima tudi per suji fari eniga šulmojstra oli mežnarja imejti inu držati, de te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske (mestne) inu kmetiške otroke, vuči slovenski brati inu pisati...« Taki in podobni klici v mnogih njegovih knjigah res niso ostali brez uspeha. Po farah na deželi so začele nastajati slovenske, po mestih pa Iatinske in neraške šole, ki so izobraževale našo mladino. Trubar sam je napisal tudi knji-ge. ki so bile za te nove ali pa za poživ-Ijene šole potrebne. fzdal je abecednik 1551 in 1555, katekizem 1551 in 1555, verske knjige, zlagal pesmi in jih prevajal iz nernščine in latinščine. Kar pa je najvaž-nejše: napisal je prvo slovensko knjigo in izdajal v odloinkih sveto pismo v našem jeziku. Pri delu za mladino sta rnu zlasti pomagala tovariša Krelj in Bohorič, ki je 1584 napisal prvo slovensko slovnico. Slo-venska mladina se ob 350 letnici Trubar-jeve smrti s hvaležnostjo spominja zlasti njegovega dela zanjo in se ga bo spomi-njala tudi v bodoče.                        F. J.