V rdečem »raju«  Roman lz sovjetskega kmetskega žlvljenja * 12 Deklica je tiho šla k vratom. Zdelo se ji je, da jo v sobi nekaj duši in si je zaželela svežega zraka. Tudi zunaj je vladala tišina. Samo listje je skrivnostno šelestelo. Nataša je za trenutek obstala pri vratih. Potem je zavila proti reki. čutila je, da jo nekaj vleže tja. Ves žar njene ljubezni je bil priklenjen na kraj, katerega je gledal njen oče v zadnjih trenutkih življenja. Mislila je, da bo na obali Dnjestra čutila prisotnost nevidne smrtl. Kakor prikazen se je premikala v temni noči proti Dnjestru. Pot jo je vodila mimo Olgoporovih. Skozi okna velike sobe je prihajala slabotna, rdečkasto-rumena svetloba, ki Jo je dajala dogorevajoča sveča. Ko je šla mimo hiše, so se vrata odprla. Na pragu je stala najstarejša hčerka Nada. »Nada, kam greš?« jo je nagovorila Nataša. >K Bosedovim vprašat, če imajo kako svečo, da bi nam jo dali. Naša bo vsak čas dogorela in mi drhtimo ob misli, da bomo morali biti brez luči v tej strašni noči.« »Kako se počuti mati?« »Malo se je pomirila. Samo otroci še vedno neutolažljivo jokajo in kličejo očeta.« Nadin glas je zadrhtel in izdal, da se še tudi ona ni potolažila. >Z Bogom, Nada!« se je poslovila Nataša in je šla dalje. Kmalu je prispela do reke. Vode vsled teme ni mogla videti, a slišala je njeno šumenje. Ob bregu je voda udarjala ob vejevje. Pri tem je tvorila majhne vrtinca in jezno sikala. V tem šumenju in sikanju vode je bilo nekaj tajinstvenega. Nataša je stala na bregu in prisluškovala. Od časa do časa je vzdrhtela; zdelo se ji je namreč, da se je iz vode zaslišalo obupno ječanje. Njene misli so bile pri očetu. Bog ve, kje je njegovo truplo? O, ko bi vedela zanj! Potegnila bi ga iz vode. Sklonila bi se nad očetov obraz in bi ga božala, poljubovala in močila 8 solzami... Klicala bi očeta, morda bi jo slišal in vsaj za trenutek odprl oči... Nenadoma je začutila vlago na licih. Iz oči so Ji privrele vroče solze. Obrisala iih je. Oči so se polagoma privadile temi. Nataša je začela točiti posamezne predmete. Pred njo so se vrstili čolni, Iri jih je voda pozibavala. Njen pogled se je ustavil na DČetovem čolnu. Sedaj je brez gospodarja, jutri pa bo ie dobil drugega. Sedla je, na prsih prekrižala roke in strmela v reko. Pozabila je na to, da je strogo prepovedano, ponoči sedeti ali hcditi ob reki in da ji bo trda predla, če jo zasači Dbmejna kcnjeniška eeta. Njena duša je bila odsotr.a. V duhu je giedala drago, bledo lice, ki ga nosijo valovi. Kako daleč ga bodo odnesli? Ona niti te utehe ne bo Lmela, da bi vedela, kje počiva očetovo truplo ... Na rornimski strani se je prikazal mesec. Počasi se je dvigal in preganjal temo. Čez nekaj časa je bleda mesečina obje!a vso pokrajmo. Voda se je skrivnostno svetlikala. Tu in tam so se nad njo pojavile svetle meglice, d so se hitro razpršile. Nataša se je stresla. Svetla in hladna tišina jo je bolj prevzela ko temna. Vstala je in se obrnila. Njena scnca se ji je zdela cgromna, ker je mesec bil še nizko. P easi je stopala z nasipa. Pri prvi vrbi se je ustavila. S:ekaj jo je zadrževalo in se ni mogla ločiti od reke. Dolgo je stala pod vrbo, nepmnična, zamišljena in žalostna. Mesec se je polagoma dvigal. Bil je že precej visoko nad romunsko obalo. Nataša je še vedno stala naslonjena na vrbo. Oči je imela zaprte in ni videla postave, ki se je tlho bližala. »O, Nataša! Naposled sem te našel!« Naglo se je okrenila. Spoznala je Fedorjev glas. Mladenič je skočil k njej in jo prijel za roke. »Nataša, kako si me prestrašila!« je zašepetal. »Jaz tebe prestrašila?« se je ona začudila. »Da! Ob nastopu teme sem šel k vam, kakor sem obljubil. V hiši sera našel samo mater in Petra. Oba sta spala. Tebe sem iskal po vrtu in polju. Ko te nisem našel, sem hitel k Olgoporovim. Upal sem, da te bom tam našel. Nada mi je povedala, da si šla proti reki. Hitel sem za teboj. V temi sem te iskal, klicati si nisem upal. Končno sem te našel. Sedaj si pri meni!« Stisnil jo je k sebi, kakor da bi se bal, da jo bo spet izgubil. Nekaj časa sta oba molčala, potem pa je Fedor tiho dejal: »Nataša, pojdiva domov!« »Prav imaš,« je prikimala deklica. »Ne smemo misliti samo na mrtve, temveč tudi nase. Prenevarno je, da sva ponoči tu. Pojdiva!« Nato se je še enkrat obniila k reki in je zašepetala: »Z Bogom, oče! Lahko noč!« Šla sta ob nasipu proti stezi, ki je vodila v vas. Molčala sta. Držala sta se za roke, kalcor da bi si hotela priklicati v spomin otroška leta, ko sta se brezskrbno igrala. Nenadoma se je zaslišalo bobr.enje. Ustavila sta se in prisluhnila. Iz daljave je prihajal topGt konjskih kopit. »Skrijva se!« je zašepetal Fedor. Skočil je proti najbližji vrbi, ki je spuščala veje skoraj do tal, in potegnil Natašo za seboj. Oba sta se stisnila k deblu in trepetaje čakala, kaj bo. Vedela sta, da bo po njima, če ju bodo konjeniki zasačili. Fedor se je spomnil na dogodek, ki se je bil odigral v njihovi hiši, in je bil prepričan, da no bo ušel smrti, čo ga bodo konjeniki izročili Šubinu. Topot je medtem postajal vse glasnejši. Nataša in Fedor sta skozi listje strmela na nasip. Kmalu sta zagledala konjenike. Bilo jih je deset. Jezdili so drug za drugim, in sicer na indijski način: ročaj kopja naslonjen na stremen, svetlo konico obrnjeno proti nebu. Odjezdill so mimo vrbe, nfe da bi opazili Natašo in Fedorja. Taki konjenikl so pred petnajstimi leti vdrli v Ukrajlno, ki je bila mirna in srečna. Razpršili so se po njenih ravninah, plenili so mesta, trge in vasi, pobijali prebivalstvo, zažigali cerkve, rušili križe in zapuščali za seboj prokleti znak srpa in kladiva ... Od tedaj naprej Ukrajina joka in ječi, ker jo nenehoma teptajo kopita konj teh antikristovih konjenikov. 8. Konj je divie poskočil. Na dvorišču pnstave je zagledal ogromno, krvavordeče pobarvano mlatilnico in se je splašil. Častnik je bil k sreči dober jezdec in se je obdržal v sedlu. Napel je uzde in vzpodbodel konja. Preplašena žival je znova poskočila in v galopu zdirjala mimo mlatilnice. »Aleksej Andrejev!« je zavpil častnik. Aleksej se je prikazal na pragu hleva, v katerem je sedaj stalo kakih deset glav živine, medtem ko je prej bilo v njem štiridest krav in deset konj. Častnikov konj je frkal, dvigal in sklanjal glavo, kakor da bi se hotel oprostiti uzd. Starec je zagledal častnika in zaklical: »Jaz sem Aleksej Andrejev! Kaj hočeš?« Fedor je slišal glasove in je prišel iz hiše. Kmalu je prišla za njim tudi mati. Oba sta zaskrbljeno opa/.ovala rdečega častnika v sivi obleki, na glavi 3 kučrno, ki jo je krasila rdeča zvezda. Častnik je jezdil proti hlevu. Pred vrati se je ustavil in ne da bi pozdravil. je rezko rekel: »V svoj hlev boš sprejel petdeset vojaških konj. To Bi ukaz predsednika vaškega sovjeta v Balti! Kar pa čo moje ljudl...« »Tvoje ljudi?« mu je segel v besedo Aleksej in je pri tem nagubal čelo. »Ti ne bo treba zanje skrbeti. Nasprotno! Niti gororiti ne boš smel z njimi.« »Nimam nikakih želj za razgovor z njimi!« je samotavestno odvrnil Aleksej. častnik je osupnil. Take drznosti ni bil vajen. Jezno Je rekel: »Ti si v resnici nesramen protirevolucionaren pes. Toda pazi!« >Nisem niti pes, niti protirevolucionar, ampak kmet, kl seje in žanje žito, katerega vi jeste!« je neustrašeno odvmil starec. »Bodi srečen, da ga smeš sejati In žeti!« >V resnici?« »Da! Ne pozabi na to, da je vse last velike sovjetske republike in ona ima pravico pregnatl tebe ln tvoje!« >In kaj bi jedli jaz in moji?« »Ne bi potrebovali hrane! Pač pa bi bili vi v hrano krokarjem in drugim živalim, ki z užitkom požro trupla naših sovražnikov ... Aleksej Andrejev, zapomni si to in irži jezik za zobmi, če ti je življenje drago.« Zadnje besede je izgovoril tako pikro, da je starec stisnil pestl. Surovo je hotel odgovoriti, a v tem trenutku je opazil ženo in Fedorja. Premagal se je in molčal. Častnik je medtem skočil s konja in stopil k vratom. »Pokaži mi hlev!« je zapovedal osorno. Aleksej se je umaknil. »Tu je, poglej si ga!« Rdečkar je prestopil prag in pogledal po hlevu na desno in levo. »Dobro je! Svojo živino spravi v kot in pripravi prostor za vojaške konje!« Medtem je Fedor prišel k hlevu. Stopil je k očetu in opazoval častnika. Častnik se je obrnil in ga zagledal. »Ta mladenič je tvoj sin?« je vprašal Alekseja. »Da.« »Rrepak fant.« Nekaj časa je ogledoval mladeniča, potem pa mu je rekel: »Dobrega vojaka bi naredili iz tebe. Bi hojtel iti z naml?« »Ne! Jaz maham s srpom na polju, s kladivom pa v kovačnici.« Častnik se je spet obrnil k očetu. »Tvoj sin ni neumen. Čeprav je kmet, vendar izgleda pameten ko kak delavec« Vtem je zemlja zabobnela pod konjskimi kopiti. Aleksejevi hiši se je v diru bližala petdesetorica vojakov. V naslednjem trenutku so se jezdeci že pojavili med dvoriščnimi vrati. Oblečeni so bili v sive plašče. Na glavah so imeli visoke kučme. čez ramo so imeli vržene puške, ob sedlu pa so visele dolge sablje. Na dvorišču so se konjeniki ustavilL Cakali so na častnikovo povelje. »Prva četa sem!« je zaklical častnlk in pokazal proti hlevu. »A druga četa?« je vprašal četovodja. »V cerkev!« je odgovoril častnik. »V cerkev?« se je začudll Fedor. »V cerkvi boste imeli konje?« »Zakaj pa ne?« se je zasmejal rdečkar. »Boljšemu namenu cerkev še ni služila! Sicer pa se ml zdi, da 8te tu zelo nazadnjaški. Ali nimate sovjetske šole?« »Ne!« je odvrnila Karina, ki je medtem prišla k hlevu. »škoda!... No, pa ne boste dolgo brez nje. V svojem poročilu bom stavil predlog, naj vam takoj pošljejo potujočo boljševiško šolo, v kateri se boste vsi — stari in mladi — naučili, da je naš bog: človek.« »Oprosti!« je pripomnil Fedor. »Jaz pa sem mislil, da je stroj vaš bog.« Pripomba je rdečkarja spravila v zadrego. Zakašljal je, nato pa rekel: »V nekem oziru imaš prav. Stroj je naš bog, ker je na vrhu naše petletke.« Nato se je spet obrnil k Alekseju. »Aleksej, daj nam svojega sina! Zagotavljam te, da bomo iz njega ustvarili nekaj velikega. Škoda je takega bistrega mladeniča, da bi ostal navaden kmet.« »Moj starejši sin se je vam zaupal,« je temno odvrnil oče, »in v resnici ste ustvarili iz njega nekaj velikega, da je postal ljudski komisar v Odesi.« Častnik je ostrmel. Začudeno je pogledal sedaj Alekseja, sedaj Karino in Fedorja. Nazadnje se je ustavil s pogledom na Alekseju in je vprašal; »Klavs Rišin je tvoj sin?« »Da.« Častnik se je nato obrnil k vojakom. »Prva četa sem!« je zaklical. Konjeniki, ki so medtem razjahali, so vlekli konje za uzde za seboj. Ko so bili vsi v hlevu, je častnik zavpil z močnim glasom: »Prvega, ki bo kaj ukradel ali pokvaril na tej pristavi, bom dal obesiti! Ste razumeli?« Vojaki so prikimali. Častnik je dal še nekaj navodil, potem so šli on in Aleksejevi v hišo. Ko so prišli v veliko sobo, je vprašal: »Kje je moja postelja?« »Nimam postelje zate!« je mirno odgovoril gospodar. »Kako da ne? Tam vidim eno posteljo. Vi gotovo spite v drugi sobi.« »Ta in vse ostale postelje so za delavce, ki jih moram po nalogu Šubina, predsednika vaškega sovjeta v I?alti, sprejeti v popolno oskrbo. Moja žena, moj sin in jaz bomo morali spati na slami. Če hočeš imeti posteljo, naženi katerega delavca!« Častnik je nekaj časa molčal, kakor da bi premišljal. Uvidel je, da ni priporočljivo, da bi se zapletel v prepir s kakim »sodrugom«, članom stranke. »Dobro,« je čez čas dejal. »Postelje naj bodo za tovariše delavce. Jaz pa bom spal v cerkvi pri drugi Četl. Na oltar mi bodo dali snop slame in jaz bom pravi bog!« Ponosen na svojo bogokletno pripombo je odvihral iz sobe ko veter. Kmalu za vojaki je prispela tudi šestorica rdečih delavcev. Pripeljali so se v velikem, popolnoma novem avtomobllu, ki je eden izmed onih stotisočev, katere napoveduje petletni načrt in katerim je določena naloga, da izmenijo promet v sovjetski Ruslji. Toda ti stfttisoči obBtojajo samo na papirju. Kajti med prolzvodnjo, katero so napovedali teoretičarji v sobah, ln med resnično pro- izvodnjo tovaren je zabeležena velika razlika, katere nl mogel zmanjšati noben plamteč govor ali poziv na revolucionarno navdušenje. Delavci, vsi neprijaznih obrazov, nezaupnega pogleda, toda polni sigurnosti v vseh svojih kretnjah, bo se samozavestno skobacali iz avtomobila. Vsi so imeli visoke, elegantne škornje, nove sive obleke in čepioe. Od avtomobila so šli naravnost k mlatilnici. Nekaj časa so molče ogledovall orjaško mlatilnlco. Zdelo se je, da imajo pred seboj neko božanstvo, kateremu se polni občudovanja klanjajo. Po ogledu mlatllnice se Je eden izmed njih, ki je bll najbrž vodja, podal v hišo. Aleksej in Fedor sta skozl okno opazovala obnašanje rdečih delavcev. Do teh ljudi, ki so prihajali k njim kot tlačitelji, sta čutila isti prezlr, kakor so ga v svetovni vojni čutili francoski kmetje do Nemoev, ko so ti vdrli v njihove domove in jih oplenill. Fedor je v srcu še bolj trpel ko oče, ker je v njem žarel plamen mladeniške navdušenosti za pravičnost, lepoto in svobodo. >Mlačva se lahko začne,« je rekel sam pri sebl, »toda preden bo končana, bo upor razgibal vso ukrajinsko ravnlno.« (Dalje sledl)