Na šolah in tudi pri nas, ki 
izdajamo revijo Geografija v šoli, 
čas hitro mine. Zdi se, kot da se 
je pouk komaj začel, pa vse več 
dejavnosti na šolah priča o tem, da 
se že bližamo koncu šolskega leta 
(ko bo revija izšla, bodo morda že 
šolske počitnice). Tako je tudi pri 
reviji: zadnja številka (1/2017) se 
še ni povsem ohladila, kaj šele, 
da bi se na njej nabral prah, pa je 
že bilo treba razmišljati in zbirati 
gradivo za novo številko. Urednik 
je najbolj zadovoljen takrat, ko 
pošlje zbrano gradivo v založbo, 
da tam poskrbijo za založniški 
del izdaje in tisk. Še zlasti, če 
je v reviji mnogo dobrih in 
zanimivih člankov, z nestrpnostjo 
pričakujemo njen izid. Upam, da 
je tudi s to številko revije tako. 
Sicer pa bom neskromno rekel, 
da slabih prispevkov tako ali 
tako ne objavljamo, kar gotovo 
ni daleč od resnice. Razlike v 
člankih so drugje: v tematiki, v 
znanstvenosti, v praktičnosti ali 
uporabnosti, v tem, kako spretno 
avtorji obvladajo jezikovne in 
slogovne značilnosti in še kaj. Med 
te slednje bi lahko uvrstili tudi  
t. i. osebno noto pisca, da ne rečem 
hudomušnost, ki včasih človeku 
prav prija in naredi članek še bolj  
zanimiv in berljiv, pa ob tem ni nič 
manj strokoven in resen. 
n o, če sem malo prej zapisal, da (v naših letih) 
čas hitro mineva, pa se včasih zdi, kot da se 
komaj premakne. Ukvarjanje z eno in isto temo 
ali vprašanjem, vedno istimi problemi ali vedno 
istim razmišljanjem, kar precej upočasni čas. 
n ekje sem prebral pogovor dveh ljudi, ko eden 
pravi: »poglej, če ti čas prehitro teče, pojdi v 
kamnolom in vse dni lomi kamenje!« l ahko 
mu verjamemo, da bi se potem zares upočasnil. 
verjetno pa ne ustvarjalci te revije ne učitelji 
nismo takšne vrste: iščemo nove rešitve in 
odgovore na nova vprašanja. včasih nam uspe, 
včasih malo manj. A ni hudega. Učimo se iz 
napak in ob tem ne smemo narediti prevelike 
škode! Spomnim se besed spoštovanega kolega, 
svetovalca, ki je nekoč rekel: »Če učitelj s 
poučevanjem ne dela škode učencem, potem 
je gotovo naredil nekaj dobrega.« in, kakor 
poznam učitelje, so učitelji ne samo takšni, 
ampak predvsem takšni, da učencem dajo še 
nekaj več, npr. osebni zgled, jim privzgojijo 
odnos in ustrezno vedenje, ki danes v naši 
družbi na trenutke tako manjkajo. zdi se, da 
sem v uvodniku malo zašel, a ni tako. z avedamo 
se namreč pomena učiteljevega dela, kajti brez 
učiteljev (na vseh ravneh) ne bi bilo niti te revije. 
k aj pa o vsebini te številke? 
k olegica iz Statističnega urada piše o aplikaciji 
STAGE. Uporabna zadeva, vredno prebrati in tudi 
preizkusiti. potem pa malo drugače o koroški 
zemlji in pokrajini: o Samorastnikih in Boju na 
požiralniku pišeta dva svetovalca; poleg avtorjev 
teh besed je z nami še kolegica Špela Bregač – ni 
je bilo težko prepričati v sodelovanje in skupni 
razmislek, kaj bi lahko z obema novelama počeli 
pri pouku in to medpredmetno pri slovenščini in 
geografiji. 
Sledijo štirje prispevki iz prakse. Segajo vse 
od ravni osnovne šole do fakultetne ravni. 
valentina Grubar Brečko in Gregor k ovačič sta 
več kot nazorno pisala o tem, kako na primorski 
f akulteti za humanistične študije potekajo 
terenske vaje. n adaljujemo s člankom Mateje 
Žökš primer formativnega spremljanja in 
vrednotenja pri predmetu geografija v sedmem 
razredu – naslov še nič ne pove, a se ga zaradi 
izvrstne predstavitve splača prebrati. imamo še 
dva »formativna« članka. Evelina k atalinić se 
je osredotočila na medpredmetni in formativni 
pristop pri temi o afriških boleznih v gimnaziji, 
prav tako pa na gimnazijsko raven sodi prispevek 
k atarine Bola zupančič p ovratna informacija v 
formativni vlogi pri geografiji. 
To pa je tudi vse. z animivosti tokrat ni, a je 
temu precej blizu iskriv zapis igorja l ipovška 
o točkovanju šolskih preizkusov znanja. d o 
naslednjič. 
l epo se imejte in pišite za revijo!
 
ČaS hITro mIne, a ne vedno
Dr. Anton Polšak 
Zavod RS za šolstvo
anton.polsak@zrss.si
3
GeoGrafija v šoli  |  2/2017
uvodnik