Drug za drugim . . . Se diše po svežosti gruče gomil, ki so pod Dje legli drug za drugim — Jeršinovec, Šilc in Cepuder. Nisem poklicao, da bi jim na tem mestu pisal dolgovezno nekrologe, v katerih bi poreličal njih visoke zasluge; storila so to že spretnejša peresa. Preostal mi je' na to vrlo trojieo samo še hvaležen os°ben spomin, ki mi spleta zdaj izpod roke te skromne vrste. Hudo je duši, ako jo stiska ena sama bridkost, ali še dosti hujše jp, če jo stiskajo hkratu tri. Tako je bilo meni, ko sem videl tri odprte grobove prijateljev, tovarišev. Smrt Jeršinovica me sama na sebi ni preveč iznenadila, ker je siromak že takrat hudo trpel na putiki, ko me je oče prvič peljal v šolo. Za mizo je sedel JeršinoTic Pri vpisovanju — paliee obešene na kljuko. Še danes čutim, kako me je ljubko potrepal po rami: nZdaj boš pa naš, kajneda!" — Samo plaho sem mu prikimal, ker me je napolnilo s strahom vse, kar sem zapazil v tisti enolični, polmračni sobi. Ta strah pa mi je že povečal pogled na tiste trpke palice, ki sem se o njih namenu vse kaj drugega pred- stavljal nego to, čemer edino so služile. Oče me je namreč večkrat plašil, kadar sem mu že v predšolski dobi nagajal, da me popelje v šolo, kjer bom tepen z dolgo Bšibo". Io to je imelo vedno uspeh. . . Ko sem se dvanajst let pozneje vrnil v Črnomelj, sem videl Jeršinoviea že vsega osivelega v — vozičku. Zdaj bo že pet let od tega. Smrt njegova me ni iznenadila, a potrla mi je v duši drag spomin na prvo pot v šolo in z njim spomin na prvega učitelja, ki me je sprejel pod okrilje šole. Pokoj blagi duši! — Iznenadila pa me je Š i 1 6 e v a smrt. Ko sem prečital v predzadnjem BTovarišuM nekrolog Jeršinovica, sem čisto nebrižno pogledal napis nf Pavle Šile" ter preskočil k Oepudroviraa nekrologoma. Še na mar mi ni prišlo, da bi bil to naš vrli tovariš iz Žirov. BKdo drug je", sera si mirno mislil. Nihče mi ni prej sporočil o njegovi bolezni, ia ko sva se zadnjič videla ob njegovem povratku od Zavezinega zborovanja iz Novega mesta v hotelu Tivoli v družbi njegove dobre soproge in nekaj tovarišev, je bil šegav in židane volje po stari navadi. Takrat sem mu še obljubil, da ga o prvi priliki obiščem v Žireh in da znam še morda kompetirati tja. Bes sem imel namen, obiskati ga v letošnjih velikonočnih počitnicah, a zdaj mi je njegova nenadna smrt prekrižala načrt in v njem veselo misel, da bi se spet enkrat vrlo pozabaval v družbi kratkočasnega tovariša. ,,Ali je res mogoče? Pavle iz Žirov?" — sem se nezaupno vpraševal, ko sem prečital besede o njem. Nikakor mi ni hotelo v glavo, da te vrle duše ni več med živimi ... Ali moral sem se naposled uveriti o trpki resnici. Zdaj ga bodo zaman iskale oči na prihodnji okrajui konferenci. Nič vee ne bo Pavleta z dolgimi, košatimi brki, ki nam je lani toliko žabave delal z njimi, ko jih je moško česal, pa ne z nežno gizdalinsko krtačico, ampak s pravo pravcato krtačo. Da, eela krtača; saj toliko, da mu je šla še v žep! Pavleta ne bo več ... Trpka misel za nas, njegove kolege in gotovo za vsakogar, ki ga je poznal. Ees, vse je minljivo, vse nestalno kakor peua. Jasuo vidim to resnico ob Šilcu. Kdo bi si bil mislil pred letom, da tega krepkega moža, skoro orjaka, v tako neznatnem času pogoltne nenasitno žrelo groba!... Prav kakor poje Prešeren: Mor'biti, da kdor zdaj vesel prepeva, v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: nMomento moril" Uživaj nekaljeni mir, blagi tovariš! In zdaj še Slavko! — Za dvema poštenima dušama je odplavala v kraljestvo pokoja še tretja — drug za drugim . . . Streslo me je zone po vseh živcih, ko sem zazrl njegov parte, dssi sem zadnje mesece pogosto pričakoval katastrofe. Tovariši so me večkrat obveščali o njegovem opasnem položaju in premnogokrat bi ga bil rad obiskal, saj sva si bila vdana prijatelja že v učiteljiščnih klopeh. Ali predaleč sem bil zdaj od njega, ni bilo časa ne novcev, ni bilo prilike. Tako se je zgodilo, da setn ga našel že jako slabega lanske počitnice v Ijubljanski bolnici. Ves izpremenjen, upadel, zaznamovan s pečatom bele žene. V dno duše se mi je zasmilil, ali vendar sem to sočutje z vso silo prikrival, da bi ga siromak ne opazil. Vtaknili so me bili baš takrat v borne vojaške cunje za en mesec. Tak sem odprl vrata njegove sobe. Nekaj časa me ni mogel spoznati. Eajpa, videla se nisva že prilično dolgo in potem še tiste usmiljenja vredue cape na meni! Tudi jaz bi ga ne bil poznal, da bi ga bil kje slučajuo srečal. Še zdaj ga vidim, kako od srea se je nasmejal potlej moji karikaturi, tisti zamazani kapi, ki so jo pohlevno podpirala ušesa, tisti stokrat nagubani in zakrpani bluzi ia tistim oguljenim, širokim hlačam, ki sem moral skoro previdno paziti, da nisem izgubil \ njih svojih suhih krakor. nTak si kakor Bogpomagaj!" Tako posrečena se mu je zdela ta sodba, da jo je smehoma še parkrat potrdil. »Ampaknavsezadnjebibilpavendarstokrat rajši obsojen, skrivati se v takih cunjab, ki vise zdaj na tebi, nego boriti se tu v postelji z neusmiljeno boleznijo," je priporanil naposled resignirano. Potolažil sem ga, kar je bilo v moji moči in potlej sem se poslovil. Mrzla mu je bila roka, polobupan zadnji pogled in hitel sem ven, da se mi je tam otrla solza prijateljskega sočutja. Pred mano leži zdaj nekaj njegovih pisem. V enem teh, datiranem 12. maja 1909., čitam: „ .. . Ali se spominjaš, kako smo včasi letali iz enega konca v drugi, da zapojemo kako pesemco ? In o maturi, ali veš, tam spodaj v onem gozdičku pod Švicarijo: kako snio se pilili za žive in mrtve. — Lepo je bilo, ne vem, če bo še kdaj! ?" „ . . . če bo še kdaj " kakor bi slutil, siromak, da »usojeni so roži kratki dnovi." . .. Zdaj si rešen! Rešen bolezni, rešen krivic in prevar življenja! Blagor Ti! — Čili vsi, ki smo se po maturini valeti pred tremi leti razšli služit si trpki kruh, si zdaj Ti, Slavko, prvi, ki si stopil tja, kamor pridemo tudi mi, Tvoji teptani tovariši, ko podležerao krutemu boju za obstanek. Drug za drugim . .. na snidenje! V. M a z i.