184
O ljudskih umetnikih v Selški in
Poljanski dolini
Janez Dolenc
Selško in Poljansko dolino loči gorski hrbet od Lj^nika do Blegoša
in različen dialekt prebivalstva. Poi oibeh dolinah pa tečeta reki, ki se enako
imenujeta in se pred izlivom v Savo pri Škof ji Loki tudi združita; po obeh
so med hudournimi grapami kakor na policah postavljene vasice s trdno
zidanimi kmečkimi domovi in lesenimi bajtami kočarjev. Nad vasmi pa stoje
starinske cerkvice. Na tem oizemljiu se je ljudski čut za lepoto razmahnil
posebno v preteklem stoletju, predvsem na področju slikarstva in rezbarstva.
Doslej smo' premalo raziskali delo in življenje zlasti manj slovitih, a
pogosto pomembnih in zanimivih Ijiudskih umetnikov, ki se običajno še
podpisali niso na svoje izdelka; to so zlasti poslikovalci panjs^kih končnic.
Tu skušam podati oris nekaterih takih umetnikov-samoukov. Ti orisi so zelo
nepopolni. Marsikaj je zamujenega in se ne da več dognati, marsikaj bo
treba še preveriti in preiskati.
Najbolj zanimiva po plodovitosti in mnogostranosti svojega dela je
Marija Pavlic, p. d. BI ažev če vai^ Micka iz Sek. Rodila se je 1. 1821
v Selcih št. 42, p. d. pri Podnartovcu, zato so ji nekateri rekli tudi Podnartov-
čeva Micka. To hišo so kasneje podrli, njen oče pa je kupil hišo in zemljišče
»pri Blaževcu« št. 19. Po očetovi smrti je postala Micka lastnica hiše in
zemljiišča. Edina sestra Anca pa se je primožila v bajto nad Selcami. V tisti
bajti so barvah irhovce. Na zemljišču je Micka redila par koz. Po njeni smrti
1. 1891 je kupil hišo in zemljišče kolar Strugarjev Jaka, ki je pa že umrl
in zapustil hišoi sinu Janezu. Micka je bila majhne, drobne postave, nekoliko
je šepala. Bila je dobra ženska, nikomur ni zalega storila — živela je samo
svojemu poklicu, slikanju. Poročena ni bila nikoli. Slikala je zlasti panjske
končnice, podobe na steklo', delala je tudi bridke martre in zrcala. Poleg
tega je skrbela za eno ali dve kozi. Stari Selčani, ki so mi o njej pripovedo-
vali, še pomnijo' iz otroških let, ko je z branjarskim vozičkom hodila po
vejnike in zelenje za koze. Ker tedaj čez potok ni bilo mostu in je ona še
čez ozko brv tam komaj; zlezla, so ji voziček prepeljali čez potok otroci.
Za plačilo jim je potem lepo prebarvala pipce in igrače, ki so si jih izrezljali.
Slikala je v »hiši«, ki je bila opremljena kakor tedanje manjše kmečke
»hiše«. Za vrati v kotu peč, v nasprotnem kotu kmečka miza, ob steni klopi.
Ločila se'je pa ta »hiša« od drugih po oknih, ki so bila za tedanje čase
.zelo velika. Na mizi in klopeh je imela vse: tam je bilo nastavljenih lončkov
za barve, čopičev itd., da ni bilo kam sesti. V sobi ni bilo nikakih polic ali
omare za toliko ropotije, vse je bilo razloženo kakor na razstavi. Na klopi jp
bila skladovnica neposlikanih in že poslikanih končnic. Za mizo v kotu |e
1 V etnografakem poročilu škofjeloškega muzeja v Slovenskem etnografu II,
str. 126 je napačno navedeno Gašperšičeva Mica. V Selcih je res hiša »pri Gašperčku«
št. 1, kjer so se nekdaj piisali Gašperšič, a pri tej hiši ni bilo nikoli slikarske obrti
in nobenega slikarja.
Prizori iz srednjeveši<ih obrti — freska Sv. Nedelje v Crngrobu pri Škofji Loki
o ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini 185
bila plošča in kamen za ribanje in mlertje barv. A kljub navideznemu neredu
je bila vaaka stvar na Sivojem določenem mestu, še celO' koščki šip, ki so
ostajali pri izdelavi slik na steklo in zrcal, so bili lepo nai kupu na klopi.
Delala je sede pri mizi. V drugem kotu je sedel oče, ki ji je pomagal,
navadno pa je s svinčenoi pločervinoi vezal okenska stekla. Pri delu je Micka
noisila ruto na glavi, pa naočnike na koncu nosu. Nosila je čedno in čisto
obleko, še roke je imela kljub svojemu delu vedno čiste. Ko je rabila ploščo-,
jo |e postavila na mizo in je nastrgala ter zmlela pO'trebno' barvo. Zmleto
barvo j^ s tanko ozko trščico diajala v piosodice (navadno je rabila kak na pol
razbit žganjarski »štamperi«, pokrovček itd.), dolila nekoliko olja, verjetno
lanenega. Dobro je premešala in pripravila čopiče. Za končnice je najprej
lepo. uglajen les prevlekla s temeljno barvo. Poitem je s tankim čopičem
nanesla barvo na črtež podobe na papirju. Ta papir je' odtisnila na, temeljno ,
barvo, potem pa je jemala najrazličnejše čopiče in barve, katere je mešala
med seboj, in izrisala podoboi doi konca. Imela je cel kup takih papirnatih
vzorcev in naročnik si je lahko izbral motive iz te zbirke. Verjetno je na
podoben način slikala podobe na steklo,^ dasi se Selčani več ne spominjajo.
Saj so popolnoma podobni nekateri mo'tivi na steklu in končnici.'
A. Bukovec pa poroča o slikanju končnic (iz katerih virov, ne vem), da je
slikala končnice tako na dtebelo, da je obrise napravila kar s šablono z
uporabo suhega okra ali oglenega prahu. Obrise na šabloni je prebodla
z bucikoi, poitem pa pO' šabloni tolkla z vrečico' z drobljenim ogljem toliko
časa, da je prah pro^drl skozi luknjice na koočnico. Micka je napravila na
stotine enakih končnic in je hočeš nočeš končno morala seči poi šabloni.
Zato so njene končnice z isto sliko izdelane pO' enem' kopitu — šablo-ni, in
na las enake; to sem dognal pri več končnicah. Vendar se stari Selčani« ne
spominjajoi tega načina.kopiranja. K šabloni pa je pri zelo' velikih narccilih'
bila res prisiljena. Njene končnice so romale po obeh dolinah, našle so pot
čez hribe v Bohinj in v ves gorenjski kot, šle so na So'rško' polje; na trg
v Kranju so prihajale pO'tem, ko je prenehala delavnica Šubičev v Poljanah.
Imela je tudi stalno zalogo na domu, zlasti v dobi najživahnejšega prometa
s koinčnicami (1870—1890). Njene končnice so našle pO't tudi v Ljubljano,
kjiar jih je imel veliko zalogo svečar in medičar Oroslav Dolenc v Wolfovi
2 (Dr. Walter Šmiid pravi v članku »Kranjska narodna umetnost na dunajski
razslavi« v Slovanu IV, 19C'5/6,'str. 172: »Za posamezne podotoe -so imeli naprav-
ljene papirnate vzorce, obrisane v krepkih konturah, ki so jih namazali s posebno
barvo, odtisnili na steklo in obrise izpolnili z oljnato barvo«. M. Gaspari pa pravi
v ćlanku »O ljudskih slikah na stekto«, Etnolog XII, 1939, str. 11: »Ljudski slikar
je na umito, suho steklo narisal konture z delno m-odelacijo predmeta negativno
po podloižni predlogi ali 'šabloni.«
2 Pri kmetu Suhancu v Javorjah v Poljanski dolini so imeli sliko na steklo
v hiši iin dovž v »voiniku« (poljanski naziv za čebelnjak) z motivom sv. treh kraljev.
Obe deli sta bili enaki skoro do črte.
* Ti Selčani so: Anton Blaznik, Selca 26, roj. 1877, Micka Blatnik, istotam,
roj. 1873, in Anton Hajnrihar p. d. »Kos«, Selca 56, roj. 1860.
5 iRajni Suhanec, čebelar in kmet v Javorjah, je dal poslikati 14 končnic ali
dovži z vsemi postajami križevega pota, katere so potem občudovali na enem
izmed treh njegovih vo'lnikov.
186 Janez Dolenc
ulici. Bukovec poroča: »Jeseni, ko so mu čebelarji pripeljali panje v podiranje
— včasih jih je bilo' na tisoče! — sO' si izbrali končnice, kupnino- pa poravnali
pri obračunu za prodana blago-. Na ta način je spečal Dolenc kako leto nad
500 končnic. Ni pa pri njih iskal dobička, marveč je ho'tel le postreči čebe-
larjem, da so raje k njemu vozili v podiranje kakor h konkurentomi.«
Slikala je navadne končnice za 3—5 krajcarjev, »za en zeksar je namalala
celo vojskO'«." čim več oseb ali podob je bilo na sliki, tem dražje je bilo
delo. Kasneje je računala tudi do 10 krajcarjev, najbrž zaradi nestalne vred-
nosti denarja. Kako je imela urejen račun s prekupci, ki soi raznašali narejena
dela po hišah, ker sama ni mogla hoditi, ni znano. Po navadi pa so kmetjie
sami prinesli končnice ali »dovži« v slikanje, prav tako steklo za podobe
in zrcala.
Istočasno je živel v Selcih drugi slikar-samouk p. d. B a b j e k o v
Gašper, po rodu iz Poljanske doline. Slikal je zlasti znamenja,
bridke martre, pa tudi končnice. Na eni (ki je pa doslej ni še bilo' mogoče
izslediti) je upodobil resnični dogodek iz Selc: kako ženske tepo biriča. Tri
ženske iz Selc so si dale porezati lase in jih prodale. Za to je zvedel domači
birič in jo je ženskam zagodel na ta način, da je v nedeljo pred cerkvijo
razglasil, naj si tiste ženske dobro osole juhoi, da jim bodo drugi lasje hitreje
zrasli. Ženske pa soi pričakale biriča v lopi pred kovačnicoi in ga neusmiljeno-
nabile.
Gašper je bil dosti slabši slikar kakor Micka. Razlika je bila že v tem,
ker je bil Gašper od slikanja ves zamazan po rokah in obleki, Micka pa je
bila zmerom čista.
Po smrti Blaževčeve Micke je slikal končnice PT n a d a r j e v Tone
iz Železnikov, 'tudi samouk, ki je slikal sobe, delal znamenja in
jaslice, na stenah hiš je slikal tudi freske.^ Končnice je slikal lepo-, brez
šablone, a njegove barve še zdaleč niso bile tako trpežne kakor Mickine,
pa tudi precej dražji je bil. Slikat je hodil v štero.*
V Selcih je živel tudi samouk Janez Janikula (otroci so se pisali
Žonkelj), p. d. Matiček. Bil je »tržan«, najdenec iz Trsta. V Leskovici
v Poljianski dolini, kjer je bil vzrejen, je rezljal že kot otrok na paši. Kasneje
si je nabavil čistilnico za žito (nekak majhen trijer), katerega je na hrbtu
prenašal od hiše do hiše in čistil kmetom v pogorju semensko žito. Prihranil
si je toliko, da Je kupil Matičkovo hišo v Selcih, nato se je v Davči oženil.
Mnogo je rezbaril: bridke martre, znamenja. Doma je postavil lep izrezljan
oltarček (prav tako tudi Plnadarjev Tone). Na vrata omarice v hišnem zidu
je naslikal sv. Petra s ključi v rokah.
V Poljanski dolini je cvetelo slikarstvo in rezbarstvo v znani Š u b i č e v i
delavnici v Poljanah. Tu je delal Štefan Šubic, oče obeh slikarjev,
« B. Račič v Jutru št. 304, 192S.
' Njegove freske so pri kmetu Strgarju v Podvrhu in pri kmetu Grosnu v
Rovtu. Pri Grosnu bi bil rad poročil najstarejšo domačo hčer, ki ga pa kot slikarja-
nemaniča ni smela vzeti. Druge pa vzeti ni hotel in je ostal samec.
¦ s Pravil kmet Štibernik v Rovtu, kjer so imeli velik čebelnjak. Pri tem kmetu
je dr. Mantuani pred prvo svetovno vojno nakupil več zelo starih končnic.
o ljudskih umetnikih v Selški in Polianski (doHni 187
in njegov brat Janez, ki mu je pomagal, a se je kasneje, ko se je Štefan
priženil Pod skalo v Poljane št. 39, preselil v Škofjo Loko. V pogorju je
eden Šubicev^ slikal panjske končnice v letih 1860—1870. Iz delavnice Šubi-
čevih so prihajale panjske končnice na trg v Kranju, eden izmed njih (verjetno
Janez), pa je hodil celo v Ijiubljanskoi okolico končnice v štero slikat, kakor
je Bukovcu pravil posestnik Krištof iz šmartnega pri Dobrovi, »da se je skoraj
vsako leto pri njih in pri sosednjih čebelarjih oglasil in da je znal stano-
vitno sukati«. Znano je, da so bratje Štefana Šubica slikali tuch pohištvo.^"
V gornjem koncu Poljanske doline je slikal končnice, delal znamenja in
»martre« Janez Bajt, organist in občinski pisar v Oselici.^^ Rodil se
je v Jarčji dolini, končal sedmo šolo v Ljubljani, a zaradi pomanjkanja ni
mogel nadaljevati šolanja. Slikal je zlasti v letih 1880—1890. Za poslikano
dovž je računal 9 krajcarjev.
V Leskovici pod Blegošem se je 1. 1805 rodil »podobar in malar« Luka
Čeferin, o katerem pravi Fr. Malavašič v Novicah 1859, str. 75, da
»njegova prva malarska poskušnja je bila na bčelarskih panjevih«. Umrl je
16. decembra 1859.
Vsi ti ljudski umetniki so bili samouki, ki so sicer podedovali svoj talent,
svoje znanje in celo slikarsko: in rezbarsko orodjp od svojih nadarjenih pred-
nikov, a so z lastno vztrajnostjo in pridnostjo prispevali velik delež k naši
kulturi. Njihova umetnost je, kakor pravi Boris Orel v članku »Naše panjske
končnice«,^^ zaradi posebnih razmer nastala in se razvila, pa je naposled
v spremenjenih razmerah tudi propadla. To je usoda naše ljudske umetnosti
v preteklosti.
^ V Spodnji Žetini pri kmetu Andrejaču sta dve končnici, označeni z začet-
nicama IŠ in letnico 1865. Sta precej okorno naslikani in se ne ve, ali je to naslikal
Štefanov brat Janez ali pa njegov takrat petnajsletni nečak Janez, kasnejši slikar,
kajti Mesesnel poroča v svoji monografiji o Janezu in Juriju Šubicu, da so otroci
Štefana (najstarejši Janez), zgodaj pomagali očetu pri delu; ohranjena je celo risba
šestletnega Janeza, ki že kaže njegovo veliko nadarjenost.
"> Albert Sič, Narodni okraski na orodju in pohištvu, Ljubljana 1923.
11 Pravil kmet Kodeljevec na Trebiji v Poljanski dolini, star 79 let, ki je
v mladih letih čebelaril in je dajal slikati končnice temu slikarju.
12 »Likovni svetjc, LjubUjana 1951, str. 121.
188 Janez Dolenc
Résumé
LES ARTISTES PEINTRES POPULAIRES DANS LES VALLÉES
DE SELCE ET DE POLJANE
L'auteur traite de la vie et de VoeuDre de certains artistes peintres
populaires des vallées de Selce et de Poljane en Haute Carniole.
Ces artistes — pour la. plupart du 19'^ ciecle — ont peint surtout les
devants de ruches, les tableaux sur verre et les croix commémoratives.
C'étaient des autodidactes dont l'art avait prospéré grâce aux circon-
stances favorables de ces temps-la, et dépéri plus tard par suite du
changement des conditions.