P a š n i k. Domovina. Učitelj Miroljub gre po popoldanski šoli v svoj naj Ijubši kraj — v mali vertec pri šolski hiši, in ker je zeld truden, se usede v senco na klopico, ter gleda v pisano, dišeče cvetje, — in lpj! naenkrat vidi, da se skloni iz cvetja postavna lepa žena, ga nekaj časa milo gleda, potein pa mu reče: ,,l)ragi niož, ne bodite hudi, da vas niotim! Jaz sem mati domovina, in sem prišla priporočevat in vas prosit za svoje mnoge sine in hčerke, ki so v vaši šoli. Vem, da so vani večkrat nehvaležni, toda prosim vas, poterpite ž njinii, sej tudi meni veliko prizadenejo, pa vendar še nikoli do njih ni onierznilo moje materno serce. Gojite jih skerbno, da bodo postajali dobri, pošteni Ijudje, in da bodo vedno vdani in zvesti svoji uiateri, ki jih tako iskreno ljubi. Varujte, da mi jih ne popači in ne odpelje kaka malovredna ptujka! Gojite jih Bogu naslavo in nieni na korist; hvaležna vam bodem, in spoštovala vas bodem zavoljo tega blagega dela, dokler se bode klicalo moje ime". — Miroljub hoče tej neznani ženi odgovoriti, — pa — ko pogleda po vertu, ne vidi nikogar pri sebi, ker le sanjalo se mu je tako, ko ga je trudnega spanec nekoliko pozibal; vendar pa modri učitelj te lepe in resne sanje sedaj ne pozabi, ter vedno ravna po naročilu skerbne matere domovine. * v Mladost je veliko vredna. Clovek nima ničlepšega, kakor je mladost njegova. Ako mladost zgubi', zgubi naj boljši svoj zaklad. Zgubi pa človek mladost takrat, kedar jo zapravlja in zapravi tako, da je ne rabi in ne potroša za malovredne reči pa tudi ne zamuja njenih zlatih ur, da bi jih pustil prazne iti miino sebe, da bi si ne nabiral potrebnih in koristnih ved in lastnosti za svoje pozneje leta. Učitelj naj govori otroški j ezi k. Če učitelj hoče, da ga nčenci razumejo, naj govori ž njinii tako, kakor otroci govore sami med seboj. Zelo nespametno je, če se učitelj hoče v šoli bahati in svojo učenost kazati s tem, da govori prav po novojezikoslovnem merilu, in da male otroke terpinči z besedaoii, ki niso sploh navadne. Učitelj naj nikar ne niisli, da s takimi modrijami kaj posebno koristi učencem, in da se drugače ne more prav govoriti. Xaj lepši jezik v šoli je tisti, ki se sicer na tanko ravna po vseh slovničnih vodilih, pa je vendar domači in lahko razumen. Bolj odrasčenim učenceoi se naj še le razjasnujejo mnogi jezikoslovni izrazi, nenavadne in posebne besede i. t. d. Kaj nam koristi dogodivsčina. (Po francoskem.) Xe brez vzroka so imenovali že od nekdaj zgodovino luč časa, varovavko dogodeb, zaupljivo pričo resnice, vir dobrib svetor in modrosti, vodilo lepega obnašanja in običajev. Zakaj brez nje bi samo zakraj stoletja in dežele, v kteri živimo, obseči mogli, in zaperti bi bili v majbno okrožje svojega spoznanja in premišljevanja. Brez nje bi ziniraj le tisto otročje upanje imeli, ki nas ne soznani z vsem svetom in nas pusti v nevednosti vsega tega, kar se ji že zgodilo in kar se iina še zgoditi. In kaj je nialo število let, ki jih ima naj starši človek! Kako tnajhen je tisti del zemlje, ktprega nioremo v našem revnem življenji obhoditi ali si ga pridobiti ? Kako malo so nam znane poglavitne strani sveta, in kako dolga je versta stoletej, ki so se že zverstile eno za drugo, kar svet stoji? In vse, na kar se bodo naše učenosti vpirale, bi bilo za nas neopazljivo, ko se ne bi povestnice učiii, ki nam kaže vse stoletja in vse dežele, nas soznani s kupčijo ljudstvev starega veka, oberne naše oči na njih dela, njih započetbe, njih čednosti in pregrehe; kar nam daje modrega spoznanja, k kteremu nam pomaga; ali ki nam podeli niodrost, ki je veličastna po naukih slavnih mož. Zgodovina je vsem Ijudem, če se je dobro uce, naravna učilnica. Ona nam naznanja pregrehe, odkrije čednosti, ki so 1p na videz, izbije slabe navade in ljudske vraže, zatira sleparijo bogastva in minljivega velikolepja, in dokaže nam tudi s prepričevavnišimi zgledi, kakor vse druge filosofije, da ni nič večega in hvale vrednega na svetu , kakor je poštenost. Pokaže nam na dalje tudi, da je čednosl pravo blago človekovo, kar ga more v resnici storiti, da je spoštovanja vreden. Dogodivsčina nas uei' slednjič čednost spoštovati in spoznavati dobrotljivost in slavo, če se ravno ne prepričamo od pravega stanu siromaštva in nesreče , kakor tem nasproti ona nas tudi navduši, da sovražimo zeld in da se nam studi hudobija, ce bi bila ravno s škerlatom oblečena, se svetila kot solnce in sedela na prestolu. v. 91. Trbdnski.